Prolog Tretjega dela Pasijona v verzu 1813 napove, da se bo prikaz Jezusovega vstajenja sklenil z velikonočno pesmijo:
Kader žiə vse bode minulu / inu s tej velikunačni pesmi se sklenilu … Napove jo tudi sv. Janez v repliki
479, ko pravi:
Pujte od gar vstajanja vsi z mano (verz 2568) in sledeča didaskalija. To je bila najverjetneje stara
Velikonočna pejsem, ki v rokopisu Kapelskega pasijona ni zapisana, ker so jo ljudje znali na pamet, saj je bila ena najbolj znanih in razširjenih pesmi iz srednjeveške pesemske tradicije. Kakor navaja Ivan Grafenauer v študiji
Ta stara velikonočna pejsen in še kaj za njeno nemško predlogo, se je tudi slovenska velikonočna pesem verjetno pela »pri obredu vstajenja, splošno pa pri obrednem prizoru obiska pri praznem božjem grobu, pri slovesni maši ob velikonočnih praznikih; pela se je za tedeumom pri velikonočnih jutranjicah, pred pridigo in po pridigi v velikonočnem času, izmenično s kiticami Marijine antifone
Regina coeli laetare pri slovesnih večernicah – pri teh pač s pripevom aleluja (nam. Kyrie eleison) – pa tudi pri velikonočnih igrah in procesijah zunaj cerkve in ob drugih priložnostih, tudi zgolj posvetnih.« (Grafenauer 1980: 246)
Poleg tega, da so verniki to pesem peli tako pogosto med liturgijo in drugimi obredi v cerkvi, je pomembna Grafenauerjeva navedba, da je velikonočna pesem prestopila cerkveni obseg in so jo kot ljudsko pesem peli tudi »pri velikonočnih igrah in procesijah zunaj cerkve«, kar natanko ustreza kontekstu Kapelskega pasijona. Poleg tega je zanimiva njegova omemba prepletanja z antifono
Regina coeli laetare, katere priredbo Kapelski pasijon vsebuje v pesmi angelov ob vstajenju (verzi
2266–2284). Zato je Marijan Smolik lahko zapisal, da je »starodavna prazniška pesem« povsem obvladovala velikonočni praznik (prim. opombo
124 k didaskaliji ob koncu vstajenjskega prizora).
Velikonočna pejsem je zato organski in historično pristen del Kapelskega pasijona kot igre, čeravno ni verbatim navzoča v samem rokopisu kot tekst, je pa napovedana v prologu in omenjena v didaskaliji in s tema referencama posredno navzoča kot obče mesto velikonočnega praznovanja.
Tu jo objavljamo v redakciji Ivana Grafenauerja, ki je v omenjeni študiji raziskal njen nastanek na prehodu iz 12. v 13. stoletje in njen zgodovinski razvoj do protestantov – v Trubarjevi redakciji ima naslov Ta stara velikonočna pejsen (DC 1584) – in nato v katoliških tiskih 17. stoletja. Naša objava prevzema Grafenauerjevo redakcijo izdaje pesmi po Schönlebnu (EvL 1672), v kateri je bila najbolj splošno razširjena in kjer ima naslov Velikonočna pejsem. Upoštevali smo tudi Grafenauerjevi rekonstrukciji dodatne 3. kitice (sprejel jo je iz t.i. Muzejskega rkp.) in dveh verzov v 6. kitici (sprejel ju je iz Kalobskega rkp.).