1. Revijalno objavljene pesmi (1919–1922)

Kazalo


1.1. Uvod

Razdelek obsega prepis vseh revijalno objavljenih pesmi Antona Podbevška, ki so trenutno v evidenci (brez posmrtnih revijalnih objav). Razvrščene so kronološko po datumu objave, natančnejši podatki so zabeleženi v opombah k posameznim pesmim. Objave je mogoče časovno zamejiti med letoma 1919 in 1922, večinoma pa so pesmi izšle v Domu in svetu, pa tudi v Treh labodih, Kresu in zagrebški reviji Plamen. Kratko obdobje revijalnega objavljana je gotovo ena najznačilnejših potez Podbevškove literarne poti. Del objavljenih pesmi iz tega časa je pesnik kasneje v bolj ali manj predelani obliki vključil v zbirko Človek z bombami. Izrazito vpadljiva zunanja posebnost teh objav je zapletena struktura nad- in podnaslovov pesmi in ciklov. Prepis skuša zanimive posebnosti izvirnih objav ohraniti, kolikor je le mogoče.


1.2. Prepis


NOČNA TRAGEDIJA S KAPTOLSKE ULICE1

O, moje oči so se svetile kakor dvoje avtomobilskih

                                                                     luči.

Šel sem na holmu mimo knezoškofijske cerkve z dvema stolpoma

in tedaj sem spoznal, da sem človek, ki sili na dan

                                                           iz zemlje.

Moje koščene roke so se vzpenjale proti nebu kakor

                                                       ona dva stolpa.

O, in nebesa so tako svinčenojasno gledala kakor da

                         pričakujejo, da prevalim zemljo iz

                                                       njenih tečajev!

   O!




Iz cikla: Na razpotju.2


Traverze.3

V vinograd mojih zlatih sanj sem se vrnil. –

O, že davno sem imel za sabo peščeni Tagliamento, –

Hotel bi, da bi se vedno vzpenjal nad prepadom, –

Kako nično mi je postalo domotožje, o, jaz sem povsod doma, –

In bila je noč, tresla se je zemlja od topovih strelov kakor v omedlevici, –

utrinjali so se plameni in rakete, o Conegliano, cvetoče mesto! –

In padale v pšenična polja in razrušeno mesto. –

Stal sem na platformi tovornega vlaka in lokomotiva me je vlekla v gorečo daljo. –

O, jaz sem povsod doma – kaj mi mar zemlja, ki me je rodila, in vsi

           moji najdražji – in nikjer, jaz, bog!  –

In vozil sem se proti Piavi, mimo eskorte v blatu in dežju, –

           laški ujetniki, sajaste čelade, pred njimi žena z belo haljo, –

In nad mojo glavo motorno drdranje aeroplanov in iz bližnjega

           stolpa regljanje strojnih pušk. –


— † —




Iz cikla: Na prerijah.4


Ali vem?

Koštrunčki – oblački, oj kam mi hitite?

Ptički – pijančki, oj kam mi letite?


      Na ekvatorju stojim in moja senca pada na vse štiri strani neba.

      Hipno se čutim močnega in slabega, rdeča kri mi curlja iz srca.



Strmenje.

Kletko imam, pa nobenega slavčka.

Sedlo imam, pa nobenega vrančka.

Runo imam, pa nobene kraljice.

Gosli, toda nobene strune.


— † —




O prerijskem bivolu (Kakor suličast tempelj so njegovi rogovi.) 5


Bol.

Na moje okno trka ptič droban.

     "Bela ženka s koso ostro kosi vsak dan."

Vsak dan maj v dušo mojo sije.

     Kragulji kljujejo srce, bele ženke ni je.

Ptič droban z jutranjo zarjo odletel je.

      Dušo mojo so objele sence, molk v njej bel je.



Molk.

Breze volnene košuljice so slekle.

"Kaj je z mojim rožmarinom, dèkle?

Ali ga še zalivaš z bolnimi solzami?

V noči grabiš tèmo z vitkimi rokami?


Ne zalivam ga z bolnimi solzami,

Ne grabim v noči tème z vitkimi rokami,

V moje srce bolečine legle so in mraki,

Kakor ranjene košute – pogledi moji plahi.



V mesečini.

Ko so padli name mraki, sem hitel k svoji tenkolasi ljubici v črn grad.

Z razpuščenimi lasmi je prihitela k oknu, bil na ustnih smeh ji mlad.


      V parku, zavitem v noč, vodomet šumljal je in srce mi tolklo bolno.


Vrgla se je koprneča na moje prsi in sem se zagrebel v obleke njene toplo volno.



Noč.

Že ptički žvrgolijo in zelena prihaja pomlad.

Toda zame ne prihaja, kakor tudi bi jo rad.

Ne sveti mi več solnce, legla tèma je na njo že.

Na njenem vrtu ne klijejo več zame svetle rože.



Tantalinada.

Vem pa, da bom prišel domov v noči,

Ljuba moja, nikar ne tuguj, ne joči!


In če bo iz mojih srčnih ran tekla kri,

Ne vrzi se mi v naročje, mi v njem ne umri!


Ker, dekle moje, samo en trpeč obraz poznaj,

In na tem, ko telo viselo je na križu, žolt smehljaj!


— † —




Iz moje nenatisnjene knjige Granatna njiva. Iz cikla: Noč (Gavran).6


Ob dnevu vpoklica na kolodvoru.

Okoli mrzlih in skoro votlih hrbtenic so se ovile

otročje roke in vpile :

                                      "Oče!"


Otrla so si telesa kakor v megli pot – in od nekod so se čuli stroja siki kakor kače

klopotače.

                                      "Bog hoče ..."


O roke, ki ste otipavale navzlic dnevu na križ pribito telo in njegovo glavo sklonjeno!


                                      "Izpolnjeno?"


Lokomotiva je vrgla po sebi vihrajočo svojo grivo in očete so spremljale solzne oči otrok.


                                      "O Bog!"



Veneči rožmarini.

"Kaj ti je, prešerna deklica, da nas ne zalivaš ?" spraševali so brhki rožmarini.

"Ej molčite, paglavčki, zvečer vendar pride fantič k svoji ljubici v vas!"

"Le čakaj, zanikrnica, da se solnčni žarki zapleto v krinolino strini!"

Deklica je šla po kanglico in zalila rožmarine, k njej fantič je vriskal na glas.



V samoti.

Bel list je dobila in v njem, da je padel, hrabro se boreč za domovino in cesarja.

Zameglilo noseči se je pred očmi, videla je še, da trepečejo vrhovi gabrovih dreves.

Zvečer se ji je zdelo, da je potrkal na okno, in ko je pogledala v noč, je svetila

                                                                                                  že zarja.

Proti jutru je bridko zaplakala in njena materina bol je umrla v vejah vitkih brez.



Hipoteza bolnega kraljeviča.

Njene grudi, bele kakor mleko, bi privil k sebi in kakor jagnje jo poljubil na labodji vrat.

S tresočimi se ustnicami bi poiskal njenih, žejnih, in objele bi jo moje drgetajoče roke.

Stala bi poleg pšeničnega polja, v katerem pirujejo maki škrlatni, in zrla bi si v oči.

Omamljena bi si zakrila obraz z lasmi in bi pustil, da jo iz ranjenih prs moja srčna kri

                                                                                                               oškropi.

Tedaj bi se vzbudili škrjančki, ki bi spavali, in lesk krvi bi šinil na polja otroke.

V labirintu mojih sanj bi se vzbudili kolibriji in odpeljal bi jo v svoj kraljevski grad.


— † —




Iz cikla: Megle (Konji belci).7


Titanova serenada.

V kostanjevem vrhu je žvrgolel slavček, vsa se je tresla in zataknil sem si za klobuk

                                                                                                              rože rdeče.

"Srčna njena kri lepi na njih in kakor bol so," mi je rekla, ko so me preklinjale

                                                                                                              roke drhteče.


              V krvavo mesečino je pel, skrit za zelenimi listi, pa imel bi raje, da v noč.

              "V dnevu sem mrtev," so zasanjala z gor vame strmeča okna kmetskih koč.


              "Na tej zeleni veji je moja sreča," sem si rekel in pretreslo me je skoz mozeg

                                                                                                              in kosti.

              Iz teme so rastle črne perotnice, silni udar s krili in mislil sem na njene oči ...


Mlinska kolesa so škropila in se vrtela enakomerno, valovi hiteli v daljavo in jaz

                                                                                                              vriskal v noč.


— † —




Iz cikla: Lilije (Matador).8


Rdeča lilija.

O, kako mi drhti in joče vse krvavo od ran, vedno bolno srce, v zlomljenem

      hrepenenju po solnčnih livadah in gorskih grebenih, kjer stojijo

kakor v snu mračni gradovi (in jih zakrivajo hrasti in jelke radovednim očem).

                                               V enem teh sem se tudi jaz rodil.

      Na belih perotih svoje duše sem nosil že pol sveta, toda,

ko se ruši v prah in pepel bedno moje telo, ki se zvija kakor jegulja

      v bolestnih krčih, se jokam kakor z zastrupljeno kroglo zadet orel

                                               in se grabim za prsa, ki jih krvavim.

Vendar če bi mi nudil angel miru strup v srebrni čaši, ga ne bi pil!     



Žolta lilija.

Ko so plavali labodovi beli nad oblaki, oj oblaki sivimi, svinčene so bile jim

      peruti in oslepilo jih je solnce, h kateremu so hrepeneli.

Ko pa je padla nanje noč in so se zavili v njen žametni plašč, so otožno

      davorijo o solncu in o mraku drvesom vitkim zapeli.


— † —




Iz cikla: Na prerijah.9


Ah Bog, da nisem godec in ženska.

(Blaznega pastirčka večerna molitev.)

Veseljački-oblački, danes pa ste se stepli kakor bi bili žganjarčki-pijančki!

Grmenje, tulenje in tepež, ej kako tiščijo v staji drug v drugega

                                                                           dekletca, moji – jančki!


