Razdelek obsega prepis vseh revijalno objavljenih pesmi Antona Podbevška, ki so trenutno v evidenci (brez posmrtnih revijalnih objav). Razvrščene so kronološko po datumu objave, natančnejši podatki so zabeleženi v opombah k posameznim pesmim. Objave je mogoče časovno zamejiti med letoma 1919 in 1922, večinoma pa so pesmi izšle v Domu in svetu, pa tudi v Treh labodih, Kresu in zagrebški reviji Plamen. Kratko obdobje revijalnega objavljana je gotovo ena najznačilnejših potez Podbevškove literarne poti. Del objavljenih pesmi iz tega časa je pesnik kasneje v bolj ali manj predelani obliki vključil v zbirko Človek z bombami. Izrazito vpadljiva zunanja posebnost teh objav je zapletena struktura nad- in podnaslovov pesmi in ciklov. Prepis skuša zanimive posebnosti izvirnih objav ohraniti, kolikor je le mogoče.
NOČNA TRAGEDIJA S KAPTOLSKE ULICE1 |
O, moje oči so se svetile kakor dvoje avtomobilskih luči. Šel sem na holmu mimo knezoškofijske cerkve z dvema stolpoma in tedaj sem spoznal, da sem človek, ki sili na dan iz zemlje. Moje koščene roke so se vzpenjale proti nebu kakor ona dva stolpa. O, in nebesa so tako svinčenojasno gledala kakor da pričakujejo, da prevalim zemljo iz njenih tečajev! O! |
Traverze.3 |
V vinograd mojih zlatih sanj sem se vrnil. – O, že davno sem imel za sabo peščeni Tagliamento, – Hotel bi, da bi se vedno vzpenjal nad prepadom, – Kako nično mi je postalo domotožje, o, jaz sem povsod doma, – In bila je noč, tresla se je zemlja od topovih strelov kakor v omedlevici, – utrinjali so se plameni in rakete, o Conegliano, cvetoče mesto! – In padale v pšenična polja in razrušeno mesto. – Stal sem na platformi tovornega vlaka in lokomotiva me je vlekla v gorečo daljo. – O, jaz sem povsod doma – kaj mi mar zemlja, ki me je rodila, in vsi moji najdražji – in nikjer, jaz, bog! – In vozil sem se proti Piavi, mimo eskorte v blatu in dežju, – laški ujetniki, sajaste čelade, pred njimi žena z belo haljo, – In nad mojo glavo motorno drdranje aeroplanov in iz bližnjega stolpa regljanje strojnih pušk. – |
— † —
Ali vem? |
Koštrunčki – oblački, oj kam mi hitite? Ptički – pijančki, oj kam mi letite? Na ekvatorju stojim in moja senca pada na vse štiri strani neba. Hipno se čutim močnega in slabega, rdeča kri mi curlja iz srca. |
Strmenje. |
Kletko imam, pa nobenega slavčka. Sedlo imam, pa nobenega vrančka. Runo imam, pa nobene kraljice. Gosli, toda nobene strune. |
— † —
Bol. |
Na moje okno trka ptič droban. "Bela ženka s koso ostro kosi vsak dan." Vsak dan maj v dušo mojo sije. Kragulji kljujejo srce, bele ženke ni je. Ptič droban z jutranjo zarjo odletel je. Dušo mojo so objele sence, molk v njej bel je. |
Molk. |
Breze volnene košuljice so slekle. "Kaj je z mojim rožmarinom, dèkle? Ali ga še zalivaš z bolnimi solzami? V noči grabiš tèmo z vitkimi rokami? Ne zalivam ga z bolnimi solzami, Ne grabim v noči tème z vitkimi rokami, V moje srce bolečine legle so in mraki, Kakor ranjene košute – pogledi moji plahi. |
V mesečini. |
Ko so padli name mraki, sem hitel k svoji tenkolasi ljubici v črn grad. Z razpuščenimi lasmi je prihitela k oknu, bil na ustnih smeh ji mlad. V parku, zavitem v noč, vodomet šumljal je in srce mi tolklo bolno. Vrgla se je koprneča na moje prsi in sem se zagrebel v obleke njene toplo volno. |
Noč. |
Že ptički žvrgolijo in zelena prihaja pomlad. Toda zame ne prihaja, kakor tudi bi jo rad. Ne sveti mi več solnce, legla tèma je na njo že. Na njenem vrtu ne klijejo več zame svetle rože. |
Tantalinada. |
Vem pa, da bom prišel domov v noči, Ljuba moja, nikar ne tuguj, ne joči! In če bo iz mojih srčnih ran tekla kri, Ne vrzi se mi v naročje, mi v njem ne umri! Ker, dekle moje, samo en trpeč obraz poznaj, In na tem, ko telo viselo je na križu, žolt smehljaj! |
