TRI PRIDIGE O JEZIKU

III. Svoj jezik je treba spoštovati

Kazalo

• Kritični prepis
• Opombe
• na glavno kazalo

III.

Svoj jezik je treba spoštovati

Kritični prepis

Dolžnost svoj jezik spoštovati*) 3.1 op. [33] Sv. Duh je padel na vse, ki so besedo sv. Petra po- 3.2 op. [34- slušali, ino (verni judovske postave) so se čudili slišati, da so verni veliko sort jezikov govorili. Djanje ap. [10,44–46] 3.4 op. -34] Vpelanje 3.5 Ves svet je velik tempelj božji, od sončnega izhoda do zapada se njemu čast ino hvala poje, in vsaka stvar veličestí Vsegamogočnega sveto ime. Mala ptičica (slavul) v zelenem grmi, ki ponoči milo žvrgoli; velika postojna 3.9 op. [35] po planinah, ki visoko pod nebom leta ino se po hribih in 3.10 dolinah s svojim mogočnim krohotom glasi; – Mali pastirec, ki na paši na svojo stranščico piska, kakor grozoviten lev 3.12 op. [36] v puščavi, ki grozovitno rjovi, mili glas zvonov ino orgel 3.13 op. [37- sladko petje v sveti hiši božji, pa tudi strahov[i]ti grom, pred katerim se zeml[j]a trese in nebo maji; – tudi črvič mali, 3.15 naj ga ravno ne slišimo, kakor grilče droben po svojem jeziki Stvarnika svojga veličestí; najlepši pa človek, kateremu je Stvarnik jezik dal, da bi mu z jezikom čast 3.18 op. -37] ino hvalo pel. Lepo je slišati glasno zvone peti; – še lepše veselo orgle žvrgoleti; – najlepši je človeški 3.20 glas, s katerim poje ino govori, žaluje in se veseli; – be- seda, katero mu je vsegamogočen Stvarnik dal, je najimenit- neji ino največi dar milosti božje. Brez besede al’ govor- jenja bi zem[l]ja žalostna puščava bila ino vsaka človeška druščina le tiho, dolgočasno zberalšče mutastih divjakov. Nikdar 3.25 ne moremo Boga dovolj zahvaliti, da nam je prelepi dar jezika dal. *) Pridiga, povedana v Možburzi na Koroškem binkoštni pone- delek 1838

V začetki je le samo en jezik (ena beseda al’ en govor) bil, kakor en Bog in Oče vseh; kedar so se pa ljudje pomno- 3.30 žili, se po sveti razširili, pa tudi pohujšali, jim je Bog pri zidanju Babilonskega turna jezik zmedel ino jim več 3.32 op. [38] jezikov govoriti dal; in sv. Duh je vse te jezike posvetil, da bi se v njih božji nauk oznanoval ino Bogu spodobna hvala pela, da bi vsi jeziki spoznali, da je Kristus veličeščen Sin [Flp 2,11] 3.35 op. [39] svojega nebeškega Očeta. “Velik šum je vstal izpod 3.36 op. [40- neba, – ino prikazali so se razdel[j]eni jeziki ka- kor [iz] ognja na aposteljne ino so bili napoln[j]eni vsi s sv. Duhom ino so v mnogoterih jezikah jeli go- voriti, kakor jim je sv. Duh dal izgovarjati. 3.40 Tudi na druge verne se je sv. Duh razlil, da so [v] veliko sort jezi- kih govorili ino visoko Boga častili.” Djanje ap. 2,1–4. 3.42 op. -40] Kaj se vam zdi, al’ bi bilo boljše, da bi vsi ljudje le samo v enem jeziku govorili? Kratko nikar! Žalostno bi bilo orgel petje, ako bi vse 3.45 piščale enako pele; dolgočasna bi bila muzika, al’ bi ne bilo več muzikalskih orodij (inštrumentov) – žalosten in dolgo- časen bi bil tudi svet, naj bi vsi ljudje le v enem jeziki marn- 3.48 op. [41] vali. Ravno tak lehko bi bilo vsegamogočnemu Bogu vsem ljudem en jezik v govorjenji dati, kakor dati apostelj- 3.50 nom v vseh jezikih govoriti; al’ božja previdnost in modrost tega ni storila; zato je sv. Duh na binkoštno nedel[j]o vse jezike posvetil, da vsak svoj jezik, v kateremu govori, po vrednosti s hvaležnim srcom štimá, ino zanj Bogu spo- 3.54 op. [42] dobno čast ino hvalo da. To smo tudi mi storiti dolžni. 3.55 1. V Evropi, v najsrečnejem deli sveta, v katerem mi živimo, so najimenitnej terji jeziki: latinski, nemški ino slo- 3.57 op. [43] venski. Kako mormo njih prav spoznati, vam bom v pr- vem deli mojega govorjenja pokazal. 2. Med vsem jezikami mora Slovencom naš materni 3.60 jezik najljubši biti. Kako ga mormo k božji časti ino svo- jemu izveličanju prav spoštovati, bom vam drugič povedal. 3.62 op. [44] Bratje ino sestre moje! Slovenc bom Slovencom nove besede iz ljubezni materne govoril, v slovenskem jeziki,

