Gor: Vsebina Prejšnji: Ljubljana 1. del (LJU-1–17) Naslednji: Metlika (MET-1–2)
Kazalo
Ker nista znana izvirnika, nadomešča diplomatični prepis nepopolno transliterirana objava obeh besedil iz leta 1899.425
Jest Fortunat Mate persežem Bogu očetu, Sinu inu Svetimo Duhu eno pravo inu čisto persego, de očem to šlužbo enga cegelskega moistra Svestu, skrbnu inu flissek, bres golfije oprauiti, de očem ta nuz inu dobiček tega Gmein Mesta per moje službe, kulker je mogoče fidrati inu obene škode per cegli, per Apni, per Špevtah, per Rištengi, ali koker že bodi, ne sam storiti, ne perpustiti, de bi kdu drugi storuv; de očem na delauce svestu ahtengo dati inu useh Rečeh toku storiti, koker se na eniga svestiga inu flissek služabnika inu cegelskega moistra spodobi, Kaker gvišnu etc.
Jest, Fortunat Matê, persežem Bogu Očetu, Sinu inu Svetimo Duhu eno pravo inu čisto persego, de óčem to šlužbo enga cegelskega mojstra zvestu, skrbnu inu flisek, brez golfije opraviti, de óčem ta nuc inu dobiček tega gmajn426 mesta per moje službe, kulker je mogoče fidrati inu obene škode per cegli, per apni, per špevtah, per rištengi, ali koker že bodi, ne sam storiti, ne perpustiti, de bi kdu drugi storu; de óčem na delavce zvestu ahtengo dati inu vseh rečeh toku storiti, koker se na eniga zvestiga inu flisek služabnika inu cegelskega mojstra spodobi, kaker gvišnu etc.
Vi bodete eno persego Bugu ussiga mogočnimu dolpoložili, jenu per vašimu Pošteinju, dobrumo Jemenu oblubili, tega narsvetlešiga, narmogočnišiga jenu napremaganga Fürsta jenu Gospoda Gospoda Franceta ta drugiga, izvolenga Rimskiga Cessarja, kraila u´Germanji, u´Jeruzalemu, na Ogorskim inu Pemskim, u Dalmaciji, na Hrouaškim, v´Slavonji, v´Galicji inu v´Lodomerji etc. vikši Vajvoda v Esterraichi, Vajvoda v´Burgundji jenu v´Lotringji, v´Zgornji in u Spodni Šlezji, na Štajerskim, na Koroškim inu Krainskim, vikšiga Fürsta v Toškani, v Siebenburgu, Margrafa na Marskim (!) etc. etc. našiga nargnadlivšiga Cesarja, Kraila, Erbča Fürsta inu Gospoda, niegove apostolske Svetlusti inu Erbou; tudi Bürgermaistra inu celiga Magistrata čast, nec inu Pogmiranje napumer si deržati, na usso Škodo, kar je na nas ležeče, gledati, taisto preč odverniti. Dalej čez njeh cesarske kraileve Svetlosti narveči Peršono, ali njeh Erbe inu duželske Gosposke, tudi čez Burgermaistra inu rathne Gospode na nobeno vižo kei striti: narmen pak takšnem Touarštvami ali Skupeizberalšami, v katerih bi kej čez cesarsko krailevo Svetlust, njeh Erbe inu duželske Gosposke, ali čez Bürgermoistra inu Magistrata, tudi čez nuc tega Mesta naprepernešenu inu sklepanu bilu, sse perdružiti inu skupej potegniti: ampak de vi tam, kir bodete od eniga takšniga skrivniga Tovarštua ali Sklepanja kei slišali ali občutili, letu usselej Burgermastra inu rathnem Gospudam brez čakanja napumen daste inu nezamoučate: tudi zadneč vaše Gosposke zapoudi inu poveille u´sih rečeh zvestu inu s´Pokoršeno dopouniti očte, Koker je meni zdej naprederžanu jenu jest po le temu se zadržati sem zavižan bil, letu imam inu očem zvestu inu s pokoršeno toku gvišnu dapernesti, koker gvišnu Bog meni ima pomagati. Amen.
