Gor: Vsebina Prejšnji: Kamnik (KAM-1) Naslednji: Ljubljana 1. del (LJU-1–17)
Kazalo
Prva tri besedila (KRA-1–3) sodijo med službene prisežne obrazce, četrto (KRA-4) je sodni prisežni obrazec.
Ker izvirnik ni znan, nadomešča diplomatični prepis transkripcija iz leta 1870.79
Jest. N. perſeſchem naſchemu goſpudi Khreyllu. Deſchelſkhimu Viuodi, Richtaryu yenu Rathu, Jenu gmeini tiga meſta. an ſweſt. Jenu pockhorin Burgar witi, Nich Sapuuid. Inu prepouid derſchati, Nich nuz potrachtati. Jenu Sckhodo podſtopiti, Jeſt tudi notſchem, nickhoger na Aufſchlackhig, Zolech, moſtninach. Jenu nickholi nickhir. Naſchemu goſpodj Khraillu, olli gmein meſtu. khſchckodj, Skhriuſchi. olli otſchitu preneſti, olli ſkhoſi pomagathj, Jenu Vſe to diathi, khockher enimu ſuestimu Burgaryu. pruti nega goſpodſchini. priſtoy. Jenu Sliſchi. Tackhu meni Wug pomagey ./. amen.
Jest, N., persežem našemu gospudi krejlu, deželskimu vivodi, rihtarju jenu ratu jenu gmajni80 tiga mesta an zvest jenu pokorin burgar biti, nih zapuvid inu prepovid držati, nih nuc potrahtati jenu škodo podstopiti, jest tudi nočem nikoger na aufšlakih, coleh, mostninah jenu nikoli nikir našemu gospodi krajlu oli gmajn81 mestu k škodi, skrivši oli očitu prenesti oli skozi pomagati jenu vse to djati, koker enimu zvestimu burgarju pruti nega gospodšini pristoji jenu sliši. Taku meni Bug pomagej. Amen.
Jeſt N. perſeſchem Wogu. da tſcho Jeſt. en ſweſt Rath. Jenu Suetnickh witti, Khar khulj Wſwety wode naprey Vſetu. olli gouoryenu. khar edin Vſackhaterj retſche, olli gouorj. tiga Nicomer pouedati, manſchega. olli Veckhſchiga, moyem peryatelam. ne drugim, Eno glich. Jenu pravo praudo reztſchi, timu Woſimu, khokhir timu wogatimu, Smoyem praudnim Retſcheinem. nickhoger preteſchati, Jenu nickhomer naprey pomagati. Skhoſi eneriga daru. peryaſni. Souraſchtua. olli eneriga Strachu. Naſchemu goſpody Khraylu. Jenu deſchellſkhimo Viuodj, Richtaryu. Jenu Rathu. Vſakhemu ztſchaßu. pockhorin, Sueſt. Jenu Volan. witti. Tiga gmein Nutza pomagati potrachtatj, Jenu ſchkhodo Ventati. po moyem promoſcheinem, Tackho menj Wog pomagey ./. – Amen ./.
Jest, N., persežem Bogu, da čo jest en zvest rat jenu svetnik biti, kar kuli v sveti bode naprej vzetu oli govorjenu, kar edin vsakateri reče oli govori, tiga nikomer povedati, manšega oli vekšiga mojem perjatelam ne drugim, eno glih jenu pravo pravdo reči timu bozimu kokir timu bogatimu, z mojem pravdnim rečenjem nikoger pretežati jenu nikomer naprej pomagati skozi eneriga daru, perjazni, sovraštva oli eneriga strahu, našemu gospodi krajlu jenu deželskimo vivodi, rihtarju jenu ratu v sakemu času pokorin, zvest jenu volán biti, tiga gmajn82 nuca pomagati potrahtati jenu škodo ventati po mojem promožejnem, tako meni Bog pomagej. Amen.
Jeſt. N. perſeſchem goſpodj Wogu. Jenu naſchemu goſpodj Khreyllu, deſchelskhemo Viuodj, Jenu tudj temu gmein meſtu, da Zho Jeſt. en glich praui Richtar witi. thimu woſimu Khokher wogathimu, wogatimu khokher Vwoſimu, glich prauo praudo voſchiti. Jenu dopomagathj, Skhoſi eneriga mitu, daru. Strachu, olli ſkhuſi enerj peryaſni. olli ſouwraſchtua verhindrat, temetſch naprey dopomagathj, Jenu tho, kher ſe Vpraudj, olli vſuetu rezhe. pro naprey perneſti, Rezthj, Nickhar tiga preoberniti. Jenu drugu Skhaſati, Vſe to, kher meni. en poſchten Rath, jenu gmeina. mey, ſebo ſwero. Jenu meni porotzhe, tho iſto ſweſtu. glich derſchati, tho mallu. Jenu tho Velickho, wreſch nich Sweta niſchter dyati. Tho chudu Straffatj, Malefizi. olli Vdruſich Rezhech, po moyem premoſcheineim, Khokher Jeſt otſcho tiga na moy duſchj Vſchiti. proti goſpodj wogu ./. – Amen ./.
Jest, N., persežem gospodi Bogu jenu našemu gospodi krejlu, deželskemo vivodi jenu tudi temi gmajn83 mestu, da čo jest en glih pravi rihtar biti, timu bozimu koker bogatimu, bogatimu koker ubozimu glih pravo pravdo vošiti jenu dopomagati skozi eneriga mitu, daru, strahu oli skuzi eneri perjazni oli sovraštva ferhindrat, temeč naprej dopomagati jenu to, ker se v pravdi oli v svetu reče, pro naprej pernesti, rečti, nikar tiga preobrniti jenu drugu skazati, vse to kar meni en pošten rat jenu gmajna84 mej sebo zbero jenu meni poroče, to isto zvestu glih držati, to malu jenu to veliko, brež nih sveta ništer djati, to hudu štrafati, malefici oli v druzih rečeh po mojem premožejnejm, koker jest óčo tiga na moji duši užiti proti gospodi Bogu. Amen.
Jeſt Vaß opomenim, da Vy wote pouedalli. per thi teleßni Rotwi, khatero Ste Vy gori Vſdignenimj prſtmi, naſchemu goſpodj Khreillu, deſchellſkhimo Viuodj, Jenu thimu gmein meſtu perſeglj. Jenu Sturilj, tho. khar ye Vom Vedetſch. olli Veſtnu, Vtich rezhech, Sa khatere Vy wodete Vpraſchanj, da wodete pravo Reßnitzo pouedallj, Jenu ſkhaſalli, Nicomer khlubi. olli khſchallimu, ſa enerj peryaſni, olli Souwraſchtua, Sa obeniga daru. olli Vſchitckha vollo, Jenu, Sa obene Rezhi volo nickhar, Temetſch ozhte pravo Reßnizo pouedati, per vaſchi duſchi, Khokher vy tega ozhte prutj Wogu vſchiti, Jenu Seſyte na to Richtno palizo, ſduema perſtama. ./.