katerega je tudi sv. Duh aposteljnom govoriti dal. Vselej so 3.65 Slovenci besedo božjo radi zvesto poslušali; zaupam, da tudi vi! I. Dvanajst bornih ribičov je vsegamogočen Bog iz- volil ves svet preobrniti ino zveličati; in preden jih je po široki zeml[j]i poslal, jim ni dal posvetnega bogastva ino poze- 3.70 mel[j]ske oblasti, ampak dve najpotrebnej nebeške reči jim je sv. Duh na binkoštno nedel[j]o prinesel: nebeško modrost božjega nauka ino posebno lastnost vse jezike na sveti govoriti. Podal se je sv. Peter proti večeru ter je Latincom sv. 3.75 op. [45- Evangel[i]j oznanoval, sv. Jakob po Judovskim in proti jutru, sv. Janez pa Grekom vesel glas nebeškega kraljestva prinesel. Sv. Andrej se je podal v polnočne kraje ter 3.78 op. -45] je Slovencom, našim starim zarodnikom, kakor pravijo, prvi 3.79 op. [46] Jezusov nauk oznanoval v našem starem slovenskem 3.80 jeziki. Ko so aposteljni za sveto vero svojo kri prelili ino so za svojim gospodom Jezusom v večno zveličanje šli, so prišli drugi apostelski možje v naše kraje sveto vero Jezusovo po teh deželah razšir[j]ati ino med Slovence potrdit. Med njimi 3.85 je bil na Koroškem sv. Modest, prvi škof gosposveški, kteri še v tej stari imenitnej cerkvi počiva. 3.87 op. [47] Slovenci, ki so tistikrat po celem Koroškem, Štajarskem, Krajnskem, Vogrskem, Pemskem ino Moravskem živeli, so tri imenitne kneze al’ firšte imeli, Ra[s]tislava, Sve- 3.90 topolka ino Kocel[j]a, ki so sami skrbni kristjani tudi kakor dobri očetje Slovencom kakor svojim otrokom za kršč[ansko] pod- učenje skrbeli. Pošlejo nekoliko imenitnih možov v Carigrad (Konštantinopel[j]) ino prosijo grškega cesarja Mihela III., naj jim pošl[j]e zastopnih učenikov, ki bojo njihove podložne 3.95 v krščanski veri po slovensko učili. Cesar odloči dva brata, modra ino vučena moža: svetega Kirila ino Metuda, ki sta v slovenske dežele prišla Slovence Boga prav spoznati, njega spodobno častiti, pa tudi pisati ino brati učila ino sta tako Slovencom najimenitnej učenika ino aposteljna bila. Ino 3.100

