Razdelek obsega pesmi oziroma različice, ki jih je Podbevšek objavil na Radiu Ljubljana leta 1958 in leta 1972. V oddaji Literarni večer, ki je bila v celoti posvečena Podbevšku, so bile 10. aprila 1958 med 21.00 in 21.30 interpretirane štiri njegove pesmi. Gre za predelavo Čarovnika iz pekla, že objavljenega v Domu in svetu (1921) in Človeku z bombami (1925), in cikla treh dotlej neobjavljenih pesmi: Pot, Koprnenje in Kamnolom. Tipkopis za to radijsko objavo je ohranjen v Podbevškovi zapuščini. Ugotoviti je mogoče, da je radijska objava Čarovnika iz pekla zelo podobna različici, ki jo lahko razberemo iz Podbevškovih popravkov oziroma načrta za ponovno izdajo zbirke po drugi svetovni vojni. Tudi tri nove pesmi so nastale šele po drugi svetovni vojni in so sploh edina dela iz Podbevškovega povojnega opusa, ki jih je pesnik avtorizirano objavil.
Vse tri pesmi je Podbevšek pozneje malenkostno predelal in jih leta 1972 vnovič objavil na ljubljanskem radiu - Pot je postala V Julijskih Alpah, Koprnenje Nož, zasajen v srce, Kamnolom pa Elegija. V radijskem arhivu se tipkopisi niso ohranili, ohranjen pa je zanimiv zvočni posnetek, ki poleg omenjenih pesmi vsebuje tudi Podbevškovo lastno branje Titanove noči (predelava Titanove serenade) in predelanega Čarovnika iz pekla. Literarni večer, ki traja dobre pol ure, vsebuje tudi zanimiv pogovor Aleša Bergerja s Podbevškom, zato je zvočni posnetek celotne oddaje iz leta 1972 vključen v izdajo kot edini tovrstni dokument. Točen datum predvajanja ni znan, oddaja pa je bila vsekakor ponovljena 11. 6. 1998. Originalni posnetek je shranjen v arhivu Radia Slovenija (trak G-5722).
Zvočni posnetek literarnega večera iz leta 1972
(Sedem dni pred razsulom bivše avstroogrske armade, ob Felli za špansko boleznijo umrlemu tovarišu, enoletnemu prostovoljcu poddesetniku Stanku Starcu.)
Stal sem že proti večeru na prostranem pokopališču in medtem ko sem gledal z griča brezizrazno v dolino pod seboj, kjer se je leno valila reka in so se vrstili predori, vsekani v žive skale, si mi govoril šepetaje, kakor bi se ne pogovarjal z menoj, temveč z mrtvimi, spečimi po zanemarjenih grobeh: “Samo eno misel imam in ta je uhati netopir, ki naju obkrožuje. Meni, ki vidim povsod samo umiranje, se zdi, da ne bom nikoli prišel iz tega sončnega kraja, ki je sicer lep, doma pa je vendar najlepše. Zakaj, odkar moram gledati kupe skeletov, čakajočih, da jih zagrebemo, se ne morem prepričati, da ne bom izdihnil v daljni zemlji in me ne bodo na tujem pokopali brez sveč in duhovnika. O, kaj neki bo naredila moja ljuba, ki sem ji tako pri srcu, pa bo slišala nekega jesenskega dne, da sem umrl?” Smejoč se porogljivo v tvoj shujšani obraz sem te naenkrat prekinil: “O, kje ste moja detinska leta, ko sem še spuščal ladjice v potoček in zmaje v zrak, streljal na lok, igral se razbojnike, lovil metulje in prisluškoval v gozdovih ves zamaknjen ptičjemu petju? V meni plamene spomini, o bakle, goreče v temni noči! Gledam se, kako sem stal vsako leto enkrat pri vrtiljaku, ki ga je obkrožala množica – doneli so neprestano eni in isti zvoki – večkrat sem tudi sam zajahal konja ali leva in sem se vozil v vedno enakih krogih. O, kje so tudi še moja zrelejša leta, ko sem, že mladenič, odprl sprehajajočo se šolo za pionirje, vodil tovariše kakor pav svoj rep in jim govoril, da se vidim na hribu s piščalko v ustih in piskam, da se podirajo brzojavni drogovi, hiše