Ljutomer (LJT-1)

1. Zvrst besedila

• LJT-1 – prisega tržana

Besedilo je službeni prisežni obrazec.

2. Diplomatični in kritični prepis

3. Sedanje in prejšnja hranišča

Sedanje hranišče: Pokrajinski arhiv Maribor (= PAM), SI_PAM/0004 Magistrat Ljutomer, šk. 25, trški protokoli, protokol 1717–1725, s. p.

Prejšnja hranišča: Trške privilegije in drugo dokumentacijo so v Ljutomeru najprej hranili v »šackamri« v trškem zvoniku ob župnijski cerkvi. Ob koncu 18. stoletja, ko je prišlo do sporov med trgom in braneško gospoščino, je moral trg dokumente začasno izročiti gospoščini. V letih 1891 in 1894 je ljutomerska občina starejše arhivsko gradivo magistrata izročila v hrambo Štajerskemu deželnemu arhivu v Gradcu, kjer so oblikovali arhivski fond Luttenberg, Markt. Fond je ostal v Gradcu do leta 1981, ko je bil na podlagi arhivskega sporazuma med Avstrijo in Jugoslavijo iz leta 1981 vrnjen v Slovenijo; od Arhiva Slovenije ga je prevzel Pokrajinski arhiv Maribor.¹¹⁰

4. Dosedanje objave in obravnave

Po prepisu Mateja Slekovca je besedilo brez komentarja in z naslovom »1717–1725. Slovenska prisega ljutomerskih tržanov.« objavil Fran Kovačič leta 1926 v prilogah k svoji monografiji o zgodovini ljutomerškega trga in okraja.¹¹¹ Vse kaže, da Slekovec sam prisege ni nikoli objavil,¹¹² zato je tudi Fran Ilešič ni poznal in je ne omenja v svojem delu o hrvaških vplivih na vzhodnoštajerska besedila (1905).¹¹³ Kovačičevo objavo je opazil in komentiral samo Jakob Rigler v razpravi o jezikovnokulturni orientaciji Štajercev (1968).¹¹⁴ V svojih pregledih slovenskih uradovalnih oziroma prisežnih besedil je med tržanskimi prisegami s Štajerskega ne navajata ne Jože Koruza (1973)¹¹⁵ ne Matevž Košir (1992)¹¹⁶; oba poznata samo tržanski prisegi iz Središča ob Dravi (SRE-1) in Mozirja (MOZ-1).¹¹⁷ Ljutomersko prisego sem sam zgolj omenil v dveh razpravah o etničnih in jezikovnih razmerah v mestih in trgih štajerskega Podravja, obeh objavljenih v tujini (2003/4, 2004).¹¹⁸

5. Oblikovne značilnosti

Prisega je zapisana v trškem protokolu za obdobje 1717–1725, ki ga je ljutomerski magistrat, kot pove originalni naslov na prvi strani, izročil leta 1717 takratnemu trškemu sodniku Matiji Petku. Rokopisna knjiga s trdimi platnicami iz papirja (zadnja platnica je odtrgana), ki merijo 31,0 x 21,5 cm, in 4 cm širokim hrbtom obsega 180 listov velikosti 30,3 x ok. 20,5 cm. Strani so bile pozneje oštevilčene z arhivsko paginacijo od 1 do 348, do konca pa sledi še 10 nepaginiranih praznih listov. Slovenska prisega je napisana na šestem nepaginiranem listu v zgornjem delu prve strani. Del lista je od sredine zgornjega roba navzdol odtrgan, tako da manjkajo glavnina naslova ter deli prvih štirih vrstic besedila. Poškodba je bila konec 19. stoletja, ko je prisežno besedilo prepisal Matej Slekovec, manjša kot danes.¹¹⁹

6. Okoliščine in čas nastanka

Kovačič ali še pred njim Slekovec je prisežno besedilo datiral kot: »1717–1725.«, kar jasno kaže, da je Slekovčev prepis nastal na podlagi zapisa v trškem protokolu iz navedenega osemletnega časovnega razpona. Kronološki vpisi v protokol se začenjajo 1. januarja 1717 (pag. 5) in sklenejo 19. decembra 1725 (pag. 347). Zapis tržanske prisege torej ni mogel nastati pred začetkom leta 1717, že pred ugotovitvijo najverjetnejšega avtorja pa je bilo tudi zelo malo verjetno, da bi se v odrabljenem protokolu znašel šele po letu 1725, saj bi bil tam uporabnikom preprosto preveč od rok. Namenjen je bil namreč stalni uporabi pri sprejemanju in zapriseganju novih tržanov, ne vemo pa, koliko časa so to tržansko prisego dejansko uporabljali. Glede na to, kje je zapis »skrit«, se zdi bolj verjetno, da so jo kmalu nadomestili z novo oziroma z novim prepisom stare, ki se ni ohranil.

