Novo mesto (NME-1–5)

3. Sedanje in prejšnja hranišča

4. Dosedanje objave in obravnave

Razen transliteriranega besedila prisege gozdarja iz leta 1802 (NME-4) in faksimila prve strani meščanske prisege (NME-1), ki ju je leta 2007 v monografiji Novomeške hiše in ljudje objavila Meta Matijevič,⁵²⁷ ni bilo še nobeno drugo besedilo objavljeno ali vsaj omenjeno v strokovni literaturi.

5. Oblikovne značilnosti

Vseh pet prisežnih besedil je napisanih na samostojnih listih, od katerih so trije žigosani z žigom Muzejskega društva v Novem mestu (NME-1, NME-2 in NME-4). Že različne dimenzije papirja in vodni znaki kažejo, da skoraj gotovo niti dve besedili nista nastali hkrati. List z besedilom NME-1 meri 21,1–21,3 cm x 33,3–33,5 cm, papir ima na sredi vtisnjen vodni znak A. D., žig Muzejskega društva pa je odtisnjen v levem zgornjem kotu sprednje strani. Na listu z besedilom NME-2, ki meri 19,5–19,7 cm x 28,4–28,6 cm, sta vodni znak – črka M znotraj večjega ornamenta na desnem robu sredi lista – ter društveni žig na drugi strani levo spodaj. Besedilo NME-3 je napisano samo na eni strani lista velikosti 19–19,4 cm x 30,8–31,1 cm in z neprepoznavnim vodnim znakom oziroma sploh brez njega. Papir je precej pomečkan, njegova kvaliteta pa je slabša kot pri drugih treh besedilih. Tudi besedilo NME-4 je napisano le na eni strani lista. Ta meri 21–21,1 cm x 33,1 cm, ima deloma zabrisan vodni znak L. A. K.⁵²⁸ in žig Muzejskega društva, odtisnjen na drugi strani spodaj. Prisega iz sodne prakse (NME-5) pa je sestavni del sodnega spisa, zapisana na samostojnem listu dolžine 34,6 in širine 22,2 cm, ki ima na levem robu viden del vodnega znaka s podobo škofa.

6. Okoliščine in čas nastanka

Vseh pet besedil je napisal Franc Sebastjan Janežič, ki je med letoma 1796 in 1808 opravljal službo mestnega pisarja oziroma sindika.⁵²⁹ Avtorstvo prisege NME-4 razkriva njegov lastnoročni podpis, avtorstvo drugih besedil pa potrjuje Janežičeva pisava na številnih dokumentih iz dvanajstih let službovanja. Čeprav duktus pri vseh slovenskih besedilih ni povsem enoten, so Janežičeve poteze vendarle povsod dovolj izrazite in s tem jasno prepoznavne kot njegove.

Kraj nastanka, novomeški rotovž, je izpričan samo pri besedilu NME-4, a ni dvoma, da velja enako za vsa besedila. Ne nazadnje pričata o priseganju v rotovžu zapisnika o sprejemu gozdnih hlapcev in mestnih stražnikov iz leta 1797.⁵³⁰ Čas zapisa, 12. februar 1802, je prav tako naveden le pod besedilom NME-4. Glede na vsebino sodne prisege NME-5 in navedbo v sodnem spisu o nameri priseganja pa je dognan tudi za to besedilo, ki je moralo nastati 22. oktobra 1799 ali neposredno po tem datumu.⁵³¹ Teže je ugotavljati, kdaj v časovnem razponu 1796–1808 so bili zapisani prisežni obrazci NME-1, NME-2 in NME-3. Glede na Janežičevo vestnost lahko sicer sklepamo, da si jih je novi sindik pripravil na začetku opravljanja službe, takoj ko se je pokazala potreba.⁵³² Potrditev, da je moral zgodaj napisati vsaj prisego za meščane (NME-1), ponuja zapisnik o zaprisegi štirih novo sprejetih meščanov 18. januarja 1799. Vsebuje namreč slovenske besede, ki so jih prisežniki izrekli po prebranju glavnega besedila in ki so tako jezikovno kot pravopisno skoraj identične s sklepnim delom prisežnega obrazca NME-1.⁵³³ Nastanek tega prisežnega obrazca lahko torej umestimo v čas med junijem 1796, ko je Janežič nastopil službo, in januarjem 1799. Nemška predloga, iz katere je besedilo prevedel v slovenščino, je sicer starejša, tj. tiskan obrazec iz časa Jožefa II. Janežičev predhodnik je v njem izpolnil temu namenjena prazna mesta s potrebnimi podatki o mestnih oblastvenih organih – ti so se od mesta do mesta razlikovali – in besedilo prelil še v čistopisno rokopisno različico, ki nosi datum 30. avgust 1787.⁵³⁴

