Gor: Vsebina Prejšnji: Kranjska mesta (KRM-1) Naslednji: Kranj (KRA-1–4)
Kazalo
Ker izvirnik ni znan, nadomešča diplomatični prepis transkripcija iz leta 1894,53 ki pa ni povsem dosledna.
Jest Jerni Ballant: Jakob Ballant: Perſseschem Bogu Ozheto, Syno, inu Svetemo Duchu, Lube Divize Matere Marie, vſsem Boschym Svetnikam, inu Svetnizam, vſsem Nebeschkim Angelzam, ne na proschno, ne skuſs schenkengo, ne is sovraschtva, ampak sa same pravize volla, De bi namrezh Mathaeus Preschern bil to zerkneno schrebie sam oderl, koker je moje govorjene od Beſsede do Beſsede zelo Reſsnično,54 inu Mathaeus Preschern vte vischi popolnema po nadolschno obrezhen koker meni pravi Bog pomaga. Prezhastita Breſs vſsega madescha spozheta Diviza inu Mati Boschia Maria uſse Boschije Svetnike, inu Svetnize, tudi Sveti Evangeli, inu nascha Catholska vera, na mojo puſsledno vro, kadar ſse moja Duscha od telleſsa Lozhila Bode, aku ſsem jest vte vische kervo perſsegal na Letem svezo55 sdej s pravizo straffan, tankei tudi od moigu Stuarnika Christusa Jesuſsa Svete gnade inu miloste. Ja tudi od gmeinschoffte vſsech Svetnikou inu Svetniz na vekomaj odlozhen inu Ferdaman Bodem Amen.
Jest, Jerni Balant, Jakob Balant, persežem Bogu Očeto, Sino inu Svetemo Duhu, lube divice matere Marije, vsem Božim svetnikam inu svetnicam, vsem nebeškim angelcam, ne na prošno, ne skuz šenkengo, ne iz sovraštva, ampak za same pravice vola, de bi namreč Mateus [Matevž] Prešern bil to crkneno žrebje sam odrl, koker je moje govorjene od besede do besede célo resnično, inu Mateus [Matevž] Prešern v te viži popolnema po nadolžno obrečen, koker meni pravi Bog pomaga, prečastita brez vsega madeža spočeta Divica inu Mati Božja Marija, vse Božje svetnike inu svetnice, tudi sveti evangeli inu naša katolška vera na mojo pusledno uro, kadar se moja duša od telesa ločila bode, aku sem jest v te viže kervo persegal na le-tem sveto56 zdej s pravico štrafan, tankej tudi od mojgu Stvarnika Kristusa Jezusa svete gnade inu miloste, ja tudi od gmajnšofte57 vseh svetnikov inu svetnic na vekomaj odločen inu ferdaman bodem, amen.
Celotno besedilo prisege je znano zgolj iz objave Ljudevita Stiasnega iz leta 1894. Vse, kar je objavitelj navedel o prisegi, je strnjeno v enem samem stavku, ki jo uvaja: »V mestnem arhivu kamniškem je sledeča slovenska prisega z dne 1. marcija 1735.«58 Kaj je Stiasny označeval kot mestni arhiv, pove v pregledu netiskanih virov: »Mestni arhiv. Pod tem imenom se razumeta dva arhiva, namreč arhiv kamniške občine in arhiv meščanske korporacije. Ker sta pa nastala pred nekoliko desetletji iz jednega arhiva in ker ima arhiv kamniške občine le malo starih listin, obdržal sem prvotno ime.«59 Glede na povedano je bila torej dejanska provenienca slovenske prisege že konec 19. stoletja negotova.
