Grebinj (GRE-1)

1. Zvrst besedila

• GRE-1 – prisega za priče

Besedilo je sodni prisežni obrazec.

2. Diplomatični in kritični prepis

3. Sedanje in prejšnja hranišča

Sedanje hranišče: Kärntner Landesarchiv (= KLA), AT KLA 112, Allgemeine Handschriftenreihe (= AHS), 1916, Protokoll des Markts Griffen, 17. Jh., fol. 73´.

Prejšnja hranišča: Trški protokoljeob uvedbi modernih občin1849/50 prešel s trške uprave na trško občino Grebinj (Griffen). Po uredbi koroške deželne vlade ga je grebinjsko občinsko predstojništvo leta 1924 izročilo Koroškemu deželnemu arhivu v hrambo, prvotno v arhivu Zgodovinskega društva za Koroško.¹⁷

4. Dosedanje objave in obravnave

Med sistematičnim pregledovanjem virov, ki bi utegnili vsebovati stara slovenska besedila, je besedilo sredi sedemdesetih let 20. stoletja odkril v Koroškem deželnem arhivu v Celovcu slavist in zgodovinar Teodor (Theodor) Domej.¹⁸ Faksimile in transkripcijo prisežnega obrazca je objavil leta 1986 v svoji doktorski disertaciji o jeziku koroških Slovencev,¹⁹ v kateri se je dotaknil tudi značilnosti besedila in njegove sorodnosti s starejšim prisežnim obrazcem iz Vetrinja.²⁰ V strokovni literaturi je na Domejevo disertacijo opozoril Alfred Ogris leta 2004 v razpravi o sloveniki v Koroškem deželnem arhivu;²¹ v njej je objavil faksimile več slovenskih besedil, med drugim grebinjskega prisežnega obrazca.²²

5. Oblikovne značilnosti

Trški protokol je bil v arhivu na novo prevezan v platnice, ki merijo 28,3 x 22,5 cm, hrbet pa 2,2 cm. V zelo slabem stanju in brez naslova so ohranjene tudi prvotne platnice. Knjiga obsega 75 listov brez vodnega znaka, velikih 27,2 x 20,7 cm in foliiranih že v letih 1611–1614; prva dva lista manjkata (fol. 1 in 2). Od folija 49 dalje je prvotno oštevilčenje zabrisano oziroma poškodovano, zato je bila izvirni foliaciji pozneje dodana arhivska, ki teče do zadnje strani (fol. 77´). Slovenski prisežni obrazec je napisan na fol. 73´.

6. Okoliščine in čas nastanka

Slovenski prisežni obrazec za priče je napisan v spodnjem delu folija 73´ grebinjskega trškega protokola iz 17. stoletja, ki je sicer v celoti pisan v nemščini. Glede na to, da je na začetku protokola, takoj za manjkajočima prvima listoma, trški urbar z davčnim registrom za leti 1610–1611 (fol. 3–11´), smemo začetek vodenja knjige datirati v navedeni leti ali nedolgo zatem, o čemer več v nadaljevanju. Iz kazala na koncu (fol. 75) je vidno, da sta bila na prvih dveh folijih prepisana le ukaz (najverjetneje bamberškega vicedoma v Volšperku) trškemu sodišču, naj (mu) pošlje svoje dokumente in račune, ter zapis o izpolnitvi ukaza. Knjiga vsebuje vpise, ki se vsi nanašajo na splošne trške zadeve, zato bi jo lahko imenovali knjiga trških pravic. Nastala je z namenom, da vanjo vnesejo pomembne normativne zapise, na katere se bo pozneje mogoče sklicevati, vključno z urbarjem in davčnim popisom. Poleg nedatiranih splošnih določil (volitve in potrjevanje trškega sodnika, sprejemanje novih tržanov, pomirje, mere in uteži, špital idr.) gre za prepise dokumentov, od katerih seže najstarejši, privilegij bamberškega škofa, v leto 1459 (fol. 20–21´), večina je iz 16. stoletja, najmlajši, ukaz volšperškega prošta, pa iz leta 1614 (fol. 34). Od datiranih zapisov je mlajši le še kratek opis obiska bamberškega škofa v Grebinju leta 1632 (fol. 65´), vendar kronološko zanesljivo ne gre za zadnji vpis v protokolu. Na isti strani se namreč začenja vrinjena daljša dvodelna prisega za trškega svétnika (do fol. 66´), napisana z isto roko, nazadnje pa je druga roka dopisala še prisego za skrbnike (fol.71´).