Glede na to, da sta iz leta 1797 ohranjena zapisnika o zaprisegi novih gozdnih hlapcev in mestnih stražnikov, je bilo vsebini obeh nemških priseg v zapisnikih mogoče primerjati s prisežnima besediloma NME-2 in NME-3. Toda primerjava ni dala dovolj elementov za potrditev, da so eni ali drugi prisegali po naših dveh slovenskih obrazcih. Prisežni nagovor v prisegi gozdnih hlapcev v nemščini⁵³⁵ po vsebini ne ustreza besedilu NME-3. Tako po vsebini kot po obliki sta si bliže nemška prisega mestnih stražnikov⁵³⁶ in besedilo NME-2. Obveznosti stražnikov se v obeh močno ujemajo, a so v nemški prisegi strnjene v štirih točkah, v slovenski pa podane v šestih. Tako se zdi, da je prisežno besedilo NME-2 mlajše in da ga je pisar Janežič priredil za neko poznejše prisežno dejanje.

Ob pomanjkanju drugih referenc za datiranje se je bilo treba zateči h kodikološkim elementom, k primerjanju vrst in velikosti papirja ter vodnih znakov z gradivom v fondu mestne občine. Primerjava je potrdila že znani natančni ali okvirni čas nastanka treh besedil (NME-1, NME-4 in NME-5) in dala želeni rezultat za prisego gozdnih hlapcev NME-3, ne pa tudi za prisego mestnega stražnika NME-2. Vodni znak A. D. na listu z meščansko prisego NME-1 srečujemo v mestnih spisih vsaj od jeseni 1795, ko Janežiča še ni bilo v mestni službi, do leta 1799,⁵³⁷ vodni znak L. A. K. na listu s prisego NME-4 iz leta 1802 se prvič pojavi prav na tem dokumentu,⁵³⁸ znak s podobo škofa na listu sodne prisege NME-5 iz leta 1799 pa je značilen za prelom stoletja.⁵³⁹ Za zapis prisege gozdnih hlapcev NME-3 lahko na podlagi vrste in velikosti papirja sklenemo, da je nastal šele v začetku 19. stoletja. Med letoma 1805 in 1808 se v mestnem arhivu pojavlja zelo podoben, čeprav ne povsem enak papir, kakršnega ni zaslediti ne prej ne pozneje. V znatni meri gre za dopise, ki niso nastali v mestni pisarni, ampak jih je mestu poslal novomeški okrožni urad, pa tudi za mestne dokumente, predvsem koncepte dopisov.⁵⁴⁰ Za en sam list je mogoče z gotovostjo trditi, da je identičen z listom prisege NME-3. Na njem je Janežičev koncept potnega lista za nekega flandrijskega vojaškega invalida z datumom 29. september 1806.⁵⁴¹ Nastanek besedila NME-3 lahko torej okvirno postavimo v čas med 1805 in 1808, z večjo verjetnostjo v leto 1806.

Primerjanje papirjev, nasprotno, ni dalo nikakršnih rezultatov za prisego mestnega stražnika NME-2, za katero natančnejši čas nastanka ni bil ugotovljiv iz same vsebine ali iz drugih okoliščin. V mestnem gradivu namreč vse do konca Janežičevega službovanja (1808) in še čez (do 1810)⁵⁴² nisem zasledil vodnega znaka s črko M, pa tudi enake vrste papirja ali enake velikosti listov ne. Ta list je manjši in na otip močnejši od drugih, kar daje vtis, kot bi bil izrezan iz kakšnega folianta. Za čas nastanka prisežnega obrazca NME-2 torej nimamo niti približnih kodikoloških referenc, zato ostaja zgornja časovna meja njegovega zapisa junij 1808, ko je Franc Sebastjan Janežič prenehal opravljati pisarsko službo, okvirna datacija pa je čas okoli leta 1800.⁵⁴³