O poznejši usodi prisege ni znanega ničesar in tako tudi ne, ali se je sploh ohranila. Gotovo je le, da je danes ni ne v Medobčinskem muzeju Kamnik60 in ne v arhivskem fondu Mesto Kamnik v Arhivu Slovenije.61
Samo prva objava v Dodatku monografskega zemljepisno-zgodovinskega opisa Kamnika iz leta 1894 je oprta na danes izgubljeni izvirnik, a je žal brez vsakršnega komentarja.62 V Kidričevem kronološkem seznamu slovenskih tiskov in rokopisov (1921–22) sta povzeta objava in po njej hranišče (kamniški mestni arhiv), prisega pa je dobila prvič še zvrstno oznako: indiv. prisega.63 Jože Koruza (1973), ki je po Stiasnem v transliterirani obliki ponatisnil njeno glavnino, jo je označil z besedami: edina doslej objavljena slovenska prisega iz sodne prakse mestnih sodišč.64 Na podlagi obeh objav jo Matevž Košir (1992) v svojem sumarnem pregledu slovenskih prisežnih besedil imenuje prisega iz leta 1735 pred mestnim sodiščem v Kamniku.65
Stiasny, ki je besedilo našel v kamniškem mestnem arhivu, žal ni navedel ničesar razen hranišča in datuma.66 Tako ne vemo niti, ali gre za samostojen dokument, za sestavni del sodnega spisa, prilogo k temu ali, kar je manj verjetno, za zapis v kakšnem sodnem protokolu. V zadnjem primeru bi namreč objavitelj to bržčas tudi navedel. Da je bil tako redkobeseden, je morda povezano prav s skopim kodikološkim in vsebinskim kontekstom. Če je bila prisega napisana na samostojnem listu kot priloga sodnemu spisu, od katerega se je pozneje fizično ločila, Stiasny res ni imel na voljo več od tega, kar nam je sporočil.
Po poročilu Stiasnega je prisega nastala 1. marca 1735, ni pa navedel kraja nastanka, temveč samo hranišče: kamniški mestni arhiv. Ker gre za potencialno najstarejšo znano in po Jožetu Koruzi (1973) za edino objavljeno slovensko prisego iz prakse mestnih sodišč,67 je kazalo tem natančneje preučiti okoliščine njenega nastanka. O teh lahko samo posredno priča vsebina, zlasti imena v prisegi omenjenih oseb: prisežnikov Jerneja in Jakoba Balanta v vlogi prič ter obtoženca ali obdolženca Matevža Prešerna. Vse kaže, da ni šlo za mestne prebivalce, saj priimkov Balant in Prešeren ni ne v dveh popisih hiš mesta Kamnik iz okoli leta 172511 ne v seznamu hiš kamniškega mesta v terezijanskem katastru leta 1752.69 Kot izhaja iz krstne matične knjige kamniške župnije, pa tudi nobeno teh imen ni izpričano v Kamniku v obdobju 1730–1738.70 V krstni matici srečujemo v istem času samo Matevža Prešerna, ki so se mu v zakonu z ženo Heleno rodili trije otroci: prva dva (1732 in 1733) v Radomljah in tretji (1736) v Mekinjah,71 Balantov pa ni zaslediti niti kot krstnih botrov. Terezijanski kataster sredi 18. stoletja razkriva, da bi mogel biti Jakob Balant iz prisege identičen z Jakobom Balantom (Wallandt), gospodarjem polovične kmetije v Radomljah, sicer podložnikom mekinjskega samostana klaris.72 Prešeren pa se jih je v tem času pisalo več: dva mekinjska podložnika na Homcu,73 podložnik kamniške župnije v Šmarci74 in podložnik gospostev Križ in Zgornji Kamnik na Križu,75 a ni bilo med njimi nobenega Matevža. Veliko bolj je torej verjetno, da je šlo za podložnike iz kamniške okolice kakor za mestne ljudi, kar slej ko prej izključuje možnost, da je sodno zadevo obravnavalo mestno sodišče in da je sama prisega nastala v pisarni mesta Kamnik. V mestni arhiv je zlahka prišla kdaj pozneje, morda kot vzorec za zapisovanje slovenskih prisežnih besedil ali sploh po naključju.
