Pot^{7 ↑}

V svitu

večernem so po pobočju

kamnitem visoko med skalovje

hiteli gamsi

nad njimi

pa je pod oblaki

škrlatnimi

visel padal

in se dvigal

orjaški

orel

obstal sem

prevzet od pogleda

na gorske velikane

in njihova bitja

in dolgo zrl

proti vrhu

na katerem gorelo

je nebo

večal

in se širil

požar

Večer^{8 ↑}

Dan in noč

Me ob pljuskanju

Morskih valov

Spremljajo hripavi

In razburljivi

Kriki galebov

Nebo nad menoj

V ognjenih je znamenjih

Kmalu

Prekmalu

Zajame me tema

Najstrašnejša

Najdražja

Takrat te zadnjikrat

Pokličem

Samotni hrast^{12 ↑}

Pozdravljen hrast samotni na tej mehki jasi! Ob poti v bukov gozd.

Obiskal sem te po dolgih letih. Mislil sem, da te morda še najdem v družbi tovarišev.

(Vsakega izmed vas sem poznal.

Bili ste mi najboljši prijatelji.

Vaše korenine so segale globoko in široko v to sveto domačo zemljo, ki je hranila vaše in hrani moje življenje.

V soncu ležeč v mahu sem se z vami pogovarjal.

Z vami molčal.

Vi ste bili moja šola.

Vi ste me pomirili, kakor so me pomirile le še zvezde.

Vi ste bili vsa moja sreča.

Svet me je klical, vi pa ste me pridržali.

V vaši družbi mi je stopila večnost s svojo neizmerno tišino tako blizu kot modro nebo.

Zvezde same pa so stopile z neba in so obstale v vaših temnozelenih vrhovih.

V skrivnostnem šepetanju vaših vrhov je pela vaša in moja pesem.

Pel je tudi srebrni mesec, ki se je kot čuvaj sprehajal nad vami.)

Našel pa sem te samega. In tu stojiš še zmerom na milem in dragem starem mestu, ves raven, vzpenjajoč se svojo mogočno krošnjo proti oblakom.

Kje so tvoji tovariši? Oh, že slišim njihove smrtne krike in njihovo ječanje, ko so se zrušili, zadeti od strele in izpodžagani.

Šumenje tvojih vej.

Ti sam mi pripoveduješ o težkem življenju.

Čedalje težje se biješ z vetrom, dežjem, strelami, snegom, ledom in viharjem.

O, biješ se in ne podajaš. Ranjenega te zdravi sonce in zrak, okoli tebe se jasni, sam ostajaš!

Dan se zdi, da enak je dnevu^{13 ↑}

Dan se zdi,

da enak je dnevu.

Sonce sije,

kakor včeraj je sijalo,

vendar danes ni včeraj:

Danes nismo več,

kar smo bili včeraj,

in jutri ne bomo več,

kar smo danes.

Doživetje prihaja za doživetjem,

vedno več nas je,

borcev za ideje.

Stojim v pripekajočem soncu ^{14 ↑}

Stojim v pripekajočem soncu na mostu pod hribom,

gledam široke vrbe z dolgimi visečimi vejami in vejicami, ki bodo v kratkem ozelenele,

in poslušam šumenje valov.

Oba brega belijo zvončki in rumené trobentice

njive so izorane in pripravljene, da sprejmejo seme vase.

Od brega do brega plavajo gosi, kvakajo, plavajo proti toku, plavajo nazaj in že zopet lezejo iz vode.

S hriba prihajajo žene in dekleta s škafi in si jih polnijo.

Tam za vrbami čisti dolga vrsta fantov in deklet travnik ob potoku.

Na vzpetini nad njimi vidim še druge delavce.

Za njimi se dviga na sosednjem hribu, strmo padajočem k potoku, Šmihel.

Za to vasjo počivajo na pokopališču prijatelji in znanci, tam počivata tudi moj oče in moja mati.

Dolgo je že od tega, kar mi je bil ta kraj ves svet, ko sem se tu v vročini dan za dnem kopal s tovariši in čutil, da smo vsi deli tega sveta.

(V tem potoku sem se vozil v čolničku, občudoval pisane kačje pastirje in lovil ribe)

Tako dolgo je že od takrat, da zdaj, ko obiskujem ta svoj kraj, nikogar več ne poznam,

Neznani so ljudje meni, neznan sem jim jaz.

