Metlika (MET-1–2)

3. Sedanje in prejšnja hranišča

4. Dosedanje objave in obravnave

Dokument so prav gotovo opazili že med konservatorskimi posegi po prenosu gradiva mesta Višnja Gora v ljubljanski mestni arhiv (1950). V reviji Jezik in slovstvo ga je leta 1974 objavil arhivist Janez Kos, čigar komentar se omejuje na okoliščine in čas nastanka.⁴⁶³ Javnosti je bil dokument kot prisežni pouk in prisežni obrazec iz Metlike predstavljen na razstavi Arhiva Slovenije Iz roda v rod (1982),⁴⁶⁴ Matevž Košir (1992) pa ga v pregledu slovenskih priseg navaja le kot prisežni obrazec iz Metlike.⁴⁶⁵ V obeh poznejših omembah (1982 in 1992) ostaja Kosova okvirna datacija: druga polovica 18. stoletja.⁴⁶⁶

5. Oblikovne značilnosti

Besedili sta zapisani v nedatiranem in nenaslovljenem zvezku velikosti 17,2 x 11,1 cm.⁴⁶⁷ Gre za osemlistni foliant iz štirih prepognjenih in sešitih listov s 16 nepaginiranimi stranmi, od katerih so popisane strani 1–7 in 14–16. Nenaslovljeni pouk za priče je na straneh 2–6, sodna prisega pa predstavlja njegovo neposredno nadaljevanje na straneh 6 in 7.

6. Okoliščine in čas nastanka

Da je nastanek zvezka povezan z Metliko, je ugotovil že J. Kos (1974) na podlagi priimkov, omembe dajatev vina in cerkve sv. Martina, kar vse najdemo v nemškem delu folianta. S podatki iz literature (A. Svetina) je med dajalci vina identificiral šest metliških meščanskih priimkov, več drugih značilnih belokranjskih priimkov ter dva metliška meščana. Ob pomanjkanju drugih identifikacijskih podatkov je glede datacije zapisal: »Sodimo, da je zvezek nastal nekje v drugi polovici 18. stoletja.«⁴⁶⁸

Namen nastanka obeh slovenskih besedil je jasen. J. Kos, ki je po A. Svetini povzel, da je bil razpravni jezik na metliških pravdah slovenski,⁴⁶⁹ je označil kot povsem razumljivo, »da je moral imeti metliški sodnik pri roki pouk prisežniku in obrazec prisege v slovenščini«.⁴⁷⁰ Veliko teže je ugotoviti, v kakšni zvezi sta slovenski besedili z nemškimi zapisi na prvi in zadnjih treh straneh, ki so bili sicer odločilni za Kosovo določitev Metlike kot kraja nastanka. Na prvi strani najdemo ime mestnega sodnega upravitelja in svétnika ter pet imen dolžnikov vina, na koncu, od 14. do 16. strani, pa je seznam dajalcev vina cerkvi sv. Martina. Vse kaže, da je bil zvezek prvotno namenjen samo nemškim beležkam v zvezi z dajatvami in dolgovi, ki so jih tudi dopolnjevali. Slovenski prisežni besedili sta se tu znašli pozneje in iz povsem praktičnih razlogov – zaradi izrabe praznega papirja.

Nemški zapisi na prvi in zadnjih treh straneh so delo iste roke kot obe slovenski besedili.⁴⁷¹ Na prvi strani se brez določljive medsebojne povezanosti pojavljajo ime sodnega upravitelja in mestnega svétnika Ivana Kopašoviča v spodnjem delu (Johann Kopaschouitz St. Gerichts Verwalter und Rath alda) ter seznam dolžnikov in dolgov v vinu v zgornjem delu.⁴⁷² Na zadnjih dveh straneh je navedenih 33 imen dajalcev vina cerkvi sv. Martina,⁴⁷³ od katerih najdemo večino v jožefinskem katastru iz okoli leta 1787 kot metliške posestnike, največ iz predmestja. Glede na to, da je v katastru nekaj imen prečrtanih in zamenjanih z novimi gospodarji,⁴⁷⁴ je bilo nastanek seznama mogoče umestiti v čas pred tem, okvirno v prvo polovico osemdesetih let 18. stoletja.

