Gor: Prisežna besedila trških skupnosti Prejšnji: Ptujska Gora (PTG-1) Naslednji: Središče ob Dravi (SRE-1–4)
Kazalo
Ker ni znan izvirnik, nadomešča diplomatični prepis transkripcija, objavljena leta 1940.263
Jest N: N: koker ſak Burger perſeschem, inu oblubim Gospod Bogu, de jest ozhem letemo gmain tergo u Rezize uſo ſuestobo ſchaſati, inu tudi uſso kar per temo posthenimo Tergo od ſtariga Navada bla nar boljpak, kar je nam od naſschich Gnadlivich Firsthou, Lublanskich Scoffou utalenu inu nam ſadnichz to leto od te desheuske kral: svetle Hoffkammre doſechmau poteriene Frajjeste taiste na obeno Viſsho na ſchellim posmengſchati, ali ſanizhvati, ſamuz koker ſe enimo poſtenimo Burgario ſpodobi, derſchati, tako meni Bog pomagei, inu ta ſuet Evangelium.
Jest, N. N., koker sak burger persežem inu oblubim Gospod Bogu, de jest óčem le-temo gmajn trgo u Rečice vso zvestobo skazati inu tudi vso, kar per temo poštenimo trgo od stariga navada bla, narbolj pak, kar je nam od naših gnadlivih firštov,265 lublanskih škofov, utálenu inu nam zadnič to leto od te deževske kral. svetle hofkamre dosehmau potrjene frajeste, taiste na obeno vižo na želim pozmenjšati ali zaničvati, samuč koker se enimo poštenimo burgarjo spodobi, držati, tako meni Bog pomagej inu ta svet evangelium.
Prejšnja hranišča: Objavitelj prisege Franjo Baš je besedilo našel leta 1940 ali malo pred tem v trškem arhivu na Rečici, ki ga je tedaj hranila rečiška občina.266 Poznejša usoda trškega protokola, »zapisnika zborovanj rečiških tržanov« (po Bašu), v katerem je bila prisega zapisana, ni znana. Domnevati je mogoče, da je bil uničen med drugo svetovno vojno ali po njej, ko je Rečica izgubila sedež občine (1955) in dobila namesto njega krajevni urad.267 V Zgodovinskem arhivu Celje je danes le gradivo krajevnega ljudskega odbora in občine Rečica za prvo povojno desetletje do njene ukinitve.268 Ni izključeno, da se je trški protokol s prisego znašel v zasebnih rokah in bo morda kdaj tako kot mozirska »zlata knjiga tržanov« (MOZ-1) spet dostopen javnosti.
Besedilo je še v zadnjem hipu otel pozabi zgodovinar, narodopisec in muzealec Franjo Baš, ko je leta 1940 v reviji Časopis za zgodovino in narodopisje objavil transkripcijo s komentarjem.269 Zaradi neugodnega stanja virov – izgubljeni so rečiški trški arhiv270 in starejše župnijske matične knjige271 – so Baševe ugotovitve o samem besedilu in okoliščinah njegovega nastanka še danes edini, sekundarni vir za preučevanje okoliščin nastanka prisege. Rečiška tržanska prisega je ostala v literaturi skoraj povsem prezrta, verjetno zato ker v naslovu Baševega prispevka ni navedena. Jakob Rigler je ne omenja v svoji temeljni razpravi o jezikovnokulturni orientaciji Štajercev (1968), kjer med drugim obravnava mozirsko tržansko prisego (MOZ-1).272 Prav tako je nima Jože Koruza v pregledu zapisanih primerov uradne slovenščine (1973), ampak pozna od tržanskih priseg samo prisego iz Središča ob Dravi (SRE-1) in Mozirja (MOZ-1).273 Rečiško pogrešamo tudi v pregledu slovenskih priseg Matevža Koširja (1992).274 Z napačno letnico, samosvojo interpretacijo in brez navajanja literature jo je, kot vse kaže, prvi omenil Ivan Stopar v vodniku o gradu Vrbovec z okolico (1976): »Sodišče v Rečici je poslovalo slovensko, o čemer priča besedilo prisege v listini iz leta 1788.