ob cesti, zvoniki v mestu?” Tvoje zbegane oči so me gledale vprašujoče, jaz pa sem, ozirajoč se proti nizkemu, rdečemu nebu, kjer so se videla čudna nebeška znamenja, že govoril bolj samemu sebi kot tebi: “Ti nedolžni moj otrok že spet strmiš vame, božjastnika, jaz pa ti še rečem, da vidim povsod spreminjati se podobo sveta. Tisoč in tisoč let stare vrednote propadajo, njihova mesta zavzemajo nove resnice. Razdvojeni so poedinci, družine, narodi, rase in kontinenti. Prej neskončne daljave se stalno manjšajo, že jutri začenjamo osvajati vsemirje. Kontinenti, o nikar, nikar se ne vojskujte drug proti drugemu! V sanjah gledam ptiča Albatrosa, nad morjem skozi strašen vihar letečega. Kljuje si srce in ob bobnenju, ob katerem nastopa konec sveta, pada v divje razpenjeno valovje! Tudi sebe vidim padati in brez sledu izginiti! In vendar verujem v vstajenje človeštva! Verujem, da se bo človeštvo rešilo!” “Kaj pripoveduješ?” si me preplašeno vprašal. “Slišal si!” sem kliknil, prevzet od svojega prepričanja. Izpod oblačnega neba se je nepričakovano vsula silna ploha. Molče sva odhitela v zasedeno mesto. Ko sva šla mimo velike cerkve, si rekel: “Že dolgo nisem bil v njej, kaj šele pri maši, stopiva noter!” In sva vstopila in vnovič ogledovala od strelov razpraskano cerkveno ladjo, še nedavno vojaško skladišče. Začel si v zadregi: “Kako lepa je mlada kapitanka, ki stanuje nasproti tvojemu bivališču!” In sem ti dejal: “Ali že veš, kaj se mi je zadnjič pripetilo? Slonel sem na oknu svoje sobe in kmalu zaprl trudne oči. Nenadoma sem začutil v sebi glasbo in se ves izročil njenim zvokom. Kako neznatne v primeri z mojimi so se mi zdele največje simfonije! Zvoki pa so postajali glasnejši in na mah sem se zdrznil, ker se je v mojo veličastno mešala neka druga slabejša, bolna v svojem poletu. Vzdignil sem pogled na balkon, čez katerega se je razlivala mesečina. Ni bilo dvoma, zdaj sem razločno slišal. Nekdo je igral v sobi klavir, na balkonu samem pa je stala kapitanka v beli obleki in igrala violino. Vsa okolica je drgetala od razkošja. Tedaj pa je zadela nekje kosa ob kamen in se je oglasilo mačje mijavkanje. Violinistki so padle gosli iz rok, kriknila je in izginila z balkona. Povsod je zavladala sveta tišina, jaz pa sem še dolgo čul krčeviti njen jok in si mislil: Ali že spet poljubuje in moči s solzami fotografijo svojega moža, ki so ga ujeli sovražniki? In ko sem gledal še njeno vitko postavo, ki mi je bila vsak dan bolj skrivnostna, sem jo vzljubil z vso svojo mladeniško dušo in se tudi že zgrozil, ker ali morem sploh biti zvest in za koliko časa? Za ljubezen so me prosila že najlepša dekleta, jaz nesrečnež pa sem se smejal. Kar najbolj drzno si ustvarjam svojo voljo in svojo svobodo in zato hočem biti sam, čisto sam, četudi za ceno najbolj sramotnih dejanj. O demonija, kdo te naj doume, če te še tisti ne, ki je ves v tvoji oblasti? Hočeš, da ti povem daljno prispodobo? Še v sanjah me vznemirja zaradi svoje nečlovečnosti in brezmejnega sovraštva do človeškega rodu, ti pa lahko spoznaš, da mi je usojeno doživljati tudi najbolj zavržena človeška življenja. Včasih se zdim sam vrag, jaz Ibrahim Ahmed, knez Sicilije in Afrike, ki je dal svoje žene žive pokopati, noseče razžagati, hčere, komaj rojene, usmrtiti – šestnajst deklic, ki so jih skrivaj odgojili, je dal pomoriti, brž ko je zvedel zanje – ki je dal pred svojimi očmi osem bratov zaklati in svojega