Ljubljana 1. del (LJU-1–17)

3. Sedanje in prejšnja hranišča

4. Dosedanje objave in obravnave

Na rokopisni kodeks ljubljanskega mesta, tedaj shranjen v dunajski univerzitetni knjižnici, je leta 1879 prvi opozoril Peter Radics, čigar kratki prispevek v Letopisu Matice Slovenske zgolj sumarno povzema vsebino prisežnih obrazcev in podaja okvirni čas njihovega nastanka.²⁹⁸ Edina integralna objava rokopisa – vseh njegovih nemških, slovenskih in italijanskih prisežnih obrazcev skupaj z uvodnim kazalom in pripisi – je v isti periodični publikaciji sledila pet let pozneje (1884). Objavitelj bibliotekar in bibliograf Franc Simonič se je omejil na glavne kodikološke značilnosti in popravil Radicsevo pavšalno datacijo. Samo tri leta zatem (1887) je slovenski del kodeksa, prav tako v Letopisu Matice Slovenske, doživel doslej edino analitično pravopisno in jezikovno obravnavo, prispevek jezikoslovca Vatroslava Oblaka. Ta je ponovno objavil samo slovenska besedila, pri kodikološki obravnavi in določanju časa nastanka pa pomeni njegova razprava korak nazaj glede na Simoničevo.

Kolikor je znano, se za njim ni nihče loteval ne jezikovne ne vsebinske analize rokopisa. Na eni strani zaradi Oblakove izčrpne jezikovne obravnave in majhne vsebinske atraktivnosti besedil, na drugi gotovo tudi zaradi težje dostopnosti kodeksa, ki je še skoraj sto let ostal na Dunaju. Glavne Simoničeve in Oblakove ugotovitve je povzel K. Glaser v Zgodovini slovenskega slovstva (1894),²⁹⁹ poznejše slovstvene zgodovine in slovnice pa so rokopisu namenile zgolj omembo (npr. Grafenauer 1917, Ramovš 1924, Legiša - Tomšič 1956)³⁰⁰ ali niti te ne (Kidrič 1929).³⁰¹ Dunajsko hranišče in obe objavi navaja F. Kidrič v kronološkem seznamu slovenskih tiskov in rokopisov (1921–22).³⁰² Od pregledov slovenske zgodovine omenja ljubljanske prisege le Grudnova Zgodovina slovenskega naroda (1910–16),³⁰³ s pravnozgodovinskega vidika pa se je dveh priseg (LJU-1 in LJU-12) dotaknil in ju ponatisnil M. Dolenc v Pravni zgodovini za slovensko ozemlje (1935).³⁰⁴

Od slovstvenih zgodovinarjev je rokopisu namenil nekaj več pozornosti šele J. Koruza v svojem pregledu zapisanih primerov uradne slovenščine (1973), v katerem ga imenuje »ljubljanski prisežni kodeks oziroma dvodelna rokopisna prisežna knjiga v dunajski univerzitetni knjižnici«.³⁰⁵ Oblakove transkripcije štirih besedil (LJU-3, LJU-8, LJU-10 in LJU-16) je J. Toporišič brez komentarja in le z navedbo hranišča, objave in datacije uvrstil v Slovenska zvrstna besedila (1981).³⁰⁶ Vizualna podoba prve slovenske prisege v rokopisu (LJU-1) je bila širši javnosti prvič predstavljena leta 1971 na razstavi Arhiva Slovenije Slovenščina v dokumentih skozi stoletja.³⁰⁷ Druga razstava osrednjega slovenskega arhiva z isto tematiko in naslovom Iz roda v rod je leta 1982 postregla še z dvema reprodukcijama (LJU-6 in LJU-8), a se je v razstavnem katalogu med objavami faksimilov znašla samo prva, meščanska prisega (LJU-1).³⁰⁸ To je očitno razlog, da govori M. Košir (1992) v svojem pregledu starejših slovenskih priseg začuda zgolj o enem prisežnem obrazcu za ljubljanske meščane in prebivalce mesta.³⁰⁹

Ljubljanske prisežne obrazce lahko upravičeno imenujemo zanemarjene oziroma prezrte, saj niso doživeli ustrezne zgodovinske, pravnozgodovinske in arhivistične prezentacije. Še posebej kaže opozoriti, da jih pogrešamo v delih o zgodovini mesta Ljubljana od I. Vrhovca (1886) dalje.³¹⁰

5. Oblikovne značilnosti

Rokopisni kodeks je dobil sedanjo zunanjo podobo šele leta 1998 v konservatorsko-restavratorski delavnici Arhiva Republike Slovenije.³¹¹ Ob drugih zaščitnih posegih so mu tedaj izdelali novi platnici (21,5 x 33,4 cm) in zaščitno mapo. V njej sta shranjeni tudi platnici velikosti 20,8 x 33 cm, ki ju je kodeks dobil med hranjenjem na Dunaju, o čemer priča dunajska signatura na sprednji strani platnic: »Manuscripta II 385«. Na hrbtu je napis s pozlačenimi črkami v tiskani gotici: »Eidesformeln für die Stadt Laybach«. Samo ugibamo lahko, ali je bil enak napis tudi na prejšnjih platnicah, s katerima je kodeks prišel iz Ljubljane na Dunaj. Za takšno podmeno morda govori zapis Laybach z y. Na sprednji strani prvega folija in zadnji strani zadnjega folija je vtisnjen žig modre barve: Universitaets-Bibliothek in Wien.

Kodeks obsega 33 listov in je sestavljen iz dveh delov, ki so ju najverjetneje združili še v času, ko sta bila oba dela vzporedno v rabi, tj. v prvi polovici 18. stoletja. O tem, kje se končuje prvi del in kje začenja drugi, sta bila objavitelja F. Simonič in V. Oblak različnega mnenja. Po Simoniču ima prvi del 23 in drugi 10 listov,³¹² po Oblaku, ki ju imenuje rokopis A in B, pa je v prvem delu 26 in v drugem 7 listov.³¹³ Iz praktičnih razlogov ohranjam Oblakovi oznaki rokopis A in B, vendar v takšnem pomenu, kot je prvi in drugi del opredelil Simonič: rokopis A obsega samo prvih 23 listov.

Prvi del, rokopis A, je v celoti sestavljen iz enakega papirja velikosti okoli 29 x 20,5 cm. Na enajstih od 23 listov je vodni znak s podobo nekakšnega grba, ki ima zgoraj križ, spodaj pa narobe obrnjeno črko B.³¹⁴ Prvotno oštevilčenje folijev 1 do 22 je rokopis dobil že ob nastanku in teče na zgornjem desnem robu vsakega folija. Prvi folij s kazalom (Register) ni oštevilčen, prav tako ne zadnje strani listov. Na vsaki strani je na levem robu po celotni dolžini strani s svinčnikom potegnjena črta, ki od glavnega besedila ločuje prostor, namenjen poznejšim pripisom na margini. Dva listka sta bila dodana pozneje. Prvi z mlajšo, arhivsko številko folija 20 je prilepljen na levi rob sprednje strani folija 18, kjer ga je našel že Oblak (1887).³¹⁵ Zapis na njem je besedilo, ki predstavlja poznejši vrinek v prisego »culenderja« (LJU-9), napisano na zadnji strani prejšnjega folija 17. Na isto prisego se nanaša tudi zapis na drugem, veliko manjšem in neprilepljenem listku z arhivsko številko folija 19.

Drugi del kodeksa, rokopis B, sestavlja 10 prvemu delu prilepljenih listov. Na njih se nadaljuje oštevilčenje folijev na zgornjem desnem robu (fol. 23–32), ki je sicer precej mlajše in pisano s svinčnikom (številki 31 in 32 sta zabrisani). Rokopis B je po obliki manj enoten od rokopisa A. Dejansko gre za dva manjša sklopa, ki ju bomo imenovali B1 in B2 in se med seboj razlikujeta predvsem po dolžini strani. Po restavratorskem posegu ni več vidno, ali sta bila rokopisu A prilepljena ali prišita. Sklop B1 sestavljajo trije listi (fol. 23–25), ki merijo okoli 29,5 x 20,5 cm, kar je v dolžino približno pol centimetra več kot listi rokopisa A. Papir folija 23 se nekoliko razlikuje od papirja fol. 24 in 25, ta list je tudi za nekaj milimetrov daljši od drugih dveh in je brez vodnega znaka. Folij 25 ima enak vodni znak, kot ga srečamo na fol. 27 v sklopu B1. V tem sklopu (fol. 26–32) je vseh sedem listov daljših (32 cm) kot v rokopisu A in sklopu B1, zadnji štirje (fol. 29–32) so v povprečju tudi za pol centimetra širši (21 cm). Papir celotnega sklopa B2 je enak ali zelo podoben, vendar najdemo na folijih šest različnih vodnih znakov, le folij 26 je brez njega.

Celotni kodeks je bil pozneje foliiran še dvakrat, zato imajo posamezni foliji kar tri oštevilčenja. Drugo oštevilčenje se je pridružilo prvotnemu na zgornjem desnem robu, tretje je na desnem robu spodaj. Bržčas je avtor spodnje foliacije V. Oblak, ki jo citira v svoji objavi (1887),³¹⁶ ali pa nekdo le malo pred tem, kajti po Simoniču (1884) so bili oštevilčeni le foliji »prve starejše knjige« (od 1 do 22), »druga novejša prisežna knjiga« pa »ni paginirana«.³¹⁷ Obe mlajši oštevilčenji se, drugače kot prvotno, začenjata že na prvem, prvotno nefoliiranem listu, kjer je kazalo vsebine (Register), in tečeta vzporedno do folija 18. Tu prva, zgornja foliacija zajame še oba listka (fol. 19 in 20), tako da se na naslednjem foliju v knjigi nadaljuje s številko 21, spodnja foliacija pa s številko 19. Dvoštevilčna razlika ostane do konca knjige. Zadnji folij s prvotno številko 32 ima zgoraj številko 35 in spodaj 33. Kazalo (Register) na začetku rokopisa A se nanaša samo na ta del kodeksa oziroma, natančneje, na prisege, ki so bile vanj vpisane že ob nastanku rokopisa, od pozneje pripisanih pa so v kazalo vnesli samo naslove prvih, po nastanku starejših in zapisanih na folijih 20, 21 in 12. Seznam vseh besedil v knjigi gl. v točki 7.

6. Okoliščine in čas nastanka

Ni dvoma, da je kodeks nastal pri ljubljanski mestni upravi, o čemer v domala slehernem prisežnem obrazcu pričata omembi Ljubljane in njene upravno-politične strukture. Teže določljiv je čas nastanka, saj gre v osnovi za dva pozneje združena rokopisa (A in B) in za raznočasne zapise več rok. Mnoge prisege vsebujejo poleg tega še krajše ali daljše sočasne in poznejše dopolnitve, večinoma pripisane ob robu. Od dopolnitev je mogoče dokaj natančno datirati le tiste, ki navajajo ime novega cesarja.

Datiranje rokopisa ima za seboj 130 let zgodovine, začenši s prvo omembo v literaturi leta 1879. Zanimivo je, da je bil pri določanju časovnega razpona, v katerem je kodeks nastajal, še najbolj natančen Simonič (1884), ki je po krivici ostal prezrt, nato pa je trajalo skoraj celo stoletje, preden so na podlagi izvirnika ponovno pravilno določili starost najstarejših slovenskih priseg v rokopisu A. Simonič je zavrnil Radicsevo trditev (1879), da je (celoten) kodeks »iz dobe cesarja Ferdinanda II.«³¹⁸ (1619–1637), in pravilno ugotavljal, da velja to le za njegov najstarejši del, najmlajše prisege pa so iz časa Karla VI. (1726–1740).³¹⁹ Pri tem nekoliko preseneča njegovo mnenje o letnici 1727, navedeni na zadnjem listu: »utegne biti zadnja, kar se je na ta kodeks prisegalo!«³²⁰ Letnica, ena od štirih v celotnem kodeksu (1659, 1718, 1726 in 1727), je res najmlajša, za povrh navedena na koncu kodeksa in bržčas zaznamuje datum, po katerem v knjigo niso več dopisovali. Kar pa zadeva konec priseganj, ne more biti leto 1727 nobeno merilo. Knjigo bi za posamezne primere končno lahko uporabljali tudi še po smrti zadnjega v njej navedenega vladarja Karla VI. (1711–1740).

Oblak (1887), ki se je analitično lotil jezikovne plati slovenskega dela kodeksa, je bil pri datiranju njegovega nastajanja v primerjavi s Simoničem precej manj natančen. Po njegovem izvira namreč prvi rokopis – imenuje ga A (26 listov) – »kakor se lahko prepričamo iz vsebine prisežnih obrazcev, iz dobe cesarja Ferdinanda II. (1619 do 1637) ali Ferdinanda III. (1637 do 1657), tedaj iz prve polovice XVII. stoletja«.³²¹ Toda če se ne bi omejil samo na slovenska besedila in bi analiziral tudi nemške in obe italijanski prisegi, mu ne bi bilo treba razglabljati, da je s cesarjem Ferdinandom mišljen »samo Ferdinand II. ali III. in ne morda I.«,³²² saj je v treh nemških in eni italijanski prisegi izrecno navedeno ime Ferdinanda II.³²³ Pravilna pa je Oblakova ugotovitev, da je v prvem rokopisu (A) treba razlikovati med prvotnimi, najstarejšimi prisegami in drugimi, vpisanimi pozneje, ki jih je imel – brez posebne utemeljitve, predvsem na podlagi pisave – za prisege »nedvomljivo iz dobe Ferdinandove, tedaj iz prve polovice XVII. stoletja«.³²⁴ Precej površen je bil tudi pri datiranju drugega dela knjige, ki ga imenuje rokopis B (7 listov). Glede na datum na zadnjem listu, 4. julij 1726, ko so prisegli solni merčuni, in na podlagi zmotnega ugotavljanja, da je celoten rokopis B pisala ista roka, naj bi bilo »vseh sedem listov (B) iz l. 1726, ali je pa prvih šest od njih samo nekaj let starejših; na vsak način je tedaj drugi del rokopisni (B) iz početka XVIII. stol.«.³²⁵ Toda pisave obrazcev v resnici niso tako enotne. Knjiga obrazcev namreč ne vsebuje samo dveh pisav, ene iz prve polovice 17. stoletja in druge iz leta 1726 ali malo pred tem, ampak je delo več rok.

