Središče ob Dravi (SRE-1–4)

1. Zvrst besedila

• SRE-1/A in B – prisega tržana (različici A in B)
• SRE-2 – prisega trškega sodnika
• SRE-3 – prisega tržana
• SRE-4 – prisega tržana

Besedila so službeni prisežni obrazci.

2. Diplomatični in kritični prepis

3. Sedanje in prejšnja hranišča

Sedanje hranišče:

SRE-1/A: Pokrajinski arhiv Maribor (= PAM), PAM/1537, Slekovec Matej, šk. 5, Središke listine.

SRE-1/B: Neznano.

SRE-2: Neznano.

SRE-3: PAM, PAM/0627, Magistrat Središče ob Dravi, šk. 1, knjiga tržanov 1840.

SRE-4: PAM, PAM/0627, Magistrat Središče ob Dravi, šk. 1, knjiga tržanov 1840.

Prejšnja hranišča:

SRE-1/A: Fran Kovačič je v objavi tržanske prisege (1910) navedel, da se je ohranila v »zapisniku iz leta 1730.«, ne pa tudi, kje je ta shranjen in ali ga je imel sam v rokah.³⁴⁴ Primerjava z besedilom, zapisanim na samostojnem listu, shranjenim v Slekovčevi zapuščini v Pokrajinskem arhivu Maribor in pozneje datiranim v leto 1730 (roka arhivista Viktorja Vrbnjaka),³⁴⁵ je pokazala, da gre za besedilo iz Kovačičeve objave. Dokument je v občinskem ali župnijskem arhivu v Središču našel Matej Slekovec, očitno pozneje kot prisežni besedili SRE-1/B in SRE-2, ki ju je objavil leta 1882.³⁴⁶ Od leta 1903 je dokument delil usodo Slekovčeve zapuščine, ki je kot volilo prišla v arhiv isto leto ustanovljenega Zgodovinskega društva za Slovensko Štajersko.³⁴⁷ Skupaj z gradivom društva je zapuščina prešla na leta 1933 ustanovljeni Banovinski arhiv v Mariboru, ki je prenehal obstajati leta 1941, ko so ga kot oddelek priključili mariborskemu muzeju. Leta 1952 je Slekovčevo zapuščino prevzel novoustanovljeni Državni arhiv LRS – podružnica Maribor, od leta 1963 imenovan Pokrajinski arhiv Maribor.³⁴⁸

Besedili SRE-1/B in SRE-2 je Matej Slekovec najpozneje leta 1882, ko ju je objavil, prepisal iz trškega protokola, vodenega od leta 1720 in shranjenega v središkem trškem oziroma občinskem arhivu (po Slekovcu »v središkem arkivu«). V kratkem komentarju je objavitelj navedel samo začetno letnico »debelega zapisnika«, ne pa tudi končne. Glede na Slekovčevo verjetno datacijo prve prisege v čas 1734–1737 in navedbo, da je druga prisega delo pisarja Jožefa Ozvalda (1763–1783) ter štirideset let mlajša od prve, je bil protokol v uporabi vsaj še sredi sedemdesetih let 18. stoletja.³⁴⁹ Danes ni o tem trškem protokolu oziroma sodnem zapisniku nobenega sledu ne v arhivskem fondu Magistrat Središče ob Dravi³⁵⁰ ne v Slekovčevi zapuščini³⁵¹ (oboje v Pokrajinskem arhivu Maribor) niti med središkim trškim gradivom v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu³⁵² in v Zgodovinskem arhivu Ptuj³⁵³ ali v župnijskem arhivu v Središču ob Dravi.³⁵⁴

V Slekovčevi zapuščini se je v zvezku z naslovom »Zgodovinske zbirke za Središko kroniko« ohranil samo njegov prepis obeh priseg, nastal najpozneje leta 1882, ko sta bili objavljeni v Kresu.³⁵⁵ Nepaginirani 180-listni zvezek z naslovom »Gradivo za krajevno zgodovino Središča« je Slekovec, kot priča nalepka na notranji strani sprednje platnice, kupil pri mariborskem papirničarju Antonu Ferlinzu, ki je podjetje že leta 1876 izročil sinu Ferdinandu in umrl leta 1883.³⁵⁶ V zvezek je Slekovec pisal vsaj do leta 1897, saj ima proti koncu v avtobiografiji podatek o svojem imenovanju za duhovnega svetovalca 30. avgusta omenjenega leta. Na slovenski besedili v središkem trškem protokolu je lahko naletel že v začetku sedemdesetih let, ko je po mašniškem posvečenju nastopil prvo službeno mesto kot kaplan v Središču (1871–1878).³⁵⁷ Ni rečeno, da nista zapisa besedil v zvezku že prepis prepisa iz izvirnika.

Besedili SRE-3 in SRE-4 sta zapisani v knjigi tržanov iz leta 1840, katere historiat je zavit v skrivnost. Ni namreč pojasnjeno, kako je knjiga potovala iz Središča v Maribor in kdaj je pristala v Pokrajinskem arhivu Maribor. Kot vse kaže, se je že zgodaj ločila od središkega trškega arhiva, ki je za zgodnejši čas slabo ohranjen in je danes deloma shranjen v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu (od leta 1884 oz. 1886),³⁵⁸ deloma pa v Zgodovinskem arhivu Ptuj (od 1956),³⁵⁹ saj zanjo očitno nista vedela ne Slekovec ne Kovačič.³⁶⁰ Knjigi je mogoče slediti šele od leta 1990, ko je v arhivskem vodniku navedena kot edina tehnična enota fonda Trg Središče ob Dravi.³⁶¹ Omenjeni arhivski fond še pogrešamo v obeh vodnikih po slovenskih arhivskih ustanovah iz let 1965 in 1984,³⁶² kar pa ne pomeni nujno, da knjige tedaj še ni bilo v Pokrajinskem arhivu.³⁶³ Potem ko je Zgodovinski arhiv Celje leta 2001 odstopil Pokrajinskemu arhivu Maribor sodno gradivo središkega trga iz prve polovice 19. stoletja, nastalo pri gospostvu Ormož, je trška knjiga postala del na novo oblikovanega fonda Magistrat Središče ob Dravi, vendar je zadnji arhivski vodnik Pokrajinskega arhiva Maribor iz leta 2009 pomotoma sploh ne omenja.³⁶⁴

4. Dosedanje objave in obravnave

Prisegi SRE-1/B in SRE-2 je leta 1882 v celovški reviji Kres objavil Matej Slekovec, in sicer po središkem trškem protokolu, vodenem od leta 1720 vsaj do srede sedemdesetih let 18. stoletja.³⁶⁵ Besedili je po Slekovčevi objavi omenil Karol Glaser v svoji Zgodovini slovenskega slovstva (1894),³⁶⁶ nato pa ponatisnil in komentiral Fran Ilešič v razpravi o hrvaških vplivih v starih vzhodnoštajerskih besedilih, objavljeni v Radu JAZU (1905).³⁶⁷ V monografiji o trgu Središče (1910) je Franc Kovačič obe objavi navedel v pregledu »pismenih slovenskih spomenikov središkega arhiva«³⁶⁸ in na drugem mestu v knjigi objavil različico tržanske prisege SRE-1/A.³⁶⁹ Različico SRE-1/B je po Slekovčevi objavi omenil France Kidrič v kronološkem seznamu slovenskih tiskov in rokopisov (1921–22),³⁷⁰ prezrl pa Kovačičevo objavo različice SRE-1/A in prisego SRE-2; zadnja, nastala med letoma 1763 in 1783, bi sicer samo pogojno sodila v njegov pregled, ki sega do vključno leta 1764.