O sindiku oziroma pisarju Janežiču je sicer znano, da je bil od vseh mestnih uradnikov, tudi poznejših, najbolj vesten in natančen. Preden je junija 1796 nastopil službo,⁵⁴⁴ je bil davčni uradnik, po rodu pa mlinarjev sin in podložnik gospostva Jablje pri Mengšu.⁵⁴⁵ Rodil se je 20. januarja 1755 v Dobu kot predzadnji otrok Mihaela in Katarine Janežič.⁵⁴⁶ 18-letnega ga leta 1773 srečamo na ljubljanski jezuitski gimnaziji.⁵⁴⁷ V Novem mestu si je pridobil več zemljišč, hišo in vinotoč ter ostal sindik do srede junija 1808, ko je prevzel mesto kresijskega blagajnika in računskega revizorja.⁵⁴⁸

7. Vsebina

Štiri službene prisežne obrazce povezuje enaka struktura. Sestavljeni so iz daljšega nagovora, ki je bil prisežnikom prebran, in iz prav kratke prisege, namenjene glasnemu ponavljanju iz ust prisežnikov. Prve tri (NME-1–3) si je pisar Janežič pripravil kot vzorce za prisežna dejanja, le četrti (NME-4), edini datiran, je nastal za priseganje konkretne osebe, a ima kot tak vse značilnosti prisežnega obrazca, kar priča, da gre za prepis iz predloge.

NME-1 – Prisega meščana je dobesedni prevod nemške tiskane predloge prisežnega obrazca iz dobe Jožefa II. Razlike so le pri imenu novega vladarja in navajanju vladarskega naslova, ki je v prevodu skrajšan, saj se konča že z navedbo Kranjske kot zadnje dežele. Sama vsebina je standardna, predpisale so jo državne oblasti in je značilna za meščanske prisežne obrazce nasploh. Za jezikovno analizo je zanimiva primerjava med novomeškim in ljubljanskim prevodom (LJU-19) tiskane predloge (gl. točko 7 v poglavju Ljubljana LJU-18–19). V ohranjenih zapisnikih o sprejemih novih meščanov dva zapisa sklepne prisežne formule v slovenščini pričata, da so po Janežičevem obrazcu prisegli štirje meščani 18. januarja 1799, dva pa 11. oktobra istega leta.⁵⁴⁹ Obakrat so namreč skoraj dobesedno povzete zadnje besede iz obrazca NME-1, ki so jih prisežniki izrekli sami, tj. prisega v ožjem pomenu besede.⁵⁵⁰ Tudi sklepna formula v zapisniku z dne 28. septembra 1804, ko sta prisegli dve osebi, je slovenska, a se od prejšnjih dveh po vsebini nekoliko razlikuje.⁵⁵¹

NME-2 – Prisega mestnega stražnika je zgovornejša od prejšnje, saj njena vsebina ni zgolj splošna, temveč v šestih točkah natančno navaja stražnikove obveznosti. Poleg zvestega opravljanja službe in poslušnosti nadrejenim – najprej stražnemu mojstru, nato sodniku in svetu – je njegova naloga skrb za javni red, med drugim preprečevati nočno pijančevanje, pretepe in nemire, o zaupanih ukazih pa mora molčati. Obenem je mestni stražnik nadzornik nad ravnanjem z ognjem in nočni čuvaj, ki vsako uro na določenih mestih s klicanjem oznanja uro in požarno stanje. Prisežni obrazec iz časa mestnega pisarja Janežiča med drugim priča, da nočnega klicanja ure vendarle niso opustili še pred koncem 18. stoletja, kot bi lahko sklepali iz navedb I. Vrhovca (1891).⁵⁵²