Slovenci so se veselili, ki so toliko božje reči v svojem slovenskem jeziki slišali. – Ali se ljubi bratje ino sestre tudi vi veselite svete božje nauke v slo- venskem jeziki poslušati? – Oh veliko se najde nehva- ležnih tr[a]pastih Slovencov, ki rajše nemško imajo 3.105 ino se svojega maternega jezika clo sramujejo ino ne pomis- lijo, da je pregrešno se svojega jezika sramovati, ga zata- jiti ino clo pozabiti. 1. Naš slovenji jezik je brater tistega grškega jezika, v katerem so aposteljni ino evangelisti Sveto pismo 3.110 spisali; že več tavžent let pošteni ljudje slovenj o [e] marnvajo. Slovenski jezik je brater latinskega jezika, v katerem se še spol sveta maša služi; ino že pred tavžent letami so naši Očetje Sveto pismo v slovenskem jeziki brali, so po slovensko v hiši božji Bogu hvalo prepevali. – Za to se še 3.115 zdaj pri vas sv. Evangel[i]j v treh jezikah v cerkvi bere: po latinsko, nemško ino slovenje. Kdor se tedaj tak starega imenitnega jezika sramuje, je podoben tr[a]pu, ki lepo poš- teno oblačilo iz sebe iztrga, ki mu ga je dober oče dal, se po ptuje obleče in misli, da bo lepši. 3.120 2. Naš imeniten slovenji jezik se ne marnje samo po Koroškem; ni ga jezika na sveti, ki bi ga tak po ši- rokem marnvali kakor jezik slovenji. Pojdi za jugom do morja, najšal boš po Hrovaškem, Dalmatinskem ljudi, ki slo- venj[e] govorijo kakor ti. Prehodi Vogrsko, Pemsko, Poljs- 3.125 ko ino Moravsko deželo, povsod boš najdel svojo slovensko žlahto. Slovenji jezik le tisti malo obrajta, ki sveta ne pozna ino ne ve, kakšni ljudje po sveti živijo. Podoben je tak nevednemu otroku, kteri tudi misli, da je Celovško 3.130 jezero največje morje na sveti, ino da unkraj Lojbela je že konec sveta. 3. Je pa morebiti slovenji jezik tako grd ino ne- zarobl[j]en, da bi nas mor[a]lo sram biti slovenje go- voriti? – Lepe so pridige v nemškem jeziki, – pa tudi 3.135 božji nauki v slovenjem jeziki lepo teko, se lehko človeških src primejo in dober sad obrodijo. Prijetne so pesmi

nemške, al’ prijetnej tud pesmi slovenske, ki se lepo gladko zlagajo in po nebeško naše srce razveselijo. Za tega del Slovenci po vseh krajih tako radi pojo. – Kdor svoj 3.140 matern[i] jezik zavrže ter ga pozabi in zapusti, je zme- denemu pjancu podoben, ki zlato v prah potepta ino ne ve, koliko škodo si dela. Slovenji starejši, ki slovenje znajo, pa svojih otrok kar slovenjega jezika ne učijo, so ne- hvaležni hišniki, ki svojim otrokom drago domačo reč, 3.145 slovenski jezik, zapravijo, ki so jim ga njihovi dedi izro- čili. Podobni so taki očetje ino matere slabim gospodar- jam, ki svojo očetno gospodarstvo predajo, drugo pohištvo kupujejo, posled[nj]ič pa večdel beraško palico najdejo. – Kar je oče dobrega od svojih starih prejel, mora svojem 3.150 sinu zapustiti, ino kar se je mati od svoje matere hvalev- rednega naučila, bo tudi svoji hčeri zapustila. Materni jezik je najdražja dota, ki smo jo od svojih starih za- dobili; skrbno smo ga dolžni hraniti, olepšati ino svojim mlajšim zapustiti. Človeški jezik je talent, katerega 3.155 op. [48- je nam Gospod nebes ino zem[l]je izročil, da bi z njim baran- tali ino veliko dobička storili. Kdor svoj matern[i] slovenski jezik pozabi, malopridno svoj talent zakopl[j]e; Bog bo en- bart terjal ino vsi zaničuvavci svojga poštenega jezika bojo v vunajno temo potisnjeni. Oj, ljubi, lep ino pošten, slo- 3.160 venski materni jezik, s katerim sem prvič svojo ljubez- n[j]ivo mamo ino dobrega ateja klical, v katerem so me moja mati učili Boga spoznati, v katerem sem prvobart svojega Stvarnika častil; – tebe hočem kakor najdrajži spomin svojih rajnih starejšev hvaležno spoštovati ino ohra- 3.165 niti, za tvojo čast ino lepoto po pameti, kolikor premorem, skrbeti; v slovenjem jeziki do svoje posledne ure Boga najrajše hvaliti; v slovenjem jeziki moje ljube brate in sestre Slovence najraje vučiti ino želim, kakor hvaležen sin moje ljube matere, da kakor je moja prva beseda slovenja 3.170 bila, naj tudi moja posledn[j]a beseda slovenja bo. – Tudi 3.171 op. -48] vsak pošten Slovenc ravno to želi; mislim, da želite ravno to tudi vi. Kako se pa naj to po pameti zgodi, v II. deli poslušajte. II. Usmilen Bog, vsegamogočni Stvarnik je človeku dušo 3.175 ino truplo dal. Truplo potrebuje poštenega oblačila,

