Ormož (ORM-1–3)

3. Sedanje in prejšnja hranišča

4. Dosedanje objave in obravnave

Skupna značilnost ormoških prisežnih obrazcev je njihovo pozno odkritje. Tako jih niso mogle upoštevati stroke, ki so se konec 19. in v 20. stoletju razmeroma veliko ukvarjale s starejšimi vzhodnoštajerskimi literarnimi in drugimi dokumenti. Kolikor je znano, so vse omembe v literaturi, začenši z letom 1973, ostale do začetka 21. stoletja omejene zgolj na lokalne zbornike.

Prvo prisego, obrazec za novo sprejete meščane (ORM-1), je prečrkovano v sodobni slovenski črkopis objavil leta 1973 Anton Klasinc v zborniku Ormož skozi stoletja in na istem mestu zgolj omenil tudi obstoj njene mlajše vrstnice (ORM-3).⁶⁰³ Pri tem je zanimivo, da je prezrl prisežni obrazec za mestne svétnike (ORM-2), tem bolj ker ta v knjigi mestnih sejnih zapisnikov sledi neposredno meščanski prisegi ORM-1. Klasinčeva nesamostojna in nekomentirana objava prisežnega besedila je ostala tri desetletja neopažena tako pri jezikoslovcih kot pri zgodovinarjih.⁶⁰⁴ Pozornosti ni vzbudila niti faksimilna objava prisežnega obrazca A. Fekonje v naslednjem, desetletje mlajšem ormoškem zborniku (1983).⁶⁰⁵

Da ormoških slovenskih priseg niso poznali starejši avtorji, ki so se intenzivno ukvarjali z vzhodnoštajerskim pisanim jezikom (F. Ilešič, J. Rigler),⁶⁰⁶ ne preseneča ob dejstvu, da je bil arhiv mesta Ormož že od konca 19. stoletja shranjen v Gradcu in ga do druge polovice 50. let 20. stoletja ni nihče resneje raziskoval.⁶⁰⁷ Gradivo je leta 1967 evidentiral ptujski arhivist A. Klasinc, ki je isto leto za fotokseroteko Zgodovinskega arhiva Ptuj priskrbel izbrane posnetke iz knjige zapisnikov mestnih sej 1650–1725.⁶⁰⁸ Med pripravami za stalno razstavo ob 700-letnici prve omembe Ormoža leta 1973 si je dal ptujski arhiv izdelati še fotokopije evidentiranega gradiva. Reprodukciji obeh meščanskih priseg ORM-1 in ORM-3 sta bili nato do leta 1992 razstavljeni tudi na stalni muzejski zgodovinski razstavi v ormoškem gradu.⁶⁰⁹

Ko sem se leta 2003 med raziskovanjem ormoške preteklosti podal po sledi obeh Klasinčevih priseg, prve objavljene in druge zgolj omenjene, se je izkazalo, da so slovenski dokumenti pravzaprav trije. Vse tri sem v transkribirani in transliterirani obliki skupaj s komentarjem objavil leta 2004 v reviji Arhivi, žal z nekaj spodrsljaji, ki so bili predvsem posledica slabih reprodukcij. V omenjeni objavi sta tudi faksimila prvega dela besedila ORM-2 in sklepnega dela prisežnega obrazca ORM-3.⁶¹⁰ Glavne ugotovitve o ormoških besedilih sem povzel v monografiji Ormož v stoletjih mestne avtonomije (2005) in v njej objavil faksimile obrazca ORM-1.⁶¹¹

5. Oblikovne značilnosti

ORM-1 in ORM-2: Prvi dve besedili, prisega za novo sprejete meščane in prisega za mestne svétnike, si sledita na zadnjih štirih paginiranih straneh knjige mestnih sejnih zapisnikov 1650–1725 (pag. 322–325). Listi v knjigi merijo okoli 20,7 x okoli 29,6 cm.