Besedilo je prisega dveh prič, ki govorita v prid obdolžencu oziroma obtožencu Matevžu Prešernu, v prisegi imenovanemu »po nedolžno obrečen«. Prešerna je nekdo tožil, da je odrl poginulo žrebe, prisežnika Jernej in Jakob Balant pa sta pred sodiščem pričala o njegovi nedolžnosti. Večji del prisežnega besedila predstavljata uvodna in sklepna formula, tako da je »prave« vsebine komaj nekaj besed. Glavnina prisege je prepisana iz prisežnega vzorca, v katerega so ob vsakokratni uporabi vstavili samo kratek opis inkriminiranega dejanja. Vzorec ni mogel biti veliko starejši od prisege, kajti baročna retorika uvodne in sklepne formule odraža tipične poteze 18. stoletja. Tudi pravopisne poteze (npr. raba sch) se skladajo z vstavljenim besedilom, kar morda priča, da sta neohranjeni vzorec in ohranjena prisega delo istega pisca.
Besedilo, ki ga poznamo samo iz objave, kaže nekaj redakcijskih ali tipkarskih posegov. Groba tipkarska napaka je gajični č v besedi Reſsnično, zelo verjetno pa tudi dve drugi, kolikor jih ni zagrešil prepisovalec J. Stiasny: črka z v besedi sveto (svezo) in samoglasnik [u] namesto [a] v besedni zvezi od moigu Stuarnika. V zadnjih dveh primerih sicer ni izključeno, da sta se spodrsljaja znašla že v izvirniku, katerega glavni del je prepis iz prisežnega vzorca. Objavljeno besedilo vsebuje najverjetneje še nekaj zavestnih ali nenamernih pravopisnih posodobitev v opisnih deležnikih, kjer srečamo namesto fonetičnega u končnico l: bil, oderl, perſsegal.
Pisec se je pri izbiri pravopisa opazno oprl na nemščino, saj je šumevca š in ž brez razlike zapisoval kot sch, po enkrat pa za soglasniški skupini [št] in [šk] srečamo st in sk (straffan, Catholska). Tudi raba zh za šumevec [č] in z za sičnik [s] se ni nujno zgledovala po sodobni knjižni bohoričici, ampak lahko tudi po latinskem načinu zapisovanja slovenskih lastnih imen, denimo v cerkvenih matičnih knjigah.
Med sičnikoma [s] in [z] je pisec skušal razlikovati tako, da je za [s] uporabljal sestavljeno znamenje ſs (15-krat), vendar je največkrat ostal kar pri s (22-krat), s katerim je ponazarjal tudi glas [z] (4-krat). Nezveneči končni [z] je dvakrat zapisan kot ſs (skuſs, Breſs). Za glas [k] najdemo po enkrat c in ch, oba v prevzetih besedah: Catholska in Christusa. Prav tako je po latinsko-nemškem zgledu povzet zapis osebnega imena Matevž (Mathaeus), nasprotno pa sta imeni Jernej in Jakob v ljudski različici: Jerni in Jakob. Podvojeni l v priimku Balant sledi nemški in latinski pisarniški praksi.
| Č | C | |||
| Skupaj | zh | Skupaj | z | |
| KAM-1 | 7 76 | 7 | 10 | 10 |
Jezik kamniške prisege je v osnovi gorenjščina, o čemer pričajo zlasti končni o v dajalnikih in mestniku (Očeto, Sino, Svetemo Duhu, na le-tem sveto) ter oblike Bog, Bogu, koker. Zaslediti pa je tudi odstopanja, ki ga približujejo dolenjščini: aku, skuz, pusledno. Narečna mešanica je prejkone posledica prepisovanja.
Ko ne bi vse kazalo, da v resnici sploh ne gre za prisego mestne provenience, bi bila prisega KAM-1 kljub poznemu nastanku (1735) najstarejša znana prisega iz sodne prakse mestnega sodišča na Slovenskem, napisana v slovenskem jeziku. Med slednje jo lahko zdaj uvrstimo le z veliko previdnostjo in zato pogojno. Tako je najzgodnejša, ki je ohranjena v izvirniku, šele novomeška iz leta 1799 (NME-5), prisega v prepisu in brez datacije pa metliška, nastala okoli leta 1780 (MET-2).