— † —


Himna o carju mavričnih kač.10

   Peljal sem se na motornem kolesu s hitrostjo splašenih in do krvi pretepenih človeških misli.
Bliskoma so zginjale vasi, mesta, gozdovi. Rdeče so bile pokrajine kakor škrlat:

       (Popolnoma nag, sem nizko letel v zraku, lahno veslajoč z ogromnimi perotmi,
     in v meni je rastla želja, da bi se že skoro dvigal med peklom in nébesom.)
                     Volčjo temo so razsvetljevali bliski in v fati
              morgani, ki se je naglo skrila za oblake s skoki
              vrečastega kenguruja, sem zagledal prepade, ki so
              se vrtali v zemljo kakor lijaki, jezerske gladine, ki
              so se zdele kakor orjaška gibljiva zrcala, drevesa z
              njihovimi vejami kakor človeške roke, – v njih
              vrhovih so gnezdile najrazličnejše opice, – velereke
              z njihovimi pritoki kakor pravljične kače z mladiči,
              puščave kakor velikanske zakurjene peči, vulkane
              z bruhajočo lavo kakor ognjeni vodometi, sla­pove,
              ki so se zdeli kakor vedno se lomeči stekleni
              svedri, železniške viadukte, ki so bili kakor jezdeci
              v oklepih, kolodvore kakor mravljišča, in z njihovimi
              križastimi tiri kakor brizgalnice, tvornice kakor
              retorte z epruvetami, smodnišnice kakor viseči
              pizanski stolpi, cirkuška mesta z donebesnimi, ozkimi
              hišami, ki so se zdele s svojimi okni kakor ustne
              harmonike, – ravnokar je žvižgal veter po ulicah
              in jih zavijal v megle.

   Tedaj sem se pogledal, in z grozo v lesketajočih se kameleonskih očeh sem
videl, da so me držale objetega številne mavrične kače – toda jaz sem se dvigal
še hitreje, kakor na glavo postavljen zračni vrtinec, njih v čudnem ognju svetlikajoče
se meduzine glave z baziliskovimi očmi so se odmikale od mene in predirale s svojimi
pogledi kakor meči moje vedno nemirno srce, ki se je zdelo kakor reflektor – temo
pred seboj sem videl razsvetljeno kakor bi imel na prsih pritrjeno električno luč,
– in že sem jih videl, ko so se s svojimi dletastimi zobmi zasekale v moja prsa, ki
so se mi zazdela kakor nezaklenjen tabernakelj, lomile in zastrup­ljevale hostije v
mojem ciboriju.
   (Vztrepetal sem od bolečin, vendar si nisem pokril vlažnih svojih oči z rokami.)
   In naenkrat sem se videl gorečega, spremenjen čuvstveno kakor v okamenelo
letečo veverico, moji tenki in mehki ženski lasje so plapolali v vetru kakor zastavice,
roke in noge, ki so se zdele kakor prebodene, in peroti so bile kakor žive plamenice,
– in ko sem prijel z gorečimi rokami ostudno belouško, ki mi je stiskala grgrajoče
grlo in ki sem jo vrgel v velikem loku od sebe, sem začutil okoli vratu na dolgi
verižici visečo srebrno piščalko, dar belih vil rojenic.
   (O, tedaj sem vedel, da sem bil nekdaj kakor jagnje, ko so bile moje misli kakor
v vetru ugašene baklje in sem hotel življenje proč vreči kakor plašč z ramen!)
   In trepetajoč v svoji notranjščini kakor vitka breza v burji in viharju sem
mrzlično rekel gnusnim kačam: “Dajte mi okostnjaku zrcalo, da se vidim!” In od-
govorile so mi s smehom, bolnim do blaznosti: “Ti, ki se zdiš duševno antilopa in
telesno krastača, poglej v daljo in se boš videl!”
   (Mislile so, da bom rekel, da se mi zdi moja s krvjo oškropljena lobanja kakor
nebesa, dragoceni kamni v trnjevi kroni okoli glave kakor zvezde, možgani moji
kakor oblaki, meso kakor zemlja, žile kakor vodovodi, kosti kakor gore, potne
kaplje kakor jezera, lasje kakor drevesa, in solze v mojih očeh kakor morja.)
   Toda moj hrbet, ki je bil že upognjen kakor koščena palma, se je stegnil kakor
zlomljen lok, zagrabil sem kakor v sanjah srebrno piščalko in jo dal v drgetajoča
usta. Ob žvižganju iz nje, ki je šlo skozi mozeg in kosti, so pričele besneče in leveče
se kače s plesom, – ovijale so se me, stegovale napihnjene vratove, ki so brodili
malo preje po moji krvi, in sikale s svojimi dolgimi, razcepljenimi jeziki. In videl sem
pod seboj še v ognjenih plamenih velikanske krokodile, ki so hlastali po meni, mastili
se z mojim mesom in kostmi, – curki moje krvi so padali v makova polja – in sebe,
kakor da sem izstreljen, vedno više in više se dvigati. Iz moje glave so pričeli leteti
kondorji, orli, sokoli, slavčki, škrjančki in cel roj ptičev. In sem si rekel: “To so
moje misli!”
   (Zakrili so nebo nad mano.)
   In oblaki so se gnetli v svojih ohlapnih oblačilih kakor črede steklih slonov,
začeli so udarjati silni gromi in videl sem temo nad seboj na gosto posejano z
ognjenimi strelicami.
   (Zdelo se je, da se podirajo svetovi. Nekateri ptiči so se pričeli spuščati okrvav-
ljeni na zemljo, drugi so leteli v zračne dalje kakor preganjani.)
   In že so šli bliski z nazaj zakrivljenimi ostrinami skozi mene, ki sem bil že ves
kakor v bengaličnem ognju, – kmalu sem se zdel skozi in skozi prestreljen, toda
jaz sem še vedno in še hitreje letel in žvižgal na srebrno piščalko, dar belih vil
rojenic, in mavrične kače so dvigale meduzje svoje glave in se mi priklanjale.
Tedaj sem naenkrat zagledal v svoji levi roki vladarsko žezlo, ki se mi je zdelo
kakor papeška palica, prenehal sem z žvižganjem in pričel peti s svojim tenornim
glasom.
   (Preveč sem se že navadil strupa in hotel sem jemati neprenehoma večje in
močnejše doze.)
   Kače so se kakor besne zakadile v moja prsa, lizali so me ognjeni jeziki, krokodili
hlastali po meni, leteli iz moje glave ptiči, gromi udarjali, in vrtali me bliski, jaz
vedno trpeči pevec pa sem pel kakor še nikoli, in z utrinkom zvezde repatice sem
spoznal, da ne bom s svojim nebeškim petjem nikdar prenehal.
   (Vedel sem, da sem pričel z viharno uverturo svoje najnovejše opere.)
   In zazdel sem se še kakor lok v svojem naglem poletu po zračnih bivakih, ki
so se mi zdeli kakor orjaške gosli.
   (Vsa narava me je spremljala in vprašal sem se: “Kateri kapełnik je še kdaj
lepše pričenjal?”)

   Bled kakor angel sem sedel na motornem kolesu, na katerem je bila prižgana acetilenska
svetilka in ki je drvel kakor blazen vrag skozi dremotno razsvetljeno prestolico, pogreznjeno v
nočno spanje.



Črna lilija.11


Iz globeli.

Kolo življenja me je vrglo med zdivjane ljudi, ki so delali z mano kakor s steklim

psom, gonili me iz bolnic v zaprašene pivovarne in zapuščene dvorce, kjer so dihali

vame ječni, padali poleg mene na tla božjastni in se zvijali v krčih in krilili             

z rokami kakor orumenelo listje na posušenem drevju umobolni.


Železna kača me je vozila iz kraja v kraj, v zimi sem se tresel mraza kakor

trepetlika, v nočnem času sem degradiran stal na straži, podnevu nosil polena

v drvarnico in spal na golih deskah, jedel pa sem v jutru in večeru kavo,

grenko kakor pelin, opoldne korenje in juha, in vedno mislil, kako bi se

do sitega najedel. (Živci mori so bili kakor v deroči strugi ozki čolni.)


Vedno pa sem hodil kakor crkajoča mačka v zdravniške sobane in iskal

usmiljenja, kazal živinskim ljudem s srebrnimi zvezdami nago in koščeno

svoje telo, nakar se je pričelo večno trkanje po hrbtu in merjenje toplote,

in sanjal sem o pomladi, toda ta je bila za deveto goro, in odšel sem kakor

zaklet jetnik na svoje delo, solnce pa je žgalo bledi moj obraz.

                                        (Kako bi mogli zrakoplovi iz svojih lop?)


Bednega človeka moje trnjevo življenje se je vleklo iz oaze v samum, kakor

karavana zlih duhov, v ječi so se stiskala k mojemu telesu ostudna, v največji

nagoti po delu smrdeča telesa, – mršavi obrazi, ki so me gledali pomilovalno

in kričeče v svojih bolečinah, nad nami se je razprostiralo sinje nebo, jaz pa

sem strmel celo noč in do jutra v štiri stene in strop.


— † —



Električna žoga.12

(V mesečni noči v družbi čudežnih rajskih ptic, ki so me obkrožale, sedečega v nočni srajci
z dolgimi in širokimi rokavi v mojega očeta hiši in pele o meni, morskem svetilniku.)

Štiri razsvetljena okna so v me strmela, ko sem se odpravil iz mesta kakor po tipkah
klavirja in sem se oziral v oblačno nebo. In sem si mislil: O, kdaj Ti bom enak, nebeški
slikar? Kar zjutraj naslikaš, spreminjaš vsak trenutek, včasih celo naenkrat razkosaš z
nožem belo platno, poškropiš ga s curki svoje krvi in pokriješ z viharjem svoje duše.
In že sem slišal odgovor, kakor da govori k meni brneč brzojavni drog: Kolikokrat si
                                           si že stopil na glavo, ali veš?

Samo na njo ponosno in z bičem v rokah, ki najbrž ne bo nikdar vedela, da sem jo ljubil,
sem mislil, na njene bele roke, ki me mogoče objemajo v sanjah, njena alabastrova prsa,
iz katerih bi bolan pil kakor iz vrča, njene črne lase, o katerih se mi zdi, da segajo do tal
in ki bi me v opojnih nočeh pokrile, da ne bi več videl večnokrožečega solnca, njeno vitko
telo, ki bi se žejno naslajalo z mojo krvjo, ki je kakor šampanjec in ki bi ji jo ponudil v
zlati čaši. Zasovražil pa sem bolj kakor kdaj bledo ljubico, ki hodi za menoj z opotekajočimi
nogami, da se vrže suženjsko v prah pred menoj in me prosi z objokanimi očmi za ovel
nagel v moji gumbnici. In že sem stal pod gigantskim slavolokom modrijanov od vstvarjenja
sveta, ki je še vedno brez strehe in skušal pasti v nje, ki so gledali svojo okolico s plešami
na glavah in s čeli kakor bi gledal globokobrazdaste njive. Stal sem ravno na levi strani
slavoloka in ko sem se videl kakor otroka, ki sem že metal mlinske kamene proti nebu,
sem se počutil silno nesrečnega. Bilo pa je nekaj nenavadnega, ko sem videl, da mi kame-
               niti pogledi vseh modrijanov pritrjujejo in me pomilovalno ogledujejo.

Odbil sem se od prvega modrijana na levi strani slavoloka

kakor da sem električna žoga

in

priletel v modrijana na desni strani.

Od tega sem se zapet odbil

in

odletel v modrijana na levi strani

in

odbijal sem se navzgor

vedno v kotu 45°.


