Kranjska mesta (KRM-1)

3. Sedanje in prejšnja hranišča

4. Dosedanje objave in obravnave

Prisego je leta 1974 v reviji Jezik in slovstvo objavil Peter Ribnikar, arhivist Arhiva Slovenije, ki je pravilno ugotovil čas njenega nastanka, kratko orisal okoliščine priseganja in priobčil imenski seznam mestnih sodnikov kranjskih mest z datumi priseganj.²⁵ Ker besedilo malo prej, leta 1971, ni bilo razstavljeno na razstavi Arhiva Slovenije Slovenščina v dokumentih skozi stoletja, ga je Ribnikar morda odkril prav v vmesnem času, v začetku sedemdesetih let.²⁶ Predstavljeno je bilo na tematsko enaki razstavi istega arhiva leta 1982.²⁷ Deset let pozneje je nanj v sumarnem pregledu slovenskih priseg opozoril Matevž Košir (1992),²⁸ leta 2001 pa je prisego v razpravi o državnem uradništvu v habsburški monarhiji brez obravnave konteksta objavila še Eva Holz, in sicer neodvisno od Ribnikarja, na katerega se ne sklicuje.²⁹ Sam sem se vsebine besedila dotaknil v več svojih objavah med letoma 1999 in 2004.³⁰

5. Oblikovne značilnosti

Rokopisna knjiga velikosti 25 x 36 cm je vezana v trde platnice in nima naslova. Na sprednji strani platnic je neznan pisar na nalepko, namenjeno za naslov, pozneje zapisal letnico 1763, ki pa se ne ujema z začetkom pisanja knjige. Foliant je bil verjetno že ob nastanku foliiiran: prvima dvema neoštevilčenima folijema sledi 260 povečini popisanih foliiranih, za temi je 212 praznih in neoštevilčenih, nato 2 folija kazala in 14 praznih brez foliacije. Slovensko prisežno besedilo za mestne sodnike je na dveh straneh istega folija (fol. 100–100´).

6. Okoliščine in čas nastanka

Prisežni obrazec KRM-1 je nastal pri Reprezentanci in komori za Kranjsko v Ljubljani, ki je bila kot najvišje državno oblastvo v deželi ustanovljena na podlagi dvorne resolucije z dne 7. maja 1749 in je imela svojo prvo sejo 23. maja istega leta.³¹ Knjiga prisežnih obrazcev – njen prvi obrazec je namenjen priseganju podpredsednika in komornega direktorja, drugi pa priseganju svétnika³² – lahko torej datira najbolj zgodaj v mesec maj leta 1749. Polnila se je postopoma, v glavnem v štirinajstletnem obdobju delovanja Reprezentance in komore (1749–1763), a so jo dopolnjevali tudi pozneje.³³ Tako jo je pisalo več rok, pri čemer obravnavani slovenski obrazec ni delo prvega pisarja. Po Ribnikarju je bil zapisan leta 1750,³⁴ kar lahko, kot bomo videli, velja le za njegov nastanek, ne pa za sam zapis obrazca v knjigo prisežnih obrazcev. Slovenski obrazec namreč vanjo ni bil vpisan že ob nastanku knjige, temveč šele tik pred ali celo že v dneh po razpustitvi Reprezentance in komore, ki jo je po objavi dvorne resolucije 29. avgusta 1763 zamenjal nov organ z imenom Deželno glavarstvo.³⁵ O tem, kdaj so prisežni obrazec prepisali v knjigo, pričajo vpisi posameznih priseganj pri nemški različici obrazca. Ta, napisana z isto roko kot slovenska in na straneh tik pred njo (fol. 95–96´), se je v knjigi znašla med 19. avgustom in 9. septembrom 1763. Vpis z dne 19. avgusta, ko je prisegel mestni sodnik iz Kamnika, je namreč pisala ista roka A kot sam obrazec in vse predhodne vpise o priseganju, vpis prisege sodnika iz Višnje Gore 9. septembra pa že roka B, najverjetneje tista, ki je v obrazcu ime ukinjene Reprezentance in komore zamenjala z imenom novonastalega urada Deželnega glavarstva (fol. 95´). Roka A je prav tako napisala slovensko različico obrazca in za nazaj vnesla vpise o individualnih prisegah po tem obrazcu od 24. julija 1750 do 1. julija 1763 (fol. 100–101´). Naslednji vpis prisege nosi datum 29. april (1766) in je delo tretjega pisarja. Obe različici, nemško in slovensko, je torej v knjigo sočasno prepisal isti pisar, in sicer v zadnjih dneh avgusta ali prvih dneh septembra 1763.