Oblakovo negotovo datiranje v čas Ferdinanda II. ali III. se v literaturi pojavlja še veliko pozneje. F. Kidrič, ki kodeksa morda nikoli ni imel v rokah, je v svojem kronološkem seznamu slovenskih tiskov in rokopisov (1921–22) uvrstil besedila pod letnico 1619 in jim, ne da bi upošteval poznejši nastanek drugega sklopa priseg, pripisal datacijo 1619–1637–1657.³²⁶ M. Dolenc (1935), ki kodeksa sam najverjetneje prav tako ni videl, je o njem zapisal: »V dunajski vseučiliščni knjižnici se hrani rokopis (sig. Manusc. III. 35) iz dobe Ferdinanda II. ali III. (1619. do 1637. ali 1637. do 1657.), ki se je uporabljal uradno tudi še pod Leopoldom I. (1657. do 1705.) in Karlom VI. (1705. do 1740.).«³²⁷ Tudi Legiša in Tomšič (1956) sta datacijo očitno povzela po Oblaku: »prisežni obrazci za ljubljanske občinske funkcionarje 1619–1637 ali 1657«.³²⁸ Razstavni katalog Arhiva Slovenije iz leta 1971 pa je pri datiranju prve, meščanske prisege (LJU-1) sploh zelo nenatančen: »začetek 17. stoletja«, čemur pravilno dodaja: »Ta prisega je bila v uporabi v času cesarjev Ferdinanda, Leopolda in Karla VI.«³²⁹ Šele ko se je kodeks z Dunaja vrnil v Ljubljano in je bil v drugem razstavnem katalogu Arhiva Slovenije (1982) objavljen tudi faksimile prve prisege (LJU-1), so datacijo ustrezno popravili ter približali sto let prej objavljenim Radicsevim in Simoničevim ugotovitvam: »Ljubljanska meščanska prisega. Ljubljana, 1619–1637. Nastala je leta 1619, ko je nadvojvoda Ferdinand II. postal nemški cesar, ali po tem letu.«³³⁰ Površnejše je datiranje drugih dveh tedaj razstavljenih priseg (LJU-6 in LJU-8), ki imata v katalogu letnico nastanka 1619.³³¹ Še najbolj točno datacijo, takšno, kot jo ima že K. Glaser (1894),³³² navaja v novejšem času leksikon Slovenska književnost (1982), in sicer z mejnima letnicama vladanja Ferdinanda II. in Karla VI.: »1619–37, 1711–40«.³³³ Tudi M. Košir (1992) je prvo, meščansko prisego (LJU-1) po Oblaku in drugem razstavnem katalogu postavil v leto »1619 /.../ ali kmalu po tem letu«.³³⁴ V inventarju rokopisov Zgodovinskega arhiva Ljubljana pa za celotni kodeks še vedno najdemo zelo netočno časovno opredelitev: »1600–1700 (okvirno)«.³³⁵

Kodikološke in vsebinske značilnosti kodeksa omogočajo danes natančnejšo, čeprav v podrobnostih še vedno ne povsem dorečeno kronologijo njegovega nastajanja. Ista roka z enakim duktusom je pisala najstarejše prisege rokopisa A, uvrščene tudi v kazalo na začetku knjige (Register), med katerimi je sedem slovenskih (LJU-1–2, LJU-4, LJU-6, LJU-7–8 in LJU-10). Da so nastale v času cesarja Ferdinanda II. (1619–1637), dokazuje navedba vrstilnega števnika drugi pri cesarjevem imenu, ki jo srečamo štirikrat.³³⁶ Ni torej dvoma o časovnem okviru nastanka prve skupine priseg: med 28. avgustom 1619, ko je bil nadvojvoda Ferdinand izvoljen za cesarja, in 15. februarjem 1637, dnevom njegove smrti,³³⁷ v obeh primerih z nekajdnevnim zamikom, kolikor sta novici o izvolitvi za cesarja in o vladarjevi smrti potrebovali do Ljubljane.

Vprašanje natančnejše datacije prvega rokopisa v kodeksu (rokopis A) in posameznih besedil v njem sem skušal rešiti na tri načine: 1) s primerjanjem vodnega znaka papirja z drugimi vodnimi znaki ljubljanskega mestnega arhiva v času Ferdinanda II., 2) s primerjanjem pisav ljubljanskih pisarjev iz istega časa in 3) z analiziranjem vsebine in iskanjem morebitnih datacijskih opornih točk. Temeljno oporo datiranju je dala primerjava vodnih znakov v skoraj brez vrzeli ohranjenih mestnih knjigah prejemkov in izdatkov.³³⁸ Prvi del kodeksa (rokopis A) ima v celoti enoten vodni znak, kakršnega srečamo v omenjenih knjigah samo tri leta zapored, prvič leta 1617 in zadnjič 1619.³³⁹ Na podlagi te ugotovitve lahko začetek pisanja prvega dela kodeksa (rokopis A) postavimo v leto Ferdinandove izvolitve za cesarja 1619, ne prej kot v prve dni meseca septembra. Obstaja seveda tudi možnost, da so papir uporabili po tem letu, a gre vsekakor za majhen časovni razmik, če upoštevamo, da se vodni znaki v mestnih rokopisnih knjigah menjavajo zelo hitro, v povprečju vsakih nekaj let.³⁴⁰

Tu nam pri dataciji priskoči na pomoč ključni vsebinski element: med najstarejšimi prisežnimi obrazci je prisega mestnega registratorja (fol. 6), to funkcijo pa so v Ljubljani uvedli šele spomladi 1620! Mestni magistrat je izdal dekret o uvedbi registrature 13. marca 1620 in za leto dni, od sv. Jurija dalje, za prvega registratorja imenoval mestnega svétnika Ludvika Agnellatija.³⁴¹ Ta je po knjigi mestnih izdatkov nastopil službo s 1. majem 1620.³⁴²

Primerjava z referenčnimi dokumenti, na katerih sta Agnellatijeva pisava in lastnoročni podpis,³⁴³ je pokazala, da je nesporno prav on pisec prvega sklopa nemških prisežnih besedil v kodeksu. Njegov duktus je prepoznaven tako v kurzivi kot v pokončnih, »tiskanih« črkah. Od duktusa nemških besedil se sicer nekoliko razlikuje enotni duktus prvih sedmih slovenskih priseg, ki sodijo v sklop prvotnih besedil v knjigi in so vsa delo iste roke, a lahko tudi slovenska besedila z veliko gotovostjo pripišemo registratorju Agnellatiju. Paleografske razlike z nemškimi besedili so namreč posledica rabe različnih pisav: gotice za nemška in humanistike za slovenska besedila. Agnellatijeve poteze so prav tako prepoznavne v petih poznejših slovenskih prisegah rokopisa A (LJU-3, LJU-5, LJU-9, LJU-11 in LJU-12). Po Simoniču naj bi bila ta besedila delo drugih rok,³⁴⁴ vendar gre pritrditi Oblakovemu mnenju, da je prisege »pisala najbrž ista roka kakor prve [prvotne, najstarejše], samo da je pisava bolj ležeča, nagla in nelepa, dočim je pri prvih prisegah pisava bolj stoječa«.³⁴⁵ Identičnost pisarja jasno potrjuje nemška različica prisege mestnega gostača (fol. 20´–21), ki je v knjigi tik pred slovensko različico LJU-12 (fol. 21´–22), duktus pa najbolj odstopa pri prisegi »culenderja« LJU-9.

Glede na vodni znak rokopisa A, ki v knjigah mestnih prejemkov in izdatkov preneha z letom 1619, in na uvedbo mestne registrature spomladi 1620 lahko nastanek rokopisa A oziroma njegovih prvotnih priseg z veliko gotovostjo datiramo v leto 1620 ali malo zatem, vsekakor v zgodnje obdobje delovanja registratorja in poznejšega mestnega pisarja Ludvika Agnellatija.³⁴⁶ Nastavitev knjige prisežnih obrazcev v tem času je razumljiva, saj so registraturo uvedli prav z namenom, da uredijo mestne spise, listine in svoboščine. Zgornja časovna meja Agnellatijevega vpisovanja v knjigo prisežnih obrazcev pa je datum njegove smrti, 6. marec 1656.³⁴⁷ Ludvik Agnellati je v teh 36 letih temeljito zaznamoval ljubljansko mestno pisarno. Do leta 1629 je bil mestni registrator, v letu 1630 pa je prevzel še precej bolje plačano službo mestnega pisarja, tako da so službi z naslednjim letom dejansko združili. Šele leta 1649 se je ob pisarju spet pojavil poseben registrator, a je imel glede na zelo skromno plačo majhen obseg dela.³⁴⁸

Življenje Ludvika Agnellatija je na splošno dobro dokumentirano. Glede na podatek v mrliški matici stolne župnije, da je bil ob smrti 6. marca 1656 star 58 let,³⁴⁹ se je moral roditi leta 1597 ali 1598, skoraj zagotovo v protestantski družini v Ljubljani. Prav dejstvo, da so bili Agnellatiji protestanti, je očitno odgovor na vprašanje, zakaj njegov krst ni vpisan v stolnično krstno matico.³⁵⁰ Ludvik je bil bodisi sin lekarnarja Vincenca Agnellatija, ki se v Ljubljani omenja od leta 1575 do smrti leta 1608, bodisi njegovega brata Janeza Krstnika, omenjanega od 1587 dalje. Brata sta prišla na Kranjsko iz italijanskih dežel, o čemer govorijo poleg priimka tudi nekajkrat izpričane izvorne oblike njunih osebnih imen.³⁵¹ Ludvik je odraščal že v Ljubljani, ni pa znano, kje se je šolal. Med študenti ljubljanske jezuitske gimnazije najdemo leta 1612 samo njegovega sorodnika Ljubljančana Vincenca Agnellatija.³⁵² Kmalu zatem, leta 1616, si je Ludvik v domačem mestu še zelo mlad ustvaril družino.³⁵³ Leta 1619, ko naj bi mu bilo komaj kakšnih 22 let, ga srečamo že s funkcijo nižjega mestnega komornika,³⁵⁴ naslednje leto pa je postal prvi mestni registrator in ostal v mestni pisarni celih 36 let do smrti. Sam se je vedno podpisoval Agnellati, a se zanj in za druge člane rodbine v virih pogosto pojavlja tudi različica Angellati.³⁵⁵

Glede na dolgotrajnost Agnellatijevega službovanja v mestni pisarni (1620–1656) je teže ugotavljati čas nastanka tistih petih slovenskih in drugih priseg, ki so bile v knjigo prisežnih obrazcev vpisane pozneje. Poleg duktusa kot zelo negotove reference se je bilo pri datiranju mogoče opreti samo na vsebino. Najtrdnejšo oporo za datiranje nudijo tri poznejše prisege za mestnega gostača – nemška, slovenska in italijanska (fol. 20´–23). Nastati niso mogle pred 15. februarjem 1636, ko je ljubljanski mestni svet sklenil za gostače uvesti posebno pravno kategorijo mestnega prebivalstva, izdal zanje lastni statut in jim naložil posebno prisego (einen absonderlichen Aÿdt).³⁵⁶ Ni dvoma, da je bila nemška gostaška prisega napisana še v istem letu ali najpozneje v začetku naslednjega leta, saj je v njej naveden Ferdinand II. (fol. 20´), ki je umrl 15. februarja 1637. Da je tudi slovenska prisega nastala takrat, čeprav pri cesarjevem imenu nima vrstilnega števnika, pričajo pisava, črnilo in sočasni vpis prisege v uvodno kazalo: Inwohner Aÿdt. folio 20. 21. Nekoliko mlajši nastanek italijanske različice, leta 1637 ali pozneje, pa razkriva navedba imena naslednjega vladarja Ferdinanda III. (fol. 22´). Nemška in slovenska različica sta zanesljivo še iz časa pred smrtjo Ferdinanda II. in sta bili v knjigo zapisani ali prepisani zelo kmalu po sprejetju sklepa o posebni prisegi za gostače. V knjigi mestnih sejnih zapisnikov je namreč že 26. februarja 1636, samo enajst dni po sprejetju sklepa o razlikovanju med pravimi meščani in gostači, navedeno, da bo skupina 13 novo sprejetih gostačev prisegla po sestavljenem prisežnem obrazcu za gostače (daß sie daß verfasste Inwohner Jurament praestieren), kar se je dva dni pozneje tudi zgodilo.³⁵⁷ Ni dvoma, da so bili med prisežniki takšni, ki so prisegli slovensko, saj jih je pet izviralo iz podeželske okolice. Da je italijanska različica obrazca mlajša, lahko tudi več let, pa je razumljivo ob maloštevilnosti italijanskega življa v Ljubljani. Potreba po njenem zapisu se je pač rodila šele, ko so med mestne gostače sprejemali prvega Italijana, neveščega nemščine ali slovenščine.

