Lenart v Slovenskih goricah (LEN-1)

1. Zvrst besedila

• LEN-1 – prisega tržana

Besedilo je službeni prisežni obrazec.

2. Diplomatični in kritični prepis

3. Sedanje in prejšnja hranišča

Sedanje hranišče: Pokrajinski arhiv Maribor (= PAM), PAM/0003, Trg Lenart v Slovenskih goricah, šk. 2, trški protokol 1786–1843, pag. 68.

Prejšnja hranišča: Gradivo trga Sv. Lenart je Krajevni ljudski odbor Lenart oktobra 1949 izročil takratnemu arhivskemu oddelku mariborskega muzeja.⁶⁶ Arhivski fond je nato prešel na leta 1952 ustanovljeno samostojno arhivsko ustanovo Državni arhiv LRS – Podružnica Maribor, od leta 1963 z nazivom Pokrajinski arhiv Maribor.⁶⁷

4. Dosedanje objave in obravnave

Kaže, da besedilo doslej še ni bilo objavljeno ali pa je morebitna objava v kakšnem časniku ali lokalnem listu ostala neopažena. Omembo lenarške prisege tako pogrešamo v vseh glavnih pregledih slovenskih uradovalnih in prisežnih besedil (Rigler 1966, Koruza 1973, Košir 1992).⁶⁸ Če prisege morda ni videl, je zanjo vsaj vedel Svetozar Ilešič, pisec gesla Sv. Lenart v Slov. gor. v Krajevnem leksikonu Dravske banovine (KLDB, 1937),⁶⁹ a je zagrešil pomoto, ki jo je štiri desetletja pozneje ponovil tudi Božidar Kert v Krajevnem leksikonu Slovenije (KLS, 1980).⁷⁰ Obakrat je namreč ob letnici 1787 zapisano, da gre za obrazec, po katerem so prisegali trški sodniki. Čeprav se formulaciji v krajevnih leksikonih rahlo razlikujeta, je le majhna verjetnost, da se mlajša ne bi neposredno opirala na starejšo.⁷¹ Iz enega ali obeh leksikonov je zmota o sodniški prisegi prišla tudi v vodnik po Lenartu in okolici Jožeta Curka (1988): »... da je trški sodnik že leta 1787 prisegel tudi v slovenščini«.⁷² Očitno je, da ne Curk ne Kert prisege nista videla, poleg tega pa sta prezrla pravilno navedbo zvrsti prisege in natančno datacijo, ki ju je podal Bogo Teply v zborniku Svet med Muro in Dravo (1968) v poljudni razpravi o narodnostnem življenju v Lenartu: »... ohranjeni obrazec z dne 15. marca 1787, po katerem je moral novi tržan pri sprejemu v trško zvezo priseči po slovensko«.⁷³ Teply trditve ni podkrepil s citatom o hranišču ali objavi vira, je pa datum predstavljal dovolj trdno sled za ponovno najdbo prisežnega obrazca (2009). Še pred tem sem v dveh razpravah o etničnih in jezikovnih razmerah v mestih in trgih, objavljenih v tujini (2003/4, 2004), omenil tržansko prisego (po Teplyju) in morebiten obstoj sodniške prisege.⁷⁴

5. Oblikovne značilnosti

Rokopisna knjiga, v kateri je slovenska tržanska prisega, je dobila sedanjo zunanjo podobo v dveh stopnjah. Gre za trški protokol za obdobje 1786–1843 z restavriranimi novejšimi platnicami, ki so prvotne platnice nadomestile šele v arhivu, nanje pa je prilepljen stari (izvirni) naslov protokola. Platnice z usnjenimi robovi merijo 35,5 x 23,5 cm, hrbet pa 5 cm. Knjiga obsega 208 listov z vodnim znakom, velikih 34,4 x 22 cm. Popisanih je prvih 373 strani, ki so tudi paginirane (fol. 1–373), sledi 43 nepaginiranih strani, od tega prvih pet popisanih in 38 praznih. Vpisi si sledijo kronološko od 18. januarja 1786 do leta 1843 (brez datuma). Prisežni obrazci so napisani na paginah 66–68, slovenski obrazec za tržana je zadnji, na pagini 68 spodaj.