Za ugotavljanje datacije slovenskih besedil pa so poleg imena sodnega upravitelja in svétnika Kopašoviča odločilne omembe treh oseb v obrazcu sodne prisege (MET-2). V samem besedilu je bilo prvotno navedeno le ime pokojnega Antona Pajka, s katerim anonimni prisežnik (N. N.) po lastni navedbi še ni obračunal dolga, ki ga v tožbi od nekoga zahteva. Prisežnikovo ime razkriva v gotici nadpisano ime Joseph Watsch (Bač ali Vač?). V pripisu k prisegi se pojavlja še eno ime, in sicer Ivana Malneriča (Johan Malneritsch), osebe, ki naj bi vedela za obračun v nekem dolžniškem pismu.

Zvezek ni mogel nastati po 13. septembru 1787, o čemer priča dejstvo, da je tega dne umrl 67-letni Janez Kopašovič iz mesta,⁴⁷⁵ v katerem lahko prepoznamo sodnega upravitelja in mestnega svétnika s prve strani zvezka. V knjigi mestnih sodnih zapisnikov za obdobje od 5. novembra 1783 do 19. julija 1785 se Kopašovič sicer ne pojavlja kot sodni upravitelj, je pa v večini zapisnikov naveden na prvem mestu med sodnimi prisedniki (Assesores).⁴⁷⁶ Za točnejšo datacijo same sodne prisege MET-2 sta prav tako odločilna dva datuma smrti. Spodnja možna meja nastanka je 9. april 1778, ko je med opravljanjem sodniškega mandata umrl 58-letni »gospod« Anton Pajk (Dnus Judex Antonius Paik).⁴⁷⁷ Omemba že pokojnega Pajka v prisegi, povezana z obračunom dolžnih postavk, postane razumljiva ob podatku, da je bil Pajk metliški mestni sodnik.⁴⁷⁸ Zgornjo možno mejo, ko bi prisega lahko nastala, predstavlja 24. september 1786, datum smrti 67-letnega Ivana Malneriča iz metliškega predmestja.⁴⁷⁹ Za tožnika z imenom Joseph Watsch pa se je izkazalo, da je lahko identičen samo z Jožefom Počem iz Dol pri Suhorju, ki je bil živ vsaj še 13. avgusta 1789, ko so nesli h krstu njegovo hčer.⁴⁸⁰ Priimkov Bač ali Vač namreč v drugi polovici 18. stoletja v metliški župniji ni zaslediti.⁴⁸¹

Prisega MET-2 glede na vsebino ni mogla nastati veliko po smrti sodnika Pajka, 9. aprila 1778. S pomočjo podatkov o piscu lahko zgornjo mejo nastanka pomaknemo z datuma Malneričeve smrti, 24. septembra 1786, za dobri dve leti bliže letu 1778. Pisca, mestnega pisarja Jožefa Cerovška, prepoznamo po rokopisu, ki je identičen rokopisu v knjigi mestnih sodnih zapisnikov 1783–1785 do vključno 18. junija 1784, naslednji zapisnik z datumom 23. julij 1784 pa je pisala že druga roka (pag. 51).⁴⁸² Cerovšek ni sicer nikoli podpisan niti naveden kot zapisnikar, a ga v službi mestnega pisarja oziroma sindika srečujemo v metliških matičnih knjigah med letoma 1778 in 1783.⁴⁸³ Osebno je v Metliki zadnjič izpričan v sodnem zapisniku 10. decembra 1783 ob dražbi za neko hišo, ki jo je nazadnje zlicitiral drug kupec.⁴⁸⁴ Kot priča vsebina knjige sodnih zapisnikov, prisega MET-2 zanesljivo ni nastala šele v času od začetka vodenja knjige 5. novembra 1783 do Cerovškovega odhoda iz pisarske službe junija ali julija 1784. Njen nastanek je tako mogoče opredeliti z dvema datumoma: po 9. aprilu 1778 (smrt sodnika Pajka) in pred 5. novembrom 1783. V današnjo obliko pa bi jo Cerovšek seveda lahko prepisal šele pozneje, denimo tik pred svojim odhodom iz Metlike, zato ostaja zgornja meja zapisa obeh besedil v zvezek zgodnje poletje leta 1784.