Jest vas opomenim, da vi bote povedali per ti telesni rotbi, katero ste vi gori vzdignenimi prstmi našemu gospodi krejlu, deželskimo vivodi jenu timu gmajn85 mestu persegli jenu sturili, to, kar je vom vedeč oli vestnu, v tih rečeh, za katere vi bodete vprašani, da bodete pravo resnico povedali jenu skazali, nikomer k lubi oli k žalimu, za eneri perjazni oli sovraštva, za obeniga daru oli užitka volo jenu za obene reči volo nikar, temeč óčte pravo resnico povedati per vaši duši, koker vi tega óčte pruti Bogu užiti, jenu sezite na to rihtno palico z dvema prstama.
Neznano. Rokopis je domnevno izgubljen.86
Najditelj rokopisa Janko Pajk je v uvodu k objavi (1870) navedel, da je rokopis našel leta 1866, ko je kot občinski odbornik mesta Kranj večkrat pregledoval tamkajšnja »mestna pisma«. Da bi si ga natančneje ogledal, ga je vzel domov, leto zatem (1867), ko je Kranj zapustil, pa odnesel s seboj v Maribor. Ob objavi leta 1870 je priobčil pismo, v katerem je mestni odbor v Kranju prosil, naj mu dovoli, da »Vaše staro pismo šče toliko časa obdržim, dokler ga v natis dam, kar šče letos menim storiti. Potem Vam pa hočem svóbodno Vaš stari list in eno mojih izdaj ob enem poslati.«87 Nadaljnja usoda rokopisa ni znana, tako tudi ne, ali ga je Pajk res vrnil v Kranj, kot je obljubil. Obstaja indic, da je izvirnik vendarle še imel pri sebi leta 1887, ko se je nanj v zvezi z branjem nekega mesta v rokopisu obrnil Vatroslav Oblak.88 Pajk se je od leta 1870 do smrti leta 1899 v Ljubljani pogosto selil in med drugim kratek čas v pokoju spet prebival v Kranju,89 kaj se je zgodilo z njegovo zapuščino, pa ostaja nepojasnjeno.90
Kritično objavo rokopisa je najditelj Janko Pajk leta 1870 priobčil v letnem poročilu mariborske gimnazije.91 V letnem poročilu za naslednje leto 1871 je dodal še pripombe v zvezi z datacijo, potem ko sta se na njegovo objavo odzvala D. Trstenjak in P. Radics.92 Zadnji ga je leta 1879 v pregledu starejših slovenskih besedil označil kot »prezanimivo listino«,93 V. Oblak pa je njegovo vsebino in jezik isto leto primerjal s sorodnimi ljubljanskimi prisežnimi obrazci iz 17. stoletja.94 Pozneje so rokopis dolgo zgolj omenjali v raznih sintetičnih strokovnih in znanstvenih delih, zlasti v slovstvenih zgodovinah in slovnicah:95 K. Glaser (1894), ki je meščansko prisego tudi ponatisnil,96 L. Lénard (1913),97 I. Grafenauer (1917),98 F. Ramovš (1924),99 F. Kidrič (1929),100 F. Petrè (1955),101 L. Legiša - F. Tomšič (1956),102 A. Slodnjak (1958),103 J. Pogačnik (1968),104 J. Pogačnik - F. Zadravec (1973),105 I. Grafenauer (1973),106 R. L. Lencek (1982),107 J. Toporišič (1984, 1991, 2000, 2004).108
V zgodovinah slovenskega prostora mu je nekaj vrstic odmerjenih le pri J. Grudnu (1910–16).109 Nekatere transliterirane odlomke meščanske in sodniške prisege najdemo v Žontarjevi Zgodovini mesta Kranja (1939),110 v celoti pa je dva prisežna obrazca, za mestnega svétnika in sodnika, po Pajkovi objavi ponatisnil M. Dolenc (1935), ki je rokopisu posvetil nekaj več pozornosti kot edini od starejših pravnih zgodovinarjev.111 Šele skoraj tri četrt stoletja pozneje se je pravne terminologije rokopisa dotaknila K. Škrubej (2002).112 Kako majhno pozornost so besedila vzbujala tako v strokovni kot v širši javnosti, priča zlasti dejstvo, da je bilo na prvo celovito objavo po Pajkovi treba čakati več kot sto let (J. Pogačnik, 1972), a tudi pri tej gre samo za transliterirano različico brez komentarja.113 Za tri kritične objave je poskrbel šele ruski jezikoslovec N. Mikhailov na prelomu 20. v 21. stoletje (1997, 1998, 2001).114 V njegove prepise Pajkove transkripcije se je prikradlo nekaj napak,115 prav tako ni ustrezno posodobljena transliteracija, ki ima še nekaj novih spodrsljajev.116
Prvi objavitelj J. Pajk je kranjska besedila poimenoval s skupnim imenom Stari rokopis Kranjskega mesta (1870).117 Drugi avtorji so jih označevali neenotno, opisno, šele v zadnjem času pa se je zanje uveljavilo ime Kranjski rokopis (Toporišič, Mikhailov).118
Vse, kar o pogrešanem rokopisu vemo, izvira od njegovega objavitelja J. Pajka (1870), ki navaja, da je našel »kos starega, črez eden črevelj dolgega, precej debelega papirja, kteri je bil z nemškimi in slovenskimi besedami v nemškej azbuki lepó popisan«.119 Rokopis s petimi besedili, štirimi slovenskimi in enim nemškim, je torej sestavljal en sam list papirja dolžine več kot en čevelj (31,6 cm). Oblikovnih značilnosti se je Pajk dotaknil tudi na drugem mestu, kjer govori o času nastanka rokopisa: »Da je rokopis star, kaže na prvi pogled in potip papir sam, ki ima tako debelost, take mehanične prozračne črte in ono ostrost, kakošno vidimo pri pismih in rokopisih 16. stoletja.«120
Čeprav kraj in čas nastanka rokopisa v izvirniku nista navedena, pa glede na okoliščine najdbe skoraj ni dvoma, da je besedilo nastalo tam, kjer je bilo odkrito, tj. v pisarni mesta Kranja. Za nastanek rokopisa v Kranju ne nazadnje govorijo prevladujoči gorenjski elementi v jeziku. Ni sicer mogoče povsem izključiti možnosti, da se besedilo opira na predlogo od drugod ali da je bil dokument v Kranj prinesen iz nekega drugega mesta, vendar zanesljivo ne od daleč; Pajk je zgolj glede na narečno mešanico kot možen kraj nastanka navedel Ljubljano.121
Pajkov opis dokumenta jasno kaže, da je bil napisan hkrati in da ga je pisala ista roka, saj nikjer ne piše o čem nasprotnem.122 Odprto pa ostaja vprašanje, ali gre za neposreden prevod iz nemščine ali za prepis iz starejše slovenske predloge oziroma celo več predlog. Nemška in slovenska različica sodnikovega pouka bi kazali na neposredno prevajanje. Po Pajku je rokopis »v dvojem pomenu prepis«, prvič, ker je prevod iz nemščine, in drugič, ker naj bi bil prepis tudi njegov nemški del.123 O zadnjem je sodil na podlagi dejstva, da rokopis ni dokončan, saj ima zadnji razdelek samo naslov, besedilo pa manjka.124