duša pa zgovornega jezika; kar je za truplo oblačilo, to je duhu jezik ino beseda. Vi skrbite svojo telo lepo ob- lačiti; ali bote svoji duši pozabili pošteno govorjenje preskr- beti? Veliko starešov med vami novo šego ima svoje 3.180 otroke le po novi šegi učiti, ino [im]ajo svoj star slovenji marn celo pozabiti. Oh to je hudo delo ino velika zguba. 3.182 op. [49] Ravno v tem jeziki, ki so vas vaši ljubi starejši žebrati ino 3.183 op. [50- lepo marnvati vučili, ste dolžni tudi vi svoje otroke učiti: al’ ne, tako niste vredni dobri sini ino hčere svojih 3.185 poštenih starešov biti; zakaj hudobec je, ki svojih sta- 3.186 op. -50] rih ne spoštuje; – tudi oni vas kdaj po vstajenji za svoje mlajše ne bodo hotli spoznati. – Govorjenje, ki st[e] ga od svojih prednikov prejeli, ste dolžni svojim otrokom kakor žlaht[no] last[n]ino (najdražje blago) zapustiti. Otroci, 3.190 ki slovenje marnvati od svojih slovenjih starešev se ne naučijo, veliko premoženje zgubijo, ki se več povrniti ne da.*) Koli- kor jezikov kdor marnvati zna, tolikov člove- kov velja. Boljše je, da jih slovenje marnvati naučite, kakor bi jim kapital zapustili; saj ne veste, kamo vaši 3.195 otroci pridejo, al’ si ne bojo še v slovenjem jeziki kruheja služili. Tudi učeni imenitni gospodje se slovenje marnvati uče; kako nemarno bi bilo, da bi stareši vi svoj materni jezik svojih otrok ne učili, kakor so naučili vaši očetje ino matere vas. – Slovenci, ki svoj jezik malopridno zata- 3.200 jijo ino hočejo Nemci biti, so podobni neumnemu kmetu, ki svojo kmetiško suknjo izsleče ino gosposko nositi začne, da potem ni gospod ne kmet. Rojen Slovenc, ki svoj narod zataji, je podoben prigreti jedi, ki nobenemu zdrava ni; taki človek svojega rodu žlahtne lastnosti pozabi ino 3.205 se nemških slabost privadi ino je kakor preoblečen vran od vseh zaničvan. 2. Ne bodi vas sram da ste Slovenci; to naj bo naša čast; in naj nas naši sosedi le zaničujejo, oni ne *) Tako nerodno delajo Slovenci, kteri za nemško mejo 3.210 prebivajo; vsakih petred let se nekolko hiš ponem- 3.211 op. [50a] šči. – Še malopridnej ravnajo mestlani ino tržani v sredi med Slovencami; otrokom slovenskega učiti se ne najo, ino odraščeni otroci stariše kolnejo, kedar se odraščeni morjo slovenščine s težavo učiti, ktire bi se 3.215 bili otroci igraje lehko privadli. 3.216 op. [51-