O jeziku in pravopisu srediških priseg iz 18. stoletja je leta 1968 razpravljal Jakob Rigler v zborniku Svet med Muro in Dravo v razpravi o jezikovnokulturni orientaciji Štajercev v starejših obdobjih³⁷¹ ter pravilno ugotavljal, da sta Slekovec in Kovačič najbrž imela v rokah različna zapisa tržanske prisege.³⁷² Obe prisegi – tržansko in sodniško – je omenil Jože Koruza v pregledu slovenskih uradovalnih besedil (1973), citiral pa samo Slekovčevo objavo.³⁷³ Izvirnik tržanske prisege, shranjen v Slekovčevi zapuščini (SRE-1/A), je bil leta 1982 razstavljen v Arhivu Slovenije na razstavi o pričevanjih o slovenskem jeziku.³⁷⁴ Tržansko prisego (SRE-1/B) je omenil še Matevž Košir v pregledu slovenskih prisežnih besedil (1992) in pri tem prezrl sodniško (SRE-2), čeprav je citiral njuno skupno objavo (Slekovec 1882).³⁷⁵

Prisežna obrazca za novosprejete tržane SRE-3 in SRE-4, zapisana v knjigi tržanov iz leta 1840, kolikor je znano, doslej še nista bila objavljena. Na njun obstoj je opozoril samo predzadnji arhivski vodnik Pokrajinskega arhiva Maribor iz leta 1990, ki pri opisu vsebine fonda Trg Središče ob Dravi pravi: »Seznam tržanov in formular za prisego tržanov (tudi v slovenščini) 1840.«³⁷⁶ Iz navedbe torej ni vidno, da gre v resnici za dva prisežna obrazca.

5. Oblikovne značilnosti

Prisega SRE-1/A je napisana na eni strani samostojnega lista papirja, ki meri 31,3 x okoli 19,8 cm. Na listu je vodni znak konja samoroga, od zgornjega do spodnjega roba pa tečejo črte v razmiku približno 2,2 cm.

Skromne podatke o danes izgubljenih prisegah SRE-1/B in SRE-2 najdemo le v Slekovčevi objavi v Kresu.³⁷⁷ Slekovec si jih ni prepisal v rokopisni zvezek, kjer je njun točnejši prepis,³⁷⁸ podlaga za pričujočo objavo (gl. točko 3).

Rokopisna knjiga tržanov s prisežnima obrazcema SRE-3 in SRE-4 je svojo sedanjo podobo dobila že ob nastanku leta 1840, ne da bi jo pozneje spreminjala. Platnice z usnjenim hrbtom in štirimi robovi merijo 38,5 x 24,2 cm, hrbet pa 2,3 cm. Na sprednji platnici je nalepka z izvirnim naslovom »Bürger Protokoll des Munizipalmarktes Polstrau errichtet im Jahre 1840«. Knjiga ima 92 listov velikosti 37,9 x 23,6 cm, na katerih se izmenjujeta vodna znaka – napisa Braunau in Zwerger, tj. ime avstrijskega mesta ob Innu in priimek tamkajšnjega papirničarja.³⁷⁹ Popisanih in paginiranih (od 1 do 5) je le prvih pet strani knjige z dvema različicama prisežnega obrazca za tržane, najprej v nemščini, nato v slovenščini, in z imenskim seznamom tržanov, točneje vseh hišnih gospodarjev.³⁸⁰ Prvi slovenski obrazec SRE-3 je napisan v spodnjem delu pagine 1 in zgornjem delu pagine 2, na kateri se spodaj začne drugi slovenski obrazec SRE-4, ki se konča v zgornjem delu pagine 3.

6. Okoliščine in čas nastanka

Glede datacije besedil iz 18. stoletja (SRE-1–2) je v literaturi precejšnja zmeda, ki izhaja iz Slekovčevega približnega datiranja in Kovačičeve letnice nastanka tržanske prisege. Različica tržanske prisege (SRE-1/B) je bila po Slekovcu napisana »v l. 1730–40., brž ko ne od Franca Šavora, ki je bil od l. 1734–1737. tržni pisar«.³⁸¹ Ilešič jo je v naslovu svoje objave postavil v čas 1730–1740 in se nato izrazil previdneje: »valjada iz god. 1730–1740.«,³⁸² kar je pri Riglerju dalo: »središko prisego iz let 1730–1740«.³⁸³ Medtem je Kovačič objavil drugo različico besedila (SRE-1/A) po »zapisniku iz l. 1730«.³⁸⁴ Takšno datacijo je naknadno dobil tudi izvirnik v Slekovčevi zapuščini³⁸⁵ in z njo so ga ob navedbi Kovačičeve objave kot reference leta 1982 razstavili v Arhivu Slovenije.³⁸⁶ Podobno variiranje srečamo pri datiranju sodniške prisege (SRE-2). Slekovec je v objavi navedel, da je nastala »štirideset let pozneje« kot tržanska, in kot pisca označil Jožefa Ozvalda, trškega pisarja med letoma 1763 in 1783.³⁸⁷ Ilešič se je zatekel k preprostemu izračunu: 40 let po nastanku prve prisege pomeni »dakle iz g. 1770–1780.«,³⁸⁸ Rigler pa je Slekovčeve in Ilešičeve navedbe povezal v kompromisno rešitev: »iz 1770–1780 (točneje 1763–83)«.³⁸⁹ Zanimivo je, da je Slekovec različico tržanske prisege SRE-1/B in sodniško SRE-2 datiral v objavi (1882) drugače kot v zvezku, kamor ju je najverjetneje prepisal iz izvirnika.³⁹⁰ Za tržansko pravi: »Soditi po pisavi in črnilu je ta prisega pisana v l. 1730–40.« Da jo je najbrž napisal pisar Šavora, je očitno ugotovil pozneje. Prav tako je šele z določeno časovno distanco identificiral rokopis druge, sodniške prisege, kot pisavo pisarja Ozvalda. V zvezku je namreč nastanek te prisege datiral v mlajši čas: »Ta je pisana v l. 1780–90.«

Ker sta izvirnika »Slekovčevih« priseg (SRE-1/B in SRE-2) izgubljena, se moramo glede njunega nastanka zanesti le na objaviteljeve ugotovitve. Našel ju je v »debelem zvezku«, trškem protokolu, vodenem od leta 1720 dalje. Glede na to, da ju je datiral samo po rokopisih pisarjev, zagotovo nista bili zapisani v kronološkem delu protokola, ampak nekje posebej, bržčas na koncu, morda na isti strani. Rigler je pravilno sklepal, da Slekovec in Kovačič nista imela v rokah istega besedila tržanske prisege: »... razlike obeh objav so tolikšne, da bi jih lahko zakrivila le skrajna malomarnost obeh izdajateljev, če bi šlo za isti tekst.«³⁹¹ V primeru Kovačičeve površnosti pri prepisovanju od Slekovca bi moral Kovačič zakriviti še eno grobo napako, ko je o kraju zapisa in času nastanka prisege navedel: »Zapisnik iz leta 1730. nam je ohranil tako prisego v slovenskem jeziku.«³⁹² Izvirnik te različice prisege, ohranjen v Slekovčevi zapuščini, je potrdil, da ne more biti identična z različico SRE-1/A. Na listu papirja, na katerem je napisana, ni sledov, da bi bil iztrgan ali izrezan iz trškega protokola, Kovačičeva formulacija »zapisnik« pa lahko pomeni marsikaj in sploh ne samo folianta (protokola). Med njegovo objavo in izvirnikom je sicer precej manjših razlik, med katerimi so poleg nepravilno prebranih črk očitno tudi Kovačičevi zavestni popravki, nekateri izvirajoči iz napačnega razumevanja.³⁹³

