Dodatek B.2 Kodikološki opis rokopisa in besedilno izročilo
Kapelskega pasijona

Dodatek B.2.1.1 Poročilo o restavriranju rokopisa

Rokopis Kapelskega pasijona sta restavrirali Blanka Avguštin Florjanovič in Darja Harauer, restavratorki iz Arhiva Republike Slovenije, jeseni 2015. Obnova je bila zasnovana minimalistično in konservativno, o njej sta podali naslednje poročilo.

»Po pripravljalnih delih (pregled in beležke o začetnem stanju, fotografiranje, oštevilčenje listov) smo platnice ločili od knjižnega bloka in jih začeli slojiti. Za vsak list ali fragment smo pri slojenju ugotovili, kam sodi, ali je dodan, odrezan, pretrgan (ugotovitve o tem gl. v nadaljevanju, zlasti v razdelku Kolacija leg). Nato smo niti odpeli z vezic in pregledali, koliko so poškodovane, koliko jih je treba nadomestiti. Rokopis Kapelskega pasijona je vezan na tri enojne, konopljene vezice. Nit, s katero so prvotno povezovali lege (snopiče), je zasnovana v zasuku S, sestavljena je iz dveh osnov. Na koncu rokopisa je bilo kar 16 pol papirja odrezanih, z vezavo vred so bili ohranjeni le njihovi vezniki. Te smo odstranili in so zdaj priloženi rokopisu.

Sledilo je suho čiščenje z mehkimi čopiči, površinska odstranitev prahu z gobicami, nato smo odstranjevali nečistoče z mehkejšo in tršo radirko: vsak list je bil pregledan posebej, če morda vsebuje historične nečistoče. Teh se ne odstranjuje (npr. madeži vijolične tinte na pag. 40 idr.), institucionalne nečistoče pa smo odstranili.

Vse pole smo po suhem čiščenju tudi mokro očistili in restavrirali z japonskim papirjem: poškodbe papirja smo stabilizirali, nismo pa rekonstruirali izgubljenih fragmentov besedila. Prav tako nismo dodajali listov, ki so bili historično odstranjeni, pač pa smo nekdanji obstoj izrezanih ali iztrganih listov le nakazali s t. i. podaljški iz japonskega papirja. Na prosojni papir smo v razmerju 1 : 1 prerisali dva vodna znaka.

Ko so bile pole primerno osušene in restavrirane v sploščenem stanju, smo jih po prvotnih prepogibih spet preganili in sestavili v lege. Knjižni blok smo sestavili po foliaciji ob upoštevanju, kakšna je bila prvotna, mestoma prekinjena paginacija. Izdelali smo dva nadomestka za izgubljena vezna lista (prosta predlista), ki sledita izvirnima, prilepljenima na platnico.

Za šivanje knjižnega bloka smo uporabili konopljeno vrv iste debeline kot v primarnih vezicah. Lege so bile med seboj povezane s pomočjo treh enojnih vezic. Sledilo je lepljenje in utrjevanje hrbtnega dela knjižnega bloka, delno oblikovanje in počivanje.

Obnovo platnic smo začeli s slojenjem prevlečnih materialov, v tem primeru z dolgotrajnim in kontroliranim vnašanjem vlage na sloje platnic. S pomočjo vlage smo na zunanji strani platnic razslojili prevlečni material od osnove, ki je lepenka. Na notranji strani smo od lepenke razslojili nalepljeni del predlistov. Tedaj so se na notranji strani pod predlisti pokazali ostanki prvotnih zapiralnih trakov. Pod predlisti nismo zasledili nobenih dodatnih materialov, ki bi dopuščali domneve o predhodnih vezavah.

Ob slojenju prevlečnega materiala se je na sprednji strani prednje platnice pokazala večja nalepka (poprej zaradi umazanije neopazna) z daljšim napisom. Nalepko smo, ko je bila ločena od podlage, pregledovali s presevno lučjo in ultravijolično lučjo, vendar je napis zaradi umazanije tako poškodovan, da ga s temi sredstvi ni bilo mogoče razbrati.

Po tem smo s spatulami odstranili usnje v hrbtnem delu in na vogalnih predelih platnic. Oporo platnice (lepenko) smo očistili vseh lepil in jo okrepili z milimetrsko, t. i. čisto lepenko (trajno obstojno). Za manjkajoče dele hrbta smo pripravili novo prevlečno usnje, izbrali smo taninsko obdelano kozje usnje (ročna izdelava Marjan Petač, Goričane), ki smo ga ročno pobarvali. Pripravili smo prevlečni material za platnice iz ročno izdelanega papirja, ki smo ga prav tako obarvali v primeren ton, izbran tako, da je identičen s tonom papirja, ki se je pokazal pod odlepljeno čelno nalepko. Ko smo nalepko odluščili z naslovnice, smo pod njo našli svetlo rumeno barvo papirja, zato ima na obnovljeni platnici zdaj tudi dodani prevlečni papir takšen ton.

Sledila je montaža lepenčnih opor na knjižni blok v knjigoveški preši. Na pobarvano kozje usnje smo nalepili hrbtni vložek iz kartona in vse skupaj namontirali na hrbet knjižnega bloka, prevezali z elastičnimi povoji in pustili počivati.

Nato smo že sestavljeno knjigo vzeli iz preše, dokončali montažo usnjenega hrbtnega predela in nadaljevali z usnjenimi vogalniki. Vse izvirne usnjene fragmente smo nalepili na izvirna mesta. Primerno obarvan prevlečni papir smo na zunanjih predelih nalepili na lepenčno osnovo platnic. Izvirne papirje smo prav tako vrnili na primarna mesta.

Skozi že izdelane prehode smo napeljali lanene zapiralne trakove, ki smo jih s tekstilnimi barvami tonirali v odtenek, podoben prvotnemu. Ostanke originalnih trakov smo na notranji strani platnic nalepili pod dodane trakove in knjigo uplatničili. Na nalepljeni del predlistov smo vrnili primarne ostanke, po daljšem preučevanju tudi nalepko na prednjo platnico. Po zadostnem sušenju in uleganju je bila zunanjščina premazana s kitovo mastjo in s tem obnova končana.«

Dodatek B.2.1.2 Platnice, vezava in nalepka z napisom

Rokopis je vezan v platnice z oporo iz lepenke v velikosti cca. 36,8 x 23 cm (nekatere stranice odrezane v konus); hrbet je iz temno rjavega, zdaj obnovljenega usnja. Hrbet je širok 2,5 cm, sam knjižni blok brez platnic je širok cca. 1,5 cm. Na prednji platnici je večja nalepka (visoka 18,5 cm, široka 20 cm) s tremi okrasnimi volutami na vsaki strani. Skoraj vso površino nalepke je zapolnjeval napis, zdaj domala neberljiv.

Vezava je sočasna z nastankom rokopisa: vezna (spojna) lista sta iz enakega papirja kakor glavni del rokopisa, imata enak vodni znak. Celo prevlečni papir na platnicah ima isti vodni znak kakor knjižni blok. V veznikih leg (t. j. v pregibu snopičev) so le primarni vbodi. Vse to kaže na izvorno vezavo. Poznejših prevezav ni bilo. Pač pa so pozneje rokopis še »krpali«: nekatere dele so preuredili in zašili preko leg.

Prosta (neprilepljena) vezna lista sta izgubljena, zdaj nadomeščena. Na zadnjem veznem listu (prilepljenem na zadnjo platnico) levo zgoraj sta z različnima pisaloma (morda svinčnik) vpisani števili 1745, 1816,²²¹ vendar ni jasno, ali pomenita letnici ali pa sodita med računske vaje, ki jih je bilo moč razbrati na zadnji platnici.

