Uvodne študije


Prikaži v pisavi ZRCola BRIŽINSKI SPOMENIKI
Kolofon TEI
Ta datoteka je zapisana v standardnem Unikodu
Nazaj
Faksimile
Glavno kazalo
Razčlenjeno kazalo
Naprej
Diplomatični prepisi

Kazalo poglavja


Nazaj
Uvodne študije
Glavno kazalo
Razčlenjeno kazalo
Naprej
Vsebinski opis

Zunanji opis

Igor Grdina

§ 7Latinski kodeks Bavarske državne knjižnice v Münchnu (Clm 6426), v katerega so uvezani BS, obsega 169 danes oštevilčenih pergamentnih folijev, kar pomeni 338 strani. Milko Kos, ki je doslej najnatančneje preučil njegovo zgradbo, daje o njegovi sestavi tole poročilo: fol. 1: ovojni list zase; fol. 2–25: trije kvaterniji; fol. 26: posebej uvezan list; fol. 27–34: en kvaternij; fol. 35–40: en ternij; fol. 41–47: en kvaternij, od katerega manjka med folijema 47 in 48 en list; fol. 48 in 49: dva posamezna lista; fol. 50–57: en kvaternij; fol. 58–64: en kvaternij, od katerega je odrezana skoraj polovica fol. 64 in za tem sledeči folij; fol. 65–72: en kvaternij; fol. 73–79: en kvaternij, od katerega manjka med folijema 78 in 79 en list; fol. 80–86: en kvaternij, od katerega manjka en list med folijema 84 in 85 (a besedilo ni pomanjkljivo); fol. 87–94: en kvaternij; fol. 95–101: en kvaternij, od katerega je izrezan med folijema 96 in 97 en list (a tekst je celoten); fol. 102–109: en kvaternij; fol. 10–119: en kvinternij, od katerega je med folijema 115 in 116 izrezan en list (besedilo ne manjka); fol. 120–134: dva kvaternija; fol. 135–142: sestav osmih listov, od katerih se držita začetna dva (135 in 136) skupaj s končnima dvema (141 in 142), srednji pa so prosto uvezani; fol. 143–146: en binij; fol. 147 in 148: dva uvezana lista; fol. 149–153: en ternij, od katerega manjka med folijema 149 in 150 en list (a tekst ni pomanjkljiv); fol. 154–162: en kvaternij, od katerega je izrezan med folijema 159 in 160 en list; fol. 163–169: en kvaternij, od katerega manjka zadnji (ovojni) list, toda njegovi ostanki da so na notranji strani zadnje platnice.1

§ 8Kos nadalje ugotavlja, da je bil kodeks zvezan nedolgo po tistem, ko so bili pergamentni foliji popisani; vezavo ima torej za sočasno.2 Osnova platnic je lesena; prevlečena je z belim svinjskim usnjem. Ornament na usnju je dokaj preprost vzorec, ki ga oblikujeta dve vzporednici v navpičnih, vodoravnih in poševnih legah ter njihova presečišča. Sedanji hrbet je mlajši od vezave platnic, ki so spredaj in zadaj okrašene enako z enim samim vzorcem. Prvotni hrbet sedanje vezave bi s svojo morebitno ornamentiranostjo utegnil povezovati vzorec sprednje in zadnje platnice, vendar je karkoli trdnega o tem nemogoče reči.

§ 9Na kodeksu so opazni sledovi zapirača, ki pa ga zdaj ni več – niti ni rekonstruiran. Na notranji strani vezave zadnje platnice, kakršna je bila v času, ko je kodeks preučeval Milko Kos, je bila luknja, ki je pričala o tem, da je bil kodeks nekoč pritrjen z verigo na svoje mesto v knjižnici.3 To dokazujejo tudi sledovi na usnju zadnje platnice. Današnji les platnic ni prvoten, gre namreč za zelo mlado bukovino; usnje platnic je starejše, čeprav ga glede na način obdelave verjetno ni mogoče imeti za prvotno.4 Morda izvira iz časa, ko je bil po l. 1300 prvotni kodeks radikalno obnovljen; o tem bomo spregovorili pozneje.

§ 10Notranja stran platnic je bila v času Kosovih preučevanj očitno drugačna kot danes, saj ugotavlja, da je na notranji strani sprednje platnice psalmsko besedilo, spisano konec 13. ali v začetku 14. st., in sicer od "lex dei eius in corde" do "quia speraverunt in eo" iz 36. in od začetka do "in ira tua corripias me" iz 37. psalma. O zadnji notranji platnici pravi, da je na njej od iste roke spisan 18. psalm od "orbis mei" do "redemptor meus" in začetek 19. psalma od "exaudiat te dominus" do "salus dexterae eius",5 med njima pa je antifona z dvema vrstama nevm, kakršne so mogle biti zapisane v 14. st.6

§ 11Sedaj sta vidni tudi drugi strani teh nekdaj na notranjo stran platnic pritrjenih folijev: torej je bil kodeks od Kosovega do našega preučevanja temeljito restavriran – po vlepljenem listu na notranji strani sedanje zadnje platnice sodeč – v letu 1958. Težko bi pritrdili Kosovi misli, da sta sedanja prvi in zadnji folij, ki sta neoštevilčena, popisana z isto roko; pisana sta na enak način (ne do konca vrstice) in z enako pisavo, knjižno gotico (teksturo), toda tehnika pisanja razcepljenega zgornjega konca črk z dolgimi navpičnicami je različna (npr. b); inicialka Q je pisana spredaj čisto drugače kot zadaj; bistveno se razlikuje tudi pisanje črke s, ki je spredaj zelo frakturirana oz. (raz)lomljena, medtem ko je zadaj bolj zaobljena. Poleg tega spredaj ni nevmiziranih antifonskih odlomkov. Vsebinsko gre na sedanji prvi strani za 36. psalm od "non confundetur in tempore malo" do "et lingua eius loquetur iudicium", na zadnji pa za 19. psalm od "hi in curribus et hi in equis" do "qua invocaverimus te" (sledi antifona z drugim verzom "exaudiat te Dominus in die tribulationis") in za začetek 20. psalma do "et in seculum seculi".

§ 12Izrazito knjižna fraktura oz. tekstura utrjuje domnevo, da sta bila oba omenjena lista nekdaj del drugega kodeksa, ki je bil nato porabljen za vezavne posege v kodeks z BS; ker so na sedanjem zadnjem pergamentnem foliju še vidni sledovi pritrjenosti z verigo, bi bilo mogoče misliti na to, da je pri pravkar omenjenem posegu šlo le za temeljito obnovo, ne pa za novo vezavo. V primeru, da bi bil poseg dovolj zgoden, po možnosti še v 14. st., bi bila tudi nova vezava še mogoča, kajti pozneje je bilo pritrjevanje novih knjig vse manj v navadi. Vse to bi se seveda moglo zgoditi šele potem, ko sta bila spisana sedanja prvi in zadnji (neoštevilčeni) list našega kodeksa, se pravi najprej okoli leta 1300, ali verjetno še pozneje, saj moramo računati s tem, da sta bila oba folija vsaj nekaj časa v kodeksu, za katerega sta bila spisana.

§ 13Pergament folijev kodeksa z BS je precej različnih kvalitet in torej zelo različnih debelin, kakovosti obdelav ter barv (od debelega, trdo ustrojenega in rumenega pergamenta do tankega, gladkega in belega). BS so spisani na sorazmerno belem in kakovostnem ter dobro obdelanem gladkem pergamentu, zlasti glede na nekatere druge folije kodeksa (fol. 111 ima npr. kar tri velike naravne luknje, ki mu dajejo izrazito nereprezentativen izgled, vendar to v Clm 6426 ni edini tak primer). To še posebej velja za fini in tanki pergament fol. 78; malo slabše kakovosti je nekoliko debelejši pergament BS II in III. Tudi rjavkastočrno črnilo BS je glede na črnilo v drugih delih kodeksa dosti kakovostno. Seveda pa je ob tem treba reči, da ne gre za posebno reprezentativen kodeks, zato oznake kakovosti veljajo le relativno; bavarsko oziroma nemško jugovzhodno pismenstvo ima za čas poznega zgodnjega in zgodnjega visokega srednjega veka kar precej reprezentativnih spomenikov, ki izkazujejo finejšo pergamentno obdelavo in pisarsko izdelavo (raznobarvna črnila od srebrnkastih do črnih) kakor Clm 6426.

§ 14Razsežnosti Clm 6426 so: višina pergamentnega folija 25,6 cm, širina 20,8 cm (merjeno na foliju 78); vendar strani niso preveč skrbno urezane v eno velikost (npr. folij 64 je za dobro tretjino manjši od drugih, folij 169 pa kar za polovico); debelina kodeksa s platnicami je 5,9 cm, brez platnic pa 3,7 cm.

§ 15Foliji so bili oštevilčeni kasneje,7 ne ob nastanku kodeksa. M. Kos je ugotovil, da razpada Clm 6426 po tehničnih in vsebinskih merilih na šest velikih delov, ki so nastali neodvisno drug od drugega in bili naknadno združeni v kodeks. Spisalo pa ga je več rok. Kos jih je označil takole:

§ 16Skupaj gre torej za 26 rok. To pa so le najvažnejše roke, izmed katerih M. Kos šteje zaradi vpisov besedil enovitega oz. enotnega značaja za glavne v posameznih delih kodeksa naslednje: v prvem delu roki I/3 in I/4; v drugem roko II/1; v tretjem roke III/1, III/2 in III/3; v četrtem roko IV/1, ki je spisala tudi BS I; v petem roko V/1, V/2 in V/3; v šestem roke VI/1, VI/2 (roka, ki je pisala BS II in BS III ), VI/3, VI/4 in VI/5.9 Po Kosovem mnenju so vse glavne roke, ki so napisale osrednja besedila našega kodeksa, svoje delo končale, še preden je bilo vseh šest sestavnih delov Clm 6426 povezanih v kodeks.10 Glede na dejstvo, da se posamezne roke pojavljajo v več delih kodeksa, ki so nastali posamič, ni preveč drzno misliti, da je šest delov kodeksa nastalo vsaj približno v istem času oz. v obdobju ene velike generacije. Tako je tudi mogoče računati na vezavo vseh delov v kodeks nedolgo zatem, ko so bili napisani. V rokopisu je še več manjših notic, ki so nastale pozneje (po misli M. Kosa so iz 12. st.11 ), tako v latinščini kot v starovisokonemščini (slednje npr. na foliju 163v in še prej na sicer praznem foliju 148v , kjer sta poleg dveh stvn. notic še dva manjša ornamenta).

§ 17Posamezne notice so v kodeks vpisali tudi nekateri njegovi preučevalci v 19. st.12

§ 18V kodeksu najdemo tudi prazne strani (npr. neposredno pred BS II je prazen folij 158, še prej so takšni foliji 1, 64 v, 79 v, 148v – a ta je okrašen z ornamentoma); posamezne strani tudi niso v celoti popisane (npr. foliji 23, 49v, 58v, 64, 72v, 86v, 148, 153, 157v, 160). Kot smo že omenili, vsi foliji niso enakega obsega.