— † —
Ob dnevu vpoklica na kolodvoru. |
Okoli mrzlih in skoro votlih hrbtenic so se ovile otročje roke in vpile : "Oče!" Otrla so si telesa kakor v megli pot – in od nekod so se čuli stroja siki kakor kače klopotače. "Bog hoče ..." O roke, ki ste otipavale navzlic dnevu na križ pribito telo in njegovo glavo sklonjeno! "Izpolnjeno?" Lokomotiva je vrgla po sebi vihrajočo svojo grivo in očete so spremljale solzne oči otrok. "O Bog!" |
Veneči rožmarini. |
"Kaj ti je, prešerna deklica, da nas ne zalivaš ?" spraševali so brhki rožmarini. "Ej molčite, paglavčki, zvečer vendar pride fantič k svoji ljubici v vas!" "Le čakaj, zanikrnica, da se solnčni žarki zapleto v krinolino strini!" Deklica je šla po kanglico in zalila rožmarine, k njej fantič je vriskal na glas. |
V samoti. |
Bel list je dobila in v njem, da je padel, hrabro se boreč za domovino in cesarja. Zameglilo noseči se je pred očmi, videla je še, da trepečejo vrhovi gabrovih dreves. Zvečer se ji je zdelo, da je potrkal na okno, in ko je pogledala v noč, je svetila že zarja. Proti jutru je bridko zaplakala in njena materina bol je umrla v vejah vitkih brez. |
Hipoteza bolnega kraljeviča. |
Njene grudi, bele kakor mleko, bi privil k sebi in kakor jagnje jo poljubil na labodji vrat. S tresočimi se ustnicami bi poiskal njenih, žejnih, in objele bi jo moje drgetajoče roke. Stala bi poleg pšeničnega polja, v katerem pirujejo maki škrlatni, in zrla bi si v oči. Omamljena bi si zakrila obraz z lasmi in bi pustil, da jo iz ranjenih prs moja srčna kri oškropi. Tedaj bi se vzbudili škrjančki, ki bi spavali, in lesk krvi bi šinil na polja otroke. V labirintu mojih sanj bi se vzbudili kolibriji in odpeljal bi jo v svoj kraljevski grad. |
— † —
Titanova serenada. |
V kostanjevem vrhu je žvrgolel slavček, vsa se je tresla in zataknil sem si za klobuk rože rdeče. "Srčna njena kri lepi na njih in kakor bol so," mi je rekla, ko so me preklinjale roke drhteče. V krvavo mesečino je pel, skrit za zelenimi listi, pa imel bi raje, da v noč. "V dnevu sem mrtev," so zasanjala z gor vame strmeča okna kmetskih koč. "Na tej zeleni veji je moja sreča," sem si rekel in pretreslo me je skoz mozeg in kosti. Iz teme so rastle črne perotnice, silni udar s krili in mislil sem na njene oči ... Mlinska kolesa so škropila in se vrtela enakomerno, valovi hiteli v daljavo in jaz vriskal v noč. |
— † —
Rdeča lilija. |
O, kako mi drhti in joče vse krvavo od ran, vedno bolno srce, v zlomljenem hrepenenju po solnčnih livadah in gorskih grebenih, kjer stojijo kakor v snu mračni gradovi (in jih zakrivajo hrasti in jelke radovednim očem). V enem teh sem se tudi jaz rodil. Na belih perotih svoje duše sem nosil že pol sveta, toda, ko se ruši v prah in pepel bedno moje telo, ki se zvija kakor jegulja v bolestnih krčih, se jokam kakor z zastrupljeno kroglo zadet orel in se grabim za prsa, ki jih krvavim. Vendar če bi mi nudil angel miru strup v srebrni čaši, ga ne bi pil! |
Žolta lilija. |
Ko so plavali labodovi beli nad oblaki, oj oblaki sivimi, svinčene so bile jim peruti in oslepilo jih je solnce, h kateremu so hrepeneli. Ko pa je padla nanje noč in so se zavili v njen žametni plašč, so otožno davorijo o solncu in o mraku drvesom vitkim zapeli. |
— † —
Ah Bog, da nisem godec in ženska.(Blaznega pastirčka večerna molitev.) |
Veseljački-oblački, danes pa ste se stepli kakor bi bili žganjarčki-pijančki! Grmenje, tulenje in tepež, ej kako tiščijo v staji drug v drugega dekletca, moji – jančki! |
— † —
Peljal sem se na motornem kolesu s hitrostjo splašenih in do
krvi pretepenih človeških misli.