Nalepka, ki je prilepljena na prednji platnici, meri cca. 18 X 20 cm. Na nji je zelo poškodovan napis v sedmih vrsticah. S svojimi napravami so ga pregledali strokovnjaki Nacionalnega forenzičnega laboratorija Slovenske policije in restavratorji Narodne galerije.²²² S trenutno dostopno tehnologijo je bilo moč zanesljivo razbrati nekaj besed, v zadnji, spodnji vrstici centralno pa so posnetki pokazali nedvomen zapis letnice: 1800.

Slika 1: Infrardeča fotografija nalepke z napisom na prednji platnici rokopisa Kapelskega pasijona. Foto: Andrej Hirci, Narodna galerija.

Zgodovinar Boris Golec je ohranjene črke napisa razbral in povezal takole:²²³

Po mnenju Borisa Golca je najbolj poškodovan in težaven za razlago gornji del napisa, medtem ko je v spodnjem delu po njegovi sodbi moč prepoznati besedne zveze, značilne za dokumente te vrste, ki ob zanesljivo razbrani letnici pomenijo, da je bila predstava o trpljenju Jezusa Kristusa uprizorjena leta 1800.²²⁴ Nič ni v tem delu napisa rečeno o tem, od kdaj so igro uprizarjali, kdaj je nastal rokopis, še manj, kdaj je nastal tekst, posredovan v rokopisu. Kljub temu je to pomembna informacija, saj izrecno pove, da je bil Kapelski pasijon še uprizorjen leta 1800. Ne smemo pa pozabiti, da je mogel rokopis nastati že poprej, nalepka pa je bila morda v letu 1800 ali celo pozneje le prilepljena na čelno platnico.

Dodatek B.2.1.3 Knjižni blok

Knjižni blok sestavlja 71 listov velikosti 36 x 22,2 cm – merjeno na foliju s sedanjo paginacijo 3. Na koncu rokopisa je bilo – verjetno že kmalu po vezavi – odrezanih pet leg, skupaj kar 16 pol, t. j. 32 listov (gl. tabelo spodaj). Njihovi ohranjeni vezniki, s katerimi so bili všiti na vezice, so zdaj odrezani in priloženi rokopisu v škatli.

Od ohranjenih 71 listov je 67 prvotnih, štirje pa so bili dodani sredi 19. stoletja, verjetno leta 1861: dva sprednja lista (ena pola, nosi glavni naslov in prolog pasijona) in dva lista (ena pola), všita v sredino tretje ohranjene lege rokopisa (strani 13–16).

Dodatek B.2.1.4 Papir in vodni znak

Celoten prvotni rokopis (brez dodanih štirih listov) je iz enakega papirja in predstavlja eno samo, enotno zvezano knjigo. Ves prvotni papir je enak: kakovosten svetlo rumenkast, močnejši papir z odtisom sita v 9 kolonah; vsaka pola papirja ima na sredini (v pregibu) veliko, okroglo vodno znamenje, ki meri v višino skoraj 12 cm, v širino 15 cm. Predstavlja krog z grškim križem, na spodnji strani ga obdaja vitičje, nad njim stoji krona, levo in desno spodaj stojita inicialki FW.

Specialist za zgodovino papirja inž. Darko Cafuta sodi o vodnem znaku in papirju naslednje:²²⁵ papir je iz koroške papirnice Šentrupert pri Celovcu. Papir je iz obdobja papirničarja Franza Weinländerja, ki je deloval v tej papirnici od leta 1771 do 1815. Vodni znak tega papirničarja je obravnavan v Einederjevem atlantu.²²⁶

Slika 2: Vodno znamenje, s katerim je koroški izdelovalec papirja Franz Weinländer označeval svoj papir ob izteku 18. stoletja. Prerisala Blanka Avguštin Florjanovič

Znak v papirju Kapelskega pasijona je skoraj identičen s tistim, ki je pri Einederju objavljen na plošči 132, znak 455, le da so linije znaka v našem rokopisu nekoliko finejše (tanjše). Znak v Einederjevi monografiji je prerisan z nekega dokumenta, datiranega leta 1799, in je enako velik kakor naš. Vendar je vredno pozornosti, da je bil v istem letu 1799 datiran tudi neki dokument, v katerega papir je odtisnil papirničar tudi zelo drugačen vodni znak.²²⁷ Pri opori na datacijo je torej potrebna previdnost. Vsekakor pa datacijo papirja v zadnja leta 18. stoletja močno podkrepi ujemanje z dejstvom, da je bilo z infrardečo svetlobo mogoče zanesljivo razbrati številko 1800 kot letnico uprizoritve pasijonske igre.

Dodani dve poli (štirje listi), vstavljeni v 19. stoletju, pa sta očitno iz mnogo poznejšega papirja. Ta je že povsem homogen, brez vodnih znamenj in brez sleherne sledi papirniškega sita. Po vsem sodeč gre že za industrijski papir, ki so ga začeli izdelovati v avstrijskih deželah okrog 1840 in pozneje. Ti štirje listi so večidel ročno linirani s svinčnikom. Vendar gre opozoriti, da so bili enako linirani tudi nekateri listi starega dela rokopisa na mestih, kjer so v 19. stoletju dopisali nekatere manjkajoče dele besedila, bržkone v istem času, kot so bili dodani vstavljeni listi – leta 1861.

Dodatek B.2.1.5 Paginacija

Rokopis je bil paginiran sočasno, približno ob samem zapisu oziroma prirejanju besedila, na gornjem zunanjem vogalu vsake strani; zaradi posegov v rokopis je paginacija mestoma pretrgana. (Ob restavriranju so bili enotno oštevilčeni vsi ohranjeni listi, in sicer na desnem spodnjem vogalu prednje strani (recto) folijev: od 1 do 71.)

Izvorna paginacija se začne na sedanjem tretjem listu recto s pagino 3 in teče zvezno naprej; pola s paginami 13–16 je bila všita v sredi 19. stoletja; na strani 45 stoji pagina, ki jo je moč brati kot 43, vendar je bila mišljena 45; naprej pravilno do strani 82. Tu manjkata dva cela lista: paginacija se nadaljuje (pravilno) s pagino 87. Nato teče naprej zvezno do pagine 144.

Od lista 141/142 je ohranjena samo gornja polovica. Zadnji trije listi (od pagine 139 naprej) so bili pred restavracijo odtrgani od lege, zdaj znova uvezani.

Dodatek B.2.1.6 Kolacija leg²²⁸

Rokopis je pred restavracijo razpadal. Zato je bilo zelo težko določiti njegovo sestavo. To velja tako za ugotovitev prvotnega obsega in sestave leg kakor tudi za morebitne poznejše posege v njihovo sestavo. Ob restavriranju pa je bilo moč s slojenjem in razvezavo knjižnega bloka z gotovostjo konstatirati naslednjo kodikološko sestavo rokopisa.

Ohranjeni del:

(i) + 1² + 2⁴ + 3^{4, 2 vacat} + 4¹² + 5¹² + 6^{10, 2 vacat} + 7¹² + 8¹² + 9^{3, 3 vacat} + (ii)

Izrezani del:

(+ 10^{2 vacat} + 11^{8 vacat} + 12^{8 vacat} + 13^{8 vacat} + 14^{6 vacat})

To formulo je moč razvezati takole.

• Vezni list (i) je prilepljen na čelno platnico; v njem je enak vodni znak kakor v vsem knjižnem bloku, torej je iz enakega papirja kakor ves prvotni del kodeksa. To dokazuje, da je vezava sočasna z knjižnim blokom. Drugi del iste pole (neprilepljen, prosti list) je izgubljen; ob restavraciji je bil nadomeščen.

Slika 3: Skica prve lege rokopisa

• Prva lega: nepaginirana lista 1 in 2 sestavljata uvodno polo, dodano sredi 19. stoletja; fol. 1 nosi naslov pasijona, fol. 2 pa nosi substituirani tekst: prolog in dve točki (enoti) besedila. Ta dodatek je bil prvotno (pred restavriranjem) skupaj z naslednjimi polami prišit v kodeks tako, da je bila nit prepeljana in vbodena pravokotno skozi liste vseh pol do konca četrte lege, t. j. do strani s pagino 42.