NME-3 – Prisega mestnih gozdnih hlapcev (gozdarjev) podaja kratek, strnjen prikaz obveznosti t. i. mestnih »borštnarjev«.⁵⁵³ Njihova naloga je skrb za »mestni boršt in hosto«, zlasti preprečevanje tatvin in škode, kar je treba nemudoma naznaniti zemljiški gosposki (»gruntni gosposki«), v našem primeru mestnemu predstojništvu. Ta prisežni obrazec se po vsebini le malo razlikuje od drugega (NME-4), zapisanega ob sprejemu novega gozdnega hlapca leta 1802, zato ne vemo, zakaj sta sploh nastali dve samostojni besedili. Od ostalih treh prisežnih obrazcev se ločuje po uvodnem nagovoru prisežnikom. Namesto z »Vi boste Bogu Vsegamogočnimu ...« se namreč začenja z vzročnim odvisnikom: »Kir ste vi per temu mestu za borštnarja gori vzet ...«.

NME-4 – Prisega mestnega gozdnega hlapca (gozdarja) ima nemški naslov v ednini zgolj zato, ker je po tem prisežnem obrazcu prisegla samo ena oseba, tj. novo sprejeti gozdni hlapec. Nagovor prisežnika je sicer v drugi osebi množine, zato lahko sklepamo, da je besedilo prepisano iz danes neznane predloge. Začetek uvodnega nagovora je drugačen kot pri prejšnji prisegi gozdnih hlapcev (NME-3) in enak kot pri prisegah NME-1 in NME-2, kar kaže na neodvisnost od obrazca NME-3, vendar ob enaki ali zelo podobni nemški predlogi. Vsebina se namreč od vsebine prejšnjega obrazca za gozdne hlapce razlikuje le malenkostno. Tako je, denimo, namesto »gruntne gosposke« navedena »borštna gosposka«, prvič pa srečamo tudi formulacijo »priseči prisego«, potem ko je prisežno dejanje v obrazcih NME-2 in NME-3 označeno s kalkom »prisego doli položiti« in v obrazcu NME-1 preprosto z glagolom »priseči«. Prisega NME-4 je primer prisežnega obrazca kot sestavnega dela zapisnika o konkretnem prisežnem dejanju. Tega je pred mestnim svetom 12. februarja 1802 na rotovžu opravil neki Luka Cesar, kar je o prisežniku edini znani podatek.⁵⁵⁴

NME-5 – Sodna prisega oškodovancev ni le edina novomeška in ena redkih mestnih sodnih priseg sploh, ampak tudi najstarejši znani izvirnik slovenske prisege iz sodne prakse mestnih sodišč. Njen obseg in vsebina sta sicer zelo skromna. Strojarja Mako (sic!) Gačnik in Matija Zadeu, kramar Luka Pajk in (kramarica) Marija Klemen pred sodiščem prepoznajo stvari, ki so jim bile ukradene na »šentjernejskem« letnem sejmu 27. avgusta 1799,⁵⁵⁵ in prisežejo, da je trgovsko blago res njihova last. Besedilo je prirejeno kot prisežni obrazec s tremi praznimi mesti, na katerih je vsak prisežnik posebej izgovoril svoje ime, navedel, za katero ukradeno blago gre, in povedal številko oziroma datum sodnega zapisnika, v katerem so blago popisali neposredno po odkritju kaznivega dejanja.⁵⁵⁶ Prisežniki niso bili Novomeščani, temveč sejemski prodajalci od drugod, kar je eden od razlogov, da je prišlo do prisege in vrnitve odtujenega blaga s skoraj dvomesečnim časovnim zamikom, namreč v času naslednjega sejma, ko so nekateri oškodovanci spet prišli v Novo mesto.⁵⁵⁷ Od štirih prisežnikov je ugotovoljiva samo identiteta Marije Klemen, edine, ki se je pod zapisnik tudi sama podpisala, podpis drugih treh pa nadomešča križec. Marija je bila žena ljubljanskega kramarja Janeza Klemena,⁵⁵⁸ ki je šest let pozneje postal novomeški meščan.⁵⁵⁹ Več je znanega o druščini šestih tatic in tatu, doma iz novomeške okolice. Po razkritju dejanja so se ženske, med njimi dve visoko noseči, znašle v mestnem zaporu, kjer so v času vrnitve ukradenega blaga oškodovancem in zapisa njihove prisege še vedno čakale na sodni proces. Zaradi teže kaznivega dejanja je zadevo obravnavalo deželsko sodišče – te pristojnosti je imelo mestno sodišče kot »mestno in deželsko sodišče Novo mesto« – sklepni del procesa pa je moral izvesti kranjski cesarsko-kraljevi krvni sodnik iz Ljubljane.⁵⁶⁰

