Mozirje (MOZ-1)

1. Zvrst besedila

• MOZ-1 – prisega tržana

Besedilo je službeni prisežni obrazec.

2. Diplomatični in kritični prepis

3. Sedanje in prejšnja hranišča

Sedanje hranišče: Zgodovinski arhiv Celje (= ZAC), SI_ZAC/0510, Zbirka Videčnik Aleksander 1696–1981, št. 4, Bürger Buch von Prasberg 1740 [Trška knjiga Mozirja 1740–1919].

Prejšnja hranišča: »Mozirska knjiga tržanov« je bila prvotno shranjena v trškem arhivu, ki je ob nastanku modernih občin 1849/50 postal del arhiva (trške) občine Mozirje.¹⁴⁶ Župan Matija Goričar in učitelj Franc Vajd sta nanjo in na trški arhiv opozorila narodopisca in literarnega zgodovinarja Franca Kotnika, ki je prisego leta 1926 objavil v reviji Časopis za zgodovino in narodopisje. V objavi je tudi navedel, da sta trški arhiv tedaj urejala učitelj Vajd in (Žiga) Leykauf–Mozirski.¹⁴⁷ Po drugi svetovni vojni mozirska občina za staro trško in občinsko gradivo ni kazala zanimanja in marsikaj se je znašlo na podstrešju kaplanije. Za knjigo tržanov ni bilo nobenega sledu do srede osemdesetih let 20. stoletja, ko jo je vdova predvojnega in povojnega občinskega uradnika Peternelja izročila Aleksandru Videčniku, snovalcu zgornjesavinjskega arhiva. Tedaj je knjiga na prvi strani dobila žig z napisom »Kulturna skupnost Mozirje Arhivska zbirka«. Peternelj naj bi knjigo rešil pred otroki, ki so se z njo igrali. V slabem stanju jo je skupaj z Videčnikovo zbirko leta 1989 prevzel Zgodovinski arhiv Celje in jo dal leta 1993 restavrirati.¹⁴⁸

4. Dosedanje objave in obravnave

Slovensko prisego in njeno nemško različico je leta 1926 v reviji Časopis za zgodovino in narodopisje objavil Franc Kotnik.¹⁴⁹ Objavo je pospremil s krajšim komentarjem o nastanku in jezikovnih značilnostih besedila, zagrešil nekaj prepisovalskih spodrsljajev in hudo napako pri dataciji. Čeprav bi moral opaziti, da so vpisi v knjigi od prvega leta 1740 do leta 1818 sočasnega nastanka in delo iste prepisovalske roke, je prisego postavil v leto 1740; s to letnico je namreč v naslovu datirana knjiga (Bürgerbuch von Prasberg 1740), ki se začenja z nemško in slovensko tržansko prisego, napisanima na prvi in drugi strani. Prisega je bila isto leto – morda še pred izidom Kotnikove razprave – natisnjena tudi v celjskem časniku Nova doba (7. septembra 1926) v podlistku Kronika trga Mozirje avtorja Žige Lajákova-Mozirskega. Ta ob objavi, v kateri je več napak, ni navedel ne vira ne časa nastanka prisege.¹⁵⁰ Besedilo slovenske prisege je v monografiji Savinjska dolina (1930) objavil tudi Rajko Vrečer,¹⁵¹ ki sicer v opombi navaja Kotnikovo objavo, toda nekaj razlik med transkripcijama in Vrečerjevi podatki iz knjige tržanov, ki jih Kotnik nima, kaže, da je Vrečerjeva objava nastala najverjetneje neodvisno od Kotnikove. Njegova datacija prisege v leto 1790¹⁵² je sicer znatno bliže dejanskemu času nastanka, a gre skoraj gotovo zgolj za tipkovno pomoto (1790 namesto Kotnikove datacije 1740). Jezikovnih in pravopisnih značilnosti besedila se je na podlagi Kotnikove objave dotaknil samo Jakob Rigler v razpravi o jezikovnokulturni orientaciji Štajercev v starejših obdobjih.¹⁵³ Po Kotnikovi razpravi in prav tako z napačno letnico nastanka 1740 sta prisego zgolj omenila Jože Koruza v svojem pregledu zapisanih primerov uradne slovenščine (1973)¹⁵⁴ in Matevž Košir v pregledu slovenskih priseg (1992).¹⁵⁵ Leta 2004 je Osrednja knjižnica Mozirje izdala faksimile knjige, ki ga je uredil Aleksander Videčnik.¹⁵⁶ V knjižici z Videčnikovo spremno besedo je objavljen faksimile prisege in ponatisnjena Kotnikova objava iz leta 1926 z vsemi prepisovalskimi spodrsljaji vred. Prisežno besedilo je z nekaj napakami objavljeno tudi v sodobni slovenščini.¹⁵⁷ Zmotno Kotnikovo datacijo prisege v leto 1740, ki se je ponavljala do leta 1992, bi bilo mogoče popraviti po ponovni najdbi izvirnika in izdaji faksimila, a se to ni zgodilo. Spremna beseda k faksimilu se časa nastanka prisege ne dotakne.