ORM-3: Slovenska prisega za novo sprejete meščane, zapisana 1. januarja 1803, je del dokumenta na samostojnem listu, ki ga sestavljata nemški prisežni obrazec (Bürgereid) in njegov nenaslovljeni slovenski prevod. List meri 23,1 x 36 cm in vse kaže, da je bil iztrgan iz nekega folianta.

6. Okoliščine in čas nastanka

ORM-1 in ORM-2

Prisežni obrazec za meščane (ORM-1) je njegov odkritelj in prvi objavitelj A. Klasinc označil kot: »obrazec prisege iz 17. stoletja, zapisan okrog leta 1700«.⁶¹² Za trditev ni navedel nikakršne utemeljitve, a se za takšno datiranje gotovo ni odločil brez razloga.

Zelo okvirno datacijo nastanka prisežnih obrazcev za meščane (ORM-1) in mestne svétnike (ORM-2) predstavljata mejni letnici knjige zapisnikov sej mestnega sveta 1650–1725. Majhna je verjetnost, da bi besedili, zapisani pri koncu folianta, nastali po letu 1725, ko je bila knjiga že zaključena. Zgornjo letnico nastanka lahko pomaknemo nazaj tudi zato, ker tečejo zapisniki kronološko samo do začetka leta 1721 (pag. 316), takoj nato se začenja naslednja knjiga zapisnikov 1721–1762,⁶¹³ v prejšnji pa je na naslednji strani 317 (pomotoma) samo še zapis o volitvah mestnih funkcionarjev januarja 1725. Med tem zapisom in prisežnima obrazcema so še štiri paginirane strani. Prvi dve (pag. 318–319) govorita o delitvi mestnih gozdov leta 1710, na naslednjih dveh (pag. 320–321) pa sta nedatirani nemški prisegi za mestne svétnike. Sodeč po podatku o delitvi gozdov so zapis, katerega vsebina ni sodila v kronološko zaporedje sejnih zapisnikov, zavestno uvrstili na konec knjige. Tu sta morali biti že tedaj obe nemški in obe slovenski prisegi, zato je bil umaknjen nekoliko nazaj. Prisege so torej najverjetneje nastale pred letom 1710, pri čemer so zapisovalci predvidevali, da se jim bo pozneje pridružil še kak podoben zapis, in so zadnji dve strani knjige pustili nepopisani. Če pomislimo na funkcijo besedil – zaradi stalne potrebe so morale biti prisege vedno na voljo, tako da jih je bilo mogoče brez težav najti – je zelo logično, da so se znašle na koncu knjige mestnih protokolov. Z vpisom v knjigo so jih v mestni pisarni tudi najlaže zavarovali, da se ne bi izgubile ali založile. Zgornja mejna letnica nastanka je tako bolj ali manj zanesljiva – pred letom 1710 – zato pa smo v večji zadregi glede spodnje letnice. Obrazce – tako nemške kot slovenske – bi ne nazadnje lahko prepisali v knjigo že ob njeni nastavitvi leta 1650, in sicer bodisi iz prejšnje, danes izgubljene knjige protokolov, bodisi iz kakšne druge predloge. Različna pisava obeh slovenskih obrazcev sama po sebi ne pove, kolikšna je časovna distanca med zapisoma. Pa tudi nemška verzija meščanske prisege (Der Burger Aÿdtpflicht), v izrazju nekoliko bogatejša od slovenske na isti strani, pri dataciji ni v posebno oporo, saj je lahko nastala pozneje kot slovenski obrazec.

Tako za ugotavljanje časa nastanka ni preostalo drugega kot analiza pisave: primerjanje pisav obrazcev z drugimi individualnimi rokopisi v sami knjigi. Toda kolikor je bilo mogoče ugotoviti, pisave nemških in slovenskih obrazcev ne ustrezajo nobeni od rok, ki so tri četrt stoletja pisale sejne zapisnike. Povrhu tega se pri identificiranju individualnih rokopisov pojavlja še dodatna težava, ker sta slovenski besedili latinični, pisani v humanistiki, vsi drugi zapisi pa v nemški gotici. A tudi kratki latinični pasusi in posamezne besede v njih po moji sodbi ne izvirajo od zapisovalcev slovenskih priseg. Ugotavljanje avtorstva in datacije po tej poti je tako treba prepustiti morebitnim poznejšim odkritjem. Ni izključeno, da se ustrezni pisavi skrivata kje drugje v fondu ormoškega mesta, denimo med njegovim listinskim gradivom.