Če zaupamo Kovačičevi letnici nastanka 1730, je verjetni pisec ali prepisovalec različice SRE-1/A takratni trški pisar Franc pl. Prantenberg, ki je služboval v Središču vsaj med letoma 1729 in 1732.³⁹⁴ Več kot je o njem po župnijskih maticah ugotovil Slekovec in objavil Kovačič v Trgu Središče, ni bilo mogoče dognati niti s ponovnim pregledom matic³⁹⁵ niti z iskanjem drugih virov. Referenčnih zapisov izpod njegovega peresa žal ne poznamo; ni jih med gradivom o Središču v Slekovčevi zapuščini³⁹⁶ niti v skromnih ostankih trškega arhiva v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu.³⁹⁷ Med tamkajšnjimi dokumenti trga Središče iz obdobja 1624–1837 ni nobenega, ki bi po vrsti papirja, dimenzijah ali vodnem znaku ustrezal listu s tržansko prisego. Primerjava pisav je razkrila določene podobnosti s črkami v redkih besedah, napisanih v humanistiki v dokumentu z dne 18. marca 1718, ki ga je sestavil in podpisal trški pisar Janez Krstnik Korber (Khorber), a se njegova pisava po drugih črkah opazno razlikuje od pisave slovenske prisege.³⁹⁸ K točnejši dataciji nastanka slovenske prisege bo morda prispevala ugotovitev, kdaj so izdelovali papir z vodnim znakom konja samoroga, na katerem je napisana.³⁹⁹

Ni rečeno, da je besedilo nastalo šele skupaj z ohranjenim dokumentom. Sočasni popravek na mestu, kjer sta vrinjeni zadnji dve črki v besedi Velikhotu, prejkone priča, da gre za prepis, bodisi iz sočasne bodisi iz (veliko) starejše predloge. Zadnji dve črki sta na prvi pogled videti kot he (Velikhohe), kot ju je prebral Kovačič in enako tudi Slekovec v danes izgubljeni različici (SRE-1/B). Tako je prav mogoče, da je »Kovačičeva« različica SRE-1/A, domnevno iz leta 1730, rabila za predlogo različici SRE-1/B, ki jo je Slekovec postavil v čas pisarja Šavore (1734–1737), in je besedo Velikhotu napačno prepisal že trški pisar.

O pisarju Šavori je Kovačič na podlagi Slekovčevih ugotovitev navedel, da je bil središki trški pisar med letoma 1734 in 1736. Glede na to, da nima podatkov o pisarjih od 2. junija 1732 dalje, bi Šavora sicer lahko nastopil službo do dve leti pred letom 1734 in v njej ostal kakšno leto dlje, dokler se leta 1737 ne omenja njegov naslednik.⁴⁰⁰ Po Kovačiču se je rodil v Središču leta 1698 kot zakonski sin Štefana in Urše, »po dovršenih šolah je služboval na raznih krajih kot občinski pisar« in umrl v domačem trgu 24. marca 1769, star 72 let.⁴⁰¹ Leto rojstva je v resnici netočno izračunano na podlagi podatka o starosti iz mrliške knjige.⁴⁰² Franc Šavora se glede na središko krstno matico ni rodil šele leta 1698, ampak je moral priti na svet v času, iz katerega v matici manjka nekaj listov, tj. med koncem januarja 1695 in začetkom decembra 1697.⁴⁰³ Konec 17. stoletja je bil v trgu edini družinski oče s priimkom Šavora Štefan, poročen z Uršulo, oče vsaj še treh otrok⁴⁰⁴ in vsaj dva mandata (1702 in 1704) trški sodnik.⁴⁰⁵ Kam je Franc hodil v šole, ni znano – v ruški latinski šoli ga ne zasledimo⁴⁰⁶ –, kakor tudi ne, kje je kot pisar služboval (tako Kovačič) in se tam očitno tudi oženil⁴⁰⁷ z neko Ano Marijo, ki mu je marca 1724 v Središču povila prvega (?) v vrsti otrok.⁴⁰⁸ Šavora je v domačem trgu le kratek čas opravljal pisarsko službo, nato pa do smrti živel od druge dejavnosti, prejkone samo od zemlje, saj je leta 1754 v popisu hišnih posestnikov tako kot večina naveden brez poklica, zgolj kot tržan (Bürger).⁴⁰⁹ Če je rokopis tržanske prisege SRE-1/B res njegov, kot je sklepal Slekovec, pa ni gotovo, ali je bil Franc Šavora njen pisec ali samo prepisovalec, saj za drugo različico obrazca (SRE-1/A), ki je, kot se zdi, »Šavorovi« rabila za predlogo, za zdaj ni bilo mogoče zanesljivo dognati, ali je res starejša, iz leta 1730.

Prisežni obrazec za trškega sodnika (SRE-2) je po Slekovcu delo Jožefa Ozvalda, središkega trškega pisarja v letih 1763 do 1783. Na prvi pogled (po zapisu v rokopisnem zvezku) in pred identificijo pisca mu je pripisal nekoliko poznejši nastanek (1780–1790),⁴¹⁰ v objavi pa ga je označil za štirideset let mlajšega od tržanske prisege – potemtakem okvirno iz obdobja 1774–1777.⁴¹¹ Kot že Ilešič se lahko ob pomanjkanju drugih podatkov zatečemo le h kompromisni rešitvi, da izvira iz desetletja 1770–1780,⁴¹² še najbolj točno pa je datiranje v dvajsetletno obdobje delovanja pisarja Ozvalda. Neodgovorjeno ostaja vprašanje, ali gre za Ozvaldov prevod, njegovo izvirno besedilo ali za prepis kajkavske predloge s Hrvaškega ali iz Medžimurja. O pisarju Ozvaldu vemo sicer zelo malo. Sodeč po priimku bi bil lahko po izvoru marsikaj, glede na razširjenost njegovega priimka v severovzhodni Sloveniji pa se je najverjetneje rodil v Podravju ali Pomurju.⁴¹³ Ni se šolal na latinski šoli v Rušah,⁴¹⁴ ampak prejkone v Varaždinu, saj je obvladal kajkavski črkopis oziroma tega uporabil v zapisu (prepisu) sodniške prisege (SRE-2). Njegov priimek je v srediških župnijskih matičnih knjigah sicer izpričan od konca 17. stoletja, pri isti družini najprej kot Ožbolt in nato kot Ozvald,⁴¹⁵ a Jožef ni bil krščen v tej župniji. Tudi njegov sin Jožef ml., rojen okoli 1751, ki se je v Središču poročil, postal trški sodnik in tu umrl, se je rodil nekje drugje.⁴¹⁶ Jožef Ozvald je prišel v Središče šele leta 1763, ko je po Kovačiču nastopil pisarsko službo. V matičnih knjigah je kot pisar izpričan ob sinovi poroki 11. junija 1781, potem ko je službo odložil, pa se je očitno odselil, saj njegove smrti v središki mrliški matici ni najti.⁴¹⁷