§ 19Od čisto okrasnih prvin kodeksa Clm 6426 gre omeniti le nekaj preprostih ornamentov (dva na foliju 148v, dva na foliju 149). Inicialke so dokaj skromne; ponekod celo manjkajo (npr. na foliju 65v in na naslednjih do 69v).13

§ 20V skladu z do sedaj ugotovljeno precej neenovito podobo kodeksa je tudi število začrtanih in/ali tudi s pisavo zapolnjenih vrstic različno: M. Kos tako navaja besedila v 17 (fol. 149–162v ), 19 (fol. 135–147), 20 (fol. 50–57, 60–64, 80–134), 21 (fol. 58–59), 22 (fol. 163–169) in 24 (fol. 2–49, 65–79) vrsticah.14 Besedila na folijih 149–153 in 158v–161v (na slednjem ne v celoti) so pisana v dveh stolpcih, vsa druga v bloku. Na fol. 1v je 15 vrstic, pisanih z dvema različnima pisavama in z dvema različnima razmikoma med vrsticami. Na fol. 49v je izpisanih samo 9 vrstic (ob treh stvn. noticah in eni poznejši raziskovalni opombi, ki to stran povezuje s fol. 65), na fol. 153 je izpisan le en stolpec.

§ 21Za nas je posebej pomembno, da je na fol. 160 (konec BS II) izpisanih le 11 vrstic prvega stolpca; BS III tako sledi BS II šele na naslednji strani istega folija. Iz tega je mogoče sklepati, da spomenika nista bila zapisana po takšnem vrstnem redu, v kakršnem stojita v kodeksu. Pisec je vedel, da je BS II uvodni govor za spovedni obrazec, kakršen je izpričan v BS III. Zato je za govor, ki ga je zapisal pozneje kot spoved, pustil spredaj nekaj praznega prostora, ki pa ga je očitno bilo nekoliko preveč. O tem priča tudi izrezani list med fol. 159 in 160.

§ 22Clm 6426 ima vsaj nekoliko razberljivo zgodovino. Kos je tako poudaril njegovo nekdanjo pripadnost freisinški cerkvi sv. Marije in sv. Korbinijana,15 ki sega vsaj v 12. st., saj je na fol. 2 roka iz tega stoletja zapisala notico: iſte liƀ ē ſcē marie & ſcī corbī frisīge (čisto zgoraj nad prvo vrstico), kar gre brati kot: "iste liber est sancte Marie et sancti Corbiniani Frisinge". Kos poroča tudi o stari signaturi na hrbtu, ki se je glasila OM/2, in pristavi, da je bil v 17. ali 18. st. rokopis last freisinškega stolnega kapitlja, kar dokazuje na sedanjo drugo neoštevilčeno stran (prvi neoštevilčeni folij, ki je nekdaj bil notranji del platnice) prilepljen bakrorez s podobo Matere božje in z napisom INSIGNIA CAPITULI; nad podobo je s svinčnikom pripisana signatura Friż. 226. Isto je Kos opazil tudi na hrbtu. To je prvotna kodeksova signatura v münchenski državni knjižnici iz leta 1803.16 Na že omenjeni strani z bakroreznim prilepkom so sledovi še poznejših signatur münchenske državne knjižnice: Cim. (= cimelije) IV 6 f, nad njo je poznejša signatura Cim. 32, pod njo pa sedanja. Signatura Cimel. IV 6 f je tudi čisto levo zgoraj na tem foliju.


Nazaj
Zunanji opis
Glavno kazalo
Razčlenjeno kazalo
Naprej
Paleografska in historična problematika

Vsebinski opis

Marijan Smolik

§ 23Raziskovalci BS se že desetletja zavedajo pomembnosti vsebine celotnega latinskega kodeksa za študij slovenskih besedil.

§ 24Latinska besedila je podrobno pregledal Rajko Nahtigal,17 vendar kodeksa ni sam videl. Oprl se je na opis münchenskega kustosa J. B. Bernharta, ki si ga je prepisal J. Kopitar in ga je Nahtigal dobil v Kopitarjevi zapuščini v NUK. Na kratko, vendar podrobno, je opisal vso vsebino kodeksa in jo razvrstil v dva dela, čeprav v kodeksu nista dosledno ločena. V prvem so govori, homilije in uvodi za glavne praznike v letu, v drugem pa obredna besedila. Zato je sklepal, da je bil kodeks napisan ali vsaj sestavljen za uporabo freisinškega škofa. Ker Nahtigalu še niso bile na voljo novejše izdaje obrednih knjig in spisov cerkvenih očetov, je nekaj obrednih besedil primerjal s starim tiskanim pontifikalom (Benetke 1572) in takrat novim graškim obrednikom (Gradec 1915), za homiletična besedila pa ni iskal primerjave. Iz teološkega leksikona je pravilno povzel, da v 9./10. st. škofovski obredniki (pontifikali) niso bili povsod enotni in da so pri istem svetem opravilu različni škofje molili različna besedila.

§ 25Nahtigal je svojo študijo objavil zato, da bi spodbudil še druge k preučevanju latinskega dela kodeksa. Milko Kos je 1924 objavil svoje paleografske in historične študije18 na podlagi raziskovanja kodeksa samega. Podobno kot Nahtigal je le naštel posamezna besedila, ni pa se ustavljal pri njihovi vsebini. Natančneje pa je ugotovil začetke in konce nekaterih besedil.

§ 26Teolog Franc Ušeničnik je 192619 "poskusil določiti liturgični značaj očitne izpovedi v brižinskih spomenikih"20 in je za primerjavo objavil celotni latinski obred previdevanja bolnikov, ki je v našem kodeksu tik pred slovenskim prvim spomenikom. Tudi on podobno kot Nahtigal kodeksa ni videl, ampak mu je objavljeno besedilo prepisal Josip Turk, ki se je takrat v Münchnu pripravljal za profesorja cerkvene zgodovine na ljubljanski teološki fakulteti. Njegov prepis je na splošno zelo zanesljiv, ob primerjavi s kopijo, ki nam je zdaj v Ljubljani na voljo, pa so opazne tudi pomanjkljivosti.

§ 27Za münchensko izdajo BS je Kajetan Gantar pripravil študijo21 , v kateri je slogovno in po besedilu analiziral samo homilijo za veliko noč in objavil tudi njeno fotografijo. Vprašanja avtorstva te homilije ni načenjal.

§ 28V Nahtigalovem, Kosovem in Ušeničnikovem času še ni bilo na voljo kritičnih izdaj srednjeveških pontifikalov. Sedanja liturgična znanost našteva različne stopnje nastajanja pontifikala. Do 9. st. so bile molitve za sveta opravila zapisane v zakramentarjih, ki poleg mašnih molitev vsebujejo tudi molitve za druge zakramente in zakramentale (blagoslove).22 Sredi 10. st. je v Mainzu nastal rokopis, v katerem so obrede za škofe zbrali posebej in jih ločili od mašnih besedil. Znanost imenuje to stopnjo razvoja Rimsko-germanski pontifikal 10. st.23 V naslednjih stoletjih je ta zbirka za škofe dobivala nove oblike; škof Viljem Durandus iz Mende je proti koncu 13. st. svoj rokopis pontifikalne knjige preuredil.24 Tudi v naslednjih stoletjih še ni bilo uradnih teženj po enotnosti obredov, zato se je pontifikal še spreminjal. Šele Rimski pontifikal s konca 16. st. je po volji papeža Klemena VIII. postal edina obvezna škofovska obredna knjiga za vse škofe rimskega (latinskega) obreda25 in je veljal (z dopolnitvami in manjšimi spremembami) do leta 1968, ko so po naročilu drugega vatikanskega koncila začeli izhajati posamezni deli prenovljenega pontifikala, ki ga Slovenci uporabljamo v slovenskem prevodu.26

§ 29Podobno kot za obredna besedila so tudi za raziskovanje rokopisov s patrističnimi homilijami in srednjeveškimi spisi na voljo kritične izdaje, ki imajo tudi kazala začetnih besed teh spisov. V srednjem veku so nekdaj govorjene pridige, homilije in druge spise prepisovali za branje pri meniškem oficiju (molitvenem bogoslužju). Pred skrajšanjem teh homilij, ki so ga opravili zlasti frančiškani od 13. st. dalje, ko je nastal brevir (= skrajšana molitvena knjiga), so dolge govore brali zlasti v nočnem bogoslužju kot del "nokturnov". Take so tudi "homiliae" in "sermones" v našem kodeksu, kot je mogoče ugotoviti ob primerjanju v objavljenih seznamih.27 Tudi novejši dodatni zvezki k Mignevi latinski patrologiji imajo sezname začetkov posameznih homilij.28 Seveda so tudi v novi izdaji latinskih avtorjev starega in srednjega veka29 poskrbeli za take sezname.30 V založbi Brepols, ki izdaja to patristično zbirko, je izšel tudi že seznam vseh srednjeveških psevdoepigrafov – spisov, ki so jih v srednjeveških rokopisih in pozneje pripisovali starim cerkvenim očetom.31

§ 30Izdajatelji zbirke Corpus Christianorum v najnovejšem času uporabljajo tudi računalniško tehniko, zato so mnogim zvezkom dodali tudi konkordanco vseh besed na mikrokarticah,32 za nekatere avtorje pa so na voljo že konkordance besed iz vseh njihovih spisov.33 Kmalu bo mogoče vsa ta besedila pregledovati in primerjati tudi z osebnim računalnikom, ker bodo besedila in konkordance dostopna tudi na malih disketah in CD.34

§ 31Z navedenimi pomagali, na voljo tudi v Ljubljani, mi je bilo mogoče ugotoviti nekako za polovico besedil v našem kodeksu, kdo je njihov avtor, oziroma v katerih izdajah so ta besedila že objavljena.35

Pregled besedil

§ 32(Razdelitev povzemam po Kosovi razpravi)

I.
II.
III.
IV.
V.
VI.

Nazaj
Pregled besedil
Glavno kazalo
Razčlenjeno kazalo
Naprej
Paleografska in historična problematika

Sklep

§ 106Dosedanje mnenje, da so bili deli kodeksa namenjeni škofu Abrahamu, potrjuje še izdajatelj Ratherijevih govorov (gl. I, 1 in 2). Splošno velja, da so le škofom namenjene liturgične in homiletične priročnike pisali tako lepo in na tak pergament, da so se mogli ohraniti do naših časov. Nikjer niso ohranjeni rokopisi, ki bi bili namenjeni navadnim duhovnikom, ker je bil pergament predrag za manjše cerkve. Sicer so tudi tam imeli liturgične knjige, vendar najbrž napisane na slabše manjše kose pergamenta, ki so jih zavrgli, ko so v 12./13. st. tudi v Evropi začeli uporabljati papir. Tako si lahko razlagamo dejstvo, da nikjer ni rokopisov, ki so približno za čas našega rokopisa izpričani v cerkvi sv. Primoža in Felicijana na Otoku ob (na) Vrbskem jezeru (F. Kos, Gradivo II, 504 našteva 27 liturgičnih in 15 drugih spisov). Duhovniki so si takrat znali zapomniti najpogosteje uporabljena liturgična besedila, preproste zapiske, ki so se z rabo uničili, pa so zavrgli zlasti potem, ko so bile na voljo tiskane knjige. Ohraniti so se torej mogli le zapiski v zbornikih, namenjenih za rabo v samostanih in škofijskih cerkvah.

§ 107Na začetku navedeno ugotovitev R. Nahtigala, da so v našem kodeksu cerkveni govori (homilije) in liturgična besedila, lahko po tem podrobnem pregledu samo potrdimo.

