Gor: Vsebina Prejšnji: Predgovor Naslednji: Kranjska mesta (KRM-1)
Kazalo
»Slovenski akti so v mestnem arhivu ljubljanskem beli vranovi,« je leta 1899 zapisal Anton Aškerc,1 ko je kot prvi poklicni mestni arhivar po letu dni službovanja dodobra spoznal največjega in najpomembnejšega med mestnimi arhivi na Slovenskem. Njegova nekoliko pesniška prispodoba o »belih vranih«, ki ji je mogoče v celoti pritrditi, pa še zdaleč ne velja samo za Ljubljano in druga mestna okolja, temveč nasploh za uradovalno pismenstvo v slovenskem jeziku tja do srede 19. stoletja in deloma še čez. Od zatona srednjega veka do konca 18. stoletja poznamo namreč le kakšnih 400 uradovalnih zapisov (ne upoštevaje tiskanih večjezičnih razglasov, ki se začenjajo šele leta 17542). Samo peščica je povsem samostojnih dokumentov, za mnoge zvrsti besedil so znani zgolj maloštevilni primerki, veliko večino pa predstavljajo prisege, zlasti sodne. Bera objavljenih prisežnih besedil se je občutno povečala v zadnjih desetletjih, še posebej z izdajo dveh daleč najobsežnejših zbirk, nastalih pri zemljiškem gospostvu Bled3 in pri ljubljanskem škofijskem gospostvu,4 ki skupaj obsegata kar okoli 250 podložniških priseg.
Kljub maloštevilnosti slovenskih uradovalnih zapisov pa še vedno nimamo celovitega pregleda nad evidentiranimi ali vsaj nad vsemi objavljenimi besedili. Prvi seznam, ki zajema sicer tudi tiske in druge rokopise, a samo za obdobje med 1600 in 1764, je bil objavljen v zgodnjih dvajsetih letih prejšnjega stoletja (F. Kidrič, 1921–22),5 drugi in doslej zadnji pregled, omejen na uradovalne zapise ter časovno do osemdesetih let 18. stoletja, pa pol stoletja pozneje (J. Koruza, 1972–73).6 Dodati jima je treba še dva izbora razstavljenih arhivskih dokumentov (1971 in 1982)7 in sumarni razvid objavljenih slovenskih priseg, nastalih do začetka 19. stoletja (M. Košir, 1992).8
Tudi stanje objavljenosti in znanstvene obravnavanosti znanih besedil nikakor ne zadošča sodobnim potrebam. V celoti namreč pogrešamo tematske komentirane objave glede na zvrsti besedil ali tipe ustvarjalcev, posamezne objave uradovalne slovenike, ki so se začele že kmalu po sredi 19. stoletja, pa so do danes ostale raztresene po znanstveni, strokovni, leposlovni in celo starejši dnevni periodiki. Mnoga že dolgo znana besedila še niso ustrezno ovrednotena, nekatera niso bila niti ponatisnjena, poleg tega velja kar nekaj izvirnikov za izgubljene.
Pričujoča objava se kot prva loteva celotnega nabora znanih slovenskih priseg enega tipa ustvarjalcev. Zajema že objavljena, še neobjavljena in novo odkrita prisežna besedila, skupno 35, ki so do vključno prvega desetletja 19. stoletja nastala pri poslovanju mestnih organov sedmih slovenskih mest. Dodano jim je še prisežno besedilo druge provenience, vendar neposredno povezano z mestnimi upravami. Odločitvi, da v objavo vključim samo prisege brez drugih mestnih uradovalnih zapisov, je botrovalo predvsem spoznanje o maloštevilnosti in hkrati zvrstni raznolikosti zadnjih. Iz mestnih pisarn poznamo namreč zgolj dva razglasa (Škofja Loka, Ljubljana),9 zastavno listino (Metlika),10 pobotnico (Ljubljana)11 in letni račun mestnega sodnika (Lož).12 V širšem smislu lahko k sloveniki mestne provenience prištejemo tudi zapise, nastale pri cehih: vpise v dve cehovski knjigi (Metlika, Lož)13 in dopis metliškemu mestnemu predstojništvu.14 Znotraj mestnih zidov in v predmestjih je sicer zagledala luč sveta še vrsta drugih slovenskih uradovalnih zapisov svetnega in cerkvenega izvora. V ožjem smislu jih ni mogoče uvrščati k mestni sloveniki, četudi se nekateri po vsebini navezujejo na mestno okolje in ljudi, denimo sodne prisege posameznih meščanov pred nemestnimi organi.15
