Ena najdaljnosežnejših potez elektronskega medija nasploh je poleg pluralizacije dostopnosti tudi odprava prostorskih omejitev – pri postavitvi niza podatkov na svetovni splet je edina omejitev velikost strežnika, kar pa za tekstovne datoteke že dolgo več ne predstavlja težave. Tako se izdajatelj elektronske izdaje v izhodišču ne sooča več z vprašanjem razpoložljivega prostora, kot se praviloma zgodi, ko gre za objavo v tiskanem mediju. Ne sooča se več s problemom medija, saj je mogoče reproducirati besedila, zvoke, slikovne zapise ali video, pač pa z nadležnim problemom, kje se ustaviti, kje začrtati meje izdajateljskega izbora in kako zadevo prezentirati v smislu različnih hierarhičnih ravni, ki jih omogoča splet. Hkrati se ne sooča več z dokončnostjo udarca tiskarske črke na bel papir, ki zapečati natisnjeno knjigo v enkratnost in ne dovoljuje več popravkov in nadgradnje, saj mrežna objava ostaja vedno odprta za odpravljanje napak, izboljšave in dopolnitve. Hkrati mora izdajatelj upoštevati še, da za razliko od knjige struktura spletne strani ni linearna, ampak mrežna, prepletena; in ta notranja poteza elektronske objave narekuje odmik od dosedanjih praks in iskanje novih, mediju prilagojenih rešitev.
Glede Podbevškovega opusa je mogoče načela, ki so vodila snovanje in urejanje elektronske izdaje, povzeti nekako takole. Podbevšek je z Žoltimi pismi in zbirko Človek z bombami posegel v slovensko kulturno javnost na način, ki je bil dotlej neznan in neprimerljiv, in skupaj z njegovimi spektakularnimi soarejami je upravičeno reči, da so ti pojavi začetek prave zgodovinske avantgarde pri nas. Ravno zaradi tega je v zadnjih desetletjih zanimanje za njegov opus močno naraslo in verjetno je, da bo objava premišljenega izbora iz njegovih objav in rokopisne zapuščine izpolnjevala interese prihodnjih raziskovalcev. Pri tem je verjetno tudi, da bodo raziskovalce zanimale predvsem Podbevškova poezija in njene avantgardistične poteze. Namen pričujoče izdaje je torej v prvi vrsti znanstvenokritična izdaja Podbevškove poezije: vključuje vse pesmi, ki so bile objavljene za časa pesnikovega življenja bodisi revijalno ali radijsko, in pesmi, ki jih je Podbevšek sam poslal v objavo, pa niso bile objavljene. Seveda pa vključuje tudi pesmi, ki so ostale (neobjavljene) v rokopisni zapuščini, in tipkopise – mogoče je sklepati, da gre pri teh za nekoliko bolj prečiščena besedila. Pri rokopisnih pesmih objava v kritičnem prepisu zajema vsaj tiste pesmi, ki se zdijo oblikovno kolikor toliko dokončane. Ker omogoča elektronski medij tudi objavo faksimilov, je bilo mogoče v taki obliki objaviti tudi večino slabo berljivih in nedokončanih osnutkov. Pač pa so bili iz rokopisne zapuščine po uredniški presoji izpuščene nepomembne vsakdanje beležke, odlomki prepisov že objavljenih pesmi ipd.
Odprtost elektronskega medija omogoča tudi poznejšo nadgradnjo, recimo v primeru odkritja novih dokumentov ipd. Ravno tako bi bilo mogoče koncept izdaje v prihodnje razširiti tako, da se v objavo vključijo specifični odzivi tedanje kritiške in celotne kulturniške javnosti: del avantgardističnih manifestacij je prav zbujanje odzivov in za študij avantgarde so ti ravno tako pomembni kot sama besedila. Ob tem seveda nikakor ne gre spregledati Podbevškovih lastnih izjav o literaturi, poetoloških komentarjev ipd. Zanimivo bi utegnilo biti tudi gradivo, ki ga je pesnik zbiral za svoji monografiji o Groharju in Jakopiču ali za turistično brošuro o Dolenjski, ter kazalo iz Podbevškove antologije Slovenska lirika iz leta 1944, ki priča o njegovem nenavadnem izboru »klasičnih« lirskih del.