Slika 4: Skica druge lege rokopisa

• Druga lega: binij (dve poli oz. štirje listi), fol. 3–6 (pagine 3–10). Vsebina: od zadnje večerje do vrta Getsemani: »Koga iščete?«; na koncu strani 10 je več vrstic prečrtanih in dopisanih kot sledi krajšanja oz. prirejanja besedila.

Slika 5: Skica tretje lege rokopisa

• Tretja lega: štirje listi, najbolj sestavljena lega v rokopisu. Folija 7 in 10 (pagine 11/12↔17/18) sta prvotno sestavljala vsak svojo polo, ki jima je bil po en list odrezan. Ker se v vezniku ne skladata, ju pri restavriranju niso združili, marveč sta manjkajoča lista predstavljena s t. i. podaljškoma (glej skico). Sredi mednju je bila v 19. stoletju vstavljena pola 8↔9 (pagine 13/14↔15/16), ki nosi nadomestni tekst – zasramovanje Jezusa, besedilne enote No 42 do 72. Pri tem je pomembno, da so vsi foliji od začetka kodeksa do tod (to je: nepaginirana nova folija 1 in 2, nato vseh šest starih folijev in vstavljena nova folija 13/14↔15/16, nato vsa četrta lega), torej vsi listi od naslovnega folija do konca četrte lege, bili dodatno sešiti s prepeljavo niti pravokotno skozi liste (vidno na faksimilu strani 3 in 42). Glede na dodane štiri folije s srede 19. stoletja (1, 2, 13/14, 15/16), ki jih ti prečni šivi v rokopis dodatno vežejo, ni dvoma, da so rezultat preproste rekonstrukcije sredi 19. stoletja.

Slika 6: Skica četrte, pete, sedme in osme lege

• Četrta, peta, sedma in osma lega: pravilni seksterniji – snopiči iz šestih pol, t. j. iz 12 folijev. S koncem četrte lege – t. j. s stranjo 42 v rokopisu – se konča prepeljava niti, s katero so bile pred restavriranjem na četrto lego pravokotno skozi liste privezane vse pole prvih treh leg. Na strani 138 (konec osme lege), ki je iz prvotnega papirja, je bilo v 19. stoletju dopisano besedilo, linirano s svinčnikom.

Slika 7: Skica šeste lege rokopisa

• Šesta lega: prvotno je bila sestavljena kot pravilen seksternij – 6 pol, toda zdaj šteje le 10 listov, fol. 35–44, (pagine 67–90); dva lista sta bila odrezana. V prednjem delu lege pred šivom je torej šest folijev, od šiva naprej do 89/90 štirje. Stran 87 nosi liniran tekst novejšega nastanka, toda sam papir je prvoten; verjetno je bila stran prvotno prazna in je besedilo na nji del poznejše rekonstrukcije. Posebnost te lege je, da je tudi tu nit nekdo prepeljal (pravokotno) skozi liste in potem vsak segment (vsak šiv) samostojno pritrdil na ustrezno od treh vezic, med njimi ni povezave (sicer bi morala nit teči po sredini veznika od ene do druge vezice). Iz tega se vidi, da je bila ta lega vzeta iz vezave in preurejena, nato so jo znova uvezali tako, da so nit prepeljali in šivali pravokotno v liste. Dejansko sestavljata folija, paginirana 69/70 ter 87/88, še isto polo (gl. skico), kakor je v legi pričakovati. Za stranjo 70 pa sta dva lista (paginirana 71/72 in 73/74),²²⁹ ki na nasprotni strani lege onkraj šiva nimata vsak svojega para, ker sta odrezana; glede na prvotno paginacijo bi tam morala biti lista, paginirana 83/84 in 85/86. Možno je, da sta bila ta lista prazna in ju je zato kdo odrezal; zagotovo pa sta tedaj že imela paginacijo. Na njima bi moral biti prizor t. i. Božjega groba, torej polaganje Jezusa v grob. Ali je bil na dveh manjkajočih listih ta prizor izpisan ali ne, seveda ni mogoče reči. Vsekakor nenavadna prepeljava niti s šivi, pravokotnimi na liste, pomeni, da so v tej legi preurejali besedilo in jo nato ponovno všili.

Slika 8: Skica devete lege rokopisa

• Deveta lega: tri pole, od katerih je ohranjen le vsak levi list (pagine 139–144), desni trije listi pa so izrezani (ne iztrgani); na izrezanih mestih so bili ob restavriranju narejeni podaljški. Na teh treh listih so besedilni dodatki in vložne pesmi. Večina je prvotna in poteka od glavne roke rokopisa (teksti na str. 140, 142, 143, 144), ena vložna pesem pa je bila dopisana pozneje (str. 139). List 141/142 je pretrgan na pol, ohranjena je le gornja polovica lista, nosi dve kitici molitve pri zadnji večerji. Zadnji folij kodeksa, 143/144, nosi 13 kitic pesnitve Stabat mater dolorosa.
• Izrezani del. Naslednje lege so bile v celoti izrezane, ohranili so se le njihovi ostanki v vezniku: 10. lega (1 pola), 11., 12., in 13. (vsaka po 4 pole), 14. (3 pole), skupaj 32 odrezanih listov.
• Zadnja spojna (vezna) pola: prosti list manjka (in je rekonstruiran), na platnico nalepljeni spojni list je ohranjen in ima vodni znak. Enaki vodni znaki si sledijo v vsej knjigi.

Sestava knjižnega bloka

Iz tega opisa je moč jasno razbrati, da se je v rokopisu največ dogajalo na dveh mestih: v sedanji tretji in šesti legi, kjer so rokopis preurejali, t. j. dodajali ali odvzemali in nadomeščali pole ter jih potem »krpali«, t. j. všili nazaj v rokopis s prepeljavo niti. To preurejanje bo treba v nadaljnjem komentarju tekstološko pojasniti.

Ob tem bode v oči vprašanje, kaj se je vendar dogajalo z 32 končnimi in nekaj notranjimi listi, ki so bili iz rokopisa izrezani? Zakaj in kdaj se je to zgodilo? Ker je tekst na koncu igre razumeti kot popoln – na strani 137 rokopisa se Angelov epilog o rešitvi krščanske duše smiselno sklene s Finis – in so na preostale prazne liste zapisani le pesemski dodatki, je upravičeno domnevati, da so bili listi zadnje pole in preostali izrezani le zato, ker so bili prazni in še porabni. To je seveda hipoteza. Ob njej ostaja neizpodbitno le to, da je bilo za besedilo predvidenega precej več prostora. Toda, naj so iz vezane rokopisne knjige odstranili popisane liste ali pa liste, ki so bili predvideni za besedilo, a so ostali brez besedila – poglavitno vprašanje ostane enako: kakšno besedilo naj bi tja prišlo in zakaj ni bilo napisano? V nadaljevanju bo moč kaj ugotoviti predvsem glede zadnjega dela vprašanja.

Dodatek B.2.1.7 Paleografski opis

Glavno besedilo Kapelskega pasijona je verjetno napisala ena sama, glavna ali prva roka, druga in tretja roka pa sta dopisali pomembne dodatke. Manjše, manj pomembne vpise so dodale poznejše, neprepoznavne roke.

Prva roka. Latinično besedilo piše prva roka s pisavo, ki imitira male tiskane črke in ima vidno tendenco, da tekst prezentira lepopisno – kar v okviru rokopisne kulture poznega 18. stoletja pomeni, da je bilo besedilo izgotovljeno kakor za objavo, vsekakor za določen krog bralcev. Med prepoznavnimi posebnostmi prve roke sta prelomljena gornja poteza male črke d (podobna delti) in podvojena spodnja poteza malega p z značilno okroglino. Roka ima vsaj dva različna duktusa: na začetku rokopisa strnjen in discipliniran, vrstice so zapisane precej na gosto; proti koncu rokopisa so črke precej večje, vrstice bolj razmaknjene, tok pisave nekoliko bolj spontan, male tiskane črke se ponekod povezujejo v kurzivo. Nemški deli besedila v didaskalijah so napisani v običajni frakturni pisavi (Kurrent), precej bolj tekoče in manj strogo kakor slovenski tekst, a so latinska imena ali besede tudi sredi nemškega stavka zapisane v latinskih črkah. Črnilo, ki ga prva roka uporablja, je temno sivo, skoraj črno.