8. Pravopisne in jezikovne značilnosti

Besedje, besedne zveze in skladnja razkrivajo, da gre za prevajanje pisarniške nemščine v slovenščino, ki je v osnovi dobesedno, vendar upošteva tudi ustaljeno rabo. Ker poznamo za obrazec meščanske prisege NME-1 tiskano nemško predlogo iz časa Jožefa II. in njen ljubljanski prevod (LJU-19), lahko vse tri primerjamo natanko od besede do besede (gl. točko 8 v poglavju Ljubljana 2. del). Tudi za druga novomeška besedila so morale obstajati nemške različice – predloge, razen morda za sodno prisego NME-5, ki jo je pisar Janežič pred prelitjem na papir nemara sestavil samo v mislih.

Janežičev pravopis je precej individualen, a tudi dokaj dosleden. Še najmanj enotnosti je pri pisanju sičnikov [s] in [z]. Čeprav ju je skušal pisec razlikovati z rabo ſs za [s], pri tem ni bil dosleden, enkrat pa se mu je ſs prikradel tudi v zapisu glasu [z] (uſseti). Pri pisanju šumevca [č] je z le redkimi izjemami uporabljal zh. Dvakrat je v besedi namerč, ki jo je praviloma pisal kot namerzh, ostal na koncu samo z, v besedilu NME-1 pa se mu je takoj na začetku dvakrat zapisal nemški tsch (uſsegamogotschnimo, resnitschno). Dosledna je tudi raba z za fonem [c], razen v dveh prevzetih latinizmih oziroma germanizmih: NME-1: Francisca in Exceſse. Črki x in w se pojavita enkrat samkrat, prvič v izvornem latinizmu Exceſse in drugič v adaptiranem izrazu iz nemščine Wachtmaister.

Prva posebnost Janežičevega pravopisa je raba nemškega sestavljenega grafema ck za fonem [k]. Piše ga tako rekoč povsod, kjer [k] ni v adaptiranih sposojenkah (Respect), na začetku besede (kraila, kei) ali v soglasniških zvezah [sk] (rimskiga) in [šk] (schkodo), a srečamo tudi tu izjeme (npr. zeſsarscke, Sckodo). Dvočrkje ck se precej pogosto pojavlja v prvih treh besedilih (NME-1: 8-krat, NME-2: 6-krat, NME-3: 6-krat), v besedilu NME-4 le še enkrat, v kratki prisegi NME-5 pa ga ni, četudi bi ga pričakovali kar na šestih mestih. Druga posebnost je skoraj popolna odsotnost sestavljenega grafema sh, ki ga najdemo enkrat samkrat, in to v besedilu NME-1 z glasovno vrednostjo [ž] (visho). V zapisovanju ni razlikovanja med šumevcema [š] in [ž], saj se praviloma pojavljata kot sch, precej redkeje kot ſch. Tudi pri soglasniških skupinah [št], [šp] in [šk] se je Janežič ravnal po nemških zgledih z rabo sestavljenih grafemov ſt, st, sk in sp, enkrat pa je [šk] zapisal »po svoje« s sck. Kot sck in sk je po enkrat zapisana tudi soglasniška skupina [žk], vendar gre v obeh primerih za nezvenečo izgovorjavo v dajalniku besede zadržek (Saderscku, sadersku).

Pisanje [Š] in [Ž]

Pisanje [Č] in [C]

Janežičev jezik je mešanica narečnih elementov, ki jih je prinesel iz rodnega okolja in se jih navzel v okoljih službovanja. Na pogled je bolj dolenjski kot gorenjski, kar je seveda povezano tudi z namembnostjo besedil, z njihovo izključno rabo v Novem mestu. Dolenjska obarvanost je zaznavna v oblikah, kot so: poštenust, gospud, krajl, poštejnu, pokornu, toku, zvestu. Prejkone je Janežič na Dolenjskem pobral akanje: dapounili, zapernašat, dapernesti, navarnost, perjaznasti, zastopnast. Kot gorenjskega bi lahko označili končni o v dajalniku, na primer Vsegamogočnimo, služabniko in vašimo, ter oblike Bog, pokoršina, koker, kolker in polglasniški be za bi (NME-1). Bog je sicer v sklepni formuli vsakokrat, razen v besedilu NME-3, zapisan kot Bug, drugje pa v različnih sklonih le kot Bog. Podobno dvojnost srečamo pri pretekliku glagola biti: dosledno blu, enkrat blo (NME-3).