Tako je pred nami celotna bera najštevilnejše zvrsti slovenskih besedil – priseg, zapisanih pri istem tipu ustvarjalcev, tj. pri mestnih organih. Časovni okvir do prvega desetletja 19. stoletja je narekovala ugotovitev, da je precej besedil, s katerimi se opazno povečata nabor zvrsti priseg in mest z ohranjenimi slovenskimi dokumenti, nastalo pozno, šele na prehodu iz 18. v 19. stoletje. Prednostni namen objave je predstaviti besedila v obliki faksimila, diplomatičnega in kritičnega prepisa, da bodo z ustreznim komentarjem na voljo za nadaljnja preučevanja. Obravnava se osredotoča na zgodovinski vidik: na okoliščine in čas nastanka priseg, njihovo dosedanjo obravnavanost, kratko vsebino, vlogo v družbenem okolju ter siceršnji pomen. Kot nejezikoslovec se zgolj dotikam jezikovnih in pravopisnih značilnosti, natančneje pa obravnavam besedišče. Cilj obravnave ni uravnotežena enciklopedična prezentacija vsake besedilne enote; večjo ali manjšo pozornost posvečam različnim vidikom, pri čemer je kriterij specifičnost posameznega besedila oziroma sklopa besedil.
Obravnava vključuje vsa slovenska uradovalna besedila, ki so nastala do začetka 19. stoletja in izpolnjujejo dva kriterija: besedilo je prisežne narave in je bilo zapisano pri mestnih organih. Takšnih besedil je skupno 34, vendar sta v pričujočo objavo vključeni še dve, čeprav odstopata od kriterija provenience. Prvo je sodna prisega, samo domnevno nastala pri mestnem sodišču v Kamniku, drugo pa prisežni obrazec, ki so ga sestavili in uporabljali pri državnem organu, pri Reprezentanci in komori v Ljubljani, a je z mesti v neposredni zvezi, saj so po njem prisegali novo izvoljeni in potrjeni mestni sodniki.
Po posameznih mestih so obravnavana besedila razporejena zelo neenakomerno. Več kot polovica (20) jih je nastalo v Ljubljani, od tega 19 pri mestnih organih in eno pri državnem. Druga mesta si po številu besedil sledijo takole: Novo mesto (5 besedil), Kranj (4), Ormož (3), Metlika (2) ter Višnja Gora in domnevno Kamnik s po enim. Velika večina priseg je torej nastala na Kranjskem, v petih ali šestih od trinajstih kranjskih mest. Slovenska Štajerska s skupno sedmimi mesti je zastopana samo z Ormožem, z nobenim pa druge dežele in pokrajine, znotraj katerih je bilo na slovenskem etničnem ozemlju še sedem mest (brez štirih izrazito romanskih obalnih na tleh Beneške republike).16
Glede na zvrst bi bilo obravnavane mestne prisege mogoče razvrstiti v več skupin in podskupin, a jih poenostavljeno delim samo na dve temeljni zvrsti: na službene in sodne prisege. Kar 29 priseg ali 80 % je službenih, k njim pa prištevam tako vdanostne prisege mestnih podanikov (meščan, mestni gostač) kakor prisege mestnih funkcionarjev in uslužbencev. Praviloma gre za prisežne obrazce za večkratno uporabo in le izjemoma za enkraten zapis prisežnega besedila. Glede na prisežnika srečamo v tej skupini 15 različnih vrst priseg, ki so zastopane z enim do šestimi besedili. Največ je priseg meščana – šest iz štirih mest, sledijo prisege gozdnih hlapcev (gozdarjev) – štiri iz dveh mest, prav tako izvirata iz dveh mest prisegi mestnega svétnika, štiri vrste službenih priseg s po dvema besediloma so vse iz Ljubljane, za osem vrst pa imamo samo po eno prisego, od tega zopet kar šest ljubljanskih. Med zadnjimi osmimi je tudi prisežni obrazec za mestnega sodnika iz Kranja, edini te vrste, ki izvira iz enega naših mest. Poleg njega je ohranjen še skupni obrazec za sodnike kranjskih mest, a ta je bil v rabi pri državnem organu Reprezentanca in komora v Ljubljani. V skupini službenih priseg je tako skupno zastopanih pet mest, štiri kranjska in eno štajersko. Preostalih sedem priseg ali manj kot 20 % vseh je sodnih, od tega trije prisežni obrazci (vključno z dvema poukoma prisežencem) in štirje zapisi iz sodne prakse. Kljub znatno manjšemu številu besedil kot pri službenih prisegah (29) izvirajo ta kar iz šestih mest, če upoštevamo tudi Kamnik, oziroma iz vseh mest z znanimi prisežnimi besedili razen iz Ormoža.