V Tretjem delu rokopisa od str. 118 naprej je prva roka nekatere replike le začela, izpisala eno ali dve vrstici, nato pa pustila prazen pisni prostor, ki sta ga deloma izpolnili druga in tretja roka.

Druga roka je napisala le tri manjše dodatke na str. 127–129, skupaj manj kot deset vrstic. Izstopajoča posebnost druge roke je nemška grafija v slovenskem tekstu pri črkah 'u' (vijuga nad črko), 'a' in 'h' (slednji je praktično prevzet iz frakture). Kot drugo jo štejemo, ker se zdi bolj sočasna s prvo roko kakor tretja, čeprav je dopolnila bistveno manj manjkajočega besedila; pisala je z enakim črnilom skoraj črne barve kakor prva roka.

Tretja roka je najpoznejša, sredi 19. stoletja je napisala štiri liste, vstavljene v prvo in tretjo lego (gl. razpredelnico zgoraj), s čimer je bila opravljena rekonstrukcija domnevno izgubljenih prvotnih listov. Poleg tega je napisala številne dodatke na straneh 8, 44 (umestitev prvega Jezusovega padca), 50 (umestitev drugega padca), 53 (umestitev tretjega padca), 67 (replika apostola Janeza 321, okrajšana), 87 (dialog ob štetju srebrnikov), 115 (vpis obeh darovalcev rokopisa), 118–119 (pesem Vesiəli se, o kralica), 128, 130 ss. (več posegov, ko tretja roka dopolni pisni prostor neprepisane replike v govorih 472, 474, 476, 478,²³⁰ 485), 138 (besedilo pri tretjem Jezusovem padcu), 139 (žolnirjeva pesem). Tretja roka je prepoznavna po izrazitem šolskem lepopisu 19. stoletja z enakomernimi okroglinami in discipliniranimi potezami. Barva črnila je temno, tudi svetlo rjava.

Četrta roka je le oznaka za manj pomembne posege ene ali več neznanih rok, kakor sta denimo robna vpisa Jožef Postuslemšek (str. 82), Karl Laninscheg (str. 112) ipd.

Kronološko. Prva roka je napisala rokopis tik pred letom 1800 ali tega leta. Druga je verjetno približno sočasna ali le nekoliko poznejša. Tretja roka je rekonstruirala izgubljene štiri liste že na industrijskem papirju, verjetno približno sočasno z lastniškim vpisom Gašperja Breznika in Marije Krovec iz leta 1860.

Okrajšave. Da se je prva roka pisno formirala še v obdobju baročne rokopisne kulture, se kaže predvsem po številnih okrajšavah – predvsem za sveta imena, nomina sacra. Te v glavnem ne nastopajo v govornem besedilu, ki je natančno izpisano tudi za manj veščega bralca, pač pa v didaskalijah, kjer se v nemškem tekstu in latinskih imenih mešata frakturna in latinična pisava. Vseh okrajšav v tekstu je 337, prikazuje jih preglednica.

Latinskih abreviatur je 139, nemških 192. Med vsemi obsegajo največji delež okrajšave za Kristusovo ime, skupaj jih je 136, šteto v raznih pisnih in pregibnih oblikah, kakor Xiſtus, Xſtus, Xſti, Xſto, Xiſte, Xſtum idr.

Glede na to, da so didaskalije v nemščini, je razumljivo, da je nemških okrajšav več. Prevladujejo kontrakcije za vrstilne števnike, še zlasti v prizorih s štirimi nastopajočimi. Manj je običajnih okrajšav z brevigrafom (le ena) ali tildo (deset), nekaj več kontrakcij za določni člen 'das' (22).

Glede na to, da latinskega teksta skorajda ni v besedilu, je vendarle presenetljivo, da je kar 43 % vseh krajšav latinskih, četudi nastopajo predvsem v imenu Kristus, tako v nemškem kakor v slovenskem tekstu. To kaže na močno vlogo latinske pisne kulture baročne dobe, ki se je prenesla tudi na pisanje v ljudskih jezikih. V slovenskem tekstu, torej v samem besedilu dramskih govorov, najdemo presenetljivih 52 okrajšav, večinoma Kristusovega imena, pa tudi edino pojavitev okrajšave Pilatovega imena, izpisano s pravilnim brevigrafom za končnico -us kakor v visokem baroku (v rokopisu str. 31, v izdaji replika 187). Pozornosti je vreden tudi brevigraf X, ki se pojavi 12-krat in pomeni križ, Kreutz – pojavlja se tako v slovenskih govornih replikah kakor v nemških odrskih napotkih, po izvoru pa je seveda latinski. Tako denimo Marija reče Janezu (250): de badem jes magla videt … Xiſtusa, stem teshkem X: oblosheniga.

Starejši pisni vplivi. Kakor pri abreviaturah, je vpliv baročne pisne tradicije očiten tudi v rabi posamičnih črk. Tu paleografska problematika že prehaja v pravopisno-jezikoslovno, vendar naj navedemo vsaj nekaj zgledov, ki odsevajo historični vpliv nemške grafije. Glagolske oblike videl, videla itn. se pojavijo 19-krat, le enkrat pa tudi vidölli. Podobno se oblike telu, Tellu, Teliese itn. pojavijo 17-krat, le enkrat pa tudi töllu. Če bi šlo pri tem le za narečni vpliv, bi se ta izrazil pogosteje; bolj verjeten je pisni vpliv starejše predloge. Ko je tretja roka pisala naslovni list, je verjetno zapisovala črke naslova tako, kakor jih je videla v predlogi, saj je naslov še posebej pomemben, in prav zato je zapisala: Komödia.

Vsekakor pa je močan vpliv starejših pisnih konvencij očiten pri zapisovanju samostalnika sin. Ta se v pisni podobi S ÿn, Sÿnu, Sÿnka itn. pojavlja v rokopisu kar 43-krat, v knjižni obliki sin, sinu itn. pa le 16-krat; od tega kar 10-krat zapiše to obliko tretja roka sredi 19. stoletja prva pa le 6-krat – pač na mestih, ki so tekstološko gledano najmlajša.

Dodatek B.2.1.8 Povzetek kodikoloških dejstev

Podroben pregled kodikoloških dejstev ob restavriranju rokopisa kaže, da je celoten rokopis Kapelskega pasijona mogel nastati med leti 1771 in 1800, verjetno v zadnjih letih 18. stoletja ali do velike noči 1800. Nastal je kot enotna knjiga, ki je prvotno štela 110 listov. Glavna ali prva roka je celotno besedilo vpisala v takšen prazen zvezek, ki je bil že zvezan in obdan s platnicami, te pa prevlečene z enakim papirjem kakor ga vsebuje knjižni blok; vse je bilo izdelano v enem samem postopku vezave, brez poznejših prevezav.

Pač pa so rokopis pozneje na dveh mestih krpali, t. j., preurejali, mu odvzemali ali dodajali liste, in sicer v sedanjih tretji in šesti legi, ter liste potem všili s prepeljavo niti. To se je zgodilo dvakrat: prvič že takoj med ali po pisanju teksta (verjetno so prav zato štirje listi pozneje izpadli iz rokopisa) v obeh legah; drugič pa samo v tretji legi sredi 19. stoletja, ko je tretja roka dodala manjkajoče štiri liste. Hkrati je tretja roka iz neke neznane predloge prepisala v naš rokopis še številne dodatke, kakor so besedilo pri Jezusovem tretjem padcu, štetje srebrnikov, Žolnirjeva pesem idr.