Čas^{15 ↑}

Na nebu zvezd

nešteto se iskri.

Spuščam se proti Soči

skozi gozd,

rahlo šumeč v obršjih.

Onstran

se temni, kopičasti vrhovi

vzpenjajo do neba.

O, in iznenada

začnem premišljevati o sebi,

nekdanjem vojaku soške armade,

in o sto in sto tisočih

iz vseh držav Srednje, Južne in Vzhodne Evrope,

ki so ob tej reki

več let

v dvanajstih silovitih bitkah

po strašnih ognjih iz tisoč in tisoč topov

in iz vseh vrst orožja

hiteli z divjaškimi kriki iz kasarn

naskakovali z bajoneti,

osvajali in izgubljali postojanke,

pojili zemljo s svojo krvjo

in našli v njej

svoj grob.

Nad njihovimi kostmi

se kopiči mel,

valovi trava,

ziblje se žito

in šusti v listih vinske trte –

o junakih.

V jutru^{16 ↑}

... Gledal sem ptiče, ki so se prišli kopat v reko

in so potem oživljeni zleteli proti nebu.

V oživljeni temi^↑

Sanjal sem na samotni klopi in ko sem odprl trudne svoje

oči,

svetila med raztrganim je drevoredom, nedaleč proč od

mene,

električna obločnica.

(Zdelo se mi je, da je med drevjem skrit našemljenec s svetiljko v roki).

Raketa o polnoči^↑

Ali sem večno padajoča zvezda?

»Si, in tvoja je tudi cesarska cesta.«

Na vožnji^↑

V noči se peljem k brzovlaku.

Potniki večinoma spe. Vlak drvi kakor obseden

začrtano svojo pot.

Vsa lokomotiva je v iskrah in dimu in kadar vriskne,

so žvižgi podobni izproženemu torpedu.

Tudi jaz drvim začrtano svojo pot in vriskam z

vlakom!

Večer v velikem mestu^↑

Ogrnjen v črn plašč korakam s poskakujočim mozgom

po ulici razsvetljeni in ljudstva polni.

In zvoni električna, drveča v redečih lučih, in slišim,

da pozvanja tudi v oblačnih srcih,

O in zazdim se, da sem jaz ta električna, ki gre

kakor klin in pred katero se vse umika!

In zavijam v proslule ulične vrtilnice in se veselim, -

ker nima nobeden mojega obraza!

S puško v rokah hitim v daljo^{17 ↑}

... In se bliskovito mečem na dan skozi srčni svoj vrelec

... in kjer priletim ob tla (najprvo z dušo in potem s

telesom),

se postavim zopet na noge, jaz – ostri strelec.

Chef d'oevre^↑

Kajne, ti si poeta nascitur? Spekel

me je ta porogljiv naslov in zalučal sem mu v iškarjotski obraz: Ti si rekel!

           _        _        _

Neumrljiva duša vriska mi.

Meso in kri iz nje brizga mi. –

Usmili se me

in spomni v sili se me!

Jaz sem velikodušen.

Moj Bog! Vsakemu drugemu bi se smilil moj izsušen

obraz!

Tresel se mi je glas. –

Zalile so me solze. Pogledal me je bridko On: Vse sem Jaz!

           _        _        _

V potu svojega obraza so jedli kruh

dokler se niso povrnili v zemljo, iz katere so bili vzeti.

Ecce homo, ecce homo! Kralja vseh kraljev hočemo zreti!

– Jaz vam pokažem, kako umetnik Najvišjega išče. –

Rodilo me je dvajseto stoletje mrličev in njega pokopališče,

Vzamem

v roke evangelij in čitam: amen, amen!

Mrtve duše^↑

Čital sem: Vsako minuto

jih je pomrlo tisoč in tisoč bednih človečičev, boreč se ljuto. –

In: Jeklo in svinec jih je pretvarjalo v ostudno se režečo, rudečelaso

maso ...

– Vse pa je bilo pisano tako tja v en dan,

da sem pljunil, se prijel za glavo in spoznal, da sem – kakor ljudje pravijo – pijan ...