Med nastankom najstarejšega sklopa priseg (leta 1620 ali kmalu zatem) in zapisom gostaške prisege (1636) je bila v kodeks pripisana najmanj ena slovenska prisega. V uvodnem kazalu je namreč prvotnim 15 naslovom pred gostaško prisego dodan naslov: prisega za mestnega valpta (Statt Ambtmans Aÿdt). Ta je tudi v samem rokopisu našla mesto tik pred nemško prisego za gostača (fol. 20). Precej teže je v prvem rokopisu A ugotovljiv čas nastanka ostalih treh pozneje pripisanih slovenskih priseg, ki so tako kot pet dodanih nemških in ena italijanska raztresene po knjigi in zapisane na hrbtnih straneh listov, kjer je bilo še dovolj praznega prostora. Gre za prisežni obrazec merilca soli (LJU-3), reformirani obrazec merilca vina (LJU-5) in za obrazec vratarja pri Vodnih vratih, t. i. »culenderja« (LJU-9). Oporo za kronologijo njihovega nastajanja daje uvodno kazalo, v katerem je prisega merilca soli pripisana kot zadnja, drugih dveh pa v njem ni. Na podlagi te ugotovitve je Simonič določil naslednje kronološko zaporedje: najprej LJU-11, LJU-12 in LJU-3, kot so njihovi naslovi zaporedoma pripisani v uvodno kazalo, tem sledita obe italijanski in štiri nemške prisege, nato pa slovenski LJU-5 in LJU-9.³⁵⁸ Toda za reformirano prisego merilca vina LJU-5 ni rečeno, da je res nastala šele kot predzadnja, ampak bi bila med pripisanimi prisegami ne nazadnje lahko celo najstarejša. V kazalu se preprosto ni znašla zato, ker je v njem že bila prvotna prisega merilca vina LJU-6, ki ji je reformirana pripisana. Za najmlajšo lahko tako z veliko verjetnostjo označimo prisego »culenderja« LJU-9, ki je torej nastala med letoma 1636 (zapis prisege mestnega gostača) in 1656 (smrt pisarja Agnellatija) in ki tudi po duktusu najbolj odstopa od vseh drugih. K točnejši dataciji priseg LJU-5 in LJU-9 »ante quem non« bodo morda kdaj pripomogle nove ugotovitve v zvezi z obveznostmi vinskega merilca in »culenderja«. Reformirana prisega za vinskega merilca (LJU-5) je namreč zanesljivo nastala zaradi drugačne, po vsej verjetnosti nove obveznosti merjenja vina ob nedeljah in četrtkih, zapis prisege »culenderja« LJU-9 pa bi utegnil biti povezan z morebitno poznejšo uvedbo pristojbine pri Vodnih vratih, o čemer ni za zdaj nobenih oprijemljivih podatkov.

Pri datiranju pozneje pripisanih nemških prisežnih obrazcev na podlagi njihove vsebine ponuja največ opore prisega za solicitatorja (fol. 6´), v kateri je – edinkrat v vsem kodeksu – navedeno prisežnikovo ime: Ambrož Scheidt. Gre za osebo, ki je v Ljubljani izpričana vsaj še leta 1636,³⁵⁹ za zdaj pa ni znano, kdaj je opravljala službo mestnega solicitatorja.³⁶⁰ Za eno pripisanih nemških priseg v rokopisu A, prisego mestnega orožarja (fol. 19´), lahko na podlagi sklepne rotitvene formule sklepamo, da je nastala šele konec 17. ali že v 18. stoletju. Formula namreč omenja Marijo kot brez madeža spočeto Devico in Mater Božjo. Gre za formulacijo, ki jo v prvotnih slovenskih besedilih rokopisa A še v celoti pogrešamo in je dvema (LJU-1 in LJU-8) dodana v poznejših pripisih, nasprotno pa jo najdemo v prav vseh besedilih rokopisa B. Kolikor je bilo mogoče ugotoviti, je značilna za 18. stoletje. V znanih slovenskih prisežnih besedilih jo prvič srečamo leta 1697 in odtlej vse pogosteje, dokler v prvih desetletjih 18. stoletja ne postane običajna.³⁶¹ O začetkih njene pogoste rabe je povedna naslednja ugotovitev. V knjigi prisežnih obrazcev kranjskih deželnih stanov, začeti v času Ferdinanda III. (1637–1657), so dostavek o brezmadežno spočeti Devici in Materi Božji pri skoraj vseh prisežnih obrazcih dodali 23. julija 1691, v pozneje zapisanih prisegah pa je bil že samoumeven.³⁶² Sklepati smemo, da je prav to čas, ko je takšna oznaka Marije prišla pri priseganju v splošno rabo in tako služila kot zgled tudi ljubljanski mestni pisarni.

Marijino ime in njeno brezmadežno spočetje je zato tudi eden najpogostejših poznejših pripisov v rokopisu A, zlasti k nemškim prisežnim obrazcem, umeščeni pa so pod glavno besedilo. Še en tip pripisov je bil pogost, in sicer je na levem robu; to so imena novih cesarjev od Ferdinanda III. (1637–1657) do Karla VI. (1711–1740) ter njihovi drugi vladarski naslovi. Imena cesarjev so za določanje okvirnega časa nastanka posameznih pripisov sploh najbolj zanesljiv kriterij. S kolikšno distanco od nastopa vladanja novega cesarja so dopolnitve vnesli v knjigo, vemo le za eno prisego. Na drugi strani prvega, neoštevilčenega folija je ob imenu Leopolda I., ki je kot deželni knez nasledil svojega očeta, umrlega 2. aprila 1657, in bil za cesarja izvoljen 18. julija 1658,³⁶³ pripisana letnica 1659. »Vladarski« pripisi so tudi paleografska referenca za avtorstvo in s tem čas nastanka drugih pripisov, vendar njihovo primerjanje s pisavo pripisov o brezmadežno spočeti Mariji – te je pisala ista roka – ni dalo rezultata. Marijo je očitno vnesel nekdo, ki v knjigi sicer ni pisal drugih dopolnitev. Tretji tip pripisov predstavljajo vsebinske dopolnitve. Te obsegajo včasih le besedo ali dve, nekajkrat pa gre tudi za daljše pasuse. Slovensko prisego za vratarja na Vodnih vratih, t. i. »culenderja« (LJU-9), so, denimo, dopolnili dvakrat in dodatno besedilo obakrat zapisali na posebnem listku. Pisava na enem od listkov je razkrila, da gre za istega pisca, ki je napisal tudi prisežni obrazec za »culenderja« (LJU-14) v rokopisu B. Najbolj točno pa je čas pripisa mogoče ugotoviti pri nemški prisegi za komornika (fol. 4), saj se vsebina sklicuje na novo komorniško instrukcijo z dne 17. oktobra »minulega leta« 1718 (verflossenes 1718 Jahrs). Datum v tem pripisu je – poleg imen vladarjev v več prisegah – zanesljiv dokaz, da so rokopis A uporabljali vsaj še okoli leta 1720, če ne vseh njegovih prisežnih obrazcev, pa vsaj nekatere.

O drugem delu knjige, rokopisu B, ni nobenega dvoma, da je v celoti mlajši od rokopisa A. Prvič že zato, ker so ga starejšemu rokopisu dodali pozneje, najverjetneje še v času, ko sta bila oba vzporedno v rabi. Na njegov pozni nastanek kažejo tudi sklepne rotitvene formule z omembo brezmadežno spočete Device Marije, kar je, kot rečeno, mlajši pojav. Poleg tega pa so tri prisege (LJU-14, LJU-15 in LJU-17) prirejene in dopolnjene različice priseg iz rokopisa A.

Za čas nastanka rokopisa B so kot najpomembnejša referenca služili trije datumi: dvakrat 14. oktober 1718 v nemških prisegah višjega in nižjega mestnega špitalskega mojstra (fol. 26 in 27) ter 4. julij 1726 in 6. februar 1727, datuma, na katera so prisegli merilci soli (fol. 32). Glede na zelo podoben papir vseh desetih listov je bilo mogoče sklepati, da med zapisi ni daljše časovne distance. Poleg zgoraj navedenih datumov kot izhodišča so k točnejši dataciji posameznih priseg odločilno prispevale primerjave pisav in vodnih znakov. Pri tem so bile za referenco knjige mestnih prejemkov in izdatkov iz časovnega obdobja od leta 1700 do 1727.³⁶⁴

Kljub različnim duktusom in neenotnemu pisanju istih besed lahko tri prisege – LJU-14, LJU-15 in LJU-16 – pripišemo istemu piscu. Prisega »culenderja« (LJU-14) je morda nastala nekoliko prej, pri prisegah mestnega valpta (LJU-15) in gozdnega hlapca (LJU-16) pa gre za sočasen nastanek, saj predstavlja druga neposredno nadaljevanje prve na isti strani. Drugi dve prisežni besedili v rokopisu B, LJU-13 in LJU-17, ki rokopis uvedeta in zaključita, sta pisali drugi roki z zelo značilnima individualnima pisavama.

Kot zgornjo mejo zapisa zadnjega prisežnega besedila v rokopisu B moramo šteti 4. julij 1726, datum prvega od dveh priseganj merilcev soli po slovenskem prisežnem obrazcu LJU-17. Drugo priseganje ima datum 6. februar 1727, obe pa sta bili v knjigo vpisani hkrati, prvo torej zanesljivo naknadno. Obrazec in zapis o obeh prisežnih dejanjih sta v rokopisu na predzadnjem in zadnjem foliju (31 in 32). Da gre resnično za najmlajši besedili v knjigi,³⁶⁵ potrjujejo oba vodna znaka in pisava slovenskega besedila. Takšna vodna znaka se v mestnih knjigah prejemkov in izdatkov pojavljata šele od leta 1724.³⁶⁶ Znak na listu s slovensko prisego (fol. 31) predstavlja nekakšno ovijalko na drogu, znak na listu z zapisi o obeh priseganjih merilcev (fol. 32) pa je monogram iz črk N in A. V podkrepitev dataciji besedila LJU-17 med letoma 1724 in 1726 je pisava prisege. Enak duktus srečamo namreč v uvodnih kazalih knjig prejemkov in izdatkov od leta 1724 dalje. Pisava pripada mestnemu registratorju Janezu Krizostomu Sodarju,³⁶⁷ ki je nastopil službo 1. oktobra 1722³⁶⁸ in bil že prej eden od pisarjev v mestni pisarni.³⁶⁹ Službo mestnega registratorja je nato opravljal kar štiri desetletja in pol, do 31. marca 1768,³⁷⁰ tj. vse do svojega 73. leta. Rodil se je namreč kot meščanski sin v začetku leta 1695 v Radovljici,³⁷¹ o njegovem šolanju pa vemo le, da ni študiral na ljubljanski jezuitski gimnaziji.³⁷² Ljubljanski meščan je postal leta 1723,³⁷³ potem ko se je oženil z vdovo prejšnjega registratorja Antona Apiha ter »nasledil« njegovo mesto.³⁷⁴

Antonu Apihu (Abich) pripada pisava treh slovenskih priseg – LJU-14, LJU-15 in LJU-16 – ki si sledijo na folijih 28–30 neposredno pred prisego LJU-17 (fol. 31).³⁷⁵ Napisane so na treh listih, od katerih ima vsak drugačen vodni znak. Glede na čas pojavljanja pisave in vodnih znakov v knjigah mestnih prejemkov in izdatkov jih je mogoče datirati med letoma 1716 in 1722, saj se vodni znaki izmenično pojavljajo med letoma 1715 in 1723,³⁷⁶ Apihova pisava pa samo v letih 1716 do 1722.³⁷⁷ Anton Apih je namreč opravljal službo mestnega registratorja od 10. februarja 1716 do smrti 11. septembra 1722.³⁷⁸ O njem vemo, da ni študiral na ljubljanski jezuitski gimnaziji³⁷⁹ in da ni bil Ljubljančan, ne pa tudi, od kod se je priselil.³⁸⁰ Apihu lahko kljub drugačnemu duktusu pripišemo tudi avtorstvo nemških prisežnih obrazcev za višjega in nižjega špitalskega mojstra (fol. 26 in 27), ki sta morala nastati nedolgo po izdaji nove špitalske instrukcije z dne 14. oktobra 1718, na katero se sklicujeta.

Precej manj opore je za datiranje prvega slovenskega besedila v rokopisu B, prisežnega obrazca za tesarje (LJU-13). Napisala ga je roka, ki je ne zasledimo nikjer drugje v kodeksu, list je brez vodnega znaka (fol. 23), vrsta papirja in velikost lista pa sta v knjigi prav tako osamljena. Folij ima še največ skupnih potez z naslednjima folijema z nemškima prisegama (fol. 24 in 25). Pri tem le malo pomaga ugotovitev, da je vodni znak folija 25 enak vodnemu znaku na foliju 27, kjer je prisega nižjega špitalskega mojstra, nastala po 14. oktobru 1718. Tako se je bilo treba pri prisegi LJU-13 opreti predvsem na vsebino in paleografske poteze. Oznaka Marije kot brezmadežno spočete Device in Matere Božje priča, da je spodnja časovna meja nastanka besedila konec 17. stoletja, primerjava s pisavami v mestnem arhivu pa ni dala nedvoumnega odgovora ne o času nastanka ne o piscu. Primerjanje je oteževalo dejstvo, da je v gotici le nemški naslov, sestavljen iz samo dveh besed (Zimmerleith aÿdt ). Po dosedanjih ugotovitvah bi prisega lahko nastala sredi prvega desetletja 18. stoletja. Enak ali zelo podoben duktus najdemo namreč v knjigah mestnih izdatkov za leti 1705 in 1707, predvsem v tistem delu, ki se nanaša na izdatke za tesarje, pravopisno enako pa je tudi zapisovanje besede Zimmerleith, ki so jo drugi pisarji v istem času pisali kot Zimmerleüth.³⁸¹ Kdo bi mogel biti pisec prisege, ni ugotovljeno. Primerjava rokopisov je izločila takratnega mestnega pisarja in mestnega registratorja.³⁸² Vsekakor je bil pisec nekdo z manj pomembno vlogo v ljubljanski mestni pisarni.

