Sklep

Zgodovinski in jezikovni vidik prisežnih besedil

Geografska razporeditev mestnih priseg ni naključna. Vsa besedila razen ljubljanskih izvirajo namreč iz mest, ki so v obravnavani dobi kazala poudarjeno slovensko jezikovno podobo, četudi so se arhivi nekaterih od njih ohranili le v fragmentih (Kranj, Kamnik, Metlika). Reprezentativnost nabora slovenskih priseg se kaže tudi v tem, da jih najdemo v vseh dobro ohranjenih arhivih poudarjeno ali pretežno slovenskih mest (Ljubljana, Višnja Gora, Ormož). Ne preseneča, da ne poznamo nobenega slovenskega uradovalnega zapisa iz izrazito dvojezičnih mest, kaj šele iz poudarjeno nemških mestnih naselij. Velika večina besedil je, razumljivo, nastala na Kranjskem, kjer so bila po jeziku prebivalstva izrazito slovenska vsa mesta razen Kočevja in Ljubljane. Če šestim mestom s slovenskimi prisegami prištejemo še Škofjo Loko in Lož, kjer so v slovenščini nastali drugačni zapisi, je z uradovalno mestno sloveniko pokritih kar osem od trinajstih kranjskih mest. Sedem štajerskih mest je, nasprotno, zastopanih veliko slabše, zgolj z Ormožem, na Štajerskem poleg Brežic edinim poudarjeno slovenskim mestom.⁶⁶⁸

Službeni prisežni obrazci, ki predstavljajo skoraj 80 % vseh mestnih priseg, nazorno pričajo o družbeni veljavi slovenščine v posameznih mestih. V Ljubljani, na slovenskih tleh največjem in hkrati močno dvojezičnem slovensko-nemškem mestu, od koder izvira več kot polovica besedil, so višji mestni funkcionarji najpozneje v prvi četrtini 17. stoletja že morali obvladati nemško. V poudarjeno slovenskih mestih je slovenščina ohranjala vidnejšo vlogo še do 18. stoletja, ko jo je nemščina začela izpodrivati tudi pri ustnem uradovanju in priseganju.

Zanimiva je ugotovitev, da se je ohranilo tako malo – le šest ali sedem priseg – iz poslovanja mestnih sodišč. Od tega so samo štiri prisege iz sodne prakse, vse poznega nastanka. Najzgodnejša, ki najbrž sploh ni mestna, je iz leta 1735, najstarejša potrjeno mestna prisega pa je bila zapisana šele okoli leta 1780. Glede na to, da poznamo iz časa pred letom 1800 približno 290 podložniških sodnih priseg, je bera mestnih priseg resnično pičla, a hkrati dokaj reprezentativna, če upoštevamo številčno razmerje med podložnim in mestnim prebivalstvom.

Z jezikovnega vidika gre poudariti, da je bil primarni namen prisežnih besedil njihova razumljivost v ciljnem, lokalnem okolju. Pisci so zato praviloma poskušali prilagoditi lastni idiom lokalni govorici, iz česar je nastal pisni jezik, ki je lahko vseboval značilnosti več narečij. Prisežnim obrazcem se v strukturi, skladnji in leksiki pozna, da so dobesedni prevodi nemških predlog oziroma da so sestavljeni po nemških zgledih. Močnih vplivov uradovalne nemščine prav tako ne morejo skriti prisege iz sodne prakse, med obravnavanimi sicer najbolj izvirna besedila. Posebno dragoceno je politično, sodno in upravno besedišče, ki ne glede na mesto nastanka kaže opazne skupne poteze in priča o splošni uveljavljenosti izrazja v osrednjeslovenskem prostoru. Močno odstopanje od tega predstavlja jezik treh ormoških priseg. Starejši dve sta skoraj povsem kajkavski, najmlajša pa ima že več vzhodnoštajerskih elementov.

Ormoška besedila sestavljajo celoto zase tudi v pravopisnem in črkopisnem pogledu, saj se zgledujejo po kajkavski soseščini. Nasprotno so prisege osrednjeslovenskega prostora zvest odraz razvoja osrednjeslovenskega pismenstva. Štiri najzgodnejša besedila, t. i. Kranjski rokopis (KRA-1–4), so še produkt predknjižne dobe, ljubljanska besedila iz 17. stoletja (LJU-1–12) nedosledno sledijo protestantski in starejši katoliški pravopisni tradiciji, pri besedilih iz 18. in začetka 19. stoletja, še zlasti pri najmlajših (NME-1–5 in VGO-1), pa je odmik od sočasne knjižne norme večji.

Zgodovinski pomen posameznih sklopov priseg

KRM-1 – Prisežni obrazec za mestne sodnike kranjskih mest, nastal leta 1749 ali 1750, je najmlajši slovenski obrazec, namenjen priseganju najvišjih mestnih funkcionarjev, in poleg precej starejšega obrazca iz Kranja (KRA-1) tudi edini. Obenem je nadvse dragocen pokazatelj pešanja rabe slovenščine ob uradnih in svečanih priložnostih ter krepitve nemščine v drugi polovici 18. stoletja.