Prisežna obrazca za novosprejete tržane (SRE-3 in SRE-4) sta, kot priča naslov knjige tržanov, nastala leta 1840 (Bürger Protokoll des Munizipalmarktes Polstrau errichtet im Jahre 1840). Glede na to, da sta pisava in črnilo naslova enaka kot pri obeh obrazcih v nemščini in slovenščini ter pri seznamu srediških tržanov, ni razloga, da bi dvomili o letu nastanka in dopuščali nekoliko poznejši nastanek. Celotno besedilo knjige je nastalo sočasno, poznejših vpisov ali pripisov v njej ni. To dejstvo bi lahko kazalo, da je nekje obležala in je sploh niso uporabljali. Rokopis nedvoumno pripada aktuarju ormoškega gospostva, ki se je podpisoval kot Jakl in je v tej službi izpričan med 9. februarjem 1838 in 10. junijem 1839,⁴¹⁸ Sodeč po pisavah in znanih imenih drugih aktuarjev, je v Ormožu služboval le krajši čas, verjetno še ne 4. januarja 1838 in ne več 21. aprila 1841, ko je na nekem dokumentu podpisan drug aktuar.⁴¹⁹ Da je knjiga delo uradnika ormoškega gospostva in ne središkega trškega pisarja oziroma sindika, je posledica odprave službe lastnega sindika v Središču. Od leta 1825 oziroma 1832 do ukinitve magistrata 1850 je upravne in sodne posle za središki trg vodilo gospostvo Ormož, in sicer njegov oskrbnik, dejansko pa razni gospoščinski uradniki.⁴²⁰ Trg je obdržal trške organe s sodnikom na čelu,⁴²¹ vse uradovanje pa se je preselilo v Ormož.⁴²² Postavlja se vprašanje, kje je potemtakem leta 1840 nastala knjiga tržanov: v Središču ali Ormožu? Zapriseganje novosprejetih tržanov, ki sta mu bila obrazca v njej namenjena, se je vsekakor še naprej odvijalo v Središču. Žal iz primarnih virov ne vemo skoraj nič o aktuarju Jaklu, ki nam ni sporočil niti svojega osebnega imena. V petnajstletnem obdobju med letoma 1835 in 1849 tudi v ormoških in srediških župnijskih matičnih knjigah ni najti nobenega Jakla uradnika. Nikoli ni botroval krščencu, bil poročna priča niti ni v tem času tu umrl, prav tako ni izpričan kdo od njegovih svojcev (žena in otroci).⁴²³ Jakl je sicer prleški priimek,⁴²⁴ v prvi polovici 19. stoletja zelo pogost prav v Središču, kjer ga je imelo leta 1840 po knjigi tržanov kar devet od 141 hišnih gospodarjev.⁴²⁵ Komaj verjetno je, da bi bil kateri od njih lahko identičen z ormoškim aktuarjem, saj matične knjige pričajo, da so imeli obrtniške poklice, poleg tega pa podpisi tistih, ki so se v matice podpisali sami, niso enaki aktuarjevemu. Čeprav je obstajala precejšnja verjetnost, da se je aktuar Jakl vendarle rodil v Središču, bi bilo iskanje pravega moža v množici tam rojenih Jaklov brezplodno, če ne bi Franc Kovačič v Trgu Središče omenil domačina Franca Jakla (1802–1876), ki je bil »več let trški pisar v Središču«.⁴²⁶ Kovačič tega podatka ni časovno opredelil in Jakla tudi ni navedel med trškimi sindiki prve polovice 19. stoletja.⁴²⁷ Zadnji podatek vsekakor govori za to, da je bil Jakl »trški pisar« neuradno, kar se ujema s službo ormoškega gospoščinskega aktuarja Jakla, zadolženega tudi za pisarniške posle središkega magistrata. Rodil se je 30. septembra 1802 v Središču kot sin tržana Jurija Jakla in Marije roj. Horvat,⁴²⁸ po Kovačiču obiskoval gimnazijo v Mariboru, študiral pravo v Padovi in bil nato več let trški pisar v domačem trgu, kjer je 4. aprila 1876 neporočen umrl za starostno oslabelostjo.⁴²⁹ V začetku 20. stoletja so starejši ljudje vedeli o njem še veliko povedati, tudi to, da je bil velik prijatelj otrok in da se mu je na stare dni omračil um.⁴³⁰ Na drugi strani je sicer nekoliko nenavadno, da niso domačina, vrhu tega uradnika, v domačem trgu v obdobju 1835–1849 nikoli povabili za krstnega botra ali poročno pričo.

Glede na pozni nastanek knjige tržanov – v času absolutne dominantnosti nemščine kot uradovalnega jezika, močno povečane razširjenosti znanja nemščine ter njene vsesplošne modnosti med ljudmi s slovensko materinščino – je povsem razumljivo, da sta oba obrazca za novosprejete tržane najprej napisana v nemščini in šele nato v slovenščini. Po nemških različicah obrazcev je sicer posegel komaj kak novosprejeti središki tržan, če sploh kateri. V knjigi tržanov ima namreč le peščica hišnih gospodarjev nemški oziroma nemško zveneči priimek,⁴³¹ ob prvem ugotavljanju občevalnega jezika leta 1880 pa sta samo dobra 2 % stalnih prebivalcev Središča kot občevalni jezik navedla nemščino (21 od 951).⁴³²

Slovenski različici obrazcev nimata samostojnega naslova, ampak je ta skupen, samo nemški: »Formular der Bürgereides oder der Angelobung der Bürgerpflichten«. Nemški in slovenski različici prvega obrazca (SRE-3) sledita obe različici drugega (SRE-4), ki ju uvede nemški veznik »Oder«. Ni jasno, zakaj sta bila sploh potrebna dva obrazca. Pisar Jakl je morda razpolagal z dvema različnima predlogama ali pa je razlog drugačen, morda skrit v različni dolžini besedil. Pri iskanju odgovora na vprašanje, ali je bil Franc Jakl avtor obeh slovenskih besedil ali pa sta predlogi morda starejši, se je mogoče opreti zlasti na največjo posebnost srediških priseg – gajico. Novi črkopis za južne Slovane, ki ga je Ljudevit Gaj objavil šele leta 1835,⁴³³ je pred letom 1840 le počasi prodiral v slovenski prostor.⁴³⁴ Izobraženi Franc Jakl je bil za novost dovzeten in jo je morda celo prvič preizkusil prav pri prisežnih obrazcih. Tako za nemška kot za slovenska obrazca bi sicer lahko uporabil starejši predlogi, vendar je z gajico v vsakem primeru korenito posegel v pravopisno podobo obeh slovenskih različic.

7. Vsebina

Tržanska prisega, katere različici (SRE-1/A in B) sta brez naslova in se po vsebini niti malo ne razlikujeta, je značilna vdanostna »purgarska« prisega, kakršne najdemo pri mestih in trgih. Od slovenskih tržanskih priseg petih trgov je najdaljša, a ima le nekaj znakov več kot središka prisega za tržana iz leta 1840 (SRE-3), približno za tretjino pa je daljša od mozirske kot tretje najobsežnejše. Prisežnik (novosprejeti tržan) v prvi osebi ednine obljublja Bogu, da bo z vsemi močmi ščitil in zagovarjal pravice središkega trga, da ne bo nikoli privolil v skrivno sestankovanje in škodil z nasvetom ali besedo. Naznanil bo vse, kar bodo govorili zoper trškega sodnika, magistrat ali celoten trg, molčal, o čemer je treba, ter ravnal pravično po svojem znanju in vesti. Prednosti ne bo dajal sorodstvu, sosedstvu, prijateljstvu, sovraštvu, lastni pomembnosti, darilu ali podkupnini in se bo – to se ponovi v malo drugačni obliki – povsem vzdržal skrivnih sestankov. V sklepni rotitveni formuli so navedeni Bog, Devica Marija in evangelij.