9. Pomen in vloga v družbenem okolju

Odkritje petih slovenskih besedil – štirih prisežnih obrazcev v letih pred 2. svetovno vojno in zdaj še sodne prisege postavlja tudi Novo mesto ob bok mest, iz katerih so se ohranili primerki uradovalne slovenščine. Še več, Novo mesto je za zdaj edino, iz mestne pisarne katerega imamo tako obrazce službenih priseg kakor tudi prisego iz sodne prakse. Iz novomeškega okolja poznamo sicer še tri druge, razmeroma pozne primerke uradovalne slovenščine, vse nastale v 18. in zgodnjem 19. stoletju pri poslovanju križniške komende: dve prisegi z gorskih pravd v mestni okolici (1730 in 1735)⁵⁶² in prisego iz neke civilnopravne zadeve (1809).⁵⁶³

V Novem mestu, katerega prebivalstvo je še celoten zgodnji novi vek kazalo izrazito slovensko jezikovno podobo,⁵⁶⁴ je moralo med 16. in 18. stoletjem nastati kar nekaj prisežnih besedil v slovenščini, ki pa jim usoda, enako kot mestnemu arhivu, ni bila naklonjena. Iz časa pred letom 1795 je namreč ohranjenega zelo malo gradiva mestne uprave; v fondu mestne občine, ki se začenja šele z letom 1621, so vsega štirje dokumenti iz 17. stoletja in 138 iz 18. stoletja do vključno leta 1791.⁵⁶⁵ Ne preseneča torej, da je vseh pet ohranjenih slovenskih besedil šele s konca 18. in začetka 19. stoletja, ko je mestno pisarno vodil vestni Franc Sebastjan Janežič.

Njegovo službovanje spada že v dobo, ko je nemščina postala uradni jezik monarhije (1784) in bila v vzponu tudi kot občevalni jezik Novomeščanov. Razloge za zadnje je v znatni meri iskati v priseljevanju iz drugih dežel. F. A. Breckerfeld je leta 1792 zapisal, da s priseljenci »nastaja v tem mestecu raznolika mešanica narodnosti« in da bi »v mestu zaman iskali pravi narodni karakter«. Po njegovih besedah je bilo veliko »pravih tujcev«, mnogi pa so bili šele nekako v drugi generaciji »naturalizirani otroci dežele« (naturalisirte Landskinder). Etnično pisanost kljub pomanjkljivim podatkom jasno potrjuje njegov seznam hišnih lastnikov z navedbami njihovega geografskega izvora.⁵⁶⁶

Za razmere v mestu v osemdesetih letih 18. stoletja pa so še posebej zgovorni Vrhovčevi navedki iz danes izgubljenih virov. Čeprav je bilo nemških priseljencev manj kot domačinov, naj bi imeli v mestnem svetu prvo besedo. Nejevoljni domačini so zato leta 1788 na okrožnega glavarja naslovili prošnjo, naj vlada (gubernij v Gradcu) ukaže voliti v mestni svet vsaj polovico domačinov, a so namesto na razumevanje naleteli na grožnjo s kaznijo. Poročilo mestnega magistrata iz leta 1785, da govorita nemško dve tretjini vseh meščanov in da mnogi kranjskega jezika prav nič ne razumejo, je sicer nekoliko pretirano, a pomenljivo ob dejstvu, da je magistrat prosil za uvedbo nemškega pridiganja poleg slovenskega.⁵⁶⁷ Precej verjetno je sicer, da sta tako ali drugače obvladali nemščino dve tretjini od približno 140–150 pravih meščanov,⁵⁶⁸ toda pri nižjih slojih mestnega prebivalstva je bil ta delež opazno nižji, četudi je nemščina postajala čedalje bolj potrebna in priljubljena.