V knjigi so popisane vse strani razen fol. 76´ sredi kazala, skoraj vsi vpisi pa so delo istega pisca, ki ga je iz treh omemb njegovega imena v specifičnih vlogah mogoče nesporno identificirati kot sodnega oziroma trškega pisarja Georga Nußbauma. Na fol. 33´ je navedeno, katere besede je Nußbaum govoril 13. septembra 1612 na meji trškega pomirja ob izročitvi nekega hudodelca oskrbniku in deželskemu sodniku gospostva Vivšnik (Weissenegg). Na fol. 54 se je ovekovečil v zapisu o obisku treh predstavnikov bamberškega škofa v grebinjskem samostanu; gospode je 18. marca 1613 v imenu trga sprejel sodni pisar (Gerichtsschreiber) Georg Nußbaum, sprejemu pa je sledila poklonitev tržanov. Z enakim nazivom je Nußbaum naveden tik pred koncem knjige na fol. 74, kjer je zopet opisal postopek izročitve hudodelcev iz trškega pomirja deželskemu sodišču dne 22. junija 1611. Poleg tega se je omenil že na začetku knjige v urbarju (fol. 5), takrat z nazivom trški pisar (Georg Nußbaumb, Markhtschreiber).

Nußbaum je vpise v knjigi razporedil po vsebinskih sklopih in pustil v celotnem protokolu nepopisane le dele strani ter fol. 62–66´ (popisane pozneje) in 76´ (sredi kazala). Za dokončanje knjige, ki je bila že na začetku mišljena kot zaključena celota, je vsekakor potreboval nekaj časa – več tednov ali mesecev. Poleg urbarja in davčnega registra – ta se nanaša na čas od 15. novembra 1610 do 24. aprila 1611 – je za datiranje časa nastajanja Nußbaumovih vpisov v oporo še nekaj datumov in drugih časovnih opredelitev. V naslovu davčnega registra omenja »letošnje leto« (biß auf St. Georgen Tag laufenden 1611ten Jahrs). Da je knjigo pisal tega leta, bi posredno pričal prepis reverza, kakršnega naj vsak novoizvoljeni trški sodnik predloži pred svojo potrditvijo bamberškemu vicedomu v Volšperku: podal je vsebino konkretnega reverza, datiranega 6. maja 1611 (fol. 60–61). Ne moti, da je tik pred tem zapisom prepis dopisa prošta grebinjskega samostana trgu s poznejšim datumom, 7. decembrom 1612 (fol. 59´), 26 listov prej pa primer izročitve hudodelca plemenitega stanu, opravljene 13. septembra 1612 (fol. 33´). Nußbaum si je namreč vsebinske sklope oblikoval že na začetku in kronologija je v knjigi podrejena vsebini. Vsebinski sklop priseg za priče (fol. 72–73´), v katerem je tudi slovensko prisežno besedilo, se od ostalega besedila sploh loči, saj je pet listov pred njim ostalo v Nußbaumovem času praznih (fol. 62–66´). Neposredno pred prisežnim sklopom sledita praznim stranem davčni patent nadvojvode Karla iz leta 1582 (fol. 67–70´) in nedatiran opis meja vojvodine Koroške (fol. 70´–71´).

Slovenski prisežni obrazec spada v sklop zapisov malo pred kazalom (Index). Sklop vsebuje daljši pouk pričam pred priseganjem (fol. 72–73), na katerega se neposredno navezujeta prisežna obrazca v nemščini (fol. 73–73´) in slovenščini (fol. 73´). Takoj za njim je zapis o postopku izročitve hudodelca z dne 22. junija 1611 (fol. 74), ki po vsebini sicer ni povezan s prisegama, je pa zaradi mesta zapisa v knjigi trdno izhodišče za datacijo slovenske prisege »ante quem non«.

Če je torej najzgodnejši možni datum zapisa slovenske prisege 22. junij 1611, je treba zgornjo časovno mejo iskati med zadnjim datumom, ki ga je še napisal Nußbaum, in datacijami poznejših vpisov izpod peresa druge roke. Nußbaumov rokopis je zadnjič dokumentiran v že omenjenem zapisu o obisku škofovih predstavnikov 18. marca 1613 (fol. 54), v katerem se zadnjič pojavi tudi njegovo ime. Trije zapisi iz let 1613 in 1614 so delo njegovega naslednika Sigmunda Duschla, ki je samega sebe (durch mich) omenil v zapisu, da je 16. maja 1614 izročil nekega hudodelca deželskemu sodišču (fol. 34). Duschlovo pisavo srečamo sicer že v prepisu ukaza (generale) iz Bamberka z dne 23. julija 1613 (fol. 63–64´), ki pa bi lahko nastal tudi z nekaj časovne distance. Trški pisar Georg Nußbaum je torej v Grebinju zadnjič izpričan 18. marca 1613, naslednika pa je dobil pred 16. majem 1614. Glede na opisane okoliščine je bilo slovensko prisežno besedilo napisano med sredo leta 1611 in pomladjo 1614, a najverjetneje vendarle do poletja 1613.