Prisege rokopisa B bi bile sicer lahko prepisi starejših predlog, ki pa niso mogle nastati znatno prej. Sklepne rotitvene formule posredno pričajo, da je najzgodnejši možni nastanek predlog konec 17. stoletja. V vseh je namreč že navedena Marija, ne glede na jezik, nemški ali slovenski, kot brez madeža spočeta Devica in Mati Božja. Brez vmesne predloge je skoraj gotovo nastala prisega LJU-14, saj jo je napisala ista roka kot dopolnitev njene predloge, tj. prisege LJU-9 v rokopisu A.

Podmene, da temeljijo na starejših predlogah tudi prisege prvega sklopa v rokopisu A, pa ni mogoče ne dokazati ne ovreči. Le eno je gotovo: nemška prisega za meščane iz leta 1599, najstarejša, ki se je ohranila v ljubljanskem mestnem arhivu,³⁸³ ni enaka nemški prisegi v našem kodeksu (fol. 7) in tako po vsebini tudi ne njeni slovenski različici LJU-1 (fol. 8).

7. Vsebina

Objavitelja priseg v osemdesetih letih 19. stoletja, Simonič in Oblak, sta se najmanj ukvarjala z njihovo vsebino. Zanimala ju je skoraj samo kot opora za ugotavljanje časa nastanka besedil. Tudi pozneje, v monografijah in razpravah o Ljubljani, je vsebinski vidik ljubljanskega kodeksa in njegovih slovenskih priseg ostal neobdelan. Pri tem še posebej preseneča, da prisežnih obrazcev ni niti z besedo omenil I. Vrhovec v svoji knjigi o ljubljanskih meščanih (1886),³⁸⁴ zlasti ker je prav on isto leto objavil najstarejše slovensko uradovalno besedilo iz arhiva mesta Ljubljana.³⁸⁵

Simonič in Oblak sta besedila skušala objaviti v kronološkem zaporedju, kar pa ni povsem izvedljivo niti zdaj, ko je neprimerno bolje dognan čas njihovega nastanka. Oba sta pravilno ugotovila, da je v prvem delu, rokopisu A, od dvanajstih slovenskih priseg sedem prvotnih, zapisanih ob nastanku knjige, in pet mlajših.³⁸⁶

Pregled vseh besedil v knjigi z delitvijo besedil v rokopisu A na prvotna (prv.) in poznejša (pozn.)

V knjigi je 43 prisežnih besedil, od tega 24 nemških, 17 slovenskih in 2 italijanski. V rokopisu A s 34 besedili močno prevladujejo nemška (20) pred slovenskimi (12) in italijanskima (2), v rokopisu B z devetimi besedili pa je število slovenskih (5) v rahli prednosti pred nemškimi (4). Različnih vrst priseg glede na prisežnike je 29, od tega 17 samo v nemščini (18 prisežnih besedil), 6 samo v slovenščini (10 besedil), 4 tako v nemščini kot slovenščini (9 besedil) in 2 v treh jezikih, tudi italijanščini (6 besedil).

17 slovenskih prisežnih besedil pokriva 12 različnih vrst priseg glede na prisežnike. Samo v slovenščini jih je šest; to so prisege za nadzornika žitne trgovine, vratarja pri Vodnih vratih (»culenderja«), gozdnega hlapca (gozdarja), valpta, tesarje in merilca soli. Samo za dve vrsti – prisegi meščana in gostača – sta v knjigi tudi nemška in italijanska različica, za štiri pa poleg slovenske le nemška: za merilca žita, merilca vina, vratarja in zaslišane priče.

Pet slovenskih priseg je v dveh različicah: za merilca soli (LJU-3 in LJU-17), merilca vina (LJU-5 in LJU-6), gozdnega hlapca (LJU-8 in LJU-16), vratarja pri Vodnih vratih (LJU-9 in LJU-14) in mestnega valpta (LJU-11 in LJU-15). Razen za merilca vina, za katerega izvirata obe različici še iz 17. stoletja, je prva vedno iz 17. stoletja (rokopis A), druga pa iz 18. (rokopis B). Nekatere prisege rokopisa B so sploh dopolnjene prisege iz rokopisa A: za merilca soli, vratarja pri Vodnih vratih in mestnega valpta.

Besedila so si zelo podobna po strukturi, v marsičem pa tudi po vsebini, še posebej v uvodu (komu in kako prisežniki prisegajo) in v sklepnih rotitvenih formulah (sklicevanje na Boga, Marijo in svetnike). Prisežniki najmanjkrat prisežejo samo Bogu (LJU-1, LJU-9, LJU-10, LJU-12 in LJU-14), večinoma pa tudi ljubljanskim mestnim organom: praviloma županu, sodniku in svetu (LJU-2, LJU-4–8, LJU-11, LJU-13 in LJU-16), dvakrat poleg naštetih še mestnemu komorniku (LJU-11 in LJU-15), pri čemer je v drugem primeru namesto mestnega sveta naveden magistrat, in dvakrat preprosto »ljubljanskim gospodom« (LJU-3 in LJU-17). Vsebinskih ali formalnih razlogov za ugotovoljene razlike ni, ampak gre največkrat zgolj za posnemanje formulacije v predlogi (npr. LJU-1 in LJU-12, LJU-3 in LJU-17). Običajno prisežnik samo priseže, nekajkrat tudi obljubi (LJU-3, LJU-8 in LJU-17), le štirikrat pa je izrecno navedeno, da prisega »na« ali »s svojo prisego«: ne mojo rotu (LJU-4), s to mojo rotbo (LJU-8), s to mojo zvestjo (LJU-8 – poznejši popravek), s to mojo rotu (LJU-10), z le-tu mojo persego (LJU-11). V sklepnih rotitvenih formulah besedil v rokopisu A je vedno naveden samo Bog, enkrat kot Sveta Trojica (LJU-3). Meščanski prisegi LJU-1 in prisegi gozdarja LJU-8 so pozneje dodali Marijo in vse svetnike, meščanski celo dvakrat, usklajeno z modnim trendom iz 18. ali s konca 17. stoletja, tako da je Marija po drugi dopolnitvi brezmadežno spočeta devica. Takšna oznaka Matere Božje je bila nato uporabljena v vseh petih slovenskih prisegah rokopisa B (LJU-13–17), in sicer ob Bogu in vseh (Božjih) svetnikih, dvakrat tudi ob vseh svetnicah (LJU-15 in LJU-16).

Med besedili zasledimo precej podobnosti in prevzemanja tudi v leksiki, zlasti pri navajanju mestnih organov ter v splošnih obljubah vdanosti in pokorščine. Toda vsebina vsake od sedemnajstih slovenskih priseg je kljub mnogim skupnim značilnostim zgodba zase.

LJU-1 – Prisega meščana (fol. 8), ki je prisegel ob podelitvi meščanskih pravic in sprejemu v meščansko skupnost, je nastala v sklopu najstarejših prisežnih obrazcev v rokopisu A. Sprva je bila umeščena na sedmo mesto, neposredno za svojo nemško različico, a se je po vrinjenju treh mlajših prisežnih obrazcev slednjič znašla na desetem mestu. Takšen je bil namreč hierarhični položaj navadnega meščana. Nemški naslov obrazca »Burgerlicher aÿdt windisch« se od naslova predhodnega obrazca v nemščini (fol. 7) razlikuje samo po dodatku o jeziku (»windisch«), saj je sama prisega zvest prevod nemške predloge (fol. 7–7´). Obe sta pod skupnim, skrajšanim nemškim naslovom navedeni tudi v uvodnem kazalu.

Različici istega obrazca sta v osnovi tipični meščanski vdanostni prisegi, kakršne srečujemo v slovenskem in širšem prostoru skozi stoletja (prim. meščanske prisege KRA-1, LJU-19, NME-1, ORM-1). Novosprejeti meščan priseže poslušnost mestnim organom, spoštovanje sodne oblasti, pošteno ravnanje v gmotnih zadevah in da bo svoj meščanski status razvezal v dogovoru z mestno oblastjo. Novost, ki je v meščanski prisegi iz Kranja (KRA-1) še ne srečamo, v mlajših ormoški (ORM-1) in novomeški (NME-1) pa ne več, je tipičen produkt protireformacijske dobe: zavezanost katoliški Cerkvi in odpoved slehernemu »krivoverstvu«.

Ljubljanska meščanska prisega je v kodeksu in tudi v slovenskem prostoru nasploh kronološko prva prisega, za katero poznamo nemško predlogo. Primerjava nemške in slovenske različice je pokazala zgolj malenkostne razlike. Pri cesarju Ferdinandu II. v slovenski različici iz neznanega razloga ni naveden vrstilni števnik, njegovi drugi vladarski naslovi – kralj Ogrske in Češke, nadvojvoda Avstrije itd. – pa so prejkone odpadli iz prevajalčeve zadrege, kako bi jih ustrezno prevedel. Pri drugih razlikah gre najverjetneje za isti razlog. Nekaterih besed in besednih zvez iz nemške predloge v slovenski različici ni, ne da bi bila s tem občutneje okrnjena katera koli informacija. V enem primeru gre za poenostavitev: nemško kheinen gast oder au ſ lender je prevedeno kot obeniga neznaniga. Na drugi strani srečamo v slovenskem obrazcu pojasnjevalni sinonim za adaptirano nemško besedo Irrung: irunga ali pravda. Poleg tega je slovenski pasus v zvezi s katolištvom in krivoverstvom nekoliko krajši od nemškega.³⁹⁰

Tako predloga kot prevedena slovenska različica sta doživeli še nekaj poznejših posegov. Prvi sklop posegov predstavljajo imena vladarjev, dopisovana na levem robu, in to precej bolj dosledno v nemškem kakor slovenskem obrazcu, saj ima prvi štiri, drugi pa le dve novi imeni. V nemškem je bilo najprej treba nadomestiti Ferdinanda II. s Ferdinandom III. (1637), tega z Leopoldom I. (1657), tega z Jožefom I. (1705), navedenim sicer brez števnika, in zadnjega s Karlom VI. (1711). V slovenski različici, ki pri Ferdinandu ni imela števnika drugi, je tudi za čas vladanja Ferdinanda III. zadoščalo le vladarjevo osebno ime. Prvi je bil tako pripisan šele Leopold I., čigar imena niso zamenjali z Jožefom I., temveč z Jožefovim naslednikom Karlom VI., kar bi moglo pomeniti, da ni v kratkotrajnem času vladanja Jožefa I. noben meščan prisegel slovensko oziroma da obrazca niso nikoli uporabili zaradi rabe drugega, danes neznanega obrazca. Duktusi pripisov vladarskih imen v nemški in slovenski različici se ne ujemajo in potemtakem kažejo na večjo verjetnost, da so novo ime vladarja vsakič pripisali šele takrat, ko se je za to prvič pojavila potreba. V nemški predlogi so v času Karla VI. dodali pri njegovem kraljevskem naslovu tudi španskega kralja (čas španske nasledstvene vojne), kar v slovenski različici ni bilo potrebno, saj ta sploh nima kraljevskih naslovov. Nasprotno je slovenska prisega hkrati z imenom Leopolda I. dobila na dnu strani pripis, da gre za »našega deželskega firšta in gospoda«, a samo zato, ker je bilo »deželski firšt« v glavnem besedilu pomotoma prečrtan skupaj s Ferdinandovim imenom. Drugi sklop posegov se nanaša na religijo in sklepno rotitveno formulo. Pasus v zvezi z zvestobo katoliški Cerkvi in krivo vero so pri obeh besedilih označili s posebnima znamenjema kot odvečen in ga odtlej pri zapriseganju meščanov niso več prebirali. Čas tega posega v vsebino ni ugotovljiv, glede na paleografske značilnosti pa je šlo pri obeh jezikovnih različicah za hkratno dejanje. Kot priča duktus zapisovalca, so pri zaključni formuli pri Mariji v obeh besedilih hkrati dodali »brez vsega madeža spočeto Devico in Mater«, kar se je glede na tovrstno prakso moglo zgoditi pozno, šele proti koncu 17. stoletja.