Pričujoča objava prinaša tudi vsebinske popravke obeh različic tržanske prisege, znanih iz objav že več kot stoletje. Napačni prepisi nekaterih besed v objavah neposredno po izvirniku (Slekovčevi SRE-1/B in Kovačičevi SRE-1/A),⁴³⁵ nastali največkrat zaradi nerazumevanja obeh objaviteljev, so se ponavljali tudi v ponatisih in vplivali na razumevanje prisege. Že Ilešič je ugotavljal, da je Slekovčev tolmač verjetno zbor in ne tolmač. Isto besedo je Slekovec iz danes izgubljene različice SRE-1/B prepisal v rokopisni zvezek še pravilno z n (Tolnaschj, Tolnatschi, Dolnatshof), v objavi v Kresu (1882) pa ima povsod m. Prav tako je povsem očitni n interpretiral kot m Kovačič v objavi različice SRE-1/A (1910). Tudi kajkavsko-prekmurski izraz správišče⁴³⁶ je v njunih objavah iz istega razloga prepisan napačno (Sprauicho in Sprauiche). Kovačičeva tretja groba napaka je Schiuuitj za Schuinitj (sčiniti). Slekovec je besedo prepisal prav, a jo je očitno zato, da bi jo pravilno razumeli tudi njegovi bralci, v objavi popravil v Vchiniti (včiniti). Formulacijo Tulikha kosha o'sche onna (tulikakoša ošče ona) sta oba razumela napačno in umetno ustvarila prvo osebo ednine glagola hoteti: hočo/hoču – Slekovec ima Tolikha hoscho o' sche onna, Kovačič pa Tulikha hoschu o'sche ouua. Dejansko je tulikakoša različica prislova tolikajše, ki ga najdemo malo pred tem v istem besedilu in ima isti pomen.⁴³⁷ Pozna se, da nobeden od objaviteljev različic tržanske prisege ni izviral iz Prlekije in ni poznal središkega govora.

Prisežni obrazec za trškega sodnika (SRE-2) je izjemno kratek, med vsemi obravnavanimi prisegami daleč najkrajši in edina prisega najvišjega trškega funkcionarja. Ker nima naslova, je le iz vsebine, zlasti iz neomembe sodnika pred magistratom, mogoče razbrati, da je namenjen zapriseganju trških sodnikov. Prisežnik v prvi osebi ednine v imenu treh Božjih oseb pred Bogom in vsemi svetniki priseže magistratu, da bo pravično ravnal v vsem, kar je pravično do Boga in ljudi. Struktura prisege je nenavadna zaradi glagola prisegati, ki se ponovi tudi v podredju: dvakrat oblika prisegam. Zdi se, da je s samostalnikom pravica (muju pravicu) mišljena prisega: prisegam svojo prisego.

Prisežna obrazca za novosprejete tržane SRE-3 in SRE-4 se med seboj po vsebini le malo razlikujeta. Drugi je za približno tretjino krajši, ker je bolj zgoščen in izpušča nekatere manj pomembne dele. Tako prisežnik na začetku drugega obrazca zgolj svečano obljublja, na začetku prvega pa prisega Vsemogočnemu Bogu. V obeh se precej gostobesedno zavezuje, da prisega tako, kot resnično misli in govori in kot bo lahko odgovarjal pred Božjim sodiščem. Zvesto bo izpolnjeval vse ukaze središkega magistrata, nosil vsa bremena in plačeval dajatve, skrbel za dobro trga in preprečeval škodo. Obrazec SRE-3 vsebuje na koncu še obljubo o zvestobi, marljivosti, molčečnosti in nesebičnosti, kot pritičejo poštenemu tržanu. Oba obrazca v sklepni rotitveni formuli navajata samo Boga.

Tako kot pri približno dvajset let starejši tržanski prisegi iz Mozirja (MOZ-1) je besedili srediških priseg SRE-3 in SRE-4 mogoče primerjati z nemškima različicama, iz katerih sta bili prevedeni. Oba prevoda sta zelo zvesta, z zelo malo poenostavitvami, oblikoslovnimi in skladenjskimi prilagoditvami. V prisegi SRE-3 je nemška formulacija »Magistrat Polstrau« prevedena s slovensko pridevniško obliko »magistratuš serdiški«, presežnik »sorgfältigst« pa z osnovnikom »skerblivno«. Rahla pomenska odstopanja so mogoča pri nekaterih glagolih, kot denimo »zapovedati« za »auftragen«, »obnašati« za »unternehmen« ali »odbijati« za »meiden«. Največji odmik od predloge najdemo pri prevodu »ohne mindeste Partheilichkeit«, kjer se je prevajalec Jakl, očitno v zadregi, kako ustrezno prevesti samostalnik, zatekel k formulaciji »kak nai pravičneiše«. Slovenski prevod je razširjen na dveh mestih; za »Lasten« ima dodan še en samostalnik: »dače no naloge«, za »stets tragen werde« pa prislov: »vsigdar dobrovolno doprinašal«. Tudi pri prisegi SRE-4 se je zdelo prevajalcu potrebno določneje opredeliti bremena novosprejetega tržana, zato je iz »Anlagen und Lasten« nastalo »vse naloge, plače no dače«. Manjši poenostavitvi sta »ednako z drugemi purgarmi obnašati« za »gleich den übrigen Mitbürgern tragen« in »varaša dobro /: hasen :/ /.../ po mogočnosti povekšati« za »das beste des Marktes /.../ nach meinen Kräften zu befördern«. V slovenski različici je med zadnjima obljubama dodano »no se tersiti« v pomenu: in si prizadevati. Pri obeh slovenskih prisegah je za odtenek drugačen pomen prevoda nemške sklepne formule »so wahr mir Gott helfe«, ki se v slovenščini glasi: »tak istinsko / istinito, kak mi Bog pomaga!«

8. Pravopisne in jezikovne značilnosti

Besedili SRE-1/B in SRE-2 je na podlagi Slekovčeve objave s pravopisnega in jezikovnega vidika obravnaval Fran Ilešič (1905),⁴³⁸ za njim pa še Jakob Rigler (1968),⁴³⁹ ki je pritegnil v obravnavo tudi medtem objavljeno različico tržanske prisege SRE-1/A (1910).

Ilešič⁴⁴⁰ je pravopis tržanske prisege SRE-1/B označil kot povsem neurejen, ker ni za noben šumevec in sičnik stalnega znamenja. Po kajkavski ortografiji naj bi se pisec ravnal samo trikrat, ko je [č] zapisal kot ch, sicer pa je pravopis nedvomno pod vplivom nemškega. Tega je Ilešič prepoznal še v grafemu d namesto t v besedi Dolnatschof,⁴⁴¹ v podvajanju soglasnika ll, pisanju kh za [k] in velikih črk v večini besed. Tudi po Riglerju, ki je navedel vse različice pisanja šumevcev in sičnikov, je pravopis »nekoliko pod nemškim vplivom«, vsaj predloga pa je bila »nekoliko pod kajkavskim vplivom«.⁴⁴² Najdba Slekovčevega prepisa različice SRE-1/B in izvirnika SRE-1/A je pokazala še za odtenek večjo pravopisno neenotnost, saj sta objavitelja besedil Slekovec in Kovačič zagrešila nekaj prepisovalskih napak in očitno tudi zavestnih popravkov. Pri šumevcih je največja, tudi vsebinska napaka, Sprauicho (Slekovec) in Sprauiche (Kovačič) za rodilnik Sprauichs (spravišč). Interpretativne narave je razlika v pisanju navadnega s in dolgega ſ. Kovačič in Slekovec sta dvakrat oziroma trikrat prepoznala ſ, kjer je v pričujoči objavi s.