Poskusi datiranja Kranjskega rokopisa so v primerjavi z datiranji vseh starejših slovenskih rokopisnih besedil najmanj enotni. N. Mikhailov, ki je povzel bolj ali manj relevantne datacije predhodnikov, je nazadnje kot »verjetno datacijo« še vedno navedel časovni razpon več kot enega stoletja – med dvema skrajnima letnicama: 1440 (?) –1556.125 Zelo različna datiranja je ponudil že Pajk, ki je dokument edini imel v rokah: na podlagi črkopisnih in pravopisnih značilnosti najprej precej ohlapno, »da naš rokopis spada v predliteraturno dobo slovensko, t. j. vsaj pred leto 1550 ali v prvo polovico XVI. veka« (1870),126 leto pozneje (1871) pa je – po odzivu D. Trstenjaka in P. Radicsa ter po natančni analizi vsebine – navedel tri možnosti: čas vladanja Friderika (III.) 1440–1493, Maksimilijana (I.) 1494–1519 in Ferdinanda (I.) 1531–1550 (sic!). Pri tem se je najbolj nagibal k prvemu obdobju med 1440 in 1493, a brez prave utemeljitve: »samo slutiti se dá«.127 Kot nezgodovinar je očitno podlegel vplivu avtoritete P. Radicsa, ki je to možnost navedel malo pred njim (1870).128
Toda Radics je svojo razlago slabih deset let zatem (1879) spremenil in pritegnil mnenju »našega veleučenega starinoslovca Dav. Trstenjaka«, da je rokopis nastal »l. 1486 ali 1493«.129 Takšna datacija je precej samovoljna in ne vzdrži kritike. Prva letnica predstavlja namreč leto izvolitve Maksimilijana Habsburškega za rimskega (nemškega) kralja, druga, leto smrti Friderika III., pa začetek Maksimilijanovega vladanja, tudi kot deželnega kneza Kranjske.130
Jezikoslovec V. Oblak (1887) je prvi podvomil tako o Pajkovem zgornjem mejniku, letu 1550, kot tudi o tem, da bi bil rokopis lahko z začetka 16. ali celo iz druge polovice 15. stoletja. Po primerjavi z jezikom ljubljanskih prisežnih obrazcev iz 17. stoletja je o rokopisu izrekel takšno sodbo: »Dozdeva se mi verjetneje, kolikor se da to določiti po jeziku, staviti ga v sredino XVI. stol. ali na konec tega stoletja.«131 Oblakova umestitev v tako pozen čas je ostala osamljena. Zgodovinar J. Gruden (1910–16) je o rokopisu sodil, da spada najbrž še v 15. stoletje,132 kar so vse do devetdesetih let 20. stoletja brez utemeljitve navajali tudi nekateri literarni zgodovinarji in slovenisti.133 I. Grafenauer je tezo, da je rokopis nastal po starejših predlogah, vsaj iz 15. stoletja, utemeljeval z arhaizmi, a je navedel le enega.134 Jezikoslovci in literarni zgodovinarji so se sicer po večini nagibali k prvi polovici 16. stoletja.135
Točnejšo najpoznejšo možno letnico nastanka 1556 je prvi ponudil pravni zgodovinar M. Dolenc (1935), ki je decidirano zapisal, »da velja prisega kralju Ferdinandu, ki je bil do leta 1556. samo kralj, od tega leta dalje pa tudi cesar«.136 Letnica ni povsem točna, saj je 25. oktobra tega leta kot cesar odstopil njegov brat Karel V., Ferdinand pa je bil v cesarja slovesno povzdignjen šele 14. marca 1558.137 Poleg tega je Dolenc navedel še dva argumenta, zakaj prisega ne more biti mlajša. Prvič, ker prisežna obrazca (dva od štirih, ki ju je objavil) ne govorita, da bo prisežnik ščitil katoliško vero, »kar kaže na čas pred katoliško reformacijo«, in drugič, ker meščanska prisega omenja davščine, carino in mostnino, te pa je imelo mesto Kranj pravico pobirati do srede 16. stoletja. Vse troje skupaj ga je privedlo do sklepa, »da je nastala prisega v prvi polovici XVI. stoletja, najbrže po nekem še starejšem vzorcu«.138 Dolenčev zadnji argument, sklicevanje na pobiranje davščin, carine in mostnine, sicer ne vzdrži kritike. Vse tri v prisegi KRA-1 navedene prometne pristojbine (aufšlaki, coli in mostnine) so namreč navedene zgolj na splošno, brez jasne povezave z mestom, davščine pa sploh niso omenjene.
Dobrih sto let po Pajkovi objavi rokopisa (1870) in njegovi analitični obravnavi možnega časa zapisa (1871) se je časa nastanka doslej najtemeljiteje lotil J. Koruza (1973). Spodbudilo ga je datiranje v prvo polovico 15. stoletja, ki se je pojavljalo v novejših literarnozgodovinskih delih, vendar »brez dokaznega gradiva ali tehtnega sklepanja«. Koruza je z analizo zgodovinskih dejstev (omemb vladarskih naslovov), jezika in poskusov dotedanjih datiranj prišel do sklepa, ki mu je v glavnem mogoče pritrditi. Kot najverjetnejši čas za nastanek kranjskih prisežnih obrazcev je določil časovni razpon med letoma 1526 in 1556 oziroma med 1527 in 1556, še verjetneje pa takoj po letu 1531, ko je bil Ferdinand, od 1526/27 sicer že češki in ogrski kralj, izvoljen še za nemškega kralja. Za nastanek rokopisa v času Ferdinandovega vladanja govorijo po Koruzovem mnenju »dejstvo, da je napisan v gotici, omemba pravic do davščin in mostnine ter Oblakovi jezikoslovni razlogi«. Po njegovem ni nikakršne trdne osnove za postavljanje nastanka rokopisa v prvo polovico 15. stoletja oziroma v dobo kralja Friderika (1440–1452), manj verjeten pa je tudi čas med Maksimilijanovo izvolitvijo za kralja (1486) in smrtjo cesarja Friderika III. (1493), po kateri je Maksimilijan podedoval habsburške dedne dežele. Koruza se sicer moti, da je Maksimilijan leta 1493 »hkrati postal tudi že nemški cesar«,139 zato ni predvidel možnosti nastanka Kranjskega rokopisa do leta 1508, dokler je Maksimilijan nosil samo kraljevski naslov.
Trdna je samo najpoznejša možna letnica nastanka 1558, saj po tem letu noben mestni gospod Kranja in deželni knez Kranjske ni imel kraljevskega naslova, precej manj opore pa je za ugotavljanje najzgodnejše možne letnice. Poleg Ferdinanda bi bili lahko z »našim kraljem« mišljeni še trije drugi vladarji, vsi prav tako kot on v času, preden so postali cesarji in bili kot kralji deželni knezi Kranjske: Friderik (III.) med letoma 1440 in 1452, Maksimilijan (I.) v letih 1493–1508 ter Karel (V.) med letoma 1519 in 1520.