                    *        *       *

Jokal sem, ko sem slišal, koliko jih je junaške smrti za domovino padlo.

V tistem trenutku je v moji duši vedno nekaj pomilovanju podobnega rastlo:

pomilujem vas brate po rodu, jeziku, krvi!

In če bi takrat rekel kdo kaj slabega o njih – bratih, bi vrgel na tiste kamen prvi.

                    *        *       *

Pridigal je nekdo o mrličih nekako takole: Kost

in koža jih je posvetila resnici, zato so občutili tisto uro pred vnebohodom bridkost.

In je nadaljeval: Trop

vranov je krakal od zore do mraka in močil s solzami njihov grob ...

Zdi se mi ...

in tako dalje in tako dalje. – Težko roko na mizi

skušam prodreti analizi

v skeptično dušo in originalnost in smehljaj prostitutke naivno smeji se mi ...

Vojna in mir^↑

Sanjal sem in te sanje so bile nekaj čudovitega.

Človek sem bil in če sem zagledal na cesti nagega capina – mrliča sem zapovedal: Oblecite ga!

Amen, amen! so vzklikali in njih duše so bile vesele in žalostne in po pokrajini je vlekel zefir!

Mir med vami, mir! ...

– Brezum

se jih je polastil: O Bog, Gospod vojskinih trum!

Maziljena

s krvjo so bila v poslednji uri masakrirana trupla vredna usmiljenja –

Obšla me je pohotna misel: V imenu Očeta in Sina in svetega Duha! –

Pri vsemogočnem Bogu, našem Odrešeniku! Ničev je

in dvajseto stoletje mrličev je ...

– Smeha

ni bilo ne konca in ne kraja. Kaj neki bo s tega?

Tako so se pasli

na ljudeh povitih v plenice in položenih v jasli

Ob obisku mavrice^{18 ↑}

Na vrhu Šmarne gore

sva se zaročila

Ko sva se poljubila

in objela,

sva zagledala nad Ljubljano

mavrico žarečih barv.

S svojo nenadno navzočnostjo je potrdila,

da je najin veliki praznik

tudi njen

Šmarna gora 1928

Blagrujem se, da živim s teboj!

Ti si lepa, ti si modra!

V času nepojmljivega zla

me žlahtniš s svojo ljubeznijo,

sočutjem, vnetostjo za skupnost,

pravičnostjo, preudarnostjo,

čistostjo in resnicoljubnostjo.

Mala nedelja 1929

O in koliko jih je bilo ...^{19 ↑}

O in koliko jih je bilo, pojočih o ljudeh drugačnosti! /.../ In kako malo jih je bilo, ki so mogli izpovedati vse, kar jim je težilo srce! O gorje, o groza!

Sto in sto oči je bilo iz bajarja uprtih v zamaknjenega fantiča.

1910

Pot^↑

Pot^{7 ↑}

V svitu

večernem so po pobočju

kamnitem visoko med skalovje

hiteli gamsi

nad njimi

pa je pod oblaki

škrlatnimi

visel padal

in se dvigal

orjaški

orel

obstal sem

prevzet od pogleda

na gorske velikane

in njihova bitja

in dolgo zrl

proti vrhu

na katerem gorelo

je nebo

večal

in se širil

požar

Večer^↑

Večer^{8 ↑}

Dan in noč

Me ob pljuskanju

Morskih valov

Spremljajo hripavi

In razburljivi

Kriki galebov

Nebo nad menoj

V ognjenih je znamenjih

Kmalu

Prekmalu

Zajame me tema

Najstrašnejša

Najdražja

Takrat te zadnjikrat

Pokličem

Slap^↑

Slap^{9 ↑}

O, vse biti in nič in vendar v tem loku življenja vse čutiti in vse vedeti, skoz molčanje, ki si ga vzljubil, ker si hotel biti sam s svojimi skrivnostmi in ti je bilo do čistega občutja, da bi vsak čas vedel, kako je s teboj, vnovič stopati skoz gozdove in se vzpenjati po grapah skoz hribovske vasi, dokler se v soncu ne ustaviš vrh samotne gore na razvalinah nekoč mogočnega gradu. O, in ko se nagledaš gorskih vrhov okoli sebe in vasi in travnikov globoko pod seboj in naposled v daljavi vinskih goric, mesta pod njimi, okoli katerega se vije reka, in gradu, kjer si se rodil, bolj kot kdaj občutiti, da živiš v velikem, nepojmljivem ognju, ker imaš v srcu pesmi kolikor kapljic vode¹⁰ in vse, prav vse, kar doživljaš, še v snu v vseh mogočih napevih odmeva v njem!