Tabela 1. Pregled prisežnih besedil po vrstah in mestih z okrajšavami za posamezna besedila
Večino, 24 ali dve tretjini od skupno 36 besedil, so odkrili in objavili že v drugi polovici 19. stoletja (1870–1899), besedila v ljubljanski knjigi prisežnih obrazcev (LJU-1-17) celo dvakrat (1884 in 1887). Toda od teh 24 jih je bilo po prvi objavi samo deset še kdaj ponatisnjenih, za sedem, med njimi za štiri najstarejša (KRA-1–4), pa danes niti ne vemo, kje se hranijo izvirniki in ali so sploh ohranjeni.
Najpozneje v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je prišlo na dan šest prisežnih besedil, le štiri od njih so v letih 1973 in 1974 doživela objavo, eno zgolj v transliterirani obliki, pozneje pa še kot faksimile (1983). Za njegovo kritično objavo skupaj z dvema drugima, še neobjavljenima ormoškima prisegama, sem poskrbel leta 2004. Prav tako sta bili šele pred kratkim (2007) objavljeni dve od petih besedil, katerih obstoj je v nenatisnjenih, javnosti sicer dostopnih evidencah zabeležen od tridesetih let 20. stoletja. Druga tri besedila in četrto, ki sem ga odkril med pripravo pričujočega dela, so tu objavljena prvič.
Tabela 2. Kraj nastanka, čas odkritja ter nekdanja in sedanje hranišče
Tabela 3. Časovni pregled omemb in objav posameznih besedil
Pri pripravi pričujoče objave je bila posebno zahtevna naloga ugotavljanje časa in okoliščin zapisa posameznih besedil. Od skupno 36 je namreč datiranih samo pet, od tega so štiri šele s konca 18. in začetka 19. stoletja. Za veliko večino ostalih besedil velja, da so dosedanji poskusi časovne umestitve ostali nekakšen torzo. Precej datiranj v literaturi je namreč zelo pavšalnih in tudi zavajajočih. Datacije najstarejših besedil, nastalih v Kranju (KRA-1–4), so se, denimo, gibale v časovnem razponu več kot enega stoletja (1440–1556), podobno tudi datiranja besedil v knjigi ljubljanskih prisežnih obrazcev (med 1619 in 1740), obe metliški prisegi (MET-1–2) pa je objavitelj postavil v čas »nekje v drugi polovici 18. stoletja«. Prav zato sem nesorazmerno velik del naporov posvetil ugotavljanju časa in okoliščin nastanka ter avtorstva besedil. Primerjanje kodikoloških in vsebinskih značilnosti z referenčnimi viri mestne provenience je nazadnje prineslo vrsto novih ugotovitev, ki bodo lahko v znatno pomoč pri poznejših jezikovnih in vsebinskih analizah. Verjetni čas nastanka je zdaj prav za vsa besedila ugotovljen natančneje od dosedanjih (okvirnih) datacij. Poleg tega je za veliko večino besedil, ki so se ohranila v izvirniku, zanesljivo ali vsaj z veliko mero gotovosti identificiran pisec, o zapisovalcih pa zbrani tudi biografski podatki.
Časovni razpon obravnavanih besedil obsega vsaj dve stoletji in pol, medtem ko skrajni možni razpon razmejujeta letnici 1493 in 1808. Najstarejša so štiri besedila iz Kranja, t. i. Kranjski rokopis (KRA-1–4), najverjetneje zapisana sicer šele po letu 1531 in vsekakor ne po 1558. Iz 17. stoletja, iz časa med 1620 in najpozneje 1656, izvira prvih dvanajst besedil ljubljanske knjige prisežnih obrazcev, s konca stoletja pa je morda tudi najstarejša ormoška prisega. Največ priseg sodi v 18. stoletje, zanesljivo 14 ter pogojno dve z obeh prelomov stoletij, pri čemer sta dokaj uravnoteženo zastopani obe polovici stoletja. V začetku 19. stoletja so nastala štiri besedila ali največ pet, med temi so tri datirana.