Bliskoma so zginjale vasi, mesta, gozdovi.
Rdeče so bile pokrajine kakor škrlat:
(Popolnoma nag, sem nizko letel v zraku, lahno veslajoč z
ogromnimi perotmi,
in v meni je rastla želja, da bi se že
skoro dvigal med peklom in nébesom.)
Volčjo temo so
razsvetljevali bliski in v fati
morgani, ki se je naglo
skrila za oblake s skoki
vrečastega kenguruja, sem zagledal
prepade, ki so
se vrtali v zemljo kakor lijaki, jezerske
gladine, ki
so se zdele kakor orjaška gibljiva zrcala,
drevesa z
njihovimi vejami kakor človeške roke, – v njih
vrhovih so gnezdile najrazličnejše opice, – velereke
z njihovimi pritoki kakor pravljične kače z mladiči,
puščave kakor velikanske zakurjene peči, vulkane
z bruhajočo lavo kakor ognjeni vodometi, slapove,
ki so se zdeli kakor vedno se lomeči stekleni
svedri, železniške viadukte, ki so bili kakor jezdeci
v oklepih, kolodvore kakor mravljišča, in z njihovimi
križastimi tiri kakor brizgalnice, tvornice kakor
retorte z epruvetami, smodnišnice kakor viseči
pizanski stolpi, cirkuška mesta z donebesnimi, ozkimi
hišami, ki so se zdele s svojimi okni kakor ustne
harmonike, – ravnokar je žvižgal veter po ulicah
in jih zavijal v megle.
Tedaj sem se pogledal, in z grozo v lesketajočih se kameleonskih
očeh sem
videl, da so me držale objetega številne mavrične kače – toda jaz sem
se dvigal
še hitreje, kakor na glavo postavljen zračni vrtinec, njih v čudnem
ognju svetlikajoče
se meduzine glave z baziliskovimi očmi so se odmikale od
mene in predirale s svojimi
pogledi kakor meči moje vedno nemirno srce, ki se
je zdelo kakor reflektor – temo
pred seboj sem videl razsvetljeno kakor bi imel
na prsih pritrjeno električno luč,
– in že sem jih videl, ko so se s svojimi
dletastimi zobmi zasekale v moja prsa, ki
so se mi zazdela kakor nezaklenjen
tabernakelj, lomile in zastrupljevale hostije v
mojem ciboriju.
(Vztrepetal sem od bolečin, vendar si nisem pokril vlažnih svojih oči
z rokami.)
In naenkrat sem se videl gorečega, spremenjen
čuvstveno kakor v okamenelo
letečo veverico, moji tenki in mehki ženski lasje
so plapolali v vetru kakor zastavice,
roke in noge, ki so se zdele kakor
prebodene, in peroti so bile kakor žive plamenice,
– in ko sem prijel z
gorečimi rokami ostudno belouško, ki mi je stiskala grgrajoče
grlo in ki sem jo
vrgel v velikem loku od sebe, sem začutil okoli vratu na dolgi
verižici visečo
srebrno piščalko, dar belih vil rojenic.
(O, tedaj sem vedel,
da sem bil nekdaj kakor jagnje, ko so bile moje misli kakor
v vetru ugašene
baklje in sem hotel življenje proč vreči kakor plašč z ramen!)
In trepetajoč v svoji notranjščini kakor vitka breza v burji in viharju sem
mrzlično rekel gnusnim kačam: “Dajte mi okostnjaku zrcalo, da se vidim!” In
od-
govorile so mi s smehom, bolnim do blaznosti: “Ti, ki se zdiš duševno
antilopa in
telesno krastača, poglej v daljo in se boš videl!”
(Mislile so, da bom rekel, da se mi zdi moja s krvjo oškropljena
lobanja kakor
nebesa, dragoceni kamni v trnjevi kroni okoli glave kakor zvezde,
možgani moji
kakor oblaki, meso kakor zemlja, žile kakor vodovodi, kosti kakor
gore, potne
kaplje kakor jezera, lasje kakor drevesa, in solze v mojih očeh
kakor morja.)