LJU-2 – Prisega merilca žita (žitnega merčuna) in mestnega stražnika (fol. 11) sodi prav tako v sklop najstarejših prisežnih obrazcev v kodeksu. S prvotnega osmega mesta je zaradi pozneje vrinjenih besedil zdrknila na trinajsto. Z meščansko prisego LJU-1 jo povezujeta dejstvi, da ima tudi ta prisega nemško predlogo (fol. 10) in da sta z nemško različico navedeni v uvodnem kazalu pod skupnim imenom, ki je enako v kazalu in v naslovu nemške različice (Traidtmeſſer vnd Scharwachter Aide), nasprotno pa pri slovenskem naslovu pogrešamo omembo mestnega stražnika, očitno zato, ker prostor za to omembo zaseda oznaka za jezik prisege: Traidmeſſer windiſcher Aÿd. Slovenski prisežni obrazec je približno za tretjino krajši od svoje nemške različice. Poleg šestih nebistvenih razlik med predlogo in prevodom je namreč v slovenskem besedilu izpuščen daljši pasus o zvestobi katolištvu ter ravnanju v težkih časih, ob verskih razprtijah in nemirih.³⁹¹ Zanimiva je ugotovitev, da slovenska prisega ni doživela nobenih dopolnitev, niti razširitve sklepne formule z omenjanjem Marijinega imena, medtem ko sta v nemški poleg dodane obsežne oznake Matere Božje na dveh mestih prečrtana dela, ki sta sčasoma postala anahronizem, ker zadevata verske razprtije in zvestobo katolištvu.

Sama vsebina obrazca je povednejša od vsebine meščanske prisege LJU-1, čeprav je od nje za približno polovico krajša. Poleg zvestobe mestnim organom navaja namreč merilčeve oziroma stražnikove naloge: pravično merjenje žita, nadzor nad dohodki od žitne mere, pravilno opravljanje stražarske naloge in oznanjanje požarov.

LJU-3 – Prisega merilca soli (solnega merčuna) (fol. 12´) sodi med ducat pozneje pripisanih obrazcev rokopisa A in je, kot že povedano, ena od treh, katere naslov so še vnesli v uvodno kazalo. V kazalu se je znašla kot zadnja, umestitev za prisego mestnega gostača pa kaže na njen nastanek po letu 1636. V rokopisu je sicer hierarhiji primerno za merilcem žita in sodnim slugo, zapisana pa je na hrbtni strani prisege zadnjega. Obrazec nima nemške predloge in je vsebinsko precej skromen. Zapisovalcu se ni zdelo vredno truditi z oblikovanjem naslova – ta je kot pri vseh prisegah nemški (Salzmeſſ er Aÿde). Tudi prisega vdanosti mestnim organom je na moč poenostavljena, saj je govor zgolj o »gospodih ljubljanskih«. Merilec soli, t. i. solni merčun, obljublja poslušnost in pravično merjenje, na koncu pa je v rotitveni formuli navedena Sveta Trojica, kar je v celotnem kodeksu izjema. Prisega ni doživela nobenih dopolnitev ali krajšanj in je pozneje služila kot predloga za mlajšo različico LJU-17, zadnjo v kodeksu (fol. 31). Razlike med njima so malenkostne, zato se poraja vprašanje, zakaj je bila mlajša različica sploh potrebna. Tudi prisega LJU-17 govori o gospodih ljubljanskih, rotitvena formula je času ustrezno razširjena na Boga, baročni opis Marije in vse svetnike, edina vsebinska razlika, omemba hudodelcev, pa je bila mlajši prisegi LJU-17 dopisana pozneje.

LJU-4 – Prisega nadzornika žitne trgovine (fol. 13) spada v sklop najstarejših prisežnih obrazcev v kodeksu. Po vsebini spominja na prisego merilca žita LJU-2, kot sta si bili podobni tudi sami funkciji prisežnikov. Nadzornik žitne trgovine, ki je imel nalogo nadzorovati cene na žitnem trgu, je po Radicsu in za njim Simoniču imenovan prekupec,³⁹² žal pa v prisežnem besedilu ni navedeno slovensko poimenovanje. Razlika s prisego merilca žita je med drugim ta, da za prisego nadzornika v kodeksu ni nemške predloge, bržčas zato, ker je mogel takšno službo zaradi nujnega komuniciranja s kmeti opravljati le slovensko govoreč človek. Enako kot prisega merilca žita tudi ta prisega pozneje ni doživela nobenih sprememb, ne dopolnitev ne krajšanj.

LJU-5 – Reformirana prisega merilca vina (vinskega merčuna) (fol. 14´) se je v kodeksu znašla kot nadomestilo za prisego vinskega merčuna LJU-6. Njena umestitev na hrbtno stran folija 14 je premišljena, saj ji na naslednjem listu, na desni strani odprte knjige (fol. 15) sledi prvotna prisega vinskega merilca LJU-6. Ta je namreč sčasoma postala preohlapna, zato je dobila nadomestno različico, s katero se prisežnik poleg zvestega opravljanja merčunske službe (zraven moje merčunske službe) zavezuje, da bo pri vseh ljubljanskih krčmarjih dvakrat na teden izmeril in popisal njihove vinske zaloge. Tudi te prisege niso pozneje v ničemer spremenili ali nadomestili z novo različico. Od prvotne prisege LJU-6 se ne razlikuje samo po času zapisa in konkretnejši vsebini, temveč tudi po tem, da reformirani obrazec ne obstaja v nemščini.

LJU-6 – Prisega merilca vina (vinskega merčuna) (fol. 15) spada v sklop prvotnih prisežnih obrazcev in je prevedena različica nemške predloge (fol. 14). V naslovu se od nemške razlikuje le po oznaki jezika (Weinmeſſer Aide windisch), medtem ko sta v uvodnem kazalu zajeti pod skupnim, skrajšanim imenom. Skromna vsebina razkriva zgolj obljubo, da bo nosilec službe pravičen merilec in pobiralec vinske dajatve (cola). Od nemške predloge se slovenska različica razlikuje v dikciji navedbe o dajatvi. Medtem ko prisežnik v nemščini prisega, da ne bo ravnal v nasprotju s pristojbino in staro navado,³⁹³ je misel v slovenščini izražena pozitivno: od vin bo pravično pobiral dajatev. Zanimivo je, da je sklepna rotitvena formula v nemški različici doživela dopolnitev z daljšo, baročno omembo Marije, slovenska prisega pa je ostala nespremenjena. Vse torej kaže, da so merilci prisegali na nemško prisego še v 18. stoletju, kar utegne pomeniti dvoje: da slovenska ni bila več v rabi, ker so vsi vinski merčuni obvladali dovolj nemško, verjetneje pa jo je nadomestila reformirana različica LJU-5.

LJU-7 – Prisega mestnega vratarja (fol. 16´) je izjemoma zapisana na hrbtni strani nemške različice (fol. 16), čeprav sta po vseh znakih sodeč nastali sočasno in spadata v sklop prvotnih priseg. Kot prejšnji dve se v nemškem naslovu razlikujeta le po dodatni oznaki jezika za slovensko različico (Thor hüetter Aÿd Windi ſch ), v uvodnem kazalu pa sta zajeti pod skupnim skrajšanim naslovom. Vsebina je ena zgovornejših, saj so poleg standardne obljube o zvestem opravljanju službe navedene tudi vratarjeve naloge: nadzor nad prihodki, njihovo takojšnje odvajanje v puščico in izročanje mestnemu komorniku, po potrebi preprečevanje vstopa v mesto kužnim ljudem in beračem, v nočnih urah pa vsem osebam, razen z dovoljenjem mestnega župana in sodnika. Besedilo je bilo namenjeno za zapriseganje vratarjev pri vseh mestnih vratih, zato formulacija »na N. vuratih«; ob vsakokratni prisegi so imenovali določena vrata (Špitalska, Vicedomska, Vodna in druga). Med nemško in slovensko različico besedila je nekaj manjših, vsebinsko nepomembnih razlik. Tako je slovenska na nekaterih mestih poenostavljena, denimo pri oznaki Boga ali mestnega komornika, ki je v nemški različici višji mestni komornik (Ober Statt Camrer), a tudi razširjena: denimo tam, kjer je v nemščini formulacija zu vnrechter Zeit (ob nepravem času), srečamo v slovenščini poleg neprave ure še natančnejšo oznako ponoči. V slovenski različici je zanimiv samostalnik provizorji, kar je v nemščini izraženo zgolj opisno: wer die dazumall ſein werden. Podobno kot pri nemški prisegi vinskega merilca so v nemški različici prisege mestnega vratarja pozneje dodali baročni opis Marije, v slovenski pa so sklepno formulo pustili nespremenjeno.

LJU 8 – Prisega gozdnega hlapca (gozdarja) (fol. 17) je še ena v sklopu prvotnih priseg rokopisa A, poleg prisege za nadzornika žitne trgovine LJU-4 edina med njimi brez nemške različice. Kot vse kaže, je bila služba na dnu hierarhične lestvice ljubljanskih mestnih služb izključno v domeni slovensko govorečih ljudi. Vsebina obrazca je ena bolj povednih, saj poleg standardne prisege pokorščine in zvestega opravljanja službe navaja prisežnikove konkretne naloge: da bo pazil na nedovoljeno sečnjo, rubil na nedopusten način posekan les in skrbel, da drva ne pridejo v neprave roke. Obsežna oznaka Marije v pripisanem delu sklepne formule priča o dolgotrajnem priseganju na ta obrazec. Med poznejšimi pripisi so posebej zanimivi jezikovni popravki, priče zavestnega posodabljanja in tudi čiščenja jezika: zvestjo namesto rotbo, izračite za prvotno antbertuvat, dvakrat sicej za secej, vselej namesto vselaj. Nekoliko krajša je mlajša različica prisege (LJU-16), ki pa kaže opazen odmik od predhodnice in s tem naslonitev na drugo slovensko predlogo ali na neodvisen prevod iz neznane nemške predloge.

LJU-9 – Prisega vratarja pri Vodnih vratih (»culenderja«) (fol. 17´) je ena od petih pripisanih priseg rokopisa A, brez nemške različice in zapisana na manj uglednem mestu, na hrbtni strani folija z gozdarsko prisego. Prvotno besedilo je zelo kratko in žal ne pove, ali je za izraz »culender« (Zuelender) obstajala slovenska ustreznica. Na mlajši nastanek kaže struktura besedila, ki po uvodni formuli – navedbi vseh treh Božjih oseb – ne govori o vdanosti in pokorščine prisežnika mestnim organom, temveč takoj preide k prepovedim in zapovedim. Prisežnik obljublja pravično ravnanje pri kupovanju lesa, o vratarski naravi službe pri Vodnih vratih pa pričajo besede, podobne besedam iz prisege mestnega vratarja (LJU-7), po katerih ponoči brez dovoljenja župana in sodnika ne bo nikogar pustil v mesto ali iz njega. Vse kaže, da je posebna prisega za vratarja na Vodnih vratih nastala zaradi njegovih specifičnih nalog pri kupovanju lesa, potem ko so nosilci te službe prej prisegali po starejši prisegi mestnega vratarja (LJU-7). Prisego »culenderja« so dopolnili dvakrat, vendar začuda ne s pripisom besedila na isti strani, ki je ostalo povsem nedotaknjeno, ampak sta dodani besedili zapisani na posebnih listkih. Prvi (s poznejšo arhivsko številko folija 20) je prilepljen med stranjo s prisego (fol. 17´) in naslednjim folijem (fol. 18), drugi (s poznejšo arhivsko številko folija 19) je zgolj priložen. Jezikovne in pravopisne značilnosti prilepljenega listka kažejo na njegov precej poznejši nastanek, pisava pa razkriva pisca prisege »culenderja« (LJU-14) v mlajšem rokopisu B. Pripis, ki ga je pisala ista roka kot prisego LJU-14, govori o tem, v kakšnem zaporedju sme »culender« ponuditi v odkup tesarski les, ki pride na prodaj: najprej mestnemu komorniku, nato mestnim svétnikom, za njimi meščanom in šele nazadnje nemeščanom. Po drugem pripisu, na neprilepljenem listku, pa se prisežnik zavezuje, da bo o prodaji vsak teden obveščal mestnega komornika, da bo mestu od vsakega pobranega rajniša plačeval krajcar in da ne bo nikomur ničesar dajal na posodo. Oba pripisa sta kajpak nastala zaradi nezaželenih pojavov pri tem ali onem nosilcu službe.

Sama služba »culenderja« je po Vrhovcu (1886) nastala zelo zgodaj, saj pravi, da je bila pristojbina »tako stara, da ji magistrat v minulem stoletji [18. stoletju] ni več védel početka«. Nemški izraz »Wasserzuländungsgefälle« razlaga Vrhovec kot »pristojbina od blagá po vôdi v Ljubljano pripeljanega«. Šlo je za dajatev od peska, kamna in vsakovrstnega lesa, ki jo je mesto pobiralo pri Vodnih vratih nasproti izliva Gradaščice v Ljubljanico.³⁹⁴ V. Valenčič (1989) je na podlagi Vrhovčevih navedb ugotavljal, da so imeli pristojbino v 18. stoletju v zakupu čuvaji Vodnih vrat, osebe in opravila, vezana na ta vrata, pa so označevali z izrazoma Zuelender in Zueländung.³⁹⁵ Za »culenderja« torej nikakor ni ustrezen prevod čolnar, ki ga srečamo že pri Radicsu (1879) in v prvi, Simoničevi objavi prisežnih obrazcev obravnavanega kodeksa (1884),³⁹⁶ obakrat pred izidom Vrhovčeve monografije.

LJU-10 – Prisega za zaslišane priče (fol. 18´) je še zadnja slovenska prisega iz sklopa prvotnih priseg rokopisa A. Sestavljalec rokopisa je trem prisežnim obrazcem za priče – dvema nemškima in slovenskemu – namenil zadnje mesto, kar je razumljivo. Vsa druga besedila so namreč obrazci službenih priseg, le ti trije spadajo med obrazce sodnih priseg. V uvodnem kazalu je, kot pri drugih obrazcih, naveden en sam obrazec za priče, toda ta edini navaja tudi jezika – nemškega in slovenskega: Zeügen Aidt Teutſch vnd Windiſch. Da z navedeno oznako nista mišljena samo dva obrazca, temveč tudi tretji (fol. 19), zapisan v nemščini in namenjen pričam, ki niso meščani (Gegen denen ſo nit Bürger ſein),³⁹⁷ v kazalu jasno razkriva navedba dveh folijev: folio. 18. 19.