6. Okoliščine in čas nastanka

Bogo Teply je slovenski prisežni obrazec datiral s 15. marcem 1787, ker se na prvi pogled lahko zdi, da je nastal sočasno z nemškima obrazcema za tržana in trškega svétnika, ki sta v lenarškem trškem protokolu 1786–1843 zapisana pred njim.⁷⁵ Navedenega dne ju je municipalnemu trgu kot spremenjena obrazca (reformiert) predpisalo krajevno sodišče gospostva Hrastovec. Skupaj z uvodom in podpisom Janeza Kajetana Wissiaka, upravitelja gospostva in krajevnega sodnika (Orths Richter), so ju v protokol prepisali nekaj dni pozneje, glede na prejšnji in naslednji vpis v dneh med 20. in 23. marcem.⁷⁶ Prejšnji vpis je prepis ukaza, ki ga je na trg naslovil isti gospoščinski upravitelj in med drugim govori o predrugačeni sestavi trškega sveta ter o priloženem novem prisežnem obrazcu za novosprejete tržane (nach beÿligender Neüen Eÿdes Formul).⁷⁷ Slovenski obrazec, napisan v humanistiki in z nemškim naslovom »Windischer Eydes Formel eines neuen Bürgers«, pa ni prepisan iz Wissiakove priloge k ukazu, datirane 15. marca, ampak je nastal pozneje. Če bi ga trgu skupaj z nemškima obrazcema poslali iz hrastovške graščine, v protokolu ne bi sledil šele Wissiakovemu podpisu. Poleg tega je stisnjen med upraviteljevim imenom in spodnjim robom lista, saj je bila naslednja stran, na katero bi se lahko razširil, ob njegovem nastanku že popisana. Barva črnila in pisava nemških obrazcev se razlikujeta od pisave, s katero je napisan nemški naslov slovenskega obrazca, kar jasno priča, da ni šlo ne za sočasen nastanek zapisov ne za istega pisca. Slaba polovica strani, katere spodnji del zaseda slovenski obrazec, je prvotno torej ostala prazna. Prevod nemškega obrazca za tržane je nanjo »vrinila« roka, ki se v protokolu pojavi 18. oktobra 1788 in je do 11. julija 1800 ustvarila veliko večino zapisov, nikjer pa ni povedano, kdo je bila ta oseba, vsekakor lenarški trški pisar.⁷⁸ Obstoj pisarske službe je za ta čas dokumentiran, saj znani ukaz hrastovškega gospostva z 20. marca 1787 predpisuje, naj trški svet odtlej sestavljajo trški pisar (Marcktschreiber) in šest članov.⁷⁹ Ni pa trški pisar v tem času nikoli naveden z imenom ne v trškem protokolu ne v župnijskih matičnih knjigah.⁸⁰ Samo posredno, iz seznama tržanov, ki so leta 1793 prostovoljno prispevali za vojno zoper Francijo in so navedeni s poklici, je bilo mogoče sklepati, da se je trški pisar skrival v osebi učitelja (Schulmeister) Jožefa Sekola (Joseph Seckol).⁸¹ Ker na seznamu ni poklica trški pisar in je le nekaj tržanov navedenih brez poklica, zgolj kot tržan (Bürger), se je domneva zdela tem verjetnejša. Podoben primer srečamo v Mozirju, kjer učitelj in organist Jožef Hofbauer, pisec slovenske tržanske prisege iz obdobja 1818–1822, v župnijskih maticah prav tako nikoli ni izpričan kot trški pisar, čeprav je službo opravljal poleg učiteljske več kot tri desetletja (gl. MOZ-1, točka 6).

Primerjava lastnoročnih podpisov Jožefa Sekola v vlogi krstnega botra v lenarški krstni matici⁸² z rokopisom pisarja v trškem protokolu med letoma 1788 in 1800 je nedvoumno potrdila, da gre za isto osebo. Še več, Jožef Sekol je edini pisec katere od obravnavanih slovenskih trških priseg, čigar življenjsko pot poznamo od rojstva do smrti; znano ni le to, kje se je šolal.⁸³ Pri Sv. Lenartu, kjer se je tudi rodil, je poučeval celih šest desetletij, vse do pozne starosti oziroma smrti. Na svet je prišel kot tržanski sin Blaža Sekola in Marije, rojene Nußbacher, krščen 6. marca 1735.⁸⁴ Ko se je pri 25-ih 19. februarja 1760 oženil, je v poročni matici že označen kot učitelj (Ludimagister).⁸⁵ V zakonu s tri leta mlajšo domačinko Terezijo Purgauer (1738–1803)⁸⁶ je imel štiri otroke, rojene v letih 1761–1767.⁸⁷ Župnijske matice ga vseskozi označujejo kot »gospoda« in učitelja, 8. aprila 1772 prvič tudi kot trškega svétnika in tržana (Senator, Civis). Zdi se, da je vsaj svétnik postal šele nedolgo pred tem, saj je še konec leta 1771 botroval skupaj s krstnim botrom, ki ga matična knjiga označuje kot svétnika in tržana, Sekola pa le kot učitelja, tako kot še nekajkrat do pomladi naslednje leto 1772.⁸⁸ Vse kaže, da učiteljevanja ni odložil vse do smrti 18. januarja 1818, ko ga mrliška matica označuje kot 82-letnega učitelja in tržana (Schullehrer und Bürger alda), umrlega zaradi starostne oslabelosti.⁸⁹ Dva trdna indica kažeta, da je za katedrom vztrajal do zadnjega. Prvič, po sekundarnem viru, lenarški šolski kroniki, je službo učitelja opravljal še leta 1812, pri čemer je bil učitelj hkrati cerkovnik, organist in oznanjevalec.⁹⁰ In drugič, dokler je bil Sekol živ, ne srečamo pri Sv. Lenartu nobenega drugega učitelja.⁹¹