§ 108Po obsegu prvo mesto zavzemajo govori (homilije), od teh je 18 že znanih in objavljenih (naše št. 1, 2, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 43, 47, 50, 53, 54, 55, 56, 63, 73), 26 pa jih bo treba še raziskati (št. 3, 5, 7, 15, 18, 23, 24, 26, 27, 28, 36, 38, 39, 40, 41, 42, 44, 45, 46, 48, 49, 51, 52, 62, 67, 72), pet od njih je zelo kratkih. Morda se bo pokazalo, da je med njimi še kakšno sicer sploh neznano besedilo. Med patristične spise je treba prišteti še dve pismi Gregorija Velikega (št. 68, 69).

§ 109Liturgičnih besedil je sedem (4, 20, 21, 22, 30, 31, 35), cerkvenopravnih, večinoma zelo kratkih spisov je osem (16, 17, 19, 25, 29, 57, 58, 60), drugačnih zapisov je devet (6, 33, 34, 37, 59, 61, 64, 65, 66), in trije slovenski zapisi (32, 70, 71).

§ 110Vsa časovno opredeljiva besedila so nastala nekako do dobe med leti 1000–1100, kar bi se ujemalo s siceršnjo datacijo kodeksa. Če bi se med še neugotovljenimi besedili našla taka, ki bi bila mlajša, bi to lahko bistveno spremenilo datiranje, a dvomim, da so ta besedila dosti mlajša od drugih.


Nazaj
Vsebinski opis
Glavno kazalo
Razčlenjeno kazalo
Naprej
Diplomatični prepisi

Paleografska in historična problematika

Igor Grdina

§ 111Brižinski spomeniki so, kakor nasploh spisi 26 osrednjih rok, ki so spisale Clm 6426, pisani v minuskularni pisavi, dedinji karolinške minuskule. Kakor je ta splošna določitev preprosta, je vse nadaljnje paleografsko označevanje in opredeljevanje zelo težavno, kajti nobene druge pisave ni tako težko prostorsko in časovno natančneje umestiti samo na podlagi paleografskih meril kot karolino in iz nje izhajajoče minuskule; te so se na evropskem Zahodu uporabljale nekako od časa Karla Velikega do prevlade gotice, nato pa so doživele revitalizacijo s humanistiko. Humanisti so namreč zmotno menili, da so karolina in iz nje izhajajoče minuskule 10., 11. in 12. st. izvirna pisava klasične antike. V teh pisavah so jim bila dosegljiva nekatera pomembna antična dela in menili so, da gre za izvirnike, ne za prepise. Niso računali s tem, da bi v srednjem veku prepisovali antične spise. Karolinške črke so v prepričanju, da gre za pisavo antične klasike, imenovali "litterae antiquae", svojemu času in težnjam neposredno predhodne črke pa gotske (scriptura gothica; gotsko je humanistom sopomenka za barbarsko). Takšno označevanje je prevzel tudi Mabillon.

§ 112Prva znamenja gotice, ki je izpodrinila karolino in iz nje neposredno izpeljane minuskule (tudi gotica se je razvila iz karoline), so se začela kazati in širiti iz prostora današnje Belgije in severne Francije že konec prve polovice 11. st. V območju nemškega dela Cesarstva je še celo 11. st. prevladovala minuskula karolinškega izvora in videza, v prvi polovici 12. st. pa so se širše pojavile poteze frakture (sprva karolinogotica, nato prava gotica). Njeno zlato obdobje je nato trajalo do velike reforme humanistov florentinskega kroga v začetku 15. st. Glasove proti njeni "sprevrženosti" in "izprijenosti" pa najdemo že pri Petrarci.44 Vendar je bila fraktura v Nemčiji v vsakdanji rabi do Hitlerja, ki jo je v poznejših letih svoje samovlade prepovedal.

§ 113Nastanek karoline ni toliko jasen, kakor se je nekoč mislilo pod Mabillonovim vplivom. Zdi se, da gre za rezultat več sočasnih prizadevanj (tako je menil zlasti L. Traube) za reformo pisave, čeprav je T. Sickel domneval, da je nastala v Rimu in se nato razširila po Evropi, in je F. Steffens vseskozi zagovarjal misel, da izvira iz palatinske šole (na osnovi kurzivne minuskule pod vplivom merovingike). Nekateri drugi paleografi so trdili, da so pri njenem nastanku imeli odločilno vlogo skriptoriji v Corbieju in Luxeuilu (Hessel), tretji (Delisle) pa so mislili, da je karolina nastala naravnost iz poluncijale pod vplivom Alkuina in drugih angleških redovnikov.45 B. Bischoff pripisuje pomembno vlogo pri nastanku karoline razširitvi imperija Karla Velikega v poprej langobardsko severno Italijo (na to je opozarjal že Traube), kjer je bilo pomembno središče predkarolinške minuskule (langobardska minuskula, minuskula Severne Italije), čeprav je vdor Langobardov v Italijo povzročil velik upad kulture tamkajšnjega pismenstva tako kolikostno kot kakovostno. Nastala pa je tudi potreba po reformirani enotni kulturni podobi latinske Cerkve, ki je bila tisti čas od kraja do kraja različna.46 V paleografskem pogledu to pomeni merovingiko in različne polkurzivne pisave v sedanji Franciji, predkarolinške minuskule in sporadično pojavljajoče se polkurzive, uncijale ter poluncijale v Italiji in otoški pisavi v Britaniji in na Irskem ter na vzhodu obnovljenega Cesarstva, zlasti v Fuldi, Mainzu, Würzburgu (v zvezi z irsko–anglosaškimi misijonarji). Tod srečamo tudi predkarolinško minuskulo z nekaterimi prvinami merovingike (stara središča Köln, Mainz, Regensburg in nova benediktinska kulturna središča v samostanih Reichenau, Fulda in Lorch). V papeški kuriji se je iz rimske kurzivne minuskule izoblikovala najprej starejša (najstarejši spomenik je pismo papeža Hadrijana I. iz leta 778), nato pa iz nje po l. 1000 mlajša kuriala. V Italiji južno od črte Gaeta – Sulmone – Chieti – Jadran se je v času karoline razvijala beneventana. Razširila se je tudi v Dalmacijo, ki je postala stičišče obeh (karoline in beneventane) ob gotici najpomembnejših evropskih srednjeveških pisav. Na Pirenejskem polotoku so se od druge polovice 7. do konca 12. st. uporabljale t. i. mozarabske ali toledske črke (oznaka iz 13. in 14. st.) oz. scriptura visigothica, kakor je ta posebni tip pisave imenoval Mabillon, čeprav Zahodni Goti z njo niso imeli nobene zveze.

§ 114Karel Veliki je 23. marca leta 789 izdal kapitular (Admonitio generalis), ki govori o skrbi za pisanje: "Psalmos, notas, cantus, computum, grammaticam per singula monasteria vel episcopia (discant) et libros catholicos bene emendatos (habeant); quia saepe dum bene aliqui deum rogare cupiunt, sed per inemendatos libros male rogant. Et pueros vestros non sinite eos vel legendo vel scribendo corrumpere. Et si opus est evangelium, psalterium et missale scribere, perfactae aetatis homines scribant cum omni diligentia."47 Začenjalo se je obdobje tako imenovane karolinške renesanse, ki je trajalo do smrti Karla Plešastega. Skoraj nepismeni vladar, ki se je znal komaj podpisati, je torej naložil svojim učenim podložnikom iz najrazličnejših že obstoječih velikih skriptorijev (Tours, Lyon, Sankt Gallen, Reichenau, Fulda itd.) skupno skrb za veličini in slavi vesoljne Cerkve ustrezajoče pisanje. Postopno je prišlo do poenotenja črk, ki jih poznamo pod imenom karolinška minuskula oz. karolina. Nasploh je za zgodnejše obdobje karoline značilna precejšnja svoboda pri oblikovanju črk v posameznih šolah. Zato je verjetno, da je nastajala na več krajih hkrati, seveda v soodvisnosti od splošnih prizadevanj za reformo pisave, navodil z vrha obnovljenega Cesarstva in teženj po enotni cerkveni kulturi. Najzgodnejšo stopnjo karolinške minuskule48 predstavljata pisec znamenitega evangelistarja, nastalega med letoma 781 in 783, Godescalc, in Dagulf. Vsekakor pa so izpričane listine Karla Velikega v merovingiki. Karolinške pisne reforme si torej ne gre zamišljati kot akcijo mogočnega vladarja samega, podpiral je le prizadevanja, ki so se začela izrazito kazati v času njegove vlade. V tem je očitno videl priložnost za ustvarjanje enotnejše kulturne podobe svojega imperija.

§ 115Ozemlje, ki ga je ljudstvo "Sclavov" poseljevalo na jugovzhodu karolinškega imperija, se je s karolino srečalo sorazmerno zgodaj. Že za leto 819 je v njej izpričan zanimiv spomenik, nastal tudi v etničnem prostoru prednikov Slovencev. Njegov nastanek H. Wolfram pripisuje "dobri meri bavarske lagodnosti",49 ki da se je kazala tudi na pohodu Bavarcev zoper Ljudevita, kneza v spodnjepanonskem prostoru med Dravo in Hrvati v Dalmaciji. Neki regensburški klerik je namreč 2. junija 819 "in Hunia in exercitu" našel čas, da je začel pisati rokopis, ki ga je končal v St. Florianu 12. septembra istega leta. Ta spomenik je znan kot najstarejša datirana avstrijska knjiga. Dandanes jo hrani bruseljska kraljevska knjižnica.50

§ 116Škofje na jugovzhodu Cesarstva konec 8. st. in njihovi nasledniki v 9. st.: Arbeo (764–784), Hitto (811/12–836) in Anno (854–875) v Freisingu, Baturich (817–847) v Regensburgu, ki je tudi opat svetoemmeramskega samostana, in nadškofje Arno (785–821), Adalram (821–836) in Liupramm (836–959) v Salzburgu so že imeli vsega upoštevanja vredne skriptorije in tudi pisarje, ki so celo "in exercitu" neutrudno pisali, kljub "dobri meri bavarske lagodnosti". Za nadškofa Arna je znano, da je pripeljal nekaj pisarjev iz St. Amanda v današnji Franciji, še pred njim pa so v salzburško skriptorsko središče, najpomembnejše na jugovzhodu države, prišli pisarji iz St. Denisa.51

§ 117 Na območju vpliva salzburške cerkve sta bili tudi Karantanija in Spodnja Panonija. Poseljeni sta bili z ljudstvom "Sclavov", ki je po spisu o spreobrnitvi Bavarcev in Karantancev iz leta 871 in po sporočilih Pavla Diakona segalo na severu do Moravanov in na zahodu do Bavarcev in furlanske ravnine, na jugu pa verjetno do Hrvatov in v Istri do Romanov ter na vzhodu do ostankov Obrov.52 To ljudstvo (in z njim poseljene pokrajine) je v Nestorjevi kroniki in drugih srednjeveških virih53 znano pretežno pod skupnim karantanskim imenom, od 16. st. dalje pa je njegovo samopoimenovanje izpričano kot slovensko. Na tem področju se je že v 9. st. zakoreninilo latinično pismenstvo, ki se je sem razširilo z delovanjem misijonarjev iz Salzburga. Spis o spreobrnitvi Bavarcev in Karantancev namreč pripoveduje o tem, kako je iz Spodnje Panonije "filozof" Metodij "po filozofsko" izpodrinil "ugledne latinske črke".54 Ta vir pomenljivo govori posebej o izpodrinjenju latinskega jezika in latinskih črk iz spodnjepanonskega prostora. Iz tega bi bilo mogoče sklepati, da latinske črke niso nujno povezane z latinskim jezikom, vsekakor pa so bile latinščina in latinske črke tamkaj že od prej razširjene. Začasno so torej zmagale "sclavske" črke, se pravi črke, ki jih je vpeljal Konstantin Filozof potem, ko so v Konstantinopol prišli Rastislavovi poslanci iz Moravske. Te črke pa v Spreobrnitvi Bavarcev in Karantancev niso označene kot moravske, temveč kot "sclavske" (spis Moravane jasno ločuje od "Sclavov"). Torej so se v Kocljevi kneževini utrdile in uveljavile, kar ni nič čudnega, saj Žitje Konstantina pripoveduje, da jih je sam knez močno vzljubil.55

