Razdelek obsega (1) prepis izdaje Človeka z bombami iz leta 1925, (2) faksimile ročno popravljenega izvoda izdaje ČZB iz leta 1925 ter (3) kritični oziroma interpretativni prepis ročno popravljenega izvoda. Prepis se dosledno drži izdaje iz leta 1925, upoštevajoč izpričano posebno razmerje pesnika do vizualne podobe pesmi pa skuša čimbolj zvesto reproducirati tudi grafično stavo zbirke, ki jo je Podbevšek kot samozaložnik lahko natančno nadzoroval. Še natančneje je stava razvidna iz faksimila.
Faksimile popravljenega izvoda skuša zadostiti dvema interesoma: prvič, da reproducira originalno grafično podobo izdaje iz leta 1925, drugič pa, da omogoči neposreden vpogled v ročne popravke, ki jih je pesnik vpisoval v ta izvod – najverjetneje je popravke vpisoval v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja, morda z mislijo na novo izdajo. Kritičnemu uporabniku utegne omogočiti nova odkritja v zvezi s Podbevškovimi načrti za prenovo zbirke, morda pa celo revidirati interpretativni kritični prepis, ki je na mnogih mestih negotov.
V PRAVLJIČNEM GOROVJU – OBSVETLJEVAL GA
|
|
Ko sem šel v obljubljeno deželo Kanaan, se mi je prikazal v sanjah neronsko, satansko in hiensko se režeč, znan obraz: “Kakor poješ ti v sredini zemeljske oble, poje po eden na skrajnem severu, jugu, vzhodu in zahodu.” Stegnil je hudič s črnim smehom polipove svoje roke po meni in čutil sem, da mi kakor s svedrom vrta sokolje moje oči – še bolj mi jih je njegov klopotačin rep. Toda bilo mi je samo ledeno mraz. Jaz, ledenik v Atlantskem morju, sem si z obrazom kakor sfinga prižgal svojo plamenico ob njegovi in pokrajina pred menoj je vzplamtela v omotni, rdeči luči, v kateri so gomazela in hodila drugo po drugem garjasta človeška bitja: “Kakor poješ ti v sredini zemeljske oble, poje po eden na skrajnem severu, jugu, vzhodu in zahodu!” |
TITANOVA SERENADA.↑ |
|
V kostanjevem vrhu je žvrgolel slavček, vsa se je tresla, jaz pa sem si zataknil za klobuk rože rdeče. “Srčna njena kri lepi na njih in kakor bol so,” mi je rekla, ko so me preklinjale roke drhteče. V krvavo mesečino je pel, skrit za zelenimi listi, pa imel bi raje, da v noč. “Podnevi sem mrtev,” so zasanjala z gor vame strmeča okna kmetskih koč. “Na tej zeleni veji je moja sreča,” sem si rekel in pretreslo me je skoz mozeg in kosti. Iz teme so rastle črne perotnice, silen udar s krili in mislil sem na njene oči. Mlinska kolesa so škropila in se vrtela enakomerno, valovi so hiteli v daljavo in jaz sem vriskal v noč. |
OB DNEVU VPOKLICA NA KOLODVORU.↑ |
|
Okoli mrzlih in skoro votlih hrbtenic so se ovile otroške roke in vpile: “Oče!” Otrla so si telesa kakor v megli pot s čela in od nekod so se čuli stroja siki kakor kače klopotače. “Bog hoče.” O roke, ki ste otipavale navzlic dnevu na križ pribito telo in njegovo glavo sklonjeno! “Izpolnjeno?” Lokomotiva je vrgla po sebi vihrajočo svojo grivo in očete so spremljale solzne oči otrok. “O Bog!” |
(Ob mojem 19. letu.)
V grajski krčmi vinjen sedim, kadim egiptovske cigarete in sem vesel kakor vrag,
ker se mi reži trnjeva cesta
pred menoj; prijel bi polno
čašo in jo vrgel s koščenim smehom ob tla!
(Rekli pa bi že
zopet gostilniški gostje, če bi videli kakor ogenj plamteče moje oči, da sem
blazen!)
Naj se razbije in najoče, kakor se je že tolikokrat, školjkino moje
srce, ki mi utriplje kakor prebodeno, kadar se
na polju ob
bisernih nočeh razgovarjam z ženo belo – objemlje me s svojimi haljastimi rokami,
med katerimi
se kosa svetla opoteka, da ječi prsni moj koš –
ki se ob slovesu zakrohota v pordečela ustna mi bleda in
izgine kakor prikazen!
Sam s seboj, praznim rdeče kozarce – razigranemu rastejo mi krila, kakor bi bil
kondor, ki plove čez zasnežene
gore – in v nikotinskih
kolobarjih konju belcu grivo češem.
Ko pride brhka devojka po prazno steklenico
– skozi odprta okna vijejo se pavovi kriki, meni sanjaču se zdi,
da so njih strahotni vzdihi kakor izlivi trpeče moje duše – za njo v
klet lezem in si naenkrat bolno utripajoče
srce v naglici
otešem.
Objamem jo z blaznostjo plešočih dervišev okoli pasu – hej, ali sem našel brezo
vitkolaso, v katere vejah sedi
sokol in maha z levo perotjo
v levo stran, odkoder se bodo vzdignili jastrebi beli in se v klinu zaleteli v
mrežaste stene? – in jo kakor brezumen pritiskam
nase.
“Ah, fantič, pusti me vendar – moj Bog, vidim, kako ti gorijo lica, plamte
oči in se svetijo orlove tvoje peroti,
kakor bi že škarjam
nalik rezale solnce – in ne kuštraj mi kakor konju vrancu črne lase!”
Požuga mi s prstom, češ, kako si razigran – jaz hudič bi zavriskal na vso moč in
vprašal žolte prepelice v
njivi, ki jih skriva trava mojim
očem: ali so polna ali prazna gnezda vaša?
“Kaj ne vidiš – včasih si mi
govoril, da vidiš samo zmaje, ki bruhajo ognje, drugič zopet o večglavih orlih –
da komaj solnce za gorami ugaša?”
“Oj dekle, zame je globoka noč – nekoč in že davno sem obmolknil, če so se zapičili
ženski ciklamni pogledi
v tenke stene mojega srca, kakor bi
bili bodeči trni – in naj sije tudi vame, kakor bi bil drog brzojavni,
solnčece zlato!”
(Potem, ko me je na moj
siloviti mahljaj z mečem, koketno poljubila na
Kajnovo
čelo.)
”Če je tako, sokolče moje, in ker te ljubim, me pa le objemaj – oh, saj res, ti
porednež, 'srčne moje bolečine so
ostre in temne kakor
koralde ali čipke v bluzi moje gospodične' – in povej, kaj bi rado!”
“Rad bi, da bi se tudi duša tvoja, kakor se zveže trta z vinskim kolom, spojila z
mojo neumrjočo. (Naj zdirjajo
konji belci kakor puščice z
lokov in zaženo vrišč pelikani, ker jih bodo postreljali lovci!)
V telesu mojem
bi se oranžna moja kri pomešala s tvojo, po moji vpijočo. (Prižeti si me že hotela
nase, ko so se
zelene smreke še oblačile v snežene plašče in
si jih
zapenjale do vratu.)
Kakor volna bi bili, ki jezdi nevidne čeri, golta nočne netopirje, požira kačje
pastirje, ki letajo v temi nad vodo,
in preprega oblake.
(Vztrepetale bi njive, obstal v zraku škrjančkov let in čez gozdove šinile
zarje.)
Še vse tesneje bi se objeli, če bi se zapodili v njiju beloglavi orli,
ali se sicer vznemirile oči tvoje plahe.
(Kaj se me boste
bali tudi vi, sanjavi tulipani, na balkonu
njenem?)”
“Ah, ti prešerni fantič, skoro čutim, da si se prevrgel v svojem poletu k solncu v
njega žarke, zrak in meglo, da
še v temi ujameš mene, kačjo
pastirico! Hi, hi, hi!”
(Seveda sem se vprašal: Ali hočete že
zopet kače nad mojo glavo v obliki
jezikov
sikati?)
“Ah, pusti me, grdež zviti – ko prideš v druge kraje, boš ljubil pa
druga dekleta, v tvoji orglasti duši bodo doneli
zanje
akordi iz vseh registrov – gosti me kličejo, hočejo piti! (Ali ne slišiš skozi
stene? So že pričeli kihati.)”
Že je skoro v gostilniški sobi – iz nje slišim gramofon in videl sem, da se je celo
visokorasel bor nad vasjo
zasmejal, in zazdel se mi je v tem
kakor lovec – ko sem
skočil za njo.
Ves iz sebe ji
kradem solnčne poljube – vse moje številne ljubice so mi samo točajke in vendar jaz,
leteči zmaj
s človeško, plešasto glavo, bom sanjal že zopet
cele dneve samo o njih in umiral koprnenja – njej drhti lepo
in s kričeče pobarvanim predpasnikom opasano telo.
Kolo življenja me je vrglo med zdivjane ljudi, ki so delali z mano kakor s steklim
psom,
gonili me iz bolnic v zaprašene pivovarne in zapuščene dvorce, kjer so
dihali vame jetični,
padali poleg mene na tla božjastni in se zvijali v krčih
in krilili z rokami kakor orumenelo
listje na posušenem drevju umobolni.
Železna kača me je vozila iz kraja v kraj, pozimi sem se tresel od mraza kakor
trepetlika, v
nočnem času sem degradiran stal na straži, podnevi nosil polena v
drvarnico in spal na golih
deskah, jedel pa sem zjutraj in zvečer kavo, grenko
kakor pelin, opoldne korenje in juho in
vedno mislil, kako bi se do sitega
najedel.
(Živci moji so bili kakor v deroči strugi ozki čolni.)
Vedno pa sem hodil kakor crkajoča mačka v zdravniške sobane in iskal usmiljenja,
kazal
živinskem ljudem s srebrnimi zvezdami nago in koščeno svoje telo, nakar
se je pričelo večno
trkanje po hrbtu in merjenje toplote in sanjal sem o
pomladi, toda ta je bila za deveto goro, in
odšel sem kakor zaklet ujetnik na
svoje delo, solnce pa je žgalo bledi moj obraz.
(Kako bi mogli zrakoplovi iz svojih lop?)
Bednega človeka moje trnjevo življenje se je vleklo iz oaze v samum kakor karavana
zlih
duhov, v ječi so se stiskala k mojemu telesu ostudna, v največji nagoti po
delu smrdeča telesa
– mršavi obrazi, ki so me gledali pomilovalno in kričeče v
svojih bolečinah – nad nami se
je razprostiralo sinje nebo, jaz pa sem strmel
vso noč in do jutra v štiri stene in strop.
BOL.↑ |
|
Na moje okno trka ptič droban: “Bela ženka s koso ostro kosi vsak dan.” “Vsak dan maj v dušo mojo sije. Kragulji kljujejo srce, bele ženke ni je.” Ptič droban z jutranjo zarjo odletel je. Dušo mojo so objele sence, molk v njej bel je. |
MOLK.↑ |
|
Breze volnene srajčice so slekle. “Kaj je z mojim rožmarinom, dekle? Ali ga še zalivaš z bolnimi solzami? V noči grabiš temo z vitkimi rokami?” “Ne zalivam ga z bolnimi solzami. Ne grabim v noči teme z vitkimi rokami. V moje srce bolečine legle so in mraki. Kakor ranjene košute pogledi moji plahi.” |
V MESEČINI.↑ |
|
Ko so padli name mraki, sem hitel k svoji tenkolasi ljubici v črn grad. Z razpuščenimi lasmi je prihitela k oknu, bil na ustnih smeh ji mlad. V parku, zavitem v noč, vodomet šumljal je in srce mi tolklo bolno. Vrgla se je koprneča na moje prsi in sem se zagrebel v obleke njene toplo volno. |
NOČ.↑ |
|
Že ptički žvrgolijo in zelena prihaja pomlad. Toda zame ne prihaja, kakor tudi bi jo rad. Ne sveti mi več solnce, legla tema je na njo že. Na njenem vrtu ne klijejo več zame svetle rože. |
TANTALINADA.↑ |
|
Vem pa, da bom prišel domov ponoči. Ljuba moja, nikar ne tuguj, ne joči! In če bo iz mojih srčnih ran tekla kri, Ne vrzi se mi v naročje, mi v njem ne umri! Ker, dekle moje, samo en trpeč obraz poznaj, In na tem, ko telo viselo je na križu, žolt smehljaj! |
— † —
(Ob solnčnem zatonu k mojemu 21. letu, eden izmed številnih osnutkov za godbo v valovih.)
Peljal sem se na motornem kolesu s hitrostjo splašenih in do krvi pretepenih
človeških misli. Bliskoma so zginjale
vasi, mesta, gozdovi. Rdeče so bile
pokrajine kakor škrlat:
(Popolnoma nag sem nizko letel v zraku, lahno veslajoč z
ogromnimi perotmi, in v meni je
rastla želja, da bi se že
skoro dvigal med peklom in nebesom.)
Volčjo temo so razsvetljevali bliski in v fati morgani,
ki se je naglo skrila za oblake s skoki vrečastega
ken-
guruja, sem zagledal prepade, ki so se vrtali v
zemljo
kakor lijaki, jezerske gladine, ki so se zdele kakor
orjaška, gibljiva zrcala, drevesa z njihovimi vejami
kakor
človeške roke – v njih vrhovih so gnezdile
najrazličnejše
opice – velereke z njihovimi pritoki kakor
brezprimerne
kače z mladiči, puščave kakor velikanske
zakurjene peči,
vulkane z bruhajočo lavo kakor ognjeni
vodometi, sla-
pove, ki so se zdeli kakor vedno se lomeči
stekleni svedri,
železniške viadukte, ki so bili kakor
jezdeci v oklepih,
kolodvore kakor mravljišča in z
njihovimi križastimi tiri
kakor brizgalnice, tvornice kakor
retorte z epruvetami,
smodnišnice kakor viseči pizanski
stolpi, cirkuška mesta
z donebesnimi, ozkimi hišami, ki so
se zdele s svojimi
okni kakor orglice – pravkar je žvižgal
veter po ulicah
in jih zavijal v megle.
Tedaj sem se pogledal in z grozo v lesketajočih se kameleonskih
očeh sem videl, da so me
držale objetega številne mavrične kače – toda jaz sem
se dvigal še hitreje, kakor na glavo
postavljen zračni vrtinec, njih v čudnem
ognju svetlikajoče se meduzje glave z baziliskovimi
očmi so se odmikale od mene
in predirale s svojimi pogledi kakor meči moje vedno nemirno
srce, ki se je
zdelo kakor reflektor – temo pred seboj sem videl razsvetljeno, kakor bi imel na
prsih pritrjeno električno luč – in že sem jih videl, ko so se s svojimi
dletastimi zobmi
zasekale v moja prsa, ki so se mi zazdela kakor nezaklenjen
tabernakel, lomile in zastrup-
ljevale hostije v mojem ciboriju.
(Vztrepetal sem od bolečin, vendar si nisem pokril vlažnih
svojih oči z rokami.)
In naenkrat sem se videl gorečega, spremenjen čustveno kakor v
okamenelo letečo veverico,
moji tenki in mehki ženski lasje so plapolali v
vetru kakor zastavice, roke in noge, ki so
se zdele kakor prebodene, in peroti
so bile kakor žive plamenice – in ko sem prijel z
gorečimi rokami ostudno
belouško, ki mi je stiskala grgrajoče grlo in ki sem jo vrgel v
velikem loku od
sebe, sem začutil okoli vratu na dolgi verižici visečo srebrno piščalko, dar
belih vil rojenic.
(O, tedaj sem vedel, da sem bil
nekdaj kakor jagnje, ko so bile moje misli
kakor v vetru ugašene baklje in sem
hotel življenje odvreči kakor plašč z ramen!)
In trepetajoč v
svoji notranjščini kakor vitka breza v burji in viharju, sem mrzlično rekel
gnusnim kačam: “Dajte mi, okostnjaku, zrcalo, da se vidim!” In odgovorile so mi
s smehom,
bolnim do blaznosti: “Ti, ki se zdiš duševno antilopa in telesno
krastača, poglej v daljo in
se boš videl!”
(Mislile so,
da bom rekel, da se mi zdi moja s krvjo oškropljena lobanja
kakor nebesa,
dragoceni kamni v trnjevi kroni okoli glave kakor zvezde, možgani moji kakor
oblaki, meso kakor zemlja, žile kakor vodovodi, kosti kakor gore, potne kaplje
kakor jezera,
lasje kakor drevesa in solze v mojih očeh kakor
morja.)
Toda moj hrbet, ki je bil že upognjen kakor koščena
palma, se je stegnil kakor zlomljen
lok, zagrabil sem kakor v sanjah srebrno
piščalko in jo del v drgetajoča usta. Ob žvižganju
iz nje, ki je šlo skozi
mozeg in kosti, so pričele besneče in leveče se kače s plesom – ovijale
so se
me, stegovale napihnjene vratove, ki so brodili malo preje po moji krvi, in sikale s
svojimi dolgimi, razcepljenimi jeziki. In videl sem pod seboj še v ognjenih
plamenih veli-
kanske krokodile, ki so hlastali po meni, mastili se z mojim
mesom in z mojimi kostmi – curki
moje krvi so padali v makova polja – in sebe,
kakor bi bil izstreljen, vedno višje in višje se
dvigati. Iz moje glave so
pričeli leteti kondorji, orli, sokoli, slavčki, škrjančki in cel roj
ptičev. In
sem si rekel: “To so moje misli!”
(Zakrile so nebo nad
mano.)
In oblaki so se gnetli v svojih ohlapnih oblačilih
kakor črede steklih slonov, začeli so
udarjati silni gromi in videl sem temo
nad seboj na gosto posejano z ognjenimi strelicami.
(Zdelo
se je, da se podirajo svetovi. Nekateri ptiči so se pričeli spuščati
na zemljo,
drugi so leteli v zračne dalje kakor preganjani.)
In že so
šli bliski z nazaj zakrivljenimi ostrinami skozi mene, ki sem bil že ves
kakor
v bengaličnem ognju – kmalu sem se zdel skozi in skozi prestreljen, toda jaz sem še
vedno
in še hitreje letel in žvižgal na srebrno piščalko, dar belih vil
rojenic, in mavrične kače so
dvigale meduzje svoje glave in se mi priklanjale.
Tedaj sem naenkrat zagledal v svoji levi
roki vladarsko žezlo, ki se mi je
zdelo kakor papeška palica, prenehal sem z žvižganjem in
pričel peti s svojim
tenornim glasom.
(Preveč sem se že navadil strupa in hotel
sem jemati neprenehoma večje
in močnejše doze.)
Kače so
se kakor besne zakadile v moja prsa, lizali so me ognjeni jeziki, krokodili
hlastali po meni, leteli iz moje glave ptiči, gromi udarjali in vrtali me
bliski, jaz, vedno
trpeči pevec, pa sem pel kakor še nikoli in z utrinkom
zvezde repatice sem spoznal, da ne
bom s svojim nebeškim petjem nikdar
prenehal.
(Vedel sem, da sem pričel z viharno uvertiro
svoje najnovejše opere.)
In zazdel sem se še kakor lok v
svojem naglem poletu po zračnih bivakih, ki so se mi
zdeli kakor orjaške
gosli.
(Vsa narava me je spremljala in vprašal sem se:
Kateri kapełnik je še kdaj
lepše pričenjal?)
Bled kakor angel sem sedel na motornem kolesu, na katerem je
bila prižgana acetilenska svetiljka, in ki je
drvel kakor blazen vrag skozi
dremotno razsvetljeno prestolico, pogreznjeno v nočno spanje.