Ujetnik vesoljstva^↑

Ujetnik vesoljstva^{11 ↑}

O sonce, sto in sto tisočkrat večje od zemlje, ustvarjalec vsega življenja, samo ena izmed milijard in milijard zvezd, sestavljajočih neskončno visoko Rimsko cesto!
O Rimska cesta, samo en zvezdni sestav izmed milijard zvezdnih sestavov, podobnih Rimski cesti, o milijarda planetov, podobnih naši zemlji, milijarda lun, milijarda sonc, o, milijarda svetlobnih let do njih!

Samotni hrast ^↑

Samotni hrast^{12 ↑}

Pozdravljen hrast samotni na tej mehki jasi! Ob poti v bukov gozd.

Obiskal sem te po dolgih letih. Mislil sem, da te morda še najdem v družbi tovarišev.

(Vsakega izmed vas sem poznal.

Bili ste mi najboljši prijatelji.

Vaše korenine so segale globoko in široko v to sveto domačo zemljo, ki je hranila vaše in hrani moje življenje.

V soncu ležeč v mahu sem se z vami pogovarjal.

Z vami molčal.

Vi ste bili moja šola.

Vi ste me pomirili, kakor so me pomirile le še zvezde.

Vi ste bili vsa moja sreča.

Svet me je klical, vi pa ste me pridržali.

V vaši družbi mi je stopila večnost s svojo neizmerno tišino tako blizu kot modro nebo.

Zvezde same pa so stopile z neba in so obstale v vaših temnozelenih vrhovih.

V skrivnostnem šepetanju vaših vrhov je pela vaša in moja pesem.

Pel je tudi srebrni mesec, ki se je kot čuvaj sprehajal nad vami.)

Našel pa sem te samega. In tu stojiš še zmerom na milem in dragem starem mestu, ves raven, vzpenjajoč se svojo mogočno krošnjo proti oblakom.

Kje so tvoji tovariši? Oh, že slišim njihove smrtne krike in njihovo ječanje, ko so se zrušili, zadeti od strele in izpodžagani.

Šumenje tvojih vej.

Ti sam mi pripoveduješ o težkem življenju.

Čedalje težje se biješ z vetrom, dežjem, strelami, snegom, ledom in viharjem.

O, biješ se in ne podajaš. Ranjenega te zdravi sonce in zrak, okoli tebe se jasni, sam ostajaš!

Dan se zdi, da enak je dnevu^↑

Dan se zdi, da enak je dnevu^{13 ↑}

Dan se zdi,

da enak je dnevu.

Sonce sije,

kakor včeraj je sijalo,

vendar danes ni včeraj:

Danes nismo več,

kar smo bili včeraj,

in jutri ne bomo več,

kar smo danes.

Doživetje prihaja za doživetjem,

vedno več nas je,

borcev za ideje.

Stojim v pripekajočem soncu^↑

Stojim v pripekajočem soncu ^{14 ↑}

Stojim v pripekajočem soncu na mostu pod hribom,

gledam široke vrbe z dolgimi visečimi vejami in vejicami, ki bodo v kratkem ozelenele,

in poslušam šumenje valov.

Oba brega belijo zvončki in rumené trobentice

njive so izorane in pripravljene, da sprejmejo seme vase.

Od brega do brega plavajo gosi, kvakajo, plavajo proti toku, plavajo nazaj in že zopet lezejo iz vode.

S hriba prihajajo žene in dekleta s škafi in si jih polnijo.

Tam za vrbami čisti dolga vrsta fantov in deklet travnik ob potoku.

Na vzpetini nad njimi vidim še druge delavce.

Za njimi se dviga na sosednjem hribu, strmo padajočem k potoku, Šmihel.

Za to vasjo počivajo na pokopališču prijatelji in znanci, tam počivata tudi moj oče in moja mati.