Kot rečeno, je trški protokol vodil dvanajst let; datacije zapisov njegove roke sežejo od 18. oktobra 1788 do 11. julija 1800. Tudi nastanka slovenske tržanske prisege ni mogoče datirati natančneje kot v navedeni dvanajstletni časovni razpon. Kdaj je Jožef Sekol iz potrebe prevedel v slovenščino nemški obrazec, lahko le ugibamo. Nastanek prevoda je bržkone bliže prvemu datumu kakor drugemu, vendar domneve ni mogoče z ničimer potrditi. Njegova roka se v protokolu pozneje sicer pojavi še enkrat, a le pri dveh vpisih z datumoma 27. oktober in 21. december 1813 (pag. 325–326). Ni mogoče povsem izključiti možnosti, da je slovenski prevod prisege nastal šele tedaj, zlasti ker se drugi vpis med drugim nanaša na sprejem in prisego treh novih tržanov. Toda verjetnost nastanka jeseni 1813 je majhna glede na takratno Sekolovo zgolj »epizodno« vlogo trškega pisarja. Slovenski prisežni obrazec je namreč nedvomno večkrat potreboval že v dvanajstih letih 1788–1800.

7. Vsebina

Besedilo je službeni obrazec za novosprejete tržane z nemškim naslovom »Windischer Eydes Formel eines neuen Bürgers« in kratko vsebino. Med slovenskimi trškimi prisegami je lenarška edina, ki neposredno govori o sprejemu novega tržana in dejanje tudi časovno umešča: na današnji dan. Prisežnik priseže Bogu, da bo storil vse za korist in napredek trga in skupnosti tržanov. Vsakokratnemu trškemu sodniku in svetu bo v vseh poštenih stvareh pokoren, kot se za poštenega in zvestega tržana spodobi. Tako kot na začetku je tudi v sklepni formuli omenjen samo Bog, kar lenarško prisego povezuje z mozirsko, mlajšo približno četrt stoletja (MOZ-1).

Besedilo je dobesedni prevod novega nemškega obrazca s prejšnje strani knjige (fol. 67), a je med njima nekaj manjših vsebinskih razlik. V slovenski različici je »zu Gott dem allmächtigen« prevedeno kot »Bogu samemo Mogačnemo«, čeprav ni verjeti, da prevajalec ne bi poznal izraza Vse(ga)mogočen. V pomanjkanju ustreznih slovenskih besed je malce poenostavil nekatere nemške formulacije, tako »auf und angenohmen werde« kot »gor vzet gratam«. Prevod za glagol »gereichet« je izpustil in poiskal slovenski približek »zvösto storiti« za »getreulich befördern«. Pri tem je še zamenjal vrstni red besed in glagolov, da bi bila slovenska prisega bliže duhu jezika prisežnikov. Enkrat jo je temu ustrezno tudi pomensko razširil, in sicer dajalnik »Herrn Marckt=Richter« kot »men naprö postablenemo rihtarü«, a izpustil samostalnik gospod, očitno spet v zadregi, kako prevesti, je pri omembi poštenega tržana izpustil »und getreuen Mitglied«.