ELEKTRIČNA ŽOGA.↑(V mesečni noči v družbi čudežnih rajskih ptic, ki so me
obkrožale sedečega v nočni srajci z dolgimi in širokimi rokavi v mojega očeta |
|
Štiri razsvetljena okna so vame strmela, ko sem se odpravil iz
mesta kakor po tipkah klavirja in sem se Samo na njo, ponosno in z bičem v rokah, ki najbrž ne bo nikdar
vedela, da sem jo ljubil, sem mislil, na njene Odbil sem se od prvega modrijana na levi strani slavoloka, kakor bi bil električna žoga, in priletel v modrijana na desni strani. Od tega sem se zopet odbil in odletel v modrijana na levi strani in odbijal sem se navzgor vedno v kotu 45°. In ko sem bil že precej visoko v zraku, sem nenadoma zagledal korakati skozi slavolok milijonske množice bojnih ljudstev iz vseh delov sveta, oboroženih od nog do glave. Šli pa so v presledkih in vlekli so se v neizmerne daljave kakor velikanske, sive kače. Pravkar je posijal mesec in gledal sem nizke, koščene ljudi, ki so korakali v trinajststopih, – zemlja je votlo donela pod njih umerjenimi koraki in od neba se odbijalo njihovo orjaško bojno petje. Spremljale so jih številne vojaške godbe in kadar je prenehala ena, je pričela druga. (Vseh godb pa je bilo več tisoč.) Na čelu so jim jezdili vojvode na iskrih konjih vrancih in z golimi meči v rokah. Nepregledne so bile vrste tovornih avtomobilov, na katerih so bile naložene strojnice z municijo, orjaških topov, ki so jih vlekli težki konji, in ogromnih tankov, ki so se pomikali kakor velikanske želve. Veličastno sliko so slednjič izpopolnjevale na trenskih vozovih sedeče družine – žene, dekleta, otroci in starčki – krdela zrakoplovov, ki so krožila v zraku kakor velike ptice ujede, in na morju vseh vrst bojne ladje, torpedni čolni i. t. d. In sem se vzpenjal vedno kvišku in kvišku in spletal mrežo, rdečo od moje srčne krvi, jaz mrežopletalec, in že sem prišel do poslednjega modrijanov. Rabeljsko se mi je zasmejal v pozdrav, ko sem se počutil popolnoma svobodnega – nič več se nisem mogel odbijati, kakor bi bil električna žoga, temveč potegnil sem k sebi čudodelno lestvo, ki sem si jo spletel s svojo krvjo, svetlikajočo se kakor rubin, vrgel jo na nevidno steno v zraku in začel plezati po njej, ki je postala trdna, kakor bi bila iz najboljšega pletiva. (Pod menoj neskončno brezdno in nad menoj brezmejno nebo.) “Zame ne živi nobena rožica na svetu, nobena dušica, nobena
zvezdica,” sem si zatrjeval z neminljivim |
(Sedem dni pred razsulom bivše avstroogrske
armade, ob Felli za špansko boleznijo umrlemu tovarišu, enoletnemu prostovoljcu
poddesetniku Stanku Starcu.)
Stal sem že proti večeru na prostranem pokopališču in
med-
tem, ko sem gledal z griča brezizrazno v dolino pod
seboj, kjer
se je leno valila reka in so se vrstili
predori, vsekani v žive
skale, si mi govoril šepetaje,
kakor bi se ne pogovarjal z menoj,
temveč z mrtvimi,
spečimi po zanemarjenih grobeh: “Samo eno
misel imam in ta
je črna kakor netopir, ki naju obkrožuje.
Meni, ki vidim
povsod samo umiranje, se zdi, da ne bom nikoli
prišel iz
tega solnčnega kraja, ki je sicer lep, doma pa je
vendar
najlepše. Zakaj, odkar sem videl nešteto rumenih
lobanj,
suhih skoro kakor puškino kopito, posušene roke in
noge,
kakor bi gledal travnate bilke, in sem slišal berača z
gramofonom, se ne morem prepričati, da ne bom izdihnil v
daljni zemlji in me ne bodo na tujem pokopali brez sveč in
duhovnika. O, kaj bo neki naredila moja plavooka ljubica, ki
me ima tako rada, pa bo slišala nekega jesenskega dne, da sem
umrl?” Smejoč se kakor hiena v tvoj trpljenja polni
obraz, sem
te naenkrat prekinil: “O, kje ste moja detinska
leta, ko sem še
spuščal ladjice v potoček in zmaje v zrak,
streljal na lok, igral
se razbojnike, lovil metulje in
prisluškoval v gozdovih ves
zamaknjen ptičjemu petju? V
meni plamte pisani spomini
kakor bakle, goreče v temni
noči, pa gledam samega sebe,
kako sem stal vsako leto
enkrat pri vrtilnici, ki so jo obkrožale
množice ljudi –
doneli so neprestano eni in isti zvoki – več-
krat sem tudi
sam zajahal konja ali leva, pa sem se vozil v
vedno enakih
krogih. O, kje so še tudi moja zrelejša leta,
ko sem že kot
mladenič otvoril sprehajajočo se šolo za
pionirje, vodil
tovariše kakor pav svoj rep in jim govoril,
da se vidim
poševno stoječega na hribu s piščalko v ustih, pa
da piskam
v najviharnejšem slogu, da se podirajo brzojavni
drogovi,
hiše ob cesti, zvoniki po mestih?” Tvoje zbegane oči
so me
gledale vprašujoče, jaz pa sem, resnobno zopet ozirajoč
se
proti nizkemu, rdečemu nebu, kjer so se videla čudna
nebeška znamenja, že govoril bolj samemu sebi kot tebi, ki
si bil vedno kakor harfa, kateri je pričelo ubirati mehke strune
lepo dekle: “Ti deviški moj otrok, že zopet strmiš vame kakor
v kakega nenavadnega božjastneža, jaz pa ti še rečem, da
že
vidim naše parnike z vrlimi mojimi mornarji, ki mi
pripeljujejo
na mojo brezžično brzojavko sto tisoče naših
izseljencev, parniki
plovejo proti državam zlata in jekla
in se vračajo z mojimi
ljudmi, ki so se šolali v tujini.
Vijejo se že vlaki z zastavami,
na postajah regljajo
številne strojnice v pozdrav in že drve
orjaške lokomotive
globoko v notranjost moje države proti že
znanim vojaškim
zbirališčem.” Izpod oblačnega neba se je
nepričakovano
vsula silna ploha in že sva molče stopala v
zasedeno mesto.
Ko sva šla mimo velike cerkve, si rekel, še
vedno očitno
preplašen nad mojim nerazumljivim vedenjem:
“Že dolgo nisem
bil v cerkvi, kaj šele pri maši, stopiva noter!”
In sva
vstopila in ogledovala sva vnovič od strelov razpraskano
cerkveno ladjo, še nedavno vojaško skladišče, zunaj je razsajal
vihar. Ti pa si začel v zadregi: “Kako lepa je mlada kapitanka,
ki stanuje nasproti tvojemu bivališču!” In sem ti rekel:
“Ali
že veš, kaj se mi je zadnjič pripetilo, človeku s
planetov? Slonel
sem na oknu svoje sobe in kresale so se mi
dinamitne misli
kakor iskre pri bengalični lokomotivi s
slabim premogom.
Kmalu sem začutil v sebi glasbo in se vdal
docela božanstvenim
zvokom, omahnil na divan in zaprl
trudne svoje oči. Kako
neznatne v primeri z mojimi so se mi
zazdele svetovne sim-
fonije! Zvoki pa so postajali
glasnejši in naenkrat sem se
zdrznil, ker v mojo veličastno
se je mešala neka druga slabejša,
ki je bila bolna v svojem
poletu. Kakor v sanjah sem dvignil
pogled na balkon, čez
katerega se je razlivala mesečina. Ni
bilo dvoma, sedaj sem
razločno slišal. Nekdo je igral v sobi
klavir, na balkonu
samem pa je stala kapitanka v beli obleki
in igrala
violino. Vsa okolica, ki se je zdela, da spava, je
drgetala
v opojnosti. Tedaj pa se je oglasilo v mesečino
mačje
mijavkanje, zdelo se je, da je zadela nekje kosa ob
svežo
travo in cvetlice. Violinistinji so padle gosli iz rok,
kriknila je in izginila z balkona. Povsod je zavladala stroga
tišina, jaz pa sem še dolgo čul krčeviti njen jok in si mislil:
Ali že zopet poljubuje in moči s solzami fotografijo
svojega
moža, ki so ga ujeli sovrařniki? In ko sem gledal
še njeno
vitko postavo, ki se mi je zdela vsak dan bolj
skrivnostna,
sem jo vzljubil z vso svojo mladeniško dušo in
se tudi že
zgrozil, ker: ali morem sploh biti zvest in za
koliko časa?
Pred mano na kolena so že padale najlepše
blede ljubice, ker
so gledale v meni utelešena vsa ona
čustva, ki jih imajo
ljudje ob godbi in plesu, jaz pa sem
šel mimo njih z ledenim
svojim srcem in se jim režal v
hirajoče obraze, ker sem že
davno obupal nad njihovo
nedolžnostjo in se mi je hotelo tudi
brezkončnega
trpljenja. Hočeš, da ti povem prispodobo? Zdim
se kakor
črn, ogromen vrag, jaz Ibrahim Ahmed, knez Sicilije
in
Afrike, ki je dal svoje žene žive pokopati, noseče razžagati,
hčere pomoriti, kakor hitro so bile rojene – šestnajst deklic, ki
so jih skrivaj odgojili, je dal pomoriti, kakor hitro je
zvedel
zanje – ki je dal pred svojimi očmi osem bratov
zaklati in
svojega najdražjega sina Abdula Agaba prav tako
pred svojimi
očmi obglaviti, ki je dal sebi v veselje
ministre, dvornike,
tajnike po več skupaj sežgati ali v
vreli vodi potopiti, ki je
lastnoročno pet sto ujetnikom s
svojo sulico prebodel srca, jih
dal navezati v ovratne
verižice in obesiti na vrata svoje sobe!”
Z nepopisno grozo
v očeh in tresoč se po vsem telesu, si rekel:
“Bojim se, da
si živčno bolan!” Tedaj pa sem te prijel za
roko in rekel:
“Ali vidiš?” In tudi ti si videl naenkrat oživ-
ljene
oltarje, pričele so goreti sveče, svete podobe na stenah
in
stropu se pregibati, kakor tudi kamenite podobe, pred-
stavljajoče križev pot, vsa cerkvena ladja je bila razsvetljena,
tabernakel v ognju, bandera v plamenih, pričeli so vstajati
mrliči iz grobov in polniti cerkev, naenkrat sva
zagledala še
mašnika pred oltarjem, pozvanjati ministranta
– bila je sveta
maša. Hotela sva se ubraniti strašne slike,
mrtvaških obrazov,
ki so nas obdajali, pokrila sva si
spačeni obraz z rokami,
vendar slike niso izginile,
prikazovali so se filmi pred najinimi
zastrtimi očmi in
gledala sva zemeljsko oblo, na kateri je
mrgolelo ljudi
najrazličnejših plemen in so se pobijali in
grizli kakor
volkovi, da bi mogli živeti – vsi deli širnega
sveta so
bili v ognjenih plamenih. Ko se je nama prikazovala
svetovna zgodovina od pričetka sveta, sva kmalu opazila
številne genije, ki so hodili neutrudljivo daleč pred svojimi
narodi in so mislili, da bodo živeli večno ali pa najmanj več
tisoč let, pa so bili mrtvi že po nekaj stoletjih. Videla
pa sva
še nekatere blazneže, ki so si izmislili v svojih
donebesnih
poletih, da žive naenkrat po vseh kontinentih,
in to v tisoč in
tisoč izbranih človeških telesih, žarečih
kakor solnce, in da ne
bodo nikoli izumrli, če pa bodo,
bodo šele ob vesoljnem potopu.
Ko sva gledala s svojimi
steklenimi očmi, premišljujoč o
minljivosti vsega mogočega,
še one z ogromnimi lobanjami,
sivimi lasmi in velikimi
srebrnimi bradami, ki so se istovetili
z zemeljsko oblo, in
že zopet one strašnejše duševne velikane,
ki so govorili o
sebi kakor o vsegamogočnem stvarniku ne-
doglednih nebes,
vseh neizmernih delov sveta in vseh brez-
brežnih morij,
sva pozabila, kako je nama ime. K temu se je
pridružilo,
sprva komaj slišno, potem pa vedno glasnejše in
močnejše
orglanje s kora, ki je izzvenelo v orjaško godbo.
Ves
omamljen sem dal roke z mrtvaškega obraza in med
človeškimi
skeleti zagledal njo, ki sem jo oboževal že nekaj
dni. In
sem pričel kričati v svoji vznemirjenosti, da bi prevpil
godbo: “O moja kapitanka, kapitanka!” In me je slišala in
se je obrnila s svojim pojočim glasom mirno, dostojanstveno
k meni, stoječim pod cerkvenim korom: “Che cosa volete,
signore?” Pobegnil sem iz cerkvene ladje na ulico, spustil
se v blazen tek proti svojemu stanovanju, preskočil po
več stopnic in že planil v svojo sobo, ki se mi je
zazdela
kakor grobnica, kjer so me pozdravile številne rože
z mrtvaškim
svojim vonjem, črni zastori, spuščeni do tal –
moje zastave,
zagrebel svoj beli obraz v posteljne blazine
in jokal kakor
otrok. In vendar sem jo videl prosečo: “Kje
se mudiš, moj
najdražji, da ne prideš položiti svojo
kodrasto glavo na moja
drhteča, polna prsa in si neusmiljen
ne poželiš, da bi me
pokrile tvoje roke in noge?” Ti pa si
že stal bled kakor
stena na pragu in se tresel razburjenja,
ker si me naenkrat
razumel v mojih zadnjih vzdihljajih, in
klical: “O, zdaj vem,
da so tvoje kompozicije najbolj
rdeče, kadar umiraš!” Zunaj
je razsajal vihar, padal dež,
udarjal grom, utrinjali se bliski
in v vse to se je mešalo
divje grmenje topov. Takrat se je
tudi zaslišalo iz
spodnjih častniških prostorov igranje na klavir,
razbrdan
ženski smeh in krohot, kakor bi se oglašale goneče
se
krave, pijano moško petje. V svoji peklenski bolesti sem
še
opazil, da je bila vsa narava kakor orjaška otožna godba,
ki se je ovijala kakor rdeč pajčolan nage, koščene plesalke,
ki je plesala v popolni temi, ki so jo razsvetljevali topovski
streli, v sredi milijonskih sovražnih si armad, stoječ z
eno
kurbirsko svojo nogo v dolini in z drugo v gori, enega
naj-
strastnejših zemeljskih plesov – tango.
In ti postavljam pričujoči spomenik, izsekan iz žive skale in
obdelan surovo, ker se mi zdi, da ti bo več
povedal kakor izlikan in ki govori
samo navidezno več o meni kot o tebi, ker jaz vem, če bi še živel in videl
svoj
spomenik, postavljen od mene, bi presenečen vzkliknil: “To sem vendar jaz, moji
duševni boji, vse to sem
jaz speval!” O, tako pa si že takrat, ko sem jaz napol
živ korakal po široki cesti med gorami mimo sokolovega
mesteca, ležal pokopan
na prav istem pokopališču, odkoder sva pred par meseci opazovala oblake, v katerih
sva
gledala konjenico, ki je šla kakor vihar. Vlekli smo se v daljavo kakor
čreda preganjanih volkov, za nami, kakor
se nam je zdelo, sovražnik. Pet noči
sem že ležal ob stražnih ognjih, ves garjast sem strmel v nebo – zdelo se
je s
svojimi meglami prav tako raztrgano in bolno – mimo je drvel tren, topništvo,
oklopni avtomobili, korakale
so dolge kolone utrujenega vojaštva. Ob cesti so
ležali mrtvi konji, med njimi onemogli ljudje, govoreči vse
mogoče jezike, nad
glavami so brneli zrakoplovi – pravkar se je zaletel pri spuščanju na tla eden izmed
njih ob
bližnje drevo in pričel goreti s tako bliskovito naglico, da smo našli
že samo ogrodje in sežgano letalčevo truplo,
ko smo prihiteli k njemu – na naši
levi strani pa so hiteli proti državni meji dolgi vlaki, pri katerih so bile
še
strehe zasedene od bežečega vojaštva. Videli smo jih, kako so pri predorih trumoma
padali na tla in je šel
vlak čez nje, železno in zategnjeno žvižgajoč. In sem
za trenutek pomislil, kaj bi bilo, če bi tudi jaz, ki tako
besno sovražim
samega sebe in ki sem predstavnik naroda, katerega svobodoljubni bratje prebivajo v
največji
državi na svetu, prav tako bedno poginil! Saj ne ve še nobeden, da
sem, noseč v svojih nemirnih prsih načrte
za več sto let, prehodna točka, skozi
katero bodo morali vsi tisti, ki letajo po zraku in hočejo biti silni. Karabinko
na hrbtu, sem korakal v prvi bataljonski vrsti – imeli smo v sredi trobentača,
ki nas je spremljal – vsi drugi smo
pa prepevali narodne koračnice in tresla se
je zemlja pod našimi nogami in donel zrak od naših popevk. In ko sem
med petjem
pomislil, kako nas bodo sprejemali zvečer na naši domači zemlji z lampioni,
obsipavali s cvetjem
in objemali, sem sklenil, da se bom pomudil tudi na
pokopališču, kjer so našli tvoji zemeljski ostanki večni
počitek in kjer naju
je zalotil lepega majniškega večera razdivjan vihar, ko bom šel poln ran na
razmesarjenem
telesu in obdan z neštetimi kačami v deželo, kjer citrone cveto,
in bom mislil nate, ki ti ni bilo usojeno, da vidiš
vstajenje svoje domovine in
ne vzklikaš več kakor jaz s svojo lucifersko glavo: “O telo, ječa moje duše!”
(Veseljaškemu, samo za motorje vnetemu
prijatelju Cirilu Justinu, s katerim sem govoril po telefonu na progi Kranjska gora
– S. Vito
in ga spoznal kot takega po treh letih.)
Zdelo se mi je, da že zopet sedim
na siromašnem stolu pri
svoji delavni
mizi, opazujem z zatisnjenimi očmi
svojega bolnega telesa
poskakujoče
sence na steni in mislim na nizko
hišo, v kateri je nastanjen
moj gene-
ralštab, na mizi pred menoj general-
ka, načrtana po mojih
večletnih iz-
kušnjah, šestila, ravnila, kotomeri, in
premišljam o vseh
mogočih načinih
bodočih bitk. V sredi telefonskih
aparatov in brezžične
postaje pa se
neprestano vprašujem: “Ali naj po-
magam steči lenemu
mnogonožcu ali
tudi ne?” Plinovo svetiljko, visečo
pred menoj na
pajčevinastem stropu,
komaj še vidim, v slajše sanje še za-
topljen po
kadečem se plinu in ča-
kajoč, da ugasne ta čudna luč, z njo
pa tudi jaz,
ki sem pravkar sedel
v glavnem mestu v neki plesni dvo-
rani in v skritem
kotu, navidezno
omamljen od zavžitega vina, motril
damsko kapelo, ki je
svirala naj-
opojnejše komade. O, in videl sem
plesati napol naga dekleta
in fante,
žene in može, starke in starce, ki
so plesali tesno združeni,
kakor bi bili
mesečni, zakaj komaj so se dotikali
tal z nogami, godba pa
je igrala ne-
prenehoma. V zaprtem prostoru, ki
so ga medlo razsvetljevale
električne
žarnice v lampionih, ki so prepregali
v najrazličnejših barvah
na gosto ste-
ne in strop, sem kmalu zavonjal smrad
po razpadajočih
mrličih in bilo mi je,
kakor bi zašel v javen bordel. Tedaj
pa me je že
proti jutru nenadoma
predramil kričeč strel iz neposredne
bližine, ki sem
pravkar opazoval naj-
lepšo izmed damske kapele, prelepo
čelistinjo z
rdečo rožo v črnih laseh,
omamljajočo tudi mene s svojim
glasbenim orodjem
in s svojim kač-
jim telesom. Pomel sem si v naglici
zlepljene svoje oči
in planil k za-
mreženemu oknu, ki sem ga dosegel
s težavo. Nedaleč proč
od njega, pri
izhodu vojaškega taborišča, je ležal
v vrtnih gredah med
belimi rožami
stražni vojak s prestreljeno glavo, kri
je lila iz
razmesarjene lobanje in rde-
čila tla in cvetlice, oškropljene še z
možgani. Poleg njega je ležala na
razritih tleh puška, s katero si je
obu-
pan končal svoje mlado življenje.