Precej natančno lahko ugotovimo tudi čas nastanka njunih predlog. Nemško besedilo je po vsebini identično s slovenskim, ki je prevod nemškega. Obe sta zaradi potreb najverjetneje nastali že sredi leta 1749, vsekakor pa v časovnem razponu med majem 1749 (ustanovitev Reprezentance in komore) ter 24. julijem 1750, tj. prvim zapisanim datumom prisežnega dejanja pri slovenski različici. Pri nemškem obrazcu je prva individualna prisega zabeležena šele enajst let pozneje, 29. aprila 1761. Drugače kot pri slovenski različici v knjigo žal niso prepisali zapisov o nemških priseganjih za čas od nastanka obrazca dalje. Oba obrazca, slovenski in nemški, sta bila torej sprva zapisana in shranjena drugje, bodisi na samostojnem dokumentu bodisi v kakšni danes neohranjeni knjigi.

Novoizvoljenim mestnim sodnikom, ki so v urad Reprezentance in komore prihajali po potrditev mandata, sta bila torej od samega začetka delovanja tega oblastva na voljo nemški in slovenski prisežni obrazec, med katerima so se lahko poljubno odločali. Šlo je vsekakor za nadaljevanje prakse Vicedomskega urada za Kranjsko, leta 1747 ukinjenega predhodnika Reprezentance in komore, katerega prisežni obrazci za sodnike se žal niso ohranili. Glede na to, da so morali izvoljeni sodniki deželnoknežjih mest k potrditvi v vicedomski urad obvezno prihajati vsaj od osemdesetih let 16. stoletja, lahko sklepamo, da je prvi vicedomski prisežni obrazec v slovenščini zanje nastal že v najzgodnejši dobi navedene prakse, še pred koncem 16. stoletja.³⁶

Obrazca, prepisana v knjigo prisežnih obrazcev Reprezentance in komore, so uporabljali različno dolgo, odvisno od potreb. Po nemškem so mestni sodniki prisegali vse do 26. novembra 1782,³⁷ kar pomeni slabo leto, preden je Deželno glavarstvo za Kranjsko prenehalo delovati,³⁸ po slovenskem pa zadnji sodnik že 20. decembra 1771.³⁹ Zanimivo je, da v slovenskem obrazcu, drugače kot v nemški različici, nikoli ni bil popravljen naziv organa (namesto Reprezentance in komore Deželno glavarstvo) niti ime cesarja (namesto Franca I. ime Jožefa II.), čeprav bi bilo to potrebno in četudi srečujemo v knjigi popravke obojega pri drugih prisežnih obrazcih.

V času delovanja Reprezentance in komore (1749–1763) ni nikoli zabeleženo, pred kom so posamezniki prisegali. Sklepati je mogoče, da so se prisege odvijale pred tem ali onim svétnikom, ki je bil v danem trenutku prost in v bližini. Edini primer z navedbo osebe, pred katero je bila dana sodniška prisega, srečamo 5. julija 1765. Novo izvoljeni sodnik Krškega Adam Osterman je v nemščini prisegel pred deželnoglavarskim »srednjim svetnikom« (Mittelsrath) Jožefom baronom Janeschitzem.⁴⁰

V knjigi je še en slovenski obrazec, ki ga je zapisala druga roka kot KRM-1 in je bil namenjen zapriseganju cestnih nadzornikov. Napisan je le v slovenskem jeziku, nastal pa je najverjetneje za priseganje dveh oseb, ki sta prisegli 27. maja 1771, kar je tudi edini zapis o uporabi obrazca.⁴¹