Za sklep, da rokopis ne more biti že iz dobe kralja Friderika III. (1440–1452), pretehtajo predvsem Oblakovi jezikovni razlogi.140 Šibkejši je Koruzov argument, da bi v prisežnih obrazcih verjetno našli tudi sled o bojih med Friderikom in Celjskimi grofi, če bi dokument res nastal v tem času, ne vzdržita pa njegova argumenta, da je imel Friderik v dednih deželah sovladarja, ki ni v prisegah nikjer omenjen, in da je bil samo formalno kralj, dejansko pa cesar že pred kronanjem v Rimu leta 1452.141 Proti nastanku rokopisa v dvanajstletju 1440–1452 govori tudi dejstvo, da je v obrazcu KRA-1 omenjena naklada ali nabitev (aufšlak), saj gre za prometno pristojbino, ki jo na Slovenskem zasledimo šele konec 60. in v 70. letih 15. stoletja.142
Tako je najzgodnejši možni čas Kranjskega rokopisa petnajstletno obdobje, v katerem se je samo kot kralj naslavljal kranjski deželni knez Maksimilijan (1493–1508), dokler ni 4. februarja 1508 prevzel cesarske časti in se začel imenovati »izvoljeni rimski cesar«.143 Glede na dosledno rabo novega naslova ni verjeti, da bi Maksimilijana v Kranju imenovali le kralj in deželni knez, če bi rokopis nastal med letom 1508 in Maksimilijanovo smrtjo 12. januarja 1519.144
Precej manj verjetno kot Maksimilijan je v kranjskih prisegah mišljen kot kralj njegov vnuk Karel, poznejši cesar Karel V., od leta 1516 španski kralj ter v letih 1519–1521 kratkotrajni deželni knez Kranjske. Čas, v katerem je bil hkrati deželni knez na Kranjskem in nemški kralj, ne pa še nosilec cesarskega naslova, je zelo kratek. Za nemškega kralja, kar je bila tedaj predstopnja za pridobitev cesarske krone, so ga izvolili 28. junija 1519, od kronanja v Aachnu 23. oktobra 1520 pa se je, enako kot prej njegov ded, naslavljal z »izvoljenim rimskim cesarjem«.145 Kranjski deželni stanovi so se njegovemu odposlanstvu po zapletih poklonili šele julija 1520, vendar dedna poklonitev ni veljala samo Karlu, temveč tudi njegovemu bratu nadvojvodi Ferdinandu.146 V prisežnih obrazcih mesta Kranja pa iz formulacije »našemu kralju (in) deželskemu vivodi«147 ni mogoče jasno razbrati, da bi šlo res za dve osebi, kralja in deželnega kneza, ampak veliko prej za navedbo kralja kot vladarskega naslova, ki ga nosi deželni gospod Kranjske. V nasprotnem bi upravičeno pričakovali naslova kralj in nadvojvoda.
Karel je Kranjsko zelo kmalu, aprila 1521 in dokončno januarja 1522, z delitvenima pogodbama prepustil Ferdinandu, tedaj samo nadvojvodi.148 Ta je naslova kralja Češke in Ogrske dobil konec leta 1526, zadnji kraljevski naslov pa sta mu prinesla izvolitev in okronanje za rimskega (nemškega) kralja 5. in 11. januarja 1531.149 Glede na priseganje »našemu« kralju bi Kranjski rokopis težko nastal že v času med jesenjo 1526 in začetkom leta 1531, ko je bil Ferdinand samo kralj dveh tujih kraljestev. Kot najverjetnejši čas nastanka ostaja tako 27-letni časovni razpon od 1531 do 1558. V prid takšni dataciji so zlasti jezikovni argumenti, ki so V. Oblaka (1887) privedli do dvoma, da bi besedila lahko nastala v začetku 16. ali celo že v drugi polovici 15. stoletja.150
Proti dobi kralja Maksimilijana 1493–1508 in za Ferdinandov čas pa prejkone govorijo tudi kodikološki kontekst, kot ga je s skromnimi besedami orisal J. Pajk (1870) (gl. točko 5), ter paleografske poteze, ki jih je isti avtor označil kot značilne za 16. stoletje: 1) inicialke, kakršne je najti vsaj do konca stoletja, in 2) oblike nekaterih črk.151 Za določnejše sodbe bi morali nujno poznati paleografske in druge kodikološke značilnosti dokumenta, zato bi bili po mnenju N. Mikhailova (1998) smiselni nadaljnji poskusi iskanja izvirnika.152
Pri datiranju se sicer ni mogoče opreti na čas, ko so v Kranju uvedli tri prometne pristojbine (aufšlaki, coli in mostnine), omenjene v prisegi KRA-1. Kot rečeno, so v nasprotju z mnenjem M. Dolenca navedene na splošno, brez jasne povezave z mestom, a kaže vseeno povedati, da sta se zadnji dve pojavili pozno. Pobiranje mostnine za vzdrževanje savskega mostu je mestu leta 1487 dovolil Friderik III., nakladniški urad pri mostu pa je ustanovil Maksimilijan I. leta 1509; urad je začasno izročil v upravo mestnemu sodniku in svetu,153 kar je trajalo šestdeset let, do leta 1569.154
Vsebino Kranjskega rokopisa lahko razdelimo v dva dela, četudi gre v osnovi za celoto, nastalo hkrati in izpod peresa iste osebe. Prva tri besedila (KRA-1–3), verjetno ne v izvirniku, ampak šele po Pajku oštevilčena z rimskimi številkami I do III, se uvrščajo med službene ali vdanostne prisežne obrazce – za meščana (KRA-1), mestnega svétnika (KRA-2) in mestnega sodnika (KRA-3), drugi dve, označeni kot IV in V, prvo nemško in drugo slovensko (KRA-4), pa spadata med sodne prisežne obrazce, saj gre za sodnikova pouka zapriseženim meščanom kot pričam. Slovensko besedilo KRA-4 (V) se sicer močno opira na nemško (IV), vendar ni njegov povsem dobeseden prevod. Malenkostne razlike so v formulacijah osrednjega in sklepnega dela, večje pa v nazivu vladarja.155 Ta je namreč v nemškem obrazcu (IV) naveden le s splošnim nazivom »deželnemu knezu, našemu najmilostnejšemu gospodu« (dem Landtsfürſſten, vnnſerm allergenediſt hrn), v slovenskem (V) pa prisežnik prisega »našemu gospodi krejlu, deželskimo vivodi«. Razlika v vladarskem nazivu bi lahko pomenila, da je nemško besedilo starejše in da so ga uporabljali že pod več drugimi mestnimi gospodi, ki so bili seveda vsi deželni knezi.
Že Pajk je ugotavljal, da so besedila prevod iz nemščine, o čemer najbolje pričata prav nemška in slovenska različica četrtega obrazca.156 Poleg tega neposrednega dokaza kaže na prevod tudi skladnja in nekaj adaptiranih nemških izrazov, npr. potrahtati (KRA-1 in KRA-2), štrafati (KRA-3), ferhindrat (KRA-3), ventati (KRA-2). Nemški so razumljivo samostalniki za finančno-upravne in pravne pojme: aufšlaki (KRA-1), coli (KRA-1), malefici (KRA-3), a srečamo na drugi strani tudi lep slovenski izraz mostnina (KRA-1). Neredko naletimo na kalke, kot na primer: pravdno rečenje (KRA-2), pretežati (KRA-2), pravdo vošiti (KRA-3), zapuvid inu prepovid deržati (KRA-1), naprej dopomagati (KRA-3), skozi pomagati (KRA-1), bode naprej vzetu (KRA-2) in drugo.