Skleniti moramo, da si je glavni pisec (prva roka) na začetku pripravil zvezek, ki je obsegal 110 listov; od teh jih je vsekakor popisal čez 70, morda 75; pozneje so odstranili na koncu 32 listov, iz obstoječega knjižnega bloka pa sedem, skupaj kar 39 listov. Tako je Kapelski pasijon ohranjen na 71 listih. Kaj se je dogajalo v tej rokopisni knjigi, da je bila med nastajanjem ali po njem tako okrajšana – če ni bila kupljena kot že vezan nepopisan zvezek?²³¹ Na to težavno vprašanje nekaj svetlobe posije, če kodikološke podatke zdaj povežemo s tekstološkimi izsledki.

Dodatek B.2.2.1 Ključna vprašanja in empirični podatki

Vprašanje, zakaj je bil rokopis Kapelskega pasijona tako okrajšan, se po našem mnenju prekriva z vrsto vprašanj, kakor so: Ali je vse besedilo Pasijona enako staro ali ne, kaj je v njem mlajše, kaj starejše? Zakaj so nekateri dramski govori zasnovani v prozi, drugi v verzih? Je bil Pasijon, kakor ga zdaj poznamo, v ohranjeni rokopis preprosto prepisan ali pa ob tem tudi predelan? Katere sledi besedilne tradicije – t. j. sklopa prepisov in verzij tega teksta, ki so obstajale poprej – nam ohranjeni rokopis izpričuje? Nekaj orientacije pri teh težavnih vprašanjih nam nudijo že empirični podatki o samem dramskem tekstu.

Iz preglednice razberemo, da so vsi trije deli Pasijona po številu znakov približno enako obsežni; Tretji del je za dobrih 3.000 znakov krajši, tudi besedila v Dodatkih se razporedijo le prvima dvema deloma, ne Tretjemu.

Ob približno enakem obsegu dramskega besedila v vseh treh delih pa močno izstopa število dramskih govorov ali replik; teh je v Prvem delu bistveno več kakor v drugih dveh. Povprečno so replike v Prvem delu precej krajše kakor v Drugem in Tretjem.

Naposled pa je tisto bistveno, kar že od daleč razlikuje Prvi del od drugih dveh, to, da se v Prvem delu mešajo dramski govori v verzih in v prozi, medtem ko v drugih delih govorijo dramske osebe vse replike v verzih (razen ene same v Drugem delu, ki obsega le eno kratko vrstico v repliki 317, Zdej səm jest vse dopovnu, in je dvomljivo, ali je mišljena kot verz ali kot odstavek). Skratka, kar 122 odstavkov proznega dramskega govora v Prvem delu pričuje o nenavadnem posegu v prvotno verzno zasnovo, česar v Drugem in Tretjem delu ni zaslediti.

Gornja vprašanja o Kapelskem pasijonu je spričo teh podatkov smiselno strniti in reševati takole:

1. Ali rokopis dokazuje, da je ob njegovem nastanku potekala redakcija, se pravi predelava ali krajšanje nekega obširnejšega teksta, ki je proti koncu 18. stoletja še obstajal?
2. Ali je ta redakcija potekala le od ene ali od več kot ene predloge?
3. Kaj sledi besedilne tradicije povedo o predlogi ali predlogah Kapelskega pasijona?

Dodatek B.2.2.2 1 Ali rokopis dokazuje, da je nastal kot redakcija in krajšanje obsežnejšega besedila?

Dodatek B.2.2.3 2 Ali je redakcija potekala od ene ali več kot ene predloge?

Drugo vprašanje, ki je pomembno za razumevanje in vrednotenje Kapelskega pasijona, je to: ali je predelava temeljila na eni sami ali na več predlogah besedila? Z drugo besedo: ali je pisec prepisoval in prirejal en sam rokopis (predlogo), ali pa je razpolagal z več rokopisi (predlogami) pasijonske igre ali iger in je torej v rokopis, ki se nam je ohranil kot Kapelski pasijon, združil ali deloma zajel obširnejšo besedilno tradicijo baročnih pasijonov na Koroškem?

Glede tega vprašanja nudi Kapelski pasijon nekaj zanimivih mest, ki jih je moč razgrniti takole.

a. Že v prizoru zadnje večerje – v rokopisu ima kot edini prizor v vsem tekstu svoj naslov, Ta ponižna pristova Kristusova – se pojavi v replikah 10 in 11 (v rokopisu enoti No 9 in No 10) zanimiva podvojitev: repliki 10 (Oštir govori) sledi didaskalija: Nato gre Kristus k mizi in ko že vsi sedijo, prinese oštir jagnje in vino. Sledi Kristusova replika (11), tej pa sledi didaskalija: Nato sedejo s Kristusom. Tako imamo v obsegu le nekaj vrstic dva odrska napotka, da učenci z Jezusom sedejo k mizi, drugi je glede na prvega kajpada nesmiseln. Vprašanje je, ali bi to lahko bila le običajna prepisovalna podvojitev besedila, torej napaka? Zdi se, da ne, saj gre za dve ločeni sintagmi, ki sta tako skladenjsko kakor leksikalno različni. Bolj verjetno je, da je v ozadju druga predloga, iz katere je pisec sprejel govor Kristusove replike 11, z njim vred pa tudi didaskalijo Nato sedejo s Kristusom.

b. Mesto, ki z veliko verjetnostjo kaže na stik dveh različnih predlog, po katerih je nastal naš rokopis, je prehod s strani 10 na stran 11, kjer je predstavljeno, kako v vrtu Getsemani Jezusa primejo. Na dnu strani 10 se je piscu prepisovanje zapletlo, nastalo je več dodatkov in prečrtav. Nato se tekst navidez gladko nadaljuje na strani 11. To mesto je moč razumeti takole.

Vse podrobnosti prizora na vrtu Getsemani iz evangelista Janeza (18,5–6) so prevzete tudi v sinopso EvL. Jezus dvakrat vpraša množico: »Koga iščete?« Po Jezusovem prvem odgovoru »Jaz sem,« padejo na zemljo, po drugem odslovi učence in pusti, da ga služabniki farizejev zgrabijo. To evangeljsko besedilno osnovo rokopis Kapelskega pasijona ubesedi na prehodu med stranema 10 in 11 na dva različna načina. Do konca strani 10 prevladuje večidel dobesedno prevzemanje vsebine iz evangelijev, še zlasti prizora na vrtu Getsemani; to je značilno za vse začetne liste rokopisa na mestih, kjer sta predstavljeni zadnja večerja in Oljska gora. Zunanja značilnost tega načina obdelave pasijonske vsebine je dramski govor v prozi. Na strani 11 pa se nadaljuje bolj literaren prikaz vsebine z več pesniške svobode, podobno kakor na prvih staneh rokopisa v replikah gostilničarja ter farizejev v velikem zboru; zunanja značilnost teh odlomkov je dramski govor v verzih. Tu prihaja do stika ali šiva med dvema predlogama, ki ga zaplet prepisovanja na dnu str. 10 vidno ponavzoči.

Ni jasno, kako natanko naj bi potekalo besedilo na dnu strani 10. Že ko Jezus prvikrat vpraša Kaga vi jſhete in odgovorijo Jeſusa Nazarenſkiga, jim Jezus odvrne: Uſtanite gori, jest ſim. Odrski napotek, da padejo vsi po tleh, pa sledi pozneje, šele na naslednji strani rokopisa (str. 11). To lahko pomeni, da je pri pisanju rokopisa na dnu strani 10 izpadel odrski napotek, da vsi padejo po tleh, ali pa, da je Uſtanite gori na tem mestu napaka. Vsekakor je ista evangeljska vsebina – Jezusa primejo – nato podana še v prvih replikah na strani 11, le da v literarno oblikovani podobi, ki po formalni plati nima nič skupnega z obliko zadnjih replik na strani 10.