Dolgo je že od tega, kar mi je bil ta kraj ves svet, ko sem se tu v vročini dan za dnem kopal s tovariši in čutil, da smo vsi deli tega sveta.

(V tem potoku sem se vozil v čolničku, občudoval pisane kačje pastirje in lovil ribe)

Tako dolgo je že od takrat, da zdaj, ko obiskujem ta svoj kraj, nikogar več ne poznam,

Neznani so ljudje meni, neznan sem jim jaz.

Čas^↑

Čas^{15 ↑}

Na nebu zvezd

nešteto se iskri.

Spuščam se proti Soči

skozi gozd,

rahlo šumeč v obršjih.

Onstran

se temni, kopičasti vrhovi

vzpenjajo do neba.

O, in iznenada

začnem premišljevati o sebi,

nekdanjem vojaku soške armade,

in o sto in sto tisočih

iz vseh držav Srednje, Južne in Vzhodne Evrope,

ki so ob tej reki

več let

v dvanajstih silovitih bitkah

po strašnih ognjih iz tisoč in tisoč topov

in iz vseh vrst orožja

hiteli z divjaškimi kriki iz kasarn

naskakovali z bajoneti,

osvajali in izgubljali postojanke,

pojili zemljo s svojo krvjo

in našli v njej

svoj grob.

Nad njihovimi kostmi

se kopiči mel,

valovi trava,

ziblje se žito

in šusti v listih vinske trte –

o junakih.

V jutru, V oživljeni temi, Raketa o polnoči, Na vožnji^↑

V jutru^{16 ↑}

... Gledal sem ptiče, ki so se prišli kopat v reko

in so potem oživljeni zleteli proti nebu.

V oživljeni temi^↑

Sanjal sem na samotni klopi in ko sem odprl trudne svoje

oči,

svetila med raztrganim je drevoredom, nedaleč proč od

mene,

električna obločnica.

(Zdelo se mi je, da je med drevjem skrit našemljenec s svetiljko v roki).

Raketa o polnoči^↑

Ali sem večno padajoča zvezda?

»Si, in tvoja je tudi cesarska cesta.«

Na vožnji^↑

V noči se peljem k brzovlaku.

Potniki večinoma spe. Vlak drvi kakor obseden

začrtano svojo pot.

Vsa lokomotiva je v iskrah in dimu in kadar vriskne,

so žvižgi podobni izproženemu torpedu.

Tudi jaz drvim začrtano svojo pot in vriskam z

vlakom!

Večer v velikem mestu, S puško v rokah hitim v daljo^↑

Večer v velikem mestu^↑

Ogrnjen v črn plašč korakam s poskakujočim mozgom

po ulici razsvetljeni in ljudstva polni.

In zvoni električna, drveča v redečih lučih, in slišim,

da pozvanja tudi v oblačnih srcih,

O in zazdim se, da sem jaz ta električna, ki gre

kakor klin in pred katero se vse umika!

In zavijam v proslule ulične vrtilnice in se veselim, -

ker nima nobeden mojega obraza!

S puško v rokah hitim v daljo^{17 ↑}

... In se bliskovito mečem na dan skozi srčni svoj vrelec

... in kjer priletim ob tla (najprvo z dušo in potem s

telesom),

se postavim zopet na noge, jaz – ostri strelec.

Chef d'oevre^↑

Chef d'oevre^↑

Kajne, ti si poeta nascitur? Spekel

me je ta porogljiv naslov in zalučal sem mu v iškarjotski obraz: Ti si rekel!

_ _ _

Neumrljiva duša vriska mi.

Meso in kri iz nje brizga mi. –

Usmili se me

in spomni v sili se me!

Jaz sem velikodušen.

Moj Bog! Vsakemu drugemu bi se smilil moj izsušen

obraz!

Tresel se mi je glas. –

Zalile so me solze. Pogledal me je bridko On: Vse sem Jaz!

_ _ _

V potu svojega obraza so jedli kruh

dokler se niso povrnili v zemljo, iz katere so bili vzeti.

Ecce homo, ecce homo! Kralja vseh kraljev hočemo zreti!

– Jaz vam pokažem, kako umetnik Najvišjega išče. –

Rodilo me je dvajseto stoletje mrličev in njega pokopališče,

Vzamem

v roke evangelij in čitam: amen, amen!