Dejansko je najbolj neenotno pisanje [š] in [ž]. Zadnji je v različici SRE-1/A pri vsaki od štirih pojavitev zapisan drugače, v različici SRE-1/B (Slekovčev prepis) pa dvakrat enako, kot s. Za [š] je zapis v različici SRE-1/A enak pri manj kot tretjini primerov (5-krat kot nemški sch), v Slekovčevem rokopisnem prepisu različice SRE-1/B pa pri slabi polovici (7-krat sch). Obema piscema je delala preglavice soglasniška skupina [šč]: prvič sta jo rešila z improvizacijo sch (o'sche = ošče), drugič s chs (!) (Sprauichs = spravišč), česar nista znala prav prebrati ne Kovačič ne Slekovec, če ni napaka že v danes izgubljenem izvirniku različice SRE-1/B. Veliko enotnejše je pisanje [č]: 14-krat oziroma 13-krat kot nemški tsch, 1-krat oziroma 2-krat kot tsh in v obeh različicah 3-krat kajkavsko ch. Drugače je s [c], ki se dvakrat pojavlja kot c, po enkrat pa kot z in celo tch (prauitche). V zapisih sičnikov [s] in [z] močno prevladuje grafem s, le trikrat se v vsaki različici pojavi ſs za [s] in enkrat za [z]. Pri pisanju ſ za [s] je lahko število pojavitev neenako (1 oz. 3) zaradi različne interpretacije objaviteljev, tako kot je pri obeh različicah besedila arbitrarna odločitev za transliteracijo ſsch kot [s].

Prisega za trškega sodnika SRE-2 je v pravopisnem oziru skoraj povsem kajkavska. Kot je ugotovil že Ilešič, sta edina odmika od kajkavske norme osamljena zapisa z za [c] in sz za [z];⁴⁴³ zadnji se sicer pojavi trikrat, če štejemo tudi zaimek jaz. Šumevec [š] je pisan enotno kot ſs, [č] je v edini pojavitvi ch, [ž] pa v kratkem besedilu sploh manjka. Tudi Rigler je to prisego, ne da bi jo analiziral, označil kot pravopisno kajkavsko.⁴⁴⁴

Pisanje [Š] in [Ž]

Pisanje [Č] in [C]

Pisanje [S] in [Z]

Tako Ilešič kot Rigler sta se dlje kakor pri pravopisu pomudila pri jeziku tržanske prisege.⁴⁵³ Rigler, ki je poznal objavi obeh različic, je zapisal, da kaže prisega močne vplive kajkavščine in je brez vplivov centralne slovenščine, ter ugotavljal, da je samo slovenskih potez v besedilu celo manj, kot jih je našel Ilešič. Tako je jaz lahko tudi kajkavsko (ne samo ja), na drugi strani pa vseh besed, ki jih je Ilešič navedel kot kajkavske, ni nujno prištevati kajkavcem, ker jih precej poznajo vsaj Prekmurci in jih imajo morda kaj tudi Središčani. Ilešič je kot kajkavske značilnosti navedel: orodnik retschom, tollikhaische, o’sche = jošče, aliti, deva, varas, Sesema = zevsema, pomoſsi, obechem, kotera, gosponna, mutschati, preſstimati, na pervo dati, Duschna Konſscienzia. Prislov tolikajše (prav tako, enako) je izpričan tudi v knjižni prekmurščini,⁴⁵⁴ in enako varaš,⁴⁵⁵ ki ga je imel tudi Rigler za kajkavsko besedo, a je prav tako središka.⁴⁵⁶ V 18. in začetku 19. stoletju najdemo varaš v prisežnih besedilih iz Ormoža⁴⁵⁷ in Ljutomera (LJT-1), tu v alternativi z varoš. Ilešič je opozoril na latinizma konciencija in makola in na dve posebnosti, ki sta dejansko napaki v Slekovčevi objavi: siproti (prav: suproti) in tolmač (prav: tolnač/tolnaš, prekmursko tanáč⁴⁵⁸), za katerega je pravilno sklepal, da pomeni zbor (consilium) in ne tolmača (interpres), kot je izraz očitno razumel Slekovec.⁴⁵⁹ Tretji adaptirani latinizem je magištratuš, v katerem je sičnik [s] sicer obakrat zamenjal [š], četrti pa evangelium, oba doma tudi v Prekmurju.⁴⁶⁰

Od Ilešičevih slovenskih potez prisege bomo posebej opozorili na tiste tri, za katere ni našel prave razlage: prva je -nej v besedi nejveč, druga vo in voseh za kajkavsko vu in useh in tretja vsa ove kotera bise govorile namesto ova /.../ bi se govorila. Rigler razlaga -nej kot asimilacijo kratkega [aj] v [ej], ki je središkemu govoru znana. Prav tako je središki [e] v imenovalniku množine srednjega spola (ove), vo- pa je po Riglerju najbrž pisan za široko govorjen vu- (v Središču danes govorijo fseh). V besedi ti (ti evangelium) je Ilešič prepoznal slovenski spolnik te (ta evangelium), a bi ga bilo najbrž treba brati ta. Kot slovenske elemente je označil izraza svetniki (hrvaško sveci) in sosinstvo (pri Belostencu je kajkavsko sujsedstvo), pomotoma orodnik s pravico (dejansko rodilnik množine spravišč), sosinstvo ter glas [o], kjer je v kajkavščini [u]: škodo, mogoče, bodi (enkrat tudi budi), nečo, óčo (enkrat vendar hoču oz. haču). Končni -o se v dajalniku pojavlja samo pri pridevnikih (serdiškomo, k tomo, celomo, vsakomo), čeprav ne vedno (nebeškumu, tomu, nikomu), medtem ko je v samostalnikih -u (varašu, Bogu). Kajkavski končnici -oga in -omu sta po Riglerju danes na Štajerskem omejeni le na Središče in njegovo neposredno okolico.⁴⁶¹ Kljub kajkavskim prvinam se zdi, da je središka tržanska prisega v osnovi bolj prleška oziroma središka, o čemer bodo po objavi obeh popravljenih različic lahko na novo premislili jezikoslovci.

Prisežni obrazec za trškega sodnika (SRE-2) je ne le v pravopisnem, temveč tudi v jezikovnem oziru kajkavski. Kot je ugotavljal Rigler, ni v njem ničesar, »kar bi nujno zahtevalo vsaj središki vpliv«. Ilešič je opozoril na mehčanje, ponazorjeno z y (Szposznanya), na mestnik na -i (vu imeni) in na nedovršno prisegam, medtem ko imajo slovenske prisege v takem primeru dovršno obliko prisežem (tudi obe središki za tržana). Besedilo je pisec, središki trški pisar Jožef Ozvald, morda prinesel iz kajkavskega okolja ali pa ga je sestavil sam, vešč knjižne kajkavščine, ker se je tam bržčas šolal ali celo rodil.

Prisežna obrazca SRE-3 in SRE-4, nastala leta 1840 kot prevoda nemških predlog, pričata o občutno spremenjeni jezikovni orientaciji Prlekije, kjer se je pisana kajkavščina medtem skoraj povsem umaknila vzhodnoštajerski slovenščini. Šele nedolgo tega odkriti in tu prvič objavljeni besedili čakata na poglobljeno jezikoslovno obravnavo. Za zdaj je mogoče postaviti zgolj trditev, da je njun jezik prleščina, v osnovi govor Središča, domači govor prevajalca Franca Jakla, ki je za črkopis izbral tedaj šele nekaj let staro gajico. Gledano v celoti izražata besedili piščevo skrb za jezikovno in pravopisno pravilnost, vsaj posredno pa je na njun jezik verjetno vplival tudi vzhodnoštajerski knjižni jezik. Če nič drugega, je že pred tem pospešil odmik Središčanov od tradicionalne kajkavske jezikovne orientacije.