5. Oblikovne značilnosti

Rokopisna knjiga s tržansko prisego je dobila sedanjo zunanjo podobo že na začetku, okoli leta 1820. Vezana je v polusnje, platnice so opremljene z zlatotiskom, na platnicah je naslov »Bürger Buch von Prasberg 1740«. Marmorirane platnice merijo 24 x 38 cm, hrbet 1,5 cm, 36 listov pa 23,5 x 37,5 cm. Vsi listi so enaki, brez vodnega znaka in paginacije, popisanih je vseh 72 strani. Edini restavratorski poseg je bil opravljen leta 1993. V Zgodovinskem arhivu Celje je knjiga vodena kot Trška knjiga Mozirja.¹⁵⁸ Slovenska prisega je napisana na drugi, nepaginirani strani in sledi neposredno nemški različici prisege s prve strani knjige.

6. Okoliščine in čas nastanka

Besedilo je okoli leta 1820 napisal mozirski trški sindik Franc Ksaverij Hofbauer. Njegovo pisavo razkrivajo dokumenti trškega arhiva, ki jih je sam podpisoval od začetka leta 1797 do konca leta 1821.¹⁵⁹ Ker so v knjigi tržanov vsi vpisi, datirani od 16. februarja 1740 do 11. avgusta 1818, nastali sočasno in so delo iste prepisovalske roke, je spodnja meja nastanka knjige in slovenske prisege poletje 1818, zgornja pa malo pred Hofbauerjevo smrtjo 9. februarja 1822.¹⁶⁰ Knjiga je bila sprva namenjena samo vpisovanju imen novih trških, pozneje magistratnih svétnikov¹⁶¹ in novosprejetih tržanov. Različicama tržanske prisege v nemškem in slovenskem jeziku od 3. do 7. strani v nemščini kronološko sledijo potrditve svétnikov od 16. februarja 1740 do 11. avgusta 1818 in nato do 11. strani v istem časovnem razponu imena novosprejetih tržanov. Po Hofbauerjevi smrti je knjiga za četrt stoletja obmirovala, saj je naslednji trški sindiki niso vodili v skladu z njenim namenom. Vsebina knjige se spremeni z naslednjim zapisom z dne 10. decembra 1847, ki govori o izvolitvi (zadnjega) trškega sodnika. Med letoma 1850 in 1867 so vanjo vpisovali rezultate občinskih volitev (od drugih volitev leta 1861 dalje v slovenskem jeziku), leta 1896 je svojo dolgoletno občinsko službo ovekovečil tajnik Jože Pirš, leta 1894 je v knjigo zapisal poslovilne verze dotedanji mozirski kaplan pesnik Anton Aškerc, sicer pa glavnino knjige zapolnjujeta kroniki domačina Žige Laykaufa Mozirskega, prva za obdobje 1874–1900 in druga za čas prve svetovne vojne; drugo je pisal po naročilu občinskega zastopa in sklenil zadnji dan leta 1919.

