Ptujska Gora (PTG-1)

1. Zvrst besedila

• PTG-1 – prisega za priče

Besedilo je sodni prisežni obrazec.

2. Diplomatični in kritični prepis

Ker ni znan izvirnik, nadomešča diplomatični prepis rokopisna transkripcija Mateja Slekovca,²⁰⁰ ki je bližja izvirniku kot njegovi dve objavljeni transkripciji.²⁰¹

3. Sedanje in prejšnja hranišča

Sedanje hranišče: Neznano.

Prejšnja hranišča: Matej Slekovec je o hranišču prisege pustil malo oprijemljivih podatkov. Ob prvi objavi besedila (1885) je navedel, da je bilo leta 1696 vpisano »v starem zapisniku, v katerega so nekateri župani zapisovali račune in sodnijske obravnave«; v njem je bil tudi »inventar trga od l. 1662«, ki ga Slekovec razčlenjuje, ter zapisi o volitvah trškega sodnika (»župana«) in šestih odbornikov.²⁰⁵ Tudi iz druge objave prisege (1887) izvemo le za »varaški zapisnik«,²⁰⁶ nič pa o časovnem okviru, v katerem je omenjeni trški protokol nastajal. Iz Slekovčeve navedbe (1885), da je seznam trških sodnikov (»županov in sodcev na Gori«) sestavil po matičnih knjigah in Gorskih zapisnikih (!),²⁰⁷ lahko zgolj sklepamo, da je bilo knjig protokolov več, kar potrjuje tudi naslov njegovega rokopisnega spisa »Iz protokolov gorskih«, v katerem kronološko niza podatke za čas od leta 1662 do 1850.²⁰⁸ Danes je v slovenskih in avstrijskih arhivih evidentiran en sam ptujskogorski trški protokol. Knjiga pokriva obdobje 1642–1711 in je od leta 1970 shranjena v Zgodovinskem arhivu na Ptuju, kamor je prišla iz župnijskega arhiva na Ptujski Gori. Glede na vsebino ni dvoma, da je Slekovec knjigo uporabljal in jo je nemara sploh prinesel v župnišče. Toda vse kaže, da pogrešani slovenski prisežni obrazec ni bil zapisan v tem trškem protokolu, temveč v nekem drugem, zdaj izgubljenem. Poleg prisege namreč danes v knjigi pogrešamo inventar trškega imetja iz leta 1662, ni pa videti, da bi v leta 1973 restavrirani knjigi kak list manjkal.²⁰⁹ Da je imel Slekovec resnično v rokah vsaj dva trška protokola, priča njegova navedba, po kateri je seznam trških sodnikov sestavil po matičnih knjigah in Gorskih zapisnikih (!).²¹⁰

4. Dosedanje objave in obravnave

Prisežno besedilo je v občinskem ali župnijskem arhivu na Ptujski Gori našel Matej Slekovec in ga prvič objavil leta 1885 v monografiji o župniji sv. Lovrenca na Dravskem polju, kamor je ptujskogorski trg spadal do jožefinske dobe.²¹¹ Isto leto je neznani avtor ponatisnil celotno prisego v oceni Slekovčeve knjige v celovškem Kresu,²¹² dve leti zatem (1887) pa je besedilo ponatisnil še Slekovec sam v enem od nadaljevanj Drobtinic za zgodovino slov. šolstva v reviji Popotnik.²¹³ Med obema Slekovčevima objavljenima transkripcijama je zaslediti malenkostne razlike, le dve sta večji, od katerih lahko ena spremeni pomen zapisa.²¹⁴ Po prvi Slekovčevi objavi je prisego nedolgo zatem (1894) objavil še Karol Glaser v svoji Zgodovini slovenskega slovstva in pri tem prav tako zagrešil nekaj napak, vključno z datacijo v leto 1697.²¹⁵ Ne Slekovec ne Glaser nista komentirala vsebine, prav tako ne jezikovnih ali pravopisnih značilnosti besedila. Prisege in nekaterih njenih jezikovnih potez se je (po Glaserjevi objavi) dotaknil Karel Štrekelj (1904) v analizi cesarskega odloka iz leta 1675.²¹⁶ V 20. stoletju so ptujskogorsko prisego (po eni ali drugi Slekovčevi objavi) omenili: France Kidrič v kronološkem seznamu slovenskih tiskov in rokopisov (1921–22),²¹⁷ Fran Kovačič v seznamu »štajerskih slovstvenih spomenikov« v svoji domoznanski monografiji Slovenska Štajerska in Prekmurje (1926),²¹⁸ Jože Koruza v pregledu zapisanih primerov uradne slovenščine (1973)²¹⁹ in Matevž Košir v pregledu slovenskih priseg (1992).²²⁰ V zadnjem času sem se je sam zgolj dotaknil v dveh razpravah o etničnih in jezikovnih razmerah v mestih in trgih štajerskega Podravja, obeh objavljenih v tujini (2003/4, 2004).²²¹