vedo, kaj delajo. Ravno oni, ki nas zasramujejo, so tudi pred nekolkimi letmi Slovenci bili, kakor smo mi; po- nemščili so se, zapravili nebeški dar slovenskega jezika ino 3.219 op. -51] zdaj ravno za toliko manj veljajo, za kolikor manj jezikov 3.220 znajo. Ravno tak bi tudi vi ino vaši otroci v kratkih letah za enega človeka manj veljali, ako bi slovenje marnvati kar več ne znali; kar bi bila za vašo žlahto velika zguba in greh. 3. Ne zaničujte ptujih jezikov ino se nemš- kega le skrbno učite; lepše bo vam, ki znate jezika dva, 3.225 kakor Nemcam, ki znajo le samo enega. Lohkej bote si vi ino vaši otroci po sveti pomagali, ako slovenje ino nemško zastopite in govorite. Tako bote vi dobremu zvestemu hlapcu podobni, ki je od Boga dva talenta prejel ino je z njima dva druga pridobil. Za to ga je Gospod pohvalil ino črez 3.230 veliko postavil. Al’ kedar se vi nemškega učite, al’ svoje otroke učite, na te karte [nikarte] , da bi svoj[e] poštenje ino dobro vest za- pravili. Veliko jih je, ki si hudobnega najprej na- učijo, namreč po nemško kleti ino pa grdo marnvati. Od 3.235 vsake take besede bo enkrat na sodbi odgovor. Drugi slovenji stareši na gorn[je]m Koroškem dajo svoje otroke na Nemško med lutrane ino ne porajtajo, da otroci, mladi fantje ino dekleta, pri takih le prepogosto pravo vero zgubijo ino zapravijo dobro vest. Veliko mladenčov se na 3.240 Nemškem navadi slabo živeti, predobro piti ino jesti; veliko jih svojo nedolžnost zgubi. Oh, to je slaba šola, v kateri se za nemški jezik nedolžnost, poštenost ino večkrat clo prava kršč[anska] vera da. “Kaj pomaga človeku, naj ves svet 3.244 op. [52- pridobi, naj bi vse angelske jezike govoril, ako 3.245 prave krš[čanske] ljubezni nima in svojo dušo zgu- 3.246 op. -52] bi. – Skrbite, pošteni Slovenci, svojim otrokom za nemško besedo; al’ skrbite jim tudi za poštene ljudi, za pošteno kršč[ansko] hišo, v katero jih daste. 4. Prizadevajmo si, vsaki po svojem stani, po- 3.250 šteno ino prav po krščansko živeti, kakor so naši prejniki, stari Slovenci, živeli. Slovenci so bili od nekdaj dobrega usmilenega srca; radi so potrebnim pomagali ino sose-