V pravopisnem pogledu sta besedili zelo korektni. Pri šumevcih se je Jaklu le dvakrat pripetil spodrsljaj, obakrat v besedilu SRE-4. Prvič je zapisal š namesto ž (zaderšlivnosti), drugič pa je očitno pozabil strešico nad s, kar je dalo varasko namesto varaško. Nekaj nedoslednosti je tudi pri pisanju zvenečih in nezvenečih sičnikov. Na začetku besede najdemo v vsaki prisegi po enkrat z namesto s: zkerblivno (SRE-3) in zpunjavati (SRE-4), medtem ko sta osebni zaimek jaz (SRE-3 in 4) in predlog črez (SRE-3) pisana z nezvenečim s (jas, čres), kot se glas dejansko izgovarja. Pri obeh besedilih je opaziti še neenotno rabo črk i in j, tudi v isti besedi: kot kai in kaj (SRE-3), stično pisanje zanikanega glagola (negovorim, negučim, nemislim) in rabo vezaja, zlasti za predlogoma v in z (v-posebnem, v-vsih, z-drugemi). V obrazcu SRE-4 je presežnik najpravičnejše zapisan nestično: nai pravičneiše.

Jezikovna podoba besedil ni povsem enotna. Kaže, da se je izobraženi pisar Jakl zavestno odmikal od rodnega središkega govora in si izposojal pri drugih prleških pa tudi neprleških govorih, čeprav sta bila obrazca v prvi vrsti namenjena Središčanom. Besedili je obogatil s sinonimi, navedenimi v oklepajih: ne govorim/ ne gučim (SRE-3), gospodska/ poglavarstvo (SRE-3), mrmranje/ suprotivnost (SRE-3), valujem/ obečam/ oblubim (SRE-3), obečam/oblubim (SRE-4), stanovitno/ svetitno (SRE-4) in dobro/ hasen (SRE-4). Ni pa denimo iskal ustreznic za adaptirana tuja izraza purgar in varaš. Zanimivi so primeri, ko je ista nemška beseda ali besedna zveza prevedena v vsaki prisegi drugače: dvojno mišlenje (SRE-3) – dvojni pomen (SRE-4), verno (SRE-3) – zvesto (SRE-4), magistratuš (SRE-3) – magistrat (SRE-4), istinsko (SRE-3) – istinito (SRE-4).

Alternativno rabo zasledimo tudi pri veznikih: v besedilu SRE-3 se za veznik in štirikrat pojavlja kajkavski oziroma hrvaški i in dvakrat narečni prleški no, trikrat zapisan v prisegi SRE-4.⁴⁶² Pod kajkavskim vplivom je očitno tudi podredni veznik kaj (SRE-3 in 4), ki ga v prvi prisegi drugič nadomešča da, prisoten tudi v vseh starejših srediških prisegah (SRE-1/A in B in SRE-2). Od kajkavskih končnic -oga in -omu, danes po Riglerju omejenih na Štajerskem le na Središče z neposredno okolico,⁴⁶³ ki v obrazcih iz 18. stoletja (SRE-1/A in B, SRE-2) močno prevladujeta nad -ega in -emu, je le enkrat zaslediti -oga v pridevniku serdiškoga (SRE-4). Kazalni zaimek toga, ki se pojavi v besedilu SRE-3, je splošno prleški (z alternativo tega),⁴⁶⁴ prav tako oziralni zaimek keri (SRE-3),⁴⁶⁵ prislov kakti (SRE-4) in predlogi prez (SRE-3 in 4), črez (SRE-3) in skoz (SRE-3).⁴⁶⁶ Deležnika na -uč v prisegi SRE-3 se kot sestavini pridevniških sklopov očitno zgledujeta po kajkavskih vzorcih (vsegamogučnemu, vseznajučemu), še posebej ker gre za cerkvena izraza, na drugi strani pa v besedilu SRE-4 najdemo -oč v besedi mogočnost.

Posebno vprašanje se nanaša na morebitno prevzemanje drugih, predvsem hrvaških besed in tvorjenje neologizmov. Kalk iz nemščine, bodisi Jaklov ali že prevzet, je pridevnik pravostvoren (SRE-3) za rechtschaffen. Alternativni pojem poglavarstvo za naprepostavlena gospodska (SRE-3) utegne biti hrvaška ali prekmurska izposojenka, saj ni znano, da bi bil v slovenščini zunaj Prekmurja izpričan pred drugo polovico 19. stoletja.⁴⁶⁷ Pozornost pritegne zlasti izraz občina (SRE-4) s pomenom, ki je zelo blizu današnjemu. Tega je občina dobila dobro desetletje pozneje kot ustreznica za leta 1849 uvedeno politično občino, v nemščini imenovano Gemeinde. Izraz je uveljavil pravni terminolog Matej Cigale, urednik slovenske izdaje Državnega zakonika, prek katerega je občina izpodrinila predlagana stara slovenska izraza sosesko in srenjo ter skovanko županija. Po Cigaletu so besedo občina ponekod na Slovenskem uporabljali že prej, vendar ni povedal kje.⁴⁶⁸ Sam izraz je sicer uporabil že Dalmatin (1578, 1584),⁴⁶⁹ kot upravno občino predmarčne dobe pa je občino v svoj slovensko-nemški in nemško-slovenski slovar sprejel Anton Murko (1833).⁴⁷⁰ V Središču je varaška občina leta 1840, kot priča nemška različica prisežnega obrazca, pomenila Marktgemeinde, torej ne skupnosti ali občine tržanov, temveč teritorialno skupnost.

9. Pomen in vloga v družbenem okolju

Med slovenskimi trgi se lahko samo Središče ob Dravi pohvali z več kot enim osamljenim prisežnim besedilom, nastalim pri trški upravi. Znanih jih je kar pet, če upoštevamo dve različici istega besedila, poleg tega pa se je tu, čeprav le v prepisu, ohranila edina službena prisega kakšnega trškega funkcionarja, prisežni obrazec za trškega sodnika (SRE-2). Iz mest poznamo precej starejšo prisego za trškega sodnika v Kranju (zapisano med letoma 1531 in 1558) in prisežni obrazec za mestne sodnike na Kranjskem iz srede 18. stoletja (1749 ali 1750), od priseg mestnih svétnikov pa kranjsko iz srede 16. stoletja (med 1531 in 1558) in ormoško iz prve četrtine 18. stoletja.⁴⁷¹ Prisežni obrazec za središkega trškega sodnika je sicer povsem kajkavski in med obravnavanimi prisežnimi besedili najkrajše, toda na drugi strani sta središki tržanski prisegi (SRE-1/A in B ter SRE-3) najdaljši trški prisežni besedili.

Ne preseneča, da se je največ slovenskih uradovalnih priseg ohranilo iz trga ob hrvaški in ogrski meji, ki je bil pod močnim vplivom kajkavščine in pismenstva, sicer pa pretežno ruralen in tako rekoč brez nemškega življa. V 17. in 18. stoletju je namreč med priimki trških prebivalcev komaj kateri nemški,⁴⁷² prav tako tudi leta 1840.⁴⁷³ Potreb po službenih prisežnih obrazcih, ki ne bi bili pisani v »ljudskem« jeziku, v Središču tako skoraj oziroma sploh ni bilo. Dvojezična nemško-slovenska obrazca za novosprejete tržane iz leta 1840 sta veliko bolj odraz nove dobe, v kateri je nemščina kraljevala kot uradni jezik, kot izraz dejanskih potreb.