Razmeroma bogata je terminologija za oblastne funkcije. Poleg kralja (krejl, krajl), ki ga poznajo vsa štiri slovenska besedila, imajo vsa tudi deželnega kneza, in sicer v obliki deželski vivoda. Ni dvoma, da je bilo takšno poimenovanje v živi rabi, če pa je rokopis nastal še pred letom 1550, gre sploh za najstarejše zapise slovenskega imena za deželnega kneza.157 Enako velja za pojme iz mestne oblastne sfere: burgar, rihtar, rat, gmajna tiga mesta, gospodšina (vsi v KRA-1), pravda (KRA-3), rihtna palica (KRA-4). Samostalnik mesto nastopa kot gmajn mesto (KRA-1, KRA-3, KRA-4: gmein mestu) ter v besedni zvezi gmajna tiga mesta (KRA-1). Pojem rat se v KRA-2 pojavlja v obeh pomenih, ki ju zanj pozna nemščina, kot mestni svèt in mestni svétnik, v KRA-3 pa tudi kot pristanek, dovoljenje. Tako za pomena svèt kakor svétnik sta alternativno rabljena še slovenska izraza svèt (KRA-3: v sveti) in svétnik (KRA-2: en zvest rat jenu svetnik). Za mestnega sodnika in občino meščanov sta kot še veliko pozneje drugje uporabljena le adaptirana nemška izraza rihtar (KRA 1-3) in gmajna (KRA-3) oziroma gmajna tiga mesta (KRA-1). Telesna prisega (nem. leiblicher Eid) se imenuje telesna rotba (KRA-4). Rotba in tej sorodna oblika rota se pojavita še v ljubljanskih prisegah iz leta 1620 ali malo pozneje: s to moio rotbo (LJU-8) in s to mojo rotu (LJU-10).158
Čeprav ni bil jezikoslovec, je jezik in pravopis kranjskih priseg razmeroma temeljito obdelal že njihov objavitelj J. Pajk. V poznejših obravnavah, ki so skoraj vse komaj kaj več kot ponatisi Pajkove objave besedil ali zgolj omembe, so večinoma le na moč strnjeno povzeti njegovi glavni izsledki, kvečjemu je dodano kakšno opažanje. Najbolj sistematično je Pajkove ugotovitve povzel in jih nekoliko dopolnil N. Mikhailov v svoji nemški monografiji o starejših slovenskih jezikovnih spomenikih,159 še vedno pa čakamo na poglobljeno jezikovno in pravopisno analizo besedil.
O jeziku je Pajk ugotavljal, da ni niti »skrajna gorenjščina« niti »skrajna dolenjščina«, ampak se v njem prepletajo značilnosti obeh narečij. Pisec naj bi bil potemtakem doma iz Ljubljane ali njene okolice. Kot gorenjske je Pajk označil naslednje značilnosti: rabo [š] namesto [šč] (gospodšini, vošiti), dajalniško obliko -emo/-imo namesto -emu/-imu (deželskemo, deželskimo) in ozki [e] (mesta, povedati, vestnu, z dvema), ki se v dolenjščini izgovarja kot [ej].160 Ob gorenjskih značilnostih naj bi bila vsaj ena izrazito dolenjska, in sicer zamenjevanje a z o: oli namesto ali, vom za vam.161
Narečna neenotnost se kaže med drugim tudi v različnih zapisih določenih besed, npr. gospudi (KRA-1) – gospodi (KRA-2, KRA-3, KRA-4), krejlu (KRA-1, KRA-3 in KRA-4) – krajlu (KRA-1, KRA-2), bozimu (KRA-2, KRA-3) – ubozimu (KRA-3), skozi (KRA-1–3) – skuzi (KRA-3), promožejnem (KRA-2) – premožejnejm (KRA-3) idr.
Raba »tujih besed« in pomanjkanje slovenske leksike sta po Pajku dokaz, da je »naš rokopis pravo zrkalo onega narečja ali pravo za pravo rekoč one govorice, ktero so govorili ljudje, kojim je rokopis naménjen«.162 Opozoril je tudi na kalkirane besedne zveze (npr. naprej vzetu, naprej pernesti)163 in na podvajanje izrazov za isti pomen (rat jenu svetnik, naprej vzetu oli govorjenu, vedeč oli vestno, povedali jenu skazali), kar je označil kot piščeve poskuse, »kakó bi samo po slovenski znajočim ljudem nemški tekst čem jasneje stolmačil«.164
Poznejše oznake jezika Kranjskega rokopisa so zelo pavšalne. V. Oblak (1887) pravi, da je razlika med jezikom rokopisa in jezikom priseg v knjigi ljubljanskih prisežnih obrazcev »jako neznatna«,165 K. Glaser (1894) pa: »Jezik je tak, kakor so ga pisali pisatelji protestantovski«.166 Po I. Grafenauerju (1973) je »mešanica gorenjskega narečja z močnimi dolenjskimi, dejal bi kar trubarskimi vplivi«,167 Lencek (1982) pa mu pripisuje poteze gorenjskega narečja (Dialectal features of the Upper Carniola dialect).168
Pravopis Kranjskega rokopisa je bil za Pajka najtrdnejši dokaz, da pisec ni mogel poznati Trubarjevih del.169 Črkopis je označil za nemški in navedel, da je le malo primerov latinskega pravopisa: npr. c za [k] pri zaimku Nicomer (KRA-2, KRA-4) in v za [v] pri glagolu voſchiti (KRA-3).170 V resnici je grafem v zelo pogost (3,5-krat pogostejši od w) in predstavlja največji odmik od nemškega pravopisa.
Pri pisanju sičnikov [s] in [z] ni razlikovanja. Za glas [s] so rabljena znamenja s, ſ in ß, za [z] le s in ſ, ne da bi se pisec držal kakršnega koli pravila glede tega, v kakšni kombinaciji se glasova pojavljata. Veliko bolj enotno je pisanje šumevcev, zlasti [š] in [ž], ki ju pisec sicer ne razlikuje. Oba sta namreč dosledno pisana po nemškem pravopisu kot ſch. V soglasniški kombinaciji [št] je [š] enkrat zapisan tudi kot s (st), sicer pa petkrat kot ſch (ſcht). Nemškega sestavljenega grafema v različici sch ni, ampak se tudi v nemškem besedilu in enkrat v nemškem naslovu pojavlja le ſch z glasovno vrednostjo [š].171
| Š | Ž | Č | |||||||||
| Skupaj | ſch | st = št | Skupaj | ſch | Skupaj | zh | z | tſch | ztſch | tzh | |
| KRA-1 | 8 | 8 | -- | 3 | 3 | 2 | -- | -- | 2 | -- | -- |
| KRA-2 | 5 | 5 | -- | 4 | 4 | 5 | -- | -- | 3 | 2 | -- |
| KRA-3 | 7 | 6 | 1 | 6 | 6 | 6 | 3 | 1172 | 1 | -- | 1 |
| KRA-4 | 4 | 4 | -- | 4 | 4 | 6 | 4 | -- | 2 | -- | -- |
| Skupaj | 24 | 23 | 1 | 17 | 17 | 19 | 7 | 1 | 8 | 2 | 1 |
Najbolj raznoliko zapisovanje srečamo pri šumevcu [č], ki se pojavlja v kar petih zapisovalnih načinih. Skoraj uravnoteženi sta obliki tſch z osmimi pojavitvami in zh s sedmimi, vendar zh v prvih dveh besedilih KRA-1 in KRA-2 pogrešamo. Precej manjkrat, enkrat do dvakrat, je [č] zapisan kot z, tzh in ztſch. V edinem primeru zapisa z – Rezthj – gre očitno za zamenjavo črk t in h in bi torej moralo pisati Rezhtj (rečti). Pajk in za njim drugi so Rezthj transliterirali kot reči,173 toda sestavljenega grafema zth ni v nobenem kranjskem besedilu, le enkrat samkrat tzh v KRA-3 (porotzhe). Redkost je tudi oblika zapisa tſch, omejena na zgolj dva primera v KRA-2 (reztſchi in ztſchaßu). Neenotnost pisanja [č] je značilnost vseh besedil razen KRA-1, ki pa je izjema bržkone samo zato, ker se [č] v njem pojavi vsega dvakrat.