O piscu, trškem pisarju Georgu Nussbaumu, nimamo drugih podatkov, kot jih ponuja trški protokol. Ovekovečil se je torej štirikrat, dvakrat kot sodni pisar, enkrat kot trški in enkrat kot aktivni udeleženec pri izročitvi hudodelca, vse v časovnem razponu med 24. aprilom 1610 (davčni register) in 18. marcem 1613. Po trškem urbarju (fol. 5) je imel vrt pri cesti, za katerega bi sicer plačeval letni činž 52 krajcarjev in pol, a so mu ga spregledali, dokler je opravljal pisarsko službo (Markhtschreiber Ambt). Pozneje je neznana roka pripisala, da je plačevanja činža oproščen vsakokratni trški pisar. Ni natanko znano, kaj se je zgodilo z Nußbaumom oziroma zakaj ga je leta 1613 ali 1614 zamenjal Sigmund Duschl. Iz pripisa v urbarju Liber Notarius vic. je mogoče sklepati, da je postal pisar (notar) vicedoma bamberškega škofa v Volšperku. Njegov nemški priimek ni zanesljivo znamenje etnične pripadnosti. Glede na to, da med posestniki v trškem urbarju ni nobenega drugega Nußbauma, pa kaže, da ni bil domačin, kakor tudi ne njegov naslednik Duschl, saj ta priimek prav tako pogrešamo.

Kazalo protokola (fol. 75–77), ki ga je sestavil še Nußbaum in je bil pozneje samo nekoliko dopolnjen, daje vtis, kot da je protokol nekoč obsegal vsaj 100 folijev (danes 77) in da sta bila na folijih 95 in 96 še ena nemška in slovenska prisega (Vorhaltung des glerten Aÿdts etc. mehr der Aÿdt ſchwur : Teitsch vnd windiſch). Dejansko pa je šlo le za prvotno, drugačno oštevilčenje strani in sta mišljena prisežna obrazca na fol. 73 in 73´.²³

O slovenskem prisežnem obrazcu za priče je že Teodor Domej (1986) ugotovil, da je mlajši od enakega vetrinjskega, ki ga je Jakob Sket (1885) datiral v čas med letoma 1601 in 1609, in je za razliko vetrinjskega napisan v nemški frakturi.²⁴ Domej ga ni skušal datirati s pomočjo vsebine in rokopisov v trškem protokolu, ampak se je očitno zadovoljil s spoznanjem, da se grebinjski protokol začenja z urbarjem in davčnim registrom za leto 1610–1611. Danes vemo, da sta vetrinjski in grebinjski obrazec nastala časovno zelo blizu drug drugemu in da se grebinjski ne opira na vetrinjskega, ampak na neko drugo skupno predlogo (gl. točko 8). Kaže, da sta se obe prisegi, vetrinjska in grebinjska, prenašali skupaj z nemško različico prisežnega besedila, ki se od slovenskega prevoda po vsebini sicer nekoliko razlikuje, opazne pa so tudi pravopisne razlike med nemškima obrazcema. Da gre v grebinjskem primeru za prepis iz slovenske predloge in ne za prevod nemškega obrazca pred njim, potrjujeta dve podrobnosti. Prvič, slovenski obrazec se konča z rotitveno formulo, v kateri je imenovan samo Bog Odrešenik, nemški pa mu dodaja še sveti evangelij (vnd ſein heyliges Euangelium); tega v vetrinjskem nemškem obrazcu ni. In drugič, v grebinjskem slovenskem obrazcu je v šesti vrstici pomotoma izpuščena beseda rečí (druſchÿ ... wolla), ki jo v vetrinjskem najdemo (drusich Retschi Vole). Razlika je tudi ta, da je slovensko besedilo vetrinjske prisege v sodnem protokolu tamkajšnjega samostana zapisano pred nemškim besedilom, v grebinjskem trškem protokolu pa je obrnjeno. Pri vetrinjski prisegi je zaporedje logično glede na to, da je bilo besedilo namenjeno samostanskim podložnikom, ki so (skoraj) vsi imeli za materinščino slovenščino. Odločitev grebinjskega trškega pisarja za obrnjeno zaporedje bi bila prav tako lahko zavestna, pri čemer bi dal prednost nemščini kot prestižnemu jeziku, ki ga trško prebivalstvo ob jezikovni meji razume, če že ne tudi govori. A vsaj toliko je verjetno, da so predlogo s takšnim zaporedjem jezikov v Grebinj že prinesli. Pouk pričam – tega v vetrinjskem sodnem protokolu ni – namreč neposredno preide v nemški prisežni obrazec (brez navedbe jezika), ki mu sledi slovenski.