Ni znano, kdo ali kaj je trškega sindika Franca Ksaverija Hofbauerja navedlo, da je okoli leta 1820 začel pisati »zlato knjigo tržanov«, kakor tudi ne, ali je pred to knjigo obstajala že katera ali pa je Hofbauer podatke o trških svétnikih in novosprejetih tržanih prepisal iz drugih predlog. Nemški in slovenski prisežni obrazec za tržane bi bila prav tako lahko starejšega nastanka, vendar njuni predlogi nista mogla nastati prej kot konec 18. stoletja, ko so tudi v Mozirju začeli uporabljati pojem magistrat, ki ga omenjata obe prisežni besedili. Prvič ga je v trški protokol zapisal Hofbauer 18. maja 1792,¹⁶² sicer pa je bilo v tem času še običajno (samo)naslavljanje »sodnik in svet« (Richter und Rath), ki ga je pojem magistrat izrinil šele v predmarčni dobi.¹⁶³ Nekaj manjših vsebinskih razlik med nemškim izvirnikom in slovenskim prevodom prisege, večinoma poenostavitev v slovenskem besedilu, ne pripomore k ugotavljanju točnejše datacije nastanka. Da je slovensko besedilo prepis, četudi morda šele hkrati s knjigo nastalega prevoda, pričata dva prepisovalska spodrsljaja: poſtauleno namesto poſtaulen(i)mo in perſéshemo za perſéshen(i)mo.¹⁶⁴

Nikakršnega dvoma sicer ni, da so mozirski tržani stoletja prisegali v slovenščini, a se morebitni zapisi prisežnega obrazca niso ohranili, tako kot nisi ohranjeni zapisi obrazca v nemškem jeziku. F. Kotnik je na podlagi analize priimkov v knjigi navedenih trških svétnikov in tržanov iz let 1740 in 1744 ugotovil le dva nemška priimka in sklenil, kako je »umljivo, da je bila v Mozirju slovenska tržanska prisega potrebna«, »ker niso vsi tržani znali in razumeli nemškega jezika«. Prepričan, da je mozirska tržanska prisega iz istega časa kot prisega iz Središča ob Dravi, je trga primerjal v luči poznejše dobe: »Središče – Mozirje! Oba slovenska trga sta imela v času našega narodnega preporoda važno vlogo.«¹⁶⁵ Dejansko je mozirski slovenski prisežni obrazec približno 80 let mlajši in sodi v čas močno razširjenega znanja nemščine ter njene vsesplošne modnosti med ljudmi s slovensko materinščino. Ne preseneča, da je v knjigi tržanov najprej naveden nemški izvirnik, slovenski prevod pa je izrecno namenjen tistim novim tržanom, ki nemščine ne obvladajo.¹⁶⁶

Tudi če je predloga prisežnega obrazca v nemščini in slovenščini nastala že konec 18. stoletja, obstaja le majhna možnost, da njun avtor ne bi bil Franc Ksaverij Hofbauer, ki ju je okoli leta 1820 zapisal v »zlato knjigo tržanov«. Kotnik je sklepal, da je prevod nemške prisege delo domačina, »ki je deloma poznal takratno knjižno slovenščino, a tudi domače narečje«.¹⁶⁷ Izkazalo se je, da je imel v znatni meri prav. Hofbauer se je kot učitelj srečeval s pisano slovenščino, za domačina pa je veljal s pridržkom. V Mozirju se sicer ni rodil, a je v trgu živel od najstniških let, ob zapisu oziroma prepisu prisege že blizu štiri desetletja. Od kod se je njegova družina priselila v Mozirje, ni bilo mogoče ugotoviti. Frančevega očeta Frančiška Pavelskega Hofbauerja (Hoffpauer) srečamo prvič leta 1782, ko je postal mozirski tržan in je ob tem dejanju v trškem protokolu označen kot gozdarski mojster,¹⁶⁸ nekaj mesecev pozneje pa se je tu kot vdovec oženil z domačinko.¹⁶⁹ Dve leti zatem je v Mozirju prvikrat izpričan tudi sin Franc iz prvega zakona (Feranis Xav. Hofpauer), in sicer kot krstni boter otroku iz trga,¹⁷⁰ tedaj star okoli 16 let. Ko se je 28. januarja 1787 oženil z domačinko Marjeto Klančnik, naj bi mu bilo 20 let, nevesti pa leto manj.¹⁷¹ Franc Ksaverij Hofbauer se je potemtakem rodil neznano kje leta 1766 ali 1767.¹⁷² V zakonu z Marjeto se mu je med letoma 1788 in 1807 rodilo osem otrok.¹⁷³ Po mozirski šolski kroniki naj bi leta 1787, torej v letu svoje poroke, začel poučevati v svoji hiši kot prvi mozirski učitelj in to ostal do smrti leta 1822. Hkrati je opravljal še službo organista in mežnarja, sicer pa je ostal v spominu kot zelo dober učitelj, saj je bila njegova šola imenovana za zgledno in on sam za zglednega učitelja.¹⁷⁴ Ohranjen je tudi zvezek lepopisnih vaj njegovih učencev iz leta 1795, med katerimi je ena dvojezična vaja v nemškem in slovenskem jeziku.¹⁷⁵