Pisanje zh za [č] je Pajk označil kot »našéstvo (znajdenje) ali vže nemško ali pa našega pisarja«. Posnemanje Trubarjevega zh je imel za nemogoče, »ker o duhu Truberjeve pisave slovenske v našem rokopisu nij ni sluha ne sleda«. Tudi za [š] in [ž] je namreč Trubar uvedel ſh, a tega v Kranjskem rokopisu ne najdemo.174 Pri dvočrkju zh za [č] se je ustavil I. Grafenauer (1917), ki je rokopis datiral v prvo polovico ali sredino 16. stoletja in ga označil kot prirejenega po starejših predlogah, vsaj iz 15. stoletja. Neredka raba »Trubarjevega zh« po njegovem kaže, da bi zadnji prepisovalec že lahko poznal Trubarjeve prve knjige.175 Toda Grafenauer še ni mogel vedeti, da je zh izpričan že v predtrubarjevski dobi, v leta 1973 objavljenem Starogorskem rokopisu, ki ga datirajo še v konec 15. stoletja in je v slovenističnem svetu oživil vprašanja srednjeveške pismenosti pri Slovencih.176
Značilnost, ki Kranjski rokopis še posebej močno oddaljuje od pravopisa naših protestantov in modernega pravopisa, je skoraj dosledna raba grafema w za [b]. Ta je kot b zapisan le izjemoma, v besedilu KRA-1 dvakrat v besedi Burgar, v KRA-2 nikoli, v KRA-3 dvakrat (preoberniti, ſebo) in v KRA-4 trikrat (khlubi, obeniga, obene). Grafem v ima skoraj vedno glasovno vrednost [v], štirikrat tudi [u] in enkrat [f] (KRA-3) v adaptiranem nemškem glagolu ferhindrat (iz nem. verhindern). V nemškem obrazcu in nemških naslovih se razlikovanje med w in b dosledno ravna po tedanjem pravopisu, od katerega ne odstopa močneje niti zapis p v besedi bei (pey).177
Pisanje fonemov [B] in [V] kot b in w ter fonemov [U] in [F] kot v
| B | V | U in F kot v | ||||
| b | w | w | v | U | F | |
| KRA-1 | 2 | 2 | 1 | 2 | --- | --- |
| KRA-2 | --- | 7 | 3 | 8 | --- | --- |
| KRA-3 | 2 | 8 | 4 | 7 | 2 | 1 |
| KRA-4 | 3 | 4 | 2 | 17 | 2 | --- |
| Skupaj | 7 | 21 | 10 | 34 | 4 | 1 |
Pajk je opozoril še na neenotno pisanje glasov [i] in [j], obeh s tremi črkami: i, j in y, ter na »nepotrebno kopičenje pismenk« za en glas: ckh za [k], th za [t], ll za [l], tt za [t] itd.178 Kar zadeva zadnje, srečamo zelo velike razlike v pogostnosti posameznih zapisov. Daleč najpogostejši je ckh, nato ll in th, le dvakrat pa naletimo na tt, obakrat v besedilu KRA-2 v nedoločniku biti (witti).
Pisanje podvojenih grafemov in th
| C | K | |||||||
| Skupaj | z | tz | Skupaj | kh | ckh | ck | c | |
| KRA-1 | 2 | 2 | --- | 16 | 7 | 8 | 1 | -- |
| KRA-2 | 1 | --- | 1 | 18 | 10 | 7 | -- | 1 |
| KRA-3 | 2 | 2 | --- | 15 | 13 | 2 | -- | -- |
| KRA-4 | 3 | 2 | 1 | 13 | 10 | 2 | -- | 1 |
| Skupaj | 8 | 6 | 2 | 62 | 40 | 19 | 1 | 2 |
Sestavljeni grafem tz je dvakrat uporabljen za zapisovanje sicer redkega sičnika [c], ki ga je pisec rokopisa največkrat zapisal preprosto kot z. Za glas [k] pa srečamo kar štiri zapisovalne načine. Prevladujoč je kh (v 40 ali skoraj dveh tretjinah primerov), ki je v ljubljanski prisežni knjigi (LJU-1-17) že zelo redek, omejen samo na prvotne zapise (iz leta 1620 ali malo pozneje), v mlajših mestnih prisežnih besedilih pa ga sploh ni več. Sledi mu zapis ckh s pol manjšo zastopanostjo (19-krat), le za vzorec pa je zapisov ck (khſchckodj) in c (dvakrat Nicomer).
Različna pogostnost zapisovalnih načinov v posameznih besedilih morda priča, da vsi obrazci niso prepisani iz iste predloge. Več skupnega imata besedili KRA-1 in KRA-2: zlasti odsotnost zh in pogostnost ckh. KRA-3 odstopa po pogostem pisanju w za b in velikem številu th, KRA-4 po pogostnosti ll, obe pa po močno prevladujočem zapisovanju kh za [k]. Za domnevo o več predlogah govori tudi že omenjeno pojavljanje istih besed v dveh različicah: krejlu – krajlu, skozi – skuzi itd.