§ 118Da so BS nastali prav zaradi potreb dušnopastirske službe med ljudstvom "Sclavov", vendar v zvezi z njegovim karantanskim oz. koroškim delom, ni od raziskav M. Kosa dalje nobenega dvoma več. Roka, ki je napisala BS II in III, je namreč napisala tudi zamenjalno listino, katere besedilo se nanaša na leta med 977 in 981, govori pa o menjavi posesti med freisinškim škofom Abrahamom in plemenitim klerikom Ruodharijem v zgornjekoroških krajih Vualaha, Lurna, Lisara, Velah in Stalla. Kos je menil, da bi listina, ki je danes uvezana v kodeks s signaturo Cod. 3b (fol. 181, 181v in 182) münchenskega državnega arhiva (prepis iz 12. st. je v kodeksu 3c istega arhiva na fol. 103), mogla biti izvirnik zamenjalne listine. Lahko bi jo celó spisala roka samega Ruodharija.56 Ta je svoji dve cerkvi, pet kmetij in nesvobodnike v krajih Velah in Stalla zamenjal s škofom Abrahamom za dve cerkvi, deset kmetij in nesvobodnike v krajih Vualaha, Lurna in Lisara s pogojem, da to po klerikovi smrti ponovno dobi freisinška cerkev. Plemeniti klerik, sicer sorodnik (nepos) škofa Abrahama,57 je po Kosovih ugotovitvah tako dobil cerkvi sv. Petra pri Breznem (St. Peter im Holz) in sv. Mihaela v Požarnici (Pusarnitz) na Lurnskem polju (oba svetnika sta omenjena v BS I in III!), odstopil pa je ozemlje v ozki dolini reke Molna (Möll) okoli krajev Bela (Velah) in Stalla.58 Zamenjava je bila gmotno sicer v Ruodharijevo korist, vendar je freisinška cerkev končno vendarle pridobila novo posest. Pogosto je zamenjalne listine take vrste spisal (oz. za to poskrbel), kdor je od nje imel korist. Ruodharijevo avtorstvo tako ne bi bilo presenetljivo, čeprav je zgolj hipotetično.59 Da bi se izvirnik znašel v kodeksu, kakršen je Cod. 3b münchenskega državnega arhiva, ne bi bilo nič čudnega: urejevalec pregleda posestnih pridobitev freisinške cerkve si je pomagal z listinami, ki jih je našel; uvezati je dal kar izvirnik, če je njegov format vsaj približno ustrezal obsegu folijev v kodeksu (oz. če se je dala listina brez škode za besedilo primerno obrezati). V primeru te listine gre verjetno za nekaj takega, saj nima nobenega uvodnega nadpisa, kakor druge listine v kodeksu.60 […]

§ 119 AbrahamRuodharijeva zamenjalna listina torej prostorsko zelo dobro in nedvoumno umešča BS glede njihove uporabe. Glede kraja nastanka prihajata v poštev dve možnosti: ali kraj uporabe, torej Zgornja Koroška, ali kraj, na katerega kaže izvor Clm 6426, torej Freising. Vse druge domneve so samo ugibanja. V navedeni listini omenjeni imeni škofa in plemenitega klerika pričata tudi o času okoli leta 1000, če seveda gre v resnici za izvirnik. Kosovim argumentom, ki govore v prid temu (izjemen način vezave folijev z zamenjalno listino, kar je posledica njenega besedila, ki očitno ni bilo spisano za kodeks, v katerega je uvezano: pergament je bil prvotno pripravljen le za zapis listine in je bil kalciniran le na sedanjih fol. 181, 181v in 182; pozneje in z drugo roko popisana stran 182v z Orendilovo zamenjavo iz let 977–981 ni niti kalcinirana niti linirana), lahko dodamo le drobec iz zgodovine navad srednjeveške učene kulture. Dejstvo, da je besedilo verjetnega izvirnika Abraham–Ruodharijeve zamenjalne listine spisala roka, katere pisanje srečujemo v Clm 6426, se lepo vključuje v navade časa nekaj pred letom 1000. Za otonske listine je namreč znano in značilno, da so spisane v knjižni pisavi.61

§ 120Sedaj se moremo povrniti k samim BS. Vsekakor je Ruodharij želel imeti besedila za cerkveno rabo zapisana tudi v jeziku, ki ga je slišal na svojih posestvih in je bil ljudem tam razumljiv. Okoli leta 1000 sta bila tako Lurnsko polje kot dolina reke Möll razmeroma gosto poseljena s Slovenci. Besedila je zapisal sam ali jih je dal spisati.

§ 121Da bi BS (to velja predvsem za BS II in III) iz zelo verjetne uporabe pri plemenitem kleriku Ruodhariju prišli v freisinški škofijski kodeks, ne more biti nič nenavadnega, saj je po klerikovi smrti njegova posest prešla v last freisinške cerkve. To se je toliko lažje zgodilo, ker je bil Ruodharij tudi sorodstveno povezan z najvišjimi krogi freisinškega kapitlja. Šesti del Clm 6426, v katerem sta tudi BS II in III, nima zapisov od rok, ki bi bile pisale v druge dele kodeksa. To bi kazalo na njegovo prvotno čisto ločeno uporabo, mogoče tudi nastanek, medtem ko drugih pet delov povezujejo vsaj nekatere skupne roke zapisovalcev, kar bi pričalo za en kraj njihovega nastanka, najverjetneje za Freising in njegovo pisarsko središče. Toda kraja zapisa BS ni mogoče kar brez pomisleka pripisati Freisingu; šlo bi lahko tudi za Zgornjo Koroško, saj takšno možnost šesti del Clm 6426 dopušča. V prid Freisingu govori samo bogato izročilo tamkajšnjega pisarstva.

§ 122Tudi splošne razmere v Cesarstvu so bile okoli leta 1000 kulturni dejavnosti naklonjene, cvetelo je zlasti latinsko pismenstvo. Cesar Oton I. Veliki je bil pri učenju črk v zrelih letih bistveno uspešnejši kot Karel Veliki. Oton II., ki se je poročil z grško princeso Teophanu, je spodbudil prihod številnih učenjakov iz Konstantinopla; Oton III. pa je mogel po merilih svojega časa veljati že za vrhunsko izobraženega človeka. Vse redkeje so prestol zasedali neuki ljudje, kot npr. Konrad II., za katerega pravi izročilo, da je bil "per omnis litterarum inscius atque idiota". Nekdaj se je govorilo celo o t. i. otonski renesansi, ki je zajela dvor in najvišje kleriške kroge. Vidimo torej, da je bil čas okoli leta 1000 vsaj načeloma veliko bolj naklonjen nastanku BS kot kulturno molčeča leta pred tem, t. j. med karolinško renesanso in otonsko dobo. Manj verjeten je nastanek BS tudi v postotonski dobi, ko so kulturna prizadevanja spet nekoliko oslabela, čeprav zamrla kot poprej niso.

§ 123Tako smo prišli do točke, ko je natančnejša paleografska analiza nujna. Tudi pri njej se je treba nasloniti na M. Kosa, kajti zgodovinski kriticizem ni prav v ničemer omajal rezultatov njegovih še danes temeljnih študij o BS, čeprav so se že večkrat razširile govorice o "resnih dvomih" v pravilnost datiranja rokopisov BS,62 a vselej brez kakršnekoli utemeljitve, če seveda odštejemo neuspešni Kolaričev poskus leta 1968. Kosove rezultate bomo pretresli ob starejši in novejši paleografski literaturi.63 Kos si je pomagal predvsem z Antonom Chroustom.64

§ 124Omenili smo že, da so karolina in iz nje izhajajoče minuskule 10., 11. in 12. st. najtrši oreh za poskuse natančnejše datacije samo na podlagi paleografskih dejstev. Na prvi pogled je mogoče ugotoviti, da v besedilih Clm 6426, ki so spisana od rok BS I oz. BS II in III, še ni sledov frakture, niti v nastavkih ne; tako je čas nastanka BS po letu 1200 že načelno popolnoma izključen. Celo več: rahlo lomljene poteze črk je na Bavarskem mogoče zaslediti že sredi 11. st., vendar o tem v BS ni niti sledu. Tudi to, da dosledno ni črtice v vlogi sedanje pike nad črko i, kaže, da je zapis nastal pred 12. st.65 (čeprav tudi po letu 1100 črtice nikakor niso nujne). Markantna črka z, ki vidno nastopa v BS (v dveh oblikah v BS I in III, v eni v BS II), nam pri dataciji ne more pomagati. Tako B. Bischoff meni, da se zdi vsak poskus, določiti kraj in čas nastanka s pomočjo sicer precej različnih oblik te črke, brezupen.66 Podobno velja tudi za črko k.67 Vendar Milko Kos po preučevanju do tedaj izšlih delov zbirke Monumenta palaeographica Antona Chrousta leta 1924 poudarja, da v BS srečamo takšni obliki črke z kot v bavarskih tekstih iz časa okoli leta 1000. Za obliko Z trdi, da je posebnost bavarskih pisarskih šol zadnjih desetletij 10. st. in prvih 11. st.68 Če je ta opornik datacije vprašljiv, kakor lahko sklepamo iz Bischoffove skepse, pa še naprej velja Kosova trditev, da je ligatura ŋ (ni) v bavarskih rokopisih 2. polovice 11. st. že nenavadna.69 V Clm 6426 jo najdemo tako v latinskem besedilu (npr. fol. 77, 19. vrstica) kakor tudi v BS, kar govori za to, da je bila v času njegovega nastanka še čisto običajna, saj bi je pisar sicer zaradi nenavadnega nelatinskega jezika BS ne bil zapisal; s tem bi tvegal nerazumljivost oz. nepravilnosti pri branju. Uncialni in karolinški (poluncialni) d se izmenjujeta v bavarskih rokopisih še v začetku 11. st. razmeroma pogosto. Večja pogostnost uncialne oblike v BS II in III kakor v BS I kaže na večjo konservativnost in morda tudi starost njune pisave, vendar slednje nikakor ni nujno.