Toda moj hrbet, ki je bil že upognjen kakor
koščena palma, se je stegnil kakor
zlomljen lok, zagrabil sem kakor v sanjah
srebrno piščalko in jo dal v drgetajoča
usta. Ob žvižganju iz nje, ki je šlo
skozi mozeg in kosti, so pričele besneče in leveče
se kače s plesom, – ovijale
so se me, stegovale napihnjene vratove, ki so brodili
malo preje po moji krvi,
in sikale s svojimi dolgimi, razcepljenimi jeziki. In videl sem
pod seboj še v
ognjenih plamenih velikanske krokodile, ki so hlastali po meni, mastili
se z
mojim mesom in kostmi, – curki moje krvi so padali v makova polja – in sebe,
kakor da sem izstreljen, vedno više in više se dvigati. Iz moje glave so
pričeli leteti
kondorji, orli, sokoli, slavčki, škrjančki in cel roj ptičev. In
sem si rekel: “To so
moje misli!”
(Zakrili so nebo nad
mano.)
In oblaki so se gnetli v svojih ohlapnih oblačilih
kakor črede steklih slonov,
začeli so udarjati silni gromi in videl sem temo
nad seboj na gosto posejano z
ognjenimi strelicami.
(Zdelo se je, da se podirajo svetovi. Nekateri ptiči so se pričeli spuščati
okrvav-
ljeni na zemljo, drugi so leteli v zračne dalje kakor
preganjani.)
In že so šli bliski z nazaj zakrivljenimi
ostrinami skozi mene, ki sem bil že ves
kakor v bengaličnem ognju, – kmalu sem
se zdel skozi in skozi prestreljen, toda
jaz sem še vedno in še hitreje letel
in žvižgal na srebrno piščalko, dar belih vil
rojenic, in mavrične kače so
dvigale meduzje svoje glave in se mi priklanjale.
Tedaj sem naenkrat zagledal v
svoji levi roki vladarsko žezlo, ki se mi je zdelo
kakor papeška palica,
prenehal sem z žvižganjem in pričel peti s svojim tenornim
glasom.
(Preveč sem se že navadil strupa in hotel sem jemati neprenehoma večje
in
močnejše doze.)
Kače so se kakor besne zakadile v
moja prsa, lizali so me ognjeni jeziki, krokodili
hlastali po meni, leteli iz
moje glave ptiči, gromi udarjali, in vrtali me bliski, jaz
vedno trpeči pevec
pa sem pel kakor še nikoli, in z utrinkom zvezde repatice sem
spoznal, da ne
bom s svojim nebeškim petjem nikdar prenehal.
(Vedel sem, da
sem pričel z viharno uverturo svoje najnovejše opere.)
In
zazdel sem se še kakor lok v svojem naglem poletu po zračnih bivakih, ki
so se
mi zdeli kakor orjaške gosli.
(Vsa narava me je spremljala in
vprašal sem se: “Kateri kapełnik je še kdaj
lepše pričenjal?”)
Bled kakor angel sem sedel na motornem kolesu, na katerem je
bila prižgana acetilenska
svetilka in ki je drvel kakor blazen vrag skozi
dremotno razsvetljeno prestolico, pogreznjeno v
nočno spanje.
Iz globeli. |
Kolo življenja me je vrglo med zdivjane ljudi, ki so delali z mano kakor s steklim psom, gonili me iz bolnic v zaprašene pivovarne in zapuščene dvorce, kjer so dihali vame ječni, padali poleg mene na tla božjastni in se zvijali v krčih in krilili z rokami kakor orumenelo listje na posušenem drevju umobolni. Železna kača me je vozila iz kraja v kraj, v zimi sem se tresel mraza kakor trepetlika, v nočnem času sem degradiran stal na straži, podnevu nosil polena v drvarnico in spal na golih deskah, jedel pa sem v jutru in večeru kavo, grenko kakor pelin, opoldne korenje in juha, in vedno mislil, kako bi se do sitega najedel. (Živci mori so bili kakor v deroči strugi ozki čolni.) Vedno pa sem hodil kakor crkajoča mačka v zdravniške sobane in iskal usmiljenja, kazal živinskim ljudem s srebrnimi zvezdami nago in koščeno svoje telo, nakar se je pričelo večno trkanje po