Še več pretiravanja je v besedah magistrata, zapisanih ob neki drugi priložnosti leta 1784: ker ljudje večinoma že govorijo nemško, naj patentov in ukazov v nekaj letih ne bi bilo več treba razglašati v »kranjščini«.⁵⁶⁹ Takšna napoved mestnih očetov se ni mogla nikoli uresničiti. Odloke je iz nemščine še naprej prevajal mestni pisar in so jih z bobnanjem objavljali na štirih krajih v mestu.⁵⁷⁰ Od redne prakse prevajanja, ki je segala daleč v preteklost in je v uradovanju vsekakor predstavljala najpogostejšo obliko zapisovanja slovenske besede, sta se ohranila samo skromna preostanka iz dvajsetih let 19. stoletja,⁵⁷¹ saj se prav tovrstni priložnostni zapisi praviloma najprej zavržejo.

Bolje kot enkratni zapisi – razglasi in sodne prisege – so se, razumljivo, hranili in do danes ohranili prisežni obrazci. Štirje novomeški primerki obrazcev v slovenščini so zvest odraz prakse, kdaj in kdo na prelomu v 19. stoletje prisega slovensko. Ni naključje, da so se prisege za mestnega stražnika in gozdne hlapce ohranile samo v slovenskem jeziku. Šlo je namreč za nižje službe, ki so jih opravljali preprosti ljudje. Ne le, da so slovensko morali znati, ampak vsaj gozdni hlapci zelo verjetno niso obvladali skoraj nič ali sploh nič nemško. Tudi pri mestnih stražnikih znanje nemščine ni moglo biti bistveno boljše. Iz zapisnikov o sprejemu in zaprisegi novih gozdnih hlapcev in mestnih stražnikov leta 1797 je vidno, da so bili oboji nepismeni, zato so se lahko pod prisego zgolj podkrižali.⁵⁷² Enako je storil Luka Cesar, podkrižan pod gozdarsko prisego NME-4 iz leta 1802. Vsi so imeli slovenski priimek, kot kaže, pa po rodu večinoma niso bili iz mesta.⁵⁷³

Za mestne sodnike, sodne upravitelje, pisarje in nekatere druge službe žal niso ohranjene prisege niti ni izpričano, v katerem jeziku so prisežniki prisegli. S preloma 18. v 19. stoletje poznamo le zapisnike o zaprisegi treh mestnih svétnikov,⁵⁷⁴ mestnega svétnika in hkrati policijskega komisarja,⁵⁷⁵ mestnega stražnega mojstra⁵⁷⁶ ter vratarja - mitničarja pri zgornjih mestnih vratih.⁵⁷⁷ V vseh zapisnikih je prisega sestavljena iz daljšega nagovora o službenih obveznostih in kratke sklepne formule, ki so jo izrekli prisežniki sami. V nobenem ni omenjen jezik prisege, kar samo po sebi ne pomeni, da so vsi prisegli nemško. Bili pa so vsi pismeni, vključno z mestnim vratarjem in mitničarjem Karlom Naglom (1802)⁵⁷⁸ ter stražnim mojstrom Antonom Proklom (1806).⁵⁷⁹ Vsaj za mestne svétnike je potreba po slovenskem prisežnem obrazcu najverjetneje že povsem ugasnila. Glede na ugotovitve o jeziku priseganja mestnih sodnikov v drugi polovici 18. stoletja (gl. KRM-1) ni nobenega dvoma, da so nemško prisegali mestni sodniki oziroma njihovi nasledniki, sodni upravitelji.