Prisežni pouk za prisežnike (MET-1) je bil prepisan sočasno s prisego (MET-2) in predstavlja na neki način uvod vanjo. O času nastanka njegove morebitne predloge lahko samo ugibamo. Za zdaj je gotovo, da se pouk vsebinsko ne ujema z nobenim drugim znanim prisežnim poukom v slovenščini iz 18. ali 17. stoletja.⁴⁸⁵ Metliški pouk je gotovo prevod iz nemščine, glede na pravopisne in jezikovne značilnosti pa zelo verjetno ni delo pisca prisege MET-2, ki ga je samo prepisal in mu v pravopisnem in jezikovnem pogledu vtisnil še lastni pečat.

Pisec obeh besedil, mestni pisar Jožef Cerovšek, čigar rokopis potrjuje tudi mlajše gradivo v višnjegorskem mestnem arhivu,⁴⁸⁶ je bil zelo verjetno doma prav iz Višnje Gore. Tu je bil, kot kaže, krščen 13. februarja 1742 kot Jožef Valentin,⁴⁸⁷ sin meščana Jožefa Cerovška in meščanske hčerke Marije Graul.⁴⁸⁸ Njegovo višnjegorsko poreklo je tem verjetnejše tudi zato, ker metliški slovenski besedili kažeta značilnosti višnjegorskega govora (gl. točko 8). Kot pisar oziroma sindik je Cerovšek v metliških župnijskih maticah izpričan od 9. novembra 1778, ko je dobil sina, do 4. oktobra 1783.⁴⁸⁹ Da je metliški pisar Jožef Cerovšek res identičen z višnjegorskim meščanom, ki se mu je 31. maja 1785 rodil otrok v Višnji Gori,⁴⁹⁰ pričata zlasti ime njegove žene in dejstvo, da je v Višnji Gori umrl njegov oseminpolletni sin, rojen v Metliki.⁴⁹¹ Še več, konec osemdesetih in v devetdesetih letih 18. stoletja je bil Cerovšek nekaj časa mestni pisar in sindik tudi v Višnji Gori.⁴⁹²

7. Vsebina

Glede na sočasni nastanek in organsko povezanost obeh besedil – najprej prisežni pouk, nato sodna prisega – bi lahko govorili tudi o enem samem besedilu. Kot takšnega ga je opredelil J. Kos, ki je dal objavi naslov Slovenski prisežni pouk iz Metlike, nato pa pri obravnavi vsebine navedel, da gre za »pouk prisežniku in obrazec prisege v slovenščini«.⁴⁹³

Prvo besedilo, prisežni pouk (MET-1) ni neposreden prevod iz nemške predloge, temveč prepis neke vmesne slovenske predloge, saj kaže drugačne jezikovne in pravopisne poteze kot sodna prisega v nadaljevanju (MET-2). Tudi ta je, podobno, prepisana iz nekega sodnega spisa, njen pripis pa iz zapisnika druge sodne obravnave. Besedili si je pisec zapisal v poseben zvezek, ki naj bi mu služil kot vzorec za poznejša prisežna dejanja.

Zdi se, da v prisežnem pouku (MET-1) manjka začetek. Besedilo se namreč začenja brez naslova in uvoda, neposredno z besedami v prvi osebi, ki jih izgovarja prisežnik. Temu sledijo točke 2–5 prisežnega pouka, od katerih so prve tri sestavljene iz kratkega uvodnega dela v tretji osebi in prisežnikovih besed v prvi osebi. Obsežna četrta točka, ki vsebuje svarilo krivoprisežniku, se neposredno navezuje na zadnjo, peto, v kateri so prisežniku še natančneje predočene posledice krive prisege. Da ne gre za priseganje pred katerim koli sodiščem, temveč pred mestnim, razkriva omemba sodnika in sveta (tega rihtarja inu polek nega ves celi svet ale rat) v peti točki, to pa je ključni podatek, ki je nastanek besedila povezal z mestnim okoljem.