In

ko

sem

bil

že

precej

visoko

v

zraku,

sem

nenadoma

zagledal

korakati

skozi

slavolok

milijonske

množice

bojnih

ljudstev

iz

vseh

delov

sveta,

oboroženih

od

nog

do

glave.

Šli pa so v presledkih  in vlekli so se v neizmerne daljave kakor velikanske sive kače.

Ravno je posijal mesec

in

gledal sem nizke, koščene ljudi,

ki so korakali v trinajststopih,

zemlja je votlo donela pod njih umerjenimi koraki

in

od neba se odbijalo njihovo orjaško bojno petje.

Spremljale so jih številne vojaške godbe in kadar je prenehala ena, je pričela druga.

(Vseh godb pa je bilo več tisoč.)

Na čelu so jim jezdili vojvode na iskrih konjih vrancih

in z golimi meči v rokah.

Nepregledne so bile vrste tovornih avtomobilov,

na katerih so bile naložene strojnice

z municijo

orjaških

topov,

ki so jih vlekli težki konji,

in ogromnih

tankov,

ki so se pomikali kakor velikanske želve.

Veličastno

sliko

so izpopolnjevale

na

trenskih

vozovih

sedeče

družine

kakor

žene,

dekleta,

otroci

in starčki,

krdela

zrakoplovov,

ki so krožila

v zraku

kakor

velike

ptice

ujede

in na morju

vseh

vrst

bojne

ladje,

torpedni

čolni

i. t. d.

In

sem

se

vzpenjal

vedno

kvišku

in

kvišku

in

spletal

mrežo,

rdečo

od

svoje

srčne

krvi,

jaz

mrežopletalec,

in

že

sem

prišel

do

poslednjega

modrijanov.

Rabeljsko se mi je zasmejal v pozdrav,

ko sem se počutil popolnoma svobodnega

nič več se nisem mogel odbijati kakor da sem električna žoga,

temveč potegnil sem k sebi čudodelno lestvo,

ki sem si jo spletel s svojo krvjo, svetlikajočo se kakor rubin,

vrgel jo na nevidno steno v zraku

in

začel plezati po njej,

ki je postala trdna kakor bi bila iz najboljšega pletiva.

(Pod menoj neskončno brezdno in nad menoj brezmejno nebo.)


“Zame ne živi nobena rožica na svetu, nobena dušica, nobena zvezdica,” sem si zatrjeval
z brezprimernim peklom v srcu in s slastjo ogledoval britev, s katero sem si hotel prerezati
na zapestju bolno utripajoče žile. Takrat sem naenkrat zagledal v daljavi vrsto delavcev
z žvižgajočimi in v solncu blestečimi kosami, ki so se vzdigovale, padale, dolge in ostre
vratove proti meni namenjene in se mi bližale. Sedel sem v visoki travi in za svojim
hrbtom sem imel v tla zasajen drog z mrežo za metulje. In ko sem imel ta prizor iz svojega
mladostnega življenja v najrazličnejših barvah pred očmi, kakor bi gledal v spektrum,
sem se vprašal: Ali sem dovolj močan, da se mi ne bo zvrtelo v glavi, če se ozrem v
                                      mračne dežele, ki so že za mano?

ČAROVNIK IZ PEKLA.13

(SEDEM DNI PRED RAZSULOM BIVŠE AVSTROOGRSKE ARMADE, OB FELLI ZA ŠPANSKO BOLEZNIJO
UMRLEMU TOVARIŠU, ENOLETNEMU PROSTOVOLJCU PODDESETNIKU STANKU STARCU.)

               Stal sem že proti večeru na prostranem pokopališču in med­tem, ko sem gledal
         brezizrazno z griča v dolino pod seboj, kjer se je leno valila reka in so se vrstili
         predori, vsekani v žive skale, si mi govoril šepetaje, kakor da se ne pogovarjaš
         z menoj, temveč z mrtvimi, spečimi po zanemarjenih grobeh: “Samo eno misel
         imam in ta je črna kakor netopir, ki naju obkrožuje. Meni, ki vidim povsod samo
         umiranje, se zdi, da ne bom nikoli prišel iz tega solnčnega kraja, ki je sicer lep,
         doma pa je vendar najlepše! Zakaj, odkar sem videl nešteto rumenih lobanj, suhih
         skoro kakor puškino kopito, posušene roke in noge, kakor bi gledal travnate bilke
         in sem slišal berača z gramofonom, se ne morem prepričati, da ne bom izdihnil v
         daljni zemlji in me ne bodo pokopali na tujem brez sveč in duhovnika. O kaj bo
         neki naredila moja plavooka ljubica, ki me ima tako rada, pa bo slišala nekega
         jesenskega dne, da sem umrl?” Smejoč se kakor hijena v Tvoj trpljenja polni obraz,
         sem Te naenkrat prekinil: “O, kje ste moja detinska leta, ko sem še spuščal ladjice
         v potoček in zmaje v zrak, streljal na lok, igral se razbojnike, lovil metulje in pri-
         sluškoval v gozdovih ves zamaknjen ptičjemu petju?! V meni plamte pisani spomini
         kakor bakle, goreče v temni noči, pa gledam samega sebe, kako sem stal vsako leto
         enkrat pri vrtilnici, ki so jo obkrožale množice ljudi, – doneli so neprestano eni in
         isti zvoki – večkrat tudi sam zajahal konja ali leva, pa sem se vozil v vedno enakih
         krogih. O kje so že tudi moja zrelejša leta, ko sem že kot mladenič otvoril spre-
         hajajočo se šolo za pionirje, vodil tovariše kakor pav svoj rep in jim govoril, da se
         vidim poševno stoječega na hribu s piščalko v ustih, pa da piskam v najviharnejšem
         slogu, da se podirajo brzojavni drogovi, hiše ob cesti, zvoniki po mestih?!” Tvoje
         zbegane oči so me gledale vprašujoče, jaz pa sem resnobno zopet ozirajoč se
         proti nizkemu, rdečemu nebu, kjer so se videla čudna nebeška znamenja, govoril že bolj
         samemu sebi kakor Tebi, ki si bil vedno kakor harfa, ki ji je pričelo ubirati mehke
         strune lepo dekle: “Ti deviški moj otrok že zopet strmiš vame kakor v kakega
         nenavadnega božjastneža, jaz pa Ti še rečem, da že vidim naše parnike z vrlimi
         mojimi mornarji, ki mi prepeljujejo na moj brezžični brzojav stotisoče naših
         izseljencev, parniki plovejo proti državam zlata in jekla in se vračajo z mojimi
         ljudmi, ki so se šolali v tujini. Vijejo se že vlaki z zastavami, na postajah regljajo
         številne strojnice v pozdrav in že drve orjaške lokomotive globoko v notranjost
         moje države proti že znanim vojaškim zbirališčem!” Izpod oblačnega neba se je
         nepričakovano vsula silna ploha in že sva molče stopala v zasedeno mesto. Ko sva
         šla mimo velike cerkve, si rekel, še vedno očitno preplašen nad mojim nerazumljivim
         vedenjem: “Že dolgo nisem bil v cerkvi, kaj šele pri maši, stopiva noter!” In sva
         vstopila in ogledovala sva vnovič od strelov razpraskano cerkveno ladjo, še nedavno
         vojaško skladišče, vzunaj je razsajal vihar. Ti pa si začel v zadregi: “Kako lepa je
         mlada kapitanka, ki stanuje nasproti Tvojega bivališča!” In sem mu rekel: “Ali že
         veš, kaj se mi je zadnjič pripetilo, človeku s planetov? Slonel sem na oknu svoje
         sobe in kresale so se mi dinamitne misli kakor iskre pri bengalični lokomotivi s
         slabim premogom. Kmalu sem začutil v sebi glasbo in se vdal docela božanstvenim
         zvokom, omahnil na divan in zaprl trudne svoje oči. Kako neznatne v primeri z
         mojimi so se mi zazdele svetovne simfonije! Zvoki pa so postajala glasnejši in
         naenkrat sem se zdrznil, ker v mojo veličastno se je mešala neka druga slabejša,
         ki je bila bolna v svojem poletu. Kakor v sanjah sem dvignil pogled na balkon, čez
         katerega se je razlivala mesečina. Ni bilo dvoma, sedaj sem razločno slišal. Nekdo
         je igral v sobi klavir, na balkonu samem pa je stala kapitanka v beli obleki in igrala
         vijolino. Vsa okolica, ki se je zdela, da spava, je drgetala opojnosti. Tedaj pa se je
         oglasilo v mesečino mačkino mijavkanje, zdelo se je, da je zadela nekje kosa ob
         svežo travo in cvetlice. Vijolinistinji so padle gosli iz rok, kriknila je in zginila z
         balkona. Povsod je zavladala stroga tišina, jaz pa sem še dolgo čul krčevit njen jok
         in si mislil: “Ali že zopet poljubuje in moči s solzami fotografijo svojega moža, ki so
         ga ujeli sovražniki?” In ko sem gledal še njeno vitko postavo, ki se mi je zdela vsak
         dan bolj skrivnostna, sem jo vzljubil z vso svojo mladeniško dušo in se tudi že
         zgrozil, ker ali morem sploh biti zvest in za koliko časa?! Pred mano na kolena so
         že padale najlepše blede ljubice, ker so gledale v meni utelešena vsa ona čustva,
         ki jih imajo ljudje ob godbi in plesu, jaz pa sem šel mimo njih z ledenim svojim srcem
         in se jim režal v hirajoče obraze, ker sem že davno obupal nad njihovo nedolžnostjo
         in se mi je hotelo tudi brezkončnega trpljenja. Hočeš, da Ti povem prispodobo?
         Zdim se kakor črn, ogromen vrag, jaz Ibrahim Ahmed, knez Sicilije in Afrike, ki
         je dal svoje žene žive pokopati, noseče razžagati, hčere pomoriti, kakor hitro so
         bile rojene, – 16 deklic, ki so jih skrivaj odgojili, je dal pomoriti kakor hitro
         je zvedel o njih, – ki je dal pred svojimi očmi osem bratov zaklati in svojega naj-
         dražjega sina Abud Agaba ravnotako pred svojimi očmi obglaviti, ki je dal v svoje
         veselje ministre, dvornike, tajnike po več skupaj sežgati, ali v vreli vodi potopiti,
         ki je lastnoročno 500 ujetnikom s svojo sulico prebodel srca, jih dal navezati
         v ovratne verižice in obesiti na vrata svoje sobe!” Z nepopisno grozo v očeh in tresoč
         se po vsem telesu si rekel: “Bojim se, da si živčno bolan!” Tedaj pa sem Te prijel
         za roko in rekel: “Ali vidiš?” In tudi Ti si videl naenkrat oživ­ljene oltarje, pričele
         so goreti sveče, svete podobe na stenah in stropu se pregibati, kakor tudi kamenite
         podobe, pred­stavljajoče križev pot, vsa cerkvena ladja je bila razsvetljena, taber-
         nakelj v ognju, bandera v plamenih, pričeli so vstajati mrliči iz grobov in polniti
         cerkev, naenkrat sva zagledala še mašnika pred oltarjem, pozvanjati ministranta, –
         bila je sveta maša. Hotela sva se ubraniti strašne slike, mrtvaških obrazov, ki so naju
         obdajali, pokrila sva si spačen obraz z rokami, vendar slike niso izginile, prikazivali
         so se filmi pred najinimi zastrtimi očmi in gledala sva zemeljsko oblo, na kateri je
         mrgolelo ljudi najrazličnejših plemen in so se pobijali in grizli kakor volkovi, da bi
         mogli živeti, – vsi deli širnega sveta so bili v ognjenih plamenih. Ko se je nama
         prikazivala svetovna zgodovina od pričetka sveta, sva kmalu opazila številne genije,
         ki so hodili neutrudljivo daleč pred svojimi narodi in so mislili, da bodo živeli večno,
         ali pa najmanj več tisoč let, pa so bili mrtvi že po nekaj stoletjih. Videla pa sva še
         nekatere blazneže, ki so si izmislili v svojih donebesnih poletih, da žive naenkrat
         po vseh kontinentih in to v tisoč in tisoč izbranih človeških telesih, žarečih kakor
         solnce in da ne bodo nikoli izumrli, če pa bodo, bodo šele ob vesoljnem potopu.
         Ko sva gledala s svojimi steklenimi očmi, premišljajoč o minljivosti vsega mogočega,
         še one z ogromnimi lobanjami, sivimi lasmi in velikimi srebrnimi bradami, ki so se
         istovetili z zemeljsko oblo, in že zopet one strašnejše duševne velikane, ki so govorili
         o sebi kakor o vsegamogočnem stvarniku ne­doglednih nebes, vseh neizmernih delov
         sveta in vseh brez­brežnih morij, sva pozabila, kako je nama ime. K temu se je pri-
         družilo sprva komaj slišno, potem pa vedno glasnejše in močnejše orglanje s kora,
         ki je izzvenelo v orjaško godbo. Ves omamljen sem dal roki z mrtvaškega obraza in
         v sredi med človeškimi skeleti zagledal njo, ki sem jo oboževal že nekaj dni. In sem
         pričel kričati v svoji vznemirjenosti, da bi prevpil godbo: “O moja kapitanka,
         kapitanka!” In me je slišala in se je obrnila s svojim pojočim glasom mirno, dosto-
         janstveno k meni, stoječim pod cerkvenim korom: “Che cosa volete signor?”
         Pobegnil sem iz cerkvene ladje na ulico, spustil se v blazen tek proti svojemu
         stanovanju, preskočil po več stopnic in že planil v svojo sobo, ki se mi je zazdela
         kakor grobnica, kjer so me pozdravile številne rože z mrtvaškim svojim vonjem,
         črni zastori, spuščeni do tal, – moje zastave, zagrebel svoj beli obraz v posteljne
         blazine in jokal kakor otrok. In vendar sem jo videl prosečo: “Kje se mudiš moj
         najdražji, da ne prideš položit svoje kodraste glave na moja drhteča, polna prsa
         in si neusmiljen ne poželiš, da bi me pokrile tvoje roke in noge?!” Ti pa si že
         stal bled kakor stena na pragu in se tresel razburjenja, ker si me naenkrat razumel v
         mojih zadnjih vzdihljajih in klical: “O, zdaj vem, da so Tvoje kompozicije najbolj
         rdeče, kadar umiraš!” Vzunaj je razsajal vihar, padal dež, udarjal grom, utrinjali se
         bliski in v vse to se mešalo divje grmenje topov. Takrat se je tudi zaslišalo iz
         spodnjih častniških prostorov igranje na klavir, razbrdan ženski smeh in krohot
         kakor bi se oglašale goneče se krave, pijano moško petje. V svoji peklenski bolesti
         sem še opazil, da je bila vsa narava kakor orjaška otožna godba, ki se je ovijala
         kakor rdeč pajčolan nage, koščene plesalke, ki je plesala v popolni temi, ki so jo
         razsvetljevali topovi streli, v sredi milijonskih sovražnih si armad, stoječ z eno
         kurbirsko svojo nogo v dolini in z drugo v gori, enega naj­strastnejših zemeljskih
         plesov, tango.