Stresel sem se po celem životu,
ka-
kor bi šel skozi mene električni tok
in držal sem se še dolgo
zamreženega
okna in videl vojake, ki so med sme-
hom in kletvami zavili
okrvavljenega
mrliča v raztrgan šotorski plašč in ga
odnesli v mrtvašnico,
ki je bila vedno
polna človeških skeletov.
Bilo mi je, kakor bi bil šel mimo
sijajno razsvetljenih letoviščnih
pa-
lač, v katerih svirajo opojne ko-
made in v katerih so dnevno na
spo-
redu maškeradni plesi, ker lomil sem
si prste, kakor bi že davno
prenehal
biti opica in šel sem s podvojeno
močjo na delo v svoje motorske
de-
lavnice. V tem so se trudoma odprla
vrata dobro zapahnjene celice in
služ-
bujoči četovodja se je zadrl nad mano:
“Hej, ti črni, nori hudič,
vstani, na
sprehod boš šel, za pogrebom! Seveda,
vedno bi ležal na pričnah
in strmel
nekam v praznino!” Vstal sem, kakor
bi sanjal, in po dolgem
hodniku prišel
na sveži zrak, ki sem ga začel krepko
vdihavati. Bil je lep
solnčni popol-
dan. Stopil sem v vrsto z drugimi
jetniki, ki so jim bila
lica upadla in
suha, da se je zdelo, kakor bi nosili
voščene maske, in
odkorakali smo v
dvostopih proti oddaljeni mrtvašnici.
Ko smo prikorakali
kakor ovce s
pastirjem na določeno mesto, je sto-
pal opičji nadporočnik
od vojaka do
vojaka in ko je prišel do mene, se
je zadrl s svojim opičjim
glasom:
“Vi osel, kam ste zapravili bluzni
gumb? Vi svinja!” In se je
vsula nad
mano ploha ogorčenih kletvin, nakar
je prišel vojni kurat in z
njim joka-
joča mrličeva mati in hči, ki sta pri-
speli z brzovlakom iz
glavnega me-
sta. Mrtvaški sprevod se je začel po-
mikati proti cipresnemu
pokopališču,
kjer se je vrgla postarna mati pred
izkopano jamo in pričela
tuliti za
svojim edinim sinom kakor volkulja,
ki so ji ugrabili mladiča.
Njena mla-
da hči, ki je bila lepa kljub števil-
nim solzam, ki so ji
tekle po bledem
licu, pa ni mogla prenesti vrtajočega
pogleda črne krste,
stopila je par
korakov v stran in se krčevito jokaje
oklenila lesenega
spomenika na bliž-
njem grobu. Stari vojaki, ki so bili
že dolgo kakor
stroji, so se za tre-
nutek spomnili svojega daljnega rojst-
nega kraja in
svojih domačih, ki pa
nič več ne molijo zanje, in videl sem
natančno, da
so se tudi njihove oči
orosile. In ko so začele padati velike
in suhe
zemeljske grude na krsto, ki
je nekaj časa votlo donela, so morali
prijeti
za roke v solzah se kopajočo
mater, da se ni vrgla na krsto, ki se
pa že
ni več videla. Stal sem ne-
daleč proč od jame, ki je še vedno
imela
odprto svoje žrelo, in čutil, da
trepetajo v skritem joku razburkana
srca
skoro vseh pričujočih, kakor bi
bili postali njihovi živci najdrobnejše
strune. V tem trenutku je pridirjal
mimo pokopališča s silnim ropotom
tovorni avtomobil, naložen z drvmi,
in s svojim drdranjem igraje pretulil
presunljivo jokanje matere in hčere.
Tudi meni so že silile solze v oči,
ko
pa sem v naslednjem hipu zaslišal
še vojaške trobente glas v
avtomo-
bilovi smeri, sem začutil v sebi or-
jaško silo, ki se je še
stopnjevala, in
sem si rekel: “O, kako brezbrižno gre
življenje svojo
določeno pot! Solnce,
ki bo v kratkem doseglo obzorje, bo
sijalo še vedno
naprej, kakor da se
ni nič zgodilo!”
Proti večeru je ponehala strašna vročina, ki je valovala tudi v
mojem ozkem prostoru kakor pijana, pozabil sem
na trudno ležanje na golih
deskah, občutil sem naenkrat silnejše kakor kdaj neznosen glad in žejo, da bi si
načel
lastne roke in razgrižel žile v njih, ki so mi utripale kakor bolniku.
Tedaj mi je tudi prišla na misel daljna
primera o meni, resničnem vodometu.
Leno sem se povzpel k zamreženemu oknu in opazil jezero, v katerem
so plavali
prazni čolni, ko pa sem začuden pogledal bolj pozorno, sem spoznal, da sem gledal
megle, v tem pa
sem že opazil, da zgubljam zavest, toliko trpim duševno in
telesno. V naslednjem hipu pa sem nenadoma zagledal
in zaslišal na milijone
žen, oblečenih črno, ki so s solzami v očeh, vročimi kakor goreča lava, zastonj
klicale
cesarja, ki je sedel kakor orangutan na zlatem prestolu, obdan od
vitkih žen, ki so jim bila telesa prožna kakor
vzmeti, in od hienskih
ministrov: “General, usmili se nas, umiramo! Vrni nam naše može, naše sinove, naše
hčere,
v kolikor že niso poginili! Ne daj, da pademo na tla še me onemogle
kakor v bližajoči se jeseni orumenelo listje
z dreves in žalostno poginemo!” Z
enako, toda še bolj pretresljivo prošnjo so se obračali k njemu sivi starčki, ki
so se zdeli s svojimi palicami kakor šepajoči strahovi in so že mislili, da se
nikoli več ne povrnejo v življenje.
Cele pokrajine v notranjosti širne države
so se zdele kakor mrtve, žene v žalnih oblekah pa so se zvijale v bolestnih
krčih kakor jegulje in prosile: ,,General, usmili se nas, glej goreče in krvave
bojne poljane!” Toda dolgo niso
v odgovor nič slišale, ko pa so klečeče okoli
prestola dvignile solzne svoje oči k njemu, so prebledele, da so bile
bele
kakor stene, zakaj na prestolu je sedela, ogrnjena z maršalsko uniformo njegovega
veličanstva, bela žena in
se začela peklensko hihitati. ln gorelo je še naprej
na vseh koncih in krajih in padali so kakor zrela pšenična
polja pod srpom
pridnih žanjic celi polki najlepših mož, žen, otrok in starčkov, vsak najmanjši
košček zemlje
se je zdel kakor skrit vulkan, ki je začel nenadoma bruhati.
Velikanski smrtoglavec je razprostrl svoja krila tudi
nad notranjost velike
države, žene okoli zlatega prestola so bile kakor voščene sveče, ki vrtoglavo
ugašajo v
burji in viharju, in bolj kakor kdaj sem slišal mozeg in kosti
pretresujoči klic: “General, usmili se nas, glej goreče in
krvave bojne
poljane!” Od nekod sem naenkrat zaslišal violino, približevala se je noč s svojo
močjo. Začel
sem se spominjati svoje brezskrbne mladosti, ki je kakor živa
pripovedka. Poslušal sem zamaknjen marsikaterega
pastirja, ki je izvabljal
svoji piščalki otožne glasove. Včasih, ko sem stal na samotnem hribu in je zahajalo
solnce,
se mi je zdelo, da vidim v požaru cele pokrajine. Ista primera mi je
prišla na misel, če sem se povzpel v stolp
in sem videl v plamenih vso svojo
okolico, ki se je zdela, da se podvrtana izproža v zrak. Ko sem hodil ob poznih
večernih urah v drevorede, kjer se je pošastno začelo zvijati drevje v nenadnem
poletnem viharju, sem imel utis,
da se razposajeno lovijo drug drugega nočni
duhovi. Večkrat sem tudi zašel v bukove gozdove, na posekanem
prostoru se je
lila skozi odprtino v velikem loku bleda mesečina, ki se mi je zdela kakor nebeška
harfa, in sem
potegnil z roko preko srebrnih strun, da so me omamljali prelepi
glasovi do nezavesti. Ko sem gledal prebujajočo
se naravo vsak dan od druge
strani, bi hotel umreti, toliko razkošja in slasti je bilo v meni. V najneznatnejšem
vetriču sem gledal prizore, o katerih se navadnim ljudem ni niti najmanj
sanjalo. In skoro ne vem, kdaj je prešla
moja govorica v petje, spominjam se pa
še dobro, da je bil takrat moj obraz kakor vulkan, oči so metale bliske,
kakor
bi bile električne luči, moje mišice so se pregibale, kakor bi divjali v meni
potresi, izogibal pa sem se ljudi,
kakor bi bili gobavci. In ko sem imel
ustvarjeno svojo prvo skladbo, sem začel skakati kakor brezumen po svoji
sobi,
žvižgati, smejati se, hoditi po vseh štirih in izpuščati iz svojega grla radostne
glasove, ki so bili podobni
padu kakega mogočnega slapa, ki si je prav ta čas
odprl pot skozi neprebitne pečine, da sta prihitela vsa začudena
oče in mati in
me povprašujoče ogledovala. Ko sem se učil v zemljepisju imena rek in mest, dežel in
narodov,
se mi je zdelo, da sem že potoval po teh pokrajinah in bilo je temu
davno, zakaj spominjal sem se natančno lege,
prebivalstva, klime, flore in
favne in še cele kopice drugih znamenitosti, da sem se slednjič že povpraševal:
Kdo pa sem jaz?! – In zdelo se mi je še najbolj verjetno, da sem neutrudljiva
solnčna ptica, leteča od vzhoda proti
zapadu, opazujoča živa in mrtva bitja
naše zemeljske oble in vse prisrčno pozdravljajoča. Spominjal sem se,
kolikokrat sem se že močan, kakor sem bil, nekdanji nočni sprehajalec, bridko
razjokal, da so bile moje roke
mokre, kakor bi tudi nanje padla nočna rosa, in
sem po cele dneve in noči strmel v daljo, bolan na duši in telesu.
Potem pa sem
se zopet počutil močnega, kakor bi bil lev, kragulji pa so neprestano kljuvali na
meni, ki sem se
zdel še vedno priklenjen. Sanjal pa sem ponoči tako opojno, da
sem se prebudil ob zori kakor iz nezavesti in
vsaka moja bohotna misel je bila
kakor v temni noči kakega ozkega in nebotičnega stolpa žirafina glava z
žarečimi reflektorji. Na svojih jutranjih izprehodih sem se zazdel še kakor
električni kolovrat, ko sem gledal
tvorniške dimnike, iz katerih so se spuščali
proti nebu oblaki zadušljivega plina, leno valečo se reko, ki se je
odevala z
meglami, in ob njej stoječe številne mline. Z drgetanjem po vsem telesu pa sem
mislil na dejstvo, da
opevam z vsako najmanjšo mislijo samega sebe. Srečaval
sem različne otroke in že mi je šinilo v glavo: To sem
jaz! – In prihajali so
mi naproti starčki, ki so se šli sprehajat, žene, ki so nosile na glavi v bližnje
mesto mleko v
pisanih jerbasih, možje, ki so odhajali na delo na najrazličnejše
strani, in vedno mi je nekaj reklo: To sem jaz! – In
ko sem gledal hiše pred
seboj, reko, polja, škrjančka nad poljem, travnike, gozdove, ki so se ob parobkih
šibili
pod težo gavranov, gore, in opazoval vso svojo okolico v jutranji zarji,
mi je zopet nekaj reklo: To sem jaz! – Ob
takih prilikah sem bil pijan lastnih
misli, ki so se bliskoma vzpenjale k oblakom kakor izstreljene puščice in
letele k tlom kakor na hitri vožnji brzojavne žice ob železniškem tiru.
Najlepše pa sem pel v cerkvi, ki se je
dvigala proti nebu kakor velikanska
skupina kristalov in klicala: “Kvišku srca, zlasti še vi, ki letate po zraku!”
V njeni očarljivi notranjosti so goreli lestenci, mrgolelo vse polno
najraznovrstnejših ljudi, jaz pa sem stal v kaki
stranski ladji in mislil na
oni dalnji čas, ko bodo stopali po končanem mašnem opravilu pridigarji na prižnico
in
bodo prebirali ljudem moje kompozicije namesto evangelijev. Petje s kora, ki
se mi je zdelo kakor angelsko, je
že davno obmolknilo, zato pa sem jaz še vedno
slišal nevidno godbo in prisostvoval kot mladič veličastnemu
koncertu svetovnih
komponistov, ki jih nisem poznal niti po imenih. In ko sem šel domov mimo kavarne, v
kateri so
pravkar igrali biliard trije moški, sem nehote začel misliti na naše
glavno mesto, kjer sedijo v kavarnah pri različnih
časopisih bledi ljudje z
ogromnimi lasmi in velikimi kravatami. Ali naj še pristavim, da sem začel
odkritosrčno
pomilovati vse predstavljene in še neznane postajenačelnike, z
njimi pa tudi vse mogoče človeške zmaje, sedeče
po knjižnicah, kjer sem jih
tolikokrat videl? In že zopet sem hodil slednji večer po široki državni cesti na
nočne
izprehode proti bajkepolnim goram, marsikaterikrat pa sem se zazdel, da
sem obseden od božjega, še večkrat
pa hudobnega duha. O, in kolikokrat se mi je
prevabljivo zahotelo, globoko zatopljenemu v samega sebe, da bi
splezal na
bližnji brzojavni drog, stopil na žico in se brez vsakega droga, ki bi mi uravnaval
ravnotežje, spustil v
blazen tek, da bi obmolknili, kakor bi odrezal, zapozneli
pivci, prihajajoči iz veselih krčem, in na ves glas vriska-
joči, strahoma se
prekrižavali in bi jim vstajali lasje v nenavadnem strahu, ko bi me videli
dirjajočega po žicah
in pojočega o ljudeh, ki sploh ne žive na tej zemlji,
temveč se od zore do mraka in še v spanju mude na potovanju
okoli nebeških
zvezd! Ko pa bi prišli domov, bi pripovedovali, tresoči se po vsem telesu, o pojoči
prikazni; dru-
žina, ki bi se vzbudila, pa bi se neverno smejala njihovim
pripovedim. Še večkrat pa mi je prišlo na misel, da bi
se spustil v nočni zrak
kakor kakšna nenavadna ptica, samo bal sem se, da se zavem v nebotičnih višavah in
pričnem
padati kakor blisk v brezdna pod seboj. – Iz mojih opojnih sanj me je
predramilo za hip samo trobentanje, ki je
klicalo izven taborišča mudeče se
vojake k počitku. Violinista že davno nisem več slišal, bilo mi je, kakor bi gledal
neizmerne bojne poljane, pokrite s trupli ljudi in živali, čez nje pa se podijo
na spenjenih konjih nočni duhovi in
izginjajo nekje v daljavi. V tem se mi je
zazdelo, da leži poleg mene na golih deskah nekak mož v črnem plašču,
ki se je
pa v svoji notranjosti rdeče zasvetil, kadar se je premaknil kakor ležeča mačka.
Pomirjeval sem samega
sebe, da še vedno sanjam, toda ko sem stegnil svoje roke
v smeri proti njegovi glavi, sem opazil, da se mu svetijo
oči kakor žareče
oglje in da ne sanjam. In je spregovoril s porogljivim svojim glasom, ki mi je šel
skozi desno stran
kakor dolg in oster meč iz najboljšega jekla: “Ali veš, ti
večni in sveti popotnik, ki te je vrgla zemlja iz svojega
naročja začetkom
dvajsetega stoletja, v dobi najstrašnejših svetovnih vojn, kar jih je kdaj videlo
človeštvo od ustvar-
jenja sveta, da ne boš čez leto dni nič več slišal
trobentača?!” In je še rekel: “Ti, ki se zdiš kakor zvezda stalnica,
ki je še
niso zapazili ljudje, ali te nič ne pretrese žalostno dejstvo, da te bodo šele
takrat spoznali, kadar ne bodo
več videli tvojega telesnega obraza? In ali še
nisi nikoli izrekel pobožne želje, da bi se nikoli ne rodil, ker čim dalje
živimo, tem bolj se bojimo, da so nebesa zadnje in največje razočaranje?!” In
se je smejal, da so mu šklepetali
volčji zobje in tresla se mu je kozja brada,
kakor da bo padel v nezavest od neskončnega veselja nad mojimi
bolečinami. Jaz
pa sem se povpraševal kolikor mogoče mirno: Ali res spim skupaj s hudičem, poslanim
mi v
skušnjavo od njega, najvišjega?! O, da bi imel jetnik vžigalice in bi
razločno videl! – Tenke stene, ki so bile poslikane
in popisane od jetnikov, so
mi vzbudile utis nekakega omrežja in ječa se mi je zazdela kakor menažerija, ker so
bile
polne vse celice in sem bil od mraza, ki je nastopal slednjo noč, zvit v
klopčič kakor kača klopotača. In sem bil
zatopljen v številne najopojnejše
misli – zdele so se mi kakor v kolobarjih se vrteče junijske kresnice – ki so
mi puščale nelepe sledove na mojem obrazu, ob zori pa si še nisem bil na jasnem
sam s seboj in vedel sem, da
se bom iskal vse svoje življenje. Ko so prišli
zjutraj vojaki od straže v celico, sem hodil kakor duh po odprtem
hodniku in
bilo me je groza samega sebe, strašnega anarhista. Moje oči brez dna, ki že davno
niso več solz
poznale, so se svetile kakor fosfor in ko sem zagledal v razbitem
steklu v nekem zamreženem oknu na koncu
hodnika svojo visoko in bledo postavo,
zavito v umazane vojaške cunje, sem še tudi vedel, da sem postal čez noč
tigrsko navdahnjena bela žena in to bolj zase kot pa za druge. In ko sem stal
pri tem oknu, sem se zazdel še
kakor neustrašen lev, ki se pripravlja na
naskok, in rekel sem si v trajnem nemiru, zakaj rodila me je ženska:
Dan za
dnem se rodi na milijone ljudi, obsojenih v večno trpljenje in umiranje, dan za dnem
jih tudi na milijone
umrje, tonejo v pozabljenje. Koncem tega stoletja bodo
glodali tudi mene črvi, spreminjal se bom v prah in
pepel. – In moj glas se je
tresel v prečudnih valovih, ko sem tulil kakor slon, ki dirja iz območja
prihajajočih
puščavskih vetrov, da so me prestrašeno zrle tope vojaške straže:
Jaz, ki sem že kost in koža, ne bom umrl! Kdo
je občutljivejši od mene in kdo
je večji daljnovidec? Presilno je v meni brezmejno sovraštvo do vsega obstoječega
in prevelika neskončna blaznost ustvarjati, o, ustvarjati iz niča!
(Ko sem prenehal trepetati v svoji notranjosti, sem se pričel
sukati nediplomirani inženir po svoji zvezdarni,
ki sem jo zidal v obliki
ogromnega daljnogleda, ob gradnji katerega sem bil trdno prepričan, da sem nehal
živeti,
ker sem se mudil v pokrajinah, ki jih še ni videlo nobeno človeško oko
in sem ves vztrepetal, ko sem zagledal
nevidnega klavirskega virtuoza, obdanega
z angelskim zborom.)