Skupna predloga obeh obrazcev – težko bi šlo samo za ustno tradicijo, kar kot možnost navaja Domej²⁵ –, ki ni bila oprta na koroško, temveč na kranjsko narečno osnovo,²⁶ izvira vsaj iz druge polovice 16. stoletja, lahko pa bi nastala še v predknjižni dobi (gl. točko 8). Vprašljiva je Domejeva trditev, da sta koroška obrazca v svojem času izolirana, ker imata dvodelno obliko.²⁷ V prvih dveh desetletjih 17. stoletja, ko sta bila zapisana oziroma prepisana, namreč nista osamljena,²⁸ res pa takih dvodelnih priseg skorajda ni zaslediti od druge polovice stoletja oziroma se ohranjajo le, če gre za staro tradicijo. Po Jožetu Koruzi so dvodelni prisežni obrazci starejša oblika priseg, ki so jih od 16. stoletja dalje začeli izpodrivati celoviti prisežni obrazci, najprej v mestih.²⁹

7. Vsebina

Grebinjska prisega ima za razliko od vetrinjske v naslovu tudi ime jezika – slovenski (Der Aÿdt ſchwur in windiſcher Sprach). Gre za dvodelni prisežni obrazec, v katerem se prvi del, prebran prisežnikom v drugi osebi množine, komaj opazno prelije v drugega, ki ga v prvi osebi ednine izgovarja prisežnik. Na prehodu iz prvega v drugi del obrazca je namreč izpuščeno navodilo v nemščini, zapisano v nemški različici obrazca, naj prisežnik dvigne tri prste (Darauf werden dreÿ finger aufgehebt), s čimer je uveden drugi del prisege. Obrazec, najprej v nemščini, nato v slovenščini, sledi v trškem protokolu daljšemu nemškemu pouku zapriseženim pričam, ki govori o simbolnem pomenu prstov na prisežnikovi roki in posledicah v primeru krive prisege. Prvi, daljši del prisežnega obrazca za priče je namenjen glasnemu branju prisežnikom. Ti bodo prisegli k Bogu, da bodo o vsem, o čemer bodo vprašani, odgovorili po resnici, ne glede na morebitne okoliščine (podkupnina, prijateljstvo, sovraštvo), in pri tem ne bodo ničesar zamolčali, vse to pa tako, kot bodo pred Bogom izpovedali na sodni dan. V drugem delu prisežnik obljubi poslušnost pravkar ukazanemu, nato pa sledi sklepna rotitvena formula, v kateri je naveden le Bog Odrešenik.

Kot je ugotovil že Sket za vetrinjsko prisego, je med nemškim in slovenskim obrazcem nekaj razlik,³⁰ vendar niso bistvene. Pri grebinjski prisegi je največja v sklepni formuli, kjer ima nemška različica še sveti evangelij, slovenska pa se konča z Bogom, enako kot v slovenskem in nemškem besedilu vetrinjske prisege. Med obema nemškima besediloma je več pravopisnih razlik in ena vsebinska: v grebinjskem je izpuščena beseda fromen, ki pa jo slovenska različica ima (brumnemo).

Ker je prisežni obrazec za priče splošen, ni bilo potrebe, da bi mu v Grebinju dodali kar koli povezanega z lokalnim prostorom. Edina vez s trškim okoljem je prepis v trški protokol, prav tako kot pri zvrstno enaki prisegi s Ptujske Gore, tam prepisani konec 17. stoletja (PTG-1). Če bi torej obe najstarejši trški prisegi iztrgali iz konteksta, ne bi mogli pri nobeni prepoznati, v kakšnem socialnem okolju je nastala. Zapisana bi bila lahko kjer koli in namenjena kateri koli priči.