     In Ti postavljam pričujoči spomenik, izsekan iz žive skale in obdelan surovo, ker se mi zdi, da Ti bo več
povedal kakor izlikani, in ki govori samo navidezno več o meni kakor o Tebi; ker jaz vem, da če bi še živel
in videl svoj spomenik, postavljen od mene, bi presenečen vzkliknil: “To sem vendar jaz, moji duševni boji,
vse to sem jaz speval!” O, tako pa si že takrat, ko sem jaz napol živ korakal po široki cesti med gorami mimo
sokolovega mesteca, ležal pokopan na ravnoistem pokopališču, odkoder sva pred par meseci opazovala oblake,
v katerih sva gledala konjenico, ki je šla kakor vihar! Vlekli smo se v daljavo kakor čreda preganjanih vol-
kov, za nami sovražnik, kakor se nam je zdelo. Pet noči sem že ležal na prostem ob stražnjih ognjih, ves
garjast sem strmel v nebo, – zdelo se je s svojimi meglami ravnotako raztrgano in bolno, – mimo je drvel
tren, topništvo, oklopni avtomobili, korakale so dolge kolone utrujenega vojaštva. Spremljali so nas na celi
dolgi poti gavrani s kričečimi, čudno pobarvanimi glasovi. Ob cesti so ležali mrtvi konji, med njimi onemogli
ljudje, govoreči vse mogoče jezike, nad glavami so brneli zrakoplovi, – ravnokar se je zaletel pri spuščanju
na tla eden izmed njih ob bližnje drevo in pričel goreti s tako bliskovito naglico, da ko smo prihiteli k njemu,
smo našli že samo ogrodje in sežgano letalčevo truplo, – na naši levi strani pa so hiteli proti državni meji
dolgi vlaki, pri katerih so bile še strehe zasedene od bežečega vojaštva. Videli smo jih, kako so pri predorih
trumoma padali na tla in je šel vlak čez nje, železno in zategnjeno žvižgajoč. In sem za trenutek pomislil,
kaj bi bilo, če bi tudi jaz, ki tako besno sovražim samega sebe in ki sem predstavnik naroda, katerega svo-
bodoljubni bratje prebivajo v največji državi na svetu, ravnotako bedno poginil! Saj ne vé še nobeden, da
sem, noseč v svojih nemirnih prsih načrte za več sto let, prehodna točka, skozi katero bodo morali vsi tisti,
ki letajo po zraku in hočejo biti silni. Karabinko na hrbtu, sem korakal v prvi bataljonovi vrsti, – imeli
smo v sredi trobentarja, ki nas je spremljal, – vsi drugi smo pa prepevali narodne koračnice in tresla se
je zemlja pod našimi nogami in donel zrak naših popevk. In ko sem med petjem pomislil, kako nas bodo
sprejemali zvečer na naši domači zemlji z lampijoni, obsipavali s cvetjem in objemali, sem sklenil,
da ko bom
šel poln ran na razmesarjenem telesu in obdan z neštevilnimi kačami v deželo, kjer citrone cveto, se
bom pomudil tudi na pokopališču, kjer so našli Tvoji zemeljski ostanki večen počitek in kjer naju je zalotil
lepega majniškega večera razdivjani vihar, in bom mislil na Te, ki Ti ni bilo usojeno, da vidiš vstajenje svoje
domovine in ne vzklikaš več kakor jaz s svojo lucifersko glavo: “O telo, ječa moje duše!”



O PILOTU V ZRAKOPLOVU ŠT.... Igračke iz mojih detinskih let. 14


Tihožitje.

Jegulja: "Skril se je med vrbje pretkani kačji pastir?"

Veverica: "Čuješ trkanje ob drevo – žolna se je spravila

nad žir?"



V jutru.15

... Gledal sem ptiče, ki so se prišli kopat v reko,

in so potem oživljeni zleteli proti nebu.



V oživljeni temi.

_  _  _  _  _  _  _  _  _  _  _  _  _  _  _  _  _

Sanjal sem na samotni klopi in ko sem odprl trudne svoje

                                                                        oči,

svetila med raztrganim je drevoredom, nedaleč proč od

                                                                 mene,

električna obločnica.

(Zdelo se mi je, da je med drevjem skrit našemljenec

                                            s svetiljko v roki.)



Raketa o polnoči.

"Ali sem večno padajoča zvezda?"

"Si, in tvoja je tudi cesarska cesta."



Romanca o kurtizani.

Ob mojem 16. letu.

Noč je.

Vetrič veje kakor bi sanjal in tema ovija tvoje noge

                                                         otročje.

Pri meni si.

Deklič ti moj, sloneč na majih prsih, tabernakel svojega

                                                         srca odkleni si!

Rožmarin zeleni.

V zraku se zibljejo beli golobčki in nad njimi jastreb leti.

"Živeti hočem!" spreleti te kakor električni tok.

"O, ti moj Bog!"

Tvoje srce slišim tolči.

"Ljubim te!" šepečem in z mehko roko zastreš mi ustna:

                                                         "Molči!"

"Pripoveduj!" poljubi tvoji govore.

Deklič ti moj, le smehljaj se in mi kaži svetle zobe !



Na vožnji.16

V noči se peljem z brzovlakom.

   Potniki večinoma spe. Vlak drvi, kakor obseden,

                      začrtano svojo pot.

Vsa lokomotiva je v iskrah in dimu in kadar vriskne,

   so žvižgi podobni izproženemu torpedu.

tudi jaz drvim začrtano svojo pot in vriskam z vlakom!



Šel sem mimo neke vile.17

Ali ni zapel razposajen slavček v smrekovem vrtu, češ,

                           glejte mene angleškega lorda?!

Najbrž je zopet mislil (včasih ni imel niti ene misli), kdaj

                           ga zavijejo bele roke v mrak morda?



Večer v velikem mestu.

Ogrnjen v črn plašč, korakam s poskakujočim mozgom

   po ulici razsvetljeni in ljudstva polni.

In zvoni električna, drveča v rdečih lučih, in slišim,

   da pozvanja tudi v oblačnih srcih.

O, in zazdim se, da sem jaz ta električna, ki gre

   kakor klin in pred katero se vse umika!

In zavijam v proslule ulične vrtilnice in se veselim, –

ker nima nobeden mojega obraza!



Rdeča kletka

V kletki imam sokola.