hrbtu in merjenje toplote, in sanjal sem o pomladi, toda ta je bila za deveto goro, in odšel sem kakor zaklet jetnik na svoje delo, solnce pa je žgalo bledi moj obraz. (Kako bi mogli zrakoplovi iz svojih lop?) Bednega človeka moje trnjevo življenje se je vleklo iz oaze v samum, kakor karavana zlih duhov, v ječi so se stiskala k mojemu telesu ostudna, v največji nagoti po delu smrdeča telesa, – mršavi obrazi, ki so me gledali pomilovalno in kričeče v svojih bolečinah, nad nami se je razprostiralo sinje nebo, jaz pa sem strmel celo noč in do jutra v štiri stene in strop. |
— † —
Električna žoga.12 |
(V mesečni noči v družbi čudežnih rajskih ptic, ki so me obkrožale, sedečega v
nočni srajci Štiri razsvetljena okna so v me strmela, ko sem se odpravil iz mesta kakor po
tipkah Samo na njo ponosno in z bičem v rokah, ki najbrž ne bo nikdar vedela, da sem jo
ljubil, Odbil sem se od prvega modrijana na levi strani slavoloka kakor da sem električna žoga in priletel v modrijana na desni strani. Od tega sem se zapet odbil in odletel v modrijana na levi strani in odbijal sem se navzgor vedno v kotu 45°. In ko sem bil že precej visoko v zraku, sem nenadoma zagledal korakati skozi slavolok milijonske množice bojnih ljudstev iz vseh delov sveta, oboroženih od nog do glave. Šli pa so v presledkih in vlekli so se v neizmerne daljave kakor velikanske sive kače. Ravno je posijal mesec in gledal sem nizke, koščene ljudi, ki so korakali v trinajststopih, zemlja je votlo donela pod njih umerjenimi koraki in od neba se odbijalo njihovo orjaško bojno petje. Spremljale so jih številne vojaške godbe in kadar je prenehala ena, je pričela druga. (Vseh godb pa je bilo več tisoč.) Na čelu so jim jezdili vojvode na iskrih konjih vrancih in z golimi meči v rokah. Nepregledne so bile vrste tovornih avtomobilov, na katerih so bile naložene strojnice z municijo orjaških topov, ki so jih vlekli težki konji, in ogromnih tankov, ki so se pomikali kakor velikanske želve. Veličastno sliko so izpopolnjevale na trenskih vozovih sedeče družine kakor žene, dekleta, otroci in starčki, krdela zrakoplovov, ki so krožila v zraku kakor velike ptice ujede in na morju vseh vrst bojne ladje, torpedni čolni i. t. d. In sem se vzpenjal vedno kvišku in kvišku in spletal mrežo, rdečo od svoje srčne krvi, jaz mrežopletalec, in že sem prišel do poslednjega modrijanov. Rabeljsko se mi je zasmejal v pozdrav, ko sem se počutil popolnoma svobodnega – nič več se nisem mogel odbijati kakor da sem električna žoga, temveč potegnil sem k sebi čudodelno lestvo, ki sem si jo spletel s svojo krvjo, svetlikajočo se kakor rubin, vrgel jo na nevidno steno v zraku in začel plezati po njej, ki je postala trdna kakor bi bila iz najboljšega pletiva. (Pod menoj neskončno brezdno in nad menoj brezmejno nebo.) “Zame ne živi nobena rožica na svetu, nobena dušica, nobena zvezdica,” sem si
zatrjeval |
(SEDEM DNI PRED RAZSULOM BIVŠE AVSTROOGRSKE ARMADE, OB FELLI ZA
ŠPANSKO BOLEZNIJO
UMRLEMU TOVARIŠU, ENOLETNEMU PROSTOVOLJCU PODDESETNIKU STANKU
STARCU.)
Stal sem že proti večeru na prostranem pokopališču in medtem,
ko sem gledal
brezizrazno z griča v dolino pod seboj, kjer
se je leno valila reka in so se vrstili
predori, vsekani v
žive skale, si mi govoril šepetaje, kakor da se ne pogovarjaš
z menoj, temveč z mrtvimi, spečimi po zanemarjenih grobeh: “Samo eno
misel
imam in ta je črna kakor netopir, ki naju obkrožuje.