§ 125Črka a je v Clm 6426 značilne uncialne oblike, v obliki cc (nekaj podobnega kot dva tesno skupaj zapisana c, od tod tudi ime "cece a") je redka; srečamo jo npr. na fol. 73v, ki ga je spisala roka BS I, in na fol. 153, ki ga je spisala roka BS II in III (prvič gre za črko v okrajšavi in nadpisu, drugič samo v nadpisu). Tak položaj (le v nadpisih, okrajšavah) te oblike črke a kaže na čas od 2. polovice 10. st. naprej.70

§ 126Nobena od rok, ki sta pisali BS, ni uporabljala iz kapitale izhajajoče oblike črke n (N) znotraj besede; na fol. 74 je na koncu besede amen (13. vrstica).71 Znotraj besede je bila takšna oblika črke n v drugi polovici 10. st. že zastarela, na koncu besede pa je bila mogoča še pozneje. Črke d (karolinške oblike, ki je takšna kot poluncijalna), i, l, m, n in u se spodaj končujejo pri obeh za nas zanimivih rokah iz Clm 6426 s kratkimi ostrokotnimi potezami desno navzgor. To je znamenje latinske pisave iz časa okoli leta 1000; takrat tudi ni bilo podobnih potez levo navzdol na vrhu črk d (karolinške oblike) in l (takšne poteze bi kazale na razvoj v 11. st.).72 Tudi menjava dolge in okrogle oblike črke s v rokopisih z območja vpliva bavarskih pisarskih šol73 kaže na čas okoli leta 1000. (Okrogli s je sploh redek: v BS I in II ga ni, v BS III ga najdemo samo v okrajšavah in enkrat kot veliko začetnico.) Takšni dataciji seveda ne nasprotuje niti menjava u in v, ki glasovno ne pomeni različnosti, vsaj v tedanjih latinskih besedilih ne. Isto lahko domnevamo tudi za jezik BS, saj se črki u in v menjata celo v isti besedi (ztvoril: fol. 78, 23. vrstica; ztuoril: fol. 78, 12. vrstica).

§ 127 Črke z dolgimi navpičnimi potezami (zlasti l, poluncialni d, h, b, veliki I) so proti vrhu mestoma odebeljene, kar velja za pisavo BS II in III, ne pa tudi za pisavo BS I, kjer so te poteze enakomerne. Takšno stanje spet govori o večji konservativnosti pisave BS II in III v primerjavi s pisavo BS I.

§ 128Razvrstitev zapisov latinskega dvoglasnika æ s skupaj pisanima a in e oz. z e caudata kaže pri rokah, ki sta spisali BS, na čas pisanja okoli leta 1000. Oba načina se menjavata, vendar je e caudata v latinskih besedilih še na pravilnih mestih dvoglasnika, medtem ko se pozneje pojavlja tudi na mestih, kjer gre za navadni e.74 Po analizi okrajšav in pisave besed (predlogi so pisani skupaj z naslednjo besedo bolj sistematično v BS I in III, v BS II pa manj) M. Kos sklepa, kako vsa paleografska dejstva kažejo, da so bili BS spisani v zadnji četrtini 10. in v prvi četrtini 11. st.75 Pisava BS je torej minuskula s prehoda 10. v 11. st., značilna za takratni nemški jugovzhod. Takšna opredelitev velja v splošnem za celotni kodeks z BS, kljub posameznim malo v desno nagnjenim črkam nekaterih latinsko pisanih strani Clm 6426. Enake najdemo v kodeksu freisinške provenience Clm 6421; navaja jih H. Delitsch kot primer minuskule karolinškega izvora iz 10. st.76

§ 129Kosove ugotovitve tako podpirajo datacijo BS nekaterih starejših paleografov, zlasti Laubmanna in Riezlerja v Vondrákovi izdaji, medtem ko je misel Mühlbacherja, da je BS I nastal okoli leta 1000, BS II in III pa da sta iz 2. pol. 11. st., zaradi bolj konservativne pisave BS II in III manj verjetna.77 Izmed starejših paleografov sta zanimivi zlasti mnenji Bernharta in Schmellerja. Prvi je postavil celotni Clm 6426 v 10. st., tako za večji del kodeksa trdi tudi drugi; vendar so po njegovem deli lahko nastajali vse do leta 1200.78

§ 130 Ligature v BS so dvoje vrste: takšne, ki so navadne v istočasnih latinskih rokopisih, in takšne, ki v njih niso običajne in izvirajo iz zaporedij črk, značilnih za zapis jezika BS, ne pa tudi za zapis latinščine.79

§ 131V prvo skupino ligatur spadajo et, ni, ct in st, v drugo pa tz, rz, sz in ez. […] Hkrati zaznamujemo tudi mesta e caudata, ki se v istočasnih latinskih besedilih menjajo z ligaturno pisanima a in e (verjetno gre v tem primeru za nexus litterarum ligaturnega tipa, ne za litterae contiguae: prva poteza e namreč ni hkrati zadnja poteza črke a, temveč je e pripisan na potezo črke a). Najdemo ju tudi v BS na fol. 158v, 30. vrstica: priuuæ.

§ 132Znamenja za kratice in okrajšave so pisane v BS enako kot v sočasnih latinskih besedilih: gre za krivulje sinusoidne oblike v širini ene črke s prvim lokom navzdol (sc̃o, ſc̃o, xp̃en) in vodoravne črtice, prav tako v širini ene črke ali malo več (ī = im/in; ƀ = boſih); popolnoma običajna je tudi okrajšava za zlog pro s prelomljeno potezo v smeri levo navzdol od stikališča trebuha črke z navpičnico; tudi vejica, ki se začenja približno na zgornji omejevalnici srednjega dela sicer "štiričrtnega" pisnega prostora minuskule (če torej govorimo v paleografski terminologiji, na prvi gornji črti) za črko b ni nič posebnega (bˑ).80 Pomeni konec besede na –bus.

§ 133Nadvrstična znamenja so običajna; gre za klasično obliko starovisokonemškega cirkumfleksa in za znamenje, ki ga danes imenujemo ostrivec.

§ 134V rokopisu BS so vidni tudi sledovi popravljanj. Največ mehaničnih izbrisov je na fol. 160v, kjer se je zapisovalec očitno motil pri kratici sc̃e oz. ſc̃e: prvotno jo je zapisal še z eno črko na koncu, ki je bila nato spraskana. Glede na širino, višino in sploh obseg spraskanine ter glede na sledove prvotnega zapisa bi utegnila biti prvotno zapisana črka na teh mestih m. Popravki so tudi drugačni. Iz prvotno zapisane črke je nastala nova; v 22. vrstici fol. 158v prvotno roſzbui, popravljeno v raſzboi; v 25. vrstici na istem foliju prvotno (pre)ſtupam, popravljeno v (pre)ſtopam; v 17. vrstici fol. 159 prvotno bodcruvvi, popravljeno v bodcrovvi; v 20. vrstici fol. 159 prvotno vvoſih, popravljeno v vvoſich (lepo je vidna odstrganina navpičnice pri črki h); sledovi mehaničnega odstranjevanja prvotno zapisanih črk so tudi v besedi bripliſaze v 24. vrstici na istem foliju; v 27. vrstici na fol. 159 je bil t v besedi Otzu pozneje vrinjen med O in z, oz. je bil prenapisan iz prve poteze črke z, iz česar je nastala ligatura tz; v 29. vrstici na istem foliju je v besedi zezarſtuo črka ſ prenapisana iz črke t; v 23. vrstici na fol. 159v je a v besedi ſpaſitel prenapisan iz prej tam stoječega o; v 24. vrstici na istem foliju je bilo prvotno palouvani(ge), v naslednji pa bozledge, nato sta bili navpični potezi prvih črk besed zbrisani in popravljeni v balouvanige in pozledge; v 30. vrstici fol. 159v je bil v besedi ſtradacho d prenapisan iz r.81 Vsi takšni posegi so razvidni iz faksimila. Posledica mehaničnega brisanja napačnih črk je nekoliko razlito črnilo pri nadomestnih črkah, vendar nikjer ne dvomimo o tem, kakšna je bila končna volja roke, ki je pisala izvirnik.

§ 135 M. Kos je rezultate svoje paleografske analize podkrepil še s historičnimi premisleki, ki jih je oprl na nekaj notic v Clm 6426. Na fol. 1 in fol. 152v in 153 sta notici o posestvih freisinške cerkve v kraju Godego in okoli njega na Beneškem. Freisinškemu škofu Abrahamu je to posest daroval v dosmrtni užitek cesar Oton I.; o tem govori listina, datirana z 28. majem 972, ki se je ohranila v ponarejeni obliki, vendar je njena vsebina potrjena in praktično ponovljena – na prošnjo škofa Abrahama – v novi listini cesarja Otona III. z dne 5. novembra 992.82

§ 136Da je bila listina Otona I., kot jo poznamo danes, ponarejena, pričajo datacijska neskladja v njej. Toda kljub temu je mogoče misliti na to, da je bila izvirna listina Otona I. v resnici izdana 28. maja 972,83 njen ponaredek pa je najverjetneje nastal še za Abrahamovega škofovanja, saj govori o njegovem dosmrtnem užitku; če bi listino ponaredili pozneje, ne bi dosmrtnega užitka namenili Abrahamu, temveč freisinškemu škofu nasploh. Kos v nasprotju s Fickerjevo domnevo, ki išče predlogo ponarejene listine Otona I. v listini Otona III., dopušča možnost, da bi ponarejena listina Otona I. in vpisi v Clm 6426 na fol. 152v in 153 imeli neko danes neznano skupno predlogo, saj da so notice o posestvu Godego v Clm 6426 bližje formulacijam iz ponarejene listine Otona I. kot tistim iz listine Otona III. Šlo naj bi pri tej skupni predlogi za izvirno listino Otona I., ki se je nato – seveda šele po tem, ko jo je leta 992 potrdil Oton III. – izgubila. Glede na dejstvo, da je notico o posesti Godego v Clm 6426 na fol. 152v in 153 zapisala roka, ki je spisala tudi BS II in III, smo dobili dokaj zanesljiv terminus post quem teh dveh spomenikov, ker so bile notice o omenjeni posesti pač lahko spisane šele po cesarski podelitvi škofu Abrahamu.

§ 137Terminus ante quem za nastanek BS II in III je težavneje določiti; Kosov najmočnejši argument v tej smeri predstavlja nam že znani zelo verjetni izvirnik Abraham–Ruodharijeve zamenjalne listine v Cod. 3 b münchenskega državnega arhiva, ki ga je spisala ista roka kot omenjena spomenika. Glede na to, da je zamenjalna listina po ugotovitvah zgodovinske kritike nastala med letoma 977 in 981, je jasno, da je nekako tedaj, se pravi nekje do leta 1000, moral nastati tudi zapis BS II in BS III.84

§ 138 Kopitar in Nahtigal sta menila, da je notico o posesti Godego v Clm 6426 na fol. 152v in 153, torej tudi BS II in III, zapisal sam škof Abraham. Tako sta domnevala zaradi pertinenčnega pasusa notice na fol. 153: "omnia et in omnibus quantum mihi (!) pertinet". Vendar Kos zavrača misel, po kateri "mihi" dokazuje, da je to besedilo napisal Abraham, saj ga je lahko pisarju samo narekoval. Vsekakor Abrahamovo škofovsko dostojanstvo nasprotuje misli, da bi lahko takšno vsebino, kot je v notici o posesti Godego, napisal on sam.