8. Pravopisne in jezikovne značilnosti

Besedilo ohranja značilnosti nemške predloge v besedju, besednih zvezah in skladnji, odstopanja od predloge so nepomembna (gl. točko 7). Pri uvodni omembi Boga je zanimiv prevod pridevnika allmächtig (vsemogočen) v dajalniku kot: Bogu samemo Mogačnemo. Veznik nachdem (potem ko) v časovnem odvisnem stavku je prevajalec poenostavil z da ali pa gre v tem primeru za veznik ko: da jaz /.../ gor vzet gratam, nemška trpniška oblika werde pa je tu prevedena kot gratam (postanem). Nemškega toponima St. Leonhard pisar Sekol ni prevedel v slovenski Sv. Lenart, ampak mu je samo odvzel (nemi) h, skrajšal St: (Sankt) v S: in toponim postavil v ustrezni sklon: S: Leonarda. Zelo opazne so vzhodnoštajerske narečne oblike: pers(e)gnem, na nešni den, kaj (zaimek kar), no (veznik in), nu (veznik in), te (prislov v pomenu torej, tedaj), čem, sakemo, coj stoji (nem. zusteht), določni pridevnik pokorni biti. Narečno, a krajevno vprašljivo je še cölen za pošten in morda tudi postablen za postavljen. Pri prevajanju je prišlo do oblikoslovnega spodrsljaja: v (v)seh poštenim rečeh. Pozornost pritegne zlasti uporaba grafemov ö in ü. Končni ü srečamo v dajalniku samostalnikov (jemajnjü, rihtarü, ratü, purgarü) in v tretji osebi sedanjika ednine glagola stati (stojü), vendar nima glasovne vrednosti goričanskega in prleškega naglašenega [ü], temveč [i] oziroma [ji], enkrat morda tudi [ij]: gorjemajnjij. Grafem ö je zapisan pri naglašenih samoglasnikih: zvösto, cöli, naprö, cölenemo, zvöstemo, in to na mestih, kjer je v narečju [ej], kar je pisec z znakom ö očitno tudi hotel ponazoriti. Analogiji za pisanje [ji] kot ü in zlasti [ej] kot ö najdemo v slovenskih razglasih dveh sodb z bližnjega gradu Hrastovec iz leta 1749,⁹² kar morda kaže na tradicijo takšnega svojevrstnega zapisovanja v lokalnem okolju. Glede na čas rojstva pisca prisege Jožefa Sekola (1735) je domneva toliko bolj verjetna. Mladi Sekol bi prav lahko imel učitelja, bodisi v lenarški šoli ali »mentorja« na Hrastovcu, od katerega bi prevzel nekatere posebnosti pisanja. Zdi se, da je želel tudi z zapisom veznika kak kot kaek podati glasovno vrednost, ki ni čisti [a], čeprav je v besedilu pred tem oblika kak. Za vzhodnoštajerski narečni prostor je povsem neobičajna raba zaimka men (men naprö postablenemo Richtarü), najverjetneje zapisana pomotoma namesto meni.

Razen uporabe diakritičnih znakov ö in ü je pravopis precej dosleden. Za šumevec [č] rabi pisec vedno bohoričični sestavljeni grafem zh, le enkrat ga v zvezi s samoglasnikom [e] zapiše kot z (Rezech). Navidez se bohoričični zh enkrat prikrade tudi za glas [c] (zhoi = coj), a gre najbrž za pomotoma obrnjeno zaporedje h in z: hcoj. Med [š] in [ž] ni razlikovanja, saj je tudi edini [ž] zapisan kot sch. V glasovni skupini [št] je [š] zapisan po nemškem pravopisu: st. Prav tako je pisec za glas [h] v vseh treh primerih uporabil sestavljeni grafem ch; ne le v adaptiranem izrazu Richtarü, temveč tudi na koncu besede: vsech, Rezech. Pri zapisovanju sičnikov [s] in [z] ni nobene razlike, v prisegi ni niti enega dolgega ſ.

Pisanje [Š] in [Ž]

Pisanje [Č] in [C]

Po nemški maniri sta v besedilu tudi podvojena grafema l in t: zölli, zöllenemo, bitti, adaptirani izraz gmajn (lahko tudi gmejn) pa je obakrat zapisan z ei: gmein. Druga adaptirana nemška beseda Bürgerschaft je dobila slovensko glasovno preobleko: purgaršoft (gmein Purgarschofti), enako kot Richter – rihtar (Richtarü) in Bürger – purgar (Purgara, Purgarü).

Ugotovljeno avtorstvo slovenske prisege – njen prevajalec je bil lenarški domačin – potrjuje, zakaj kaže jezik opazne poteze slovenskogoriškega narečja. Za Jožefa Sekola je bil merilo lenarški idiom in se, drugače kot pozneje njegov učiteljski tovariš Hofbauer v Mozirju (MOZ-1), ni trudil slediti knjižnim zgledom.