7. Vsebina

Prisežni obrazec za mestne sodnike, dobesedni prevod nemškega, je standardna prisega za mestne sodnike, kakršno lahko skozi stoletja najdemo v celotnem nemškem cesarstvu in sploh v okoljih s podobno politično-upravno ureditvijo. Primerjava s prisežnim obrazcem za sodnike mesta Kranja (KRA-1), zapisanim dvesto ali celo dvesto petdeset let prej, tako ne pokaže nobenih bistvenih razlik. Obrazca se še najbolj razlikujeta v uvodnem in sklepnem delu. Prisežnik po kranjski prisegi KRA-1 priseže Bogu, kralju, deželnemu knezu in svojemu mestu, prisega za sodnike kranjskih mest pa govori v uvodu le o vsemogočnem Bogu. Temu prisežnik obljubi, da bo pokoren trem stopnjam oblastne hierarhije: najprej cesarju in kralju Francu I. Lotarinškemu, njegovi soprogi – dejanski deželni kneginji – Mariji Tereziji in njunim dedičem, nadalje Reprezentanci in komori v Ljubljani ter nazadnje okrožnemu uradu, sicer prvi nadzorni instanci nad mesti. Formulacija »krajshaubtmano le-te kranske dežele« je na videz nelogična, saj so bili na Kranjskem od leta 1748 trije okrožni glavarji: za gorenjsko, dolenjsko in notranjsko okrožje.⁴² Z oznako »okrožni glavar kranjske dežele« so torej mišljeni vsi trije, v posameznem primeru pač odvisno od tega, v katerem okrožju je ležalo mesto določenega sodnika. Osrednji del prisege govori o zvestem in pravičnem opravljanju sodniške službe in o sodnikovi dolžnosti, da o vseh težavah obvešča nadrejeni instanci, sklepna rotitvena formula z omembo Marijinega brezmadežnega spočetja pa je tipična za 18. stoletje (gl. LJU 1–17, točka 6). Vsebina obrazca KRM-1 kaže tudi veliko podobnosti z drugimi obravnavanimi obrazci, ki sicer niso namenjeni mestnim sodnikom, temveč meščanom in mestnim uslužbencem (npr. LJU-1, LJU-12, LJU-19, NME-1).

8. Pravopisne in jezikovne značilnosti

Pravopis je zelo neenoten in daje vtis, da je pisec za enake glasovne zveze preprosto uporabil črkovna znamenja, ki so se mu tisti hip zdela najprimernejša. Težko je govoriti o kakršni koli doslednosti pri pisanju šumevcev in sičnikov. Upoštevati je sicer treba, da je ohranjeno besedilo 13 ali 14 let mlajši prepis izvirnika. Kolikšen je bil prepisovalčev poseg v pravopis, ne vemo, skoraj zagotovo pa je zagrešil dve prepisovalski napaki: sh za sičnik [s] v besedi čas (zash) in ch namesto sch za šumevec [ž] v besedi persežem (Persechem). Šumevec [ž] je namreč največkrat zapisan kot sch, a skoraj tolikokrat tudi kot s in sh. Morda se je pisec trudil razlikovati med šumevcema š in ž, vendar brez posebnega uspeha. Resda se [š] nikoli ne pojavi kot nemški sch, dvakrat je zapisan kot sh, sicer pa v soglasniških skupinah [šk] in [št] po nemškem zgledu kot sk in st (v dveh od treh pojavitev). Še večjo raznolikost srečamo pri pisanju šumevca [č]: trikrat kot zh, v soglasniški skupini [čn] obakrat kot zn ter kot z tudi pred samoglasniki: po enkrat za, ze in zi. Nemški in bohoričični z sta največkrat rabljena za sičnik [c], ki je v prevzetih besedah štirikrat zapisan tudi s c (Cesariu, Franciscu, Cesarize, Cesarske). Grafem c ima vrednost glasu [k] na začetku dveh besed, katerih začetnici so z njim običajno pisali v nemščini in latinščini (Cranske, Camere). Tudi ch, po nemškem zgledu običajen za zapisovanje fonema [h], srečamo enkrat za fonem [k] (pach). Med sičnikoma [s] in [z] ni v zapisovanju nobene razlike; oba sta dosledno zapisana kot s, razen enkrat (Vſse), kar je hkrati tudi edini primer rabe dolgega ſ. Omeniti kaže še dvojni t v dveh nedoločnikih (bitti, Perloschitti).

Pisanje [Š] in [Ž]

Pisanje [Č] in [C]

Jezik prisežnega besedila ne kaže značilnosti enega samega narečja, prevajalčevega idioma. Prevladujoči končni -o v dajalniku ednine (Vsegamagočnimo, našemo, postavlenmo, temo) ga približuje gorenjščini, ki je prejkone prepoznavna tudi v nekaterih drugih oblikah (kralu, ne men, sležbo, složbe). Značilnosti dolenjščine najdemo v rabi u-ja (vsoku, pravičnu, toku dobru, sturiti) ter zlasti v pridevniku mestni (mejstenmo) in samostalniku Bog (Buh). Narečna mešanica je lahko posledica redakcijskega posega uradnika, ki je besedilo leta 1763 prepisal v današnji obliki.