Zaporedje treh obrazcev daje vtis, da sta nemška dva temeljna, saj sta zapisana na sprednji strani folijev, slovenski pa je med njiju nekako vrinjen, čeprav so nastali sočasno. Enak vtis dajejo tudi naslovi. Nemška obrazca se razlikujeta glede na status prisežnika – meščan oziroma nemeščan: Teütſch aide der zeügen gegen den Bürgern (fol. 18) in Gegen denen ſo nit Bürger ſein (fol. 19). Slovenski obrazec je, nasprotno, namenjen kateri koli zaslišani priči ne glede na njen pravni položaj: Windisch aide In examinierüng der zeügen (fol. 18´). Po vsebini in obliki je slovenski neprimerno bliže nemškemu za nemeščane, saj je nemški za meščane pouk pričam v drugi osebi množine, druga dva pa sta pravi prisegi v prvi osebi ednine. Prvi opominja zaslišance na njihovo meščansko prisego cesarju in mestu, pri drugih dveh gre za novo prisego, brez sklicevanja na že dano službeno oziroma vdanostno prisego. Med slovenskim obrazcem in nemškim za nemeščane je le nekaj majhnih vsebinskih razlik. Tako v nemškem na začetku ni omenjen Bog, razlogi, zaradi katerih bi priča mogla govoriti neresnico, pa so številnejši, enaki kot v prvi nemški prisegi (fol. 18). Nobena od treh priseg za zaslišane priče ni pozneje doživela sprememb.

Slovenska prisega za priče LJU-10 ima nekoliko mlajšo sestro, nastalo prav tako v Ljubljani, le v drugem mikrookolju. Zapisana je v rokopisni knjigi uradnika stolnega kapitlja Hansa Laybasserja, katere začetek sega v leto 1641, zadnji datirani zapiski pa so iz leta 1665. Primerjava vsebine obeh priseg je pokazala, da gre za prevoda dveh različnih predlog.³⁹⁸

LJU-11 – Prisega mestnega valpta (fol. 20) je kronološko prvi pripisani obrazec rokopisa A, o čemer pričata že drugačen tip naslova in barva črnila v navedbi prisege v uvodnem kazalu. Glede na naslednji pripisani prisegi za mestnega gostača je moral obrazec nastati še pred letom 1636. V kodeksu zanj ni nemške predloge, zato pa v mlajšem rokopisu B srečamo drugo slovensko različico (LJU-15), ki ji je prisega LJU-11 služila kot predloga. V nemškem naslovu je naveden tudi jezik prisege (Statt Ambtmans Aÿdt Windi ſch), medtem ko je v uvodnem kazalu izpuščen. Sama vsebina je precej povedna. Prisežnik samega sebe imenuje valput, poleg standardne obljube zvestobe pri opravljanju službe pa našteje še nekaj konkretnih obveznosti. Zaposlen je bil s kupovanjem lesa, ki je prihajalo v mesto po Ljubljanici, s prodajanjem lesa iz mestne komore ter z nadzorovanjem mestnih shramb, tesarjev, opekarjev in drugih delavcev, med katerimi so bili po poznejšem pripisu tudi sekači v gozdu (borštu). Drugi pripis dodaja mestnim organom, ki jim prisežnik obljublja zvestobo, še mestnega komornika, glede na vsebino prisege valptu neposredno nadrejenega.

LJU-12 – Prisega mestnega gostača (fol. 21´), v prvem delu kodeksa edina od pripisanih, katere nastanek lahko zelo natančno datiramo, je slovenska različica nemške prisege, zapisane na sprednji strani istega folija. Glede na uvodno kazalo je med pripisanimi slovenskimi prisegami rokopisa A kronološko druga. Dejansko sta različici prisege v obeh jezikih samo zvest posnetek nemške (fol. 7) in slovenske meščanske prisege LJU-1. Razumljivo je, da so mogli prisego meščana preprosto preliti v prisego gostača. Gostač, leta 1636 uvedena nova pravna kategorija, je bil v osnovi meščan z omejenimi pravicami oziroma nekakšna predstopnja pravega, polnopravnega meščana. Da med slovensko meščansko prisego (LJU-1) in slovensko gostaško prisego (LJU-12) ni domala nobenih razlik, je poudaril že V. Oblak,³⁹⁹ M. Dolenc (1935) pa je v skupni objavi besedil kot ene prisege z oglatimi oklepaji prikazal, na katerih mestih se razlikujeta.⁴⁰⁰ Vsebinske razlike so le v poimenovanjih: burgarja je v gostaški prisegi na prvem mestu zamenjal invoner ali podložnik, na drugem samo podložnik. Nekoliko predrugačen je tudi navedek, da bo gostač dajal in jemal pravdo le pred mestnim sodnikom; izpuščenih je namreč šest besed iz meščanske prisege, v kateri je namesto pred gospudam rihtarjam (mestni sodnik) navedeno: pred le-to mojo gospošino. Ustrezno statusu prisežnika je v pasusu, ki govori o odselitvi iz mesta, izpuščena omemba purgarske persege, povsem nebistveno pa je, da je pred imenom cesarja Ferdinanda dvakrat zaporedoma dodana beseda gospud. Nekaj pravopisnih in drobnih jezikovnih razlik je nastalo tudi s prepisovanjem iz predloge LJU-1.

LJU-13 – Prisega tesarjev (fol. 23) je v rokopisu B edina od petih priseg, za katero ni predhodnice v rokopisu A. Tako kot nobena druga slovenska prisega v tem delu kodeksa tudi ta nima nemške različice. V nemškem naslovu Zimmerleith aÿdt so tesarji navedeni v množini, kar je ustrezalo dejanskemu stanju, v sami prisegi pa gre za ednino. Po uvodni obljubi zvestobe mestnim organom so navedene tri konkretne obveznosti tesarjev: o lesu, porabljenem za potrebe mesta, morajo obveščati nižjega komornika (mali kamrar), denar od prodanega lesa pa oddajati komorniku (kamrarju) ter mu sporočati, koliko lesa so prodali in komu. Za katera tesarska opravila natanko je šlo, prisega ne pove, ampak razlikuje le med delom pri vodi (Ljubljanici) in drugim delom.

LJU-14 – Prisega vratarja pri Vodnih vratih (»culenderja«) (fol. 28), druga slovenska prisega v rokopisu B, je mlajša različica prisege LJU-9, na katero se tesno naslanja. Gre namreč za prepis prisege LJU-9 in pripisa k njej na zraven prilepljenem listku. Prepisovalske pravopisne razlike so malenkostne, prvotno pomotoma izpuščeni pasus, da prisežnik ne bo brez ukaza nikogar spustil v mesto ali iz njega, pa je pod glavno besedilo pozneje pripisala roka naslednjega mestnega registratorja Sodarja.

LJU-15 – Prisega mestnega valpta (fol. 29–29´), tretja slovenska prisega v rokopisu B, je nekoliko modificirana in dopolnjena prisega LJU-11 iz rokopisa A. Na treh mestih je uporabljen sodobnejši izraz: perpravlen namesto pernareden, vaupet namesto valput, apraviti za obarovati. Trikrat je prejšnje besedilo dopolnjeno z nekaj besedami, kar ne spreminja sporočila, ampak ga le dopolnjuje, namesto studenca imamo npr. zdaj lokacijo per vadi. Poleg vsebinskih srečamo glede na predlogo LJU-11 tudi nekaj manjših prepisovalskih pravopisnih razlik.

LJU-16 – Prisega gozdnega hlapca (gozdarja) (fol. 29´–30), predzadnja med petimi slovenskimi prisegami rokopisa B, je nastala sočasno s prejšnjo prisego LJU-15. Čeprav ima v rokopisu A predhodnico LJU-8, se ni naslonila nanjo, temveč na neko drugo, neznano predlogo s podobno vsebino. Pomenljivo je že dejstvo, da je prisežnik v približno sto let starejši prisegi LJU-8 imenovan forstnar, zdaj borštner, mlajša prisega pa je od starejše tudi nekoliko krajša.

LJU-17 – Prisega merilca soli (solnega merčuna) (fol. 31) je, kot že rečeno, zelo zvest posnetek predhodnice LJU-3 iz rokopisa A, nastale med pripisanimi prisegami v prvem delu kodeksa. Manjša razlika med njima je le v uvodnem delu, v prisegi LJU-17 pa so Sveto Trojico v sklepni rotitveni formuli času ustrezno zamenjali Bog, baročni opis Marije in vsi svetniki. Prisegi so pozneje pripisali obveznost, ki je bila očitno nova in je v podrobnostih ne poznamo: merilec soli obljublja, da bo glede hudodelcev (malefic persone) izpolnjeval ukaze svoje gosposke.

8. Pravopisne in jezikovne značilnosti

Pravopis in jezik ljubljanskih prisežnih besedil sta doživela temeljito znanstveno obravnavo jezikoslovca Vatroslava Oblaka že leta 1887,⁴⁰¹ tri leta po prvi, Simoničevi objavi (1884). Odtlej se z njima, kolikor je znano, ni ukvarjal nihče in tudi v poznejših skopih omembah v literaturi je jezikovnim in pravopisnim značilnostim odmerjena komaj kakšna beseda.

O jeziku povzemam samo Oblakove sklepne ugotovitve in jim dodajam nekaj lastnih opažanj. Več pozornosti namenjam pravopisu, tako kot pri drugih obravnavanih besedilih predvsem iz zornega kota pogostnosti različnih zapisov šumevcev in sičnikov.

Oblak je poglavje o jeziku uvedel z mislijo, ki ji gre najverjetneje pritrditi: »V jezikoslovnem obziru je v našem rokopisu le prav malo zanimivega; skoraj vse, kar je v njem najti, vemo že iz drugih istodobnih knjig in rokopisov. Vendar pozvedamo, v koliki meri in v kakem obsegu je prodrla že ta ali ona oblika.« Njegov predlog, da bi bilo jezik ljubljanskih prisežnih obrazcev najbolje primerjati s Hrenovim, s Stapletonovimi evangeliji, prvim slovenskim pastirskim listom in Skalarjevim prevodom,⁴⁰² ostaja še do danes neuresničena naloga.

Skladnja in besedotvorje ljubljanskih prisežnih besedil sta odraz dejstva, da so besedila, če že ne vsa in v celoti, v veliki meri prevodi nemških predlog. Za štiri imamo v knjigi obrazcev tudi predlogo, s katero lahko slovensko različico primerjamo.

Oblakovo vprašanje, v katerem narečju so besedila pisana, bi bilo treba diferencirati, saj prisege niso delo enega samega pisca niti niso nastale hkrati ali v krajšem časovnem razponu. Oblak je ugotavljal, da se ni mogoče z gotovostjo odločiti ne za gorenjščino ne za dolenjščino. Po njegovem kažejo na gorenjščino refleks jata, ki je pisan kot e, ne kot ej, nadomeščanje nenaglašenega i z e in še zlasti dajalnik s končnico -o namestu -u. V prid gorenjščini naj bi govoril tudi nekajkrat zapisan tožilnik ženskega spola v ednini na -a (pukša, resnica, pravica itd.), kar pozna sicer še notranjščina, medtem ko naj bi bil veznik oli nekdaj značilen za dolenjščino.⁴⁰³ Na dolenjščino kaže prejkone dosledno pisanje glagola storiti kot sturiti, in to v vseh besedilih razen v tistih treh, kjer tega glagola ni (LJU-4, LJU-10 in LJU-11). Ni pa mogoče pritrditi Oblakovi trditvi, da ne vemo, ali je »pisec teh priseg govoril in pisal šč ali š«.⁴⁰⁴ Za edini dvomljivi primer, ko bi šlo lahko za šč – Gospoſzhini (LJU-12), predstavlja namreč referenco ista beseda: ta je v predlogi LJU-1, iz katere je besedilo LJU-12 skoraj dobesedno prepisano, zapisana kot Gosposhini (gospošini).

Naj opozorim še na nekaj posebnosti, ki zelo verjetno kažejo na idiome piscev, najsi gre za zapisovalce besedil v knjigi ali za avtorje starejših predlog. Pisec prisege LJU-15 je bil najbrž z Dolenjskega, saj ga izdata akanje in refleks jata -ej: adrajtat, porečejne. Na dolenjščino je mogoče sklepati tudi pri besedilu LJU-8, ki ima kar sedemkrat veznik oli za ali in -ej v besedi nejzvestjo. Avtor prvega pripisa k prisegi LJU-9 izstopa po zapisu aden za števnik eden, kar bi lahko pripisali različnim narečjem. Eno teh je rovtarsko, ki ga v istem pripisu verjetno srečamo še v pisanju lis za les (lisu). V besedilu LJU-4 izstopata besedi Ljubljana in volja: poleg Lublane srečamo namreč v Lubnani, zapis vuole pa prejkone razkriva diftong (malo prej srečamo tudi nevolo). V istem besedilu nastopa glagol ne hoteti v prvi osebi ednine kot nečem, kar zasledimo samo še enkrat, in sicer v prisegi LJU-1. Posebnost prisege merilca vina LJU-5 pa je v načinu pisanja samostalnika vino in pridevnika vinski z -ui (od tech iſtich Vuin, Vuinski, Vuinskimu), kar je najbrž le stvar neobičajnega zapisovanja, in ne izgovarjanja -uj: vujnski.