8. Pravopisne in jezikovne značilnosti³¹

Za razliko od vetrinjskega obrazca se ni doslej nihče posvetil jeziku in pravopisu njegovega grebinjskega bližnjega sorodnika. Odkritelj besedila Teodor Domej je poudaril dejstvi, da je grebinjski v razliko od vetrinjskega napisan v nemški frakturi in da je močno ujemanje obeh besedil dokaz za najmanj ustno tradicijo.³² Njunima piscema po Domeju ni bilo znano sodobno slovensko pismenstvo, najsi bo protestantsko ali katoliško, je pa v obeh besedilih mogoče ugotoviti značilne poteze nadnarečnega pisnega jezika.³³ V pravopisnem pogledu sta prisegi daleč od bohoričice, vsaka pa z eno posebnostjo občutno odstopa tudi od nemške manire. Vetrinjska ima za glas [v] grafem v in skuša grafično razlikovati glasova [v] in [b],³⁴ pri grebinjski pa je v drugem delu, ki ga govori prisežnik, za [k] dosledno (štirikrat) uporabljen c, česar v prvem delu ne srečamo. Tako se zdi, kot bi drugi del prisege nastal ločeno od prvega oziroma, kar je tudi verjetnejše, kot bi se prepisovalec proti koncu odločil za zapis, ki je bližji nenemškemu jeziku.

Pri zapisovanju šumevcev naletimo na eno samo odstopanje od nemškega pravopisa, a še tu gre za prepisovalski spodrsljaj: tch za [č] v besedi Tchiſtu (v vetrinjski prisegi Tschistu). Druga napaka, preskok ſch za t, se je pripetila pri besedi savraštvo: Sabratſchwo (v vetrinjski prisegi Sabrastbo). Šumevec [č] je sicer 9-krat zapisan kot nemški tſch, ta znak pa ima enkrat, skoraj gotovo po pomoti, glasovno vrednost [c]: Prawitſcha (v vetrinjski prisegi prauiza); v obeh drugih primerih je za [c] rabljen nemški sestavljeni grafem tz. Enako kot v prisegi iz Vetrinja pogrešamo bohoričični znak zh. Med [š] in [ž] po vseh pričakovanjih ni grafičnega razlikovanja, ampak sta oba enotno zapisana kot ſch. Manj verjetno je prvi ſch v besedi ſchliſchÿ rabljen za [s], saj je na Koroškem pogosta oblika šliši namesto sliši (v vetrinjski prisegi vendarle Slischi), medtem ko ga je v besedi druſchÿ zagotovo treba brati kot [z]: druzi (v vetrinjski prisegi drusich), in ne kot [ž].

Pisanje [Š] in [Ž]

Pisanje [Č] in [C]

Pri zapisovanju sičnikov [s] in [z] prepisovalec grebinjske prisege ni delal razlik glede na glasovno vrednost – zveneči oziroma nezveneči glas, temveč glede na to, ali je sičnik na začetku ali sredi besede. Tako je za začetni [s] dosledno rabil veliki S (8-krat), za [z] pa po dvakrat S in ſ. Sredi besede je [s] skoraj vedno zapisal kot ſ, (9-krat), tj. z enakim znakom kot obakrat [z] v predlogu za, le trikrat – v besedah re(j)snica in resničnost – se je zatekel k nemškemu ß, ki ga vetrinjska prisega nima. Nenavadna je raba ſt za [z] v besedi Preiaſtnaiſtÿ (v vetrinjski prisegi preiasnasti).

Grebinjski prisežni obrazec se od vetrinjskega v zelo veliki meri razlikuje tudi po zapisovanju glasov [v] in [b]. Medtem ko ju je pisec vetrinjskega skušal med seboj grafično ločiti, v grebinjskem za oba glasova premočno prevladuje grafem w. To je poleg pisave – humanistika (Vetrinj) oziroma nemška fraktura – gotica (Grebinj) – že na pogled največja razlika med prisegama. Grebinjsko besedilo je vse polno w-jev – kar 25, vetrinjsko jih ima le 8, obe nemški različici pa 16. V grebinjskem obrazcu ima znak w 16-krat glasovno vrednost [v] in 9-krat [b], v vetrinjskem nasprotno vedno le [b]. Grafem v srečamo samo dvakrat, obakrat kot veliki V in z glasovno vrednostjo ustničnega [v] v predlogu v (Vtach, Vſach), medtem ko je V zapisan v vetrinjskem besedilu kar 11-krat in vedno za [v]. Glas [v] je v Grebinju le enkrat zapisan kot u (Prauitſchnemo), v Vetrinju pa dvakrat (prauitschnimo, prauiza). Grafem b je v obeh prisegah zelo redek. Skupna poteza je b z glasovno vrednostjo [v] v besedi savraštvo: Sabratſchwo oziroma Sabrastbo (Vetrinj), ki bržkone izvira iz skupne predloge. V vetrinjskem obrazcu je b zapisan še trikrat za glas [b]: Bode, dabru, brumnimo, v grebinjskem pa po nemški maniri predstavlja zgolj dopolnitev h grafemu m: wämb, hotſchemb. Po nemški praksi se zgleduje tudi pisanje [h], ki je v vseh treh primerih zapisan kot ch, in v manjši meri [k], za katerega je pisec v drugem delu prisege uporabil grafem c (štirikrat), v prvem pa največkrat kh (5-krat) ter po enkrat ckh in k. Vetrinjska različica ima kh le enkrat, a tedaj za glas [h]: Vtäkh.