dom dobro storili. Tako še tudi zdaj po nekterih krajah drugi za drugega tako skrbijo, da med njimi nobenega ubožca 3.255 ni. Noben ne pogori, da bi mu vsi ne pomogli. Slovenci so bili od nekdaj pridni delavci, ki so polje marl[j]ivo obde- lovali ino živino lepo redili; krivico komu storiti jih je bilo strah. Rajši so sami krivico trpeli. – Pokažimo tudi mi, da smo poštenih očetov pošteni sini, da naši nemški so- 3.260 sedi lažejo, ki nas Slovence dolžijo, da smo zaviti. – Slovenci 3.261 op. [53] so od nekdaj radi Bogu služili ino so bili dobri krist- jani; – tudi mi ne pozabimo svojga Boga in tudi on nas ne bo zapustil. “Vsi jeziki naj spoznajo, da je Go- spod Jezus Kristus v veličastvi Boga Očeta. Fil. 2,11. 3.265 Tako bomo mi dobri otroci Očeta nebeškega; bratje ino sestre Jezusa Kristusa, tempelj sv. Duha, ki bo pri nas vsakem prebival ino nam svoje nebeške dare delil. To je vsakemu rodu največja hvala ino čast. Sklepanje 3.270 Ljubi Slovenci, bratje ino sestre moje! Dve reči med nami moje srce največ žalostit[a]. Prva žalost moja je, da nas neki Nemci, naši sosedi dostibart zaničujejo. Oh, zadržimo se tak, da bomo vse časti ino hvale vredni pred Bogom ino pred ljudmi; tako bomo gorečo voglje 3.275 na glavo svojih nasprotnikov nakladali in ne bojo imeli kaj zoper nas slabega govoriti naši sovražniki. Druga žalost, ktere moje srce boli, je slaba navada Slovencov, da se svojega rodu ino jezika sramujejo ino še marnvati po slovenje nočejo, ako jih v maternem jeziki 3.280 ogovorim. O [ni]karte tega! Ljubite svoj rod, spoštujte svoj jezik. Za čast svojega jezika vsak pošten mož bolj skrbi kakor pošten ženin za čast ino poštenje svoje neveste. Pred Bogom ni nobenega razločka med Nemcam ali Sloven- cam; vse za ljubo ima, ki njemu zvesto služijo. – Kakor 3.285 se je sv. Duh v podobah velikoterih jezikov prikazal, ravno tak naj v vseh jezikih se Bog hvali ino časti, v lepi slogi, zastopnosti ino kršč[anski] ljubezni. Ino kakor je Bog sv. Duh vse narode ino jezike v svojo sveto Cerkev poklical, ra- vno tak bo tudi enkrat vse svoje zveste služabnike v svojem 3.290 … [večnem] kraljestvi združil. –

Tamkaj bomo, kakor sv. Janez govori, iz vseh narodov ino jezikov, ki jih noben šteti ne more, pred tronom božjem stali ino pred Jagnetom novo pesem peli: “Hvalo našemu Bogu ino Jagnetu, 3.295 ki je nas skoz svojo kri iz vseh narodov, jezi- kov in l[j]udstuv prikupil.” Oh, [da bi] Skriv. raz. 7[,9–14] 3.297 op. [54] tudi nas Slovencov, kakor nas je na zeml[j]i med vsemi našmi sosedmi največi število, tudi največ tam pri Očetu nebeškemu bilo! Amen. 3.300 Slomšek.

III.