— † —
V PRAVLJIČNEM GOROVJU – OBSVETLJEVAL GA
|
|
Ko sem šel v deželo, kjer se stikajo vrhovi in prepadi, se mi je prikazal v sanjah satansko se režeč, znan obraz:4 “Kakor poješ ti sredi zemeljske oble, poje po eden na skrajnem severu, jugu, vzhodu in zahodu.” Segal je satan s svojimi polipovimi rokami po meni in čutil sem, da mi s svojim pogledom kakor s svedrom vrta čiste moje oči, še bolj mi jih je njegov klopotačin rep.5 Toda bilo mi je samo ledeno mraz. Jaz, ledenik v Atlantskem morju, sem si z obrazom kakor sfinga prižgal svojo plamenico ob njegovi in svet pred menoj je vzplamtel v omotni, rdeči luči, v kateri so gomazela in hodila drugo po drugem garjasta človeška bitja:6 “O, kakor poješ ti sredi zemeljske oble, poje po eden na skrajnem severu, jugu, vzhodu in zahodu.”7 |
TITANOVA NOČ.8 ↑ |
|
O svetloba mesca in zvezd, ob kateri ga je v njenem strastnem objemu tako bridko spreletelo: Blisk! Večnost pred nami in za nami! Skrit za zelenimi listi v kostanjevem vrhu je pel slavček v mesečino, imel bi pa rajši v noč. V krvavo mesečino je pel, skrit za zelenimi listi, pa imel bi raje, da v noč. “Podnevi sem mrtev,” so zasanjala z gor vanj strmeča okna kmetskih koč. “Na tej zeleni veji je moja sreča,” si je rekel in pretreslo ga je skoz mozeg in kosti. Iz teme so rastle črne perotnice, silen udar s krili in mislil je na njene oči. Mlinska kolesa so škropila in se vrtela enakomerno, valovi hiteli v daljavo, on pa, prevzet od noči, se izgubljal je vanjo. |
OB DNEVU VPOKLICA NA KOLODVORU.9 ↑ |
|
Okoli mrzlih in skoro votlih hrbtenic so se ovile otroške roke in vpile: “Oče!” Otrla so si telesa kakor v megli pot s čela in od nekod so se čuli stroja siki kakor kače klopotače. “Bog hoče.” O roke, ki ste otipavale navzlic dnevu na križ pribito telo in njegovo glavo sklonjeno! “Izpolnjeno?” Lokomotiva je vrgla po sebi vihrajočo svojo grivo in očete so spremljale solzne oči otrok. “O Bog!” |
(Ob mojem 19. letu.)
V grajski krčmi vinjen sedim, zavijam se v dim cigaret in sem vesel kakor vrag, ker
se mi reži trnjeva cesta pred menoj; prijel bi polno čašo in jo vrgel z divjim
smehom ob tla!
(Rekli pa bi že zopet gostilniški gostje, če bi videli kakor
ogenj plamteče moje oči, da sem blazen!)
Naj se razbije in najoče, kakor se je
že tolikokrat, školjkino moje srce, ki mi utriplje kakor prebodeno, kadar se na
polju ob nočeh razgovarjam z belo ženo – objemlje me s svojimi haljastimi rokami,
med katerimi se kosa svetla opoteka, da ječi prsni moj koš – ob slovesu pa se
zakrohota v pordečela ustna mi bleda in izgine kakor prikazen!
Ko pride brhka devojka po prazno steklenico – skozi odprta okna vijejo se pavovi kriki, meni sanjaču se zdi, da so kakor izlivi trpeče moje duše – sem naenkrat za njo v kleti.
Objamem jo okoli pasu in jo kakor brezumen pritiskam nase.
“Ah, fantič, pusti
me vendar, kaj ne vidiš, da komaj solnce za gorami ugaša?”
“Oj dekle, zame je globoka noč – nekoč in že davno sem obmolknil, če so se zapičili
ženski pogledi v moje srce, kakor bi bili bodeči trni – in naj sije tudi vame, kakor
bi bil drog brzojavni, solnčece zlato!”
(Potem, ko me je na moj siloviti mahljaj
z mečem, koketno poljubila na Kajnovo čelo.)
”Če je tako, sokolče moje, in ker te ljubim, me pa le objemaj – oh, saj res, ti porednež, 'srčne moje bolečine so ostre in temne kakor koralde ali čipke v bluzi moje gospodične' – in povej, kaj bi rado!”
“Rad bi, da bi se tudi duša tvoja, kakor se zveže trta z vinskim kolom, spojila z
mojo
neumrjočo. (Naj zdirjajo konji belci kakor puščice z lokov in zaženo vrišč
pelikani,
ker jih bodo postreljali lovci!)
V telesu mojem bi se oranžna moja
kri pomešala s tvojo, po moji vpijočo. (Prižeti si me že hotela nase, ko so se
zelene smreke še oblačile v snežene plašče in si jih zapenjale do vratu.)
Kakor volna bi bili, ki jezdi nevidne čeri, golta nočne netopirje, požira kačje
pastirje, ki letajo v temi nad vodo, in preprega oblake. (Vztrepetale bi njive,
obstal v zraku škrjančkov let in čez gozdove šinile zarje.)
Še vse tesneje bi se
objeli, če bi se zapodili v njiju beloglavi orli, ali se sicer vznemirile oči tvoje
plahe. (Kaj se me boste bali tudi vi, sanjavi tulipani, na balkonu njenem?)”
“Ah, ti prešerni fantič, skoro čutim, da si se prevrgel v svojem poletu k solncu v
njega žarke, zrak in meglo, da še v temi ujameš mene, kačjo pastirico! Hi, hi,
hi!”
(Seveda sem se vprašal: Ali hočete že zopet kače nad mojo glavo v obliki
jezikov sikati?)
“Ah, pusti me, grdež zviti – ko prideš v druge kraje, boš
ljubil pa druga dekleta, v tvoji orglasti duši bodo doneli zanje akordi iz vseh
registrov – gosti me kličejo, hočejo piti! (Ali ne slišiš skozi stene? So že pričeli
kihati.)”
Že je skoro v gostilniški sobi – iz nje slišim gramofon in videl sem, da se je celo
visokorasel bor nad vasjo zasmejal, in zazdel se mi je v tem kakor lovec – ko
sem
skočil za njo.
Ves iz sebe ji kradem poljube – vse moje številne ljubice
so mi samo točajke in vendar bom sanjal že zopet cele dneve samo o njih in umiral
koprnenja – njej drhti lepo in s kričeče pobarvanim predpasnikom opasano telo.
Življenje me je vrglo med podivjane ljudi, ki so delali z mano kakor s steklim psom, gonili me iz bolnic v tovarne in zapuščene dvorce, kjer so dihali vame jetični, zvijali se poleg mene božjastni, kričali in plesali umobolni.
Vlak me je vozil iz kraja v kraj, pozimi sem se tresel od mraza kakor trepetlika, v nočnem času sem degradiran stal na straži, podnevi nosil polena v drvarnico in spal na golih deskah, jedel pa sem zjutraj in zvečer kavo, grenko kakor pelin, opoldne krop in korenje in vedno mislil, kako bi se do sitega najedel.
(Živci moji so bili kakor bliskovito hiteči kajaki. Brez veslačev so igrača valovom, dokler jih ne vržejo ob pečine in razbijejo.)
V zdravniških sobah sem kazal nago in koščeno svoje telo, nakar se je pričelo večno trkanje po hrbtu in merjenje toplote. Sanjal sem o pomladi, toda ta je bila za deveto goro, in odšel sem kakor zaklet ujetnik na svoje delo, solnce pa je žgalo bledi moj obraz.
(Kako bi mogla letala iz svojih lop?)
V ječi so se stiskala k mojemu telesu ostudna, v največji nagoti po delu smrdeča telesa – mršavi obrazi, ki so me gledali pomilovalno in kričeče v svojih bolečinah – nad nami se je razprostiralo sinje nebo, jaz pa sem strmel vso noč in do jutra v štiri stene in strop.
UPANJE.13 ↑ |
|
Na zamreženo okno trka ptič droban: “Smrt s koso ostro kosi vsak dan.” “Vsak dan maj v dušo mojo sije. Kragulji kljujejo srce, smrti ni je.” Ptič droban z jutranjo zarjo odletel je. Na steni češnjev cvet obvisel je. |
MOLK.14 ↑ |
|
“Kaj je z mojim rožmarinom, dekle? Ali ga še zalivaš z vročimi solzami in grabiš temo z vitkimi rokami?” “Ne zalivam ga z vročimi solzami. Ne grabim teme z vitkimi rokami. Ko ranjene košute pogledi moji plahi, v mojem srcu bolečine so in mraki.” |
V MESEČINI.15 ↑ |
|
Ko se je zmračilo, sem hitel k svoji dolgolasi ljubici v črn grad. Z razpuščenimi lasmi je prihitela k oknu, bil na ustnih smeh ji mlad. V parku, zavitem v noč, vodomet šumljal je in srce mi tolklo bolno. Vrgla se je koprneča na moje prsi in sem se zagrebel v obleke njene toplo volno. |
NOČ.16 ↑ |
|
Že ptički žvrgolijo in zelena prihaja pomlad. Toda zame ne prihaja, kakor tudi bi jo rad. Ne sveti mi več sonce, legla tema je na njo že. Na njenem vrtu ne klijejo več zame svetle rože. |
TANTALINADA.17 ↑ |
|
Vem pa, da bom prišel domov ponoči. Ljuba moja, nikar ne tuguj, ne joči! In če bo iz mojih srčnih ran tekla kri, Ne vrzi se mi v naročje, mi v njem ne umri! Ker, dekle moje, samo en trpeč obraz poznaj, In na tem, ko telo viselo je na križu, vdan smehljaj! |
— † —
(Ob solnčnem zatonu k mojemu 21. letu, eden izmed številnih osnutkov za godbo v valovih.)
Peljal sem se na motornem kolesu s hitrostjo splašenih in do krvi pretepenih človeških misli. Bliskoma so zginjale vasi, mesta, gozdovi. Rdeče so bile pokrajine:
(Popolnoma nag sem nizko letel v zraku, lahno veslajoč z ogromnimi perotmi, in v meni je rastla želja, da bi se že skoro dvigal med peklom in nebesom.)
Temo so razsvetljevali bliski in v fati morgani, ki se je naglo skrila za oblake s skoki vrečastega kenguruja, gledal sem prepade, lijake, jezerske gladine, orjaška, gibljiva zrcala, drevesa z njihovimi vejami kakor človeške roke – v njih vrhovih so gnezdile najrazličnejše opice – velereke z njihovimi pritoki kakor brezprimerne kače z mladiči, puščave, velikanske zakurjene peči, vulkane z bruhajočo lavo, ognjene vodomete, slapove, steklene svedre, železniške viadukte, jezdece v oklepih, kolodvore, mravljišča s križastimi tiri, brizgalne cevi, tvornice, retorte z epruvetami, smodnišnice, pizanske stolpe, cirkuška mesta z donebesnimi, ozkimi hišami, ki so se zdele s svojimi okni kakor orglice – pravkar je žvižgal veter po ulicah in jih zavijal v megle.19
Tedaj sem se pogledal in z grozo opazil, da so me držale objetega številne mavrične
kače – toda jaz sem se dvigal še hitreje, njih v čudnem ognju svetlikajoče se
meduzje glave z baziliskovimi očmi so se odmikale od mene in s svojimi pogledi
prebadale moje vedno nemirno srce, ki se je zdelo kakor reflektor – temo pred seboj
sem videl razsvetljeno – in že sem jih videl, ko so se s svojimi zobmi zasekale v
moja prsa.20
(Vztrepetal sem od bolečin, vendar si nisem
pokril vlažnih svojih oči z rokami.)
In naenkrat sem se videl gorečega, spremenjen čustveno kakor v okamenelo letečo veverico, moji tenki in mehki ženski lasje so plapolali v vetru kakor zastavice, roke in noge, ki so se zdele kakor prebodene, in peroti so bile kakor žive plamenice – in ko sem prijel z gorečimi rokami ostudno belouško, ki mi je stiskala grgrajoče grlo in ki sem jo vrgel v velikem loku od sebe, sem začutil okoli vratu na dolgi verižici visečo srebrno piščalko, dar belih vil rojenic.21
(O, tedaj sem vedel, da sem bil nekdaj kakor jagnje, ko so bile moje misli kakor v
vetru ugašene baklje in sem hotel življenje odvreči kakor plašč z ramen!)
In
trepetajoč v svoji notranjščini kakor vitka breza v burji in viharju, sem mrzlično
rekel gnusnim kačam: “Dajte mi, okostnjaku, zrcalo, da se vidim!” In odgovorile so
mi s smehom, bolnim do blaznosti: “Ti, ki se zdiš duševno antilopa in telesno
krastača, poglej v daljo in se boš videl!”22
Toda moj hrbet, ki je bil že upognjen kakor koščena palma, se je stegnil kakor
zlomljen lok, zagrabil sem kakor v sanjah srebrno piščalko in jo del v drgetajoča
usta. Ob žvižganju iz nje, ki je šlo skozi mozeg in kosti, so pričele besneče in
leveče se kače s plesom – ovijale so se me, stegovale napihnjene vratove, ki so
brodili malo preje po moji krvi, in sikale s svojimi dolgimi, razcepljenimi jeziki.
In videl sem pod seboj še v ognjenih plamenih velikanske krokodile, ki so hlastali
po meni, mastili se z mojim mesom in z mojimi kostmi – curki moje krvi so padali v
makova polja – in sebe, kakor bi bil izstreljen, vedno višje in višje se dvigati. Iz
moje glave so pričeli leteti kondorji, orli, sokoli, slavčki, škrjančki in cel roj
ptičev. In sem si rekel: “To so moje misli!”
(Zakrile so nebo nad mano.)
In
oblaki so se gnetli v svojih ohlapnih oblačilih kakor črede steklih slonov, začeli
so udarjati silni gromi in videl sem temo nad seboj na gosto posejano z ognjenimi
strelicami.
(Zdelo se je, da se podirajo svetovi. Nekateri ptiči so se pričeli spuščati na
zemljo, drugi so leteli v zračne dalje kakor preganjani.)
In že so šli bliski z
nazaj zakrivljenimi ostrinami skozi mene, ki sem bil že ves kakor v bengaličnem
ognju – kmalu sem se zdel skozi in skozi prestreljen, toda jaz sem še vedno in še
hitreje letel in žvižgal na srebrno piščalko, dar belih vil rojenic, in mavrične
kače so dvigale meduzje svoje glave in se mi priklanjale. Tedaj sem naenkrat
zagledal v svoji levi roki vladarsko žezlo, ki se mi je zdelo kakor papeška palica,
prenehal sem z žvižganjem in pričel peti s svojim tenornim glasom.
(Preveč sem se že navadil strupa in hotel sem jemati neprenehoma večje in močnejše doze.)
Kače so se kakor besne zakadile v moja prsa, lizali so me ognjeni jeziki, krokodili
hlastali po meni, leteli iz moje glave ptiči, gromi udarjali in vrtali me bliski,
jaz, vedno trpeči pevec, pa sem pel kakor še nikoli in z utrinkom zvezde repatice
sem spoznal, da ne bom s svojim nebeškim petjem nikdar prenehal.
(Vedel sem, da
sem pričel z viharno uvertiro svoje najnovejše opere.)
In zazdel sem se še kakor lok v svojem naglem poletu po zračnih bivakih, ki so se
mi
zdeli kakor orjaške gosli.
(Vsa narava me je spremljala in vprašal sem
se: Kateri kapełnik je še kdaj lepše pričenjal?)
Bled kakor angel sem sedel na motornem kolesu, na katerem je bila prižgana acetilenska svetiljka, in ki je drvel kakor blazen vrag skozi dremotno razsvetljeno prestolico, pogreznjeno v nočno spanje.23
SLAVOLOK MODRIJANOV.24 ↑(V mesečni noči v družbi čudežnih rajskih ptic, ki so me obkrožale sedečega v nočni srajci z dolgimi in širokimi rokavi v mojega očeta hiši in pele o meni, ob skalnati obali stoječem, neprekosljivem morskem svetilniku.) |
|
Štiri razsvetljena okna so vame strmela, ko sem se odpravil iz mesta kot po tipkah klavirja in sem se oziral v oblačno nebo. In sem si mislil: “O, kdaj ti bom enak, veliki slikar višin? Kar zjutraj naslikaš, spreminjaš vsak trenutek, včasih celo naenkrat razkosaš z nožem belo platno, poškropiš ga s curki svoje krvi in pokriješ z viharjem svoje duše.” In že sem slišal odgovor, kot da govori k meni brneč brzojavni drog: Kolikokrat si si že stopil na glavo, ali veš?25 Samo na njo, ponosno in z bičem v rokah, ki najbrž ne bo nikdar vedela, da sem jo ljubil, sem mislil, na njene bele roke, ki me mogoče objemajo v sanjah, njena alabastrna prsa, iz katerih bi bolan pil kakor iz vrča, njene črne lase, o katerih se mi zdi, da segajo do tal, in ki bi me v opojnih nočeh pokrile, da ne bi več videl večno krožečega solnca, njeno vitko telo, ki bi se žejno naslajalo z mojo krvjo, ki je kakor šampanjec in ki bi jo ji ponudil v zlati čaši. Zasovražil pa sem bolj kot kdaj bledo ljubico, ki hodi za menoj z opotekajočimi se nogami, da se vrže suženjsko v prah pred menoj in me prosi z objokanimi očmi za ovenel nagelj v moji gumbici. In že sem stal pod gigantskim slavolokom modrijanov od ustvarjenja sveta, ki je še vedno brez strehe, in se skušal poglobiti vanje, ki so gledali svojo okolico s plešami na glavah in s čeli, kakor bi gledal globoko brazdaste njive. Stal sem prav na levi strani slavoloka, in ko sem se videl kakor otroka, ki sem že metal mlinske kamene proti nebu, sem se počutil silno nesrečnega. Bilo pa je nekaj nenavadnega, ko sem videl, da mi kameniti pogledi vseh modrijanov pritrjujejo in me pomilovalno ogledujejo.26 Odbil sem se od prvega modrijana na levi strani slavoloka, kakor bi bil električna žoga, in priletel v modrijana na desni strani. Od tega sem se zopet odbil in odletel v modrijana na levi strani in odbijal sem se navzgor vedno v kotu 45°. O, ali sem udaril ob vzmet? Zaneslo me je od prvega modrijana do modrijana na desni strani. Kdo ve, kdo je uravnaval moj polet.27 In ko sem bil že precej visoko v zraku, sem nenadoma zagledal parado, ki je do takrat še ni videlo človeško oko. Korakale so skozi slavolok milijonske množice bojnih ljudstev iz vseh delov sveta, oborožene od nog do glave.28 Šli pa so v presledkih in vlekli so se v neizmerne daljave kakor velikanske, sive kače. Pravkar je posijal mesec in gledal sem ljudi, ki so korakali v trinajststopih, – zemlja je votlo donela pod njih umerjenimi koraki in od neba se odbijalo njihovo orjaško bojno petje. Spremljale so jih številne vojaške godbe in kadar je prenehala ena, je pričela druga. Na čelu so jim jezdili generali na iskrih konjih vrancih in z golimi meči v rokah. Nepregledne so bile vrste tovornih avtomobilov, na katerih so bile naložene strojnice z municijo, orjaških topov in ogromnih tankov, ki so se pomikali kakor velikanske želve. Veličastno sliko so slednjič izpopolnjevale na trenskih vozovih sedeče družine – žene, dekleta, otroci in starčki – krdela zrakoplovov, ki so krožila v zraku kakor velike ptice ujede, in na morju vseh vrst bojne ladje, torpedni čolni i.t.d.29 In sem se vzpenjal vedno kvišku in kvišku in spletal mrežo, rdečo od moje srčne krvi, jaz mrežopletalec, in že sem prišel do poslednjega modrijanov. Rabeljsko se mi je zasmejal v pozdrav, ko sem se počutil popolnoma svobodnega – nič več se nisem mogel odbijati, kakor bi bil električna žoga, temveč potegnil sem k sebi čudodelno lestvo, ki sem si jo spletel s svojo krvjo, svetlikajočo se kakor rubin, vrgel jo na nevidno steno v zraku in začel plezati po njej, ki je postala trdna, kakor bi bila iz najboljšega pletiva. (Pod menoj neskončno brezdno in nad menoj brezmejno nebo.) “Zame ne živi nobena rožica na svetu, nobena dušica, nobena zvezdica,” sem si zatrjeval z neminljivim peklom v srcu in s slastjo ogledoval britev, s katero sem si hotel prerezati na zapestju bolno utripajoče žile. Takrat sem naenkrat zagledal v daljavi vrsto delavcev z žvižgajočimi in v solncu blestečimi kosami, ki so se vzdigovale, padale, dolge in ostre vratove proti meni namerjene, in se mi bližale. Sedel sem v visoki travi in za svojim hrbtom sem imel v tla zasajen drog z mrežo za metulje. In ko sem imel ta prizor iz svojega mladostnega življenja v najrazličnejših barvah pred očmi, kakor bi gledal v spektrum, sem se vprašal: “Ali sem dovolj močan, da se mi ne bo zvrtelo v glavi, če se ozrem v mračne dežele, ki so že za mano?”30 |
(Sedem dni pred razsulom bivše avstroogrske armade, ob Felli za špansko boleznijo umrlemu tovarišu, enoletnemu prostovoljcu poddesetniku Stanku Starcu.)