Pri poskusu datacije prve od obeh priseg daje več opore njena vsebina, natančneje sam naslov. Prva prisega ORM-1, namenjena na novo sprejetim meščanom (pag. 322–323), ima nadvse pomenljiv naslov: Juramentum Ciuis Croaticae (prisega meščana v hrvaščini). Pri tem se postavlja vprašanje, kdaj najprej bi lahko avtor besedila z izrazitimi kajkavskimi potezami svoj jezik označil kot hrvaščino. Znano je, da so avtohtoni prebivalci civilne Hrvaške kajkavščino še v 18. in celo v prvi polovici 19. stoletja imenovali slovenski jezik. Sinonim hrvaški ga je začel izpodrivati šele v 17. stoletju oziroma intenzivneje po letu 1700.⁶¹⁴ Prva kajkavska knjiga z navedbo v naslovu, da je pisana v hrvaškem jeziku, je bila, denimo, izdana leta 1664.⁶¹⁵

Oznaka Croatica v ormoškem obrazcu ne more biti povezana s hrvaškimi priseljenci v to obmejno mestece, ampak gre – po zgledih kajkavskega uradovalnega pismenstva – za neposreden odraz procesa »kroatizacije« prejšnje oznake slovenski jezik za kajkavščino. V zahodnih delih nekdanje srednjeveške Slavonije, ki je segala do vzhodne meje Kranjske in Štajerske, se je v tem času vzporedno z imenom jezika spremenilo tudi ime ljudstva (Hrvati), čeprav je jezik v bistvu ostal isti, kajkavski.⁶¹⁶

Nazorne dokaze o prodiranju hrvaškega imena v neposredni kajkavski soseščini Ormoža ponujajo za uradovalno področje sejni zapisniki mesta Varaždin, objavljeni do leta 1703 oziroma 1714.⁶¹⁷ Varaždinski zapisniki predstavljajo obenem tudi eno najpomembnejših referenc za datacijo ormoške »hrvaške« prisege ORM-1. Lokalni idiom je v njih večinoma (20-krat) označen kot rodni ali domači jezik (idioma nativum, lingua nativa, lingua vernacula)⁶¹⁸ in redkeje (12-krat) z etničnim predznakom: sedemkrat kot slovenski (idioma S(c)lavonicum) ter petkrat kot hrvaški jezik (idioma Croaticum). Kljub majhnemu številu pojavitev oznak slovenski in hrvaški je pomenljivo dejstvo, da je prvotno, slovensko ime jezika prvič izpričano že konec 16. stoletja (1592), hrvaško pa šele stoletje pozneje, leta 1689. V devetdesetih letih 17. stoletja se oznaki pojavljata izmenično, slovenski jezik zadnjič leta 1695, nakar od leta 1697 srečujemo samo še poimenovanje hrvaški jezik.⁶¹⁹

Upoštevaje ta dejstva se nagibam k sklepanju, da ormoška »hrvaška« prisega ORM-1 nikakor ni mogla nastati v zgodnji dobi pisanja knjige mestnih zapisnikov, tj. po letu 1650, temveč vsaj nekaj desetletij pozneje. Okvirno bi jo lahko umestili v čas okoli leta 1700, torej kakšno desetletje pred letnico 1710, ki sem jo opredelil kot zgornjo. Posredno bi temu v prid govorila tudi nemška verzija prisege na isti strani, za katero sicer prav tako ne vemo, kdaj je nastala, imata pa slog pisave in raba velike začetnice več potez 18. kakor 17. stoletja. Prisežni obrazec za mestne svétnike ORM-2 je po vsej verjetnosti nekoliko mlajši, nastal vsekakor pred koncem kronološkega vpisovanja v knjigo mestnih zapisnikov leta 1721.