Anton Podbevšek

Mrtve duše^↑

Mrtve duše^↑

Čital sem: Vsako minuto

jih je pomrlo tisoč in tisoč bednih človečičev, boreč se ljuto. –

In: Jeklo in svinec jih je pretvarjalo v ostudno se režečo, rudečelaso

maso ...

– Vse pa je bilo pisano tako tja v en dan,

da sem pljunil, se prijel za glavo in spoznal, da sem – kakor ljudje pravijo – pijan ...

* * *

Jokal sem, ko sem slišal, koliko jih je junaške smrti za domovino padlo.

V tistem trenutku je v moji duši vedno nekaj pomilovanju podobnega rastlo:

pomilujem vas brate po rodu, jeziku, krvi!

In če bi takrat rekel kdo kaj slabega o njih – bratih, bi vrgel na tiste kamen prvi.

* * *

Pridigal je nekdo o mrličih nekako takole: Kost

in koža jih je posvetila resnici, zato so občutili tisto uro pred vnebohodom bridkost.

In je nadaljeval: Trop

vranov je krakal od zore do mraka in močil s solzami njihov grob ...

Zdi se mi ...

in tako dalje in tako dalje. – Težko roko na mizi

skušam prodreti analizi

v skeptično dušo in originalnost in smehljaj prostitutke naivno smeji se mi ...

Anton Podbevšek

Vojna in mir^↑

Vojna in mir^↑

Sanjal sem in te sanje so bile nekaj čudovitega.

Človek sem bil in če sem zagledal na cesti nagega capina – mrliča sem zapovedal: Oblecite ga!

Amen, amen! so vzklikali in njih duše so bile vesele in žalostne in po pokrajini je vlekel zefir!

Mir med vami, mir! ...

– Brezum

se jih je polastil: O Bog, Gospod vojskinih trum!

Maziljena

s krvjo so bila v poslednji uri masakrirana trupla vredna usmiljenja –

Obšla me je pohotna misel: V imenu Očeta in Sina in svetega Duha! –

Pri vsemogočnem Bogu, našem Odrešeniku! Ničev je

in dvajseto stoletje mrličev je ...

– Smeha

ni bilo ne konca in ne kraja. Kaj neki bo s tega?

Tako so se pasli

na ljudeh povitih v plenice in položenih v jasli

Anton Podbevšek

Ob obisku mavrice, Blagrujem se^↑

Ob obisku mavrice^{18 ↑}

Na vrhu Šmarne gore

sva se zaročila

Ko sva se poljubila

in objela,

sva zagledala nad Ljubljano

mavrico žarečih barv.

S svojo nenadno navzočnostjo je potrdila,

da je najin veliki praznik

tudi njen

Šmarna gora 1928

O in koliko jih je bilo^↑

O in koliko jih je bilo ...^{19 ↑}

O in koliko jih je bilo, pojočih o ljudeh drugačnosti! /.../ In kako malo jih je bilo, ki so mogli izpovedati vse, kar jim je težilo srce! O gorje, o groza!

Sto in sto oči je bilo iz bajarja uprtih v zamaknjenega fantiča.

1910

Plesalec v ječi^↑

Plesalec v ječi^{20 ↑}

Zdelo se mi je, da že zopet sedim na siromašnem stolu pri svoji delovni mizi in mislim na nizko hišo, v kateri je nastanjen moj gene­ralni štab, na mizi pred menoj general­ka, začrtana po mojih večletnih iz­kušnjah, šestila, ravnila, kotomeri, in premišljam o vseh mogočih načinih
bodočih bitk. Sredi telefonskih aparatov in brezžične postaje pa se nenehoma sprašujem: Ali naj po­magam steči lenemu mnogonožcu ali tudi ne?

O, in kolikokrat se mi je prevabljivo zahotelo, zaverovanemu v samega sebe, da bi splezal na bližnji brzojavni drog, stopil na žico in se brez vsakega droga, ki bi mi uravnaval ravnotežje, spustil v blazen tek, da bi obmolknili, kakor bi odrezal, zapozneli pivci, ko bi me videli dirjajočega po žicah in pojočega o ljudeh, ki ne žive na tej zemlji, temveč so od zore do mraka na potovanju okoli nebeških zvezd.