najdražjega sina Abdula Agaba obglaviti, ki je dal sebi v veselje ministre, dvornike, tajnike po več skupaj sežgati ali v vreli vodi potopiti, ki je lastnoročno pet sto ujetnikom s svojo sulico3 prebodel srca, jih dal navezati v ovratne verižice in obesiti na vrata svoje sobe!” Z nepopisno grozo v očeh in tresoč se po vsem telesu si rekel: “Bojim se, da si živčno bolan!” Tedaj pa sem te prijel za roko in šepnil: “Ali vidiš?” In tudi ti si videl v trenutku oživljene oltarje, pričele so goreti sveče, svete podobe na stenah in stropu se pregibati, kakor tudi kamenite podobe, predstavljajoče križev pot, vsa cerkvena ladja je bila razsvetljena, tabernakelj v ognju, bandera v plamenih, v cerkvi in zunaj so pričeli vstajati mrliči iz grobov in polniti cerkev. Nenadno sva zagledala še mašnika pred oltarjem in pozvanjati ministranta. Hotela sva se ubraniti strašne slike, mrtvaških obrazov, ki so nas obdajali, pokrila sva si spačeni obraz z rokami, vendar slike niso izginile, prikazovali so se filmi pred najinimi zastrtimi očmi in gledala sva zemeljsko oblo, na kateri je mrgolelo ljudi najrazličnejših narodov. Ogoljufani za svojo kri so se morali pobijati z najbolj grozotnim orožjem. Vsi deli širnega sveta so bili v plamenih. Ko se je nama prikazovala svetovna zgodovina od pričetka sveta, sva kmalu opazila številne genije, ki so hodili neutrudljivo daleč pred svojimi narodi in so mislili, da bodo živeli večno ali pa najmanj več tisoč let, pa so bili mrtvi že po nekaj stoletjih. Ko sva jih gledala s svojimi steklenimi očmi, premišljujoč o minljivosti vsega mogočega, sva pozabila, kdo sva. V tem se je začulo, sprva komaj slišno, potem pa vedno glasnejše in močnejše orglanje s kora, ki je izzvenelo v orjaško godbo. Ves omamljen sem dal roki s spačenega obraza in med človeškimi skeleti zagledal njo, ki sem jo oboževal že nekaj dni. In sem pričel kričati v svoji vznemirjenosti, da bi prevpil godbo: “O moja kapitanka, kapitanka!” In me je slišala in se je obrnila s svojim pojočim glasom mirno, dostojanstveno k meni, stoječemu pod cerkvenim korom: “Che cosa volete, signore?” Zbežal sem iz cerkvene ladje na ulico, spustil se v blazen tek proti svojemu stanovanju, preskočil po več stopnic in že planil v svojo sobo – grobnico. Tam so me pozdravile številne rože z mrtvaškim svojim vonjem in črni zastori, spuščeni ob straneh do tal – moje zastave. Zagrebel sem obraz v posteljne blazine in ihtel kakor otrok. In vendar sem jo videl prosečo: “Kje se mudiš,4 moj najdražji, da ne prideš položit svoje kodraste glave na moja drhteča, polna prsa in si neusmiljen ne poželiš, da bi me pokrile tvoje roke in noge?” Ti pa si že stal, bolj bled od stene, na pragu, tresel se od razburjenja, ker si me v hipu razumel v mojih zadnjih vzdihljajih in klical: “O, zdaj vem, da so tvoje kompozicije najbolj občutne, kadar se svojega gorja rešuješ!” Zunaj je razsajal vihar, padal dež, udarjal grom, utrinjali se bliski in v vse to se je mešalo divje grmenje topov. Iz spodnjih častniških prostorov se je zaslišalo tudi še igranje na klavir, razbrdan ženski smeh in krohot, kot bi se oglašale goneče se krave, in pijano moško petje. Iznenada se mi je tedaj prikazala naga, koščena Plesalka, okoli katere se je ovijal velik, rdeč pajčolan. Plesala je v popolni temi, zdaj zdaj razsvetljeni od topovskih strelov, sredi milijonskih sovražnih si armad, strastno kot še nikoli, svoj divji, kurbirski ples.