9. Pomen in vloga v družbenem okolju

Prisežni obrazec za mestne sodnike ima poseben pomen zaradi dveh posebnosti. Prvič, gre za najmlajši slovenski obrazec, namenjen priseganju najvišjih mestnih funkcionarjev – mestnih sodnikov, in za edinega sodniškega ob precej starejšem obrazcu iz Kranja (KRA-1). Drugič, imena sodnikov, ki so po njem prisegli, in datumi prisežnih dejanj so nadvse dragocen pokazatelj pešanja rabe slovenščine ob uradnih in svečanih priložnostih ter krepitve nemščine kot prestižnega jezika v drugi polovici 18. stoletja. Priseganje mestnih sodnikov kranjskih mest v slovenskem jeziku je precej zanesljivo merilo za merjenje družbene vloge slovenščine na Kranjskem v tridesetletnem obdobju od leta 1750 do 1782.

Na Kranjskem brez avstrijske Istre je bilo 13 zgodovinskih mest z mestno avtonomijo, od tega 11 deželnoknežjih in dve privatni: Škofja Loka v lasti freisinške škofije in Kočevje, sprva deželnoknežje, od leta 1667 pa v rokah knezov Auerspergov.⁴³ Med sodniki prisežniki tako, razumljivo, ne srečamo škofjeloških in kočevskih sodnikov, ki so prisego opravili pred svojimi nadrejenimi organi (pred oskrbnikom gospostva Škofja Loka⁴⁴ in inšpektorjem Auerspergovih posesti v Ljubljani⁴⁵), a tudi ne sodnikov deželnega glavnega mesta Ljubljane, kar očitno pomeni, da se je priseganje ljubljanskih sodnikov in županov odvijalo ločeno, po drugačnem obrazcu.⁴⁶ Izvoljeni sodniki, ki so prisegli po nemški ali slovenski različici sodniške službene prisege, so tako prihajali iz 10 od 13 kranjskih mest. Priseganje v nemščini je v knjigi dokumentirano pri sodnikih iz vseh desetih mest, med prisežniki v slovenskem jeziku pa pogrešamo sodnike iz dveh najpomembnejših dolenjskih mest, Novega mesta in Krškega.

O tem, kdo in kdaj je prisegel po nemškem oziroma slovenskem obrazcu, v knjigi ni popolnih podatkov. Kot rečeno, so imena »slovenskih prisežnikov« prepisali vanjo za nazaj vse do leta 1750, imena »nemških« pa le do 1761. A tako, kot niso dosledno vpisani podatki za čas pred letom 1763, manjkajo tudi nekateri vpisi za obdobje po tem letu, ko so prisežniki prisegali neposredno po obrazcih v knjigi. Nazoren primer je Radovljica, za katero ni podatkov o prisegah za celih 16 let, tj. od leta 1757 do 1773.

Slovenske in nemške prisege mestnih sodnikov po posameznih mestih in letih od 1750 do 1782

Kljub pomanjkljivemu vpisovanju prisežnih dejanj je mogoče jasno prepoznati trend vse manjše uporabe slovenskega obrazca in čedalje pogostejšega priseganja po nemškem prisežnem obrazcu, dokler z letom 1771 slovensko priseganje sploh povsem ne preneha. Skupno je zabeleženih 38 prisežnih dejanj v nemščini (med 1761 in 1782) in 25 v slovenščini (od 1750 do 1771), kar predstavlja razmerje 6 : 4. Precej drugačno, veliko realnejšo sliko pa dobimo, če upoštevamo samo enajstletje 1761–1771, iz katerega imamo podatke za oba jezika in za vsa mesta z izjemo Radovljice, skupaj za 9 mest. Nemških priseganj je bilo v tem času 24 ali tri četrtine, slovenskih le osem oziroma 25 odstotkov. Glede na desetletje pred tem, tj. na petdeseta leta 18. stoletja, se je občutno zmanjšalo tudi število mest s »slovenskimi prisežniki«. Od prvotno osmih mest so ostala samo še tri manjša, obmejna in pretežno ruralna: Črnomelj, Lož in Kostanjevica. Ta mesta so obenem zastopana tudi z največ priseganji: Lož s petimi, Črnomelj s šestimi in Kostanjevica s sedmimi. A tudi sodniki iz teh mest so slovensko priseganje med letoma 1766 in 1771 opustili. Domneva, da je kdaj po letu 1771 kak sodnik še prisegel slovensko, a to ni zapisano, je še najverjetnejša za Kostanjevico. Pri drugih dveh mestih je namreč prišlo do zamenjave sodnikov, ki sta oba prisegla nemško (1769 in 1770), za Kostanjevico pa po zadnji slovenski prisegi 20. decembra 1771 o priseganju sodnikov ni več podatkov. Toda zadnji kostanjeviški sodnik, ki je prisegel v slovenščini, je že slabih šest let prej, 24. januarja 1766, položil prisego v nemškem jeziku.⁴⁷