Svoj jezik je treba spoštovati

Opombe

33. [sl3k.1] Najbolj znana in kulturnozgodovinsko pomembna Slomškova pridiga je nastala v obdobju, ko je bil Slomšek spiritual v celovškem bogoslovju (1829–1838) in je živo občutil raznarodovalni pritisk germanizacije na Koroškem in zgornjem Štajerskem. V tem času je večkrat obiskoval prijatelja Urbana Jarnika, župnika v Blatogradu (Moosburg) pri Celovcu. Na enem teh obiskov je imel to pridigo, prvič objavljeno v Drobtinicah l. 1849 z naslovom Dolžnost svoj jezik spoštovati; rokopis velja za izgubljen. Opomba pod črto navaja kot nastanek pridige binkoštni ponedeljek 1838. (ES navaja drugačno datacijo: 28. maj 1834. Vendar je bil po koledarju v tedanjem Rimskem misalu binkoštni ponedeljek l. 1834 na 19. maj; vir za letnico 1934 doslej ni znan.) Urban Jarnik je s svojim delom vneto udejanjal prerodne ideje svojega časa: zbiral je etnološko gradivo o Slovencih na Koroškem, napisal več rokopisnih slovarjev, zlasti pa je pomembna njegova določitev tedanjega slovenskega etničnega ozemlja in slovensko–nemške jezikovne meje, ki se je z germanizacijo postopoma premikala prek slovenskega ozemlja. Slomškovo delo in nazori o pomembnosti slovenskega jezika so se z Jarnikovim delovanjem docela ujemali, zato ni naključje, da je Slomšek nastopil s to pridigo prav v Blatogradu, Jarnikovi župniji.
34. [sl3k.2-sl3k.4] Slomškov navedek je svoboden povzetek odlomka iz Apd 10, 44–46, prirejen verjetno po vulgati.
35. [sl3k.9]postojna – orel
36. [sl3k.12] ki na paši na svojo stranščico piska – Pleteršnik prevaja stranščíco kot Querflötte – prečna flavta. Raziskovalci slovenskih ljudskih glasbil so prečno flavto ali strančico odkrili le na Štajerskem in v Prekmurju. Drugače kot haloška žvegla, ki je umetelen izdelek z obrtniško tradicijo, je strančica narejena doma: »Doma narejeni prečni flavti pravijo v Prekmurju stránjščica, Caf je zapisal na Štajerskem izraz stranščíca, Pleteršnik navaja s Štajerskega postraníco in postránko. […] Prekmurska strančica, ki smo jo dobili iz Žižkov, je 435 mm dolga, narejena iz zobovca (=bezga), oglajena od zunaj in znotraj očiščena stržena. Zgoraj ima eno večjo luknjico, od polovice navzdol pa šest manjših. Luknjice so lahko užgane ali izvrtane s posebnim nožičem oz. izbrušenim šilom. Na take strančice so si fantiči piskali doma in zlasti na paši. O izdelavi štajerskih strančic nimamo posebnih podatkov, verjetno pa so bile narejene na enak način.« KUMER, str. 104.
37. [sl3k.13-sl3k.18] Ves uvodni odlomek 6–18 je s preprostimi primeri in v nazorni ljudski govorici izražen zelo star teološki topos: češčenje in slava, ki ju daje Bogu vse njegovo stvarstvo, celoten kozmos. Prvi začetki te misli segajo daleč v Staro zavezo k preroku Izaiju (6,3), ki je zapisal, kar so v njegovem videnju vzklikali serafi: »Svet, svet, svet je Gospod nad vojskami, vsa zemlja je polna njegovega veličastva!« V dodatku k Danijelovi knjigi je hvalnica božji slavi razločno razvita v odlomku o treh mladeničih v ognjeni peči (Dan D, 3). Ta topos je nato obširno razvila patristika in pozneje srednjeveška teologija, s čimer se je Slomšek lahko seznanil že v času teološkega študija: vsako bitje na svoj način, v mejah svoje narave in biti, odraža popolnost neskončnega Boga.
38. [sl3k.32] Svetopisemska zgodba o babilonskem stolpu je zapisana v 1. Mojzesovi knjigi – 11,1–9.
39. [sl3k.35] Slomšek se tu opira na stavek sv. Pavla iz pisma Filipljanom (2,11): »da vsak jezik prizna v slavo Boga Očeta, da je Jezus Kristus Gospod.«
40. [sl3k.36-sl3k.42] Slomšek je tu preoblikoval in v lasten klen izraz strnil dve mesti iz Apostolskih del (2, 1–4 in 10,46).
41. [sl3k.48] v enem jeziki marnvali – PLETERŠNIK: marnováti in marnjeváti – govoriti, pogovarjati se – po Megišarju, Jarniku, Murku, Janežiču, Trubarju, Slomšku.
42. [sl3k.54] s hvaležnim srcom štimá – Prim. pomene, ki jih navaja PLETERŠNIK po gradivu Krelja, Murka, Janežiča in Valjavca: štimáti – meniti, ceniti, spoštovati.