Razliko v načinu upodabljanja prizora, ko Jezusa primejo, si je moč razlagati kot stik med mlajšo in starejšo predlogo. V mlajši so bili uvodni prizori, zlasti tisti z Jezusom, že skrajšani, predelani in prevzeti striktno po tekstu Evangelijev in s tem prilagojeni razsvetljenski strogosti in jožefinističnemu purizmu; v starejši, obširnejši predlogi, je bila evangeljska vsebina upesnjena v ključu baročne dramatizacije, ki je bila do evangeljskega sporočila spoštljiva, vendar svobodna v obliki njegovega podajanja.

Da je takšno sklepanje verjetno pravilno, potrjujejo tudi kodikološka dejstva. Kjer rokopis Kapelskega pasijona ni bil predelan in je ohranjena njegova prvotna sestava, ga sestavljajo enaki, regularni seksterniji – lege iz šestih pol, t. j. iz dvanajstih listov (takšne so četrta, peta, sedma in osma lega). Tu, na začetku rokopisa, pa imamo tri drobne lege, ki skupaj štejejo dvanajst pol, kolikor šteje ena sama regularna lega. Sklepati je torej moč, da je tudi na začetku rokopisa bila prvotno lega iz šestih pol, potem pa so jo vzeli iz knjižnega bloka, razdrli in preuredili. To pa se ni zgodilo šele sredi 19. stoletja, marveč je preureditev teksta napravila glavna, prva roka ob koncu 18. stoletja, ali pa je tako preurejen tekst Prvega dela prevzemala iz neke jožefinistično predelane predloge.

Če je to res, se odpre vprašanje, zakaj je bila torej prvotna prva lega iz šestih pol razdrta in preurejena v sedanje tri lege (ki skupaj prav tako vsebujejo šest pol (12 listov), a v drugačnem vrstnem redu in z dvema odrezanima listoma)? Verjeten odgovor je, da zato, ker sta bila v prvotni prvi legi, t. j. v prvotnem snopu prvih 12 listov, dogmatično nadvse pomembna prizora zadnje večerje, t. j. postavitve svete evharistije, in Jezusove priprave na daritev nebeškemu Očetu v vrtu Getsemani. Ta prizora sta bila, kakor tudi tekst na sedanjih straneh 6, 7, 11 in naprej, napisana verjetno po starejši predlogi (ali predlogah), zato pa z obilico baročnega literarnega oblikovanja in umetniške svobode. Tako pomembne verske resnice v svobodni baročni literarni formi bi utegnile v dobi, ko je naš rokopis nastajal, prek mere razdražiti jožefinistično cerkveno oblast, zato je bilo ob koncu 18. stoletja verjetno neogibno, da jih je kapelski pisec – naša prva roka – predelal, čeravno smo zato izgubili starejše baročne podlage teh besedil. To je verjetno storil tako, da je ohranil liste, izmed katerih sta se do danes ohranila lista s stranmi 11/12 in 17/18, žrtvoval pa je vsaj prvih šest listov lege in jih napisal na novo (zdaj so oštevilčeni do pagine 10, glej sliko 4), nato pa ves novi snopič všil v rokopis s prepeljavo niti. Prav ta preureditev vezave je verjetno bila vzrok, da sta dve poli izpadli in sta bili pozneje, sredi 19. stoletja, nadomeščeni.

Z eno besedo: prehod s strani 10 na stran 11 v rokopisu precej razločno nakazuje, da sta obstajali vsaj dve različni verziji ali predlogi, po katerih je kapelski pisec sestavil nam znani rokopis Pasijona.

c. Zanimiv pojav, ki kaže na raznoliko besedilno tradicijo kapelske pasijonske igre, razodeva tudi pisna praksa prve roke, denimo pri pisanju osebnih imen, zlasti imena Pontius Pilatus, ki nudi širši razpon od pravilne latinske do podomačenih ljudskih oblik. Za našo analizo so tu bistvene pojavitve tega imena v slovenskem, torej govornem tekstu (na tiste v didaskalijah trenutno ne mislimo). Razumljivo je, da te pisne oblike nihajo, še zlasti v smer ljudskih oblik (Pilatesh, Pilateſh, Pilatush, Pilatuſh, Pilatish, prim. opombi k verzu 607 in k repliki 200), ki jih ima naš Pasijon obilo; pomenljivo pa je, če se v nekem delu besedila začne pojavljati ob raznolikih ljudskih tudi knjižna oblika. To se zgodi le dvakrat ob koncu Prvega dela, nato pa v Tretjem delu, kjer se Pilatovo ime v govornih replikah pojavi štirikrat v knjižni obliki – Pilatus, osemkrat pa v ljudski obliki – Pilatež. V vsem besedilu se ljudske oblike z izgovorom Pilatež pojavljajo 24-krat, le 6-krat pa knjižna, večinoma v Tretjem delu. Tu je opravičena domneva, da je v ozadju vpliv neke druge predloge, zaradi katere je pisec rokopisa opustil svojo neregularno prakso in zapisoval knjižno latinsko obliko, enkrat celo s pravilno baročno abreviaturo (brevigraf za -us), kar je posebej vpadljivo. V zvezi s Pilatom so nazadnje zanimive tudi replike 381–383, ki prav tako dopuščajo možnost, da so prepisane iz različnih predlog, čeprav je to mesto moč razumeti tudi tako, kot da je napačno prepisano iz ene same predloge (prim. opombo k verzu 1993).

č. Najširši kompleks tekstnokritičnih problemov razpira prizor, ko Jezusa pribijejo na križ, in z njim povezani prizori kockanja za Jezusova oblačila ter Matere Božje pod križem. Križanje je osrednji prizor vsake pasijonske pobožnosti in razumljivo je, da ga je pisec našega rokopisa skušal obogatiti z raznimi besedilnimi elementi, ki so mu bili na voljo, pri tem pa je zapustil v besedilu sledi svojih posegov, ki odpirajo zanimivo ekdotično problematiko osrednjega dela Pasijona.

Pozornosti je vredno že dejstvo, da pri križanju, kakor že prej pri bičanju, nastopajo štirje hlapci (Prvi do Četrti Jud), med seboj pa se tu in tam oslavljajo z osebnimi imeni²³⁸ – in teh najdemo v besedilu le troje: Robinus, Štahus in Malhus; pa tudi iz dramskega govora in didaskalij je moč jasno razbrati (prim. opombo k verzu 1186), da so v neki starejši predlogi pasijona tu nastopali le trije vojaki. To se sklada z dejstvom, da je v didaskaliji pred repliko 80 napovedano, da Četrti Jud recitira pred Anežem, dejansko pa potem repliko 81 govori Judovski stotnik. Ta napaka pokaže, da je raba imen nihala – bodisi zaradi prepisovanja iz dveh različnih predlog, bodisi zato, ker je pisec naše verzije pasijona Judovskega stotnika preimenoval v Četrtega Juda, pri tem pa ni bil dosleden. Vsekakor lahko sklepamo, da so v neki starejši predlogi Kapelskega pasijona nastopali kot skupina vojakov le Robinus, Štahus in Malhus, ob njih pa Stotnik, ki je tudi v naši verziji še nekajkrat omenjen.

Sam prizor križanja vsebuje le neki tekstološki zaplet, ki je verjetno nastal zgolj kot prepisovalna napaka (najprej bi moralo biti zapisano besedilo replike 280, šele nato besedilo replike 279; kritični prepis v to napako ni posegal). Kakšna nejasnost ostaja tudi glede prizora s kockanjem za Jezusovo suknjo (prim. opombo k verzu 1186). Toda glavni problem je v prizorih ob križanju vsekakor ta: ko se prizora križanja in kockanja končata, se v rokopisu na str. 60 pojavi didaskalija (po repliki 298), ki se dobesedno glasi tako: Gechen die Juden ab Xistus gechet auf ds X: und wierd ds Gesang vorgestellt – Judje odidejo, Kristus stopi na križ in predstavijo pesem. Kot lahko opazimo, je evidenten problem te didaskalije, da je v konfliktu s potekom dosedanjega odrskega dogajanja. V tem dogajanju je moral biti Jezus v vsakem primeru že pribit na križ, preden so za njegova oblačila kockali. Natančneje povedano: v prizoru Jezusa pribijejo na križ je res predstavljeno le samo pribijanje na križ, manjka pa didaskalija, ki bi povedala, da križ postavijo pokonci, kar je nedvomna posledica krajšanja. Toda štirje Judje ali vojaki govorijo, Zapelavca smo žiə na križ trdu pərbili, in ko odhajajo, govorijo o končani, opravljeni službi (1231–1236) – in v vsem tem kontekstu si ni mogoče predstavljati, da med prizorom kockanja križ z Jezusom še ne bi stal. Ker pa je križ s Križanim tedaj že moral stati na prizorišču, je didaskalija Kristus stopi na križ povsem nelogična. Pojasniti jo je moč le kot besedilni preostanek na dramaturškem šivu dveh različnih predlog.