§ 139Kos pa je poskušal natančneje določiti tudi terminus ante quem za nastanek BS I.85 Notici o posesti Godego na fol. 1 Clm 6426 sledi notica o freisinških podložnikih in njihovih dajatvah v Regensburgu in Ergoldingu ter v okolici omenjenih krajev. Posest v Regensburgu je za freisinško cerkev pridobil škof Egilbert kot darilo cesarja Henrika II. Svetega (umrl 1024) s potrditvijo kralja Konrada II. ter z zamenjavami z regensburškim škofom Gebhardom I. (umrl 27. marca 1023). Notica o njej je bila zelo verjetno zapisana neposredno po prehodu posesti v roke freisinške škofije, pozneje bi v kodeksu z značajem škofovskega vademekuma, kakršen je bil Clm 6426, ne imela več pravega smisla, še zlasti ne zavoljo svojega imenskega dela na fol. 78v in 79, spisanega z isto roko (da je register imen na fol. 78v in 79 povezan z notico na fol. 1v, ni mislil le M. Kos, temveč pred njim tudi že Schmeller). Očitno gre na teh dveh straneh za seznam ljudi, od katerih je freisinška Cerkev terjala dajatve. Omenjeni register je nekakšen predhodnik urbarja. Zapise te vrste so navadno naredili v vsebinsko nespecializiranem kodeksu, kakršen je Clm 6426, le enkrat, namreč ob pridobitvi nove posesti. (To pa ne velja za vsebinsko specializirane kodekse o posebnem stanju, ki jih je treba ažurirati in prepisovati.) Ker se v zamenjavi posesti med škofoma Egilbertom in Gebhardom I. omenja tudi odvetnik Odalschalk (v virih se prvič pojavi leta 1022), je mogoče sklepati, da je do omenjene zamenjave prišlo v času med 1022 in med 27. marcem 1023, ko je Gebhard I. umrl.

§ 140Tako je torej glede na domnevo, da je zapisek o podložnikih v Regensburgu in Ergoldingu nastal v času, ko je pridobila te posesti freisinška Cerkev, in glede na dejstvo, da je na fol. 78v pred njegovim registrskim delom bil zapisan BS I, mogoče sklepati, da je BS I nastal pred letoma 1022/1023, najkasneje pa (kakor BS II in III) do leta 1039.

§ 141 Pomembno vprašanje znanstvenokritične izdaje starih besedil, kakršna so BS, je nadalje: ali gre za izolirano in samosvojo stvaritev ali pa za vzporedno in primerljivo z drugimi, istoin drugojezičnimi spomeniki svojega časa in prostora. Razjasniti je treba tudi vprašanje, ali so se ohranili prvopisi ali prepisi. Če gre za prepise in/ali za vzporedna oz. primerljiva besedila, je potrebno ugotoviti medbesedilna razmerja odvisnosti. Genealogija BS Boga Grafenauerja iz leta 1969 je še vedno najnatančnejša.86

§ 142Na osnovi Eggersovih raziskav ugotavlja B. Grafenauer genealoški položaj prvega in drugega karantanskega obrazca, t. j. BS I in III. Postavlja ju med prvi bavarski obrazec (B 1), ki je čisto soroden s svetoemmeramskima molitvama in je iz 9. st., ter drugi bavarski obrazec (B 2), ki je nastal med začetkom 10. in koncem 11. st. Med B 1 in B 2 je tudi prevod svetoemmeramske molitve v Sinajskem evhologiju, ki je genealoško vsekakor pred BS I in III. V BS I je B. Grafenauer (naslanjajoč se na rezultate raziskav V. Vondráka in I. Grafenauerja) na treh mestih opazil interpolacijo iz frankovskega obrazca (BS I 3–8, 11–13 in 18–20), v BS III pa je po njegovem vpliv frankovskih obrazcev še večji, vendar so vložki spretnejši in manj očitni (začetek o odpovedi hudiču, odlomek Vere, interpolacije v vrsticah 11–14, 28–29 in 33–45). Na začetek odpovedi hudiču in na odlomek Vere v BS III naj bi vplivala bodisi predloga obrazca RH (Reichenau, Honorius) bodisi obrazec V (Vorau). Lahko pa bi se začetek BS III razvil samostojno iz B 1. Drugi vložki so iz sestavin, ki so se najmočneje uveljavile v nemških obrazcih šele v 11. in 12. st. BS I in III sta zaradi sklepne zahvalne molitve starejša od obrazca B 2; med njima pa je verjetno starejši BS I. V BS III so namreč vložki mlajši kot v BS I in bolj organsko vključeni v besedilo. Obliki karantanskih spovednih obrazcev, izpričani v BS I in III, naj bi po Eggersu nastali najpozneje v drugi polovici 10. st. B. Grafenauer poudarja, da je težišče razvoja BS I in III od okoli leta 890 lahko le Karantanija (zaradi Arnulfovega neprijaznega razmerja do Velikomoravske in zaradi madžarskega vdora v srednjedonavski prostor). Za čas pred tem pa dopušča starocerkvenoslovanske jezikovne vplive. Za BS II B. Grafenauer poudarja zahodni izvor, saj je bil govor kot uvod v splošno spoved, kakršen je izpričan v tem spomeniku, tedaj aktualen le v zahodni, še posebej frankovski Cerkvi (v povezavi s sodstvom). Pred njim sta zahodni izvor BS II dokazovala že Vondrák in I. Grafenauer, ki sta temu spomeniku našla vzporednico v sanktgallenskem latinskem nagovoru z nadpisanim starovisokonemškim prevodom (G II) iz 12. st. Nujno bi bilo nadrobneje raziskati starovisokonemške obrazce in zgodovino navad v zahodni Cerkvi, saj vodijo sledovi splošne spovedi po pridigi na Bavarsko v 9. st.

§ 143Tako gre verjetno tudi v primeru uvodnega govora v BS III, ki nam je izpričan z BS II, za besedilo iz časa pred prihodom Svetih bratov Konstantina Filozofa in Metoda na Moravsko, saj so v domnevno Klimentovi homiliji formulacije, ki jih poznamo iz BS II. Na to je treba misliti kljub dejstvu, da v Činu nadъ ispovědajǫštiimь sę v Sinajskem evhologiju, kjer je ohranjena stcsl. redakcija slovanskega prevoda svetoemmeramske molitve (ta kaže stopnjo slovanskega spovednega obrazca v času prihoda Svetih bratov v Srednjo Evropo), ni najti drugemu BS, ki je slovanska verzija zahodnega obrazca Adhortatio ad poenitentiam, vzporednega besedila. Ker se je Činъ, katerega deli so morali nastati na območju zahodne Cerkve (saj bi sicer v njem ne mogel biti prevod svetoemmeramske molitve!), uporabljal na območju vzhodne Cerkve, je jasno, da so bile iz njega izločene vse prvine, ki zanjo niso bile sprejemljive; tako morda tudi obrazec Adhortatio ad poenitentiam. Da je ta obstajal že tedaj v slovanskem prevodu, bi kazale formulacije iz domnevno Klimentove homilije, ki so vzporedne tistim iz BS II. Za Činъ v vzhodni Cerkvi neuporabna prvina Adhortatio bi se nato tam porabila v Poučeniju na pamjatь apostola ili mučenika, v prostoru zahodne Cerkve pa se je razvijala naprej, kakor dokazujeta BS II in G II.

§ 144Ali so BS prepisi ali prvopisi? Že iz genealogije je razvidna precej razjasnjena zgodovina predlog BS; jezikovna in stilistična analiza V. Vondráka in F. Ramovša je tudi dala dovolj opore za trditve, kako se jezik BS vsaj deloma loči od stcsl.; njej je še najbolj soroden jezik v BS II. V jeziku nekaterih stcsl. spomenikov, ki so vzporedni z BS, zlasti v prevodu svetoemmeramske molitve v Činu, pa se najdejo tudi stcsl. knjižnemu standardu tuje prvine (zaznal jih je že Vondrák, ko je govoril o odstopanju sloga Čina od sloga ). Tudi to govori za ustaljeno obliko predcirilmetodijskega slovanskega jezikovnega izročila v vzhodnem delu zahodne Cerkve.

§ 145Da bi ustaljenost slovanskega jezika morebiti že od predcirilmetodijskih časov v Spodnji Panoniji zagotavljala tudi zapisanost, imamo morda posredno sporočilo v spisu o spreobrnitvi Bavarcev in Karantancev. Omenjeni spis poroča, da so bile z naukom "filozofa" Metodija iz Spodnje Panonije "po filozofsko" izgnane ugledne latinske črke in seveda tudi latinski jezik. To dvoje je tam nedvoumno ločeno. Zapisi v latinskih črkah torej ne pomenijo že tudi latinskega jezika. V Spodnji Panoniji bi torej moglo obstajati tudi nelatinsko latinično pismenstvo. Da so Slovani pred Konstantinom Filozofom in Metodompisali z latinskimi črkami, priča tudi cirilmetodijsko izročilo; tako vé črnorizec Hraber iz druge generacije učencev Svetih bratov povedati, da so Slovani, preden je Konstantin izumil slovanske črke, pisali z rimskimi, t.j. latinskimi in grškimi črkami.87 Ne pove sicer, kje se je to dogajalo, vendar pač na slovanskem območju, ki je bilo cirilmetodijski duhovščini do njegovega časa znano (Moravska, Spodnja Panonija, srednjeveška Bolgarija in Paristrion). V sopostavitvi s prej omenjenim sporočilom iz spisa o spreobrnitvi Bavarcev in Karantancev lahko z veliko večjo verjetnostjo govorimo o slovanskem latiničnem predcirilmetodijskem pismenstvu v Spodnji Panoniji kot pa na Velikomoravskem ali v srednjeveški Bolgariji; za ta dva prostora namreč noben sočasni vir ne ločuje razširjenosti uglednih latinskih črk in latinskega jezika.

§ 146Navsezadnje pa obstaja še eno posredno pričevanje o veliki verjetnosti latiničnega slovanskega pismenstva pred časom Svetih bratov v Karantaniji in nato tudi v Spodnji Panoniji. V 18. st. je paleograf Frobenius Forster našel neki zdaj izgubljeni kodeks salzburškega izvora (Liber traditionum), katerega tretji del je na podlagi zgodovinskih in paleografskih dejstev postavil v 9. st., B. Bischoff, izdajatelj Forsterjevih diplomatičnih prepisov omenjenega "Liber traditionum", pa je zaradi rezultatov historične kritike menil, da gre za besedila iz 80. let 8. st. Iz tretjega dela kodeksa je Forster prepisal vsa besedila (23), razen dveh,88 ki ju ni razumel, saj sta bili napisani v barbarskem (nelatinskem) jeziku. Forster je bil Nemec, zato je jasno, da besedili nista bili nemški, saj bi ta barbarski (nelatinski) jezik razumel.89 To je trden posredni dokaz o irsko–anglosaški metodi misijonarjenja iz Salzburga v 8. st. in začetku 9., kakor si jo je predstavljal že I. Grafenauer. Seveda ni nujno, da bi bil jezik omenjenih besedil slovanski, še manj, da bi šlo za pravire BS, kakor z velikim pridržkom domneva A. Pleterski.90 Toda irsko–angleški način misijonarjenja je posredno potrjen. Res pa je, da je salzburški misijon v drugi polovici 8. st. (do vojn Karla Velikega z Obri) zunaj Bavarske uspešno potekal pravzaprav samo v Karantaniji. Pozneje pokristjanjene slovanske dežele so spreobračali že z manjšo naslonitvijo na lokalne posebnosti, ki jih je irsko–anglosaška metoda kar najbolj upoštevala. V Spodnjo Panonijo se je karantanska vernost po vojnah Karla Velikega z Obri razširila skupaj s "Sclavi", ki so pokrajino ob plemenih Bavarcev tedaj poselili. Karantanija in Spodnja Panonija sta potem nekaj časa v prvi polovici 9. st. imeli svoje pokrajinske škofe. Ti so v spisu o spreobrnjenju Bavarcev in Karantancev označeni kot tisti, ki vodijo Karantance in Spodnjepanonce, skratka ljudstvo "Sclavov".91 Tako bi bil obstoj že predcirilmetodijskega latiničnega pisanja v slovanskem jeziku najverjetnejši v Karantaniji in Spodnji Panoniji.