Drugo besedilo (MET-2), sodno prisego, uvaja navodilo, da mora prisežnik dvigniti tri prste in izgovarjati besede, ki sledijo. Sama prisega se deli na dva dela, splošnega in posebnega. Zadnji se je od primera do primera razlikoval, zato je pisec s poševnima črtama označil njegov začetek in konec. Večji del besedila je odmerjen splošnemu delu, ki je služil kot nadaljnji vzorec pri podobnih prisegah. Z njim se prisega začenja (uvodna formula z oznako prisežnika kot N. N.) in končuje (obsežna sklepna rotitvena formula). Posebnega dela prepisovalec k sreči vendarle ni izpustil, kar je sploh omogočilo natančnejšo datacijo nastanka besedila. V našem primeru gre za besede prisežnika-tožnika Jožefa Poča v zvezi z vračilom zahtevanega dolga; tožnikovo ime sicer ni sestavni del prisežnega besedila, ampak je nadpisano v gotici (Joseph Watsch). Pripisani del na spodnjem robu lista pa je samostojen primer posebnega dela prisege in niti ni izpisan v celoti, saj na koncu manjka glagol.⁴⁹⁴ Govori o nekem dolžniškem pismu, katerega vsebino naj bi poznal Ivan Malnerič.

8. Pravopisne in jezikovne značilnosti

Pravopis je v obeh tekstih dokaj dosleden, čeprav se pisec niti ne trudi razlikovati med zapisovanjem šumevcev [š] in [ž] ter sičnikov [s] in [z]. Sičnika sta praviloma zapisana enotno kot s, razmeroma redek je dolgi ſ, vsakič v dvočrkju ſs (npr. oſstati) in z glasovno vrednostjo fonema [s], v besedilu MET-1 pa za [s] dvakrat srečamo tudi sestavljeni znak sh.⁴⁹⁵ Dolgi ſ se v pouku prisežnikom pojavi 12-krat, v prisegi pa niti enkrat, kar med drugim kaže, da besedilo MET-1 ni delo istega pisca kot prisega MET-2. Šumevca [š] in [ž] sta v pouku (MET-1) zapisana brez razlikovanja kot sh, le enkrat se piscu prikrade nemški sch. V sodni prisegi (MET-2) je nedoslednost večja: sch srečamo štirikrat, po dvakrat z glasovno vrednostjo za [š] in [ž], ter enkrat st za soglasniško skupino [št], in sicer v adaptiranem nemškem izrazu (Straffan). Manj enotno je zapisovanje šumevca [č]. Prevladuje sicer bohoričični zh, a je [č] v dobri četrtini primerov zapisan tudi z drugimi znaki. V besedilu MET-1 je takšnih skoraj tretjina zapisov: 6-krat z in 3-krat tsh, v prisegi MET-2 pa najdemo dva tsch in en tsh, vendar razen enkratnega zapisa (isuelitscheinu) le v priimkih, zapisanih v gotici. Fonem [c] običajno nastopa kot z, samo izjemoma, v adaptiranih nemških in latinskih izrazih, tudi kot c in t (Sententia, Specificationu), tako kot je c ostal z glasovno vrednostjo [k] v prevzeti besedi katoliška (Catolshka). Dvojnega w ni, razen v priimku, ki je nadpisan v gotici (Watsch).

Pisanje [Š] in [Ž]

Pisanje [Č] in [C]

V jezikovnem pogledu besedili nista enotni. Pouka prisežnikom (MET-1) namreč skoraj gotovo ni prevedel Jožef Cerovšek, ki mu pripisujemo avtorstvo sodne prisege, ampak nekdo drug. Cerovšek je besedilu kot prepisovalec sicer vtisnil nekaj lastnih pravopisnih in jezikovnih značilnosti. Tako srečamo več dvojnosti pri pisanju iste besede: bi – be, člouk – človek, kriv perseže – krivu perseže, vekomaj – vekomej idr. Jezik besedila MET-1 prejkone kaže na prevajalca – Gorenjca (denimo: dones, koker, kršanski), prepisovalca – Dolenjca pa izdajata akanje (advzeu, gavori) in dolenjski refleks jata (grejšniku, izvejdet).