Ne nazadnje kaže poudariti še značilnost, po kateri se Kranjski rokopis razlikuje od vseh drugih obravnavanih mestnih prisežnih besedil. Napisan je namreč v gotici, kar ga približuje nekaterim slovenskim srednjeveškim jezikovnim spomenikom in ločuje od skoraj celotnega slovenskega pismenstva od Trubarja dalje. Pajk je sprva prav na podlagi gotice sklepal na starost rokopisa, katerega nastanek naj bi segal »vsaj takó daleč v preteklost, kakor prve tiskane knjige slovenske, tedaj najmenj v 16. stoletje«.179 Poznejša uradovalna besedila v slovenščini so skoraj brez izjeme napisana v humanistiki in le peščica zapisov odstopa od pravila.180
Kranjski rokopis ni le najstarejši ohranjeni rokopis v slovenščini, ki obravnava mestno okolje, iz njega izvira in je nastal v mestni pisarni, ampak mu pripada vsaj še eno prvenstvo. Njegove tri prisege in prisežni pouk so namreč prva znana slovenska prisežna besedila sploh, vsaj dvanajst let starejša od velikonedeljskega prisežnega obrazca iz leta 1570.181 Poleg tega gre za drugo najstarejše, morda pa celo za najzgodnejše slovensko uradovalno besedilo, če je morda vendarle nastalo že v prvih letih vladanja Maksimilijana I. (1493–1519). V »boju za prvenstvo« mu konkurira beneškoslovenski Černjejski rokopis s konca 15. in začetka 16. stoletja, 52 slovenskih zapisov (od 1497 dalje) v trijezičnem seznamu darov Marijini bratovščini v Černjeji.182 Kronološko naslednje znano uradovalno besedilo v slovenščini je od Kranjskega rokopisa mlajše vsaj šest let. Gre za poklonitveno prisego goriških deželnih stanov nadvojvodi Karlu iz leta 1564, ki jo s Kranjskim rokopisom povezuje priseganje deželnemu knezu (temu Suetlostiuimo jinu Velicoustimo Gospodo Carle Vaijvodi Vaustrie ijnu Gorizkhemo kneso).183
Posebej kaže poudariti dejstvo, da Kranjski rokopis ni edino slovensko besedilo iz 16. ali celo s konca 15. stoletja, ki so ga odkrili v tem gorenjskem mestu. Dobro desetletje za Kranjskim je bil leta 1883 objavljen še rokopis, v strokovni literaturi pogosto označen kot Slovenski načrt za pridigo. Našli so ga v župnijskem arhivu v Kranju, domneva se, da ga je napisal neki Italijan, jasna pa tudi ni datacija: verjetno konec 15. ali začetek 16. stoletja.184 Pravopisne značilnosti tega kratkega besedila kažejo prav malo sorodnosti s Kranjskim rokopisom, zato je komaj verjetno, da bi bila delo istega avtorja. A če je načrt za pridigo res nastal v Kranju, kjer so ga odkrili, lahko za to okolje sklepamo o določeni tradiciji slovenskega pismenstva, ki seže še v predknjižno dobo slovenskega jezika.
Pomen Kranjskega rokopisa je tem večji za lokalno okolje, saj poznamo iz Kranja do začetka 19. stoletja le dva slovenska dokumenta. Oba sta sicer cerkvene provenience, a se njuna vsebina prav tako nanaša na mestne organe, ljudi in okolje. Prvi je molitveni red za 40-urno pobožnost iz leta 1624, drugi pa šele oklicna knjiga kranjske župnije 1790–1809 s slovenskimi oklici iz prvih let 19. stoletja.185
Štirje prisežni obrazci Kranjskega rokopisa so poleg tega nadvse dragoceno pričevanje o družbeni vlogi slovenščine v enem največjih in najpomembnejših mest na Kranjskem. V Kranju priseganje v slovenščini v prvi polovici 16. ali celo že ob koncu 15. stoletja ni bilo običajna praksa le pri sprejemanju novih meščanov, ampak tudi pri nastopu funkcije mestnih svétnikov in mestnih sodnikov. Zgovorno je dejstvo, da sta v ljubljanski knjigi prisežnih obrazcev (iz leta 1620 ali kmalu zatem) prisežna obrazca za sodnike in svétnike zgolj nemška, kar pomeni, da je bilo v deželni prestolnici za obe visoki funkciji potrebno znanje nemščine.
Besedila Kranjskega rokopisa sama po sebi sicer le malo povedo, kakšno je bilo v ustni uradovalni rabi dejansko razmerje med slovenščino in nemščino. Ni namreč rečeno, da so prisežniki v Kranju po večini prisegali v slovenskem jeziku, in še manj, da so domačini prisegali samo v tem jeziku, prisežni pouk v nemščini pa da je bil namenjen zgolj slovenščine neveščim tujcem, ki so se v vlogi prič znašli pred mestnim sodiščem. Ugotovimo lahko le, da je bilo slovensko priseganje običajno tako v sodni praksi kot pri sprejemanju novih meščanov in pri nastopih sodniške in svétniške funkcije. Tudi dejstvo, da je samo sodnikov pouk zaprisežencem napisan v obeh jezikih, ne ponuja trdnih sklepov o razlogih za »dvojezičnost«. Glede na to, da se je Kranj v zgodnjem novem veku uvrščal med mesta s poudarjeno slovensko podobo,186 pa lahko upravičeno sklepamo, da je priseganje v slovenščini prevladovalo pred uporabo nemščine, ki je bila v deželi sicer absolutno dominanten pisni jezik. Kranjski rokopis obenem priča, da so prisežne obrazce že zgodaj, še pred Trubarjem, zelo verjetno prevajali v slovenščino tudi v marsikaterem drugem mestnem okolju.
Takšni starejši prevodi so se izgubili, razen če so jih zapisali ali prepisali v rokopisne knjige. Poleg kranjskega obrazca za svétnike KRA-2 je v slovenskem prostoru znan en sam tovrsten obrazec, zapisan pred letom 1721 v Ormožu (ORM-2). Kranjski obrazec za sodnike KRA-3 pa je sploh povsem osamljen primerek prisege te zvrsti pri mestnih organih, saj prisežni obrazec za sodnike kranjskih mest KRM-1 iz srede 18. stoletja ni mestne provenience, ampak je nastal pri državnem organu Reprezentanca in komora. Obrazec za novosprejete meščane KRA-1 je pomemben predvsem kot referenca za pet mlajših meščanskih prisežnih obrazcev iz Ljubljane, Ormoža in Novega mesta. Enako velja tudi za sodnikov pouk zapriseženim meščanom kot pričam KRA-4, ki po zvrsti sicer nima povsem ustreznega naslednika med prisežnimi besedili iz drugih mest; besedili ljubljanske prisege za zaslišane priče (LJU-10) in metliškega pouka prisežnikom (MET-1) sta namreč položeni v usta prisežnikom in sta zapisani v prvi osebi ednine.
Objave transkripcij in transliteracij in obravnave:
– Pajk, Janko: Stari rokopis Kranjskega mesta. V: Programm des k. k. Gymnasiums in Marburg. Marburg : Direktion, 1870, str. 25–43.
– Mikhailov, Nikolai: Frühslowenische Sprachdenkmäler. Die handschriftliche Periode der slowenischen Sprache [XIV. Jh. bis 1550] (Studies in Slavic and General Linguistics, Vol. 26), Amsterdam, Atlanta, GA : Rodopi, 1998, str. 12, 51, 71–73, 181–188.
– Mikhailov, Nikolai: Jezikovni spomeniki zgodnje slovenščine. Rokopisna doba slovenskega jezika (od XIV. stol. do leta 1550). Trst : Mladika, 2001, str. 61–63, 95–99.
Objava transkripcij in obravnava:
– Mikhailov, Nikolai: I monumenti linguistici sloveni dell´ »epoca dei manoscritti«. Lingua e letteratura slovena dai Monumenti di Frisinga a P. Trubar con una nuova edizione del Manoscritto di Cergneu (Studi slavi, No. 6). Pisa : ECIG, 1997, str. 5, 55, 76–78, 117–119, 167.
– Glaser, Karol: Zgodovina slovenskega slovstva. I. zvezek. Od početka do francoske revolucije. Ljubljana : Slovenska Matica, 1894, str. 70–71.