Stal sem že proti večeru na pokopališču in medtem ko sem gledal z griča v dolino
pod seboj, kjer se je leno valila reka in so se vrstili predori, vsekani v žive
skale, si mi govoril šepetaje, kakor bi se ne pogovarjal z menoj, temveč z mrtvimi,
spečimi po zanemarjenih grobeh: “Samo eno misel imam in ta je netopir, ki naju
obkrožuje. Meni, ki vidim povsod samo umiranje, se zdi, da ne bom nikoli prišel iz
tega sončnega kraja, ki je sicer lep, doma pa je vendar najlepše. Zakaj, odkar moram
gledati kupe skeletov, čakajočih, da jih zagrebejo, se ne morem prepričati, da ne
bom izdihnil v daljni zemlji in me ne bodo na tujem pokopali brez sveč in duhovnika.
O, kaj bo neki naredila moja ljuba, ki pa bo slišala nekega jesenskega dne, da sem
umrl?” Smejoč se porogljivo v tvoj shujšani obraz sem te naenkrat prekinil: “O, kje
ste moja detinska leta, ko sem še spuščal ladjice v potoček in zmaje v zrak,
streljal na lok, igral se razbojnike, lovil metulje in prisluškoval v gozdovih ves
zamaknjen ptičjemu petju? V meni plamene spomini kakor bakle, goreče v temni noči!
Gledam se, kako sem stal vsako leto enkrat pri vrtiljaku, ki ga je obkrožala množica
– doneli so neprestano eni in isti zvoki – večkrat sem tudi sam zajahal konja ali
leva in sem se vozil v vedno enakih krogih. O, kje so še tudi moja zrelejša leta, ko
sem že kot mladenič odprl sprehajajočo se šolo za pionirje, vodil tovariše kakor pav
svoj rep in jim govoril, da se vidim na hribu s piščalko v ustih in piskam, da se
podirajo brzojavni drogovi, hiše ob cesti, zvoniki v mestu?” Tvoje zbegane oči so me
gledale vprašujoče, jaz pa sem, ozirajoč se proti nizkemu, rdečemu nebu, kjer so se
videla čudna nebeška znamenja, že govoril bolj samemu sebi kot tebi:31
“Ti nedolžni moj otrok, že spet strmiš vame
kakor v božjastnika, jaz pa ti še rečem, da vidim povsod nastajati novo podobo
sveta. Tisoč in tisoč let stare vrednote propadajo, njihova mesta pa zavezemajo
nove. Razdvojene so družine, narodi, rase, kontinenti. Prej neskončne daljave se
neprestano manjšajo, že začenjamo osvajati vsemirje. O, nikar, kontinenti, ne
vstajajte drug proti drugemu! V sanjah gledam ptiča, ki si kljuje srce in ob
bobnenju, kakor da nastopa konec svet, pada v globino, pada. Tudi sebe vidim
padati.” “Kaj pripoveduješ?” si me vprašal. “Slišal si!” sem ti preplašen
odgovoril.32
Izpod oblačnega neba se je
nepričakovano vsula silna ploha. Molče sva odhitela v zasedeno mesto. Ko sva šla
mimo velike cerkve, si rekel: “Že dolgo nisem bil v njej, kaj šele pri maši, stopiva
noter!” In sva vstopila in vnovič ogledovala od strelov razpraskano cerkveno ladjo,
še nedavno vojaško skladišče. Začel si v zadregi: “Kako lepa je mlada kapitanka, ki
stanuje nasproti tvojemu bivališču!” In sem ti dejal: “Ali že veš, kaj se mi je
zadnjič pripetilo? Slonel sem na oknu svoje sobe in kmalu zaprl trudne oči.33
Nenadoma sem začutil v sebi glasbo in se ves izročil njenim zvokom. Kako neznatne v
primeri z mojimi so se mi zazdele največje simfonije! Zvoki pa so postajali
glasnejši in na mah sem se zdrznil, ker v mojo veličastno se je mešala neka druga
slabejša, ki je bila bolna v svojem poletu. Vzdignil sem pogled na balkon, čez
katerega se je razlivala mesečina. Ni bilo dvoma, zdaj sem razločno slišal. Nekdo je
igral v sobi klavir, na balkonu samem pa je stala kapitanka v beli obleki in igrala
violino. Vsa okolica, ki se je zdela, da spi, je drgetala od opojnosti. Tedaj pa se
je oglasilo v mesečino mačje mijavkanje, zdelo se je, da je zadela nekje kosa ob
svežo travo in cvetlice. Violinistinji so padle gosli iz rok, kriknila je in
izginila z balkona. Povsod je zavladala sveta tišina, jaz pa sem še dolgo čul
krčeviti njen jok in si mislil: Ali že spet poljubuje in moči s solzami fotografijo
svojega moža, ki so ga ujeli sovražniki? In ko sem gledal še njeno vitko postavo, ki
se mi je zdela vsak dan bolj skrivnostna, sem jo vzljubil z vso svojo mladeniško
dušo in se tudi že zgrozil, ker ali morem sploh biti zvest in za koliko časa? Za
ljubezen so me prosila že najlepša dekleta, jaz nesrečnež pa sem se smejal. Kar
najbolj drzno si ustvarjam svojo voljo in svojo svobodo in zato hočem biti sam,
čisto sam, četudi za ceno najbolj sramotnih dejanj. O demonija, kdo te naj doume, če
te še tisti ne, ki je ves v tvoji oblasti?34
Hočeš, da ti povem daljno prispodobo? Še v
sanjah me vznemirja zaradi svoje nečlovečnosti, ti pa lahko spoznaš, da mi je
usojeno doživljati tudi najbolj zavržena človeška dejanja. Včasih se zdim sam vrag,
jaz Ibrahim Ahmed, knez Sicilije in Afrike, ki je dal svoje žene žive pokopati,
noseče razžagati, hčere pomoriti komaj rojene – šestnajst deklic, ki so jih skrivaj
odgojili, je dal usmrtiti, brž ko je zvedel zanje – ki je dal pred svojimi očmi osem
bratov zaklati in svojega najdražjega sina Abuda Agaba prav tako pred svojimi očmi
obglaviti, ki je dal sebi v veselje ministre, dvornike, tajnike po več skupaj
sežgati ali v vreli vodi potopiti, ki je lastnoročno pet sto ujetnikom s svojo
sulico prebodel srca, jih dal navezati v ovratne verižice in obesiti na vrata svoje
sobe!”35
Z nepopisno grozo v očeh in tresoč se po vsem telesu si rekel:
“Bojim se, da si živčno bolan!” Tedaj pa sem te prijel za roko in šepnil: “Ali
vidiš?” In tudi ti si videl v trenutku oživljene oltarje, pričele so goreti sveče,
svete podobe na stenah in stropu se pregibati, kakor tudi kamenite podobe,
predstavljajoče križev pot, vsa cerkvena ladja je bila razsvetljena, tabernakel v
ognju, bandera v plamenih, v cerkvi in zunaj so pričeli vstajati mrliči iz grobov in
polniti cerkev. Nenadno sva zagledala še mašnika pred oltarjem in pozvanjati
ministranta. Hotela sva se ubraniti strašne slike, mrtvaških obrazov, ki so nas
obdajali, pokrila sva si spačeni obraz z rokami, vendar slike niso izginile,
prikazovali so se filmi pred najinimi zastrtimi očmi in gledala sva zemeljsko oblo,
na kateri je mrgolelo ljudi najrazličnejših narodov. Da bi mogli živeti, tako so jim
zatrjevali, so se pobijali na velike daljave z najstrašnejšim orožjem. Vsi deli
širnega sveta so bili v plamenih. Ko se je nama prikazovala svetovna zgodovina od
pričetka sveta, sva kmalu opazila številne genije, ki so hodili neutrudljivo daleč
pred svojimi narodi in so mislili, da bodo živeli večno ali najmanj več tisoč let,
pa so bili mrtvi že po nekaj stoletjih.36
Ko sva jih gledala s svojimi
steklenimi očmi, premišljujoč o minljivosti vsega mogočega, sva pozabila, kdo sva. V
tem se je začulo, sprva komaj slišno, potem pa vedno glasnejše in močnejše orglanje
s kora, ki je izzvenelo v orjaško godbo. Ves omamljen sem dal roki s spačenega
obraza in med človeškimi skeleti zagledal njo, ki sem jo oboževal že nekaj dni. In
sem pričel kričati v svoji vznemirjenosti, da bi prevpil godbo: “O moja kapitanka,
kapitanka!” In me je slišala in se je obrnila s svojim pojočim glasom mirno,
dostojanstveno k meni, stoječim pod cerkvenim korom: “Che cosa volete, signore?”
Pobegnil sem iz cerkvene ladje na ulico, spustil se v blazen tek proti svojemu
stanovanju, preskočil po več stopnic in že planil v svojo sobo – grobnico. Tam so me
pozdravile številne rože z mrtvaškim svojim vonjem in črni zastori, ob straneh
spuščeni do tal – moje zastave. Zagrebel sem obraz v posteljne blazine in ihtel
kakor otrok. In vendar sem jo videl prosečo: “Kje se mudiš, moj najdražji, da ne
prideš položit svoje kodraste glave na moja drhteča, polna prsa in si neusmiljen ne
poželiš, da bi me pokrile tvoje roke in noge?” Ti pa si že stal bled na pragu in se
tresel od razburjenja, ker si me v hipu razumel v mojih zadnjih vzdihljajih, in
klical: “O, zdaj vem, da so tvoje kompozicije najbolj občutne, kadar se svojega
gorja rešuješ!” Zunaj je razsajal vihar, padal dež, udarjal grom, utrinjali se
bliski in v vse to se je mešalo divje grmenje topov. Iz spodnjih častniških
prostorov se je zaslišalo še igranje na klavir, razbrdan ženski smeh in krohot, kot
bi se oglašale goneče se krave, in pijano moško petje. Iznenada se mi je tedaj
prikazala naga, koščena Plesalka, okoli katere se je ovijal velik rdeč pajčolan.
Plesala je v popolni temi, zdaj zdaj razsvetljeni od topovskih strelov, sredi
milijonskih sovražnih si armad, strastno kot še nikoli, svoj divji, kurbirski
ples.37
In ti postavljam pričujoči spomenik, izsekan iz žive skale in obdelan surovo, ker
se mi zdi, da ti bo več povedal kakor izklesan in ki govori samo navidezno več o
meni kot o tebi, ker jaz vem, če bi še živel in videl svoj spomenik, postavljen od
mene, bi osupnjen vzkliknil: “To sem vendar jaz, moji duševni boji, vse to sem
vendar jaz pel!” O, tako pa si že takrat, ko sem jaz napol živ korakal po široki
cesti med gorami mimo Moggia, ležal pokopan na prav istem pokopališču, odkoder sva
nedavno opazovala oblake, v katerih sva gledala konjenico, ki je šla kakor
vihar.38
Vlekli smo se v daljavo, čreda sestradanih volkov, za nami, kakor
se nam je zdelo, sovražnik. Pet noči sem že ležal ob stražnih ognjih, ves garjast
sem strmel v nebo – zdelo se je s svojimi meglami prav tako raztrgano in bolno –
mimo je drvel tren, topništvo, oklopni avtomobili, korakale so dolge kolone
utrujenega vojaštva. Ob cesti so ležali mrtvi konji, med njimi onemogli ljudje,
govoreči vse mogoče jezike, nad glavami so brnela letala – pravkar se je zaletelo
pri spuščanju na tla eno izmed njih ob bližnje drevo in pričelo goreti s tako
bliskovito naglico, da smo našli že samo ogrodje in sežgano letalčevo truplo, ko smo
prihiteli k njemu – na naši levi strani pa so hiteli proti državni meji dolgi vlaki,
pri katerih so bile še strehe zasedene od vračajočega se vojaštva. Videli smo jih,
kako so pri predorih trumoma padali na tla in je šel vlak čeznje, železno in
zategnjeno žvižgajoč. In sem za trenutek pomislil, kaj bi bilo, če bi tudi jaz, ki
tako besno sovražim samega sebe in sem zastopnik majhnega slovenskega naroda,
živečega na najbolj izpostavljenem delu Srednje Evrope, prav tako klavrno
poginil!39
Saj ne ve še nobeden, da sem,
noseč v svojih nemirnih prsih načrte za več sto let, prehodna točka, skozi katero
bodo morali vsi tisti, ki letajo po zraku in hočejo biti silni. S karabinko na hrbtu
sem korakal v prvi bataljonski vrsti – imeli smo v sredi trobentača, ki nas je
spremljal – vsi drugi smo pa prepevali koračnice in tresla se je zemlja pod našimi
nogami in donel zrak od naših popevk. In ko sem med petjem pomislil, kako nas bodo
sprejemali zvečer na naši domači zemlji z lampijoni, obsipavali s cvetjem in
objemali, sem sklenil: Ko bom čez leta potoval v Severno Italijo in si ogledoval
nekdanja bojišča, bom obiskal tudi pokopališče, kjer si našel večni počitek. Mislil
bom nate, ki ti ni bilo usojeno, da vidiš vstajenje svoje domovine in ne vzklikaš
več kakor jaz s svojo lucifersko glavo: “O telo, ječa moje duše!”40
(Veseljaškemu, samo za motorje vnetemu prijatelju Cirilu Justinu, s katerim sem govoril po telefonu na progi Kranjska gora – S. Vito in ga spoznal kot takega po treh letih.)
Zdelo se mi je, da že zopet sedim na dotrajanem stolu pri svoji delavni mizi, opazujem z zatisnjenimi očmi svojega bolnega telesa poskakujoče sence na steni in mislim na nizko hišo, v kateri živim. Na mizi pred menoj generalka, načrtana po mojih večletnih izkušnjah, šestila, ravnila, kotomeri, in premišljam o vseh mogočih načinih bodočih bitk. Sredi telefonskih aparatov in brezžične postaje pa se neprestano vprašujem: “Ali naj pomagam steči lenemu mnogonožcu ali tudi ne?” Plinsko svetiljko, visečo pred menoj na pajčevinastem stropu, komaj še vidim, v slajše sanje še zatopljen po kadečem se plinu in čakajoč, da ugasne ta čudna luč, z njo pa tudi jaz, ki sem pravkar sedel v glavnem mestu v neki plesni dvorani in v skritem kotu, navidezno omamljen od zavžitega vina, motril damsko kapelo, ki je svirala najopojnejše komade. O, in videl sem plesati napol naga dekleta in fante, žene in može, starke in starce, vse tesno združene. Skoraj bi mislil, da so mesečni, zakaj komaj so se dotikali tal z nogami, godba pa je igrala neprenehoma. V zaprtem prostoru, ki so ga medlo razsvetljevale električne žarnice v lampijonih, ki so prepregali v najrazličnejših barvah na gosto stene in strop, sem kmalu zavonjal smrad po razpadajočih mrličih in bilo mi je, kakor bi zašel v bordel. Že proti jutru me je nenadoma predramil kričeč strel iz neposredne bližine. Pravkar sem opazoval najlepšo izmed damske kapele z rdečo rožo v črnih laseh, omamljajočo tudi mene s svojim čelom in s svojim kačjim telesom. Pomel sem si v naglici zlepljene oči in planil k zamreženemu oknu, ki sem ga dosegel s težavo. Nedaleč proč od njega, pri izhodu vojaškega taborišča, je ležal v vrtnih gredah med belimi rožami stražni vojak, prestreljene glave, kri je lila in rdečila tla in cvetlice, oškropljene še z možgani. Poleg njega je ležala puška, s katero si je obupan končal svoje mlado življenje. Stresel sem se po celem životu, kakor bi šel skozi mene električni tok. Še dolgo sem se držal zamreženega okna in videl vojake, ki so med smehom in kletvami zavili okrvavljenega mrliča v raztrgan šotorski plašč in ga odnesli v mrtvašnico, vedno polno človeških skeletov.42
O, ali nisem šel mimo sijajno razsvetljenih letoviščnih palač, v katerih svirajo opojne komade in v katerih so dnevno na sporedu maškeradni plesi? S podvojeno močjo sem se odpravil na delo v svoje motorske delavnice. V tem so se s težavo odprla vrata dobro zapahnjene celice in službujoči četovodja se je zadrl nad mano: “Hej, ti črni, nori hudič, vstani, na sprehod boš šel, za pogrebom! Seveda, vedno bi ležal na pričnah in strmel nekam v strop!” Vstal sem, kakor bi sanjal, in po dolgem hodniku prišel na sveži zrak, ki sem ga začel krepko vdihavati. Bil je lep solnčni popoldan. Stopil sem v vrsto z drugimi jetniki, ki so jim bila lica upadla in suha, da se je zdelo, kakor bi nosili voščene maske, in odkorakali smo v dvostopih proti oddaljeni mrtvašnici. Pred njo je stopil nadporočnik od vojaka do vojaka in ko je prišel do mene, se je zadrl s svojim opičjim glasom: “Vi osel, kam ste zapravili bluzni gumb? Vi svinja!” In se je vsula nad mano ploha ogorčenih kletvin, nakar je prišel vojni kurat in z njim jokajoča pokojnikova mati in hči. Mrtvaški sprevod se je začel pomikati proti cipresnemu pokopališču, kjer se je vrgla postarna mati pred izkopano jamo in pričela tuliti za svojim edinim sinom kakor volkulja, ki so ji ugrabili mladiča. Njena mlada hči, ki je bila lepa kljub številnim solzam, ki so ji tekle po bledem licu, pa ni mogla prenesti vrtajočega pogleda črne krste, stopila je par korakov v stran in se krčevito jokaje oklenila lesenega spomenika na bližnjem grobu. Stari vojaki, ki so bili že dolgo kakor stroji, so se za trenutek spomnili svojega daljnega rojstnega kraja in svojih domačih, ki pa nič več ne molijo zanje, in videl sem, da so se tudi njihove oči orosile. In ko so začele padati velike in suhe zemeljske grude na krsto, ki je nekaj časa votlo donela, so morali prijeti za roke mater, da se ni vrgla v jamo. Stal sem nedaleč proč od jame, ki je še vedno imela odprto svoje žrelo, in čutil, da trepetajo v skritem joku razburkana srca skoro vseh pričujočih, kakor bi bili postali njihovi živci najdrobnejše strune. V tem trenutku je pridirjal mimo pokopališča s silnim ropotom tovorni avtomobil, naložen z drvmi, in s svojim drdranjem pretulil presunljivo jokanje matere in hčere. Tudi meni so že silile solze v oči, ko pa sem v naslednjem hipu zaslišal še vojaške trobente glas v avtomobilovi smeri, sem začutil v sebi orjaško silo, ki se je še stopnjevala, in sem si rekel: “O, kako brezbrižno gre življenje svojo določeno pot! Solnce, ki bo v kratkem doseglo obzorje, bo sijalo še vedno naprej, kakor da se ni nič zgodilo!”43
Proti večeru je ponehala strašna vročina, ki je pijana valovala tudi v mojem ozkem
prostoru, pozabil sem na trudno ležanje na golih deskah, občutil sem naenkrat
silnejše neznosen glad in žejo, da bi si načel lastne roke in razgrizel žile v njih.