Trudno poveša peroti sive, samo bistre oči mu žare.

V mraku pa zaigram na kitaro, zapojem in pozabljam na

                                   solzne te zemlje gorje bleščeče.

Sokol buta s prsimi in glavo ob stene in se zaletava s pe-

             rotmi sivimi zopet ob stene – rosno rdeče.


        


S puško v rokah hitim v daljo.

... In se bliskovito mečem na dan skozi srčni svoj vrelec

... in kjer priletim ob tla (najprvo z dušo in potem s

                                                         telesom),

        se postavim zopet na noge, jaz – ostri strelec.



Na širokem morju mornarjeva dumka v jutru, ko je padla slana na zelene travnike. (Ki se mu je zdela kakor cis na violini.)

Čez obzorje so se vlekle megle :

   "Odpiraj kamrico dekle !"

Posijal je mesec in so se do nagega slekle:

   "Odpiraj kamrico dekle !"

Oblačilca v rokah, so proti vzhodu stekle :

   "Odpiraj kamrico dekle !"

Blagoslavljal sem jih demimondke ubegle:

   "Odpiraj kamrico dekle !"

Ob jutranji zarji so našle naju pijana te megle:

   "Odpiraj kamrico dekle!"



S sprehoda.

"Kam?"

,,Nad zvezde in zrak, ki je poln opojnih gospodičen megel,

in jih plodim, da izkrvavim in jih več ne spoznam.

Porednice kratkokrile me zadrgnejo v svojih kodrastih las

šumečo svilo

in me ne spuste iz svojih gosto natkanih mrež."

"Jež! "

"Volkodlak vas potiplji, le brijte norca iz mene, vse me

boste nekoč zapustile,

vem pa, da mi bo ostala samo ena zvesta!"

"Ah, povej nam človek, katera ti je o zvestobi zapela?"

"Vitka je kakor topol, srebrnolasa kakor breza, črnooka

kakor noč, beloroka kakor dan, rdeči tulipani pa so

jo krstili za ženo belo."

"Ta je tvoja nevesta?!"


____________


— † —


PLESALEC V JEČI.18

Veseljaškemu, samo za motorje vnetemu prijatelju Cirilu Justinu, s katerim sem govoril po tele-
fonu na progi Kranjska gora – S. Vito in ga spoznal kot takega po treh letih.

        Zdelo se mi je, da že zopet sedim na siro-
        mašnem stolu pri svoji delavni mizi, opazujem
        s zatisnjenimi očmi svojega bolnega telesa po-
        skakujoče sence na steni in mislim na nizko
        hišo, v kateri je nastanjen moj generalštab, na
        mizi pred menoj generalka, načrtana po mojih
        večletnih izkušnjah, šestila, ravnila, kotomeri in
        premišljam o vseh mogočih načinih bodočih
        bitk. V sredi telefonskih aparatov in brezžične
        postaje pa se neprestano vprašujem: Ali naj
        pomagam steči lenemu mnogonožcu ali tudi
        ne? Plinovo svetilko, visečo pred menoj na
        pajčevinastem stropu, komaj še vidim, v slajše
        sanje še zatopljen po kadečem se plinu in ča-
        kajoč, da ugasne ta čudna luč, z njo pa tudi
        jaz, ki sem pravkar sedel v glavnem mestu v
        neki plesni dvorani in v skritem kotu, navi-
        dezno omamljen od zaužitega vina, motril dam-
        sko kapelo, ki je svirala najopojnejše komade.
        O, in videl sem plesati napolnaga dekleta in
        fante, žene in može, starke in starce, ki so ple-
        sali tesno združeni, kakor bi bili mesečni, za-
        kaj komaj so se dotikali tal z nogami, godba
        pa je igrala neprenehoma. V zaprtem prostoru,
        ki so ga medlo razsvetljevale električne žar-
        nice v lampijonih, ki so prepregali v najraz-
        ličnejših barvah nagosto stene in strop, sem
        kmalu zavonjal smrad po razpadajočih mrli-
        čih in bilo mi je, kakor bi zašel v javen
        bordel. Tedaj pa me je že proti jutru nena-
        doma predramil kričeč strel iz neposredne bli-
        žine, ki sem pravkar opazoval najlepšo izmed
        damske kapele, prelepo čelistinjo z rdečo rožo
        v črnih laseh, omamljajočo tudi mene s svojim
        glasbenim orodjem in s svojim kačjim telesom.
        Pomel sem si v naglici zlepljene svoje oči in
        planil k zamreženemu oknu, ki sem ga dosegel
        s težavo. Nedaleč proč od njega, pri izhodu vo-
        jaškega taborišča je ležal v vrtnih gredah med
        belimi rožami stražni vojak s prestreljeno gla-
        vo, kri je lila iz razmesarjenc lobanje in rde-
        čila tla in cvetlice, oškropljene še z možgani.
        Poleg njega je ležala na razritih tleh puška, s
        katero si je obupan končal svoje mlado življe-
        nje. Stresel sem se po celem životu, kakor
        bi šel skozi mene električni ok in držal sem
        se še dolgo zamreženega okna in videl vojake,
        ki so med smehom in kletvami zavili okrvav-
        ljenega mrliča v raztrgan šotorski plašč in ga
        odnesli v mrtvašnico, ki je bila vedno polna
        človeških skeletov.

        Bilo mi je, kakor bi bil šel mimo sijajno
        razsvetljenih letoviščnih palač, v katerih se
        svirajo opojni komadi in v katerih so dnevno
        na sporedu maškeradni plesi, ker lomil sem si
        prste, kakor bi že davno prenehal biti opica
        in šel sem s podvojeno močjo na delo v svo-
        je motorske delavnice. V tem pa so se tru-
        doma odprla vrata dobro zapahnjene celice in
        službujoči četovodja se je zadrl nad mano:
        "Hej, ti črni, nori hudič, vstani, na sprehod
        boš šel, za pogrebom! Seveda, vedno bi ležal
        na pričnah in strmel nekam v praznino!" Vstal
        sem, kakor bi sanjal in po dolgem hodniku
        prišel na sveži zrak, ki sem ga začel krepko
        vdihavati. Bil je lep, solnčni popoldan. Stopil
        sem v vrsto z drugimi jetniki, ki so jim bila
        lica upadla in suha, da se je zdelo, kakor bi
        nosili voščene maske, in odkorakali smo v dvo-
        stopih proti oddaljeni mrtvašnici. Ko smo pri-
        korakali kakor ovce s pastirjem na določeno me-
        sto, je stopal opičji nadporočnik od vojaka do
        vojaka in ko je prišel do mene, se je zadrl s svojim
        hreščečim glasom : "Vi osel, kam ste pa za-
        pravili bluzni gumb? Vi svinja!" In se je vsula
        nad mano ploha ogorčenih kletvin, nakar je
        prišel vojni kurat in z njim jokajoča mrličeva
        mati in hči, ki sta prispeli z brzovlakom iz
        glavnega mesta. Mrtvaški sprevod se je začel
        pomikati proti cipresnemu pokopališču, kjer se
        je vrgla postarna mati pred izkopano jamo in
        pričela tuliti za svojim edinim sinom kakor vol-
        kulja, ki so ji ugrabili mladiča. Njena mlada
        hči, ki je bila lepa vkljub številnim solzam, ki
        so ji tekle po bledem licu, pa ni mogla prenesti
        vrtajočega pogleda črne krste, stopila je par
        korakov v stran in se krčevito jokaje oklenila
        lesenega spomenika na bližnjem grobu. Stari
        vojaki, ki so bili že dolgo kakor stroji, so se za
        trenutek spomnili svojega daljnega rojstnega
        kraja in svojih domačih, ki pa nič več ne mo-
        lijo zanje in videl sem natančno, da so se tudi
        njihove oči orosile. In ko so začele padati ve-
        like in suhe zemeljske grudi na krsto, ki je nekaj
        časa votlo donela, so morali prijeti za roke v
        solzah se kopajočo mati, da se ni vrgla na
        krsto, ki se je pa že ni več videlo. Stal sem
        nedaleč proč od jame, ki je še vedno imela od-
        prto svoje žrelo in čutil, da trepetajo v skritem
        joku razburkana srca skoro vseh pričujočih,
        kakor bi bili postali njihovi živci najdrobnejše
        strune. V tem trenutku je pridirjal mimo poko-
        pališča s silnim ropotom tovoren avtomobil, na-
        ložen z drvmi, in s svojim drdranjem igraje pre-
        tulil presunljivo jokanje matere in hčere. Tudi
        meni so že silile solze v oči, ko pa sem v na-
        slednjem hipu zaslišal še vojaške trobente glas
        v avtomobilovi smeri, sem začutil v sebi orja-
        ško silo, ki se je še stopnjevala in sem si rekel:
        "O, kako brezbrižno gre življenje svojo dolo-
        čeno pot. Solnce, ki bo v kratkem doseglo ob-
        zorje, bo sijalo še vedno naprej, kakor da se ni
        nič zgodilo!"