Središče, najvzhodnejši trg slovenske Štajerske na nekdanji tromeji med Štajersko, Hrvaško in ogrskim Medžimurjem, izstopa v slovenskem prostoru kot eden od krajev, kjer je nastalo ali se ohranilo sploh največ starejših uradovalnih dokumentov v »ljudskem« jeziku. Pri središki trški upravi so med sredo 17. in koncem 18. stoletja napisali koncept tožbe (pritožbe) deželnim stanovom in tri trške službene prisege, trg pa je bil tudi ena od dveh pogodbenih strani v Čakovcu sklenjene pogodbe. Če naštetim dodamo še oporoko tržana in pravila cerkvene bratovščine, je Središče po številu in raznolikosti dokumentov v »ljudskem« jeziku daleč pred drugimi trgi. Po številu dokumentov se mu od mest približujeta Novo mesto z manjšo zvrstno pestrostjo in pozno nastalimi zapisi ter Metlika, ki prav tako kot Središče leži tik ob hrvaški meji in se lahko pohvali z več zvrstmi dokumentov. Po številčnosti je občutno pred njim – tako kot pred vsemi mesti in trgi – samo mestna uprava Ljubljane,⁴⁷⁴ vendar s svojimi 19 službenimi prisegami in eno pobotnico⁴⁷⁵ za Središčem zaostaja po zvrstni raznolikosti dokumentov.

Iz časa od srede 17. do druge polovice 18. stoletja poznamo iz Središča pet dokumentov, napisanih v »ljudskem« jeziku, oziroma brez bratovščinskih pravil štiri, nastale pri središki trški upravi. Še več, šest, se je iz tega časa tu in v okolici ohranilo uradovalnih zapisov, ki so neposredno povezani s trgom: štirje kajkavski dokumenti iz hrvaške soseščine, eden z opaznimi kajkavskimi elementi iz sosednjega Ormoža, zadnji pa je oporoka središkega tržana, ki so jo po vsej verjetnosti sestavili v Središču, ne v Veliki Nedelji, kjer so jo našli. Štirje od skupno enajstih dokumentov izvirajo še iz obdobja od tridesetih do petdesetih let 17. stoletja. Najzgodnejši sta dve kajkavski pismi središkemu trgu: pismo bekšinskega vicearhidiakona iz Mihaljevca pri Čakovcu (1633)⁴⁷⁶ in pismo Nikolaja Černjaka iz Varaždina (1647).⁴⁷⁷ Koncept tožbe tržanov proti svojemu zemljiškemu gospodu, ormoškemu graščaku Adamu Petheju, namenjen leta 1648 štajerskim deželnim stanovom,⁴⁷⁸ je prvi v Središču nastali zapis in za velikonedeljsko prisego iz leta 1570 drugi najstarejši slovenski dokument iz slovenske Štajerske.⁴⁷⁹ Kmalu za njim je med letoma 1651 in 1658 nastala prošnja ormoškega graščaka Petheja, naslovljena na središkega trškega sodnika.⁴⁸⁰ V njej je več kajkavskih elementov kot v prejšnjem besedilu, še več pa jih najdemo v srediških dokumentih iz 18. stoletja.⁴⁸¹ Pravila bratovščine sv. Florijana iz leta 1705 so namreč napisana v knjižni kajkavščini⁴⁸² in izrazito kajkavska je tudi oporoka Središčana Mihaela Modrinjaka iz leta 1713.⁴⁸³ Manj kajkavskih potez je v obeh trških prisežnih obrazcih za tržane iz prve polovice 18. stoletja (SRE-1/A in B), nasprotno pa je povsem kajkavski prisežni obrazec za trške sodnike iz druge polovice stoletja (SRE-2). Iz tega časa izvira tudi prošnja, ki jo je trškemu predstojništvu leta 1776 v kajkavščini poslal na Hrvaškem šolani domačin.⁴⁸⁴ Najbolj neposreden dokaz, da so Središčanci v tem času uporabljali skupen pisni jezik s hrvaškimi sosedi, je pogodba za pašo med gospostvom Čakovec in trgom Središče, sklenjena leta 1763 v Čakovcu.⁴⁸⁵

Glede na dokumentirano uradovalno pismenstvo v »ljudskem« jeziku je moralo biti to precej razširjeno, na njihov obseg in kakovost pa so vplivali zgledi iz kajkavske soseščine. Kajkavščina je imela kot pisani jezik v kvantitativnem pogledu že od 16. stoletja veliko prednost pred štajersko slovenščino in ji je bila lahko dober zgled, ki ni ostal brez posledic in vplivov v pismenstvu jezikovno zelo sorodnega prleškega in tudi širšega prostora. Kajkavski vplivi na vzhodnoštajerski cerkveni jezik v knjigah in rokopisih so bili še posebej intenzivni v 18. stoletju,⁴⁸⁶ ko so nastale tudi središke prisege, in se odražajo zlasti na prisegi za trškega sodnika (SRE-2). Jezikovne in kulturne vezi Prlekije s kajkavskim prostorom so bile tako močne, da v drugi polovici 18. stoletja celo za govore obmejnega prleškega prostora srečujemo oznako hrvaški, ki je najdlje, do konca osemdesetih let 18. stoletja, dokumentirana prav v Središču. Pri širitvi hrvaškega imena preko štajerske meje je treba posebej opozoriti na vpliv varaždinske gimnazije (od 1636), kjer se je šolala glavnina vzhodnoštajerskih izobražencev.⁴⁸⁷

Vplivi hrvaškega jezikovno-kulturnega prostora so opazni tudi v prisegah SRE-3 in SRE-4 iz leta 1840. Izobraženi domačin Franc Jakl, ki je gimnazijo sicer obiskoval v Mariboru, študiral pa v Padovi, je bil odprt za pravopisne novosti Gajevega kroga. Prisežna obrazca sta napisana v dosledni gajici, za katero so se na Slovenskem prvi in najbolj zavzemali prav Štajerci.⁴⁸⁸ Nemara sta v središki knjigi tržanov zapisani v tej pisavi sploh najzgodnejši slovenski uradovalni besedili. Pomembni sta tudi kot dokaz kontinuitete pismenstva v ljudskem jeziku, ki je v Središču dokumentirano od srede 17. stoletja dalje, in kot potrditev odmika od kajkavske jezikovne orientacije Prlekije. V jezikovnem pogledu sta posebni zaradi rabe sopomenk, teža besedila SRE-3 pa je tudi v dolžini, saj je to takoj za obrazcem SRE-1 najdaljše prisežno besedilo trških skupnosti. Ne nazadnje ponuja obrazec SRE-4 zgoden zapis besede občina s pomenom, ki je zelo blizu današnjemu, splošno uveljavljenemu v petdesetih letih 19. stoletja, in z domicilom na severovzhodnem Štajerskem,⁴⁸⁹ tudi v Središču.

Slovenska prisežna obrazca SRE-3 in SRE-4 sta bila lahko v rabi vsaj do leta 1850, dokler niso razpustili trškega magistrata in je nastala občina z izvoljenim županom in občinskim odborom.⁴⁹⁰ Če se je institucija tržana ohranila še po uvedbi občine, kar ni potrjeno, bi lahko slovenska obrazca (in tudi nemška) uporabljali še po letu 1850, tako da bi izpustili izraz magistrat, ki je z upravno-politično reformo izginil, besedo purgar pa sčasoma nadomestili s tržanom.

10. Literatura