Tedaj mi je tudi prišla na misel daljna primera o meni, resničnem vodometu. Leno sem
se povzpel k zamreženemu oknu in opazil jezero, v katerem so plavali prazni čolni,
ko pa sem začuden pogledal bolj pozorno, sem spoznal, da sem gledal megle, v tem pa
sem že opazil, da zgubljam zavest. V naslednjem hipu pa sem nenadoma zagledal in
zaslišal na milijone žen, oblečenih črno, ki so solznih oči zaman klicale Velikega
rablja. Sedel je kakor orangutan na zlatem prestolu, obdan od vitkih žen in od
ministrov: “General, usmili se nas, umiramo! Vrni nam naše može, naše sinove, naše
hčere, v kolikor že niso poginili! Ne daj, da pademo na tla še me onemogle, v
bližajoči se jeseni orumenelo listje z dreves, in žalostno poginemo!” Z enako, toda
še bolj pretresljivo prošnjo so se obračali k njemu starčki, ki so se zdeli s
svojimi palicami šepajoči strahovi. Cele pokrajine v notranjosti širne države so se
zdele izumrle, žene v žalnih oblekah pa so se zvijale v bolestnih krčih in prosile:
,,General, usmili se nas, glej goreče in krvave bojne poljane!” Toda dolgo niso v
odgovor nič slišale, ko pa so klečeče okoli prestola dvignile solzne svoje oči k
njemu, so prebledele, zakaj na prestolu je sedela, ogrnjena z maršalsko uniformo
velikega rablja, smrt in se hihitala. In gorelo je še naprej na vseh koncih in
krajih in padali so kakor zrela pšenična polja pod srpom pridnih žanjic celi polki
najlepših mož, žen, otrok in starčkov, vsak najmanjši košček zemlje se je zdel skrit
vulkan, ki je začel nenadoma bruhati. Velikanski smrtoglavec je razprostrl svoja
krila tudi nad notranjost velike države, in bolj kakor kdaj sem slišal mozeg in
kosti pretresujoči klic: “General, usmili se nas, glej goreče in krvave bojne
poljane!” Od nekod sem naenkrat zaslišal petje, približevala se je noč s svojo
močjo. Začel sem se spominjati svoje brezskrbne mladosti, žive pripovedke. Poslušal
sem zamaknjen marsikaterega pastirja, ki je izvabljal svoji piščalki otožne glasove.
Včasih, ko sem stal na samotnem hribu in je zahajalo solnce, se mi je zdelo, da
vidim v požaru cele pokrajine. Ista primera mi je prišla na misel, če sem se povzpel
v stolp in sem videl v plamenih vso svojo okolico. Ko sem hodil ob poznih večernih
urah v drevorede, kjer se je pošastno začelo zvijati drevje v nenadnem poletnem
viharju, sem občutil, da je vsako drevo živo bitje. Večkrat sem tudi zašel v bukove
gozdove, na posekanem prostoru je lila skozi odprtino v velikem loku bleda mesečina.
Potegnil sem z roko preko srebrnih strun te nebeške harfe, da so me omamljali
prelepi glasovi do nezavesti. Ko sem gledal prebujajočo se naravo vsak dan od druge
strani, bi hotel umreti, toliko razkošja in slasti je bilo v meni. V najneznatnejšem
vetriču sem gledal prizore, o katerih se navadnim ljudem ni niti najmanj sanjalo. In
skoro ne vem, kdaj je prešla moja govorica v petje. Ljudi sem se izogibal, kakor bi
bili gobavci. In ko sem imel ustvarjeno svojo prvo skladbo, sem začel skakati kakor
brezumen po svoji sobi, žvižgati, smejati se, hoditi po vseh štirih in izpuščati iz
grla radostne glasove, ki so bili podobni padu kakega mogočnega slapa, ki si je prav
ta čas odprl pot skozi neprebitne pečine, da sta prihitela vsa začudena oče in mati
in me povprašujoče ogledovala.44
Ko sem se učil v zemljepisju imena rek in mest, dežel in
narodov, se mi je zdelo, da sem že potoval po teh pokrajinah in bilo je temu davno,
zakaj spominjal sem se natančno lege, prebivalstva, klime, flore in favne in še cele
kopice drugih znamenitosti, da sem se slednjič že povpraševal: Kdo pa sem jaz?! – In
zdelo se mi je še najbolj verjetno, da sem neutrudljiva solnčna ptica, leteča od
vzhoda proti zapadu, opazujoča živa in mrtva bitja naše zemeljske oble in vse
prisrčno pozdravljajoča. Spominjal sem se, kolikokrat sem se že močan, kakor sem
bil, nekdanji nočni sprehajalec, bridko razjokal, da so bile moje roke mokre, kakor
bi tudi nanje padla nočna rosa, in sem po cele dneve in noči strmel v daljo, bolan
na duši in telesu.
Potem pa sem se zopet počutil močnega, kakor bi bil lev, kragulji pa so neprestano
kljuvali na meni, ki sem se zdel še vedno priklenjen. Sanjal pa sem ponoči tako
opojno, da sem se prebudil ob zori kakor iz nezavesti in vsaka moja bohotna misel je
bila kakor v temni noči kakega ozkega in nebotičnega stolpa žirafina glava z
žarečimi reflektorji. Na svojih jutranjih izprehodih sem se zazdel še kakor
električni kolovrat, ko sem gledal tvorniške dimnike, iz katerih so se spuščali
proti nebu oblaki zadušljivega plina, leno valečo se reko, ki se je odevala z
meglami, in ob njej stoječe številne mline. Z drgetanjem po vsem telesu pa sem
mislil na dejstvo, da opevam z vsako najmanjšo mislijo samega sebe. Srečaval sem
različne otroke in že mi je šinilo v glavo: To sem jaz! – In prihajali so mi naproti
starčki, ki so se šli sprehajat, žene, ki so nosile na glavi v bližnje mesto mleko v
pisanih jerbasih, možje, ki so odhajali na delo na najrazličnejše strani, in vedno
mi je nekaj reklo: To sem jaz! – In ko sem gledal hiše pred seboj, reko, polja,
škrjančka nad poljem, travnike, gozdove, ki so se ob parobkih šibili pod težo
gavranov, gore, in opazoval vso svojo okolico v jutranji zarji, mi je zopet nekaj
reklo: To sem jaz! – Ob takih prilikah sem biI pijan lastnih misli, ki so se
bliskoma vzpenjale k oblakom kakor izstreljene puščice in letele k tlom kakor na
hitri vožnji brzojavne žice ob železniškem tiru. Najlepše pa sem pel v cerkvi, ki se
je dvigala proti nebu kakor velikanska skupina kristalov in klicala: “Kvišku srca,
zlasti še vi, ki letate po zraku!” V njeni očarljivi notranjosti so goreli lestenci,
mrgolelo vse polno ljudi, jaz pa sem stal v kaki stranski ladji in mislil na oni
dalnji čas, ko bodo stopali pridigarji na prižnico in bodo prebirali ljudem moje
kompozicije namesto evangelijev. Petje s kora, ki se mi je zdelo kakor angelsko, je
že davno obmolknilo, zato pa sem jaz še vedno slišal nevidno godbo in prisostvoval
kot mladič veličastnemu koncertu svetovnih komponistov, ki jih nisem poznal niti po
imenih. In ko sem šel domov mimo kavarne, v kateri so pravkar igrali biliard trije
moški, sem nehote začel misliti na naše glavno mesto, kjer sedijo v kavarnah pri
različnih časopisih bledi ljudje z velikimi lasmi in umetniškimi kravatami. Ali naj
še pristavim, da sem začel odkritosrčno pomilovati vse predstavljene in še neznane
postajenačelnike, z njimi pa tudi vse mogoče človeške zmaje, sedeče po knjižnicah,
kjer sem jih tolikokrat videl?45
In že zopet sem hodil slednji večer po široki državni cesti na nočne izprehode
proti bajkepolnim goram, marsikaterikrat pa sem se zazdel, da sem obseden od
božjega, še večkrat pa hudobnega duha. O, in kolikokrat se mi je prevabljivo
zahotelo, globoko zatopljenemu v samega sebe, da bi splezal na bližnji brzojavni
drog, stopil na žico in se brez vsakega droga, ki bi mi uravnaval ravnotežje,
spustil v blazen tek, da bi obmolknili, kakor bi odrezal, zapozneli pivci,
prihajajoči iz veselih krčem, in na ves glas vriskajoči, strahoma se prekrižavali
in bi jim vstajali lasje v nenavadnem strahu, ko bi me videli dirjajočega po žicah
in pojočega o ljudeh, ki sploh ne žive na tej zemlji, temveč se od zore do mraka in
še v spanju mude na potovanju okoli nebeških zvezd! Ko pa bi prišli domov, bi
pripovedovali, tresoči se po vsem telesu, o pojoči prikazni; družina, ki bi se
vzbudila, pa bi se neverno smejala njihovim pripovedim. Še večkrat pa mi je prišlo
na misel, da bi se spustil v nočni zrak kakor kakšna nenavadna ptica, samo bal sem
se, da se zavem v nebotičnih višavah in pričnem padati kakor blisk v brezdna pod
seboj. – Iz mojih opojnih sanj me je predramilo za hip samo trobentanje, ki je
klicalo izven taborišča mudeče se vojake k počitku. Violinista že davno nisem več
slišal, bilo mi je, kakor bi gledal neizmerne bojne poljane, pokrite s trupli ljudi
in živali, čez nje pa se podijo na spenjenih konjih nočni duhovi in izginjajo nekje
v daljavi. V tem se mi je zazdelo, da leži poleg mene na golih deskah nekak mož v
črnem plašču, ki se je pa v svoji notranjosti rdeče zasvetil, kadar se je premaknil.
Pomirjeval sem samega sebe, da še vedno sanjam, toda ko sem stegnil svoje roke v
smeri proti njegovi glavi, sem opazil, da se mu svetijo oči kakor žareče oglje in da
ne sanjam. In je spregovoril s porogljivim svojim glasom, ki mi je šel skozi desno
stran kakor dolg in oster meč iz najboljšega jekla: “Ali veš, ti večni in sveti
popotnik, ki te je vrgla zemlja iz svojega naročja začetkom dvajsetega stoletja, v
dobi najstrašnejših svetovnih vojn, kar jih je kdaj videlo človeštvo od ustvarjenja
sveta, da ne boš čez leto dni nič več slišal trobentača?!” In je še rekel: “Ti, ki
se zdiš zvezda stalnica, ki je še niso zapazili ljudje, ali te nič ne pretrese
žalostno dejstvo, da te bodo šele takrat spoznali, kadar ne bodo več videli tvojega
telesnega obraza? In ali še nisi nikoli izrekel pobožne želje, da bi se nikoli ne
rodil, ker čim dalje živimo, tem bolj se bojimo?!« In se je smejal, da so mu
šklepetali zobje in tresla se mu je kozja brada, kakor da bo padel v nezavest od
neskončnega veselja nad mojimi bolečinami. Jaz pa sem se povpraševal kolikor mogoče
mirno: Ali res spim skupaj s hudičem? O, da bi imel jetnik vžigalice in bi razločno
videl! – Tenke stene, poslikane in popisane od jetnikov, so mi vzbudile utis
nekakega omrežja in ječa se mi je zazdela menažerija, ker so bile polne vse celice
in sem bil od mraza, ki je nastopal slednjo noč, zvit v klopčič kakor kača
klopotača. In sem bil zatopljen v številne najopojnejše misli – zdele so se mi v
kolobarjih se vrteče junijske kresnice – ob zori pa si še nisem bil na jasnem sam s
seboj in vedel sem, da se bom iskal vse svoje življenje. Ko so prišli zjutraj vojaki
od straže v celico, sem hodil kakor duh po odprtem hodniku in bilo me je groza
samega sebe, strašnega anarhista. Moje oči brez dna, ki že davno niso več solz
poznale, so se svetile kakor fosfor in ko sem zagledal v razbitem steklu v nekem
zamreženem oknu na koncu hodnika svojo visoko in bledo postavo, zavito v umazane
vojaške cunje, sem še tudi vedel, da sem postal čez noč tigrsko navdahnjena bela
žena in to bolj zase kot pa za druge. In ko sem stal pri tem oknu, sem se zazdel še
kakor neustrašen lev, ki se pripravlja na naskok, in rekel sem si v trajnem nemiru,
zakaj rodila me je ženska: Dan za dnem se rodi na milijone ljudi, obsojenih v večno
trpljenje in umiranje, dan za dnem jih tudi na milijone umrje, tonejo v pozabljenje.
Koncem tega stoletja bodo glodali tudi mene črvi, spreminjal se bom v prah in pepel.
– In moj glas se je tresel v prečudnih valovih, ko sem tulil kakor slon, ki dirja iz
območja prihajajočih puščavskih vetrov, da so me prestrašeno zrle tope vojaške
straže: Jaz, ki sem že kost in koža, ne bom umrl! Kdo je občutljivejši od mene in
kdo je večji oblikovalec? Presilno je v meni brezmejno sovraštvo do vsega
obstoječega in prevelika neskončna blaznost ustvarjati, o, ustvarjati iz niča!46
(Ko sem prenehal trepetati v svoji notranjosti, sem se pričel sukati nediplomirani inženir po svojem nebotičniku, ob gradnji katerega sem bil trdno prepričan, da sem nehal živeti, ker sem se mudil v pokrajinah, ki jih še ni videlo nobeno človeško oko in sem ves vztrepetal, ko sem zagledal nove rimske ceste in nova ozvezdja.)47
V pravljičnem gorovju | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| 2.3. Faksimile ročno popravljenega izvoda | 2.2. Prepis | 2.4. Kritični prepis ročno popravljenega izvoda | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
V pravljičnem gorovju↑ |
V PRAVLJIČNEM GOROVJU – OBSVETLJEVAL GA
|
V PRAVLJIČNEM GOROVJU – OBSVETLJEVAL GA
|
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Titanova serenada | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| 2.3. Faksimile ročno popravljenega izvoda | 2.2. Prepis | 2.4. Kritični prepis ročno popravljenega izvoda | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Titanova serenada↑ |
TITANOVA SERENADA.↑V kostanjevem vrhu je žvrgolel slavček, vsa se je tresla, jaz pa sem si zataknil za klobuk rože rdeče. “Srčna njena kri lepi na njih in kakor bol so,” mi je rekla, ko so me preklinjale roke drhteče. V krvavo mesečino je pel, skrit za zelenimi listi, pa imel bi raje, da v noč. “Podnevi sem mrtev,” so zasanjala z gor vame strmeča okna kmetskih koč. “Na tej zeleni veji je moja sreča,” sem si rekel in pretreslo me je skoz mozeg in kosti. Iz teme so rastle črne perotnice, silen udar s krili in mislil sem na njene oči. Mlinska kolesa so škropila in se vrtela enakomerno, valovi so hiteli v daljavo in jaz sem vriskal v noč. |
TITANOVA NOČ.8 ↑O svetloba mesca in zvezd, ob kateri ga je v njenem strastnem objemu tako bridko spreletelo: Blisk! Večnost pred nami in za nami! Skrit za zelenimi listi v kostanjevem vrhu je pel slavček v mesečino, imel bi pa rajši v noč. V krvavo mesečino je pel, skrit za zelenimi listi, pa imel bi raje, da v noč. “Podnevi sem mrtev,” so zasanjala z gor vanj strmeča okna kmetskih koč. “Na tej zeleni veji je moja sreča,” si je rekel in pretreslo ga je skoz mozeg in kosti. Iz teme so rastle črne perotnice, silen udar s krili in mislil je na njene oči. Mlinska kolesa so škropila in se vrtela enakomerno, valovi hiteli v daljavo, on pa, prevzet od noči, se izgubljal je vanjo. |
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Ob dnevu vpoklica na kolodvoru | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| 2.3. Faksimile ročno popravljenega izvoda | 2.2. Prepis | 2.4. Kritični prepis ročno popravljenega izvoda | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Ob dnevu vpoklica na kolodvoru↑ |
OB DNEVU VPOKLICA NA KOLODVORU.↑Okoli mrzlih in skoro votlih hrbtenic so se ovile otroške roke in vpile: “Oče!” Otrla so si telesa kakor v megli pot s čela in od nekod so se čuli stroja siki kakor kače klopotače. “Bog hoče.” O roke, ki ste otipavale navzlic dnevu na križ pribito telo in njegovo glavo sklonjeno! “Izpolnjeno?” Lokomotiva je vrgla po sebi vihrajočo svojo grivo in očete so spremljale solzne oči otrok. “O Bog!” |
OB DNEVU VPOKLICA NA KOLODVORU.9 ↑Okoli mrzlih in skoro votlih hrbtenic so se ovile otroške roke in vpile: “Oče!” Otrla so si telesa kakor v megli pot s čela in od nekod so se čuli stroja siki kakor kače klopotače. “Bog hoče.” O roke, ki ste otipavale navzlic dnevu na križ pribito telo in njegovo glavo sklonjeno! “Izpolnjeno?” Lokomotiva je vrgla po sebi vihrajočo svojo grivo in očete so spremljale solzne oči otrok. “O Bog!” |
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Na deželi | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| 2.3. Faksimile ročno popravljenega izvoda | 2.2. Prepis | 2.4. Kritični prepis ročno popravljenega izvoda | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Na deželi↑ |
NA DEŽELI.↑(Ob mojem 19. letu.) V grajski krčmi vinjen sedim, kadim egiptovske cigarete in sem vesel kakor vrag,
ker se mi reži trnjeva cesta Sam s seboj, praznim rdeče kozarce – razigranemu rastejo mi krila, kakor bi bil
kondor, ki plove čez zasnežene Objamem jo z blaznostjo plešočih dervišev okoli pasu – hej, ali sem našel brezo
vitkolaso, v katere vejah sedi Požuga mi s prstom, češ, kako si razigran – jaz hudič bi zavriskal na vso moč in
vprašal žolte prepelice v “Oj dekle, zame je globoka noč – nekoč in že davno sem obmolknil, če so se zapičili
ženski ciklamni pogledi ”Če je tako, sokolče moje, in ker te ljubim, me pa le objemaj – oh, saj res, ti
porednež, 'srčne moje bolečine so “Rad bi, da bi se tudi duša tvoja, kakor se zveže trta z vinskim kolom, spojila z
mojo neumrjočo. (Naj zdirjajo Kakor volna bi bili, ki jezdi nevidne čeri, golta nočne netopirje, požira kačje
pastirje, ki letajo v temi nad vodo, “Ah, ti prešerni fantič, skoro čutim, da si se prevrgel v svojem poletu k solncu v
njega žarke, zrak in meglo, da Že je skoro v gostilniški sobi – iz nje slišim gramofon in videl sem, da se je celo
visokorasel bor nad vasjo |
NA DEŽELI.10 ↑(Ob mojem 19. letu.) V grajski krčmi vinjen sedim, zavijam se v dim cigaret in sem vesel kakor vrag, ker
se mi reži trnjeva cesta pred menoj; prijel bi polno čašo in jo vrgel z divjim
smehom ob tla! Ko pride brhka devojka po prazno steklenico – skozi odprta okna vijejo se pavovi kriki, meni sanjaču se zdi, da so kakor izlivi trpeče moje duše – sem naenkrat za njo v kleti. Objamem jo okoli pasu in jo kakor brezumen pritiskam nase. “Oj dekle, zame je globoka noč – nekoč in že davno sem obmolknil, če so se zapičili
ženski pogledi v moje srce, kakor bi bili bodeči trni – in naj sije tudi vame, kakor
bi bil drog brzojavni, solnčece zlato!” ”Če je tako, sokolče moje, in ker te ljubim, me pa le objemaj – oh, saj res, ti porednež, 'srčne moje bolečine so ostre in temne kakor koralde ali čipke v bluzi moje gospodične' – in povej, kaj bi rado!” “Rad bi, da bi se tudi duša tvoja, kakor se zveže trta z vinskim kolom, spojila z
mojo Kakor volna bi bili, ki jezdi nevidne čeri, golta nočne netopirje, požira kačje
pastirje, ki letajo v temi nad vodo, in preprega oblake. (Vztrepetale bi njive,
obstal v zraku škrjančkov let in čez gozdove šinile zarje.) “Ah, ti prešerni fantič, skoro čutim, da si se prevrgel v svojem poletu k solncu v
njega žarke, zrak in meglo, da še v temi ujameš mene, kačjo pastirico! Hi, hi,
hi!” Že je skoro v gostilniški sobi – iz nje slišim gramofon in videl sem, da se je celo
visokorasel bor nad vasjo zasmejal, in zazdel se mi je v tem kakor lovec – ko
sem |
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Izumitelj na zemlji | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| 2.3. Faksimile ročno popravljenega izvoda | 2.2. Prepis | 2.4. Kritični prepis ročno popravljenega izvoda | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Izumitelj na zemlji↑ |
IZUMITELJ NA ZEMLJI.↑Kolo življenja me je vrglo med zdivjane ljudi, ki so delali z mano kakor s steklim
psom, Železna kača me je vozila iz kraja v kraj, pozimi sem se tresel od mraza kakor
trepetlika, v (Živci moji so bili kakor v deroči strugi ozki čolni.) Vedno pa sem hodil kakor crkajoča mačka v zdravniške sobane in iskal usmiljenja,
kazal (Kako bi mogli zrakoplovi iz svojih lop?) Bednega človeka moje trnjevo življenje se je vleklo iz oaze v samum kakor karavana