Razlike med Kovačičevo objavo (1926),¹²⁰ oprto na več desetletij starejši Slekovčev prepis, in izvirnikom bi lahko dopuščale domnevo, da Slekovec ni imel v rokah besedila iz trškega protokola 1717–1725, temveč neko drugo različico istega besedila, toda Kovačičeva datacija takšno sklepanje ovrže. Napake v Kovačičevi objavi so bodisi posledica Slekovčevega nenatančnega prepisa iz izvirnika bodisi Kovačičevega netočnega prepisa po Slekovcu ali pa so se v objavo besedila prikradle šele v tiskarni. Razlike med objavo in izvirnikom so: obetschan – obetscham, vſim Svezom – vſem Svezom, Lotmerſskom – [Lotm]erkom¹²¹, obettam – obestam, hotzam – hatzam, hozem vse – hozemvſe, Deviza – Diviza,¹²² Sy– Sÿ, Sveti evangelium Pomagaj – Sueti evongelium Bomagei.

Za zapisovalca slovenskega besedila v trškem protokolu sta se potegovala dva ljutomerska trška pisarja, ki sta službovala v času vodenja trškega protokola 1717–1725. Prvi je Jožef Ignac Höller, ki je v Ljutomeru služboval od januarja 1711¹²³ in ne šele od aprila 1716, kot navaja Kovačič.¹²⁴ 21. decembra 1724 ga je po skoraj 14 letih nasledil Janez Jurij Leichenreitter, pisar do svoje smrti dobrih pet let pozneje.¹²⁵ Analiza rokopisov v protokolu je pokazala, da je veliko verjetnejši pisec prisežnega besedila Höller, o katerem je žal manj znanega in ugotovljivega kot o njegovem nasledniku.¹²⁶ Vsekakor ni bil domačin in v Ljutomeru po odložitvi pisarske službe tudi ni ostal. Od kod je prišel in kam ga je vodila nadaljnja življenjska pot, ostaja za zdaj neznano. V ljutomerskih župnijskih maticah je pustil le skromne sledove. 7. januarja 1712 je bila krščena njegova hči (Josephi Heller scribae oppidanei) iz zakona z ženo Marijo Magdaleno, v naslednjih desetih letih pa je nekajkrat izpričan kot krstni boter.¹²⁷

Slovensko prisežno besedilo je torej nastalo v nekoliko krajšem časovnem razponu, kot ga navaja Kovačič (med 1717 in 1725): ne pred 1. januarjem 1717, ko je pisar Höller začel voditi novi trški protokol, in ne po 21. decembru 1724, ko je pisarsko službo odložil. Z gotovostjo lahko rečemo, da besedila ni prepisal iz prejšnjega protokola za obdobje 1711–1716,¹²⁸ lahko pa bi mu zanj služila kakšna druga predloga.

7. Vsebina

Besedilo je službeni prisežni obrazec za novosprejete tržane z močno poškodovanim naslovom (Jurament ...), ki bi bil lahko tako slovenski kot nemški ali latinski, in kratko vsebino. Prisežnik na začetku izrecno pove, da so ga za tržana sprejeli ljutomerški trški sodnik, svet in občina tržanov. Bogu priseže, da bo vse življenje pokoren trgu in tržanom (sosedom), da ne bo nikoli o njih povedal nobene sodbe ali česa drugega, ampak bo skupaj z drugimi tržani prenašal vsa bremena. Sklepna rotitvena formula omenja poleg Boga tudi Devico Marijo, vse svetnike in evangelij.

Sodeč po skladnji je prisežno besedilo po vsej verjetnosti dobesedni prevod nemške predloge, ki se ni ohranila in je v trški protokol niso vpisali, ker v Ljutomeru za to ni bilo potrebe. Lahko pa bi nastalo tudi brez opore v pisni predlogi, pač v nemški pisarniški maniri.