«275 Po Baševi objavi je prisežno besedilo leta 1999 ponatisnil Zdravko Novak v svoji poljudni monografiji o Rečici; tako v transkripciji kot v transliteraciji je več spodrsljajev.276
Po Bašu je bila prisega zapisana v trškem protokolu, ki so ga začeli voditi leta 1788, ničesar pa ne vemo o zunanjih značilnostih te rokopisne knjige. »Prisega se nahaja v zapisniku zborovanj rečiških tržanov (Zusammenkunft der hiesigen Burgerschaft so angefangen von 13ten 8ber 788) vmes med vpisom prodaje trškega vrta »Za vrhom« Simonu Trušeku za 5 fl 21 kr na dan sv. Vida 15. junija 1792 in zapisnikom o volitvah novega trškega sodnika Blaža Marolta istega dne in istega leta.«277
Glede na to, da je bil prisežni obrazec zapisan med dvema vpisoma, datiranima istega dne in leta, je Baš sklenil: »Prisega je s tem datirana s 15. junijem 1792.«278 Da ni mogla nastati že leta 1788, kot je napačno povzel Stopar,279 jasno priča Bašev opis zgodovinskih okoliščin njenega zapisa. Trški protokol, »zapisnik zborovanj tržanov«, se začenja leta 1788, v letu, ko je prišlo zemljiško gospostvo Gornji Grad v zameno za Stično v državno upravo, tj. pod verski sklad.280 Po Baševih besedah je zapisnik »v zvezi z novim zemljiškim gospodom«. Glede na prenos gospostva in z njim trga Rečica pod novega gospodarja je trg 6. aprila 1791 zaprosil za potrditev starih sejemskih in sodnih pravic, ki mu jih je dvorna komora na Dunaju potrdila 12. decembra isto leto. Na prvem naslednjem zborovanju tržanov na vidovo 1792, na katerem so odobrili prodajo trškega vrta in volili novega trškega sodnika, je bila po Bašu »tudi sprejeta tržanska prisega«.281 Sklicevanje na svoboščine, ki jih je trgu »to leto« (!) potrdila dvorna komora, ne pomeni, da bi morala prisega nastati v istem koledarskem letu 1791, kot je bila izdana potrditev. Dvorna komora je trške pravice (Freyheiten) dejansko potrdila 19. januarja 1792, in ne že 12. decembra 1791, potrditveno listino o tem pa je državno gospostvo Gornji Grad izdalo trgu šele 12. marca.282 Prisežno besedilo za tržane so tako sestavili v spomladanskih mesecih leta 1792, najpozneje 15. junija, v trški protokol pa bi bil lahko vpisan tudi malo pozneje, skupaj z zapisoma o dveh pravnih dejanjih tega dne.
Verjetno gre za prevod nemške predloge, ki se ni ohranila in je v trški protokol niso vnesli, ker na Rečici zanjo ni bilo potrebe. Ni pa tudi izključeno, da je pisec sestavil slovenski prisežni obrazec neposredno, brez opiranja na nemško besedilo. Skladnja je vsekakor značilno nemška.