Meni, ki vidim povsod samo
umiranje, se zdi, da ne bom
nikoli prišel iz tega solnčnega kraja, ki je sicer lep,
doma pa je vendar najlepše! Zakaj, odkar sem videl nešteto rumenih lobanj, suhih
skoro kakor puškino kopito, posušene roke in noge, kakor
bi gledal travnate bilke
in sem slišal berača z gramofonom,
se ne morem prepričati, da ne bom izdihnil v
daljni zemlji
in me ne bodo pokopali na tujem brez sveč in duhovnika. O kaj bo
neki naredila moja plavooka ljubica, ki me ima tako rada, pa bo
slišala nekega
jesenskega dne, da sem umrl?” Smejoč se
kakor hijena v Tvoj trpljenja polni obraz,
sem Te naenkrat
prekinil: “O, kje ste moja detinska leta, ko sem še spuščal ladjice
v potoček in zmaje v zrak, streljal na lok, igral se razbojnike,
lovil metulje in pri-
sluškoval v gozdovih ves zamaknjen
ptičjemu petju?! V meni plamte pisani spomini
kakor bakle,
goreče v temni noči, pa gledam samega sebe, kako sem stal vsako leto
enkrat pri vrtilnici, ki so jo obkrožale množice ljudi, – doneli so
neprestano eni in
isti zvoki – večkrat tudi sam zajahal
konja ali leva, pa sem se vozil v vedno enakih
krogih. O
kje so že tudi moja zrelejša leta, ko sem že kot mladenič otvoril spre-
hajajočo se šolo za pionirje, vodil tovariše kakor pav svoj rep in
jim govoril, da se
vidim poševno stoječega na hribu s
piščalko v ustih, pa da piskam v najviharnejšem
slogu, da
se podirajo brzojavni drogovi, hiše ob cesti, zvoniki po mestih?!” Tvoje
zbegane oči so me gledale vprašujoče, jaz pa sem resnobno zopet
ozirajoč se
proti nizkemu, rdečemu nebu, kjer so se videla
čudna nebeška znamenja, govoril že bolj
samemu sebi kakor
Tebi, ki si bil vedno kakor harfa, ki ji je pričelo ubirati mehke
strune lepo dekle: “Ti deviški moj otrok že zopet strmiš vame kakor v
kakega
nenavadnega božjastneža, jaz pa Ti še rečem, da že
vidim naše parnike z vrlimi
mojimi mornarji, ki mi
prepeljujejo na moj brezžični brzojav stotisoče naših
izseljencev, parniki plovejo proti državam zlata in jekla in se vračajo z mojimi
ljudmi, ki so se šolali v tujini. Vijejo se že vlaki z
zastavami, na postajah regljajo
številne strojnice v
pozdrav in že drve orjaške lokomotive globoko v notranjost
moje države proti že znanim vojaškim zbirališčem!” Izpod oblačnega neba se je
nepričakovano vsula silna ploha in že sva molče stopala v
zasedeno mesto. Ko sva
šla mimo velike cerkve, si rekel, še
vedno očitno preplašen nad mojim nerazumljivim
vedenjem:
“Že dolgo nisem bil v cerkvi, kaj šele pri maši, stopiva noter!” In sva
vstopila in ogledovala sva vnovič od strelov razpraskano cerkveno
ladjo, še nedavno
vojaško skladišče, vzunaj je razsajal
vihar. Ti pa si začel v zadregi: “Kako lepa je
mlada
kapitanka, ki stanuje nasproti Tvojega bivališča!” In sem mu rekel: “Ali že
veš, kaj se mi je zadnjič pripetilo, človeku s planetov?
Slonel sem na oknu svoje
sobe in kresale so se mi dinamitne
misli kakor iskre pri bengalični lokomotivi s
slabim
premogom. Kmalu sem začutil v sebi glasbo in se vdal docela božanstvenim
zvokom, omahnil na divan in zaprl trudne svoje oči. Kako neznatne v
primeri z
mojimi so se mi zazdele svetovne simfonije! Zvoki
pa so postajala glasnejši in
naenkrat sem se zdrznil, ker v
mojo veličastno se je mešala neka druga slabejša,
ki je
bila bolna v svojem poletu. Kakor v sanjah sem dvignil pogled na balkon, čez
katerega se je razlivala mesečina. Ni bilo dvoma, sedaj
sem razločno slišal. Nekdo
je igral v sobi klavir, na
balkonu samem pa je stala kapitanka v beli obleki in igrala
vijolino. Vsa okolica, ki se je zdela, da spava, je drgetala opojnosti. Tedaj pa
se je
oglasilo v mesečino mačkino mijavkanje, zdelo se je,
da je zadela nekje kosa ob
svežo travo in cvetlice.
Vijolinistinji so padle gosli iz rok, kriknila je in zginila z
balkona. Povsod je zavladala stroga tišina, jaz pa sem še dolgo čul
krčevit njen jok
in si mislil: “Ali že zopet poljubuje in
moči s solzami fotografijo svojega moža, ki so
ga ujeli
sovražniki?” In ko sem gledal še njeno vitko postavo, ki se mi je zdela vsak
dan bolj skrivnostna, sem jo vzljubil z vso svojo
mladeniško dušo in se tudi že
zgrozil, ker ali morem sploh
biti zvest in za koliko časa?! Pred mano na kolena so
že
padale najlepše blede ljubice, ker so gledale v meni utelešena vsa ona čustva,
ki jih imajo ljudje ob godbi in plesu, jaz pa sem šel
mimo njih z ledenim svojim srcem
in se jim režal v hirajoče
obraze, ker sem že davno obupal nad njihovo nedolžnostjo
in
se mi je hotelo tudi brezkončnega trpljenja. Hočeš, da Ti povem prispodobo?