ORM-3

Predloga za tretji ormoški prisežni obrazec, zapisan leta 1803, je lahko od prvih dveh tudi celo stoletje mlajša. A. Klasinc je nedvomno mislil na to prisego, ko je leta 1973 v zborniku Ormož skozi stoletja skopo zapisal: »V arhivu mesta Ormoža je ohranjen tudi mlajši obrazec prisege iz druge polovice 18. stoletja v vzhodnoštajerskem slovenskem narečju«.⁶²⁰ Njegova predloga bržkone res izvira še iz druge polovice 18. stoletja, čeprav nosi list, na katerem je obrazec skupaj z nemško različico zapisan, datum 1. januar 1803. Obe različici je pisala ista roka, duktus nemškega besedila pa lahko z veliko verjetnostjo pripišemo Ivanu (Johanu) Valentinerju, ki je opravljal službo mestnega sindika od leta 1801 do zgodnje smrti 8. februarja 1806.⁶²¹ Ni znano, od kod je izviral in kje se je šolal. Oženil se je že kot mestni sindik v Ormožu, kjer sta se mu rodila tudi dva sinova.⁶²² Končnica -er v priimku kaže na nemški izvor njegovih prednikov ali na nemški zapis priimka Valentinar. Ker pa je Ivan v mrliški matični knjigi naveden kot Valentin, ni izključeno, da se je prvotno res tako pisal. V zvezi s tem je pomenljivo dejstvo, da sredi 20. stoletja ne v Sloveniji ne na Hrvaškem ni bilo priimkov Valentiner ali Valentinar, medtem ko je na obeh straneh meje kot najbližja različica izpričan priimek Valentin, na Slovenskem pogost na območju okraja Ptuj.⁶²³ Tako je precej verjetno, da je Ivan Valentin(er) izviral iz širše ptujske okolice.

7. Vsebina

Vsa tri besedila spadajo med službene prisežne obrazce. V vseh je izrecno omenjen Ormož oziroma ormoško mestno predstojništvo. Vsebina obrazcev je sicer standardna, brez večjih posebnosti, razen leksike, ki se močno razlikuje od leksike prisežnih besedil s Kranjskega.

Prisežna obrazca za meščane (ORM-1 in ORM-3) sta v osnovi tipični meščanski vdanostni prisegi, kakršne najdemo v slovenskem in širšem prostoru skozi stoletja (prim. KRA-1, LJU-1, LJU-19, NME-1). Obrazec za mestnega svétnika (ORM-2) je tem dragocenejši, ker poznamo v slovenščini samo veliko starejši obrazec iz Kranja (KRA-2).

ORM-1 – Prvo prisežno besedilo, namenjeno priseganju novo sprejetih meščanov, je najkrajše. Gre za nekoliko poenostavljeno različico nemškega obrazca, zapisanega neposredno za njim, vendar ni rečeno, da sta besedili nastali hkrati. Pozornost pritegne naslov: Juramentum Ciuis Croaticae (prisega meščana v hrvaščini). Obrazec je moral biti v uporabi dlje časa, o čemer priča dvakrat spremenjena sklepna rotitvena formula.

ORM-2 – Prisega mestnega svétnika je najdaljše in po besedju najbogatejše ormoško prisežno besedilo, daljše kot obe drugi skupaj. Vsebina spominja na prejšnjo, meščansko prisego (ORM-1), le da je opis lojalnosti in obveznosti svétnika precej obsežnejši. Temeljno sporočilo obrazca je sicer enako kot v znatno starejši svétniški prisegi iz Kranja (KRA-2).

ORM-3 – Drugi, mlajši prisežni obrazec za meščane nima niti lastnega naslova, ampak predstavlja nadaljevanje nemškega obrazca z naslovom Bürgereid. Besedilo je skoraj dobeseden prevod nemške predloge, kratka zaveza prisežnikove vdanosti in izpolnjevanja obveznosti.