Pri obravnavi pravopisnih značilnosti se omejujem samo na nekatere. Ne da bi jih kvantificiral, se je teh in drugih lotil že Oblak, ki je o pravopisu ugotavljal: »Pravila ni nikakega zapaziti, nego najti je povsod samo nepravilo, mesto doslednosti vlada velika nedoslednost.«⁴⁰⁵ A četudi ponazarja ista črka celo tri ali štiri glasove, se ni mogoče povsem strinjati z naslednjim Oblakovim mnenjem: »Pisatelj rokopisa tedaj ni poznal ne Bohoričeve slovnice in pravopisa, ne knjig, katere so pisane z njegovim pravopisom; ali če jih je poznal bilo mu je preutrudno posnemati njihov pravopis.«⁴⁰⁶ Pisanje sh in zh je namreč trden dokaz, da so zapisovalci, še posebej prvi med njimi, morali imeti v rokah sodobne slovenske tiske ali nanje pravopisno oprte rokopise. Veliko bolj točna je tako trditev, da se jim je bilo pravil težko držati.

V nobenem besedilu ni doslednega razlikovanja pri zapisovanju sičnikov [s] in [z]. Glas [s] se največkrat pojavlja kot s, dokaj pogosto kot ſs, srečamo pa še oblike ſsſ, ſh, sh in ſch. Zapise sh, ſh in ſch v besedi persežem bi lahko brali tudi kot [š]: peršežem, nemogoče pa je z gotovostjo ugotoviti, ali je imel pisec v mislih [s] ali [š]. Takšni primeri so: Perſheſhem (LJU-3), perſheshem (LJU-5), perſheſhem (LJU-11), perſheshem (LJU-12), persheshem (LJU-13) in perſcheshem (LJU-17). Le v besedilu LJU-5 je lahko referenca branju dvočrkja ſh kot [s] beseda čas: zhaſhu. Ni dvoma, da sh označuje sičnik [s] v zapisih besed: čas (LJU-6: zhash), vse (LJU-1: Vshe, vshe), vsega (LJU-1: vshega), enako kot ſh v besedi vse (LJU-9: uſhe). Podobno je sičnik [z] enkrat zapisan kot ſh v predlogu čez (LJU-4: zheſh), sicer pa zasledimo za [z] tri oblike zapisov: s, ſs inſ

Še precej večjo raznolikost zapisov srečamo pri šumevcih. Čeprav je za vse tri veliko pojavnih oblik zapisovanja, je pisanje šumevcev ne glede na pisca in čas nastanka besedil precej enotno pri [č] in [ž]. Šumevec [č] je v kar 69 % primerov zapisan kot zh, šumevec [ž] pa v 55 % kot sh. Zadnji grafem je najpogostejši tudi pri zapisovanju glasu [š], vendar ne dosega niti četrtine vseh zapisov (24 %). Le v dveh tekstih se [č] pojavlja v oblik zh v manj kot polovici primerov, v enem besedilu pa zh pogrešamo. Neprimerno manj enotno je zapisovanje glasov [š] in [ž]. Niti v enem besedilu, kjer se [š] pojavi vsaj dvakrat, [ž] pa več kot trikrat, ni nobeden od njiju zapisan vedno enako. Pri pisanju [š] po neenotnosti prednjači besedilo LJU-12 z enajstimi pojavitvami v šestih različnih oblikah, od katerih ni nobena zapisana več kot dvakrat. Pisanje šumevca [ž] je najbolj neenotno v besedilu LJU-17: kar pet različnih oblik v šestih pojavitvah glasu.

[Š] je kot sh navzoč v vseh prisežnih besedilih razen v tistih dveh, kjer tega glasu sploh ni. Največ odstopanj od pravila srečamo pri soglasniških skupinah [št] in [šk], zapisanih kot st oziroma ſt in sk oziroma ſk. Nekajkrat srečamo [š] kot s še v skupini [šp] (sp). Primerov drugačnega pisanja je le peščica: po enkrat ſs (št kot ſst) in s, trikrat ſch, štirikrat sch in šestkrat ſh. Od skupaj sedmih zapisov [š] kot sch in ſch so štirje v adaptiranih nemških besedah: abschidt, abſchidt, schenkunge in schonnat.

Šumevec [ž], prisoten v vseh 17 besedilih, le v dveh ni nikoli zapisan s sh, ki je daleč najpogostejša oblika zapisa. Tej po pogostnosti sledi njena različica ſh. Nekoliko manj pogosti sta obliki s in ſ s, ki se pojavljata v obeh rokopisih A in B, od tega razen trikrat (LJU-1: deselskimu, LJU-17: Boſsie, LJU-9: uisi) vedno v soglasniških skupinah [žb] in [žn] (LJU-16: Rubesno, LJU-12: Podloſsniku), največkrat v besedah služba in služabnik: sſlusbi (LJU-2, LJU-3), slusbo (LJU-6), ſlusbo (LJU-7), Slusbi (LJU-17), sluſsabniko (LJU-5), ſluſsabnich (LJU-11), LJU-15: Sluſsabnich (LJU-15). Zapis ſsh se pojavlja izključno takrat, ko je fonem [ž] med dvema samoglasnikoma: poloſshenu (LJU-2) uiſshi (LJU-2), perſeſshem (LJU-4) in Madeſsha (LJU-17), zapis ſ pa, če je [ž] pred samoglasnikom: derſati (LJU-1 – 2-krat) oz. med samoglasnikoma: ſluſabniku (LJU-7). Položaj pred samoglasnikom je prav tako edina skupna značilnost maloštevilnih zapisov [ž] kot sch in ſch. Enkratni zapis shsh (ſlushshabniku) v besedilu LJU-3 pa je prejkone samo lapsus calami.

Veliko večja enotnost je značilna za pisanje [č]. Absolutno prevladujočega grafema zh ni le v besedilu LJU-13, a še tu verjetno samo zaradi specifičnih pojavnih položajev šumevca pred samoglasnikoma e in i ter pred soglasnikom n. Zlasti v besedilih rokopisa B – v štirih od petih (LJU-13–17) – je namreč [č] v takšnih položajih večkrat zapisan kot z. V kombinaciji s samoglasnikom a, e, i ali u se kot z (za, ze, zi, zu) pojavlja tudi v petih besedilih rokopisa A (LJU-1, LJU-6, LJU-8, LJU-9 in LJU-11), kot z na koncu besede pa le dvakrat v besedi nič (nez, niz), obakrat v pripisanih delih besedila LJU-9. Kot tzh ga srečamo desetkrat v štirih besedilih, kot tz po enkrat v treh. V treh besedilih se sedemkrat pojavlja kot tsh ter enkrat samkrat kot tſh (LJU-8) in tſch (LJU-10).

Osamljeni primeri zapisov sc, sch in sh so zelo verjetno samo spodrsljaji oziroma plod prepisovalske površnosti. Položaj zapisa sc v pripisanem delu k besedilu LJU-8 v besedi prečista (Praescista) kaže, da je hotel pisec očitno najprej napisati »brez vsega madeža spočeta«, kar je zdaj neposredno za besedo prečista. Sch se v pripisanem delu k besedilu LJU-9 pojavlja v vetniku če (sche), kar je isti pisec v besedilu LJU-14 prepisal iz LJU-9 kot she.

Pisanje [Š] (+ pomeni v pozneje dopisanem delu besedila)

Pisanje [Ž] (+ pomeni v pozneje dopisanem delu besedila)

Pisanje [Č] (+ pomeni v pozneje dopisanem delu besedila)

Pri pisanju sičnika [c] vlada skoraj popolna enotnost. Pojavlja se v vseh besedilih, od enkrat do devetkrat, vedno zapisan kot z, le v dveh specifičnih primerih pa kot c, in sicer v prevzeti besedi cesar v besedilih LJU-1(Ceſ ariù), in LJU-12 (Ceſsariu). Grafem c srečamo nekajkrat tudi z glasovno vrednostjo [k], največkrat v adaptiranih nemških izrazih kontraband, kamra, kamrar in kamrarski: contrabandel (LJU-5), Contrabandt (LJU-9), Contrabanda (LJU-14), Camrariu (LJU-6, LJU-8, LJU-11, LJU-13, LJU-15), Camraria (LJU-8, LJU-15), Cammraria (LJU-16), Camre (LJU-11), Cammre (LJU-14), Cammerskeh (LJU-15), enkrat sploh kar v nemški gotici: StattCammreriu (LJU-9). Drugod je pisanje c za glas [k] redko. Ker ga je v pridevniku pokoren in predlogu skozi uporabil prvi pisec slovenskih priseg v meščanski prisegi LJU-1 (pocorn, pocornu, scusi), se je v identičnih treh zapisih in v besedi farlicosti znašel še v prisegi mestnega gostača LJU-12 iz leta 1636, ki je skoraj dobeseden prepis besedila LJU-1. Nekajkrat je [k] zapisan tudi s ch, največkrat v besedilu LJU-15: Sluſsabnich, zimperschega, zimpersche, ter po enkrat v besedilih LJU-9 (zimperschega), LJU-11 (ſluſsabnich) in LJU-16 (pach). Osamljena sta zapisa ck (kratick) v besedilih LJU-1 in LJU-12 – drugo je posneto po prvem – ter cq (bucque) v besedilu LJU-5.

Pisanje [C] (+ pomeni v pozneje dopisanem delu besedila)

Nemalokrat najdemo za en glas namesto enega dva grafema: zlasti ll in tt, pa tudi nn, mm, rr in ss. Podvojeni l je v veliki večini primerov, 47-krat, v vezniku ali (alli, allj, allÿ, all), sicer pa ga zasledimo še v glagolih ratati, peljati, hoteti, kupiti in delati, v samostalnikih volja, col, nedelja, povelje in delo ter v pridevniku velik: ratall (LJU-1), uolli (LJU-1), zolla (LJU-5), nedella (LJU-5), pellati (LJU-8), pouella (LJU-9), telle /tellÿ (LJU-9), kupilli (LJU-9), uollo (LJU-10), uolle (LJU-11), tellÿ (LJU-14), dellati (LJU-14), pouella (LJU-14), Volle (LJU-15), dellah (LJU-15), Vellikiga (LJU-16) in bovelle (LJU-17). Podvojeni t je štirikrat manj pogost od ll in se največkrat, v polovici primerov, pojavlja v nedoločnikih: delatti (LJU-9), Sturittj (LJU-9), uſhitti (LJU-10), Sturittj (LJU-14), bittj (LJU-15), adraitatt (LJU-15), bitti (LJU-17) in sturitti (LJU-17). Drugi primeri pojavljanj tt so: Matti (LJU-1 – v pripisu), Suetta (LJU-4), Duakratt (LJU-5), mitti (LJU-5), ſuettniki (LJU-9), Spett (LJU-9), spett (LJU-12) ter v prevzetem nemškem StattCammreriu (LJU-9), ki je zapisan v gotici. V adaptiranih besedah, izpeljanih iz nemških leksemov Kammer in Kammerer, se pojavlja tudi pet od skupno šestih podvojenih m: StattCammreriu (LJU-9), Cammerskeh (LJU-15), Cammre (LJU-15), Cammraria (LJU-16) in Kammre (LJU-16), enkrat pa je ta zapisan v besedi amen (LJU-16: Ammen). Samo po dvakrat srečamo podvojene črke n, r in s, največkrat v adaptiranih nemških besedah: schonnat (LJU-8), irringo (LJU-12) in flissig (LJU-2, LJU-11); ob teh pa še v primerih: porezeinne (LJU-15) in Virro (LJU-17).

Tudi th se pojavlja praviloma v adaptiranem nemškem samostalniku Rat (Rath) in iz njega izpeljanem slovenskem pridevniku ratni: Rathu (LJU-4, LJU-6, LJU-13 in LJU-16), Rathnem (LJU-9 in LJU-14). Druga pojavljanja so v samostalnikih rota (LJU-4: Rothu) in teden (LJU-9: theden) ter v kazalnem zaimku ta (LJU-15 in LJU-16: them). Th je raztresen po sedmih besedilih, v nobenem pa ni zapisan več kot dvakrat. Še manj pogost je zapis kh za k, ki je v Kranjskem rokopisu iz 16. stoletja (KRA-1–4) še pravilo, v mlajših prisežnih besedilih pa ga sploh ni več. Pojavlja se vsega petkrat v treh zgodnjih ljubljanskih besedilih rokopisa A: LJU-4, LJU-7 in LJU-8.

Medtem ko sta zapisa th in kh na splošno redka, zapisov rr, ss in nn pa je sploh le za vzorec, izstopajo nekatere prisege po pogostnosti podvojenih grafemov l, t in m. Ni naključje, da je ll pogost v besedilih LJU-1 in LJU-12, saj je drugo skoraj dobeseden prepis prvega. Enako velja za besedili LJU-9 in LJU-14, dve različici prisege vratarja pri Vodnih vratih. Posebej rad je pisal ll Anton Apih, zapisovalec besedil LJU-14, LJU-15 in LJU-16, tako da njegovih 30 zapisov odtehta skoraj polovico vseh. Blizu mu je bilo tudi pisanje tt in še zlasti mm; za zadnje srečamo pri njem tri od skupno šestih pojavitev. Največkrat, petkrat, se tt pojavi v besedilu LJU-9, ki so ga v različnih časih pisale kar tri roke.