Kratko oceno jezika in pravopisa prisežnega besedila je dal Jakob Rigler v razpravi o jezikovnokulturni orientaciji Štajercev v zborniku Svet med Muro in Dravo (1968).²²² Riglerjeve trditve zavrača Marko Jesenšek v prispevku o nastanku in razvoju vzhodnoštajerskega knjižnega jezika v Časopisu za zgodovino in narodopisje (2009).²²³

5. Oblikovne značilnosti

Po Slekovčevih navedbah ob prvi objavi besedila (1885) je besedilo, datirano z letnico 1696, našel »v starem zapisniku, v katerega so nekateri župani zapisovali račune in sodnijske obravnave«; v njem pa so bili tudi inventar trga ter zapisi o volitvah trškega sodnika (»župana«) in odbornikov.²²⁴ Da je šlo za trški protokol, potrjuje Slekovec tudi v drugi objavi prisege (1887), kjer kot mesto zapisa prisege navaja »varaški zapisnik«.²²⁵

Najzvestejši prepis danes izgubljenega izvirnika se je ohranil v Slekovčevi zapuščini.²²⁶ Primerjava tega prepisa z obema Slekovčevima objavama (1885 in 1887)²²⁷ je pokazala, da je Slekovec v rokopisnem prepisu upošteval vrstice izvirnika in nekatere znake, ki jih v objavah iz tehničnih razlogov ni (npr. ÿ), poleg tega pa je v obeh objavah nekaj njegovih ali tiskarskih spodrsljajev.

6. Okoliščine in čas nastanka

Ptujskogorski prisežni obrazec je med obravnavanimi prisežnimi besedili edino, pri katerem je pisec navedel svoje ime: »Volgt der Aydtschwur auff windisch, so durch Joh. Michael Gigler an. 1696 eingeschriben worden«. V naslovu prisege sta vrhu tega navedena tudi jezik (»windisch«) in letnica nastanka. Po Slekovčevih ugotovitvah in trškem protokolu 1642–1711 je bil Janez Mihael Gigler v letih 1695–1698 in 1700–1702 ptujskogorski trški sodnik (Markhtrihter),²²⁸ torej je bil na tej funkciji tudi v času zapisa prisege. V istem času se v protokolu pojavlja več pisav, pogrešamo pa ime kakšnega trškega pisarja. Trinajst let prej, leta 1683, je pisarsko službo opravljal Gigler (Markhtschreiber)²²⁹ in prav mogoče je, da je v malem trgu z manj kot 30 tržani²³⁰ in malo pismenimi ljudmi kot sodnik hkrati sam vodil pisarske posle; dva njegova sotržana sta izpričana kot trška pisarja, preden sta postala oziroma ko nista bila več sodnika.²³¹ Ni znano, ali je Gigler poleg slovenskega prisežnega obrazca zapisal v trški protokol tudi morebitno nemško različico, lahko pa trdimo, da besedila ni sam prevedel, ampak ga je zgolj prepisal iz predloge, ki je imela izrazite jezikovne značilnosti osrednjeslovenskega prostora in je tam najbrž tudi nastala.²³²