V mozirskih župnijskih maticah je Hofbauer izmenjaje se naveden kot učitelj (Lehrer) – prvič leta 1789 in zadnjič 1820 – in organist; pri tem je eden redkih, ki se je v matico večinoma podpisoval sam.¹⁷⁶ Nekajkrat je označen še kot tržan (Bürger), največkrat v rubriki Stan,¹⁷⁷ nikoli pa ni v maticah navedena njegova funkcija pri trški upravi. Med tržane je bil sprejet skupaj s šestimi drugimi kandidati 30. junija 1790.¹⁷⁸ O njegovi hkratni dolgoletni uradniški službi pričajo številni dokumenti mozirskega trga. V vlogi trškega sindika se prvič pojavi 11. maja 1789,¹⁷⁹ njegova pisava pa je v trškem protokolu izpričana od 23. maja istega leta,¹⁸⁰ potem ko je vpis z dne 20. avgusta 1788 še delo njegovega predhodnika.¹⁸¹ Sredi leta 1792 se je mestu trškega pisarja odpovedal, in to ne prvič, a ga je tržanom uspelo zadržati z zajamčeno letno plačo.¹⁸² Do konca stoletja je v trških dokumentih največkrat imenovan trški uradnik (Marktbeamter)¹⁸³ in nato od leta 1801 praviloma podpisan kot sindik (Synd., Syndiker), kot tak zadnjič 30. novembra 1821. Neka magistratna zakupna pogodba razkriva Hofbauerjevo pisavo še 18. januarja 1822, tri tedne pred njegovo smrtjo.¹⁸⁴ Preminil je 9. februarja za kostno gnilobo, ki ji je sledilo hiranje.¹⁸⁵

7. Vsebina

Besedilo je službeni prisežni obrazec za novosprejete tržane s slovenskim naslovom »Purgerska persega« in kratko vsebino. Prisežnik priseže k Bogu, da bo zvest trgu, pokoren trškemu sodniku, njegovemu namestniku in trškemu magistratu ter da bo spoštoval trške pravice. Obljublja tudi, da bo vselej ravnal, kot se spodobi za zapriseženega tržana, se dal na razpolago in izpolnjeval ukaze. V sklepni rotitveni formuli je tako kot na začetku prisege naveden samo Bog.

Prisega je, kot je ugotavljal že Kotnik, dobesedni prevod nemške prisege s prejšnje strani knjige,¹⁸⁶ vendar opazimo nekaj razlik. Prevajalec je nemške formulacije večkrat poenostavil in pri tem enkrat spremenil tudi pomen. Tako je za »dem löbl.[ichen] Magiſtrate« uporabil v slovenskem besedilu samo samostalnik magistrat brez pridevnika: »temo Magiſtrato«, v nadaljevanju istega stavka pa za »den Gehorſam, oder die Folgſsamkeit bezeigen« preprosto: »to ſpodobno Pokorshno Skasél«. Pridevnik taiste (»taiſtim kaj Super«) se v slovenski različici nanaša na trške pravice in svoboščine, v nemškem izvirniku pa je navedeno »dem Markts'nutzen entgegen«, kar je tudi vsebinsko drugače. Majhna pomenska razlika je še pri prevodu »ino tudi v'ſellej« za »eben darum aber auch immer«. V zadnjem stavku je prevajalec za nemško »nach Thunlichkeit« poiskal opisni prevod »kader je le mogozhe« in se v nadaljevanju zatekel kar k dvema poenostavitvama. Odpadla so trška opravila oziroma dela v korist trga (»zu Markt's geſchäften mich gebrauchen zu laſſen«), ki jih je nadomestila krajša in s tem pomensko manj jasna formulacija: »Se puſtit nuzat«. Prav tako je reducirano – brez ustreznice za ukaz in prislova vedno – izvirno »Befehle oder Aufträge ſtets getreulich zu befolgen«, prevedeno kot »Povele Svéſtu dopolniti«. Na drugi strani je v slovenskem besedilu z deležnikom naprej postavljen razširjena oznaka za trškega sodnika: »temo naprej poſtauleno Goſpodu Richterjo«, kar se v nemškem izvirniku glasi zgolj: »dem Herrn Marktrichter«. Duhu slovenščine je prevajalec prilagodil prvi stavek, ko je pomožni glagol »werde« prestavil s konca zelo dolgega stavka takoj za osebni zaimek: »jeſt bodem«.