        Proti večeru je ponehala strašna vročina, ki je valovala tudi v mojem ozkem prostoru
kakor pijana, pozabil sem na trudno ležanje na golih deskah, občutil sem naenkrat silneje kakor
kdaj neznosen glad in žejo, da bi si načel lastne roke in razgrizel žile v njih, ki so mi utripale ka-
kor bolniku. Tedaj mi je tudi prišla na misel daljna primera o meni, resničnem vodometu. Leno
sem se povzpel k zamreženemu oknu in opazil jezero, v katerem so plavali prazni čolni, ko pa
sem začuden pogledal bolj pozorno, sem spoznal, da sem gledal megle, v tem pa sem že opazil, da
zgubljam zavest, toliko trpim duševno in telesno. V naslednjem hipu pa sem nenadoma zagledal in
zaslišal na milijone žen, oblečenih črno, ki so s solzami v očeh, vročimi kakor goreča lava,
zastonj klicale cesarja, ki je sedel kakor orangutan na zlatem prestolu, obdan od vitkih žen, ki so
jim bila telesa prožna kakor vzmeti in od hijenskih ministrov. "General, usmili se nas, umiramo!
Vrni nam naše može, naše sinove, naše hčere, v kolikor že niso poginili! Ne daj, da pademo na
tla še me onemogle kakor v bližajoči se jeseni orumenelo listje z dreves in žalostno poginemo!"
Z enako, toda še bolj pretresljivo prošnjo so se obračali k njemu sivi starčki, ki so se zdeli s svo-
jimi palicami kakor šepajoči strahovi in so že mislili, da se nikoli več ne povrnejo v življenje. Cele
pokrajine v notranjosti širne države so se zdele kakor mrtve, žene oblečene v črno, pa so se zvi-
jale v bolestnih kričih kakor jegulje in prosile: "General, usmili se nas, glej goreče in krvave bojne
poljane!" Toda dolgo niso v odgovor nič slišale, ko pa so klečoče okoli prestola dvignile solzne
svoje oči k njemu, so prebledele, da so bile bele kakor stene, zakaj na prestolu je sedela, ogrnjena
v maršalsko uniformo njegovega veličanstva bela žena in se začela peklensko hihitati. In gorelo je
še naprej na vseh koncih in krajih in padali so, kakor zrela pšenična polja pod srpom pridnih žanjic,
celi polki najlepših in najboljših mož, žen, otrok in starčkov, vsak najmanjši košček zemlje se je
zdel kakor skrit vulkan, ki je začel nenadoma bruhati. Velikanski smrtoglavec je razprostrl svoja
krila tudi nad notranjost velike države, žene okoli zlatega prestola so bile kakor voščene sveče,
ki vrtoglavo ugašajo v burji in viharju in bolj kakor kdaj sem slišal mozeg in kosti pretresajoč
klic: "General, usmili se nas, glej goreče in krvave bojne poljane!" Od nekod sem naenkrat za-
slišal violino, približevala se je noč s svojo močjo. Začel sem se spominjati svoje brezskrbne mla-
dosti, ki je kakor živa pripovedka. Poslušal sem zamaknjen marsikaterega pastirja, ki je izvabljal
svoji piščalki otožne glasove. Včasih, ko sem stal na samotnem hribu in je zahajalo solnce, se mi
je zdelo, da vidim v požaru cele pokrajine. Ista primera mi je prišla na misel, če sem se povzpel
v stolp in sem videl v plamenih vso svojo okolico, ki se je zdela, da se podvrtana izproža v zrak.
Ko sem hodil ob poznih večernih urah v drevorede, kjer se je pošastno začelo zvijati drevje v
nenadnem poletnem viharju, sem imel utis, da se razposajeno lovijo drug drugega nočni duhovi.
Večkrat sem tudi zašel v bukove gozdove, na posekanem prostoru je lila skozi odprtino v velikem
loku bleda mesečina, ki se mi je zdela kakor nebeška harfa, in sem potegnil z roko preko srebrnih
strun, da so me omamljali prelepi glasovi do nezavesti. Ko sem gledal prebujajočo se naravo vsak
dan od druge strani, bi hotel umreti, toliko razkošja in slasti je bilo v meni. V najneznatnejšem
vetriču sem gledal prizore, o katerih se navadnim ljudem ni niti najmanj sanjalo. In skoro nevem,
kdaj je prešla moja govorica v petje, spominjam se pa še dobro, da je bil takrat moj obraz kakor
vulkan, oči so metale bliske, kakor bi bile električne luči, moje - mišice so se pregibale, kakor bi
divjali v meni potresi, izogibal pa sem se ljudi, kakor bi bili gobavci. In ko sem imel vstvarjeno
svojo prvo skladbo, sem začel skakati kakor brezumen po svoji sobi, žvižgati, smejati se, hoditi
po vseh štirih in izpuščati iz svojega grla radostne glasove, ki so bili podobni padu kakega mo-
gočnega slapa, ki si je ravnokar odprl pot skozi na videz neprobitne pečine, da sta prihitela vsa
začudena oče in mati in me povprašujoče ogledovala. Ko sem se učil v zemljepisju imena rek in
mest, dežel in narodov, se mi je zdelo, da sem že potoval po teh pokrajinah in bilo je temu davno,
zakaj spominjal sem se natančno lege, prebivalstva, klime, flore in favne in še celo kopico drugih
znamenitosti, da sem se slednjič že povpraševal: "Kdo pa sem jaz?!" in zdelo se mi je še najbolj
verjetno, da sem neutrudljiva solnčna ptica, leteča od vzhoda proti zapadu, opazujoča živa in
mrtva bitja naše zemeljske oble in vse prisrčno pozdravljajoča. Spominjal sem se, kolikokrat sem
se že močan, kakor sem bil, nekdanji nočni sprehajalec, bridko razjokal, da so bile moje roke mokre,
kakor bi tudi na nje padla nočna rosa, in sem po cele dneve in noči strmel v daljo, bolan na
duši in telesu. Potem pa sem se zopet počutil močnega, kakor bi bil lev, kragulji pa so neprestano
kljuvali na meni, ki sem se zdel še vedno priklenjen. Sanjal pa sem ponoči tako opojno, da sem se
prebudil ob zori kakor iz nezavesti in vsaka moja bohotna misel je bila kakor v temni noči kakega
ozkega in nebotičnega stolpa žirafina glava z žarečimi reflektorji. Na svojih jutranjih izprehodih
sem se zazdel še kakor električni kolovrat, ko sem gledal tvorniške dimnike iz katerih so se spu-
ščali proti nebu oblaki zadušljivega plina, leno valečo se reko, ki se je odevala z meglami in ob njej
stoječe številne mline. Z drgetanjem po vsem telesu pa sem mislil na dejstvo da opevam z vsako
najmanjšo mislijo samega sebe. Srečaval sem različne otroke in že mi je šinilo v glavo: To sem
jaz!" In prihajali so mi naproti starčki, ki so se šli sprehajat, žene, ki so nosile na glavi v bližnje
mesto mleko v pisanih jerbasih, može, ki so odhajali na delo na najrazličnejše strani in vedno mi je
nekaj reklo: "To sem jaz!" In ko sem gledal hiše pred seboj, reko, polja, škrjančka nad poljem,
travnike, gozdove, ki so se ob parobkih šibili pod težo gavranov, gore, in opazoval vso svojo oko-
lico v jutranji zarji, mi je zopet nekaj reklo: "To sem jaz!" Ob takih prilikah sem bil pijan lastnih
misli, ki so se bliskoma vzpenjale k oblakom kakor izstreljene puščice in letele k tlom kakor na
hitri vožnji brzojavne žice ob železniškem tiru. Najlepše pa sem pel v cerkvi, ki se je dvigala proti
nebu kakor velikanska skupina kristalov in klicala: "Kvišku srca, zlasti še vi, ki letate po zraku!"
V njeni očarljivi notranjosti so goreli lestenci, mrgolelo vse polno najraznovrstnejših ljudi, jaz pa
sem stal v kaki stranski ladji in mislil na oni daljni čas, ko bodo stopali po končanem mašnem
opravilu pridigarji na prižnico in bodo prebirali ljudem moje kompozicije namesto evangelijev.
Petje s kora, ki se mi je zdelo, da je kakor angelsko, je že davno obmolknilo, zato pa sem jaz še
vedno slišal nevidno godbo in prisostoval kot mladič veličastnemu koncertu svetovnih kompo-
nistov, ki jih nisem poznal niti po imenih. In ko sem šel domov mimo kavarne, v kateri so ravno
igrali biliard trije moški, sem nehote začel misliti na naše glavno mesto kjer sedijo v kavarnah pri
različnih časopisih bledi ljudje z ogromnimi lasmi in velikimi kravatami. Ali naj še pristavim, da
sem začel odkritosrčno pomilovati vse predstavljene in še neznane postajenačelnike z njimi pa
tudi vse mogoče človeške zmaje, sedeče po knjižnicah, kjer sem jih tolikokrat videl? In že zopet
sem hodil slednji večer po široki državni cesti na nočne izprehode proti bajkepolmim goram, marsi-
katerikrat pa sem se zazdel, da sem obseden od božjega, še večkrat pa hudobnega duha. O, in
kolikokrat se mi je prevabljivo zahotelo, globoko zatopljenemu v samega sebe, da bi splezal na
bližnji brzojavni drog, stopil na žico in se brez vsakega droga, ki bi mi uravnaval ravnotežje,
spustil v blazen tek, da bi obmolknili, kakor bi odrezal, zapozneli pivci, prihajajoči iz veselih krčem
in iz vsega grla vriskajoči, strahoma se prekrižavali in bi jim vstajali lasje v nenavadnem strahu,
ko bi me videli dirjajočega po žicah in pojočega o ljudeh, ki sploh ne žive na tej zemlji, temveč
se od zore do mraka in še v spanju mude na potovanju okoli nebeških zvezd! Ko pa bi prišli domov,
bi pripovedovali, tresoči se po vsem telesu o pojoči prikazni, družina, ki bi se vzbudila, pa bi se
neverno smejala njihovim pripovedim. Še večkrat pa mi je prišlo na misel, da bi se spustil v nočni
zrak, kakor kaka nenavadna ptica, samo bal sem se, da se zavem v nebotičnih višavah in pričnem
padati kakor blisk v brezdna pod seboj. Tedaj me je predramilo iz mojih opojnih sanj trobentanje, ki
je klicalo izven taborišča mudeče se vojake k počitku. Violinista že davno pisem več slišal, bilo mi
je, kakor bi gledal neizmerne bojne poljane, pokrite s trupli ljudi in živali, čez nje pa se podijo na
spenjenih konjih nočni duhovi in izginjajo nekje v daljavi. V tem se mi je zazdelo, da leži poleg
mene na golih deskah nekak mož v črnem plašču, ki se je pa v svoji notranjosti rdeče zasvetil,
kadar se je premaknil kakor ležeča mačka. Pomirjeval sem samega sebe, da še vedno sanjam,
toda ko sem stegnil svoje roke v smeri proti njegovi glavi, sem opazil, da se mu svetijo oči ka-
kor žareče oglje in da ne sanjam. In je spregovoril s porogljivim svojim glasom, ki mi je šel skozi
desno stran kakor dolg in oster meč iz najboljšega jekla: "Ali veš, ti večni in sveti popotnik, ki
te je vrgla zemlja iz svojega naročja začetkom dvajsetega stoletja, v dobi najstrašnejših sve-
tovnih vojn, kar jih je kdaj videlo človeštvo od vstvarjenja sveta, da ne boš čez leto dni nič več
slišal trobentača?!" In je še rekel: "Ti, ki se zdiš kakor zvezda stalnica, ki jo še niso zapazili ljudje,
ali te nič ne pretrese žalostno dejstvo, da te bodo šele takrat spoznali, kadar ne bodo več videli
tvojega telesnega obraza? In ali nisi še nikoli izrekel pobožne želje, da bi se nikoli ne rodil, ker
čimdalje živimo, tembolj se bojimo, da so nebesa zadnje in največje razočaranje?!" In se je smejal,
da so mu šklepetali volčji zobje in tresla se mu je kozja brada, kakor da bo padel v nezavest od ne-
skončnega veselja nad mojimi bolečinami. Jaz pa sem se povpraševal kolikor mogoče mirno: "Ali
res spim skupaj s hudičem, poslanim mi v skušnjavo od njega najvišjega?! O, da bi imel jetnik
vžigalice in bi razločno videl!" Tenke stene, ki so bile poslikane in popisane od jetnikov, so mi
vzbudile naenkrat utis nekakega omrežja in ječa se mi je zazdela kakor menežarija, ker so bile polne
vse celice in sem bil od mraza, ki je nastopal slednjo noč, zvit v klopčič kakor kača klopotača. In
sem bil zatopljen v številne najopojnejše misli – zdele so se mi kakor v kolobarjih se vrteče junij-
ske kresnice – ki so mi puščale nelepe sledove na mojem obrazu, ob zori pa si še nisem bil na
jasnem sam s seboj in vedel sem, da se bom iskal celo svoje življenje. Ko so prišli zjutraj vojaki od
straže v celice, sem hodil kakor duh po odprtem hodniku in bilo me je groza samega sebe, strašnega
anarhista. Moje oči brez dna, ki že davno niso več solz poznale, so se svetile kakor fosfor in
ko sem zagledal v razbitem steklu v nekem zamreženem oknu na koncu hodnika svojo visoko in
bledo postavo, zavito v umazane vojaške cunje, sem še tudi vedel, da sem postal čez noč tigersko
navdahnjena bela žena in to bolj zase kot pa za druge. In ko sem stal pri tem oknu, sem se
zazdel še kakor neustrašen lev, ki se pripravlja na naskok in rekel sem si v trajnem nemiru, zakaj
rodila me je ženska: "Dan za dnem se rodi na milijone ljudi, obsojenih v večno trpljenje in umiranje,
dan za dnem jih tudi na milijone umrje, tonejo v pozabljenje ! Koncem tega stoletja bodo glodali
tudi mene črvi, spreminjal se bodem v prah in pepel!" In moj glas se je tresel v prečudnih valo-
vih, ko sem tulil kakor slon, ki dirja iz območja prihajajočih puščavskih vetrov, da so me pre-
strašeno zrle tope vojaške straže : "Jaz, ki sem že kost in koža, ne bom umrl! Kdo je občutljivejši
od mene in kdo je večji daljnovidec?! Presilno je v meni brezmejno sovraštvo do vsega obstoje-
čega in prevelika, neskončna blaznost ustvarjati, o, ustvarjati iz niča!"