Zdim se kakor črn, ogromen vrag, jaz Ibrahim Ahmed, knez
Sicilije in Afrike, ki
je dal svoje žene žive pokopati,
noseče razžagati, hčere pomoriti, kakor hitro so
bile
rojene, – 16 deklic, ki so jih skrivaj odgojili, je dal pomoriti kakor hitro
je zvedel o njih, – ki je dal pred svojimi očmi osem
bratov zaklati in svojega naj-
dražjega sina Abud Agaba
ravnotako pred svojimi očmi obglaviti, ki je dal v svoje
veselje ministre, dvornike, tajnike po več skupaj sežgati, ali v vreli vodi
potopiti,
ki je lastnoročno 500 ujetnikom s svojo sulico
prebodel srca, jih dal navezati
v ovratne verižice in
obesiti na vrata svoje sobe!” Z nepopisno grozo v očeh in tresoč
se po vsem telesu si rekel: “Bojim se, da si živčno bolan!” Tedaj pa
sem Te prijel
za roko in rekel: “Ali vidiš?” In tudi Ti si
videl naenkrat oživljene oltarje, pričele
so goreti sveče,
svete podobe na stenah in stropu se pregibati, kakor tudi kamenite
podobe, predstavljajoče križev pot, vsa cerkvena ladja je bila
razsvetljena, taber-
nakelj v ognju, bandera v plamenih,
pričeli so vstajati mrliči iz grobov in polniti
cerkev,
naenkrat sva zagledala še mašnika pred oltarjem, pozvanjati ministranta, –
bila je sveta maša. Hotela sva se ubraniti strašne slike,
mrtvaških obrazov, ki so naju
obdajali, pokrila sva si
spačen obraz z rokami, vendar slike niso izginile, prikazivali
so se filmi pred najinimi zastrtimi očmi in gledala sva zemeljsko
oblo, na kateri je
mrgolelo ljudi najrazličnejših plemen in
so se pobijali in grizli kakor volkovi, da bi
mogli živeti,
– vsi deli širnega sveta so bili v ognjenih plamenih. Ko se je nama
prikazivala svetovna zgodovina od pričetka sveta, sva kmalu opazila
številne genije,
ki so hodili neutrudljivo daleč pred
svojimi narodi in so mislili, da bodo živeli večno,
ali pa
najmanj več tisoč let, pa so bili mrtvi že po nekaj stoletjih. Videla pa sva še
nekatere blazneže, ki so si izmislili v svojih donebesnih
poletih, da žive naenkrat
po vseh kontinentih in to v tisoč
in tisoč izbranih človeških telesih, žarečih kakor
solnce
in da ne bodo nikoli izumrli, če pa bodo, bodo šele ob vesoljnem potopu.
Ko sva gledala s svojimi steklenimi očmi, premišljajoč o minljivosti
vsega mogočega,
še one z ogromnimi lobanjami, sivimi lasmi
in velikimi srebrnimi bradami, ki so se
istovetili z
zemeljsko oblo, in že zopet one strašnejše duševne velikane, ki so govorili
o sebi kakor o vsegamogočnem stvarniku nedoglednih
nebes, vseh neizmernih delov
sveta in vseh brezbrežnih
morij, sva pozabila, kako je nama ime. K temu se je pri-
družilo sprva komaj slišno, potem pa vedno glasnejše in močnejše orglanje s kora,
ki je izzvenelo v orjaško godbo. Ves omamljen sem dal
roki z mrtvaškega obraza in
v sredi med človeškimi skeleti
zagledal njo, ki sem jo oboževal že nekaj dni. In sem
pričel kričati v svoji vznemirjenosti, da bi prevpil godbo: “O moja kapitanka,
kapitanka!” In me je slišala in se je obrnila s svojim
pojočim glasom mirno, dosto-
janstveno k meni, stoječim pod
cerkvenim korom: “Che cosa volete signor?”
Pobegnil sem iz
cerkvene ladje na ulico, spustil se v blazen tek proti svojemu
stanovanju, preskočil po več stopnic in že planil v svojo sobo, ki se
mi je zazdela
kakor grobnica, kjer so me pozdravile
številne rože z mrtvaškim svojim vonjem,
črni zastori,
spuščeni do tal, – moje zastave, zagrebel svoj beli obraz v posteljne
blazine in jokal kakor otrok. In vendar sem jo videl prosečo: “Kje se
mudiš moj
najdražji, da ne prideš položit svoje kodraste
glave na moja drhteča, polna prsa
in si neusmiljen ne
poželiš, da bi me pokrile tvoje roke in noge?!” Ti pa si že
stal bled kakor stena na pragu in se tresel razburjenja, ker si me naenkrat
razumel v
mojih zadnjih vzdihljajih in klical: “O, zdaj
vem, da so Tvoje kompozicije najbolj
rdeče, kadar umiraš!”