In ti postavljam pričujoči spomenik, izsekan iz žive skale in obdelan surovo, ker ti bo nedvomno več povedal od izklesanega in ki govori samo navidezno več o meni kot o tebi, ker jaz vem, če bi še živel in videl svoj spomenik, postavljen od mene, bi osupnjen vzkliknil: “To sem vendar jaz, moji duševni boji, vse to sem vendar jaz pel!” O, tako pa si že takrat, ko sem jaz napol živ korakal po široki cesti med gorami mimo Moggia, ležal pokopan na prav istem pokopališču, od koder sva pred mesci opazovala oblake z dirjajočo konjenico. Vlekli smo se v daljavo, čreda preganjanih volkov, za nami, zdelo se nam je, sovražnik. Pet noči sem že ležal ob stražnih ognjih, ves garjast sem strmel v nebo – s svojimi meglami je bilo prav tako raztrgano in bolno – mimo so drveli tren, topništvo, oklopni avtomobili, korakale so dolge kolone utrujenega vojaštva. Ob cesti so ležali mrtvi konji, med njimi onemogli ljudje, govoreči vse mogoče jezike, nad glavami so brnela letala – pravkar se je zaletelo pri spuščanju na tla eno izmed njih ob bližnje drevo in pričelo goreti s tako bliskovito naglico, da smo našli že samo ogrodje in sežgano letalčevo truplo, ko smo prihiteli k njemu – na naši levi strani pa so hiteli proti državni meji dolgi vlaki, pri katerih so bile še strehe zasedene od bežečega vojaštva. Videli smo jih, kako so pri predorih trumoma padali na tla in je šel vlak čeznje, železno in zategnjeno žvižgajoč. In sem za trenutek pomislil, kaj bi bilo, če bi tudi jaz, ki tako divje sovražim samega sebe in sem zastopnik majhnega slovenskega naroda, živečega na najbolj izpostavljenem delu Srednje Evrope, prav tako klavrno poginil! Saj ne ve še nobeden, da sem, noseč v svojih nemirnih prsih načrte za več sto let, prehodna točka, skozi katero bodo morali vsi tisti, ki letajo po zraku in hočejo biti silni. S karabinko na hrbtu sem korakal v prvi bataljonski vrsti – imeli smo v sredi trobentača, ki nas je spremljal – vsi drugi smo pa prepevali koračnice in tresla se je zemlja pod našimi nogami in donel zrak od naših popevk. In ko sem med petjem pomislil, kako nas bodo sprejemali zvečer na naši domači zemlji z lampijoni, obsipavali s cvetjem in objemali, sem sklenil: Ko bom čez leta potoval v Severno Italijo in si ogledoval nekdanja bojišča, bom obiskal tudi pokopališče, kjer si našel večni počitek. Mislil bom nate, ki ti ni bilo usojeno, da vidiš vstajenje svoje domovine in ne vzklikaš več kakor jaz s svojo lucifersko glavo: “O telo, ječa moje duše!”
I. pot |
|
v svitu večernem so po pobočju kamnitem visoko med skalovje hiteli gamsi nad njimi pa je pod oblaki škrlatnimi visel padal in se dvigal orjaški orel obstal sem prevzet od pogleda na gorske velikane in njihova bitja in dolgo zrl proti vrhu za katerim gorelo je nebo večal in se širil požar o pot ki sem te zmerom iskal v stezah in strminah nad brezni kako preplavljaš dušo z radostjo in krepiš me v drznosti brez katere ni bitja zame o ogenj ob katerem pozabljam da sem GNAN OD SKRIVNOSTNE SILE moral v temi skozi hlišč blisk in grom strelo bučanje vod in tuljenje skal padajočih v prepad |
II. koprnenje |
|
o nebo posuto z neskončno daljnimi zvezdami stokrat in tisočkrat večjih od zemlje z neudržno silo me vnovič navdajaš naj tudi izdihnem koprnenje po soncu luni in zvezdah NIKDAR NE MINE koprnenje po soncu in luni in zvezdah NIKDAR NE MINE tudi v zemlji se bom spremenjen v travo ali cvetico vselej obračal k svetlobi vselej obračal k svetlobi pokošen ali utrgan bom iz teme znova uporno rasel v luč znova uporno rasel v luč |
III. kamnolom |
|