Sodna prisega MET-2 je obarvana precej bolj dolenjsko, na primer v besedah: Buh, blu, svejtu, izveličejnu. Akanje (pagjervam, nabenkat, ad telesa) je samo še potrditev teze, da je pisec Jožef Cerovšek, metliški mestni pisar, najverjetneje doma iz Višnje Gore. Sama struktura sodne prisege je standardna. Pisec je besedilo oblikoval v nemščini in ga verjetno že sproti prevedel v slovenščino, v lastni idiom, ki je rojenim Metličanom sicer zvenel nekoliko tuje, a jim je bil vseeno brez težav razumljiv.

9. Pomen in vloga v družbenem okolju

Obe besedili po nečem izstopata od zvrstno enakih slovenskih tekstov. Pouk prisežnikom MET-1 je eden od samo štirih znanih tovrstnih poukov v slovenščini – vsi so iz 18. stoletja – in edini, ki je bil izpričano v rabi pri mestnem sodišču. O zadnjem ne bi bilo dvoma, tudi če ne bi poznali konteksta njegovega nastanka in rabe, saj v peti točki izrecno navaja mestne organe: tega rihtarja inu polek nega ves celi svet ale rat. Skupaj z nadaljevanjem, sodno prisego MET-2, je služil za uradovalni vzorec v vsaj dveh kranjskih mestih, Metliki in Višnji Gori. Prisega MET-2, ena od samo treh znanih slovenskih mestnih priseg iz sodne prakse, izstopa po tem, da je za zdaj najstarejša, ki je zanesljivo nastala pri mestnih organih. Kamniška iz leta 1735 (KAM-1) je bila sicer najdena v tamkajšnjem mestnem arhivu, vendar po najnovejših ugotovitvah zelo verjetno ne izvira iz poslovanja mestnega sodišča. Tako kot kamniška je tudi metliška prisega iztrgana iz konteksta, saj je ohranjena samo v obliki nedatiranega prepisa, namenjena kot vzorec za pisanje podobnih slovenskih besedil. Po prenosu iz Metlike v Višnjo Goro sta obe metliški vzorčni besedili lahko služili svojemu namenu do odprave mestnega sodišča v času francoske zasedbe (1811).

Z vidika Metlike kot okolja nastanka sta teksta pomembna zato, ker sta edini znani slovenski uradovalni besedili, nastali v tem belokranjskem mestu v 18. stoletju. V Metliki je moralo biti pisanje v domačem jeziku sicer precej utečeno, saj se je kljub požarom in drugim uničenjem ohranilo več starejših uradnih zapisov od konca 16. do konca 17. stoletja. Najzgodnejši so slovenski vpisi v cehovski zapisnik čevljarskega ceha iz obdobja 1599–1695,⁵⁰⁰ po vsebini je zanimiv dopis čevljarskega ceha mestnemu svetu in občini iz leta 1676,⁵⁰¹ leto dni pozneje, leta 1677, pa je datirana danes pogrešana zastavna listina, ki sta jo na prošnjo dveh komendskih podložnikov pečatila mestni sodni upravitelj, imenovan »starešina«, in še en meščan.⁵⁰² Iz časa pred sredo 19. stoletja je to sploh edina listina v slovenskem jeziku, nastala v katerem od naših mest.

Na slovensko uradovalno pismenstvo v Metliki in širšem belokranjskem prostoru je z zgledi nesporno vplivalo utečeno pismenstvo v domačem jeziku iz sosednjega hrvaškega prostora, zlasti ker je hrvaška pisarna najpozneje v drugi polovici 16. stoletja segla tudi v Belo krajino. Tako imamo iz Metlike hrvaško izročilno pismo (1573)⁵⁰³ in urbar metliškega gospostva (1593),⁵⁰⁴ med približno 25 znanimi pismi in listinami iz Bele krajine, pisanimi v 17. in 18. stoletju v hrvaščini,⁵⁰⁵ pa izvirata iz Metlike dva dokumenta, nastala v letih 1623 in 1630.⁵⁰⁶

Slovenski besedili MET-1 in MET-2, zapisani okoli leta 1780, nista le dokaz pisne rabe slovenščine v metliški mestni pisarni v poznejšem času, tj. v 2. polovici 18. stoletja, ampak predstavljata tudi jezikovni odmik od starejših metliških uradovalnih zapisov v »domačem« jeziku. V 16. in 17. stoletju srečujemo v njih hrvaščino in belokranjščino, v MET-1 in MET-2 pa »pravo kranjščino«.

10. Literatura