KAM-1 – Kamniška prisega iz leta 1735 bi bila kljub poznemu nastanku najstarejša slovenska prisega iz prakse mestnih sodišč in hkrati tudi prvo datirano mestno prisežno besedilo, ko ne bi vse kazalo, da v resnici sploh ne gre za prisego mestne provenience.

KRA-1–4 – Štirje prisežni obrazci Kranjskega rokopisa, najverjetneje iz obdobja 1531–1558, niso le najstarejši ohranjeni rokopis v slovenščini, ki zadeva mestno okolje, iz njega izvira in je nastal v mestni pisarni, ampak prva znana slovenska prisežna besedila sploh ter dragoceno pričevanje o družbeni vlogi slovenščine v enem največjih in najpomembnejših mest na Kranjskem.

LJU-1–17 – Brez knjige prisežnih obrazcev mesta Ljubljana bi bila bistveno osiromašena tako število kot spekter slovenskih prisežnih besedil, nastalih v mestnih pisarnah. Sedemnajst priseg – dvanajst iz obdobja med 1620 in 1656 ter pet iz prve četrtine 18. stoletja – predstavlja skoraj polovico vseh znanih mestnih priseg obravnavane dobe. Poleg tega so tudi zvrstno daleč najbolj raznolika zbirka mestnih prisežnih obrazcev, saj so le-ti namenjeni kar 12 profilom prisežnikov. Od 15 vrst službenih prisežnih obrazcev, kolikor jih poznamo iz vseh slovenskih mest skupaj, jih je v ljubljanski knjigi zastopanih 11 ali skoraj tri četrtine. Tudi med štirimi vrstami sodnih prisežnih besedil predstavlja ljubljanski obrazec edini primerek prisege za zaslišane priče. Prvih 12 priseg je tem pomembnejših ob dejstvu, da iz celotnega slovenskega prostora ne poznamo nobene druge mestne prisege, ki bi zagotovo nastala v 17. stoletju.

LJU-18–19 – Ljubljanska službena prisežna obrazca iz let 1785 in 1792 ali malo zatem dokazujeta, da slovensko priseganje meščanov in nižjih mestnih uradnikov v kranjski prestolnici v prvi polovici 18. stoletja ni prenehalo. Prisega LJU-18 samo še dopolnjuje širok nabor prisežnih obrazcev za ljubljanske mestne uradnike, prisežni obrazec LJU-19 pa priča o zapriseganju meščanov v slovenskem jeziku v času, ko je slovenščino kot občevalni jezik čedalje bolj izrivala nemščina.

MET-1–2 – Metliški slovenski besedili, zapisani okoli leta 1780, nista le edini dokaz pisne rabe slovenščine v metliški mestni pisarni v 18. stoletju, ampak predstavljata tudi jezikovni odmik od tamkajšnjih starejših uradovalnih zapisov v »domačem« jeziku; v 16. in 17. stoletju namreč v njih srečujemo hrvaščino in belokranjščino. Prisega MET-2 je za zdaj tudi najstarejša prisega iz sodne prakse, ki je zanesljivo nastala pri mestnih organih.

NME-1–5 – Novo mesto je edino mesto, ki ima tako obrazce službenih priseg kakor tudi prisego iz sodne prakse. Vsi so poznega nastanka, iz obdobja med letoma 1796 in 1808. V tem mestu je sicer moralo dotlej nastati že kar nekaj prisežnih besedil v slovenščini, a jim usoda, enako kot mestnemu arhivu, ni bila naklonjena. Prisega NME-5 iz leta 1799 je najstarejši znani izvirnik slovenske prisege iz sodne prakse mestnih sodišč.

ORM-1–3 – Ormoška besedila, prvo iz okoli leta 1700, drugo nekoliko mlajše in tretje iz leta 1803, niso pomembna samo kot še en dokaz močnih vplivov kajkavskega kulturnega prostora na obmejno štajersko ozemlje, ampak še bolj zaradi dejstva, da gre sploh za edine znane slovensko pisane dokumente iz ene od pisarn sedmih mest Slovenske Štajerske pred sredo 19. stoletja. Najstarejši prisegi ORM-1 daje poseben pomen poimenovanje njenega jezika kot hrvaščine (Croaticae).

VGO-1 – Edina višnjegorska prisega, nastala leta 1803, je po vsebini in obsegu kratek, obroben zapis v sodnem spisu, ki mu daje težo le spoznanje, da gre za drugo najstarejšo mestno prisego iz sodne prakse, ohranjeno v izvirniku. S to prisego se končno lahko tudi Višnja Gora prišteva k mestom, iz katerih imamo ohranjene primerke slovenskih priseg, kar je še posebej pomembno ob dejstvu, da je višnjegorski mestni arhiv zelo dobro ohranjen, a v njem ni starejših slovenskih besedil, nastalih v tem mestu, temveč drugje.

Na koncu izražam upanje, da bodo izsledki raziskave o sloveniki mestne provenience prispevali k poznavanju in vrednotenju vloge slovenščine kot uradovalnega jezika ter da bodo objavljena besedila dala spodbudo za nadaljnja preučevanja in iskanja starejših slovenskih dokumentov.