9. Pomen in vloga v družbenem okolju

Čeprav slovenski prisežni obrazec za novosprejete tržane ni nastal že leta 1787 kot njegova nemška predloga, ampak nekoliko pozneje, njegov pomen s tem ni manjši. Po starosti je obrazec primerljiv z rečiškim iz leta 1792 (REČ-1), v vzhodnoštajerskem prostoru pa so starejše tri tržanske prisege: ljutomerska (LJT-1) in obe različici središke (SRE-1/A in B). Ni zanemarljivo, da so lenarški obrazec uporabljali v trgu, ki je imel, sodeč po številnih nemških priimkih, opazno dvojezično slovensko-nemško jezikovno podobo in močneje zastopane neagrarne dejavnosti.⁹³ V t. i. avstrijski ustavni dobi do zloma habsburške monarhije je bil trg v nemških rokah, nemščina kot občevalni jezik pa statistično pred slovenščino.⁹⁴ Lenarški prisežni obrazec tako izvira iz trga, ki leži od štajerskih trgov s slovenskimi prisežnimi besedili najbolj severno in je bil že v 18. stoletju najbolj nemški. V tem kontekstu je razumljivo, da so se v Lenartu pokazale potrebe po prisežnem obrazcu v slovenščini le pri sprejemanju novih tržanov, medtem ko prisežni obrazec za trške svétnike ni dobil slovenskega prevoda. Vrhu tega je hrastovški gospoščinski upravitelj spomladi 1787 trgu skupaj z nemškima obrazcema za tržane in trške svétnike predpisal, da morajo biti po novem, od 1. aprila istega leta dalje, vsi svétniki vešči branja in pisanja,⁹⁵ kar je seveda pomenilo obvladati pisarniško nemščino.

Omenjena obrazca iz leta 1787 sta označena kot »reformirana« – spremenjena, kar je bilo povezano z reformo trškega sveta in drugimi predpisi hrastovške graščine svojemu municipalnemu trgu. Vse kaže, da so dotlej uporabljali obrazca, zapisana na začetku trškega sodnega protokola 1640–1721.⁹⁶ Očitno ju zato, ker sta bila tam pri roki in na hitro najdljivem mestu, niso prepisali ne na začetek naslednjega protokola 1721–1785⁹⁷ ne na prve strani tretjega v vrsti ohranjenih, tj. protokola 1786–1843, v katerega so pozneje prepisali spremenjena obrazca.

Slovensko zapriseganje novih tržanov (in svétnikov) v Lenartu pred koncem 18. stoletja ni potrjeno, a je moralo biti utečena praksa, četudi tržanskega obrazca niso prevedli in zapisali v trški protokol, ampak so ga med priseganjem le sproti ustno prevajali ali uporabili kak drug, provizoričen zapis prevoda.

Vse tri nove obrazce s konca 18. stoletja – nemškega za svétnike in tržane ter slovenskega za tržane – so skoraj gotovo uporabljali do upravnih reform sredi 19. stoletja. V zadnji trški protokol (1843–) jih niso prepisali,⁹⁸ ker za to pač ni bilo potrebe, saj so besedili lahko brali iz prejšnjega protokola. Ni izključeno, da se je zapriseganje tržanov po obeh obrazcih, nemškem in slovenskem, kljub arhaičnosti jezika obdržalo še po ukinitvi trške avtonomije in uvedbi občine (1850) ali pa so ju uporabili kot predlogo za nova obrazca, pri čemer je slovenski glede na politično-narodnostne razmere v Lenartu izgubljal ali sploh povsem izgubil uporabno vrednost. Sprejemanje v tržanstvo je v zadnjem trškem protokolu dokumentirano še dolgo po ukinitvi trške avtonomije in uvedbi občine, zadnjič 23. aprila 1891.⁹⁹

Na območju Lenarta je še pred prevodom tržanske prisege v slovenščino zaznati neko tradicijo slovenskega uradovalnega pismenstva, in sicer pri gospostvu Hrastovec. Iz leta 1749 sta se kot pripisa k začasni in končni sodbi deželskega sodišča ohranila razglasa sodb v slovenščini, ki prav tako poznata grafem ö in prvi tudi ü (gl. tudi točko 8),¹⁰⁰ v protokolu deželskega sodišča 1718–1799 pa je med prisežnimi obrazci nedatiran slovensko-nemški obrazec za priče, nastal verjetno v letih 1772–1774.¹⁰¹

10. Literatura