§ 147Pozneje (od približno leta 890 do konca 10. st.) je treba pri razvoju do obrazcev, kakršne poznamo iz BS, misliti na latinične predloge. Glagolica v srednjeveški Hrvaški je bila preveč oddaljena in od Karantanije ločena z začasno madžarsko zasedbo vmesnega ozemlja, poleg tega zahodna Cerkev ni hotela imeti nobenega opravka s cirilmetodijci, saj jih je iz Spodnje Panonije in Velikomoravske v celoti izgnala. Zaradi njih je celo osebno grozila knezu Koclju, ki jih je zelo podpiral. Očitno samo zaradi njega uporabnikom latinskega jezika in uglednih latinskih črk ni kazalo drugega kot zapustiti njegovo pokrajino in jo prepustiti "novemu nauku" Svetih bratov. Iz Moravske se npr. zahodni duhovniki niso nikoli umaknili, čeprav so cirilmetodijci tudi tam uživali Rastislavovoknežjo podporo. A ta po vsem videzu ni bila tolikšna kot Kocljeva. Ob tem ne gre pozabiti, da je bila zaradi poznejšega pokristjanjevanja zahodna duhovščina na Moravskem mnogo manj utrjena kot v Spodnji Panoniji. Če torej moramo računati s pisno predlogo BS, je ta kot neposredni prednik BS vsekakor morala biti v latinici. Na prepisovanje zapisanega besedila moramo misliti predvsem pri BS I in III, saj je tu mogoče videti sorazmerno urejenost in načelnost pri zapisovanju istih glasovnih vrednosti s črkovnimi znamenji istega pomena (oziroma z istimi kombinacijami črkovnih znamenj). Takšne urejenosti ni v BS II. Ob tem je treba opozoriti še na nekatera vidna popravljanja v njem, ki pričajo, da je zapisovalec za svoj zapis sproti iskal najustreznejšo črko oziroma zvezo črk. Za BS II je že Nahtigal pisal, da se vobče šteje za spisanega po diktatu,92 vendar je bil morda narekovan po pisni predlogi. Da bi narekoval nekdo, ki je znal tujo, samo slovansko pisavo (glagolico), iz zapisa v tej pisavi zapisovalcu, ki je bil najverjetneje Neslovan (komur bi bil jezik BS materinščina, bi spisal BS II enako dobro kot BS III), pa je ob že navedenih zgodovinskih dejstvih ("trijezičniška herezija" dela zahodne Cerkve v času Svetih bratov) precej neverjetno. Zanimivo je tudi, da v BS II ni retoričnih ločil. Če bi šlo za zapisovanje po nareku kompetentnega narekovalca, bi jih bilo razmeroma lahko postaviti.

§ 148 Najmočnejše dokaze, da gre pri BS I za prepis, je zbral – deloma po Vondráku – Ivan Grafenauer. Videl jih je zlasti v napakah v vrsticah 9–10, 12–13 in 13–17. Odlomek besedila "Imeti mi ie sivuot po zem" je glede na obrazec G II nepopoln. Do tega je prišlo zaradi prepisovalčeve nezbranosti, saj bi bilo prav: "Imeti mi ie vuecsni sivuot po zem sivuoti" ali "Imeti mi ie po zem sivuoti vuecsni sivuot".93 Beseda "vuuraken" je narobe prepisana, moralo bi namreč biti zapisano vurogen ali vurodgen. Zveza "ili zpe ili nezpe" stoji na nepravem mestu: v eni prejšnjih verzij je to zvezo pisar izpustil, nato pa jo je on ali kdo drug zapisal na rob; pisec BS jo je pri prepisu vrinil na nepravo mesto, saj je v vzporednih stvn. in stcsl. obrazcih (B 1, Činъ) ta zveza takoj za zvezo "vuede ili nevuede". Glede na to, da je BS III še poznejša stopnja razvoja karantanskih spovednih obrazcev kot BS I in da kaže podobno urejenost (pisanje predlogov skupaj z besedo za njimi, bolj ustaljeno pisanje posebnih slovanskih glasov z več črkami kot v BS II), si ni težko zamišljati njegove zapisane predloge. O tem priča tudi dejstvo, da je v kakovosti zapisa BS II in III velika razlika, kljub isti roki zapisovalca. Večjo urejenost BS III bi tako bilo mogoče pojasnjevati z zapisano predlogo, neustaljenosti v BS II pa z narekom ali s slabo predlogo. V. Vondrák je v svoji izdaji BS na široko dokazoval, da je predloga bila glagolska. Pisar naj bi bil svoje znanje slovanščine med prepisom BS II in poznejšim prepisom BS III temeljito izpopolnil. Toda te Vondrákove misli so postale neaktualne že ob njegovi poznejši ugotovitvi, da BS ni mogoče razlagati tako, kot da jih brez stcsl. slovstva sploh ne bi bilo.94