8. Pravopisne in jezikovne značilnosti

Ormoški prisežni obrazci od vseh drugih mestnih prisežnih besedil najbolj odstopajo tako v jezikovnem kot v pravopisnem oziru. Obrazca ORM-1 in ORM-2 kažeta izrazite kajkavske vplive in sta v osnovi sploh bolj kajkavska kot vzhodnoštajerska. Ni izključeno, da se opirata na kakšno predlogo z druge strani štajersko-hrvaške ali štajersko-ogrske meje (iz Medžimurja)⁶²⁴ in sta ju prepisovalca le nekoliko prilagodila ormoškemu idiomu ter upravnemu izrazju. Druga možnost je kajkavski izvor ali vsaj tamkajšnja šolska izobrazba zapisovalcev, o katerih ne vemo ničesar. Pri tem je treba upoštevati, da so bili kajkavski vplivi na vzhodnoštajerski cerkveni, knjižni in pisani jezik zlasti v 18. stoletju zelo močni.⁶²⁵

Pri ormoških prisegah je marsikdaj težko zanesljivo ločiti med kajkavizmi in domačimi narečnimi izrazi. Tudi če je šlo za kajkavske predloge, so v novem okolju iz njih odstranili nekatere preveč tuje elemente. Zagotovo se je to zgodilo z osebnim zaimkom jaz, kolikor ga je v morebitni predlogi nadomeščal ja, vendar je jaz izpričan tudi v kajkavskih tekstih.⁶²⁶ Podobno je iz besede varoš, ki jo srečamo v obeh meščanskih prisegah kot varaš (ORM-1, ORM-3), v obrazcu za mestne svétnike (ORM-2) nastalo mesto. Zelo verjetno se je enako zgodilo z adaptiranimi nemškimi upravnimi izrazi, kot so rihtar, rat in ratnik, če jih niso vsaj sinonimno uporabljali tudi onstran hrvaške in ogrske meje.⁶²⁷ Na Slovenskem sta bila rihtar in rat (mestni svet) splošno razširjena,⁶²⁸ mestni svétnik pa je v obliki ratnik dokumentiran le v Ormožu; drugje srečujemo zvezo ratni gospod, ⁶²⁹ v Kranju v 16. stoletju tudi sinonima rat in svétnik.⁶³⁰ Za prevzem svétniške prisege iz kajkavskega prostora morda govorita latinizma senator in magistratus, oba sicer v 18. stoletju izpričana tudi v Prlekiji, in sicer v bližini Ormoža v trgu Središče,⁶³¹ ter zlasti beseda talnačnost, izpeljanka iz madžarskega tanács s pomenom svèt oziroma zbor. Hungarizem varoš za mesto in trg je bil tedaj živ izraz tudi v Prlekiji,⁶³² a vsekakor bolj domač kajkavskemu prostoru. Drugi izraziti hungarizem baratšag za prijateljstvo (madž. barátság) pa utegne spet govoriti v prid prenosa izvirnega besedila meščanske prisege iz krajev onstran štajerske deželne meje. Na prevzetost obeh obrazcev bi kazali tudi njuni sklepni formuli. A čeravno sta značilni za cerkveni jezik zagrebške škofije, to še ne pomeni, da ju niso v prav takšni obliki uporabljali tudi Ormožani. Iz hrvaških krajev je namreč izhajal ali se tam šolal dobršen del ormoške laične duhovščine, poleg tega pa je ormoški frančiškanski samostan, tesno povezan z mestnim življem, sodil v slavonsko provinco.⁶³³