Med obema koroškima prisegama sta še dve zelo opazni črkopisni razliki. V grebinjski je a kar 21-krat zapisan s preglasom kot ä (47-krat kot navadni a), v vetrinjski le šestkrat, od tega samo na treh istih mestih kot v grebinjski. Sket je v nekaterih primerih videl v ä glas med [e] in [a],³⁹ v grebinjski prisegi znak ponekod označuje akcentuirani [a], sicer pa se zdi rabljen brez vsakega pravila. Druga razlika je pisanje ÿ, ki ga v vetrinjskem obrazcu ni, v grebinjskem pa se z 21 pojavitvami približuje pogostnosti grafema i (36): 18-krat ima glasovno vrednost [i], dvakrat [ij] in enkrat [j]. Pojavnost grafema j je v Grebinju zanemarljiva (Je, Jeſt), v Vetrinju pa se od osmih pojavitev kar šest nanaša na [i] na koncu besede. Grebinjska ima poleg tega še nekaj pravopisnih potez, ki jih pri njeni sestri (skoraj) ni. Tako srečamo osemkrat ll, dvakrat tt ter po enkrat nn in th; vetrinjska ima le enkrat ll in nn. Te značilnosti, že omenjeni zapisi glasu [k] kot kh in ckh ter zelo pogosta raba grafemov w in ÿ jo močno približujejo štirim mestnim prisegam iz Kranja, po zadnjih ugotovitvah najverjetneje nastalim v obdobju 1531–1558 in zanesljivo ne po tem času.⁴⁰ S pravopisom t. i. Kranjskega rokopisa je že Sket primerjal prisego iz Vetrinja in ugotavljal, da »še ni bila vetrinjskemu sodniku znana pisava slov. reformatorjev«.⁴¹

Če torej primerjamo samo pravopisno podobo obeh koroških različic iste prisege, daje nekoliko mlajša grebinjska s svojimi posebnostmi (zlasti z grafemom ÿ ter pogostnostjo ä in w) vtis, da je nastala pred vetrinjsko, tudi če zanemarimo dejstvo, da je napisana v nemški frakturi (gotici). Vse kaže, da je veliko bližja skupni predlogi in da je vetrinjska doživela korenito sekundarno pravopisno redakcijo. Težko si predstavljamo, da bi bila večjega posega deležna grebinjska: da bi torej njen prepisovalec ali morda že avtor njene (vmesne) predloge vrnil mlajše, bolj slovenske oblike v starejše stanje, pa čeprav bi si s prilagoditvijo nemškemu pravopisu hotel olajšati branje. Sklepati je tudi mogoče, da je bila (prvotna) skupna predloga grebinjske in vetrinjske prisege napisana v nemški frakturi (gotici). Predloga je nastala vsaj v drugi polovici 16. stoletja, lahko pa bi segala še v predknjižno dobo.