Tabela 4. Kronologija nastanka besedil
Prisežna besedila so po mestih nastanka razvrščena v osem poglavij, ki vključujejo zelo različno število besedil, od enega do sedemnajst. Prvo poglavje z naslovom Kranjska mesta obravnava skupni prisežni obrazec za mestne sodnike, nastal pri državnem oblastvu v Ljubljani, vsa naslednja poglavja pa si sledijo po abecednem redu mest: Kamnik, Ljubljana (1. in 2. del), Metlika, Novo mesto, Ormož in Višnja Gora. Ker gre pri Ljubljani za dva zelo različna sklopa priseg, sta obravnavana v ločenih poglavjih.
Vsako poglavje se deli na naslednje vsebinske sklope:
Objave besedil so znotraj vsakega poglavja zajete v sklopu št. 2. Razen tistih sedmih, katerih izvirniki veljajo za pogrešane oziroma izgubljene, so vsa besedila objavljena v treh različicah: kot faksimile ter v obliki diplomatičnega in kritičnega prepisa.
V prvem, diplomatičnem prepisu je besedilo objavljeno skupaj z vsemi pozneje prečrtanimi in dopisanimi deli. Izjema so manjši popravki, kot je zamenjava ene ali dveh črk, na katere opozarjajo opombe. Pri prepisu je upoštevana standardna ortografija z vsemi posebnostmi posameznih pisarjev. Maloštevilne običajne okrajšave so v objavi razrešene brez posebnega opozorila (npr. manu propria). Ker pri grafemih k in z pogosto ni mogoče razlikovati med veliko in malo črko, sta dosledno prepisana kot mali črki, razen pri začetnicah lastnih imen in na začetku stavkov. Za pisanje velike ali male črke se je bilo nekajkrat težko odločiti pri s in v, grafične različice dolgega s pa so iz tehničnih razlogov poenotene kot ſ.
Kritični prepis podaja prvotno besedilo s sočasnimi popravki in samo izjemoma upošteva poznejše spremembe in dopolnitve, ki so sicer navedene v opombah. V čimvečji meri skuša zgolj prečrkovati originalni zapis v današnji črkopis. Kjer se ni bilo mogoče nedvoumno odločiti za sičnik ali šumevec (npr. first – firšt, gosposčina – gospoščina), je druga možnost navedena v opombi. Zaradi sodobne tradicije zapisovanja je dodan j med i in sledečim samoglasnikom (npr. Marie = Marije, priasnasti = prijaznasti). Grafema y in ÿ sta transliterirana kot j, i ali ji, v redkih dvomljivih primerih tudi kot (j)i. Preglas ü ostaja nespremenjen v adaptiranih nemških izrazih (Fürst), medtem ko je v peščici slovenskih besed prepisan kot i (Sünu = sinu). Pred samoglasniškim r je dosledno izpuščen e (npr. držati, trplejna), ohranjeni pa so zapisi samoglasniškega er, zapisanega kot a (tarditi) ter vsi drugi zapisi polglasnika, če je v izvirniku e (perpraulen). V maloštevilnih primerih, kjer ni mogoča proteza, je izpuščen u (Vuin = vin, Vuratich = vratih). Opravljenih je bilo še nekaj manjših prilagoditev sodobni pravopisni normi (npr. nebeskimu = nebeškimu, pocorn = pokoren, sraun = zraven). Po sodobnem pravopisu se ravnajo postavljanje ločil, delitev besed (na prei = naprej, namoi = na moj), pisanje velike začetnice pri lastnih imenih (tako tudi Boga Očeta Vsemogočniga) ter razlikovanje med u in v (npr. kralestvov, predlog v). Nemški in latinski deli besedila so prevedeni v oklepajih. Datumi in letnice so smiselno razvezani (803 = 1803).
V obeh prepisih, diplomatičnem in kritičnem, so v kurzivi ponazorjeni deli besedila, pisani v izvirniku z različnimi vrstami nemške gotice. Izjema je Kranjski rokopis (KRA-1–4), saj je bilo celotno slovensko besedilo zapisano v gotici.
Gor: Vsebina Prejšnji: Predgovor Naslednji: Kranjska mesta (KRM-1)