Pisanje podvojenih enakih grafemov ter th in kh (+ pomeni v pozneje dopisanem delu besedila)

Glas [h] na začetku besede je vedno zapisan kot h, sredi in na koncu besede pa po nemškem zgledu v kar 62,5 % primerov kot ch. Dvočrkja ch ni samo v dveh mlajših besedilih (LJU-3 in LJU-15), nasprotno pa h pogrešamo v šestih ali dobri tretjini besedil. Najbolj izstopa mlajša prisega mestnega valpta LJU-15, v kateri ch sploh ni, h zasledimo v njej kar osemkrat, enkrat pa celo g (druſsig). V tej in naslednji prisegi LJU-16, ki jo je pisala ista roka, je tudi adaptirani nemški samostalnik rihtar pisan s samo enim h (LJU-15: Rihtariu, LJU-16: Rihteriu), kar srečamo le še v besedilu LJU-13 (Rihteriu).

Pisanje glasu [H] sredi in na koncu besede (+ pomeni v pozneje dopisanem delu besedila)

Drugače kot v prisežnih besedilih Kranjskega rokopisa (KRA-1–4) v ljubljanskih prisegah skoraj povsem pogrešamo grafem w. V besedilih starejšega rokopisa A ga srečamo štirikrat in v rokopisu B trikrat, vsakič v specifičnem položaju. Dvakrat gre za adaptirana nemška izraza: Wirta (LJU-5) in Inwohner (LJU-12), vse drugo pa se nanaša na besedo boršt (nem. Forst) in iz nje izpeljanega borštnarja. Worſt je v prisegi gozdnega hlapca LJU-8 dvakrat zapisal pisec prvotnih besedil, kar je kljub opaznemu odmiku od te prisege morda prav po njej povzel pisec sto let mlajše prisege gozdnega hlapca LJU-16: Worstner, Worſte in Worſtnarju.

Opozoriti kaže še na zamenjevanje zvenečega in nezvenečega glasu. Pripis k besedilu LJU-17 ima za nezveneči [p] dosledno grafem b (gesboske bovelle dobounite), na katerega naletimo tudi v prisegi LJU-13 (hlabez). Za nezveneči [t] na koncu besede spet se je piscu prvotnih priseg rokopisa A prikradel v besedilu LJU-1 zapis d (sped), v rokopisu B v prisegi LJU-15 pa je h enkrat zamenjal g (druſsig).

Gledano v celoti so slovenska besedila v ljubljanski knjigi prisežnih obrazcev že produkt dobe knjižne slovenščine.⁴¹² Četudi upoštevajo pravopisna znamenja protestantskega in zgodnjega katoliškega slovstva precej nedosledno, so vsi teksti daleč od nemškega pravopisa in njegovega načina pisanja šumevcev. Sestavljena grafema sch in tsch se pojavljata zelo redko, pravzaprav izjemoma, kar je poleg skoraj popolne odsotnosti grafema w najbolj očitna razlika z besedili v t. i. Kranjskem rokopisu, nastalimi še v predknjižni dobi. Primerjava obeh sestavnih delov ljubljanske knjige prisežnih obrazcev, rokopisov A in B, pa pokaže, da so odstopanja od knjižne bohoričice v drugem rokopisu iz prve četrtine 18. stoletja nekoliko večja kot v starejšem rokopisu A.

9. Pomen in vloga v družbenem okolju

17 slovenskih priseg ljubljanskega kodeksa odtehta skoraj polovico vseh znanih priseg mestnih pisarn obravnavane dobe (34 ali 35). Poleg tega niso le najobsežnejša, ampak tudi zvrstno najbolj raznolika zbirka mestnih prisežnih obrazcev, saj so obrazci namenjeni kar 12 profilom prisežnikov. Od 15 vrst službenih prisežnih obrazcev, kolikor jih poznamo iz vseh slovenskih mest skupaj, jih je v ljubljanski knjigi priseg zastopanih 11 ali skoraj tri četrtine. Pogrešamo le obrazec za mestnega sodnika, svétnika, opekarskega mojstra in stražnika, če ne upoštevamo, da je mestni stražnik vključen v prisego merilca žita (LJU-2). Samo dve vrsti priseg imamo tudi iz drugih mest, in sicer za meščana (Kranj, Novo mesto, Ormož) in gozdnega hlapca (Novo mesto), kar pomeni, da je 10 od 15 vrst službenih priseg omejenih izključno na ljubljansko prisežno knjigo. Tudi med štirimi vrstami sodnih prisežnih besedil predstavlja ljubljanski obrazec edini primerek prisege za zaslišane priče. Brez knjige prisežnih obrazcev mesta Ljubljana bi bila torej bistveno osiromašena tako število kot spekter slovenskih prisežnih besedil, nastalih v mestnih pisarnah.

12 slovenskih priseg v rokopisu A je tem pomembnejših ob dejstvu, da iz celotnega slovenskega prostora ne poznamo nobene druge mestne prisege, ki je zanesljivo nastala v 17. stoletju. V konec tega stoletja seže kvečjemu ormoška meščanska prisega ORM-1, katere nastanek postavljamo v čas okoli leta 1700, manj verjetno pa ormoška prisega ORM-2. Vseh pet ljubljanskih priseg iz rokopisa B in obe ormoški predstavljajo tudi celotno bero mestnih priseg iz prve četrtine 18. stoletja, zelo verjetno pa sploh vse mestne prisege iz 18. stoletja pred letom 1778. Kamniška prisega iz leta 1735 (KAM-1) namreč najbrž ni bila zapisana pri mestnih organih, prisežni obrazec za mestne sodnike iz let 1749–1750 pa je nastal pri državnem organu.

Za povrh je ljubljanska knjiga prisežnih obrazcev nastajala več kot eno stoletje, okvirno med letoma 1620 in 1726, in predstavlja nepogrešljiv vezni člen med prisegami mesta Kranja iz 16. stoletja in bero mestnih priseg petih oziroma štirih drugih mest (brez Kamnika) iz 18. ter začetka 19. stoletja. Za poldrugo stoletje dolgo obdobje od nastanka kranjskih (KRA-1–4) do prvih ormoških priseg (ORM-1–2) je sploh edino pričevanje o vlogi in veljavi slovenščine pri priseganju mestnih funkcionarjev, meščanov in uradnikov v slovenskih mestih.

Jezik posameznega prisežnega obrazca v knjigi obrazcev priča, ali je bilo v Ljubljani priseganje v tem jeziku za določen profil prisežnika običajno ali ne. Ker razvrstitev obrazcev v rokopisu A sledi hierarhični lestvici prisežnikov, so njegove prisege tudi zelo zvest odraz družbenega položaja posameznega jezika. Od prvotnih obrazcev, zapisanih v knjigo že ob njenem nastanku, so obrazci za prvih šest prisežnikov samo nemški, tj. za mestnega župana, sodnika, mestnega svétnika, komornika, pisarja in registratorja, nekoliko pozneje pa sta se mednje vrinila še obrazca za nižjega komornika in solicitatorja. Slovenščina je kot drugi jezik upoštevana šele pri sedmi prisegi, tj. obrazcu za novo sprejetega meščana. Tej sledijo prisege nižjih uradnikov, zopet razvrščene po pomembnosti. Za prvega, mitničarja, je obrazec samo nemški, prav tako tudi pozneje pripisani obrazec za davčnega prejemnika. Osebe, ki so opravljale funkcijo merilca žita in mestnega stražnika, so lahko izbirale med nemškim in slovenskim obrazcem, za sodnega slugo je bil obrazec zgolj nemški, pozneje pripisani obrazec za merilca soli in obrazec za nadzornika žitne trgovine le slovenska, za merilca vina in mestne vratarje pa spet v obeh jezikih. Sledita dva slovenska obrazca brez nemške različice. Prvi, ki sodi še med prvotna besedila rokopisa A, je namenjen gozdnim hlapcem, drugi, pripisan pozneje, pa vratarju pri Vodnih vratih ali t. i. »culenderju«. Prvotna besedila se končajo z edinimi sodnimi obrazci: to sta dva nemška obrazca za zaslišane priče, prvi za meščane in drugi za nemeščane, in »univerzalni« slovenski, namenjen pričam ne glede na njihov pravni položaj. Pozneje pripisanemu nemškemu obrazcu za puškarja sledi tretji tekst, ki je samo slovenski, tj. obrazec za mestnega valpta, pripisan v knjigo pred letom 1636. Tega leta so dodali še nemško in slovensko prisego mestnega gostača, ki bi glede na družbeni položaj prisežnikov morali biti v knjigi nekje bolj spredaj, a je tam zanju zmanjkalo prostora. V rokopisu A so poleg naštetih tudi pozneje pripisana reformirana slovenska prisega vinskega merilca ter italijanski različici prisege meščana in gostača. Devet prisežnih obrazcev v mlajšem rokopisu B je nanizanih brez hierarhičnega reda. Od petih slovenskih je nova samo prisega tesarjev, različice drugih štirih obrazcev pa srečamo že v starejšem rokopisu A: za vratarja pri Vodnih vratih, mestnega valpta, gozdnega hlapca in merilca soli.

Slovenski prisežni obrazci pokrivajo tako samo dvanajst od skupno 29 profilov prisežnikov: poleg zaslišanih prič, novosprejetih meščanov in gostačev še devet nižjih uradnikov, med katerimi lahko tesarja štejemo prej k najeti delovni sili kakor med uradnike. Z veliko gotovostjo lahko potegnemo sklep, da so tistih šest uradniških poklicev, za katere v knjigi ni nemškega prisežnega obrazca, opravljale osebe, ki jim ni bilo treba znati nemško. To so bili poklici nadzornika žitne trgovine, vratarja pri Vodnih vratih, merilca soli, gozdnega hlapca, valpta in tesarja. Med merilci žita in vina ter mestnimi vratarji, za katere so prisege v obeh jezikih, so se znašli torej tudi takšni, ki so kolikor toliko obvladali nemško, nasprotno pa za ljudi z vsemi drugimi, »višjimi« poklici in funkcijami ni bilo pričakovati, da nemščine ne bodo vešči. Tako sta okoli leta 1620 mestni sodnik in svétnik že morala obvladati nemško, četudi ne nujno v pisni obliki. Očitna je razlika med Ljubljano in Kranjem (KRA-1–4), kjer srečamo pred letom 1558 slovenska obrazca tako za sodnika kot za svétnika, pa tudi med Ljubljano in večino kranjskih mest, iz katerih so vsaj nekateri novoizvoljeni sodniki ob nastopu funkcije še sredi 18. stoletja prisegli slovensko (KRM-1). »Provincialna« mesta in mesteca se torej v tem pogledu nikakor niso mogla primerjati z deželno prestolnico.

Ljubljanska knjiga mestnih prisežnih obrazcev ima zelo vidno mesto tudi v kontekstu uradovalne slovenike, nastale v ljubljanskem okolju, čeprav je tu med 16. in 18. stoletjem izpričana še vrsta drugih slovenskih uradovalnih zapisov.⁴¹³ Po njihovi tipski in vsebinski raznovrstnosti in po spektru ustvarjalcev je Ljubljana v slovenskem prostoru vodilna, kar je povsem razumljivo glede na njene funkcije političnega, upravnega, cerkvenega in gospodarskega središča Kranjske pa tudi širšega prostora. V Ljubljani je nastal prvi znani samostojni slovenski uradovalni dokument sploh, razglas deželnega upravitelja o vinskem dacu iz leta 1570.⁴¹⁴ Od konca 16. stoletja lahko sledimo maloštevilnim slovenskim zapisom in prevodom pri vicedomskem uradu,⁴¹⁵ od začetka 17. stoletja tudi pri škofiji⁴¹⁶ in od istega časa dalje pri mestu.⁴¹⁷ Med ustanovami s sedežem v Ljubljani, pri katerih so zagledali luč sveta starejši slovenski uradovalni zapisi, srečamo še ograjno sodišče,⁴¹⁸ škofijsko sodišče,⁴¹⁹ samostan klaris,⁴²⁰ stolno župnijo⁴²¹ in druge, po količini pa močno prednjači škofijsko gospostvo.⁴²² Zapisi v slovenščini so skoraj v veliki večini sodne prisege in prisežni obrazci.

Najstarejši znani uradovalni zapis v slovenščini, nastal pri ljubljanskih mestnih organih, pa je razglas o uvedbi nove naklade iz leta 1611, le nekaj let pred začetkom pisanja knjige prisežnih obrazcev. Ta danes pogrešani dokument, ki ga je I. Vrhovec našel med spisi mestnega magistrata, naj bi bil pisan »z nemškimi črkami«. Vrhovec je sklepal, da si ga je »dal preložiti iz nemščine birič, ki je z bobnom razglašal magistratova razglasila po mestu.«⁴²³ Ta praksa je morala biti sicer običajna in tovrstnih prevodov je v stoletjih nastalo nič koliko, a ker so takšne malo pomembne zapise že sproti škartirali, poznamo iz celotne obravnavane dobe samo omenjeni razglas z začetka 17. stoletja.

Tudi vseh uradovalnih zapisov ljubljanske mestne provenience se je ohranilo le za pokušnjo. Poleg knjige prisežnih obrazcev in omenjenega razglasa sta namreč znani samo dve slovenski prisegi s konca 18. stoletja (LJU-18–19) in skromen samostojni dokument, pobotnica Ane Marije Polanke iz leta 1743. Pobotnica je med tisoči ohranjenih potrdil edina napisana v slovenščini, kar je samo dokaz več, da so v tem jeziku celo najpreprostejša potrdila pisali zgolj in samo izjemoma.⁴²⁴

10. Literatura