Značilni kajkavizmi, ki bi bili težko v živi rabi v ormoškem govoru, so denimo: jeden, bude, gospon, vreme ter končnici -oga in -omu (ormuškoga, nijedonomu drugomu), danes na Štajerskem omejeni le na Središče in njegovo neposredno okolico.⁶³⁴ Obe končnici (-omu sicer kot -omo) se poleg tega pojavljata v obrazcu ORM-3, ki torej prav tako še ne pozna prleških sufiksov -ega in -emu, sredi 19. stoletja prav od tod prevzetih v slovenski knjižni jezik. Izrazita kajkavska poteza vseh treh obrazcev je zlasti dosledna raba veznika i. Tega srečamo sicer že v najstarejšem slovenskem besedilu iz Slovenske Štajerske, tj. v velikonedeljski prisegi iz leta 1570.⁶³⁵ V starejših vzhodnoštajerskih besedilih je i še zelo pogost,⁶³⁶ sodobno prleško narečje pa ga ne pozna.⁶³⁷

Tudi obrazec za meščane iz leta 1803 (ORM-3) ne more skriti kajkavskih značilnosti, a kot celota vendar daje vtis, da gre, kot je menil že A. Klasinc, za vzhodnoštajersko slovensko narečje.⁶³⁸ Kot prleške, denimo, prepoznamo oblike: vsaki čas, dajalnik ednine purgari, končni -o v dajalniku celomo idr. Verodostojno sodbo o jeziku bodo lahko dali jezikoslovci. Opozoril bi samo na najočitnejše razlike s prejšnjima dvema prisegama: vsega, vse namesto svega, svi, oziralni zaimek kere, števnik en namesto jeden, nijednomu, veznik ali namesto ili in iliti, čeprav se ta enkrat še pojavi. Tuj ostaja veznik i, v tem času že izključno kajkavski,⁶³⁹ ob njem pa enkrat zasledimo še kajkavizem koja kakvo. Samo v tem obrazcu srečamo tudi leksem purgar, in sicer tako v ednini kot v množini. Že iz prejšnjih dveh priseg sta znana pojma magistratus in varaš; za varaš pravi Rigler, da je kajkavski, v vzhodnem delu Slovenskih goric pa je znana oblika varoš.⁶⁴⁰

Kajkavski vplivi na ormoška prisežna besedila so še bolj kot v jeziku očitni v pravopisu. Vsi trije teksti so pravopisno zelo daleč od sočasnih osrednjeslovenskih in slovenskih štajerskih besedil zunaj Prlekije. Nemški sestavljeni grafem sch najdemo, denimo, enkrat samkrat (Fraschine), a gre v resnici za zaporedje kajkavskih grafemov s in ch z glasovno vrednostjo [šč].

Pisanje [S] in [Z]

Pri pisanju sičnikov [s] in [z] od kajkavskega pravopisa najbolj odstopa prisega za mestne svétnike ORM-2. Fonem [s] je namreč zapisan z navadnim s skoraj tolikokrat (26-krat) kakor z drugimi grafemi skupaj (28-krat): sz (4-krat), ſz (23-krat) in ſs (1-krat). V istem besedilu je črka s razmeroma pogosto rabljena za fonem [z] (6-krat), vendar vsakokrat le za končni [z], ki se izgovarja nezveneče, sicer pa je zveneči [z] praviloma zapisan kot ſz (15-krat). V drugih dveh besedilih je takšnih odstopanj neprimerno manj pri pisanju fonema [s], več pa pri zapisovanju [z]. Tako sta za [z] v prisegi ORM-3 po pogostnosti skoraj izenačena grafema sz in z. V prvotnem obrazcu ORM-1 sta oba fonema zapisana povsem enotno kot sz, drugi znaki (ſz, ſs, s in ſ) pa se pojavijo šele v dopisani sklepni formuli.