Matične knjige župnije Sv. Lovrenca na Dravskem polju pričajo o Giglerjevi službi ptujskogorskega organista. Kot tak je izpričan od leta 1683 do 1701, ko je v maticah zadnjič označen s sodniško funkcijo in organistovsko službo (judex et organista).²³³ Trški organist je najverjetneje ostal vse življenje do smrti spomladi 1728; ob pokopu 5. marca tega leta mu mrliška matica pripisuje 64 let.²³⁴ Vse kaže, da se je njegova življenjska pot okoli leta 1664 na Ptujski Gori tudi začela ali pa se je v tržec priselil še zelo mlad. Po Slekovcu je bil rojen navedenega leta kot sin tržana Jakoba Giglerja,²³⁵ trškega sodnika v letih 1677 in 1678.²³⁶ Jakob Gigler se kot trški svétnik omenja v ohranjenem trškem protokolu od 1674 dalje, tj. malo zatem, ko se začenjajo sodni zapisi (1672) in se število v protokolu navedenih oseb močno namnoži; njegovo ime je zadnjič navedeno leta 1683 na seznamu trških svétnikov.²³⁷ Tedaj je bil Janez Mihael trški pisar (Markhtschreiber), star kakšnih 19 let, potem ko se njegovo ime prvič pojavi v protokolu dva meseca prej, konec leta 1682, v neki sodni zadevi.²³⁸ Trški svétnik je postal najpozneje leta 1688, ko je med skupno devetimi napisan na zadnjem mestu.²³⁹ V svojem okolju je bil očitno priljubljen, saj je v najstarejši ohranjeni krstni matici 1682–1732 od prve strani dalje zelo pogosto izpričan kot krstni boter.²⁴⁰ Poročil se je zunaj domače župnije,²⁴¹ star okoli 30 let, za ženo pa vzel mlado dekle, ki je glede na dve imeni Sofija Uršula izviralo iz meščanske ali tržanske družine in mu je v četrt stoletja med letoma 1695 in 1720 rodilo štirinajst otrok. Giglerjeva družina, v trgu edina s tem priimkom, je sodeč po številnih botrstvih uživala v svojem okolju velik ugled. Prvim šestim otrokom Janeza Mihaela Giglerja sta pri krstu botrovala grof in za njim grofica Schönpichl.²⁴² Giglerja imenuje Slekovec »svoje dni najimenitnejša oseba na Gori«.²⁴³ Bil naj bi tudi tisti, ki je dal po kugi leta 1682 postaviti zidan križ na poti v Stogovce v hvaležen spomin, ker mu je bolezen prizanesla.²⁴⁴ Verjetno je bil njegov brat pater Hugo, kartuzijan v Žičah, s krstnim imenom Janez Krstnik, ki je leta 1693 izpričan kot učenec latinske šole v Rušah, doma s Ptujske Gore.²⁴⁵ Za Janezom Mihaelom Giglerjem sta organistovsko službo na Gori opravljala še njegov sin in vnuk.²⁴⁶

7. Vsebina

Prisežni obrazec uvaja nemški naslov, ki ne pove, čemu oziroma komu je besedilo namenjeno (zgolj Aydtschwur), navedeni pa so ime jezika (auf windisch) ter ime pisca Janeza Mihaela Giglerja in letnica vpisa v trški protokol 1696. V slovenskem besedilu prisežnik izpriča, da je bil poklican k pričanju oziroma za pričo, in obljubi Bogu, da bo ne glede na morebitne okoliščine (prijateljstvo, sovraštvo, podkupnina) izpovedal zgolj resnico in pri tem ne bo ničesar dodal ali zamolčal, tako kot se spodobi za pravega krščanskega človeka in kot bo lahko na sodni dan odgovarjal pred Bogom. O svojem védenju ne bo govoril nikomur, dokler o stvari ne izve in odloči višja gosposka, s katero je očitno mišljena prizivna sodna instanca. Zdi se, da v tem delu stavka pred ofnano bode manjka veznik. V sklepni rotitveni formi so navedene vse tri Božje osebe, Marija, evangelij, tostranstvo in poslednja ura.

Ptujskogorske prisege nobena beseda ne povezuje s trškim okoljem, ampak bi lahko nastala v katerem koli socialnem okolju in bila namenjena komur koli. Tako kot zvrstno enaka grebinjska prisega (GRE-1), najstarejša trška prisega v slovenščini, je tudi prisežni obrazec s Ptujske Gore povezan s trškim okoljem samo po mestu zapisa. Drugače kot grebinjski je po obliki enodelen – obljuba v prvi osebi ednine brez daljšega pouka v drugi osebi množine. Po obliki in vsebini je veliko bolj podoben prisegi iz Velike Nedelje iz leta 1570, najstarejšemu slovenskemu besedilu s Štajerskega, ki ga je prav tako odkril Slekovec,²⁴⁷ vendar so tako vsebinske kot jezikovne razlike med njima prevelike, da bi lahko imela skupno predlogo.