Baševa sklepanja o piscu in okoliščinah zapisa besedila je treba deloma korigirati. Gotovo je primerjal tudi pisavo, preden je kot verjetnega pisca označil Joanesa de Thonija, ki je bil »trški pisar ali trški tajnik vsaj od oktobra 1788 [začetek trškega protokola] do septembra 1792« [verjetni konec protokola ali nastop drugega pisarja]. Janez (Joanes) naj bi bil »sin Petra, zapisanega v seznamu trških svétnikov za l. 1788. kot Pietro de Toni, ki je po tem zapisku bil na Rečici italijanski priseljenec«.283 Postavlja se vprašanje, ali bi Baš brez védenja o izvoru očeta najverjetnejšega pisca prisege zapisal tudi tole z ničemer podkrepljeno trditev: »Pravopis prisege kaže, da jo je zapisal človek, ki je bil vzgojen italijansko.«284 (o tem več v točki 8). Tudi Baševo ozadje nastanka rečiške prisege nima trdne opore. Strinjati se je mogoče, da je besedilo »pač prevod po nemškem obrazcu, dasi je zapisano samo v slovenščini«, ne pa tudi z naslednjo tezo: »Verjetno je, da je pisar prevedel prisego, kakor mu jo je v nemščini diktiral uradnik gospoščine v Gornjem gradu – morda uradnik, ki nam je iz teh let znan kot edini protestant na Gornjegrajskem; za to govori zaključna formula, ki vsebuje poleg sklicevanja na Boga tudi sklicevanje na evangelij.«285 Predlogo prisege bi sicer res lahko sestavili pri trgu neposredno nadrejeni gosposki v Gornjem Gradu, morda ne le v nemščini, temveč tudi v slovenščini, omemba evangelija v sklepni rotitveni formuli pa nima nikakršne zveze s protestantizmom. Z uradnikom, ki je »iz teh let znan kot edini protestant na Gornjegrajskem«, je Baš vsekakor mislil gospoščinskega nadgozdarja; ta je bil v deset let mlajšem opisu gospostva iz leta 1802 skupaj z ženo in gozdarjem edini evangeličan na njegovih tleh,286 a glede na naravo svoje službe zagotovo ne sestavljalec prisežnega obrazca za rečiške tržane. Povezava med protestantom in omembo evangelija v sklepni rotitveni formuli prisege pa je sploh prisiljena. Sklicevanje na evangelij v tem času sicer ni ravno običajno za zaključke priseg, v katerih proti koncu 18. stoletja vse pogosteje ostaja samo sklicevanje na Boga, ga pa tu in tam srečamo.287
O najverjetnejšem piscu oziroma vsaj prepisovalcu prisege Janezu de Thoniju ni znanega nič drugega kot to, kar je o njem ugotovil Baš. Na Rečici naj bi bil druga generacija priseljencev, sin očeta Pietra, ki je v nemško pisanem trškem protokolu še naveden s svojim italijanskim osebnim imenom. Rodbini je zaradi uničenih župnijskih maticzelo težko slediti.Sam priimek je sicer na Rečici izpričan leta 1754, tako v župnijskem popisu prebivalstva kot v gospoščinskem popisu hiš, ki sta nastala za potrebe prvega državnega ljudskega štetja, vendar ni ne v enem ne v drugem viru imen Peter in Janez de Thoni. V trgu je imel tedaj hišo Jakob de Thoni (de Toni), podanik gospostva Vrbovec in Rudenek,288 ki ga popis župljanov imenuje tržan (Jacob Dethani, Burger) in mu prisoja 60 let, v njegovi družini pa sta živela še njegov 30-letni sin Krištof in 6-letni (sinov) sin Pavel.289 Peter in Janez bi bila lahko Jakobova ali Krištofova sinova, oba torej rojena po letu 1754, če se nista v resnici priselila od drugod. Priimek srečamo namreč sredi 18. stoletja tudi v spodnjesavinjskem trgu Braslovče, kjer sta leta 1754 živela gostač in kramar Gregor ter vinotoč Lenart Det(h)oni,290 zadnji zasebno povezan z Mozirjem.291Močno preseneča spoznanje, da jožefinski kataster, nastal za rečiški trg leta 1787 ali le malo prej, preden sta po Bašu omenjena trški svétnik Peter-Pietro (1788) in pisar Janez de Thoni (1788–1792), ne pozna med gospodarji nobenega de T(h)onija.292 Prav tako ni priimka med rečiškimi gospodarji eno generacijo pozneje, v dvajsetih letih 19. stoletja,293 pogrešamo pa ga tudi v mozirskih župnijskih maticah s preloma iz 18. v 19. stoletje.294 Iz povedanega je mogoče sklepati, da trški pisar Janez de Thoni ni bil domačin in da na Rečici ni pustil korenin, razen morda po ženski strani.