O molk velikega skalnatega hriba ob cesti vijoči se proti Gorjancem še se mimo pristave dviga pot nate vendar ni več vodnjaka ob njej ni več igrišča sredi nekdanjega vrta in na vrhu ni več mogočnih kostanjev ni več vodometa med njimi in ni več rastlinjaka s cveticami iz tujih dežel ni več hleva s konji iz madžarske puste in ni več prijaznega gradu z balkoni tudi ni več njegovih prebivalcev o koliko izmed teh s katerimi sem začel živeti je že voda zemlja pesek kamen ostali vemo da se neusmiljeno bliža KONEC našega obiska o in tudi ni več svetlih noči z njihovimi sanjami in prividi ni ne objemov ne šepeta in ne straže vdanih divjih psov tudi ni več od Soče grmenja iz tisoč in tisoč topov in kadar sem sam ne drgetam več od groze zaradi sto in sto tisoč v dvanajstih bitkah pomorjenih o in kakor da se ne spreminja vse v nedogled na mah se je vse okoli mene spremenilo vse pa se mi je tudi izmaknilo kot bi nikdar ne bilo in se mi še vedno izmika s ceste kamnitnik razstreljujejo drobe ga v kamen in pesek izvotljenega včasih zapušča voz za vozom o potok tik ceste s cesto vred ti še ostajaš zvest sanjaču mlin ne več tiho se tod pomikaš vendar voda že dolgo ne vrti več koles kolesa so vržena na breg razbita tam trohne tujec ne more vedeti da je na visokem skalovju nekoč stal grad in da se je vsak večer pod razsvetljenimi okni med rožnatimi grmi skrival mladenič in v družbi psov trepetajoč čakal svojo ljubo ko stopa ponoči samcat skoz globel se kvečjemu zave čudovite kraške pokrajine in neizmerne tihote globoko v hrib segajočega kamnoloma do solz ganjenega sanjača pa niti v sanjah ne zapuste prikazni iz njegove mladosti zapustile ga bodo šele ob njegovi zadnji uri |
— † —
V večernem svitu so po kamnitem pobočju visoko med skalovje hiteli gamsi, nad njimi pa je pod škrlatnimi oblaki visel, padal in se dvigal orjaški orel. Obstal sem, prevzet od pogleda na gorske velikane in njihova bitja in dolgo zrl proti vrhu, za katerim je gorelo nebo, večal in se širil požar. O, pot, ki sem te zmerom iskal v stezah in strminah nad brezni, kako preplavljaš dušo z radostjo in krepiš me v drznosti, brez katere ni žitja zame. O, ogenj, ob katerem pozabljam, da sem gnan od skrivnostne sile moral v temi skozi hlišč, blisk in grom, strelo, bučanje vod in tuljenje skal, padajočih v prepad.
V obliki žezla na Mangartu, 1958
O, nebo, posuto z neskončno daljnimi zvezdami, stokrat in tisočkrat večjih od zemlje. Z neudržno silo me vnovič navdajaš. Naj tudi izdihnem, koprnenje po soncu, luni in zvezdah nikdar ne mine. Tudi v zemlji se bom spremenjen v travo ali cvetico vselej obračal k svetlobi. Pokošen ali utrgan bom iz teme znova uporno rasel v luč.
V obliki noža na razvalinah gradu Mehovo, 1958
Elegija8 |
|
O, molk velikega skalnatega hriba ob cesti, vijoči se proti Gorjancem! Že se mimo pristave dviga pot nate, vendar ni več vodnjaka ob njej, ni več igrišča sredi nekdanjega vrta in na vrhu ni več mogočnih kostanjev, ni več vodometa med njimi in ni več rastlinjaka s cveticami iz tujih dežel, ni več hleva s konji iz madžarske puste in ni več prijaznega gradu z balkoni. Tudi ni več njegovih prebivalcev! O, koliko izmed teh, s katerimi sem začel živeti, je že voda, zemlja, pesek, kamen! Drugi vemo, da se neusmiljeno bliža KONEC našega obiska. O, in tudi ni več svetlih noči z njihovimi sanjami in prividi, ni ne objemov ne šepeta in ne straže vdanih divjih psov. Tudi ni več od Soče grmenja iz tisoč in tisoč topov in kadar sem sam, ne drgetam več od groze zaradi sto in sto tisoč v dvanajstih bitkah pomorjenih! O, in kakor da se ne spreminja vse v nedogled, na mah se je vse okoli mene spremenilo, vse pa se mi je tudi izmaknilo, kot bi nikdar ne bilo, in se mi še vedno izmika. S ceste kamnitnik razstreljujejo, drobe ga v kamen in pesek. Izvotljenega časih zapušča voz za vozom. O, potok tik ceste s cesto vred ti še ostajaš zvest sanjaču, mlin ne več. Tiho se tod pomikaš, vendar voda že dolgo ne vrti več koles, kolesa so vržena na breg. Tujec ne more vedeti, da je na visokem skalovju nekoč stal grad, da se je vsak večer pod razsvetljenimi okni med rožnatimi grmi skrival mladenič in v družbi psov trepetajoč čakal svojo ljubo. Ko stopa ponoči samcat skoz globel, se kvečjemu zave čudovite kraške pokrajine in neizmerne tihote, globoko v hrib segajočega kamnoloma. Do solz ganjenega sanjača pa niti v sanjah ne zapuste prikazni iz njegove mladosti. Zapustile ga bodo šele ob njegovi zadnji uri. Na razvalinah gradu Pogance 1958. |