8. Pravopisne in jezikovne značilnosti

Besedilo je prevod iz nemške predloge in kaže izrazite osrednjeslovenske značilnosti. Tako ni moglo biti prevedeno na Ptujski Gori, Janez Mihael Gigler pa je bil samo prepisovalec in ne prevajalec. Verjetnost, da bi se Giglerjeva družina priselila s Kranjskega, je majhna (gl. točko 6), čeprav srečamo v ptujskogorskem tržcu tudi priseljene Kranjce.²⁴⁸ Priimek Gigler, v osnovi nemški, ne daje opore za geografski izvor družine.²⁴⁹

Ptujskogorsko prisego je v svojo analizo jezika cesarskega odloka, prevedenega leta 1675 na Ptuju, bežno pritegnil Karel Štrekelj (1904).²⁵⁰ Jakob Rigler, ki se je doslej edini dotaknil pravopisnih in jezikovnih potez ptujskogorskega obrazca (1968), je poudaril območje vpliva osrednjeslovenskega pisnega jezika: »Za oceno, v kakšni meri je bila upoštevana centralna slovenščina na Štajerskem, ni brez pomena dejstvo, da je prisego vpisal v neko zapisno knjigo domačin, ne pa priseljen pisar.« O jeziku in črkopisu je Rigler sodil: »Ptujskogorska prisega iz leta 1696 je morala biti prvotno napisana v lepem centralnem knjižnem jeziku. Pri prepisovanju pa so se vrinile nekatere dialektične poteze (moio za moje, končni -o namesto -u). Več nedoslednosti je v grafiki, kjer je med bohoričico opazen nemški vpliv. Enkratni ch za č pa bo, ker sicer s ch označuje h, najbrž le pomota in še ne kajkavski vpliv.«²⁵¹ Močne osrednjeslovenske vplive, ki jih je Rigler prepoznal tudi v Miklošičevi Prisegi iz Štajerja, in sklepanje, da je ptujskogorska dobila nekaj štajerskih narečnih potez šele pri prepisovanju, je brez razčlenitve zavrnil Marko Jesenšek (2009): »Gre za značilno Riglerjevo samovoljno prilagajanje dejstev iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika, ki je usmerjeno v idejno obvestilo o začetkih (enotnega) slovenskega knjižnega jezika v središčnem dolenjsko-gorenjskem jezikovnem prostoru (in vplivih /šele nastajajočega/ ljubljanskega govora na jezik Trubarja in somišljenikov v 16. stoletju).«²⁵²

Danes vemo, da je osrednjeslovenskih jezikovnih potez v prisegi celo več, kot jih je bilo mogoče ugotoviti iz Slekovčevih objav (1885, 1887). Najdba Slekovčevega rokopisnega prepisa (2011) je namreč razkrila, da se je v objavi prikradlo kar deset oziroma enajst (objava 1887) prepisovalskih napak, neupoštevaje diakritične znake.²⁵³ Od tega je pet takih, ki spreminjajo glasovno vrednost zapisa: Gospudi Bogu (rok.) – Gospodi Bogu (obj.), volla (rok.) – vollo (obj.), pred Gospud Ozhetam (rok.) – pred Gospud Ozhetom (obj.), sa taÿsto (rok.) – da taysto (obj. 1887), Schlische (rok.) – Slische (obj.).

Pisanje [Š] in [Ž]

Pisanje [Č] in [C]