zlih |
IZUMITELJ NA ZEMLJI.11 ↑Življenje me je vrglo med podivjane ljudi, ki so delali z mano kakor s steklim psom, gonili me iz bolnic v tovarne in zapuščene dvorce, kjer so dihali vame jetični, zvijali se poleg mene božjastni, kričali in plesali umobolni. Vlak me je vozil iz kraja v kraj, pozimi sem se tresel od mraza kakor trepetlika, v nočnem času sem degradiran stal na straži, podnevi nosil polena v drvarnico in spal na golih deskah, jedel pa sem zjutraj in zvečer kavo, grenko kakor pelin, opoldne krop in korenje in vedno mislil, kako bi se do sitega najedel. (Živci moji so bili kakor bliskovito hiteči kajaki. Brez veslačev so igrača valovom, dokler jih ne vržejo ob pečine in razbijejo.) V zdravniških sobah sem kazal nago in koščeno svoje telo, nakar se je pričelo večno trkanje po hrbtu in merjenje toplote. Sanjal sem o pomladi, toda ta je bila za deveto goro, in odšel sem kakor zaklet ujetnik na svoje delo, solnce pa je žgalo bledi moj obraz. (Kako bi mogla letala iz svojih lop?) V ječi so se stiskala k mojemu telesu ostudna, v največji nagoti po delu smrdeča telesa – mršavi obrazi, ki so me gledali pomilovalno in kričeče v svojih bolečinah – nad nami se je razprostiralo sinje nebo, jaz pa sem strmel vso noč in do jutra v štiri stene in strop. |
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Bol, Molk, V mesečini | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| 2.3. Faksimile ročno popravljenega izvoda | 2.2. Prepis | 2.4. Kritični prepis ročno popravljenega izvoda | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Bol, Molk, V mesečini↑ |
BOL.↑Na moje okno trka ptič droban: “Bela ženka s koso ostro kosi vsak dan.” “Vsak dan maj v dušo mojo sije. Kragulji kljujejo srce, bele ženke ni je.” Ptič droban z jutranjo zarjo odletel je. Dušo mojo so objele sence, molk v njej bel je. MOLK.↑Breze volnene srajčice so slekle. “Kaj je z mojim rožmarinom, dekle? Ali ga še zalivaš z bolnimi solzami? V noči grabiš temo z vitkimi rokami?” “Ne zalivam ga z bolnimi solzami. Ne grabim v noči teme z vitkimi rokami. V moje srce bolečine legle so in mraki. Kakor ranjene košute pogledi moji plahi.” V MESEČINI.↑Ko so padli name mraki, sem hitel k svoji tenkolasi ljubici v črn grad. Z razpuščenimi lasmi je prihitela k oknu, bil na ustnih smeh ji mlad. V parku, zavitem v noč, vodomet šumljal je in srce mi tolklo bolno. Vrgla se je koprneča na moje prsi in sem se zagrebel v obleke njene toplo volno. |
UPANJE.13 ↑Na zamreženo okno trka ptič droban: “Smrt s koso ostro kosi vsak dan.” “Vsak dan maj v dušo mojo sije. Kragulji kljujejo srce, smrti ni je.” Ptič droban z jutranjo zarjo odletel je. Na steni češnjev cvet obvisel je. MOLK.14 ↑“Kaj je z mojim rožmarinom, dekle? Ali ga še zalivaš z vročimi solzami in grabiš temo z vitkimi rokami?” “Ne zalivam ga z vročimi solzami. Ne grabim teme z vitkimi rokami. Ko ranjene košute pogledi moji plahi, v mojem srcu bolečine so in mraki.” V MESEČINI.15 ↑Ko se je zmračilo, sem hitel k svoji dolgolasi ljubici v črn grad. Z razpuščenimi lasmi je prihitela k oknu, bil na ustnih smeh ji mlad. V parku, zavitem v noč, vodomet šumljal je in srce mi tolklo bolno. Vrgla se je koprneča na moje prsi in sem se zagrebel v obleke njene toplo volno. |
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Noč, Tantalinada | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| 2.3. Faksimile ročno popravljenega izvoda | 2.2. Prepis | 2.4. Kritični prepis ročno popravljenega izvoda | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Noč, Tantalinada↑ |
NOČ.↑Že ptički žvrgolijo in zelena prihaja pomlad. Toda zame ne prihaja, kakor tudi bi jo rad. Ne sveti mi več solnce, legla tema je na njo že. Na njenem vrtu ne klijejo več zame svetle rože. TANTALINADA.↑Vem pa, da bom prišel domov ponoči. Ljuba moja, nikar ne tuguj, ne joči! In če bo iz mojih srčnih ran tekla kri, Ne vrzi se mi v naročje, mi v njem ne umri! Ker, dekle moje, samo en trpeč obraz poznaj, In na tem, ko telo viselo je na križu, žolt smehljaj! |
NOČ.16 ↑Že ptički žvrgolijo in zelena prihaja pomlad. Toda zame ne prihaja, kakor tudi bi jo rad. Ne sveti mi več sonce, legla tema je na njo že. Na njenem vrtu ne klijejo več zame svetle rože. TANTALINADA.17 ↑Vem pa, da bom prišel domov ponoči. Ljuba moja, nikar ne tuguj, ne joči! In če bo iz mojih srčnih ran tekla kri, Ne vrzi se mi v naročje, mi v njem ne umri! Ker, dekle moje, samo en trpeč obraz poznaj, In na tem, ko telo viselo je na križu, vdan smehljaj! |
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Himna o carju mavričnih kač | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| 2.3. Faksimile ročno popravljenega izvoda | 2.2. Prepis | 2.4. Kritični prepis ročno popravljenega izvoda | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Himna o carju mavričnih kač↑ |
HIMNA O CARJU MAVRIČNIH KAČ.↑(Ob solnčnem zatonu k mojemu 21. letu, eden izmed številnih osnutkov za godbo v valovih.) Peljal sem se na motornem kolesu s hitrostjo splašenih in do krvi pretepenih
človeških misli. Bliskoma so zginjale (Popolnoma nag sem nizko letel v zraku, lahno veslajoč z
ogromnimi perotmi, in v meni je Volčjo temo so razsvetljevali bliski in v fati morgani,
Tedaj sem se pogledal in z grozo v lesketajočih se kameleonskih
očeh sem videl, da so me In naenkrat sem se videl gorečega, spremenjen čustveno kakor v
okamenelo letečo veverico, Bled kakor angel sem sedel na motornem kolesu, na katerem je
bila prižgana acetilenska svetiljka, in ki je |
HIMNA O PEVCU MAVRIČNIH KAČ.18 ↑(Ob solnčnem zatonu k mojemu 21. letu, eden izmed številnih osnutkov za godbo v valovih.) Peljal sem se na motornem kolesu s hitrostjo splašenih in do krvi pretepenih človeških misli. Bliskoma so zginjale vasi, mesta, gozdovi. Rdeče so bile pokrajine: (Popolnoma nag sem nizko letel v zraku, lahno veslajoč z ogromnimi perotmi, in v meni je rastla želja, da bi se že skoro dvigal med peklom in nebesom.) Temo so razsvetljevali bliski in v fati morgani, ki se je naglo skrila za oblake s skoki vrečastega kenguruja, gledal sem prepade, lijake, jezerske gladine, orjaška, gibljiva zrcala, drevesa z njihovimi vejami kakor človeške roke – v njih vrhovih so gnezdile najrazličnejše opice – velereke z njihovimi pritoki kakor brezprimerne kače z mladiči, puščave, velikanske zakurjene peči, vulkane z bruhajočo lavo, ognjene vodomete, slapove, steklene svedre, železniške viadukte, jezdece v oklepih, kolodvore, mravljišča s križastimi tiri, brizgalne cevi, tvornice, retorte z epruvetami, smodnišnice, pizanske stolpe, cirkuška mesta z donebesnimi, ozkimi hišami, ki so se zdele s svojimi okni kakor orglice – pravkar je žvižgal veter po ulicah in jih zavijal v megle.19 Tedaj sem se pogledal in z grozo opazil, da so me držale objetega številne mavrične
kače – toda jaz sem se dvigal še hitreje, njih v čudnem ognju svetlikajoče se
meduzje glave z baziliskovimi očmi so se odmikale od mene in s svojimi pogledi
prebadale moje vedno nemirno srce, ki se je zdelo kakor reflektor – temo pred seboj
sem videl razsvetljeno – in že sem jih videl, ko so se s svojimi zobmi zasekale v
moja prsa.20 In naenkrat sem se videl gorečega, spremenjen čustveno kakor v okamenelo letečo veverico, moji tenki in mehki ženski lasje so plapolali v vetru kakor zastavice, roke in noge, ki so se zdele kakor prebodene, in peroti so bile kakor žive plamenice – in ko sem prijel z gorečimi rokami ostudno belouško, ki mi je stiskala grgrajoče grlo in ki sem jo vrgel v velikem loku od sebe, sem začutil okoli vratu na dolgi verižici visečo srebrno piščalko, dar belih vil rojenic.21 (O, tedaj sem vedel, da sem bil nekdaj kakor jagnje, ko so bile moje misli kakor v
vetru ugašene baklje in sem hotel življenje odvreči kakor plašč z ramen!) Toda moj hrbet, ki je bil že upognjen kakor koščena palma, se je stegnil kakor
zlomljen lok, zagrabil sem kakor v sanjah srebrno piščalko in jo del v drgetajoča
usta. Ob žvižganju iz nje, ki je šlo skozi mozeg in kosti, so pričele besneče in
leveče se kače s plesom – ovijale so se me, stegovale napihnjene vratove, ki so
brodili malo preje po moji krvi, in sikale s svojimi dolgimi, razcepljenimi jeziki.
In videl sem pod seboj še v ognjenih plamenih velikanske krokodile, ki so hlastali
po meni, mastili se z mojim mesom in z mojimi kostmi – curki moje krvi so padali v
makova polja – in sebe, kakor bi bil izstreljen, vedno višje in višje se dvigati. Iz
moje glave so pričeli leteti kondorji, orli, sokoli, slavčki, škrjančki in cel roj
ptičev. In sem si rekel: “To so moje misli!” (Zdelo se je, da se podirajo svetovi. Nekateri ptiči so se pričeli spuščati na
zemljo, drugi so leteli v zračne dalje kakor preganjani.) (Preveč sem se že navadil strupa in hotel sem jemati neprenehoma večje in močnejše doze.) Kače so se kakor besne zakadile v moja prsa, lizali so me ognjeni jeziki, krokodili
hlastali po meni, leteli iz moje glave ptiči, gromi udarjali in vrtali me bliski,
jaz, vedno trpeči pevec, pa sem pel kakor še nikoli in z utrinkom zvezde repatice
sem spoznal, da ne bom s svojim nebeškim petjem nikdar prenehal. In zazdel sem se še kakor lok v svojem naglem poletu po zračnih bivakih, ki so se
mi Bled kakor angel sem sedel na motornem kolesu, na katerem je bila prižgana acetilenska svetiljka, in ki je drvel kakor blazen vrag skozi dremotno razsvetljeno prestolico, pogreznjeno v nočno spanje.23 |
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Električna žoga | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| 2.3. Faksimile ročno popravljenega izvoda | 2.2. Prepis | 2.4. Kritični prepis ročno popravljenega izvoda | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Električna žoga↑ |
ELEKTRIČNA ŽOGA.↑(V mesečni noči v družbi čudežnih rajskih ptic, ki so me
obkrožale sedečega v nočni srajci z dolgimi in širokimi rokavi v mojega očeta Štiri razsvetljena okna so vame strmela, ko sem se odpravil iz
mesta kakor po tipkah klavirja in sem se Samo na njo, ponosno in z bičem v rokah, ki najbrž ne bo nikdar
vedela, da sem jo ljubil, sem mislil, na njene Odbil sem se od prvega modrijana na levi strani slavoloka, kakor bi bil električna žoga, in priletel v modrijana na desni strani. Od tega sem se zopet odbil in odletel v modrijana na levi strani in odbijal sem se navzgor vedno v kotu 45°. In ko sem bil že precej visoko v zraku, sem nenadoma zagledal korakati skozi slavolok milijonske množice bojnih ljudstev iz vseh delov sveta, oboroženih od nog do glave. Šli pa so v presledkih in vlekli so se v neizmerne daljave kakor velikanske, sive kače. Pravkar je posijal mesec in gledal sem nizke, koščene ljudi, ki so korakali v trinajststopih, – zemlja je votlo donela pod njih umerjenimi koraki in od neba se odbijalo njihovo orjaško bojno petje. Spremljale so jih številne vojaške godbe in kadar je prenehala ena, je pričela druga. (Vseh godb pa je bilo več tisoč.) Na čelu so jim jezdili vojvode na iskrih konjih vrancih in z golimi meči v rokah. Nepregledne so bile vrste tovornih avtomobilov, na katerih so bile naložene strojnice z municijo, orjaških topov, ki so jih vlekli težki konji, in ogromnih tankov, ki so se pomikali kakor velikanske želve. Veličastno sliko so slednjič izpopolnjevale na trenskih vozovih sedeče družine – žene, dekleta, otroci in starčki – krdela zrakoplovov, ki so krožila v zraku kakor velike ptice ujede, in na morju vseh vrst bojne ladje, torpedni čolni i. t. d. In sem se vzpenjal vedno kvišku in kvišku in spletal mrežo, rdečo od moje srčne krvi, jaz mrežopletalec, in že sem prišel do poslednjega modrijanov. Rabeljsko se mi je zasmejal v pozdrav, ko sem se počutil popolnoma svobodnega – nič več se nisem mogel odbijati, kakor bi bil električna žoga, temveč potegnil sem k sebi čudodelno lestvo, ki sem si jo spletel s svojo krvjo, svetlikajočo se kakor rubin, vrgel jo na nevidno steno v zraku in začel plezati po njej, ki je postala trdna, kakor bi bila iz najboljšega pletiva. (Pod menoj neskončno brezdno in nad menoj brezmejno nebo.) “Zame ne živi nobena rožica na svetu, nobena dušica, nobena
zvezdica,” sem si zatrjeval z neminljivim |
SLAVOLOK MODRIJANOV.24 ↑(V mesečni noči v družbi čudežnih rajskih ptic, ki so me obkrožale sedečega v nočni srajci z dolgimi in širokimi rokavi v mojega očeta hiši in pele o meni, ob skalnati obali stoječem, neprekosljivem morskem svetilniku.) Štiri razsvetljena okna so vame strmela, ko sem se odpravil iz mesta kot po tipkah klavirja in sem se oziral v oblačno nebo. In sem si mislil: “O, kdaj ti bom enak, veliki slikar višin? Kar zjutraj naslikaš, spreminjaš vsak trenutek, včasih celo naenkrat razkosaš z nožem belo platno, poškropiš ga s curki svoje krvi in pokriješ z viharjem svoje duše.” In že sem slišal odgovor, kot da govori k meni brneč brzojavni drog: Kolikokrat si si že stopil na glavo, ali veš?25 Samo na njo, ponosno in z bičem v rokah, ki najbrž ne bo nikdar vedela, da sem jo ljubil, sem mislil, na njene bele roke, ki me mogoče objemajo v sanjah, njena alabastrna prsa, iz katerih bi bolan pil kakor iz vrča, njene črne lase, o katerih se mi zdi, da segajo do tal, in ki bi me v opojnih nočeh pokrile, da ne bi več videl večno krožečega solnca, njeno vitko telo, ki bi se žejno naslajalo z mojo krvjo, ki je kakor šampanjec in ki bi jo ji ponudil v zlati čaši. Zasovražil pa sem bolj kot kdaj bledo ljubico, ki hodi za menoj z opotekajočimi se nogami, da se vrže suženjsko v prah pred menoj in me prosi z objokanimi očmi za ovenel nagelj v moji gumbici. In že sem stal pod gigantskim slavolokom modrijanov od ustvarjenja sveta, ki je še vedno brez strehe, in se skušal poglobiti vanje, ki so gledali svojo okolico s plešami na glavah in s čeli, kakor bi gledal globoko brazdaste njive. Stal sem prav na levi strani slavoloka, in ko sem se videl kakor otroka, ki sem že metal mlinske kamene proti nebu, sem se počutil silno nesrečnega. Bilo pa je nekaj nenavadnega, ko sem videl, da mi kameniti pogledi vseh modrijanov pritrjujejo in me pomilovalno ogledujejo.26 Odbil sem se od prvega modrijana na levi strani slavoloka, kakor bi bil električna žoga, in priletel v modrijana na desni strani. Od tega sem se zopet odbil in odletel v modrijana na levi strani in odbijal sem se navzgor vedno v kotu 45°. O, ali sem udaril ob vzmet? Zaneslo me je od prvega modrijana do modrijana na desni strani. Kdo ve, kdo je uravnaval moj polet.27 In ko sem bil že precej visoko v zraku, sem nenadoma zagledal parado, ki je do takrat še ni videlo človeško oko. Korakale so skozi slavolok milijonske množice bojnih ljudstev iz vseh delov sveta, oborožene od nog do glave.28 Šli pa so v presledkih in vlekli so se v neizmerne daljave kakor velikanske, sive kače. Pravkar je posijal mesec in gledal sem ljudi, ki so korakali v trinajststopih, – zemlja je votlo donela pod njih umerjenimi koraki in od neba se odbijalo njihovo orjaško bojno petje. Spremljale so jih številne vojaške godbe in kadar je prenehala ena, je pričela druga. Na čelu so jim jezdili generali na iskrih konjih vrancih in z golimi meči v rokah. Nepregledne so bile vrste tovornih avtomobilov, na katerih so bile naložene strojnice z municijo, orjaških topov in ogromnih tankov, ki so se pomikali kakor velikanske želve. Veličastno sliko so slednjič izpopolnjevale na trenskih vozovih sedeče družine – žene, dekleta, otroci in starčki – krdela zrakoplovov, ki so krožila v zraku kakor velike ptice ujede, in na morju vseh vrst bojne ladje, torpedni čolni i.t.d.29 In sem se vzpenjal vedno kvišku in kvišku in spletal mrežo, rdečo od moje srčne krvi, jaz mrežopletalec, in že sem prišel do poslednjega modrijanov. Rabeljsko se mi je zasmejal v pozdrav, ko sem se počutil popolnoma svobodnega – nič več se nisem mogel odbijati, kakor bi bil električna žoga, temveč potegnil sem k sebi čudodelno lestvo, ki sem si jo spletel s svojo krvjo, svetlikajočo se kakor rubin, vrgel jo na nevidno steno v zraku in začel plezati po njej, ki je postala trdna, kakor bi bila iz najboljšega pletiva. (Pod menoj neskončno brezdno in nad menoj brezmejno nebo.) “Zame ne živi nobena rožica na svetu, nobena dušica, nobena zvezdica,” sem si zatrjeval z neminljivim peklom v srcu in s slastjo ogledoval britev, s katero sem si hotel prerezati na zapestju bolno utripajoče žile. Takrat sem naenkrat zagledal v daljavi vrsto delavcev z žvižgajočimi in v solncu blestečimi kosami, ki so se vzdigovale, padale, dolge in ostre vratove proti meni namerjene, in se mi bližale. Sedel sem v visoki travi in za svojim hrbtom sem imel v tla zasajen drog z mrežo za metulje. In ko sem imel ta prizor iz svojega mladostnega življenja v najrazličnejših barvah pred očmi, kakor bi gledal v spektrum, sem se vprašal: “Ali sem dovolj močan, da se mi ne bo zvrtelo v glavi, če se ozrem v mračne dežele, ki so že za mano?”30 |
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Čarovnik iz pekla | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| 2.3. Faksimile ročno popravljenega izvoda | 2.2. Prepis | 2.4. Kritični prepis ročno popravljenega izvoda | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Čarovnik iz pekla↑ |
ČAROVNIK IZ PEKLA.↑ (Sedem dni pred razsulom bivše avstroogrske
armade, ob Felli za špansko boleznijo umrlemu tovarišu, enoletnemu prostovoljcu
Stal sem že proti večeru na prostranem pokopališču in
med- In ti postavljam pričujoči spomenik, izsekan iz žive skale in
obdelan surovo, ker se mi zdi, da ti bo več |
ČAROVNIK IZ PEKLA.↑(Sedem dni pred razsulom bivše avstroogrske armade, ob Felli za špansko boleznijo umrlemu tovarišu, enoletnemu prostovoljcu poddesetniku Stanku Starcu.) Stal sem že proti večeru na pokopališču in medtem ko sem gledal z griča v dolino
pod seboj, kjer se je leno valila reka in so se vrstili predori, vsekani v žive
skale, si mi govoril šepetaje, kakor bi se ne pogovarjal z menoj, temveč z mrtvimi,
spečimi po zanemarjenih grobeh: “Samo eno misel imam in ta je netopir, ki naju
obkrožuje. Meni, ki vidim povsod samo umiranje, se zdi, da ne bom nikoli prišel iz
tega sončnega kraja, ki je sicer lep, doma pa je vendar najlepše. Zakaj, odkar moram
gledati kupe skeletov, čakajočih, da jih zagrebejo, se ne morem prepričati, da ne
bom izdihnil v daljni zemlji in me ne bodo na tujem pokopali brez sveč in duhovnika.