Vi bodete eno persego Bugu Vsigamogočnimu dol položili, jenu per vašimu poštejnju, dobrumo jemenu oblubili, tega narsvetlešiga, narmogočnišiga jenu napremaganga fürsta jenu gospoda gospoda Franceta ta drugiga, izvolenga rimskiga cesarja, krajla v Germanji, v Jeruzalemu, na Ogorskim inu Pemskim, v Dalmaciji, na Hrovaškim, v Slavonji, v Galicji inu v Lodomerji etc. vikši vajvoda v Esterajhi, vajvoda v Burgundji jenu v Lotringji, v Zgornji in v Spodni Šlezji, na Štajerskim, na Koroškim inu Krajnskim, vikšiga fürsta v Toškani, v Sibenburgu, margrafa na Marskim etc. etc. našiga nargnadlivšiga cesarja, krajla, erbča fürsta inu gospoda, njegove apostolske svetlusti inu erbov; tudi bürgermajstra gospoda, njegove apostolske svetlusti inu erbov; tudi bürgermajstra inu celiga magistrata čast, nec inu pogmiranje napumer si držati, na vso škodo, kar je na nas ležeče, gledati, taisto preč odvrniti. dalej čez njeh cesarske krajleve svetlosti narveči peršono, ali njeh erbe inu duželske gosposke, tudi čez burgermajstra inu ratne gospode na nobeno vižo kej striti, narmen pak takšnem tovarštvami ali skupejzberalšami, v katerih bi kej čez cesarsko krajlevo svetlust, njeh erbe inu duželske gosposke, ali čez bürgermojstra inu magistrata, tudi čez nuc tega mesta naprepernešenu inu sklepanu bilu, se perdružiti inu skupej potegniti: ampak de vi tam, kir bodete od eniga takšniga skrivniga tovarštva ali sklepanja kej slišali ali občutili, letu vselej burgermastra inu ratnem gospudam brez čakanja na pumen daste inu nezamoučate: tudi zadneč vaše gosposke zapovdi inu povejle v´sih rečeh zvestu inu s pokoršeno dopouniti óčte. Koker je meni zdej napredržanu jenu jest po le temu se zadržati sem zavižan bil, letu imam inu óčem zvestu inu s pokoršeno toku gvišnu dapernesti, koker gvišnu Bog meni ima pomagati. Amen.
V času, ko je novi ljubljanski mestni arhivar Anton Aškerc prisegi našel (1899), sta bili shranjeni v arhivu mesta Ljubljana. Le za drugo (LJU-19) je navedel točnejše hranišče (fasc. 195),428 a je za njim zabrisalo sledi poznejše preurejanje arhivskega fonda. Moji poskusi, da bi prisegi našel v fasciklih, ki so vsebinsko povezani z njuno vsebino, niso obrodili sadu.429
Po Aškerčevi nedosledno transliterirani objavi (1899) sta prisegi naglo potonili v pozabo. Najbrž sta ju zaradi poznega nastanka prezrla tudi oba mlajša sumarna pregleda slovenskih priseg, Koruzov (1973) in Koširjev (1992).430 Temu, da prisegi nista bili upoštevani v literaturi o zgodovini Ljubljane in na obeh arhivskih razstavah starih slovenskih dokumentov v Arhivu Slovenije (1971, 1982),431 pa je po vsej verjetnosti botrovalo dejstvo, da sta izvirnika že dolgo pogrešana.
O zunanji podobi priseg ne vemo ničesar. Ker Aškerc ne navaja, da bi bili sestavni del kakšne rokopisne knjige, je šlo skoraj gotovo za samostojna dokumenta ali za del kakšnega spisa. Da vsaj obrazec za meščana ni bil zapisan v knjigo, kaže zlasti njegovo tedanje hranišče – v registraturnem fasciklu.
Za prvo prisežno besedilo LJU-18 je Aškerc dobesedno navedel datacijo: Den 24. December 1785 ist obstehendes Jurament abgelegt worden. 432 Ne vemo pa, ali je prisežnik Fortunat Mate prisegel ob starejšem obrazcu ali je prisega nastala povsem na novo.