Pisanje [Š] in [Ž]

Še večjo raznolikost srečamo pri zapisovanju šumevcev. Daleč najbolj enotna je raba grafemov v najmlajšem besedilu ORM-3, ki se skoraj dosledno ravna po kajkavskih pravilih, le pri zapisu soglasniške skupine [šk] se je pisec zatekel k lastni rešitvi: sg (sgodu). Glasova [š] in [ž] (ena sama pojavitev) sta pisana enotno kot ſs, [č] pa kot ch. Pisec najstarejšega besedila ORM-1 je najmanj nihal pri šumevcu [č], ki je vsakič zapisan kot ch, tudi v soglasniški skupini [šč], kjer je [š] prilagojeno zapisan kot s, kar prav tako srečujemo v sodobnih kajkavskih besedilih. Za [š] je poleg običajnega kajkavskega ss oziroma ſs – vsakega najdemo le po enkrat – uporabil s tudi v glasovnih skupinah [št] (st) in [šk] (sk). Šumevec [ž] je v prvotnem besedilu pisan le kot ſs in ss, druge tri oblike zapisa pa šele v pozneje pripisanem delu. Najbolj neenotno je pisanje vseh treh šumevcev v srednjem obrazcu ORM-2. Kajkavska grafema ss in ſs za [š] in [ž] ter ch za [č] so tu v manjšini. Za [š] in [ž] se pojavlja tudi dvočrkje ſz, za [ž] pa največkrat samo grafem s, ki ga je pisec ne povsem dosledno pisal tudi v soglasniških skupinah za [šn] (sn), [šč] (sch), [šk] (sk) in zlasti za [št] (st), za katerega je enkrat uporabil tudi ſt. Za [č] je poleg ch, ki ga srečamo v skoraj polovici primerov, enkrat tudi sestavljeni grafem cz, sicer pa pozicijsko c, če šumevcu [č] sledijo fonemi [n], [i] in [e]: cn, ci in ce.

Pisanje [Č]

Posebnost ormoških besedil je tudi pisanje fonemov [c] in [k]. Za [c] ni noben pisec nikoli uporabil grafema z, običajnega v nemščini in slovenskih besedilih osrednjeslovenskega prostora. V besedilih ORM-1 in ORM-3 je [c] pisan kot cz, v besedilu ORM-2 pa kot ch, enako kot sicer večinoma šumevec [č]. Enkrat je v istem besedilu kot ch zapisan tudi [k]. Ch srečamo za [k] še dvakrat v pripisanem delu prisežnega obrazca ORM-1 (ſzuetchi), v katerem je isti fonem dvakrat zapisan z latinskim c (Macule). Piscu najmlajšega besedila ORM-3 pa se je [k] enkrat zapisal zveneče kot g, in sicer v soglasniški skupini [šk] v besedi škoda (sgoda).

Pisanje [C] in [K]

Gledano v celoti, je najbolj individualen, z največ posebnostmi, črkopis besedila ORM-2. Njegov avtor je sicer poznal sodobna kajkavska besedila, ni pa dobro osvojil njihovih črkopisnih pravil. Posebnost tega besedila je tudi stično pisanje predloga in naslednje besede: kÿednomu, ſzmoium, ſzraſzumom, uu= ſzem.

Če ormoške prisege primerjamo z drugimi vzhodnoštajerskimi uradovalnimi besedili 17. in 18. stoletja, jih lahko prištejemo v krog pismenstva Središča ob Dravi. To je po pravopisu bolj ali manj dosledno kajkavsko in tudi sicer po jeziku pod močnimi vplivi severnohrvaškega sosedstva.⁶⁴¹ Drugi geografsko najbližji uradovalni zapisi – ljutomerska, hrastovška in ptujskogorska prisega – so pravopisno veliko bliže kranjskim in drugim slovenskim besedilom kakor kajkavskim, četudi ima, denimo, ljutomerska prisega izrazite kajkavske jezikovne poteze.⁶⁴²