Tu nam morda lahko – ko drugega gradiva žal nimamo – vsaj malo pomagajo imena vojakov. Če opazujemo najprej le to, kar je spisala prva roka, vidimo, da Judovski stotnik nastopa v njenih replikah 69, 81, 88, 102, 106, 109, 124, 201; vse te replike nastopajo v Prvem delu in z govorom 201 ga Stotnik tudi sklene.²³⁹ Nato se Stotnik v Drugem delu v vseh prizorih nošenja križa in križanja več ne pojavi, kar je nenavadno – vse do replike 299, ki neposredno sledi neobičajni didaskaliji Kristus stopi na križ, in potem ne nastopi več. To pomeni, da se Stotnik pojavlja le v Prvem delu, kjer se prvič že tudi pojavi četverica Judov, toda še z nekaj variantnosti: govorec replike 75 je denimo der 3te Jud Robinus – Tretji Jud, Robinus. V prizorih, ko ta četverica (Prvi do Četrti Jud) intenzivno nastopa, pri bičanju, križanju in kockanju, se Judovski stotnik več ne pojavlja, kar je nenavadno, saj naj bi bil njihov voditelj. In če se ozremo na to, kako Stotnika obravnava tretja roka, vidimo, da je zanj iz neke predloge prepisala repliki 495 in 496 z besedilom Stotnika in Štahusa pri tretjem Jezusovem padcu ter ga umestila v Drugi del za repliko 273, se pravi tik pred prizor pribijanja na križ. Če bi vsa ta besedila izvirala iz ene same predloge, bi bilo torej nelogično, da se pri samem pribijanju na križ Stotnik več ne pojavi.²⁴⁰

Vse to podkrepi hipotezo, da četverica Judov (Prvi do Četrti) izvira iz ene predloge, Judovski stotnik in vojaki Robinus, Malhus in Štahus pa iz druge predloge. Ponekod se njihova imena mešajo, kar ob več drugih dramaturških šivih ni presenetljivo.

S te strani se zdi bolj razumljivo, da didaskalija Judje odidejo, Kristus stopi na križ in predstavijo pesem prihaja iz drugega besedilnega vira kakor predhodna prizora pribijanja na križ in kockanja; prihaja pač iz istega vira kakor didaskalija, ki takoj zatem pravi: Po pesmi kot prvi nastopi Judovski stotnik. Prav mogoče je, da je iz istega vira prevzet tudi nenavadni Praporščak, ki se pojavi le enkrat in pove zapored dve repliki (79, 80) ob sprevodu z Oljske gore k Anežu, nato se ne pojavi več.

d. Zdaj je treba odgovoriti še na težavno vprašanje, kako s tekstološke strani pojasniti kodikološko dejstvo, da je bila šesta lega rokopisa preurejena in »krpana«, kakor tak poseg imenujejo restavratorji. Šesto lego so – tako kakor sedanjo tretjo lego – iz že zvezanega rokopisa odstranili, preuredili njene pole in jo nato všili nazaj s prepeljavo niti. Takšni posegi v fizično strukturo pol običajno skrivajo večje posege v strukturo besedila. Kaj se je torej dogajalo z besedilom šeste lege, t. j. v rokopisu na straneh 67–90, ki obsega prizore od snemanja Jezusa s križa do konca večerne predstave (kjer manjka polaganje Jezusa v grob) in še do prologa predstave na velikonočni ponedeljek? Popolnoma zanesljivega odgovora verjetno ne bomo dobili. Vendar nam zelo verjetno razlago ponuja rokopis na strani 74 spodaj, ki ima v šesti legi podobno vlogo, kakor jo ima za pojasnitev tretje lege stran 10. Skica šeste lege kaže, da se poli, katerih desna lista sta izrezana (manjkajoči prizor polaganja Jezusa v grob), na levi strani pregiba končata s stranjo 74 in do tod po našem mnenju besedilo teče regularno. Na dnu strani 74 je glavna roka zapisala didaskalijo: Potem ga snamejo s križa in odidejo. Nato zaprejo zaveso. Marija ga položi v svoje naročje in govori. Nato je pisec hotel nekaj preurediti in je dopisal prav nizko na dno strani – koder praviloma nikdar ni pisal: Preden Marija recitira, se poje pesem. Nato zaveso odprejo in Marija govori tako. Tu za nas ni pomemben neznani pesemski dodatek, ampak sámo dejstvo, da je pisec spreminjal odrski napotek in da je navodilo glede zavese nasprotujoče (zaprejo – odprejo), kar kaže na neki zaplet v poteku besedila. In res je besedilo od vrha naslednje, 75. strani naprej drugačno. Na prejšnjih straneh se je Marijino žalovanje ob mrtvem Jezusu na križu prepletalo s praktičnimi opravili glede snemanja s križa. Od strani 75 naprej pa si sledijo sami ponotranjeni, duhovni, zelo estetski monologi Marije, Janeza in Magdalene, ki ob arma Christi, mučilnih orodjih (žeblji, trnova krona, vrvi, križ, razlita kri), poetično meditirajo ob mrtvem Jezusu o njegovem trpljenju. Vrh teh meditativnih odlomkov je misterijski prizor o spokorjenem Grešniku, ki prosi Mater Božjo z mrtvim Jezusom v naročju za milost in odpuščanje grehov. V tem kontemplativno-misterijskem prizoru Marija odgovarja Grešniku z večnostne perspektive Jezusove zmage nad grehom, zasluženja njegove žrtve in njegove oblasti nad večnim življenjem. Ko se ta prizor na strani 81 izteče, se nekoliko abruptno in brez napovedi oglasi Jožef iz Arimateje, ki Marijo zelo praktično opomni: Marija, nuəč se žiə oče pərbližvati, / očmo mi tudi tojga sinka koj pokopati, Marija pa s svojimi besedami znova kaže povsem človeško bolečino ob Sinovi smrti. Mistično večnostno perspektivo nenadoma izrine izkustveno človeško doživljanje. Zdi se povsem jasno, da izvira besedilo s poetičnimi meditativnimi monologi in z misterijem o spokorjenem Grešniku v replikah 344 do 353 (v rokopisu na straneh 75–81) iz neke druge verzije ali predloge pasijona kakor pa besedilo, ki poprej in potem govori o snemanju s križa ter o polaganju Jezusa v grob. Misterijska igra iz stare baročne predloge je vstavljena v novejše, 18. stoletju prilagojeno besedilo.

Razlaga o celotnem dogajanju v šesti legi rokopisa torej oblikuje tole hipotezo: glavna, prva roka je prepisovala prizor snemanja Jezusa s križa; ko je bilo prepisanega že nekaj besedila od sedanje strani 74 naprej (tega ne poznamo), se je pisec odločil, da bo v pasijon vključil vloženi misterijski prizor o spokorjenem grešniku in verjetno tudi meditativne monologe pred njim (replike 344–353) iz neke druge predloge ali verzije pasijona. Da bi to besedilo primerno vključil v rokopis, je moral celotno lego, ves snopič pol vzeti iz rokopisa (t.j., razrezal je niti, ki so vezale to lego). Nato je moral že napisano besedilo od strani 74 naprej zavreči in tja umestiti poli, ki obsegata sedanje strani od 75 do 82 z omenjenim misterijskim prizorom; nazadnje so tako preurejeno lego všili na njeno mesto v rokopis s prepeljavo niti. Že paginirane strani 83–86, ki bi morale nositi tekst polaganja mrtvega Jezusa v grob, so zaradi neznanega razloga verjetno ostale prazne (kot je skoraj prazna tudi str. 82), zato so ta lista neznano kdaj izrezali.