Pravopis ima poleg značilnosti bohoričice, zlasti pri pisanju glasu [č], veliko nemških potez. Tako prevladuje za glas [š] sestavljeni grafem sch, ki je kot edini rabljen tudi za [ž]. Šumevec [č] je praviloma pisan kot zh (7-krat), po enkrat pa srečamo zapise ch, z (ze za če) in povsem neobičajni thsch. Tega v obeh Slekovčevih objavah nadomešča nemški tsch, ker se je Slekovcu ali stavcu očitno tako zdelo edino razumljivo. Glede na to, da je v prisegi na neobičajnih mestih večkrat rabljen grafem h, ki je morda res imel glasovno vrednost izginjajočega oziroma nemega [h], gre lahko pri thsch za Giglerjevo prepisovalsko napako in je bil v predlogi zapisan h pred tsch (nehtschem): neh-čem. Kot je sklepal že Rigler, je pomota tudi enkratni ch (prechista); v predlogi je pisalo bodisi zh bodisi tsch. Enotno je pisanje glasov [c] kot z (4-krat) in [ž] kot sch (3-krat). Sestavljeni grafem sch je, najsi je bilo tako v predlogi ali ne, večinoma (5–6-krat) rabljen tudi za [š], le dvakrat pa srečamo grafem sh, obakrat za [š], od tega enkrat (persheschem) morda z glasovno vrednostjo [s]. V soglasniških skupinah [št] in [šk] se je pisec zatekel k nemškemu zapisu sk (2-krat) in st (1-krat). Pri vseh treh sicer sledi grafem h (nebeskhimu, Nebeskhim, posthenimu), vendar ga glede na siceršnjo hipertrofijo grafema v besedilu ni mogoče imeti za sestavni del znakov sth in skh. Grafem h je rabljen še v kombinacijah kh za [k] (zhlouekhu) in ch za [h] (Duch), na začetku člena ena (k heni) in pred sestavljenim nemškim grafemom h za [h] (rezehch); v zadnjem primeru gre bržčas za prepisovalsko napako in bi moral biti prvi h del sestavljenega grafema zh: rezhech. Kot je bilo nakazano zgoraj, bi h v nekaterih primerih lahko imel glasovno vrednost izgubljajočega se oziroma nemega h: nehčem, k heni, pošthenimu.

V izvirniku očitno ni bilo dolgega ſ, ki ga pogrešamo tako v Slekovčevem rokopisnem prepisu kot v njegovih dveh objavah. Enotno pisanje s za [s] in [z] pa pomeni, da pisec predloge ali prepisovalec Gigler grafično ni razlikoval med sičnikoma.

9. Pomen in vloga v družbenem okolju

Ptujskogorski prisežni obrazec za priče nima posebne teže v vsebinskem pogledu, saj je zelo splošen in ni bil namenjen samo trškemu okolju. Pomembnejše je dejstvo, da je za zdaj drugo najstarejše slovensko uradovalno besedilo katere od trških pisarn, četudi je dobrih osemdeset let mlajše od grebinjskega obrazca (GRE-1). V majhnem ptujskogorskem trgu konec 17. stoletja zelo verjetno niso potrebovali nemškega prisežnega obrazca za priče, ampak le slovenskega, če sodimo po priimkih tržanov iz tega časa (1692 in 1695)²⁵⁶ in po priimkih vseh hišnih gospodarjev, znanih za sredo 17. in sredo 18. stoletja.²⁵⁷ Ptujska Gora je bila v tem oziru popolno nasprotje bližnjemu Ptuju, po jeziku prebivalcev izrazito nemškemu mestu.²⁵⁸

Kot je bilo povedano, je ptujskogorska prisega po vsebini in obliki podobna velikonedeljski iz leta 1570, a nimata skupne slovenske predloge (gl. točko 7). Njena vsebina se prav tako ne ujema z drugimi starejšimi enodelnimi prisežnimi obrazci za priče v slovenščini: z obrazcem ljubljanskega pisarja Laybasserja (1640–1665),²⁵⁹ obrazcem ljubljanske škofije s konca 17. stoletja²⁶⁰ in še manj z obrazcem iz Idrije (1624),²⁶¹ ki edini zadeva točno določeno pričanje. Tovrstni prisežni obrazci so krožili v več nemških različicah in dobivali temu ustrezno tudi med seboj neodvisne slovenske prevode.

Jezikovne poteze ptujskogorskega obrazca kažejo na predlogo, ki jo je sestavil pisec (prevajalec) iz osrednjeslovenskega prostora, če ni v tem prostoru sploh nastala, bila pa je sprejemljiva tudi za govorce prleškega narečja. Podoben primer poznamo s Ptuja dve desetletji prej. Tamkajšnji minoritski gvardijan, ki je leta 1675 prevedel cesarski odlok, je prihajal »z juga«, poznal knjižno slovenščino in ni pisal v nobenem narečju širše ptujske okolice.²⁶² Ker z območja Ptuja razen omenjenega ptujskega prevoda niso znana druga starejša slovenska besedila, ima ptujskogorski prepis prisežnega obrazca za to okolje tem večji pomen. Glede na »univerzalnost« vsebine bi ga lahko uporabljali še stoletje in pol po prepisu v trški protokol, vse do srede 19. stoletja, ko je prenehalo trško sodstvo.

10. Literatura