O, kaj bo neki naredila moja ljuba, ki pa bo slišala nekega jesenskega dne, da sem
umrl?” Smejoč se porogljivo v tvoj shujšani obraz sem te naenkrat prekinil: “O, kje
ste moja detinska leta, ko sem še spuščal ladjice v potoček in zmaje v zrak,
streljal na lok, igral se razbojnike, lovil metulje in prisluškoval v gozdovih ves
zamaknjen ptičjemu petju? V meni plamene spomini kakor bakle, goreče v temni noči!
Gledam se, kako sem stal vsako leto enkrat pri vrtiljaku, ki ga je obkrožala množica
– doneli so neprestano eni in isti zvoki – večkrat sem tudi sam zajahal konja ali
leva in sem se vozil v vedno enakih krogih. O, kje so še tudi moja zrelejša leta, ko
sem že kot mladenič odprl sprehajajočo se šolo za pionirje, vodil tovariše kakor pav
svoj rep in jim govoril, da se vidim na hribu s piščalko v ustih in piskam, da se
podirajo brzojavni drogovi, hiše ob cesti, zvoniki v mestu?” Tvoje zbegane oči so me
gledale vprašujoče, jaz pa sem, ozirajoč se proti nizkemu, rdečemu nebu, kjer so se
videla čudna nebeška znamenja, že govoril bolj samemu sebi kot tebi:31 In ti postavljam pričujoči spomenik, izsekan iz žive skale in obdelan surovo, ker
se mi zdi, da ti bo več povedal kakor izklesan in ki govori samo navidezno več o
meni kot o tebi, ker jaz vem, če bi še živel in videl svoj spomenik, postavljen od
mene, bi osupnjen vzkliknil: “To sem vendar jaz, moji duševni boji, vse to sem
vendar jaz pel!” O, tako pa si že takrat, ko sem jaz napol živ korakal po široki
cesti med gorami mimo Moggia, ležal pokopan na prav istem pokopališču, odkoder sva
nedavno opazovala oblake, v katerih sva gledala konjenico, ki je šla kakor
vihar.38 |
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Plesalec v ječi | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| 2.3. Faksimile ročno popravljenega izvoda | 2.2. Prepis | 2.4. Kritični prepis ročno popravljenega izvoda | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Plesalec v ječi↑ |
PLESALEC V JEČI.↑ (Veseljaškemu, samo za motorje vnetemu
prijatelju Cirilu Justinu, s katerim sem govoril po telefonu na progi Kranjska gora
– S. Vito Zdelo se mi je, da že zopet sedim Bilo mi je, kakor bi bil šel mimo Proti večeru je ponehala strašna vročina, ki je valovala tudi v
mojem ozkem prostoru kakor pijana, pozabil sem (Ko sem prenehal trepetati v svoji notranjosti, sem se pričel
sukati nediplomirani inženir po svoji zvezdarni, |
PLESALEC V JEČI.41 ↑(Veseljaškemu, samo za motorje vnetemu prijatelju Cirilu Justinu, s katerim sem govoril po telefonu na progi Kranjska gora – S. Vito in ga spoznal kot takega po treh letih.) Zdelo se mi je, da že zopet sedim na dotrajanem stolu pri svoji delavni mizi, opazujem z zatisnjenimi očmi svojega bolnega telesa poskakujoče sence na steni in mislim na nizko hišo, v kateri živim. Na mizi pred menoj generalka, načrtana po mojih večletnih izkušnjah, šestila, ravnila, kotomeri, in premišljam o vseh mogočih načinih bodočih bitk. Sredi telefonskih aparatov in brezžične postaje pa se neprestano vprašujem: “Ali naj pomagam steči lenemu mnogonožcu ali tudi ne?” Plinsko svetiljko, visečo pred menoj na pajčevinastem stropu, komaj še vidim, v slajše sanje še zatopljen po kadečem se plinu in čakajoč, da ugasne ta čudna luč, z njo pa tudi jaz, ki sem pravkar sedel v glavnem mestu v neki plesni dvorani in v skritem kotu, navidezno omamljen od zavžitega vina, motril damsko kapelo, ki je svirala najopojnejše komade. O, in videl sem plesati napol naga dekleta in fante, žene in može, starke in starce, vse tesno združene. Skoraj bi mislil, da so mesečni, zakaj komaj so se dotikali tal z nogami, godba pa je igrala neprenehoma. V zaprtem prostoru, ki so ga medlo razsvetljevale električne žarnice v lampijonih, ki so prepregali v najrazličnejših barvah na gosto stene in strop, sem kmalu zavonjal smrad po razpadajočih mrličih in bilo mi je, kakor bi zašel v bordel. Že proti jutru me je nenadoma predramil kričeč strel iz neposredne bližine. Pravkar sem opazoval najlepšo izmed damske kapele z rdečo rožo v črnih laseh, omamljajočo tudi mene s svojim čelom in s svojim kačjim telesom. Pomel sem si v naglici zlepljene oči in planil k zamreženemu oknu, ki sem ga dosegel s težavo. Nedaleč proč od njega, pri izhodu vojaškega taborišča, je ležal v vrtnih gredah med belimi rožami stražni vojak, prestreljene glave, kri je lila in rdečila tla in cvetlice, oškropljene še z možgani. Poleg njega je ležala puška, s katero si je obupan končal svoje mlado življenje. Stresel sem se po celem životu, kakor bi šel skozi mene električni tok. Še dolgo sem se držal zamreženega okna in videl vojake, ki so med smehom in kletvami zavili okrvavljenega mrliča v raztrgan šotorski plašč in ga odnesli v mrtvašnico, vedno polno človeških skeletov.42 O, ali nisem šel mimo sijajno razsvetljenih letoviščnih palač, v katerih svirajo opojne komade in v katerih so dnevno na sporedu maškeradni plesi? S podvojeno močjo sem se odpravil na delo v svoje motorske delavnice. V tem so se s težavo odprla vrata dobro zapahnjene celice in službujoči četovodja se je zadrl nad mano: “Hej, ti črni, nori hudič, vstani, na sprehod boš šel, za pogrebom! Seveda, vedno bi ležal na pričnah in strmel nekam v strop!” Vstal sem, kakor bi sanjal, in po dolgem hodniku prišel na sveži zrak, ki sem ga začel krepko vdihavati. Bil je lep solnčni popoldan. Stopil sem v vrsto z drugimi jetniki, ki so jim bila lica upadla in suha, da se je zdelo, kakor bi nosili voščene maske, in odkorakali smo v dvostopih proti oddaljeni mrtvašnici. Pred njo je stopil nadporočnik od vojaka do vojaka in ko je prišel do mene, se je zadrl s svojim opičjim glasom: “Vi osel, kam ste zapravili bluzni gumb? Vi svinja!” In se je vsula nad mano ploha ogorčenih kletvin, nakar je prišel vojni kurat in z njim jokajoča pokojnikova mati in hči. Mrtvaški sprevod se je začel pomikati proti cipresnemu pokopališču, kjer se je vrgla postarna mati pred izkopano jamo in pričela tuliti za svojim edinim sinom kakor volkulja, ki so ji ugrabili mladiča. Njena mlada hči, ki je bila lepa kljub številnim solzam, ki so ji tekle po bledem licu, pa ni mogla prenesti vrtajočega pogleda črne krste, stopila je par korakov v stran in se krčevito jokaje oklenila lesenega spomenika na bližnjem grobu. Stari vojaki, ki so bili že dolgo kakor stroji, so se za trenutek spomnili svojega daljnega rojstnega kraja in svojih domačih, ki pa nič več ne molijo zanje, in videl sem, da so se tudi njihove oči orosile. In ko so začele padati velike in suhe zemeljske grude na krsto, ki je nekaj časa votlo donela, so morali prijeti za roke mater, da se ni vrgla v jamo. Stal sem nedaleč proč od jame, ki je še vedno imela odprto svoje žrelo, in čutil, da trepetajo v skritem joku razburkana srca skoro vseh pričujočih, kakor bi bili postali njihovi živci najdrobnejše strune. V tem trenutku je pridirjal mimo pokopališča s silnim ropotom tovorni avtomobil, naložen z drvmi, in s svojim drdranjem pretulil presunljivo jokanje matere in hčere. Tudi meni so že silile solze v oči, ko pa sem v naslednjem hipu zaslišal še vojaške trobente glas v avtomobilovi smeri, sem začutil v sebi orjaško silo, ki se je še stopnjevala, in sem si rekel: “O, kako brezbrižno gre življenje svojo določeno pot! Solnce, ki bo v kratkem doseglo obzorje, bo sijalo še vedno naprej, kakor da se ni nič zgodilo!”43 Proti večeru je ponehala strašna vročina, ki je pijana valovala tudi v mojem ozkem
prostoru, pozabil sem na trudno ležanje na golih deskah, občutil sem naenkrat
silnejše neznosen glad in žejo, da bi si načel lastne roke in razgrizel žile v njih.
Tedaj mi je tudi prišla na misel daljna primera o meni, resničnem vodometu. Leno sem
se povzpel k zamreženemu oknu in opazil jezero, v katerem so plavali prazni čolni,
ko pa sem začuden pogledal bolj pozorno, sem spoznal, da sem gledal megle, v tem pa
sem že opazil, da zgubljam zavest. V naslednjem hipu pa sem nenadoma zagledal in
zaslišal na milijone žen, oblečenih črno, ki so solznih oči zaman klicale Velikega
rablja. Sedel je kakor orangutan na zlatem prestolu, obdan od vitkih žen in od
ministrov: “General, usmili se nas, umiramo! Vrni nam naše može, naše sinove, naše
hčere, v kolikor že niso poginili! Ne daj, da pademo na tla še me onemogle, v
bližajoči se jeseni orumenelo listje z dreves, in žalostno poginemo!” Z enako, toda
še bolj pretresljivo prošnjo so se obračali k njemu starčki, ki so se zdeli s
svojimi palicami šepajoči strahovi. Cele pokrajine v notranjosti širne države so se
zdele izumrle, žene v žalnih oblekah pa so se zvijale v bolestnih krčih in prosile:
,,General, usmili se nas, glej goreče in krvave bojne poljane!” Toda dolgo niso v
odgovor nič slišale, ko pa so klečeče okoli prestola dvignile solzne svoje oči k
njemu, so prebledele, zakaj na prestolu je sedela, ogrnjena z maršalsko uniformo
velikega rablja, smrt in se hihitala. In gorelo je še naprej na vseh koncih in
krajih in padali so kakor zrela pšenična polja pod srpom pridnih žanjic celi polki
najlepših mož, žen, otrok in starčkov, vsak najmanjši košček zemlje se je zdel skrit
vulkan, ki je začel nenadoma bruhati. Velikanski smrtoglavec je razprostrl svoja
krila tudi nad notranjost velike države, in bolj kakor kdaj sem slišal mozeg in
kosti pretresujoči klic: “General, usmili se nas, glej goreče in krvave bojne
poljane!” Od nekod sem naenkrat zaslišal petje, približevala se je noč s svojo
močjo. Začel sem se spominjati svoje brezskrbne mladosti, žive pripovedke. Poslušal
sem zamaknjen marsikaterega pastirja, ki je izvabljal svoji piščalki otožne glasove.
Včasih, ko sem stal na samotnem hribu in je zahajalo solnce, se mi je zdelo, da
vidim v požaru cele pokrajine. Ista primera mi je prišla na misel, če sem se povzpel
v stolp in sem videl v plamenih vso svojo okolico. Ko sem hodil ob poznih večernih
urah v drevorede, kjer se je pošastno začelo zvijati drevje v nenadnem poletnem
viharju, sem občutil, da je vsako drevo živo bitje. Večkrat sem tudi zašel v bukove
gozdove, na posekanem prostoru je lila skozi odprtino v velikem loku bleda mesečina.
Potegnil sem z roko preko srebrnih strun te nebeške harfe, da so me omamljali
prelepi glasovi do nezavesti. Ko sem gledal prebujajočo se naravo vsak dan od druge
strani, bi hotel umreti, toliko razkošja in slasti je bilo v meni. V najneznatnejšem
vetriču sem gledal prizore, o katerih se navadnim ljudem ni niti najmanj sanjalo. In
skoro ne vem, kdaj je prešla moja govorica v petje. Ljudi sem se izogibal, kakor bi
bili gobavci. In ko sem imel ustvarjeno svojo prvo skladbo, sem začel skakati kakor
brezumen po svoji sobi, žvižgati, smejati se, hoditi po vseh štirih in izpuščati iz
grla radostne glasove, ki so bili podobni padu kakega mogočnega slapa, ki si je prav
ta čas odprl pot skozi neprebitne pečine, da sta prihitela vsa začudena oče in mati
in me povprašujoče ogledovala.44 Potem pa sem se zopet počutil močnega, kakor bi bil lev, kragulji pa so neprestano
kljuvali na meni, ki sem se zdel še vedno priklenjen. Sanjal pa sem ponoči tako
opojno, da sem se prebudil ob zori kakor iz nezavesti in vsaka moja bohotna misel je
bila kakor v temni noči kakega ozkega in nebotičnega stolpa žirafina glava z
žarečimi reflektorji. Na svojih jutranjih izprehodih sem se zazdel še kakor
električni kolovrat, ko sem gledal tvorniške dimnike, iz katerih so se spuščali
proti nebu oblaki zadušljivega plina, leno valečo se reko, ki se je odevala z
meglami, in ob njej stoječe številne mline. Z drgetanjem po vsem telesu pa sem
mislil na dejstvo, da opevam z vsako najmanjšo mislijo samega sebe. Srečaval sem
različne otroke in že mi je šinilo v glavo: To sem jaz! – In prihajali so mi naproti
starčki, ki so se šli sprehajat, žene, ki so nosile na glavi v bližnje mesto mleko v
pisanih jerbasih, možje, ki so odhajali na delo na najrazličnejše strani, in vedno
mi je nekaj reklo: To sem jaz! – In ko sem gledal hiše pred seboj, reko, polja,
škrjančka nad poljem, travnike, gozdove, ki so se ob parobkih šibili pod težo
gavranov, gore, in opazoval vso svojo okolico v jutranji zarji, mi je zopet nekaj
reklo: To sem jaz! – Ob takih prilikah sem biI pijan lastnih misli, ki so se
bliskoma vzpenjale k oblakom kakor izstreljene puščice in letele k tlom kakor na
hitri vožnji brzojavne žice ob železniškem tiru. Najlepše pa sem pel v cerkvi, ki se
je dvigala proti nebu kakor velikanska skupina kristalov in klicala: “Kvišku srca,
zlasti še vi, ki letate po zraku!” V njeni očarljivi notranjosti so goreli lestenci,
mrgolelo vse polno ljudi, jaz pa sem stal v kaki stranski ladji in mislil na oni
dalnji čas, ko bodo stopali pridigarji na prižnico in bodo prebirali ljudem moje
kompozicije namesto evangelijev. Petje s kora, ki se mi je zdelo kakor angelsko, je
že davno obmolknilo, zato pa sem jaz še vedno slišal nevidno godbo in prisostvoval
kot mladič veličastnemu koncertu svetovnih komponistov, ki jih nisem poznal niti po
imenih. In ko sem šel domov mimo kavarne, v kateri so pravkar igrali biliard trije
moški, sem nehote začel misliti na naše glavno mesto, kjer sedijo v kavarnah pri
različnih časopisih bledi ljudje z velikimi lasmi in umetniškimi kravatami. Ali naj
še pristavim, da sem začel odkritosrčno pomilovati vse predstavljene in še neznane
postajenačelnike, z njimi pa tudi vse mogoče človeške zmaje, sedeče po knjižnicah,
kjer sem jih tolikokrat videl?45
(Ko sem prenehal trepetati v svoji notranjosti, sem se pričel sukati nediplomirani inženir po svojem nebotičniku, ob gradnji katerega sem bil trdno prepričan, da sem nehal živeti, ker sem se mudil v pokrajinah, ki jih še ni videlo nobeno človeško oko in sem ves vztrepetal, ko sem zagledal nove rimske ceste in nova ozvezdja.)47 |
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