         (Ko sem prenehal trepetati v svoji notranjosti, sem se pričel sukati nediplomirani inženir po
svoji zvezdarni, ki sem jo zidal v obliki ogromnega daljnogleda, ob gradnji katerega sem bil
trdno prepričan, da sem nehal živeti, ker sem se mudil v pokrajinah, ki jih še ni videlo nobeno člo-
veško oko in sem ves vstrepetal, ko sem zagledal nevidnega klavirskega virtuoza, obdanega z
angeljskim zborom.)

        



Opombe

  1. Pesem je izšla v progresivni zagrebški reviji Plamen leta 1919 (št. 14, str. 42), ki sta jo urejala Avgust Cesarec in Miroslav Krleža. Čeprav je izšla v letu, ko so Podbevškove pesmi sploh šele začele izhajati, Emica Antončič meni, da gre za njegovo zadnjo pesem – pri tem seveda meri na mladostno obdobje, v katerem so nastala Žolta pisma, zbirka Človek z bombami in še nekaj drugih pesmi. Na istem mestu je pesem tudi objavljena v celoti. (Emica Antončič: Anton Podbevšek in vprašanje o koncu poezije. V: Antona Podbevška 100 nadnaravnih let. Novo mesto: Založba Goga, 2000, str. 43). Nočna tragedija s Kaptolske ulice je edina pesem, ki jo je Podbevšku uspelo objaviti v hrvaškem tisku. Kot je bilo tedaj običajno, ni bila prevedena. Podbevšek je jeseni leta 1919 začel študirati slavistiko in filozofijo na zagrebški univerzi in je stanoval v akademskem domu pri Sv. Duhu blizu Kaptola. Toda v Zagreb se je v prvič odpravil že pred tem, in sicer maja 1919, ter se seznanil s Krležo in Cesarcem. V pismu Božidarju Jakcu 29. maja omenja, da mu je Krleža obljubil objaviti dve pesmi, kljub temu pa njegov načrtovani prodor na hrvaško literarno sceno očitno ni potekal povsem po načrtih: »Jaz bi se hotel s temi literati intimno spoznati ali žal, oni nimajo časa ali še boljše, ne dajo se videti! Tako npr. Cesarec že dvakrat ni prišel na 'rendezvous' …«. Podbevšek je nameraval objavljati tudi v Jurišu, ki sta ga urejala vidna predstavnika tedanjega hrvaškega ekspresionizma Antun Branko Šimić in pesnik Gustav Krklec. Za Juriš sta z Jakcem snovala ilustrirane objave treh pesmi, V jutru, Na vožnji (obe iz pozneje objavljenega cikla O pilotu v zrakoplovu) in Hipoteza bolnega kraljeviča. Razlogi za to, da je bilo Podbevškovo sodelovanje v hrvaških revijah zgolj epizodno, niso zadovoljivo pojasnjeni.
  2. Iz cikla Na razpotju je Podbevšek objavil pesem Traverze in s tem začel svojo kariero pri Domu in svetu, ki ga je tedaj urejal dr. Josip (Jože) Debevec. Po slabi izkušnji s poskusom objave Žoltih pisem v Ljubljanskem zvonu in Šlebingerjevem pismu je morda bolj razumljivo, da si je Podbevšek iskal in našel zaslombo na »desnem«, katoliškem bregu literarnega polja. Diplomatični prepis vseh pesmi v Domu in svetu se dosledno drži izvirnika in upošteva tudi posebnosti grafične stave. Morda velja opozoriti tudi na kompleksnost naslovov, nadnaslovov in podnaslovov. Za objave v Domu in svetu leta 1919 je sploh značilno, da so skoraj vse pesmi nadnaslovljene z imeni nekakšnih ciklov. Bralec tako utegne dobiti vtis, da gre za pesmi, ki so bile skrbno izbrane iz daljših ciklov. Toda o teh ciklih pravzaprav ni nobenih sledi in prav mogoče je, da nikdar ni obstajalo več pesemskega gradiva. Raziskovanje funkcije in pomena teh nadnaslovov bi utegnilo prinesti zanimive rezultate.
  3. Traverze so nastale leta 1918 pod vtisom znamenite 12. soške bitke oktobra 1917, ko je avstroogrska armada, v kateri je bil tudi devetnajstletni Podbevšek, prodrla do Piave. Podbevšek je decembra 1918 poslal rokopis v objavo Književnemu Jugu, a je več razumevanja našel pri Domu in svetu, pri katerem je ravno s Traverzami leta 1919 začel revijalno kariero. Pesmi v Človeka z bombami ni vključil, jo je pa pozneje predeloval in očitno nameraval vključiti v prenovljeno izdajo; kot je mogoče razbrati iz tipkopisa, ki je bil vložen v ročno popravljeni izvod zbirke iz zapuščine, naj bi Traverze stale pred Himno o carju mavričnih kač. Če izvzamemo tipkopisno predelavo Udarci kladiva, so vse ohranjene različice skoraj identične.
  4. Pesmi iz cikla Na prerijah sta izšli v isti številki (DiS 1919, str. 15).
  5. Pet pesmi z nadnaslovom O prerijskem bivolu je prav tako izšlo v Domu in svetu 1919, str. 115-116. Gre za cikel, ki ga je Podbevšek uvrstil tudi v zbirko Človek z bombami.
  6. Štiri pesmi iz cikla Noč (Gavran) so izšle v Domu in svetu 1919, str. 208-209. Kot samostojna pesem se je v Človeku z bombami znašla le prva med njimi, Ob dnevu vpoklica na kolodvoru. To in Hipotezo bolnega kraljeviča je leta 1933 Anton Vodnik uvrstil v antologijo Slovenska sodobna lirika (poleg njiju je izbral še Molk iz cikla O prerijskem bivolu, Titanovo serenado in Traverze). V Podbevškovem pismu Božidarju Jakcu 29. maja 1919 je ohranjena tudi starejša različica Hipoteze. Od zgornje se poleg manjših slovničnih sprememb loči v tem, da ljubico srčna kri ne oškropi iz »ranjenih prs«, temveč iz »ust«. Podbevšek je Jakca prosil, naj pesem ilustrira za objavo v zagrebškem Jurišu in mu dal takale sugestije: »Torej bledi kraljevič – jaz z ljubico, pšenično polje z rudečimi maki, v dalji grad, nad vse pa razprostrta jutranja zarja.« Po drugi svetovni vojni se je Hipoteza bolnega kraljeviča pod spremenjenim naslovom Ponoči sem hodil skoz polja in iskal prikazen v nebistveno spremenjeni tipkopisni različici znašla v načrtih za prenovljeno zbirko, in sicer naj bi stala takoj za prvo pesmijo V pravljičnem gorovju. Zanimivo je, da je tipkopis iz zapuščine datiran z letnico 1912 – datiranje sicer gotovo ne meri na čas predelave, temveč na nastanek prve variante (Hipoteza) –, kar bi pomenilo, da gre za eno najzgodnejših ohranjenih Podbevškovih pesmi, ki bi bila tedaj v času objave stara že okrog sedem let.
  7. Pesem Titanova serenada iz cikla Megle (Konji belci) je bila objavljena v Domu in svetu 1919, str. 209, v zbirki Človek z bombami pa je izšla kot samostojna pesem.
  8. Dve pesmi iz cikla Na prerijah sta bili objavljeni v Domu in svetu 1919, str. 209-210.
  9. Pesem z nadnaslovom Iz cikla: Na prerijah, s katerim sta izšli tudi dve drugi, v istem letu objavljeni pesmi, je izšla v Domu in svetu 1919, str. 210.
  10. Pesem je izšla v Domu in svetu 1920, str. 104. Uredništvo revije je v tem letu prevzel dr. France Stelè, ki je očitno nadaljeval Podbevšku relativno naklonjeno uredniško politiko, saj je Podbevšek v tem letu objavljal kar trikrat. Nekoliko predelana je Himna o carju mavričnih kač izšla tudi v Človeku z bombami. Najdba rokopisov iz uredniške korespondence, ki jo je Stelè leta 1965 predal novomeški Knjižnici Mirana Jarca in jo ta danes hrani kot Ms 236 (obsega 12 enot in 2 pismi uredniku), priča o tem, da je Podbevšek tej reviji poslal še nekatere druge pesmi, pa celo prozno besedilo in nekaj kritičnih zapisov. Ugotoviti je mogoče vsaj dvoje: najprej, da Podbevškovo gradivo, poslano tej reviji, s tem ni nujno izčrpano, saj vmes na primer ne najdemo že objavljenih pesmi, ki so leta 1919 izšle še pri prejšnjem uredniku Debevcu, ne vemo pa niti za morebitne pošiljke urednikom, ki so Stelètu sledili, in drugo, da tudi Stelè Podbevšku očitno ni objavil vsega. »Manjka« tudi rokopis Čarovnika iz pekla, ki je bil sicer objavljen leto dni pozneje. Neobjavljenih je ostalo pet pesmi, prozni tekst in dva polliterarna zapisa. Zavrnjeni sta bili tudi pesmi Plesalec v ječi, kasneje objavljen v Treh labodih kot zadnja Podbevškova revijalna objava, in pesem Na deželi; obe je uvrstil tudi v Človeka z bombami. Ostale tri pesmi, pa tudi prozni tekst Magdalena, objavljamo v razdelku z mladostnimi rokopisi (III.1.2.). Pri objavljenih pesmih je seveda mogoča primerjava med rokopisi in dejansko objavljenimi teksti, ki je zanimiva predvsem z vidika odnosa med avtorjem in urednikom; iz nje se pokaže »politika« uredniškega poseganja v besedila. Primerjava kaže – razen pri Električni žogi – da so razlike majhne, predvsem se pojavljajo na ravni pravopisa, stave ločil in podobno. Omenimo le nekatere: v Himni o carju mavričnih kač je »z ogromnimi peroti« popravljeno v »... perotmi«, »papežka« v »papeška«, »angelj« v »angel«, »kondori« v »kondorji«; »Rojenice« so pisane z malo. Pogosta Podbevškova pravopisna nedoslednost je zamenjava zaimkov »svoj« / »moj«, občasno ima težave z rodilnikom »si nisem pokril vlažne svoje oči«; vse to je urednik odpravil. »Prestolico« v zadnji povedi pa je tiskarska napaka, v rokopisu beremo pravilno »prestolnico«. Očitno pa je urednik naklonjeno spremljal posebnosti pri grafični stavi, saj se dokaj dosledno približuje postavitvi iz rokopisa.