Elektronska izdaja omogoča preseči stare okvire razmišljanja, saj bistveno nadgradi in presega možnosti, ki jih kot vir za študij lahko nudi knjižna. Med posebnimi problemi je ob tej konkretni izdaji mogoče izpostaviti tudi značilno likovno oblikovanost Podbevškovih pesmi, ki smo ji v okviru elektronske izdaje skušali dati ustrezno težo. Hkrati je medij objave bralcu olajšal primerjanje večkrat objavljenih pesmi in tistih pesmi, ki jih je pesnik kasneje popravljal. Največji metodološki izziv pa je bil objava Človeka z bombami, v kateri smo skušali primerno prezentirati tudi kritični prepis ročno popravljenega izvoda, ki ga je Podbevšek najverjetneje popravljal v petdesetih oziroma šestdesetih letih 20. stoletja. V zvezi z izdajo te zbirke se je izkazala kot najustreznejša naslednja možnost, sestavljena iz treh sklopov. Prvi je postavitev prepisa prvotiska iz leta 1925 v likovni postavitvi, ki se po prelomu čimbolj približa originalu. Tej ob bok je postavljen kritični (oziroma interpretativni) prepis popravljene verzije. Ta prepis zaradi že omenjenih dvoumnosti pogosto meji na interpretacijo in vsebuje podroben aparat opomb. Sledi objava faksimila popravljenega izvoda, s čimer pridobimo dvoje – originalno podobo zbirke iz leta 1925 ter živ stik z roko, ki je vpisovala popravke. To uporabniku hkrati omogoča, da ob faksimilu sam preverja mesta, ki so v opombah k popravljeni izdaji označena kot sporna.
Glede različnih tipov prepisov, ki se pojavljajo v izdaji, je treba pojasniti naslednje: revijalne objave pesmi, objavljena pesniška zbirka in pesmi, ki so v zapuščini ohranjene v obliki tipkopisov, so dosledno prepisane. To pomeni, da so v prepisu – kolikor je le mogoče – ohranjene vse značilnosti tiska, tudi morebitne tipkarske napake, poleg tega pa se izdaja skuša držati večine tipografskih in drugih posebnosti Podbevškove stave besedila (prelomi vrstic, sredinska in odmaknjena stava, velike črke, krepki tisk). To doslednost je mogoče upravičiti predvsem s tem, da je bil Podbevšek obseden s formo in da so njegove pesmi v tem pogledu nadvse inovativne; postavljale so nove standarde pri oblikovanju pesemskega tekstnega korpusa. Za razliko od tiskanih del smo se pri rokopisnih pesmih odločali med dvema tipoma prepisa: diplomatičnim in kritičnim. Za načela diplomatičnega prepisa se je bilo mogoče odločiti predvsem pri mladostnih rokopisih, ki so bili očitno dokončani in namenjeni objavi. Pri drugih rokopisnih pesmih pa bi bil diplomatični prepis v praksi pogosto nemogoč, zato se je bilo pri prepisu bolj smiselno držati načel kritičnega prepisa, dopolnjenega z opombami; kadar pa niti to ni bilo mogoče, je objavljen le faksimile. Podobno so bila načela kritičnega prepisa edino uporabna (včasih pa niti ta niso zadoščala) za poskus rekonstrukcije morebitne prenovljene izdaje Človeka z bombami. Obeh tipov prepisa za isti rokopis ni bilo potrebno napraviti, v nekaterih primerih to niti ne bi bilo mogoče.
Glede strukture in organizacije celotne izdaje zbranih pesmi sta se v času priprav na izdajo zdela smiselna dva pristopa. Prvi bi se skušal čimbolj približati kronologiji nastanka pesmi ne glede na to, ali so bile v času pesnikovega življenja objavljene ali ne. Taka izdaja bi se začela z mladostnimi rokopisi (Jesenska impresija, Žolta pisma ...), nadaljevala z revijalnimi objavami in pesniško zbirko ter se ustavila pri (domnevno) starostnih rokopisih. Drug mogoči pogled na celoto je bil delitev gradiva na objavljeno in neobjavljeno. Oba pristopa sta sicer legitimna – s tem da prvi favorizira gledišče avtorstva in ustvarjalnosti, medtem ko drugi tiho privilegira opozicijo objavljeno/neobjavljeno kot enega od primarnih socioloških konceptov. Na koncu je pretehtala druga možnost, a tako, da se znotraj posamezne kategorije upošteva kronološko načelo, če je to le mogoče. S kronologijo seveda ni težav pri objavljenih delih, medtem ko je pri rokopisih in tipkopisih iz zapuščine natančnejša datacija skorajda nemogoča, Podbevškovi komentarji ob tem pa so morda celo zavajajoči. Tako je skupina neobjavljenih pesmi razpadla v tri kategorije: nesporne mladostne rokopise (iz Šlebingerjeve, Stelètove, Jakčeve in Jarčeve zapuščine), rokopise iz Podbevškove zapuščine, ki jih je težko datirati, saj so nastajali v več ustvarjalnih fazah, ter tipkopise iz iste zapuščine. Druga in tretja skupina nista urejeni po nobenem zanesljivem ključu, ne kronološkem, ne tematskem. Pesmi so razvrščene tako, kot so bile prejete in vložene v različne mape, v katerih je bilo tudi nepesemsko gradivo. Izbor faksimilov v tej skupini je nekoliko širši od izbora prepisanih pesmi, saj so bili faksimili izdelani tudi tedaj, ko bi bil kakršen koli prepis praktično nemogoč.