Besedilo je službeni prisežni obrazec za novosprejete tržane s slovenskim naslovom »Purgerska Priſega«. Kljub kratki vsebini, ki ne omenja niti trških organov, prisega ni tako malopovedna, kot se zdi na prvi pogled. Prisežnik obljublja Bogu, da bo zvest trgu in da bo, kot se za tržana spodobi, spoštoval stare trške navade ter še posebej svoboščine, ki so jih trgu v preteklosti podelili ljubljanski škofje, v tistem letu pa potrdila dvorna komora. Ni jasno, zakaj je dvorna komora navedena s tako dolgim sestavljenim nazivom »deževska kral.[jev(sk)a] svetla hofkamra«, ki ne more biti dobesedni prevod nemškega naziva oblastva. Dvorna komora se namreč v potrditvi trških pravic 19. januarja 1792 imenuje preprosto »die höchste Hofkammer«,295 enako kot v sočasni potrditvi pravic sosednjemu trgu Ljubno.296 V sklepni rotitveni formuli rečiške prisege je poleg Boga naveden sveti evangelij, kar se v tem času ni dogajalo ravno pogosto (gl. točko 6). Baš je ugotavljal, da se prisega vsebinslp sklada z mozirsko (MOZ-1), za katero je na podlagi Kotnikove datacije menil, da je od rečiške pol stoletja starejša, iz leta 1740, »po besedilu samem pa je od te različna«.297
Franjo Baš se ob objavi prisege ni ustavljal pri njenih jezikovnih značilnostih, o pravopisnih pa ima zgolj tole misel, ki je ni utemeljil: »Pravopis prisege kaže, da jo je zapisal človek, ki je bil vzgojen italijansko.«299 Na dveh ali treh mestih res srečamo kombinacije grafemov, ki bi lahko kazale na vpliv italijanskega pravopisa, a se med prevladujočimi nemškimi sestavljenimi grafemi tako rekoč utopijo. Baš je gn v besedi posmengſchati gotovo bral kot italijanski [nj]: pozmenjšati, kar je tudi pravilno in sledi zgornjesavinjskemu narečnemu zmenšat. Druga navidez italijanska značilnost je sestavljeni grafem sc za glas [k] v besedi ſchaſati (skazati), tretja pa c za [k] v besedi Scoffou (škofov). Ni sicer izključeno, da je verjetni pisec prisege Janez de Thoni poznal italijanščino in da se mu je sem in tja prikradla kakšna italijanska črka v besedilo, pisano v slovenščini, jeziku, s katerim je imel v pisni obliki očitno zelo malo opravka. Ker ni znan izvirnik besedila, ni mogoče ugotoviti, ali se je v objavo vsilila kakšna prepisovalska napaka. Zdi se, da je namesto vso (uſso) drugič pisalo vse (uſse), vendar gre precej verjetno za zapis narečnega končnega [o], reduciranega v polglasniški [e].