  11. Pesem je izšla v DiS 1920, str. 208. V zbirki Človek z bombami je izšla predelana in z novim naslovom Izumitelj na zemlji. Primerjava objave z rokopisom, ki ga je Podbevšek poslal uredništvu, spet pokaže nekaj zanimivosti. Urednik se je zelo natančno držal postavitve rokopisa, obravnaval ga je torej kot pesem s kiticami in verzi (ne pa na primer kot prozno pesem v štirih odstavkih). Poleg lektorskih popravkov (odvečne in manjkajoče vejice) omenimo v prvi kitici zamenjavo pridevnika »osušelem« s »posušenem«, v drugi »v dnevu« s »podnevu« (kasneje v Človeku z bombami / ČZB tu beremo »podnevi), v tretji »vjetnik« z »ujetnik« (v ČZB postane »ujetnik«). Zanimivo je, da so v prvi kitici ohranjeni »ječni«, kar v ČZB nadomestijo »jetični«.
  12. Pesem je izšla v DiS 1920, str. 267-268. V zbirki Človek z bombami je izšla nekoliko predelana. Grafična postavitev v revijalni objavi se nekoliko razlikuje od tiste v zbirki: del sredinsko stavljenih verzov (besed) je postavljen v dveh paralelnih stolpcih (odlomka »In ko sem bil /…/ od nog do glave« ter »Veličastno sliko /…/ do poslednjega modrijanov«). Ker je morda šlo za uredniški poseg (pomanjkanje prostora), upošteva prepis stavo, ki jo je Podbevšek pozneje uporabil v zbirki. Rokopis, po katerem je bila pesem dejansko objavljena, se ni ohranil, pač pa obstaja v Stelètovi zapuščini različica Električne žoge, ki se od objavljene razlikuje predvsem po dveh bistvenih podrobnostih: namesto razširjenega podnaslova (»V mesečni noči ...«) stoji za naslovom le kratek podnaslov (»Osnutek za godbo v valovih.«); kar je še bolj opazno, pa je, da je osrednji del pesmi stavljen kot običajna proza. Od tod je mogoče ugibati najprej, da je Podbevšek pesem predelano poslal še enkrat (in da se ta različica ni ohranila), morda pa – kar je precej bolj daljnosežna domneva – da ima za posebno grafično stavo kakšne zasluge celo urednik, ki je bil, kot je znano, razgledan likovnik. Že prejšnje Podbevškove objave so bile pozorne na likovno pojavnost pesmi, Električna žoga pa tu vsekakor pomeni prestop na novo raven, in Stelè je očitno imel vsaj veliko mero posluha za to. Na pesem se je odzval Ivan Tavčar. V liberalnem Slovenskem narodu je 13. februarja 1921 objavil feljton »'Električna žoga' in drugo«, v katerem je smešil Podbevškov slog in posredno napadel modernizmu naklonjeno uredništvo Doma in sveta; v feljton je vložil še parodično pesem z naslovom Magnetični želodec in električna vinska kaplja.
  13. Pesem (v prozi) je izšla v DiS 1921, str. 13-15, kot edina v tem letu in je zadnja objavljena Podbevškova pesem v tej reviji. Po tem je objavil le še ciklus O pilotu v zrakoplovu št.... v Kresu in Plesalca v ječi v Treh labodih.
  14. Ciklus O pilotu v zrakoplovu št.... je bil objavljen v reviji Kres let. 1921/1922, str. 117-119. Diplomatični prepis se dosledno drži izvirne objave in upošteva tudi grafično stavljenje pesmi. Na koncu ciklusa je objavljen izjemno zanimiv uredniški komentar, v katerem uredništvo (najverjetneje kar urednik Karlo Kocjančič, ki je urejal revijo ves čas njenega izhajanja – od 1921 do 1923) skuša opravičiti objavo »tega futurizma« v reviji, ki ima podnaslov »Družinski list«. Komentar se v celoti glasi tako: »Vemo, da se bo marsikateri naš bralec čudom začudil, češ: Kaj pa ta futurizem v Kresu? Marsikdo se ne bo potrudil razumeti bistvo res nekoliko težkih, a zato nič manj opojnih Podbevškovih stihov. Treba bo pač, da o priliki podrobneje spregovorimo o teh stvareh, za danes naj nakratko podamo par smernic, kako morate iz nenavadne oblike izluščiti pravo jedro. Veselilo nas bo, če nam boste s številnimi dopisi povedali, da neki ljudje vendar nimajo prav, če to vrsto poezije zametujejo. Pesnik - zrakoplovec, ki vodi svoje duševno življenje v zračne višave - podaja simbolno svoj dosedanji razvoj in plod tega razvoja. Najprvo je bil kakor čist otrok, ki opazuje samo naravo, kakor je, svečana in lepa. - V jutru njegovega življenja se tedaj pojavijo prve dvigajoče se misli - ptiči, ki od naravine lepote oživljeni zletijo v zrak. - Misli rodijo dvome - temo - a vendar sveti v tej temi zadnja luč - upanje. – Iz dvomov in borb s samim seboj nastane vprašanje: Ali nisem padajoča zvezda in večno proklet, da ne dosežem, kar čutim v sebi? Odgovor: Nisi, ker si spoznal cesarsko cesto, po kateri hodijo izvoljenci v človeštvu! - Življenje mu ponuja svoje slasti in ženska ga hoče ukleniti v njegove spone. - Vendar pa je v njem toliko moči, da se pozemeljskih nagonov osvobodi in prodira naprej kakor brzovlak v noči. - Čuje slavčka in se nasmehne: Jaz - tisti slavček - nekoč nisem tako pel in tako veselo mislil, da konča moje dejanje zmagovita - smrt! - Pesnik je med ljudmi - veliko mesto - opazil, da nima nihče njemu podobnega obraza - njemu enake silne osebnosti. Zemlja ga še tišči k sebi kakor sokola kletka, toda on hoče ven, nad zemljo. - In tedaj se je odpravil na veliko pot - mnogokrat je še padel, vendar vselej se je iz lastne moči postavil na noge. - In ko je daleč na širokem morju najvišje duhovnosti, se spominja samo še najlepšega, kar mu je dalo življenje - mladosti (daljno dekle) in ostra bol ga obide pri tem spominu (cis na violini). - Toda to je že daleč in njegovo sedanje živlienje hodi že med zvezdami. Zadnje slovo nekdanjim ljubicam, prvi pozdrav ljubici, ki ga nekoč povede tje, kjer se razodenejo zadnje skrivnosti, beli ženi - Smrti. - Toliko v glavnih obrisih. Bralci pa bodo lahko sami našli v vrsticah neštevilo pretenkih lepot. Uredništvo.« Gre za edino Podbevškovo objavo v Kresu.
  15. V Podbevškovem pismu Božidarju Jakcu 29. maja 1919 je ohranjena skoraj identična različica pesmi V jutru (manjka le »so« v drugem verzu). Podbevšek Jakca prosi, naj jo ilustrira za zagrebški Juriš: »Kakor uvidiš, obsega pesem samo en stavek in je pravzaprav – pokrajinska, čeprav ima simboličen pomen. (Jaz sem sploh simbolik!) Zato Ti je treba narisati samo reko, par pečin in ptičev. Sicer pa Ti itak dovolj pove intuicija.«
  16. Podbevšek je tudi pesem Na vožnji poslal Jakcu v pismu 29. maja 1919 za ilustracijo v Jurišu: »Naredi jo kakor hočeš! Še najboljše, vlak v diru in jaz pri oknu.«
  17. Šel sem mimo neke vile je le za odtenek predelana pesem Gozd, ki jo je Podbevšek decembra 1918 skušal objaviti v Književnem Jugu.
  18. Pesem, ki je bila pred tem očitno zavrnjena s strani Doma in sveta (najdemo jo v zapuščini Franceta Stelèta, gl. opombo k pesmi Himna o carju mavričnih kač; v tem razdelku), je izšla leta 1922 v prvi številki Treh labodov, kjer je bil v uredništvu poleg Josipa Vidmarja in Marija Kogoja tudi Podbevšek. V drugi in tudi zadnji številki te ambiciozne revije Podbevška ni več med uredniki, saj se je lotil lastnega avantgardističnega časopisa Rdeči pilot – uspelo mu je izdati le eno številko, v kateri pa ni objavil nobene svoje pesmi. S to objavo se zaključi Podbevškovo revijalno objavljanje lirike, sledi le še zbirka Človek z bombami leta 1925. V Treh labodih in tudi pozneje v zbirki je bil prvi del pesmi stavljen v dveh vzporednih stolpcih (gl. faksimile Človeka z bombami). Iz praktičnih razlogov smo se takšni stavi tu odpovedali.


























































Avtorske pravice za to izdajo ureja licenca Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija
Projekt Elektronske znanstvenokritične izdaje slovenskega slovstva
Datoteka HTML narejena s pretvorbo XSLT baze XML/TEI P4.

Valid HTML 4.01!Valid CSS!Creative Commons License