Objava transkripcij KRA-2 in KRA-3:
– Dolenc, Metod: Pravna zgodovina za slovensko ozemlje. Sostavni očrt. Ljubljana : Akademska založba, 1935, str. 266–267.
Objava transliteracij vseh priseg:
– Pogačnik, Jože (ur.): Srednjeveško slovstvo. Izbrano delo. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1972, str. 23–24.
Objava transkripcije in transliteracije KRA-4:
– Škrubej, Katja: Ritus gentis Slovanov v vzhodnih Alpah. Model rekonstrukcije pravnih razmerij na podlagi najstarejšega jezikovnega gradiva. Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2002, str. 168.
– Pajk, J.: Primetki k lanjskemu sestavku: »Stari rokopis Kranjskega mesta«. V: Programm des kais. kön. Gymnasiums in Marburg. Marburg : Direktion, 1871, str. 21–24.
– Dolenc, Metod: Pravna zgodovina za slovensko ozemlje. Sostavni očrt. Ljubljana : Akademska založba, 1935, str. 266–267.
– Glaser, Karol: Zgodovina slovenskega slovstva. I. zvezek. Od početka do francoske revolucije. Ljubljana : Slovenska Matica, 1894, str. 70–71.
– Grafenauer, Ivan: Kratka zgodovina slovenskega slovstva. I. Od začetka do marčne revolucije. Ljubljana : Katoliška bukvarna, 1917, str. 55.
– Grafenauer, Ivan: Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva. Celje : Mohorjeva družba, 1973, str. 83–84.
– Gruden, Josip: Zgodovina slovenskega naroda. Celovec : Družba sv. Mohorja, 1910–1916, str. 505.
– Kidrič, France: Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do marčne revolucije. Ljubljana : Slovenska Matica, 1929, str. 13.
– Kos, Janko - Dolinar, Ksenija (ur.): Slovenska književnost (Leksikoni Cankarjeve založbe, Književnost 1). Ljubljana: Cankarjeva založba, 1982, str. 287.
– Legiša, Lino - Tomšič, France: Pismenstvo, v: Lino Legiša (ur.), Alfonz Gspan (ur.), Zgodovina slovenskega slovstva I. Do začetkov romantike. Ljubljana : Slovenska matica, 1956, str. 176–178.
– Lencek, Rado L.: The Structure and History of the Slovene Language. Columbus, Ohio : Slavica Publishers, 1982, str. 314.
– Petrè, Fran: Srednjovjekovna pismenost u Sloveniji, v: Zbornik Filozofskog fakulteta Sveučilišta u Zagrebu. Zagreb, 1955, str. 84.
– Pogačnik, Jože: Zgodovina slovenskega slovstva I, Srednji vek, reformacija in protireformacija, manirizem in barok. Maribor : Obzorja, 1968, str. 52.
– Pogačnik, Jože - Zadravec, Franc: Zgodovina slovenskega slovstva. Maribor : Obzorja, 1973, str. 37.
– Radics., P. pl.: Slovenščina v besedi in pismu po šolah in uradih. Kulturno-zgodovinska studija, v: Letopis Matice Slovenske za leto 1879. Ljubljana : Matica Slovenska, str. 26 [str. 1–33].
– Ramovš, Franc: Historična gramatika slovenskega jezika. II. Konzonantizem. Ljubljana : Učiteljska tiskarna, 1924, str. III.
– Slekovec, Matej: Doneski k zgodovini cerkvâ in farâ na Kranjskem. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko VIII (1898), str. 47 [str. 41–47].
– Slodnjak, Anton: Geschichte der slowenischen Literatur. Berlin : Walter de Gruyter & Co., 1958, str. 42.
– Škrubej, Katja: Ritus gentis Slovanov v vzhodnih Alpah. Model rekonstrukcije pravnih razmerij na podlagi najstarejšega jezikovnega gradiva. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2002, str. 168.
– Toporišič, Jože: Slovenska slovnica. Razširjena izdaja. Maribor : Obzorja, 1984, str. 685, 686.
– Toporišič, Jože: Slovenska slovnica. Pregledana in razširjena izdaja. Maribor : Obzorja, 1991, str. 685, 686.
– Toporišič, Jože: Slovenska slovnica. 4., prenovljena in razširjena izdaja. Maribor : Obzorja, 2000, str. 795, 796.
– Toporišič, Jože: Slovenska slovnica. Četrta, prenovljena in razširjena izdaja. Maribor : Obzorja, 2004, str. 795, 796.
– Žontar, Josip: Zgodovina mesta Kranja. Ljubljana : Muzejsko društvo za Slovenijo, 1939, str. 46, 90, 318, 442.
– Bratuž, Lojzka: Primeri rokopisnega gradiva v slovenskem jeziku na Goriškem od 16. do 19. stoletja. Goriški letnik 27 (2000), str. 132–133 [str. 131–142].
– Golec, Boris: Iz zgodovine pisarniške slovenščine v 1. polovici 18. stoletja. Arhivi 24 (2001), str. 92 [str. 87–108].
– Golec, Boris: Regionalne razlike v jezikovni podobi prebivalstva slovenskih celinskih mest med 16. in 18. stoletjem. Zgodovinski časopis 57 (2003), str. 29 sl. [str. 23–38].
– Golec, Boris: Starejša arhivska slovenica mesta Kranja. Arhivi 25 (2002), str. 67–76.
– Ilešič, Fran: Hrvatski utjecaji u istočno-štajerskim tekstovima (Preštampano iz 162. knjige »Rada« Jugoslovenske akademije znanosti i umjetnosti). Zagreb : Tisk Dioničke tiskare, 1905, str. 2.
– Koblar, France: Pajk Janko, geslo v: Slovenski biografski leksikon. Šesti zvezek. Mrkun–Peterlin. Ljubljana : Zadružna gospodarska banka, 1935, str. 251–256.
– Kosi, Miha: Potujoči srednji vek. Cesta, popotnik in promet na Slovenskem med antiko in 16. stoletjem. Ljubljana : ZRC SAZU, Založba ZRC, 1998, str. 172.
– Pohl, Walter - Vocelka, Karl: Habsburžani. Zgodovina evropske rodbine. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1994, str. 62, 63, 73–74, 101, 102, 108, 110, 117, 132, 136, 143, 161.
– Rigler, Jakob: Jezikovnokulturna orientacija Štajercev v starejših obdobjih, v: Svet med Muro in Dravo. Maribor : Obzorja, str. 662–663 [str. 661–681].
– [Trubar, Primož:] Catechiſmus In der Windiſchen Sprach, sambt einer kürtzen Außlegung in geſang weiß. etc. [Tübingen, 1550].
– Verbič, Marija: Deželnozborski spisi kranjskih stanov (Publikacije Arhiva SR Slovenije, Viri 1). Ljubljana : Arhiv Socialistične republike Slovenije, 1980, str. 19 sl.
– Žontar, Josip: Zgodovina mesta Kranja. Ljubljana : Muzejsko društvo za Slovenijo, 1939, str. 96, 170.
Gor: Vsebina Prejšnji: Kamnik (KAM-1) Naslednji: Ljubljana 1. del (LJU-1–17)