Rečiška prisega je pravi Babilon sestavljenih grafemov z zelo neenotno glasovno vrednostjo. Noben sičnik ali šumevec ni zapisan kolikor toliko dosledno, raba znakov zanje pa je še najbližja nemški, ki je bila sicer domača piscu, najverjetneje trškemu pisarju Janezu de Thoniju. Sestavljena bohoričična znaka za [ž] in [č] sta se piscu posrečila le enkrat (desheuske) oziroma dvakrat (ozhem, ſanizhvati), za [š] sploh nikoli, niti ne kot sh. Za [č] je poleg zh uporabil še z (ſamuz, u Rezize) – v isti besedi Rečice je prvi z rabljen za [c] – in chz, (ſadnichz), kar utegne biti prepisovalska pomota ali pa imeti glasovno vrednost [hč] – z nemim [h]: zadnihč. Šumevec [ž] se pojavlja petkrat, a kar v štirih različnih zapisih: dvakrat kot ſch in enkrat kot ſsh, sch ter sh. Prav tako je petkrat in na štiri načine zapisan [š]: enkrat kot ſsch in ſch, v glasovni skupini [št] dvakrat kot st in v glasovni skupini [sk] enkrat kot Sc.
Zelo nedosledno je tudi zapisovanje sičnikov [s] in [z]. Za [s] je pisec desetkrat uporabil navadni s, šestkrat dolgi ſ in enkrat sestavljeni znak ſs. Za glas [z] ima samo enkrat črko s in štirikrat ſ, največkrat, trikrat, na začetku besede. Isti znak ſ se pojavi tudi v isti besedi v obeh glasovnih vrednostih – kot nezveneč in zveneč: ſchaſati (skazati). Opozoriti kaže še na dosledno zapisovanje glasu [h] po nemškem načinu kot ch, trikrat na koncu in enkrat sredi besede, posebnost pa je pisanje nemega [h], ki ga je pisec očitno slišal: posthenimo (poštenimo), Firsthou (firštov), morda tudi v besedi ſadnichz (zadnič). Različno je pisanje adaptiranega nemškega izraza purgar/purgarski: v naslovu prisege z začetno črko p (Purgerska), v samem besedilu z b (Burger, Burgario), a tako, da je drugi, nenaglašeni samoglasnik enkrat zapisan kot e in drugič kot a, prvič je enak nemškemu zapisu, drugič pa izgovorno prilagojen. Podvojeni l v besedi želim (ſchellim) je utegnil nastati z namenom, da bi pisec ponazoril glasovno vrednost zgornjesavinjskega [ł], podvojeni j v besedi frajesti (Frajjeste) pa podaljšani glas [j]. Pri podvojenem ff (Scoffou, Hoffkammre) gre morda za poudarjeni glas, medtem ko je mm v besedi Hoffkammre nastal prej pod vtisom nemške pisarniške prakse.
Jezik prisežnega obrazca daje vtis, da gre za nadnarečno mešanico in bi besedilo lahko nastalo tudi kje na Kranjskem. Narečni izraz je samo pozmenjšati, končni polglasniški [e] pa se izraža v končnici -o v dajalniku (letemo, tergo, enimo, poštenimo, burgarjo). Na drugi strani najdemo zgornjesavinjskemu narečju tuji obliki -iga (stariga) in -imo (poštenimo) ter končnico -u (utalenu). Kranjski oziroma knjižni elementi bi lahko prišli v prisego tudi pod vplivom cerkvenega jezika, tem prej ker je bila Rečica do osemdesetih let 18. stoletja del obsežnega ozemlja ljubljanske škofije med Savo na jugu in Dravo na severu.300 Morda pisec niti ni obvladal narečja ali zavestno ni pisal v njem. Besedje, besedne zveze in skladnja kažejo izrazit vpliv sodobne pisarniške nemščine.
Po odkritju, da mozirski prisežni obrazec za tržane ni nastal leta 1740, ampak kakšnih osemdeset let pozneje, je postal rečiški obrazec druga najstarejša trška prisega v štajerskem prostoru južno od Drave (za prvo ptujskogorsko iz leta 1696) in edina iz 18. stoletja.