Leti zadnje slovenske in prve nemške prisege po posameznih mestih

Kot je vidno iz preglednice, so sodniki iz vseh kranjskih deželnoknežjih mest najpozneje v 60. letih 18. stoletja ob nastopu službe že prisegali v nemščini. Po slovenskem prisežnem obrazcu so posegali le še posamezniki iz treh malo pomembnih mest na južnem obrobju dežele. Za sodnike petih mest je zadnja prisega v slovenščini izpričana v petdesetih letih (1750–1757); med njimi sta tudi dve veliki in pomembni mesti Kranj in Kamnik. Še pred letom 1750 je slovensko zadnjič prisegel kak sodnik iz Novega mesta in Krškega. Kdaj je prenehalo slovensko priseganje sodnikov iz teh dveh dolenjskih mest ter iz Ljubljane in Škofje Loke, lahko sklepamo glede na analogije. V Škofji Loki, kjer je vsakokratnega izvoljenega sodnika zaprisegel oskrbnik loškega gospostva, se je moglo to zgoditi okvirno sredi 18. stoletja, če upoštevamo prakso sodnikov iz dveh primerljivih sosednih mest, Kamnika in Kranja. Že veliko prej pa so slovensko priseganje opustili v Ljubljani, saj v njeni knjigi prisežnih obrazcev, nastali leta 1619, sploh ni slovenske različice obrazca za mestnega sodnika. Specifičen primer je Kočevje, mestece sredi nemškega etničnega otoka.

Na posameznikovo odločitev, v katerem od dveh ponujenih jezikov bo prisegel, je sicer lahko vplivalo njegovo etnično poreklo, v večji meri kot to pa lokalno okolje in nenapisane družbene norme. Več prisežnikov, katerih imena zasledimo pri slovenskem obrazcu, je imelo nemški priimek, vendar so se, če ne vsi, pa vsaj večina, na Kranjskem že rodili.⁴⁸ Na drugi strani, razumljivo, srečamo »nemške prisežnike« s slovenskimi priimki. V 18. stoletju postane slednje tem bolj pogosto, upoštevaje, da je nemščino obvladalo čedalje več ljudi in da je vse bolj veljala za jezik prestiža, odraz omikanosti in posameznikove družbene veljave. S tem je povezano tudi opuščanje slovenskega priseganja pri novoizvoljenih mestnih sodnikih. Čeprav so vsa kranjska mesta razen Kočevja in Ljubljane kazala sredi 18. stoletja še izrazito slovensko jezikovno podobo svojega prebivalstva⁴⁹ in so mestni sodniki praviloma dobro znali slovensko, večinoma sploh kot materinščino,⁵⁰ so se sodniki drug za drugim začeli odločati za nemški prisežni obrazec. Tipičen odraz tega trenda je, denimo, primer višnjegorskega sodnika Matije Bregarja, prvega, ki je posegel po nemškem prisežnem obrazcu (1763), čeprav se je rodil kmečkim staršem v okolici Višnje Gore.⁵¹ Ni naključje, da so v slovenščini zadnji prenehali prisegati prav sodniki treh majhnih ruralnih mest z izrazito slovensko jezikovno podobo svojega prebivalstva – Loža, Črnomlja in Kostanjevice.⁵² Pri nekaterih posameznikih je pri izbiranju med jezikoma prisege lepo vidna dilema. Kot že rečeno, je Franc Makovic iz Kostanjevice leta 1766 prisegel nemško, a nato leta 1771 spet slovensko. Franc Erberg iz Metlike je leta 1756 še prisegel v slovenščini, v šestdesetih letih pa obakrat nemško. Najbolj zanimiva je osamljena odločitev Janeza Lašiča iz Črnomlja, ki se je 14. marca 1769 odločil priseči v obeh deželnih jezikih, kar je tudi zadnji primer prisege kakšnega črnomaljskega sodnika v slovenščini, ne vemo pa, za katero jezikovno različico prisege bi se Lašič odločil naslednjič, če bi še bil izvoljen.

Slovenski prisežni obrazec za mestne sodnike priča o skromni rabi slovenščine pri najvišjem državnem organu v deželi in je za poznavanje kulturno-jezikovnih razmer na Kranjskem v drugi polovici 18. stoletje pomembnejši, kot se zdi na prvi pogled. Njegov pomen ni le v vlogi »merila« družbene vloge slovenščine v mestnih okoljih. V krog mest z ohranjenimi primerki pisane uradovalne slovenščine posredno priteguje kar 9 od 13 kranjskih mest, namreč vsa tista, iz katerih so prišli izvoljeni mestni sodniki, ki so prisegli v slovenskem jeziku.

10. Literatura