43. [sl3k.57] terji jeziki – Po mnenju Marka Snoja je terje pri Slomšku in drugih starejših avtorjih (denimo pri Janezu Svetokriškem) treba preprosto brati kot trije z dolgim padajočim naglasom na –e, tako kot je to še danes v dialektih. Izvorno trijé se je po slovenski moderni vokalni redukciji reduciralo v trjé, to pa se po takratni pravopisni praksi piše kot terje. To se zdi bolj verjetno kot analogija po peteri, saj le-ti števniki v stranskih sklonih nimajo –rj–.
44. [sl3k.62] bom vam drugič povedal – v drugem delu pridige, t.j. v vrsticah 175–300; formulacija je verjetno nastala kot pomota urednika prve objave.
45. [sl3k.75-sl3k.78] proti večeru – proti zahodu; proti jutru – proti vzhodu; v polnočne kraje – v severne.
46. [sl3k.79] zarodnikom – prednikom, začetnikom rodu; PLETERŠNIK je na podlagi Cigaletovega gradiva sprejel za izraz zaródnik pomen der Stammvater – praoče, začetnik rodu.
47. [sl3k.87] sv. Modest, prvi škof gosposveški, kteri še v tej stari imenitnej cerkvi počiva – v cerkvi Gospe Svete pri Celovcu.
48. [sl3k.155-sl3k.171] Človeški jezik je talent – Slomšek se v svoji teološki utemeljitvi upravičenosti slovenskega jezika kot materinščine opre na priliko o talentih iz Matejevega evangelija (25,14–30; podoben smisel ima prilika o desetih minah iz Lukovega evangelija 19,11–27). v. 159, 163: enbart, prvobart – Enkrat, prvikrat. v. 155–171: Eden najbolj znanih in kulturnozgodovinsko najpomembnejših odlomkov iz Slomškovega opusa. Njegova utemeljitev slovenske jezikovne in narodne individualnosti je najprej teološka – kot taka verjetno prva v slovenski zgodovini. Materinščina ima transcendenten temelj in funkcijo, saj omogoča posamezniku metafizična spoznanja in verovanja o razodetih Božjih resnicah. Teološka utemeljitev je proti koncu povzeta in vključena v antropološko utemeljitev v najširšem smislu: Slomšek v prvi osebi pove, da je celotno človekovo bivanje vpeto med »prvo« in »poslednjo« besedo – kar lahko razumemo kot človeško eksistenco, ki biva, govori, misli in sama sebe dojema v – slovenskem jeziku. Slovenski materni jezik je zato – povedano s sodobno govorico – eksistencial: je način bivanja Slovencev. V tem pogledu Slomšek kaže zanimivo občutljivost za notranjo vez ali celo istovetnost med (religioznim) življenjem posameznika in jezikovnim izražanjem.
49. [sl3k.182] marn – marenj: govorica, govor, pogovor; tako PLETERŠNIK po gradivu Janežiča, Murka, Cigaleta.
50. [sl3k.183-sl3k.186] Spoštovanje in ohranjanje materinščine umešča Slomšek znotraj človekove moralne obveznosti, da spoštuje svoje starše, in s tem celoten odnos do materinščine postavlja pod oblast četrte božje zapovedi o dolžnem spoštovanju do staršev – prim. 2 Mz 20,1–17.
51. [sl3k.211] pet red – petred: petdeset, tako PLETERŠNIK, red: 8. pomen, po gradivu Gutsmanna Miklošiča.
52. [sl3k.216-sl3k.219] Slomšek opozarja, da neposreden raznarodovalni pritisk na koroške in štajerske Slovence ni prihajal le od Nemcev, ampak vsaj toliko tudi od ponemčenih Slovencev. V tem je mogoče videti empirično potrditev poznejših psiholoških razlag nasilne asimilacije kot potlačitve nečesa sebstvenega, kar pri nasilno asimiliranem posamezniku povzroča odklonilen odnos do tistih, ki te lastnosti niso potlačili in se niso asimilirali.
53. [sl3k.244-sl3k.246] Slomšek svobodno navaja in poveže dva svetopisemska odlomka: »Kaj namreč človeku pomaga, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi?« iz Evangelija po Mateju (Mt 16,26; podobno tudi Mr 8,36 in Lk 9,25) in začetek odlomka o ljubezni iz 1. pisma apostola Pavla Korinčanom (1 Kor 13,1–13).
54. [sl3k.261] zaviti – PLETERŠNIK: zahrbtni – po rabi pri Dalmatinu in Cigaletu.
55. [sl3k.297] Verjetno je Slomšek v rokopisu pravilno navedel poglavje in prvo vrstico navedka (7,9) iz Razodetja apostola Janeza, a je v tisku nastala napaka (7–9). Vsekakor pa je navajal svobodno in v svoj stavek povzel skoraj ves odlomek Raz 7,9–14.