Vsekakor so novosprejeti tržani tudi tu že veliko prej prisegali v slovenskem jeziku, saj je redkokdo znal nemško. Strinjati se je mogoče z Bašem, da na Rečici ni bilo potrebe po nemški tržanski prisegi. Rečica naj bi bila v primerjavi z Mozirjem »mnogo manj v stiku s širokim svetom in zato narodno samonikla, kulturno bolj patriarhalna«. Kot dokaz trditve je Baš navedel ugotovitev (iz trškega protokola), da leta 1788 niso bili pismeni ne trški sodnik ne svétniki in tržani.301 O (ne)znanju nemščine v širšem prostoru imamo zanesljivo pričevanje, nastalo deset let po rečiški prisegi. Po opisu gornjegrajskega gospostva iz leta 1802 je v obsežnem gospostvu s tremi municipalnimi trgi (Gornji Grad, Ljubno in Rečica) le v prvem, največjem trgu živelo nekaj ljudi, ki so znali nemško.302 Rečiški trg je bil najmanjši, saj je po popisu leta 1810 štel samo 208 prebivalcev,303 skoraj natanko toliko kot po prvem popisu leta 1754 (210),304 ko je bilo v trgu 30 hiš, podsodnih trem zemljiškim gospostvom.305 Ustrezno majhno je bilo v času nastanka rečiške prisege tudi število polnopravnih tržanov. Popis prebivalcev leta 1754 navaja kot tržane 33 od skupno 38 družinskih poglavarjev.306
Na vprašanje, koliko časa so na Rečici uporabljali tržansko prisego iz leta 1792 in ali jo je pozneje nadomestila druga, nimamo jasnega odgovora. Besedilo ni izgubilo uporabnosti vse do leta 1849/50, ko so na podlagi občinskega zakona uvedli moderne občine in tudi na Rečici izvolili občinsko vodstvo na čelu z županom. Zaradi slabega stanja virov ne vemo, ali se je institucija tržana tako kot v Mozirju (gl. MOZ-1, točka 9)307 obdržala še po tem času, kar bi lahko podaljšalo tudi uporabno življenjsko dobo obravnavane prisege.
Prisežno besedilo z Rečice ni na tem območju osamljen primer slovenskega uradovalnega besedila. Na tleh gornjegrajskega gospostva je izpričana dolga tradicija slovenskega uradovalnega pismenstva s središčem v Gornjem Gradu, rezidenci ljubljanskih škofov. Tu je škof Tomaž Hren leta 1604 izdal prvi znani slovenski sinodalni dekret,308 leta 1621 pa je sam ali nekdo drug po njegovem naročilu prevedel papežev latinski breve o podelitvi odpustkov gornjegrajski škofijski cerkvi.309 Tik pred rečiško tržansko prisego je leta 1791 nastal nedavno odkriti dopis migojniškega rihtarja gornjegrajskemu oskrbniku.310 V prvi polovici 18. stoletja se je z dvema knjigama cerkvenih pesmi (1729, 1730), ki sta izšli tudi v ponatisu (1733, 1740), zapisal v slovensko nabožno književnost gornjegrajski župnik Ahacij Stržinar, doma s Suhe pri Škofji Loki.311
– Baš, Franjo: O Rečici kot trgu. Časopis za zgodovino in narodopisje XXV (1940), str. 68 [66–70].
– Transkripcija in transliteracija: Novak, Zdravko: Rečica z zaledjem. Rečica ob Savinji : Zavod za kulturo v Mozirju, 1999, str. 39.
– Stopar, Ivan: Vrbovec z okolico (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Zbirka vodnikov 60). Maribor : Obzorja, 1976, str. 25.
– Baš, Franjo: Doneski k zgodovini Gornjegrajskega. Časopis za zgodovino in narodopisje XXXIII (1938), str. 1, 13, 15, 72 [1–16, 65–86].
– Bezlaj, France (ur.): Začasni slovar slovenskih priimkov. Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Razred za filološke in literarne vede. Inštitut za slovenski jezik, Etimološko-onomastična sekcija, 1974, str. 139.
– Dolinar, France Martin: Slovenska cerkvena pokrajina (Acta ecclesiastica Sloveniae 11). Ljubljana : Teološka fakulteta v Ljubljani, Inštitut za zgodovino Cerkve, 1989, str. 10, 11, 20.
