Tri Slomškove pridige, predstavljene v tej izdaji, povezuje v celoto skupna tema jezika in govora. V prvih dveh prevladuje etična razsežnost človekove besede, v tretji, znameniti pridigi pa je izpostavljen slovenski jezik kot življenjski pogoj našega naroda, kot njegova vez s krščanskim izročilom in kot pot njegove omike.
Tri pridige o jeziku so bile prva elektronska znanstvenokritična izdaja v slovenskem prostoru; prva verzija je bila pripravljena spomladi 2004. Po treh letih je bilo vnesenih nekaj manjših popravkov in izboljšan prikaz opomb. Ekdotični metodi diplomatične in kritične predstavitve starega besedila ter njuna združitev z odprtokodno informacijsko tehnologijo, prvikrat uporabljene v tej izdaji, so odtlej zaživele v več drugih kritičnih elektronskih izdajah.
Matija Ogrin, Tomaž Erjavec Ljubljana, na veliko noč 2007Tri pridige o jeziku Antona Martina Slomška sodijo po svojem nastanku v čas od leta 1825 do 1841. Dve od izbranih treh besedil sta ohranjeni v avtorjevem rokopisu in ju hrani Mariborski škofijski arhiv s signaturama SG=@AM[B] IV-A,14 in IV-B, 130 [=118]. Prvo besedilo je pisano s črnilom na liste velikosti 16,5 cm x 21 cm, drugo pa na večje liste, in sicer 19 cm x 24,5 cm po eni strani. Isti arhiv hrani tudi strojepisno transkripcijo obeh besedil, dokončano leta 1952, aprobirano s strani strokovnih delavcev arhiva kot identično rokopisu. Rokopis tretjega besedila, ki je najbolj znano, je dokončno izgubljen, a kmalu po nastanku dvakrat natisnjen (Drobtinice 1849, Kmetijske in rokodelske novice 1849), nato večkrat delno ponovno objavljen ali citiran. Vsa tri besedila povezuje v celoto skupna tematika. Poskus klasične tiskane znanstvenokritične izdaje je publikacija z istim naslovom, izšla v Celju 2001 pri Mohorjevi družbi.
Besedila so govornikove predloge za pridiganje, formulirane v celoti kot dokončno besedilo, a namenjene govorni izvedbi, šele sekundarno možnemu natisu, torej literarnozvrstno verski govor, točneje pridiga oziroma t.i. retorska proza.
Po svojem značaju so besedila na eni strani literarno- in kulturnozgodovinski vir za 1. polovico 19. stoletja, torej za Prešernov čas. Na drugi strani so besedila dokument ustaljenosti pravopisno-jezikovnega standarda 1. pol. 19. stol. v osebni rabi takratnega izobraženca. Tretje besedilo je v primerjavi s pravopisno-jezikovnimi značilnostmi prvih dveh zanimiv vir za proučevanje razlik med pisnim standardom za osebno rabo (pisna predloga za govorni nastop) in za tiskano objavo, čeprav je ohranjen le v natisnjeni različici. Zastavlja se vprašanje t.i. samolekture ali posega druge osebe in motivov zanjo. Seveda so besedila tudi zanimiv vir za teološke discipline, kakršne so pastoralna teologija, zgodovina homiletike in retorike. Tako vsestranski vir je treba prezentirati na tak način, da omogoča študij za vsako od možnih raziskovalnih disciplin.
Fotograf Marjan Smerke je v prostorih mariborskega Škofijskega arhiva na barvni diafilm v dimenzijah 6x7 cm posnel vse strani rokopisa, pri čemer je bil en list na dnu tako poškodovan, da je bil uničen tudi del besedila. Ti diapozitivi so bili digitalizirani in uporabljeni za faksimile.
Strojepisno transkripcijo obeh pridig sta ocenila po natančni primerjavi z rokopisom Fanika Krajnc-Vrečko in Edvard Vrečko in odstranila pomanjkljivosti. Transkripcija kljub odpravi pomanjkljivosti ni imela značaja ne diplomatičnega ne kritičnega prepisa. Zato je bila uporabljena le kot delovni pripomoček.
Diplomatični prepis (J. Faganel) obeh pridig je tipografski ustreznik rokopisa z vsemi nedoslednostmi, napakami, avtorjevimi popravki in dopolnitvami vred. Ohranja možnost branja tudi prečrtanih delov besedila. Vključeno je tudi podčrtavanje posameznih delov besedila ne glede na to, da obstaja možnost, da gre za beležke ob učenju besedila za retorični nastop.
Kritični prepis (J. Faganel) je tekstnokritična interpretacija obeh besedil, ki upošteva sedem posebej opredeljenih načel (Prim.: A. M. Slomšek, Tri pridige o jeziku, Celje 2001, str. 84-85):
Za izgubljeni rokopis tretje pridige je bil v funkciji t.i. diplomatičnega prepisa izbran skenogram prve objave v Drobtinicah 1849; ta je bila s tekstnokritičnega gledišča zanesljivo, vsaj kar zadeva zamenjavo bohoričice z gajico, že sočasna besedilna interpretacija.
Med delom za elektronsko predstavitev so bile opravljene dodatne izboljšave diplomatičnih in kritičnih prepisov (M. Ogrin, J. Faganel).
Izvirnim besedilom so dodani uredniški naslovi, uvodna pojasnila (J. Faganel) in opombe (M. Ogrin). Reference na biblijska besedila, ki jih je Slomšek pisal na rob pridig, so bile preverjene; napačne so bile popravljene, manjkajoče pa domeščene z ustreznimi. Vse reference na Sveto pismo so bile opremljene z interaktivnimi kazalkami na strani Slovenske svetopisemske družbe www.Biblija.net s slovenskimi bibličnimi besedili.
Tekstnokritična priprava gradiva je upoštevala najširši vidik uporabe gradiva za potrebe različnih strok, zato je bila temeljna skrb posvečena temu, da se nobena od prvin rokopisa vsaj v eni od interpretacij (faksimile, diplomatični prepis, kritični prepis) ne izgubi ali zabriše oziroma jo je moč prepoznati ali rekonstruirati, ne da bi bilo potrebno ponovno pregledovanje rokopisa.