Slovensko priseganje se je kot ena od dveh ponujenih možnosti – nemško ali slovensko – zelo verjetno omejevalo samo na navadne meščane in nižje mestne službe. Čeprav se je iz obdobja od 1796 do 1810 ohranilo več kot 40 poročil o zaprisegah novih meščanov,⁵⁸⁰ pa je le redko mogoče razbrati, v katerem jeziku se je prisežno dejanje odvijalo. Neredko gre namreč sploh le za tiskane obrazce meščanske prisege iz časa Jožefa II., v katere so spodaj vpisali imena prisežnikov, navzočih oseb in datum prisege.⁵⁸¹ Ostalo so zapisniki o prisegah, ki vsebujejo navedbo, da je bila prisega kandidatom prebrana, dobesedno pa je navedena zgolj sklepna formula, tiste besede, ki so jih prisežniki izrekli sami. Samo trikrat je sklepna formula zapisana v slovenskem jeziku: 18. januarja in 11. oktobra 1799 ter 28. septembra 1804. Pri srednji prisegi je pisar Janežič že začel pisati nemško besedilo, a si je po treh besedah premislil. Pri prvi in tretji je izrecno navedel, da je bila predpisana prisega kandidatom prebrana »v deželnem jeziku« (in der Landessprache), in samo pri prvi, da so nato v tem jeziku tudi prisegli.⁵⁸² Omemba jezika se pojavlja še v zapisnikih z dne 23. oktobra 1805 in 7. novembra 1806, ki govorita o prebrani prisegi »v deželnem jeziku« (in der Landessprache), a je sklepna prisežna formula nemška.⁵⁸³ Pri tem moramo povsem izključiti možnost, da bi v istem prisežnem dejanju uporabili dva jezika in še zlasti, da bi prisežniki prisegli v nemščini. Zapisnika samo potrjujeta sklepanje, da iz zapisnikov, ki ne navajajo jezika ali slovenskega besedila sklepne formule, nikakor ni mogoče ugotoviti, ali se je v konkretnem primeru prisegalo nemško ali slovensko. Ker so bili novo sprejeti meščani neredko nepismeni, o čemer jasno pričajo njihovi podpisi s križcem, lahko s precejšnjo verjetnostjo sklepamo, da so prisegli v slovenščini. Slovenski so praviloma tudi njihovi priimki.⁵⁸⁴ Prav tako je imelo slovenski priimek vseh osem novih meščanov, ki so v letih 1799 in 1804 izpričano prisegli slovensko, ter tistih pet, ki so jim prisego leta 1805 in 1806 prebrali v »deželnem jeziku«. Od skupaj trinajstih sta se znala podpisati samo dva, novomeški domačin Simon Govekar, prej najemnik gospostva Prežek, zdaj trgovec z železnino in medom, ki je v poznejših letih večkrat potoval v Salzburg,⁵⁸⁵ in Janez Klemen, kramar iz Trebnjega, po rodu iz Ljubljane.⁵⁸⁶ Oba sta znala nemško tudi pisati, a sta pri sprejemu v meščansko skupnost vendarle prisegla v materinščini. Nekaj nemščine je obvladal tudi Klemenov soprisežnik, sicer nepismeni tesar Luka Pintar.⁵⁸⁷

Imamo torej potrditev, da na prelomu 18. v 19. stoletje znanje nemščine med meščani Novega mesta še ni nujno pomenilo, da se bodo pri sprejemu v meščansko skupnost iz prestižnih razlogov odločali za nemško priseganje. Kot rečeno, iz zapisnikov ni ugotovoljivo številčno razmerje med »nemškimi« in »slovenskimi« prisežniki. Sklepamo lahko, da so v nemščini prisegali predvsem priseljenci, nevešči slovenščine. V tem jeziku pa so meščansko zvestobo in pokorščino obljubljali tudi bolj izobraženi ljudje slovenskega rodu in jezika, četudi je nemščina v tem času čedalje bolj veljala za jezik omikanosti in socialnega razlikovanja.

V kontekstu drugih sodnih priseg in mestnih prisežnih besedil ima posebno mesto sodna prisega NME-5 iz leta 1799, čeprav je po obsegu in vsebini več kot skromna. Njen pomen je najprej ta, da gre za najstarejši znani izvirnik prisege iz sodne prakse mestnih sodišč sploh. Približno dve desetletji starejša metliška prisega MET-2 je namreč le nedatiran prepis za pisarniški vzorec, kamniška prisega KAM-1 iz leta 1735 pa najverjetneje sploh ni nastala pri mestnem sodišču. Poleg tega je edino v novomeški prisegi izrecno omenjeno sodišče (rihta), besedilo pa je edini primer mestne prisege, ki jo je, sicer skupaj z drugimi prisežniki, dala ženska.

10. Literatura