– Golec, Boris: Ljubljansko škofijsko gospostvo (Pfalz) – zakladnica slovenskih sodnih priseg (1752–1811). Arhivi 28 (2005), str. 251, 252, 254, 256, 257, 258, 266–284 [239–312].
– Golia, Modest: Slovenica I. Slavistična revija XI (1958), str. 134–135 [130–141].
– Kolar, Bogdan: Sinode škofa Hrena. V: Acta ecclesiastica Sloveniae 19. Ljubljana : Teološka fakulteta v Ljubljani, Inštitut za zgodovino Cerkve, 1997, str. 462–464 [443–478].
– Kos, Janko (ur.), Dolinar, Ksenija (ur.): Slovenska književnost (Leksikoni Cankarjeve založbe, Književnost 1). Ljubljana : Cankarjeva založba, 1982.
– Košir, Matevž: Prisege v slovenščini. Arhivi 15 (1992), [str. 6–11].
– Koruza, Jože: O zapisanih primerih uradne slovenščine iz 16., 17. in 18. stoletja. Jezik in slovstvo XVIII (1972/73), str. 246 [193–200, 244–254].
– Ribnikar, Peter: Slovenske podložniške prisege patrimonialnega sodišča Bled. Ljubljana : Partizanska knjiga, 1976, str. 38, 78.
– Rigler, Jakob: Jezikovnokulturna orientacija Štajercev v starejših obdobjih. V: Vrbnjak, Viktor (ur.): Svet med Muro in Dravo. Ob stoletnici 1. slovenskega tabora v Ljutomeru 1868–1968. Maribor : Obzorja, 1968, str. 669 [661–681].
– Savnik, Roman (ur.): Krajevni leksikon Slovenije. III. knjiga. Svet med Savinjskimi Alpami in Sotlo. Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1976, str. 236.
– Steska, Viktor: Tomaž Hren in gornjegrajska sinoda l. 1604. Čas VI (1912), str. 54–55 [49–57].
– Straka, Manfred: Verwaltungsgrenzen und Bevölkerungsentwicklung in der Steiermark 1770–1850 (Forschungen zur geschichtlichen Landeskunde der Steiermark, XXI. Band). Graz : Historische Landeskommission für Steiermark, 1978.
– Šematizem neposredno sveti Stolici podrejene lavantinske knezoškofije za leto 1937. Maribor : Škofijska pisarna, 1937, str. 64.
– Videčnik, Aleksander (ur.): Bürger Buch von Prasberg 1740. Mozirje : Osrednja knjižnica, 2004.
– Vodnik po urbarjih in urbarialnih registrih štajerskih arhivov. Celje–Maribor–Ptuj : Zgodovinski arhiv Celje, Nadškofijski arhiv Maribor, Pokrajinski arhiv Maribor, Zgodovinski arhiv na Ptuju, 2009, str. 484.
– Vrečer, Rajko: Savinjska dolina s posebnim ozirom na splošno, krajevno in upravno zgodovino v besedi in sliki. Žalec : Samozaložba, 1930, str. 141.
Izvirniki ohranjenih matičnih knjig sežejo le do druge četrtine 19. stoletja: rojstnih do 1844, poročnih do 1834 in mrliških do 1851, prepisi vseh treh vrst knjig pa do leta 1835 (NŠAM, Matične knjige, Rečica ob Savinji; Prepisi matičnih knjig, Rečica ob Savinji).Že leta 1937 so bile v župnijskem arhivu shranjene samo matice od jožefinske dobe dalje: krstne in mrliške od leta 1784, poročne od 1783 (Šematizem, str. 64).
Gor: Prisežna besedila trških skupnosti Prejšnji: Ptujska Gora (PTG-1) Naslednji: Središče ob Dravi (SRE-1–4)