Opombe

  1. M. Kos, Paleografske in historične študije k freisinškim spomenikom, v: M. Kos, Srednjeveška zgodovina Slovencev, Ljubljana 1985, 54.
  2. M. Kos, n. d., 55.
  3. M. Kos, n. d., 55.
  4. Če seveda drži Kosovo mnenje, da gre za sočasno vezavo. Misel o obdelavi usnja je prispeval P. Štaut, vodja restavratorske delavnice NUK v Ljubljani. Glede na naravo besedil v Clm 6426 nikakor ne gre računati, da bi bil kodeks prvič zvezan v sedanji obseg šele po letu 1300; temu tudi nasprotuje notica na fol. 2, ki govori o lastništvu kodeksa v 12. st.
  5. M. Kos, n. d., 55.
  6. Mnenje muzikologa dr. Jurija Snoja.
  7. Kodeks je foliiran, ne paginiran; preden so začeli kodekse številčiti po folijih, je bilo – kjer je bilo – v navadi označevanje posameznih kvaternijev z rimskimmi številkami, pozneje z arabskimi in še pozneje s kapitalnimi in uncialnimi črkami ter najpozneje z minuskulnimi.
  8. M. Kos, n. d., 59.
  9. M. Kos, n. d., 60, 61.
  10. M. Kos, n. d., 55, 69.
  11. M. Kos, n. d., 60.
  12. M. Kos, n. d., 60.
  13. Ker so v Ljubljani na voljo le črno–beli posnetki celotnega Clm 6426, je o barvi in kakovosti črnila v njem nemogoče reči karkoli zanesljivejšega. Po sporočilih dr. H. Haukeja iz Bavarske državne knjižnice je črnilo črno, ponekod s tendenco k rjavi barvi.
  14. M. Kos, n. d., 55.
  15. M. Kos, n. d., 53, 54. Sv. Korbinijan je bil prvi freisinški škof (724–730); njemu in sv. Mariji je posvečena freisinška škofija. Prim. še: R. Nahtigal, Važnost latinskega dela brižinskega kodeksa in njegovih pripiskov za vprašanje o postanku in domovini slovenskih odlomkov (Freisingensia III), ČJKZ 1, Ljubljana 1918, 19.
  16. 16 M. Kos, n. d., 54.
  17. R. Nahtigal, Važnost latinskega dela brižinskega kodeksa in njegovih prepisov za vprašanja o postanku in domovini slovenskih odlomkov, v: ČJKZ 1 (1918), 1–63.
  18. M. Kos, Paleografske in historične študije k freisinškim spomenikom, v: ČJKZ 4 (1924), 1–37.
  19. F. Ušeničnik, Slovenska "Očitna izpoved" v liturgiji, v: BV 6 (1926), 265–301.
  20. F. Ušeničnik, Kdaj so začeli v liturgiji moliti "očitno izpoved" v narodnem jeziku, v: BV 16 (1936), 81–98.
  21. K. Gantar, Das II. Freisinger Denkmal und die von gleicher Hand geschriebenen lateinischen Texte, v: Freisinger Denkmäler, Brižinski spomeniki, Monumenta Frisingensia, R. Trofenik, München 1968, 185–197.
  22. J. Deshusses – B. Darragon, Concordances et tableaux pour l'étude des grands sacramentaires I–III, Fribourg/Suisse 1982–1983 (Spicilegii Friburgensi Subsidia 9–14).
  23. C. Vogel, R. Elze, Le Pontifical romano-germanique du dixieme siecle I–III, Citta del Vaticano 1963–1972 (Studi e testi 226, 227, 269).
  24. M. Andrieu, Le Pontifical Romain au moyen-âge I–III, Citta del Vaticano 1938–1940 (Studi e testi 86– 88).
  25. Pontificale Romanum 1595. Zanimivo je, da je to izdajo kupil ljubljanski škof Tomaž Hren že l. 1599 za svojo stolnico, kjer se je ohranila lepo vezana knjiga s Hrenovim grbom na platnici do naših dni: zdaj je v Semeniški knjižnici v Ljubljani.
  26. Pontificale Romanum, De ordinatione diaconi, presbyteri et episcopi, Citta del Vaticano 1968; slovensko v knjigi: Posvetitve, Ljubljana 1979. Naslednji zvezki so izhajali postopno.
  27. Npr. R. Grégoire, Les homéliaires du moyen-âge, Roma 1966 (inventar najstarejših rokopisov te vrste), ali posebej za podoben freisinški rokopis (Clm 6298) v študiji: J. Schlecht, Das angebliche Homiliar des hl. Korbinianus, v: Wissenschaftliche Festgabe zum zwölfhundertjährigen Jubiläum des heiligen Korbinian, München 1924, 177–208.
  28. A. Hamman, Patrologiae cursus completus, Series latina – Supplementum I–V, Paris 1958–1974.
  29. Corpus Christianorum – Series Latina (CChr–SL), Corpus Christianorum – Continuatio Mediaevalis (CChr–CM), založba Brepols, Turnhout.
  30. J.–M. Clément, Initia Patrum Latinorum I–II, Turnhout 1971–1979.
  31. I. Machielsen, Clavis patristica pseudepigraphorum Medii aevi I A, B, Turnhout 1990.
  32. Instrumenta lexicologica latina, Turnhout 1982–.
  33. Thesaurus Patrum Latinorum, Turnhout 1986–. Doslej na voljo za sv. Gregorija Velikega, sv. Bernarda, sv. Avguština in sv. Hieronima. V grški seriji (Thesaurus Patrum Graecorum) je 1990 izšel komplet za delo sv. Gregorija Nacianškega.
  34. V začetku 1992 je dobila Teološka fakulteta prvi CD, na katerem je "zapisanih" nad 29 milijonov besed latinske patristične literature.
  35. Koristno bi bilo pogledati še v: A. Pelzer, Répertoire d'incipit pour la littérature latine philosophique et théologique du moyen-âge, Roma 19522, ki mi zdaj ni bil dostopen.
  36. Ratherii Veronensis Opera minora (CChr–CM 46, Turnhout 1976), 63–89.
  37. V op. 11 navedena izdaja kazal k najstarejšim homiliarjem rimskega obreda (R. Grégoire) uvršča homiliar Pavla Diakona na drugo mesto in navaja, da je ohranjen v več različnih rokopisih, tudi takšnih, ki so nastali v 10./11. st. Homilije v našem kodeksu seveda niso natančno po rekonstruiranem zaporedju, kakor ga navaja Grégoire, vendar to v srednjeveških rokopisih ni nič izrednega, saj so prepisovali po "prosti izbiri".
  38. Ušeničnik je uporabljal izdajo liturgičnih besedil: E. Martène, De antiquis Ecclesiae ritibus libri tres, Antverpiae 1763, Tomus primus, 215–216.
  39. J. Deshusses, Le Sacramentaire Grégorien I–III, Fribourg/Suisse 1971–1982 (Spicilegium Friburgense 16, 24, 28).
  40. A. Franz, Die kirchlichen Benediktionen im Mittelalter I–II. Freiburg/Br. 1909. F. Ušeničnik je to izdajo uporabljal; molitev, ki so v Franz I. na str. 74, pa ni primerjal, ker prepisa ni imel.
  41. Concilia Africae A. 345 – A. 525: CChr–SL 149.
  42. J. Smrekar, Stare pisane mašne bukve kranjskega farnega arhiva, v: Zgodovinski zbornik, Ljubljana 1888, 43, op. 32. Prim. tudi v gornji opombi navedeni zbornik v čast sv. Korbinijanu.
  43. V op. 11 navedeni spis J. Schlechta, str. 200.
  44. B. Bischoff, Latin Paleography: Antiquity and the Middle Ages, Cambridge – New York – New Rochelle – Melbourne Sydney 1990, 145–149. Angleški prevod Bischoffovega dela Paläographie des römischen Altertums und des abendländischen Mittelalters je bil uporabljen zato, ker je narejen po drugi nemški izdaji iz leta 1986, ki v izvirniku ni bila dosegljiva. Prim. še: V. Novak, Latinska paleografija, Beograd 1952, 257–264.
  45. V. Novak, n. d., 212–215; L. Traube, Vorlesungen und Abhandlungen II, München 1911, 25–27; L. Traube, Vorlesungen und Abhandlungen III, München 1920, 243–244.
  46. B. Bischoff, n. d., 112.
  47. W. Wattenbach, Das Schriftwesen im Mittelalter. Dritte vermehrte Auflage, Leipzig 1896, 327.
  48. B. Bischoff, n. d., 112.
  49. H. Wolfram, Karantanija med Vzhodom in Zahodom, ZČ 45 (1991), 183.
  50. H. Wolfram, n. d., 183; V. Novak, n. d., 242.
  51. B. Bischoff, n. d., 118.
  52. Conversio Bagoariorum et Carantanorum, v: Sveta brata Ciril in Metod v zgodovinskih virih, Acta ecclesiastica Sloveniae 7, Ljubljana 1985, 34, 35, 36, 37; 41. Prinaša besedilo vira po Wolframovi objavi.
    Pavel Diakon, Zgodovina Langobardov, Maribor 1988, V, 22: 216; VI, 45: 272–274; VI, 52: 278.
  53. B. Grafenauer, Karantanski temelji Koroške vojvodine, ZČ 31 (1977), 136.
  54. Conversio Bagoariorum et Carantanorum ..., 41.
  55. Žitje Konstantina Filosofa, v: Sveta brata Ciril in Metod v zgodovinskih virih, Acta ecclesiastica Sloveniae 7, 188.
  56. M. Kos, Nove študije k freisinškim spomenikom, v: M. Kos, Srednjeveška zgodovina Slovencev, Ljubljana 1985, 89; 96; 101. Pritrdil je Jakschevemu mnenju o listini ("Na vsak način sodoben, mogoče izviren zapis").
  57. M. Kos, Nove študije..., 101, 102.
  58. M. Kos, Nove študije..., 104, 105.
  59. M. Kos, Nove študije..., 101.
  60. M. Kos, Nove študije..., 92, 93; 96, 97 (fotografija prve strani listine: str. 95).
  61. W. Wattenbach, n. d., 259. Glede knjižnosti pisave otonskih listin gre reči še tole: karolina je sicer že sama po sebi knjižna pisava, toda paleografija je v njenih dedinjah (minuskulah 10., 11. in 12. st.) ugotovila različnosti, značilne za diplomatično in knjižno rabo. W. Wattenbach navaja, da so listine Konrada III. in otonske listine spisane v knjižni pisavi. Razlike so majhne in zadevajo predvsem skrbnost pisave, ki je večja v pisanju za knjige, videti pa je, da se občasno uveljavi tudi v diplomatičnih pisarnah.
  62. Prim. J. Pogačnik, Starejše slovensko slovstvo, Ljubljana 1990, 22.
  63. B. Bischoff, Latin Paleography: Antiquity and the Middle Ages, Cambridge – New York – New Rochelle – Melbourne – Sydney 1990;
    L. Traube, Vorlesungen und Abhandlungen I–III, München 1909–1920;
    L. Traube, Nomina sacra. Versuch einer Geschichte der christlichen Kürzung, München 1907;
    H. Delitsch, Geschichte der abendländischen Schreibschriftformen, Leipzig 1928;
    F. Steffens, Lateinische Paläographie, Freiburg 1903–1906; 2. Auflage, Trier 1909;
    W. Wattenbach, Das Schriftwesen im Mittelalter. Dritte vermehrte Auflage, Leipzig 1896;
    W. Wattenbach, Anleitung zur lateinischen Paläographie, Leipzig 1869.
    Pregledan je bil ob več manjših delih imenovanih in tudi T. Sickla še spis: H. Fichtenau, Mensch und Schrift, Wien 1946. Ob tem seveda tudi: V. Novak, Latinska paleografija, Beograd 1952.
  64. A. Chroust, Monumenta palaeografica. Denkmäler der Schreibkunst des Mittelalters. I–II, München 1902–1917; III, Leipzig 1931–1940.
  65. F. Steffens, Lateinische Paläographie, Freiburg 1903, XIX.
  66. B. Bischoff, n. d., 121.
  67. B. Bischoff, n. d., 121.
  68. M. Kos, Paleografske in historične študije..., 64.
  69. M. Kos, n. d., 64.
  70. M. Kos, n. d., 63, 64; 66.
  71. M. Kos, n. d., 65.
  72. M. Kos, n. d., 66.
  73. M. Kos, n. d., 64; 67, Bavarske pisarske črke se v novejšem času imenujejo nemška jugovzhodna pisarska šola. Tako tudi B. Bischoff.
  74. M. Kos, n. d., 65–67; B. Bischoff, n. d., 122.
  75. M. Kos, n. d., 68, 69.
  76. H. Delitsch, n. d. 85 (primer e).
  77. V. Vondrák, Frisinské památky, jich vznik a význam v slovanském písemnictví, Praha 1896, 45 in dalje.
  78. M. Kos, n. d., 62, 63.
  79. M. Kos, n. d., 64, 67.
  80. M. Kos, n. d., 65. Od zgoraj dol so črte minuskulnega pisnega prostora: druga gornja črta, prva gornja črta, osnovna črta, spodnja črta. Majuskulni pisni prostor ima samo zgornjo in osnovno črto. Seveda te črte niso dejansko potegnjene, temveč so le zamišljene in so v pomoč za opis morfologije pisave po Maffeijevi klasifikaciji.
  81. F. Ramovš, M. Kos, Brižinski spomeniki, Ljubljana 1937, 10.
  82. M. Kos, Paleografske in historične študije..., 69 in dalje.
  83. Listina Otona III. iz leta 992 govori o starejši listini Otona I., katere določbe ponavlja na škofovo prošnjo (ob priprošnji cesarjeve babice Adelhaide). Da pisarni Otona III. ni bilo predloženo besedilo, kakršno nam je izpričano dandanes v ponaredku listine Otona I., je jasno, ker se v njem leta kraljevanja, leta cesarjevanja, leta od Gospodovega rojstva in indikcija ne ujemajo in ne bi prenesla preverjanja v cesarjevi pisarni; leto kraljevanja bi se nanašalo na l. 965, leto cesarjevanja na l. 969, leto Gospodovega rojstva na l. 972, indikcija pa na leta 942, 957 ali 972. Ker gre za daritev škofu Abrahamu, ki je škofoval med 957 in 994, leto 942 ne prihaja v poštev. Leto 957 se ne ujema niti z letom kraljevanja niti z letom cesarjevanja, nasprotuje pa letnici od Gospodovega rojstva, s katero se indikcija prav tako ujema. Torej bi letnica 972 z veliko verjetnostjo utegnila biti prava.
  84. Ta datacija bi postala vprašljiva le v primeru, da bi se zamenjalna listina iz Cod. 3 b münchenskega državnega arhiva izkazala za nesodoben prepis. Tedaj bi bilo treba terminus ante quem za nastanek BS II in III postavljati takole: ker je na fol. 1v za notico o Godegu vest o fresinških podložnikih iz Regensburga in Ergoldinga, je morala notica nastati, preden je bila zapisana omenjena vest. Po mnenju M. Kosa se je to dogodilo neposredno po freisinški pridobitvi posesti v Regensburgu in Ergoldingu 1022/23, vsekakor pa do smrti škofa Egilberta (v Freisingu škofoval med 1006 in 1039). Zaradi dejstva, da je notica o Godegu na fol 1v odvisna od vesti o tej posesti na fol. 152v in 153, spisanih od roke BS II in III, in tudi paleografsko mlajša, je morala nastati za zapisom na fol. 152v in 153. Tako je mogoče tudi BS II in III časovno omejevati z l. 1039, verjetno že s 1022/23. Ker je Godego kljub podelitvi zgolj škofu Abrahamu ostal freisinška posest še v 11., 12. in 13. st., nam vesti o njem za terminus ante quem ne morejo pomagati.
  85. M. Kos, n. d., 74 in dalje.
  86. B. Grafenauer, Zgodovinarjeva paralegomena k novi izdaji Freisinških spomenikov, ČZN 40, n. v. 5 (1969), 158 in dalje.
  87. K. M. Kuev, Černorizec Hrab"r, Sofija 1967, 188; 192.
  88. A. Pleterski, Novi pisani viri o najstarejši slovenski zgodovini. – Poročilo o knjigi Bernharda Bischoffa, ZČ 41 (1987), 336.
  89. A. Pleterski, n. d., 336.
  90. A. Pleterski, n. d., 336, 337.
  91. Conversio Bagoariorum et Carantanorum..., 36.
  92. R. Nahtigal, Važnost latinskega dela brižinskega kodeksa in njegovih prispevkov za vprašanje o postanku in domovini slovenskih odlomkov. (Freisingensia III), ČJKZ 1 (1918), 20.
  93. I. Grafenauer, Karolinška kateheza..., 51 in dalje. Opozoriti je treba na napačno obliko v rekonstrukciji I. Grafenauerja; prav bi bilo "po zem sivuote".
  94. V. Vondrák, n. d., 30.















Prikaži v pisavi ZRCola BRIŽINSKI SPOMENIKI
Kolofon TEI
Ta datoteka je zapisana v standardnem Unikodu
Nazaj
Faksimile
Glavno kazalo
Razčlenjeno kazalo
Naprej
Diplomatični prepisi

Valid HTML 4.01!Valid CSS!Creative Commons License
Datoteka HTML narejena s pretvorbo iz baze v TEI P4/XML.
Avtorske pravice za besedilo te izdaje ureja licenca Creative Commons Priznanje avtorstva-Brez predelav 2.5 Slovenija ; © Avtorske pravice za posnetek govorne rekonstrukcije: ZRC SAZU in Radio Slovenija, RTVS; © Avtorske pravice za digitalni faksimile izvirnika Clm 6426: Bayerische StaatsBibliothek, München
Elektronske znanstvenokritične izdaje slovenskega slovstva ; Delo za to elektronsko izdajo je financirala Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije v okviru raziskovalnih programov MVZT P6-0024 (A) in MŠZŠ PO-0542-0106.
Vprašanja in komentarje pošljite na matija.ogrin@zrc-sazu.si