8. Pravopisne in jezikovne značilnosti

Besedje, besedne zveze in skladnja kažejo, da gre za prevajanje pisarniške nemščine v slovenščino. Pisec ni imel stika s sodobno tiskano slovensko besedo niti s kajkavskimi tiski, saj je njegov črkopis izrazito individualen in precej odstopa tudi od nemškega. Pri pisanju šumevcev je sledil nemški maniri samo enkrat – v zapisu glasu [č] kot tsch – in dosledno, štirikrat, pri glasovni skupini [št], zapisani kot st. Za šumevec [č], ki se pojavi šestkrat, ima kar pet različnih načinov zapisa: dvakrat z (pred samoglasnikom), po enkrat pa tsch, tsh, st in tz. Šumevec [š] je samostojno, brez navezave na [t], navzoč samo v besedi varaš/varoš, a zapisan različno – enkrat kot ſs in dvakrat kot ſh. Tudi edina zapisa glasu [ž] nista enotna: na začetku besede kot S (Sivlenia), sredi besede kot ſs (Boſsia). Grafem z ima trikrat glasovno vrednost [c] in trikrat [č], ne glede na to da je vsakič zapisan pred samoglasnikom: Svezom, Diviza, Svezi, hozem, ziſta, hatzam (kot sestavljeni grafem tz).

Pisanje [Š] in [Ž]

Pisanje [Č] in [C]

Nekoliko večjo doslednost opazimo pri pisanju sičnikov [s] in [z]. Dolgi ſ je le enkrat zapisan z glasovno vrednostjo [z] (vſell[a]), sicer pa šestkrat za [s]. Grafem s (velika in mala začetnica) šestkrat ponazarja zveneči sičnik [z] in osemkrat [s]. V besedi sused/susid sta za glas [s] obakrat uporabljena oba grafema: Suſedom, Suſida. Nemška pisarniška tradicija se izraža v adaptiranih izrazih Richter (pisano s ch), Rath (pisano s th) in gmeina (zapis ei za glasovno skupino [aj], bržkone enako tudi v besedi Bomagei). Zaključna rotitvena formula »tako meni Bog i ta čista divica Marija Mati Božja i si sveci i sveti evongelium pomagej« kaže na kajkavsko liturgično tradicijo, ki je segala v vzhodnoštajerski prostor s sosednje Hrvaške, iz Medžimurja in Prekmurja.¹²⁹

Jakob Rigler je o pravopisu in jeziku ljutomerske prisege zapisal: »Prisega je verjetno prepis; prepisoval, ali najbrž po diktatu zapisoval, jo je slovenščine, kakor kajkavščine dokaj nevešč človek. Pisava neko za nego, trugi za drugi bi kazala celo na Nemca. Ker zapisovalec ni poznal niti kajkavske grafike niti bohoričice, a so vendar v jeziku kajkavski vplivi, težko mislimo, da bi bil ta zapisovalec sam prevajal, razen če bi bil rojen kajkavec, in bil kajkavsko literarno neizobražen.« Po Riglerju je prisega »popolnoma brez vpliva knjižne slovenščine«, njen jezik pa je »kajkavski, pomešan z dialektičnimi oblikami«. Kaj je kajkavskega in katere poteze narečne vzhodnoštajerske, ni razložil, ampak izrazil samo osebni vtis: »Vendar se mi zdi, da je v tamkajšnjih rokopisih [kajkavskih] manj dialektičnih potez kot v naših, tako da je treba dialektične poteze teh v glavnem le pripisati štajerščini.«¹³⁰ Kajkavsko je po Riglerju lahko [u] za nazalni [o], tretja oseba ednine glagola biti: jest (je) in verjetno končnica -oga.¹³¹ Njegovo trditev, da je v tej prisegi »prvič na Štajerskem zapisan končni -m z n (obetschan)«,¹³² je ovrglo odkritje izvirnika, v katerem je jasno berljiv m (obetsham). Obrnjen pojav – m za n (veram »veren«, iedem »jeden«) – je Rigler označil kot: »seveda hiperkorektura (verjetno v predlogi ali narekovalca)«.¹³³ Nedoslednosti je opaziti tudi pri pisanju istih besed: burgar – purger, varaš – varoš. Po Riglerju je varoš izraz iz vzhodnega dela Slovenskih goric, varaš pa kajkavizem;¹³⁴ srečamo ga sicer tudi v Prekmurju.¹³⁵ Tipičen slovenskogoriški dialektalizem, obenem tudi prekmurski knjižni izraz, je predlog krez.¹³⁶