Nekaj težav povzroča datiranje drugega obrazca, meščanske prisege LJU-19. Ker je v njej navedeno ime cesarja Franca II., vsekakor ni »iz l. 1791«, kot pravi Aškerc,433 ampak je lahko nastala šele leto pozneje, ko je cesar Franc zasedel prestol za umrlim Leopoldom II. Prisežni obrazec so prevedli, prepisali ali zgolj priredili iz starejše predloge. Po njem je priseglo devet meščanov, katerih imena je Aškerc prav tako objavil: »Podpisani so: Jakob Mally, Val. Nouak, M. Košak, Mat. Suhadounik, Andr. Hitti, Tom. Sichel, M. Pirz, Luka Khern, Georg Suppan (ki je vse tovariše podpisal).«434 Datuma prisežnega dejanja ni navedel, verjetno pomotoma, tako kot se je uštel pri letnici: 1791.
Datum nastanka prisege je bilo treba najprej iskati med znanimi datumi sprejemov novih ljubljanskih meščanov. Toda izkazalo se je, da navedenih oseb niso sprejeli v meščansko skupnost hkrati, pa tudi nobene od njih šele v času Franca II. (1792–1804). Sedem od devetih jih je namreč dobilo meščanske pravice že v letih 1782, 1786 in 1787,435 za druga dva ni podatkov. Njihova prisega cesarju Francu II. predstavlja torej samo potrditev zvestobe novemu vladarju, ki so jo morali navedeni, tako kot vsi drugi meščani, opraviti kmalu po nastopu Francovega vladanja. Zadnje se je bolj verjetno zgodilo šele po njegovi izvolitvi in kronanju (5. oziroma 14. julija 1792), manj verjetno pa v mesecih pred tem, po smrti cesarja Leopolda II. (umrl 1. marca).436
Obe besedili sodita med službene prisežne obrazce in sta po vsebini precej skromni standardni vdanostni prisegi.
LJU-18 – Prisega opekarskega mojstra je kratka, datirana osebna prisega Fortunata Mateta, ki med drugim navaja nekaj opekarskih izrazov in prisežnikovo zavezo, da bo nadzoroval podrejene delavce.
LJU-19 – Prisežni obrazec za meščane je dobesedni prevod tiskanega obrazca »Burger=Eid« še iz časa Jožefa II., ki ga najdemo v več slovenskih mestnih arhivih.437 Sestavljen je bil tako, da so vanj glede na lokalne razmere, od mesta do mesta različno, z roko vnesli imena mestnih organov. Obrazec se v osnovi ne razlikuje od starejših meščanskih prisežnih obrazcev iz 16 in 17. stoletja (KRA-1, LJU-1). Od razlik kaže poudariti, da se zdaj ne govori več o zvestobi katolištvu, ob vladarjevem imenu pa so navedeni vsi njegovi naslovi. Med prevajanjem obrazca v slovenščino so v Ljubljani precej skrajšali naštevanje vladarskih naslovov, saj za mnoge dežele ni bilo niti ustreznega slovenskega izraza. Tudi vladarjevo ime so času ustrezno prilagodili novi stvarnosti: namesto Jožefa II. novi cesar Franc II.
Ker poznamo prisegi samo po Aškerčevi nedosledno transliterirani objavi, je težko soditi o pravopisu izvirnikov. V zvezi z njim je Aškerc navedel zgolj: »Izvirni listini sta pisani z bohoričico.«438 Sodobne grafeme je pri prepisovanju uporabil samo za šumevce, (vse) drugo pa pustil očitno nespremenjeno (npr. flissek, bres, oprauiti, Gmein), le da je dolgi ſ prepisal kot navadni s (prim. prisego NME-1). Fonem [v] je zapisan tudi z u (oprauiti, ussiga), nemške črke w pa najbrž ni bilo. Zanesljivo je Aškerčeva modifikacija naslov prisege LJU-19 »Burgarska prisega«, saj je njen prevajalec besedo prisega lahko zapisoval le kot persega. Jezik obeh besedil kaže tako dolenjske narečne poteze (kulker, toku, Bugu) kakor gorenjske (Svetimo Duhu, koker, s pokoršeno), pri čemer je izraziteje dolenjsko obarvano besedilo LJU-19.