8. Pravopisne in jezikovne značilnosti¹⁸⁷

Besedje, besedne zveze in skladnja kažejo, da gre za prevajanje pisarniške nemščine v slovenščino, ki je v osnovi dobesedno, a je zapisovalec Hofbauer besedilo nekoliko prilagodil duhu slovenščine (gl. točko 7). Jezikovne poteze je Kotnik v komentarju k objavi prisege strnil v sklep: »Pisal jo je domačin, ki je deloma poznal takratno knjižno slovenščino, a tudi domače narečje, kar najbolj izpričuje beseda zal v pomenu rechtschaffen, ki se še danes v Mozirju rabi in pa glag. oblika zaničóvu (zaničóvav-zaničeval), savinjsko-koroški lokalizem. Tudi dativi sing. o sklanjatve, ki se končujejo na o, govore deloma za to.« Pomen besede zal, ustreznice za rechtschaffen v nemški prisegi, je Kotnik podkrepil s Pleteršnikom in razložil kot: »Beseda se rabi v pomenu dober, priden, gotmütig še sedaj v Mozirju«.¹⁸⁸ Rigler je po Kotniku povzel, da nekateri lokalizmi kažejo na pisca domačina, a se vidi, da je skušal pisati v knjižni slovenščini. »Celo l je pisal za ł (skazél, ſturil, dopolniti ...) in le dvakrat mu je ušel govorjeni ṷ. Vzpostaviti je hotel tudi vokale, ki so se asimilirali ł-u, kar se mu ni vedno posrečilo. Tako je za govorjeno skazoṷ (kar je enkrat tudi zapisal: Skasov) napisal Skasél (enako delel).«¹⁸⁹ Prihodnjik s končnico -l res kaže na prevajalčevo posnemanje knjižne norme, ki jo je zelo verjetno zaznati še v nekaterih oblikah: samu, koker, potrebnu, zuper, zvestu. Ugotovitev ima danes precej drugačen pomen kot za Riglerja, ki se je zanašal na Kotnikovo veliko prezgodnjo datacijo 1740 in ni mogel vedeti, da je bil pisec izkušen učitelj, prisega pa šele iz 19. stoletja. Tako je zaradi dveh prepisovalskih napak – poſtauleno in perſéshemo (pred končnim -o je odpadel -m oziroma -n pred -mo) – zapisal, da »bi celo kazali, da tisti, ki je pisal ta zapisnik, ni posebno dobro obvladal slovenščine in da je morda bral -nm- v suponiranem poſtauleno kot -nn-, a zapisal le -n-, in -nim- v perſeshenimo kot -mm-, a zapisal spet le enojen m.« Nazadnje je le dal prednost verjetnosti, da gre za navadni napaki.¹⁹⁰

Glede na učiteljski poklic zapisovalca Franca Ksaverija Hofbauerja in pozni nastanek besedila ne preseneča pravilnost slovenskega pravopisa. Po Riglerju je prisego napisal »v dosledni bohoričici, le beseda Richter je pisana po nemškem načinu.«¹⁹¹ Pravopisno je besedilo res zelo korektno, zlasti pisanje šumevcev, manj sičnikov. Šumevec [č] je obakrat zapisan kot bohoričični zh, [ž] vedno kot sh (štirikrat), zatakne pa se pri [š], ki je le enkrat v skladu z bohoričico zapisan kot ſh (gviſhnu), dvakrat pa enako kot [ž]: Pokorshno, tershkih. Hofbauer je imel tako kot pri [š] in [ž] nekaj težav z razlikovalnim zapisovanjem sičnikov [s] in [z]. Dolgi ſ ima vedno glasovno vrednost [s], s pa poleg vrednosti zvenečega [z] (9-krat) tudi nezvenečega [s] (7-krat), a vedno le na začetku besede in pisano z veliko začetnico: Skasov, Samu, Skasél, Se (trikrat), Spodobi. Dvakrat ima grafem s v isti besedi različni glasovni vrednosti [s] in [z]: Skasov, Skasél. Za fonem [c] je vsakokrat, skupaj trikrat, uporabljen grafem z. Poleg pisanja ch za [h] v adaptiranem nemškem izrazu rihter (Richterjo) gre opozoriti še na podvojeni l v besedi vselej (vſellej), ki je zapisan trikrat in morda kaže na zgornjesavinjski narečni [ł].