V 18. stoletju srečamo v kamniškem okolju sicer precej utečeno zapisovanje slovenskih priseg in rabo slovenskih prisežnih obrazcev. Iz tamkajšnje župnijske pisarne poznamo namreč kar enajst prisežnih besedil v slovenščini, ki so nastala v dvajsetih in tridesetih letih 18. stoletja, torej prav v času blizu nastanka prisege KAM-1. Besedila so se ohranila kot dodatek k t. i. Raspovi knjigi obrazcev, ki vsebuje tri slovenske prisežne obrazce, od katerih sta bila mlajša dva v knjigo prepisana v začetku 18. stoletja v Kamniku.77 S ponovno najdbo besedil v Raspovi knjigi in z njihovo objavo (2008) je dobil tudi Kamnik pomembno mesto na zemljevidu starejše slovenske uradovalne slovenike. Njegovi slovenski uradovalni zapisi sicer ne sežejo v čas pred letom 1700, izstopajo pa po številu in raznovrstnosti. Iz mesta in bližnje okolice poznamo še štiri mlajša besedila: obrazec o izobčenju, zapisan pred letom 1782 v samostanu klaris v Mekinjah, ter tri sodne prisege o resničnosti izpovedi, dane v letih 1787 in 1789 pred krajevnimi sodišči graščine Spodnje Perovo, državnega gospostva Mekinje in kamniške župnije.78
Glede na bogato bero kamniških priseg in prisežnih obrazcev ni nobenega dvoma, da so prisežna besedila zapisovali tudi v tamkajšnji mestni pisarni, a se zaradi slabo ohranjenega mestnega arhiva ni ohranil noben primerek, katerega nastanek bi lahko z gotovostjo pripisali mestni upravi.
– Stiasny, Ljudevit: Kamnik. Zemljepisno-zgodovinski opis. Ljubljana : Ljudevit Stiasny, 1894, str. 175.
Ponatis glavnine besedila v transliterirani obliki in s komentarjem:
– Koruza, Jože: O zapisanih primerih uradne slovenščine iz 16., 17. in 18. stoletja. Jezik in slovstvo XVIII (1972/73), str. 250 [str. 193–200, 244–254].
Omembi objave v sintetičnih delih:
– Kidrič, Fr.: Opombe k protiref. (katol.) dobi v zgodovini slovenskega pismenstva. Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino III (1921–22), str. 77 [str. 73–133].
– Košir, Matevž: Prisege v slovenščini. Arhivi 15 (1992), str. 8, 10 [str. 6–11].
– Golec, Boris: Iz zgodovine pisarniške slovenščine v 1. polovici 18. stoletja. Arhivi XXIV (2001), str. 100–104 [str. 87–108].
– Golec, Boris: Ljubljansko škofijsko gospostvo (Pfalz) – zakladnica slovenskih sodnih priseg (1752–1811). Arhivi 28 (2005), str. 274 [str. 239–312].
– Golec, Boris: Raspova knjiga obrazcev – mala zakladnica uradovalne slovenščine 17. in prve polovice 18. stoletja. Arhivi 31 (2008), str. 63–96 [str. 63–96].
– Kidrič, Fr.: Opombe k protiref. (katol.) dobi v zgodovini slovenskega pismenstva. Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino III (1921–22), str. 77 [str. 73–133].
– Stiasny, Ljudevit: Kamnik. Zemljepisno-zgodovinski opis. Ljubljana : Ljudevit Stiasny, 1894, str. V.
– Umek, Ema: Mekinjska prisega. Jezik in slovstvo XIX (1973/74), str. 266 [str. 266].
Gor: Vsebina Prejšnji: Kranjska mesta (KRM-1) Naslednji: Kranj (KRA-1–4)