Obrazec za meščane iz časa Jožefa II. so prevedli v slovenščino v vseh mestih, kjer se je za to pokazala potreba. Zelo zanimivo bi bilo primerjati prevode, če bi se jih ohranilo več, tako pa poznamo poleg ljubljanskega (LJU-19) le še enega, zapisanega med letoma 1796 in 1799 v Novem mestu (NME-1).439
Vzporedna objava nemške predloge ter ljubljanskega in novomeškega prevoda v transliterirani obliki
Obrazca dokazujeta, da v kranjski prestolnici slovensko priseganje meščanov in nižjih mestnih uradnikov ni prenehalo v prvi polovici 18. stoletja, kot bi lahko domnevali, če zanju ne bi vedeli. Prisega LJU-18 je prva in edina prisega opekarskega mojstra iz naših mestnih okolij in samo še dopolnjuje širok nabor prisežnih obrazcev za ljubljanske mestne uradnike. Pomen prisežnega obrazca za meščane LJU-19 pa je predvsem ta, da priča o zapriseganju meščanov v slovenskem jeziku v času, ko je slovenščino kot občevalni jezik čedalje bolj izrivala nemščina, od leta 1784 tudi formalno uradni jezik monarhije. S to prisego se Ljubljana postavlja ob bok Novemu mestu in Ormožu, kjer je slovensko priseganje meščanov potrjeno še po letu 1800.
O pogostnosti slovenskega priseganja pri ljubljanskih meščanih bi veliko laže sodili, če bi imeli na voljo kakšno referenco, zlasti nemške prisege z imeni ali številom oseb, ki so po njih prisegle. Kaj pomeni devet prisežnikov, leta 1792 ali malo zatem podpisanih pod slovenski prisežni obrazec, lahko tako sklepamo predvsem iz znanih podatkov o prisežnikih in iz analogij. Osem od devetih se jih ni znalo podpisati, morda pa je bil deveti, ki je vse podpisal, sploh samo mestni uradnik in ne prisežnik. Vsi razen Sichla so imeli slovenski priimek, po poklicu pa so bili mali rokodelci (vrvar, pilar, pek, sodar) in gostilničarji.440 Nikjer ni rečeno, da so to vsi ljubljanski meščani, ki so zvestobo novemu vladarju prisegli v slovenščini. Morda je šlo za več takšnih skupin prisežnikov, toda delež prisežnikov v slovenščini je bil v primerjavi z onimi, ki so prisegli nemško, prejkone majhen.441 »Zunanja germanizacija«, povezana s prestižem, je verjetno potegnila za seboj tudi takšne, ki so znali slabo nemško, vendar so se odločili za nemški prisežni obrazec iz prestiža, ker niso hoteli zaostajati za someščani.
Transliterirana objava brez komentarja:
– Aškerc, A.: Slovenski prisegi iz ljubljanskega mestnega arhiva. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko IX (1899), str. 73–74.
– Gratzy, Oskar: Laibachs Bürgerschaft von 1720 bis 1786. Mitteilungen des Musealvereins für Krain XVI (1903), str. 88 [str. 70–88].
– Imenik Mestjanov deželnega glavnega mesta ljubljanskega. (Od leta 1786 do leta 1867). Verzeichniß der Bürger der Landeshauptstadt Laibach. (Vom Jahre 1786 bis zum Jahre 1867.). Laibach : Gedruckt bei Josef Blasnik. V: Sporočilo o triletnem oskrbovanji mestnih opravil v Ljubljani od junija 1864 do maja 1867. Bericht über die dreijährige Administration der Communal=Angelegenheiten in Laibach vom Juni 1864 bis Mai 1867. Laibach : Gedruckt bei Josef Blasnik, 1867.
– Pohl, Walter - Vocelka, Karl: Habsburžani. Zgodovina evropske rodbine. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1994, str. 352, 353.
– Umek, Ema (ur.) idr.: Iz roda v rod. Pričevanja o slovenskem jeziku (Publikacije Arhiva SR Slovenije, Katalogi, Zvezek 5). Ljubljana : Arhiv SR Slovenije, 1982.
– Umek, Ema (ur.): Slovenščina v dokumentih skozi stoletja. Razstava ob 25-letnici samostojnega delovanja Arhiva Slovenije. Ljubljana, 8. do 17. februarja 1971. Ljubljana : Arhiv SR Slovenije, 1971.
– Vrhovec, Ivan: Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih. Kulturnohistorične študije zajete iz ljubljanskega mestnega arhiva. Ljubljana : Matica Slovenska, 1886, str. 279, 281–282.
Gor: Vsebina Prejšnji: Ljubljana 1. del (LJU-1–17) Naslednji: Metlika (MET-1–2)