Pisanje [Š] in [Ž]

Pisanje [Č] in [C]

Mozirski prisežni obrazec za tržane kaže v pravopisnem in tudi jezikovnem pogledu velik napredek v primerjavi s slaba tri desetletja starejšim tržanskim obrazcem iz sosednjega trga Rečica (REČ-1). Z rečiško ga povezuje zlasti zapisovanje zgornjesavinskega narečnega končnega polglasniškega [e] v dajalniku kot -o (temo tergo, rihterjo, namestniko, magistrato).

Znatno bliže je idrijski rudarski prisegi (IDR-RUD-1), ki je nastala kakšno desetletje za mozirsko (1829).

9. Pomen in vloga v družbenem okolju

Z odkritjem, da mozirska tržanska prisega ni nastala že leta 1740 – Rigler je dopuščal celo možnost, da je še starejša¹⁹² –, temveč šele okoli leta 1820, pa tudi njena morebitna predloga ne seže globlje kakor v konec 18. stoletja, je besedilo izgubilo velik del pomena, ki so mu ga pripisovali. Zanimivo je sicer s kulturnozgodovinskega vidika, kot dokaz, da so novosprejeti tržani v tem zgornjesavinjskem trgu prisegali po slovenskem prevodu trške prisege. Ni dvoma, da je bila takšna praksa zgodnejša, a zaradi slabe ohranjenosti trškega arhiva ni dokumentirana. Skladno s časom zapisa ne preseneča, da je slovenska različica prisežnega obrazca navedena v knjigi tržanov za nemško in ne obratno, samo ugibati pa je mogoče, koliko in kateri tržani so se pri sprejemu v skupnost tržanov odločali za prisego v slovenščini. Trg Mozirje je sicer v dobi narodne prebuje veljal za izrazito narodno zavednega,¹⁹³ kar pa še ne pomeni, da so Mozirjani v predmarčni dobi zavestno posegali po slovenskem prisežnem obrazcu in ne morda iz prestižnih razlogov raje po nemškem. Obe različici obrazca sta ostali v rabi vsaj do leta 1850, torej najmanj 28 let, ko so razpustili trški magistrat in je nastala občina z izvoljenim županom in občinskim odborom.¹⁹⁴ Ni izključeno, da so slovensko različico (in morda tudi nemško) po tem času uporabili kot predlogo za novi slovenski prisežni obrazec ali da so nekaj časa prisegali še po starem, tako da so izpustili izraze rihtar, namestnik in magistrat, ki so z upravno-politično reformo izginili, izraz purger pa sčasoma nadomestili s tržanom. Institucija tržana je namreč obstala še globoko v drugo polovico 19. stoletja, nemara vse do prve Jugoslavije. Zanesljivo je živela leta 1876, ko je mozirski občinski odbor sprejel za tržana takratnega tajnika »glavne in trške občine Mozirje«.¹⁹⁵

Slovensko pismenstvo, tudi uradovalno, je imelo v Gornji Savinjski dolini oziroma na tleh gornjegrajskega gospostva (v lasti ljubljanske škofije) dolgo tradicijo in mozirska prisega predstavlja v določenem pogledu njeno nadaljevanje. V Gornjem Gradu je škof Tomaž Hren leta 1604 izdal prvi znani slovenski sinodalni dekret,¹⁹⁶ leta 1621 pa je sam ali nekdo drug po njegovem naročilu prevedel papežev latinski breve o podelitvi odpustkov gornjegrajski škofijski cerkvi.¹⁹⁷ Leta 1791 je nastal nedavno odkriti dopis migojniškega rihtarja gornjegrajskemu oskrbniku,¹⁹⁸ naslednje leto pa tržanska prisega v Rečici (REČ-1). V prvi polovici 18. stoletja se je z dvema knjigama cerkvenih pesmi (1729, 1730), ki sta izšli tudi v ponatisu (1733, 1740), zapisal v slovensko nabožno književnost gornjegrajski župnik Ahacij Stržinar, doma s Suhe pri Škofji Loki.¹⁹⁹

10. Literatura