Sklep, ki ga nudi ta razlaga o predelavi šeste lege rokopisa, je, da naš kapelski pisec ni le krajšal in krčil besedila, marveč ga je v svoji »redakciji« ponekod tudi širil in dodajal s prevzemanjem odlomkov iz širše besedilne tradicije. Še več, reči moramo, da je sicer v prvi predstavi resda močno reduciral starejše baročno besedilo ter ga nadomestil s prepisom iz predloge, kjer je bil tekst prevzet iz Evangelijev in listov, da bi s tem ustregel zahtevam razsvetljenskih omejitev ter se izognil prepovedi pasijonskih iger; vendar je na drugi strani prav tako res, da je kapelski pisec v drugi del Pasijona dodal baročni misterij o spokorjenem grešniku, v tretjem delu pa obdržal sklepni misterij o tehtanju duš – s čimer je slovenski dramatiki ohranil dva unikatna, dragocena prizora, ki nedvomno izvirata iz starejših baročnih besedilnih osnov.

Dodatek B.2.2.4 3 Kaj sledi besedilne tradicije povedo o predlogah Kapelskega pasijona? Odprta vprašanja

Odgovor na to vprašanje naj bi zbral nekaj drobcev, ki nakazujejo starost predlog Kapelskega pasijona in odpirajo nekatera zvrstna ter oblikovna vprašanja. Ker so te predloge žal uničene, je o besedilni tradiciji mogoče sklepati le iz drobcev in sledi, ki so se ohranile v obstoječem rokopisu. Gledišča, na katera opozarjajo spodnji odstavki, odpirajo nova, še nerešena vprašanja za bodoče raziskave.

Dodatek B.2.4.1 Viri

• Martin von Cochem, 1710: Das Grosse Leben Jesu oder Ausführliche, andähtige und bewögliche Beschreibung deß Lebens und Leydens unsers Herren Jesu Christi und seiner Glorwürdigsten Mutter Maria. München.
• Monika Deželak Trojar (ur.) 2011: Skalarjev rokopis 1643. Editio princeps. Znanstvenokritična izdaja. Celje, Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba, ZRC SAZU.
• Narodna in univerzitetna knjižnica, Rokopisni oddelek, Ms 15/2009, Poljanski rokopis. Elektronska objava: Register slovenskih rokopisov 17. in 18. stoletja. Ms 023. Poljanski rokopis. Jezusovo življenje v sto postavah. http://ezb.ijs.si/fedora/get/nrss:nrss_ms_023/VIEW/
• Narodni Muzej Slovenije, Muzejski rokopis. Privezano k: K 7529, Evangelia inu Lystuvi, Gradec, 1612.
• Franc Mihael Paglovec 1741: Evangelia, inu branie na nedele inu prasnike zhes zelu leitu … Ljubljana: Reichhardt.
• Marko Pohlin 1799: Buqve sa brati, inu moliti Slavenskem shovnirjam na Shtajerskemu, Koroshkemu, inu Kraynskemu ommislene. Dunaj: Christian Grosser.
• Ahacij Stržinar 1729: Catholish kershanskiga vuka peissme : katére se per kershánskimo vuko, Boshyh potyh, per svétimu missiónu; inu slasti per svétimo Francisco Xaverio na Strashe Górniga Gradu fare nuznu poyo … Gradec: per Widmanstadianskih Erbizhah.

Dodatek B.2.4.2 Bibliografija

• sv. Brigita Švedska 2015: Nebeška razodetja. Prev. Marika Stražar in Danni Stražar, spremna študija Robert Kralj. Ljubljana: Družina.
• Horst Brunner, RainerMoritz (ur.) 1997: Literaturwissenschaftliches Lexicon. Grundbegriffe der Germanistik. Berlin: Erich Schmidt.
• Monika Deželak Trojar 2016: Prostori Janeza Ludvika Schönlebna (1616–1681) in njihov vpliv na potek njegove življenjske in ustvarjalne poti. Kronika 64, ZZDS, 5–18.
• Georg Eineder 1960: The ancient Paper Mills of former Austro-Hungarian Empire and their Watermarks. Monumenta charte papyraceae historia illustrantia, VIII. Hilversum: Paper Publ. Society.
• Filip Žički 1904: Kartuzijanskega brata Filipa Marijino življenje. Prevedel Matija Zemljič. Maribor: prevajatelj.
• Kurt Gärtner 2001: Philipp von Seitz. Neue Deutsche Biographie 20, S. 389 f. [elektronska izdaja:]
  http://www.deutsche-biographie.de/pnd118791834.html
• Hendrik van Gorp et. al. (ur.) 2001: Dictionnaire des termes littéraires. Paris: Honoré Champion.
• Ivan Grafenauer 1980: Literarnozgodovinski spisi. Ur. Jože Pogačnik. Ljubljana: Slovenska matica.
• Josip Gruden 1916: Janzenizem v našem kulturnem življenju. Čas X, 4, 177–194.
• Janez Höfler 1975: Slovenska cerkvena pesem v 18. stoletju. Tipološki prikaz njenega glasbenega stavka. Razprave / Dissertationes IX/2. Ljubljana: SAZU.
• Johannes Janota, Ute Evers (ur.) 2013: Die Melodien der lateinischen Osterfeiern: Editionen und Kommentare. Berlin: De Gruyter.
• JožeKoruza 1991: Slovstvene študije. Ur. Jože Pogačnik. Ljubljana, Filozofska fakulteta.
• Franc Kotnik 1943: Slovenske starosvetnosti. Nekaj zapiskov, orisov in razprav. Ljubljana: [Konzorcij Slovenca].
• Frančišek Kovačič 1928: Zgodovina lavantinske škofije (1228–1928). Maribor: Lavantinski kn. šk. ordinariat.
• Lino Legiša (ur.) 1973: Liber cantionum carniolicarum. Kalobski rokopis. Ljubljana: SAZU.
• Matija Ogrin 2015: 'Ob štirih po pridigi v vikariatu.' Pridiga kot duhovni kontekst Škofjeloškega pasijona. Miha Preinfalk (ur.), Leto 1713 in njegovi odmevi v slovenskem prostoru. Ljubljana: Slovensko društvo za preučevanje 18. stoletja. http://ezb.ijs.si/fedora/get/ezmono:sd18z15/VIEW/
• Erich Prunč 1989: Kapelški pasijon. Obdobje baroka v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Mednarodni simpozij v Ljubljani od 1. do 3. julija 1987 (Obdobja 9). Ljubljana: Filozofska fakulteta. 191–208.
• Günther und Irmgard Schweikle (ur.) 1984: Metzler Literatur Lexicon. Stuttgart: Metzler.
• Stefan Singer 1938: Kultur- und Kirchengeschichte des Jauntales. Band III: Dekanat Eberndorf. Kappel: Im Selbstverlage des Verfassers.
• Marijan Smolik 2011: Odmev verskih resnic in kontroverz v slovenski cerkveni pesmi od začetkov do konca 18. stoletja. Druga, elektronska, pregledana izdaja. Ljubljana: ZRC SAZU. http://ezb.ijs.si/fedora/get/ezmono:ovr/VIEW/
• Peter Svetina 2007: Kitične oblike v starejši slovenski posvetni poeziji. Ljubljana: ZRC SAZU.
• Philippe van Tieghem 1968: Dictionnaire des littératures. Paris: Presses universitaires de France, 1968.