Ali takšno tezo potrjujejo tudi jezikovne značilnosti obeh priseg, bo povedala temeljita jezikoslovna analiza. Kot kaže, je njuna predloga obrazec, ki je nastal na Kranjskem ali pa ga je na Koroškem napisala oseba z druge strani Karavank. Sket je o vetrinjski prisegi sodil, da gre za prepis »najbrže v kranjsko-gorenjskej slovenščini pisanega obrazca« (pomenljiva je zlasti oblika jest, v Celovškem rokopisu iz 2. polovice 14. stoletja jast), ki mu je prepisovalec spremenil oblike »po svojstvu lastnega narečja«.⁴² Pogosta raba samoglasnika a in načini rabe le-tega naj bi neizpodbitno kazali, da je vetrinjska prisega pisana v rožanskem narečju.⁴³ Za grebinjsko lahko rečemo, da ima še precej več koroških posebnosti, tako diftonga [ie] in [ue], ki ustrezata refleksu za jat in dolgi cirkumfleksni [o]: prijede, vjesta, pruete, Bueg. Akanje je danes v glavnem značilnost ziljskega narečja, nenaglašeni [ej] je v rožanščini [aj] (prim. prejaznajsti, pomagaj), nenaglašeni [e] daje [a], tipično koroško je šlišati (daljinska asimilacija). Na drugi strani pričata o kranjski predlogi poleg osebnega zaimka jest, ki nikakor ni koroški, vsaj še dajalnik -o (brumnemo, pravičnemo) in nenaglašeni [ej]: rejsnica. Na nekaterih mestih gre vsekakor za prepisovalske napake (npr. Tchiſtu namesto Tſchiſtu), med katerimi so tudi take, zaradi katerih je spremenjena glasovna vrednost zapisa (savraštvo – Sabratſchwo namesto Sabraſchtwo). V drugem delu prisege sta takšni taieſtum (tajestum – v vetrinjski: toistimo) in Pocarum (v vetrinjski: pokoren). Postavlja se vprašanje, ali je bil grebinjski prepisovalec Georg Nußbaum samo površen ali ni dovolj dobro obvladal slovenščine in ni vsega razumel. Posebnost je tudi zapis naglašenega prvega samoglasnika v števniku enemu (v vetrinjski prisegi enimu) kot ajnemu, kar spominja na nemški einem. Za razliko od besedja, v katerem najdemo en sam adaptiran nemški izraz (brumnemu), je skladnja obrazca nemška, oprta na nemško različico, iz katere so ga prevedli.

Kot je bilo že povedano (gl. točko 7), ne gre za dobeseden prevod nemškega obrazca, zapisanega pred slovenskim, kar je ugotavljal že Sket za vetrinjsko prisego.⁴⁴ Nekateri deli oziroma besede so v obeh slovenskih obrazcih izpuščeni, za nekatere izraze prevod ni natančen oziroma ustrezen, obe slovenski prisegi pa imata tudi dodatka, ki ju v nemških ni: koliko je vam vestnu in pridevnik rešni – ta rešni Bog/Bueg. V grebinjski je pomotoma izpuščeno rečí: za vsah druzi vola (v vetrinjski: za vseh druzih reči vole), kar je sicer rabljeno kot poenostavitev za nemško Ursache. K jezikovni analizi in ugotavljanju starosti predloge bi gotovo lahko prispevala tudi natančna primerjava obeh nemških in slovenskih obrazcev.

9. Pomen in vloga v družbenem okolju

Domejevo odkritje grebinjskega prisežnega obrazca, katerega obstoj še do danes ni znan zunaj ozkih krogov poznavalcev, je pomembno ne le s kulturnozgodovinskega, temveč tudi z jezikovnega vidika. Teža tega tako dolgo neznanega besedila ni toliko v vsebini, ki je zelo splošna in nima s trškim okoljem ničesar skupnega razen izpričane rabe v trgu Grebinj, temveč v starosti in kraju zapisa. Besedilo je med obravnavanimi trškimi prisegami po nastanku najzgodnejše, dobrih osemdeset let starejše od drugega po starosti, ptujskogorskega prisežnega obrazca s konca 17. stoletja (PTG-1). V kronološkem pogledu ga je tako mogoče postaviti pred dvanajst mestnih prisežnih obrazcev iz Ljubljane, nastalih med letoma 1620 in 1656.⁴⁵ Njegova predloga je potrjeno nastala vsaj v drugi polovici 16. stoletja (glede na datacijo vetrinjskega obrazca 1601–1609), lahko pa bi izvirala celo še iz predknjižne dobe. Ker »univerzalna« vsebina obrazca zelo dolgo ni izgubila uporabne vrednosti, bi ga lahko uporabljali še vse do srede 19. stoletja, ko je prenehalo trško sodstvo. Prepis v knjigo, prvenstveno namenjeno zapisovanju trških pravic, govori v prid dolgotrajnejše rabe obrazca ali vsaj opiranja morebitnih mlajših obrazcev nanj kot na predlogo.