9. Pomen in vloga v družbenem okolju

Ljutomerski prisežni obrazec za novosprejete tržane je najstarejša ohranjena tržanska prisega v slovenščini oziroma najmanj druga po starosti, če je središka prisega (SRE-1/A) vendarle nastala nekoliko prej, kot jo je datiral Franc Kovačič. Njegov zapis, skrit na enem zadnjih listov trškega protokola iz let 1717–1725, prejkone kaže, da so ga uporabljali krajši čas in ga zelo kmalu nadomestili z novo prisego oziroma s prepisom stare, ki so jo hranili na vidnejšem mestu. Vse kaže, da se je iz poslovanja ljutomerskega trga ohranil poleg kratkega slovenskega obrazca en sam nemški obrazec tržanske prisege. Malo je verjetno, da bi se še kateri skrival v trških protokolih, ki z nekaj vrzelmi pokrivajo dolgo obdobje od 1609 do 1850 in jih je še pred oddajo trškega arhiva v graški Štajerski deželni arhiv konec 19. stoletja prečesal Matej Slekovec.¹³⁷ Med nemškimi prisežnimi obrazci v spisovni obliki, ki so jih v Gradcu med preurejanjem trškega gradiva združili v skupno mapo,¹³⁸ je najstarejši obrazec dvodelna prisega za priče, po pisavi delo trškega pisarja Janeza Jurija Leichenreitterja (1724–1730) in torej le malo mlajši od slovenskega za novosprejete tržane. Ohranil se je še en prisežni obrazec za tržane, precej daljši od slovenskega in glede na vsebino ter dolgo sklepno rotitveno formulo prav tako napisan v 18. stoletju. Obrazec je skupaj z drugim obrazcem za priče in obrazcem za trške svétnike – ta je delo druge roke – sestavni del pole z naslovom »Jurament für die des Marktes Luttenberg«, prek katerega je nekdo pozneje vertikalno napisal letnico 1795, naslovu pa med členoma »die« in »des« dodal besedo »Bürger«. Iz leta 1801 so se ohranili trije izvodi dvodelne prisege za magistratne svétnike, vsak za enega pod prisego podpisanega svétnika, iz leta 1834 pa dve individualni enodelni prisegi magistratnih svétnikov v prvi osebi. Našteti zapisi vsekakor niso celoten nabor ljutomerskih trških priseg iz 18. in prve polovice 19. stoletja, saj manjka vsaj prisega ali obrazec za trške sodnike. Za slovensko tržansko prisego iz obdobja 1717–1724 je morala nastati vsaj še ena slovenska, zelo verjetno pa tudi že katera pred njo. Ljutomer je bil namreč po jezikovni podobi prebivalstva vseskozi pretežno slovenski trg, čeprav najdemo v njem v 17. in 18. stoletju kar nekaj nemških priimkov, razširjenih predvsem med obrtniki,¹³⁹ v dobi narodnih bojev pa je kljub mešanemu prebivalstvu in nemški politični prevladi veljal sploh za trdnjavo slovenstva.¹⁴⁰

Glede na dobro ohranjenost trškega arhiva ne preseneča, da se je iz obdobja pred sredo 19. stoletja ohranil vsaj en, četudi še tako skromen slovenski uradovalni zapis. Ljutomer in njegovo območje se sicer za razliko od južnega dela Prlekije ne moreta ponašati z drugimi tovrstnimi sledovi starejše slovenščine. Medtem ko je slovensko-kajkavsko uradovalno pismenstvo zelo bogato dokumentirano v sosednjem trgu Središče ob Dravi (gl. SRE-1–2, točka 9) in imamo tri prisege tudi iz mesta Ormož kot edinega štajerskega mesta sploh,¹⁴¹ prisežni obrazec iz Ljutomera s svojo pravopisno oddaljenostjo od kajkavskih vzorcev niti ne sodi najbolj v to jezikovno-kulturno okolje. Ljutomer se med vzhodnoštajerska meščanska naselja z ohranjenimi slovenskimi uradovalnimi dokumenti tako uvršča s precej skromnejšim prispevkom, mu pa pripisujejo, da je prav tu med letoma 1686 in 1690 nastal najstarejši slovenski cerkveni tekst iz vzhodne Štajerske, t. i. Raputhov evangelij.¹⁴²

10. Literatura