9. Pomen in vloga v družbenem okolju

Ormoška besedila niso pomembna le kot še en dokaz močnih vplivov kajkavskega kulturnega prostora na obmejni štajerski prostor, ampak tem bolj zaradi dejstva, da gre za sploh edine znane slovensko pisane dokumente katere od pisarn sedmih mest Slovenske Štajerske, ki so nastali pred sredo 19. stoletja. Temu se ni čuditi, saj je bila v zgodnjem novem veku večina mest v tem prostoru po jeziku svojega prebivalstva poudarjeno nemška (Ptuj in Maribor) ali vsaj izrazito dvojezična (Celje, Slovenj Gradec in Slovenska Bistrica). Daleč najbolj slovensko podobo sta kazali miniaturni obmejni mesti Ormož in Brežice, obe do druge polovice 18. stoletja sploh poudarjeno slovenski.⁶⁴³ Takšno stanje sta v Ormožu omogočala močna vpetost mesteca v prleško zaledje in šibko priseljevanje iz nemškega prostora. Tradicionalna jezikovna in etnična podoba mesteca ob Dravi se je začela spreminjati šele z močnejšim dotokom nemškega življa proti koncu 18. stoletja,⁶⁴⁴ kar se je nazorno odrazilo v jezikovni praksi domače župnije. Od prvih zahtev mestnih očetov po nemški katehezi leta 1782 – duhovniki so dotlej poučevali verouk le v hrvaškem (!) in slovenskem jeziku⁶⁴⁵ – do leta 1805 izpričane redne nemške pridige poleg slovenske⁶⁴⁶ je minil čas manj kot ene generacije. Sprememba stoletnega razmerja med slovenščino in nemščino pa se je ne nazadnje izrazila tudi pri obravnavanih prisežnih obrazcih. Če je prva meščanska prisega iz okoli leta 1700 najprej zapisana v slovenščini in nato v nemščini, je vrstni red jezikov pri drugi, ki ima letnico 1803, zamenjan.

Sodbo, v kakšnem jeziku so ormoške prisege pravzaprav napisane, bodo lahko dali šele jezikoslovci. Kot je znano, je imela kajkavščina kot pisani jezik v kvantitativnem pogledu že od 16. stoletja močno prednost pred štajersko slovenščino in ji je bila lahko dober zgled, ki ni ostal brez posledic in vplivov v pismenstvu jezikovno zelo sorodnega prleškega in tudi širšega prostora. Kajkavski vplivi na vzhodnoštajerski cerkveni jezik v knjigah in rokopisih so bili še posebej intenzivni v 18. stoletju.⁶⁴⁷ Potrjujejo jih domala vsi vzhodnoštajerski slovenski dokumenti iz 17. in 18. stoletja, posebej pa oni iz Središča ob Dravi, kjer je nastalo največ danes ohranjenih. Opozoriti kaže, da je med središkimi dokumenti tudi pismo ormoškega graščaka Štefana Adama Petheja trškemu predstojništvu v Središču iz srede 17. stoletja. Gre za sploh najstarejši znani ormoški slovenski zapis s sicer izrazitimi kajkavskimi potezami.⁶⁴⁸ Približno pol stoletja mlajši prisegi ORM-1 pa daje še poseben pomen poimenovanje njenega jezika kot hrvaščine (Croaticae).

Jezikovne in kulturne vezi Prlekije s kajkavskim prostorom so bile tako močne, da v drugi polovici 18. stoletja srečujemo oznako hrvaški celo za govore obmejnega prleškega prostora.⁶⁴⁹ Pri širitvi hrvaškega imena preko štajerske meje je treba posebej opozoriti na vpliv varaždinske gimnazije, kjer se je šolala glavnina vzhodnoštajerskih izobražencev, predvsem duhovnikov. Varaždin je bil tako vsaj od ustanovitve gimnazije (1636) kulturno središče čezmejnega prostora, ki je vključevalo tudi vzhodni del Slovenskih goric.⁶⁵⁰

Obžalujemo lahko, da prisežna besedila iz Ormoža še niso doživela jezikovne analize in zaradi poznega odkritja niso našla mesta v pregledih vzhodnoštajerskega in slovenskega pismenstva. Ni dvomiti, da bi poznavanje ormoških prisežnih obrazcev pripomoglo k razrešitvi katerega od še odprtih problemov, bržčas pa bi odprlo tudi kakšno novo vprašanje.

Obrazcu za mestnega svétnika daje še dodatno težo dejstvo, da poznamo za ta profil prisežnika en sam, veliko starejši obrazec iz Kranja (KRA-2).

10. Literatura