Poseben pomen daje prisegi dejstvo, da je za zdaj edino objavljeno slovensko uradovalno besedilo iz urbanega okolja na Koroškem, nastalo pred 19. stoletjem. Predvidoma konec leta 2011 bo javnosti predstavljena še ena slovenska trška prisega s Koroškega, ki jo obdeluje Alfred Ogris in je zapisana v trškem protokolu Železne Kaple za obdobje 1682–1799.⁴⁶ Z grebinjsko in kapelsko prisego stopa tudi Koroška v družbo devetih mest in osmih trgov, kjer so dokumentirano nastali starejši slovenski uradovalni zapisi.⁴⁷ Ne le da leži trg Grebinj med temi mesti in trgi najbolj severno, ob slovensko-nemški jezikovni meji, ampak je tudi tamkajšnji prisežni obrazec lociran najdlje na sever med vsemi slovenskimi uradovalnimi besedili, nastalimi na slovenskem etničnem ozemlju pred 19. stoletjem. Danes živi v grebinjski občini le peščica Slovencev,⁴⁸ do konca 19. stoletja pa je bil trg z okolico še precej slovenski. Ob prvem ugotavljanju občevalnega jezika prebivalstva leta 1880 je imel Grebinj med koroškimi trgi in mesti ob Železni Kapli daleč najbolj slovenski videz. Medtem ko ni delež domačega prebivalstva s slovenskim občevalnim jezikom nikjer drugje dosegal niti 6 %,⁴⁹ jih je bilo v teh dveh trgih še blizu polovica: v Železni Kapli 48 %⁵⁰ in v Grebinju 45,2 % (196 od 434 domačinov).⁵¹ Do zadnjega ljudskega štetja v monarhiji leta 1910 je odstotek slovensko govorečih statistično padel pod tretjino, pri čemer preseneča, da je bil v izpostavljenem Grebinju (143 od 456 domačinov) nekoliko višji (31,4 %)⁵² kot v Železni kapli (26,4 %).⁵³

O jezikovni podobi trga ob zapisu slovenskega prisežnega obrazca je mogoče soditi le iz priimkov trških gospodarjev v urbarju in davčnem registru 1610–1611. Tako kot so osebna imena vsa pisana v uradni nemški obliki, je prav mogoče, da je trški pisar Nußbaum prevedel v nemščino tudi laže prevedljive slovenske priimke, nemara celo svojega. V davčnem registru, ki navaja nekaj več oseb (61 v trgu in 12 v Starem trgu) kot urbar (57), je takih z nedvoumno slovenskim priimkom manj kot tretjina (22), z neizpodbitno nemškim pa slaba polovica (36). Tako kot priimki niso zanesljiv kriterij etničnega izvora in maternega jezika, tudi zapisi drugih prisežnih obrazcev v knjigi ne dokazujejo, da so v Grebinju vse razen zaslišanih prič zaprisegali v nemščini. Še Nußbaum je zapisal prisežni obrazec za novosprejete tržane (fol. 61), neka poznejša roka (ne Duschl) prisežni obrazec za trškega oziroma sodnega pisarja (fol. 62), po 25. juliju 1632 tretja roka obrazec za trškega svétnika (fol. 65´–66´) in slednjič nekdo četrti še obrazec za skrbnike (fol. 71´).

Grebinjsko prisežno besedilo iz obdobja med letoma 1611 in 1614 je po času zapisa drugo najstarejše slovensko uradovalno besedilo s Koroškega, le nekaj let mlajše od enakega prisežnega obrazca iz Vetrinja, nastalega med letoma 1601 in 1609, njegove pravopisne in jezikovne poteze pa ga skoraj zagotovo uvrščajo na prvo mesto. Koroška, ki ni posebej bogata s starejšimi slovenskimi uradovalnimi dokumenti, premore sicer kar nekaj sodnih priseg.⁵⁴ Iz druge polovice 17. stoletja sta znani dve dvodelni promisorni prisegi za priče, zapisani v knjigi obrazcev gospostva Pliberk,⁵⁵ iz terezijanske dobe pa sodna prisega v sodnem protokolu gospostva Rožek (1754)⁵⁶ ter razlaga podložnikom pred priseganjem in z njo povezan podložniški prisežni obrazec, odkrita v župnišču na Radišah.⁵⁷ Od starejših primerkov koroške uradovalne slovenike gre omeniti dve fevdni prisegi iz 17. stoletja. Zgolj v dveh prepisih je ohranjena različica obrazca fevdne prisege deželnemu knezu iz leta 1637,⁵⁸ med letoma 1653 in 1665 (bliže prvi letnici) pa je nastal obrazec fevdne prisege krškemu škofu.⁵⁹

10. Literatura