Vzunaj je razsajal vihar, padal dež, udarjal grom, utrinjali se
bliski in v vse to se mešalo divje grmenje topov. Takrat se je tudi
zaslišalo iz
spodnjih častniških prostorov igranje na
klavir, razbrdan ženski smeh in krohot
kakor bi se oglašale
goneče se krave, pijano moško petje. V svoji peklenski bolesti
sem še opazil, da je bila vsa narava kakor orjaška otožna godba, ki
se je ovijala
kakor rdeč pajčolan nage, koščene plesalke,
ki je plesala v popolni temi, ki so jo
razsvetljevali
topovi streli, v sredi milijonskih sovražnih si armad, stoječ z eno
kurbirsko svojo nogo v dolini in z drugo v gori, enega
najstrastnejših zemeljskih
plesov, tango.
In Ti postavljam pričujoči spomenik, izsekan iz žive skale in
obdelan surovo, ker se mi zdi, da Ti bo več
povedal kakor izlikani, in ki
govori samo navidezno več o meni kakor o Tebi; ker jaz vem, da če bi še živel
in videl svoj spomenik, postavljen od mene, bi presenečen vzkliknil: “To sem
vendar jaz, moji duševni boji,
vse to sem jaz speval!” O, tako pa si že takrat,
ko sem jaz napol živ korakal po široki cesti med gorami mimo
sokolovega
mesteca, ležal pokopan na ravnoistem pokopališču, odkoder sva pred par meseci
opazovala oblake,
v katerih sva gledala konjenico, ki je šla kakor vihar!
Vlekli smo se v daljavo kakor čreda preganjanih vol-
kov, za nami sovražnik,
kakor se nam je zdelo. Pet noči sem že ležal na prostem ob stražnjih ognjih, ves
garjast sem strmel v nebo, – zdelo se je s svojimi meglami ravnotako raztrgano
in bolno, – mimo je drvel
tren, topništvo, oklopni avtomobili, korakale so
dolge kolone utrujenega vojaštva. Spremljali so nas na celi
dolgi poti gavrani
s kričečimi, čudno pobarvanimi glasovi. Ob cesti so ležali mrtvi konji, med njimi
onemogli
ljudje, govoreči vse mogoče jezike, nad glavami so brneli zrakoplovi,
– ravnokar se je zaletel pri spuščanju
na tla eden izmed njih ob bližnje drevo
in pričel goreti s tako bliskovito naglico, da ko smo prihiteli k njemu,
smo
našli že samo ogrodje in sežgano letalčevo truplo, – na naši levi strani pa so
hiteli proti državni meji
dolgi vlaki, pri katerih so bile še strehe zasedene
od bežečega vojaštva. Videli smo jih, kako so pri predorih
trumoma padali na
tla in je šel vlak čez nje, železno in zategnjeno žvižgajoč. In sem za trenutek
pomislil,
kaj bi bilo, če bi tudi jaz, ki tako besno sovražim samega sebe in ki
sem predstavnik naroda, katerega svo-
bodoljubni bratje prebivajo v največji
državi na svetu, ravnotako bedno poginil! Saj ne vé še nobeden, da
sem, noseč v
svojih nemirnih prsih načrte za več sto let, prehodna točka, skozi katero bodo
morali vsi tisti,
ki letajo po zraku in hočejo biti silni. Karabinko na hrbtu,
sem korakal v prvi bataljonovi vrsti, – imeli
smo v sredi trobentarja, ki nas
je spremljal, – vsi drugi smo pa prepevali narodne koračnice in tresla se
je
zemlja pod našimi nogami in donel zrak naših popevk. In ko sem med petjem pomislil,
kako nas bodo
sprejemali zvečer na naši domači zemlji z lampijoni, obsipavali s
cvetjem in objemali, sem sklenil,
da ko bom
šel poln ran na razmesarjenem
telesu in obdan z neštevilnimi kačami v deželo, kjer citrone cveto, se
bom
pomudil tudi na pokopališču, kjer so našli Tvoji zemeljski ostanki večen počitek in
kjer naju je zalotil
lepega majniškega večera razdivjani vihar, in bom mislil
na Te, ki Ti ni bilo usojeno, da vidiš vstajenje svoje
domovine in ne vzklikaš
več kakor jaz s svojo lucifersko glavo: “O telo, ječa moje duše!”
Tihožitje. |
Jegulja: "Skril se je med vrbje pretkani kačji pastir?" Veverica: "Čuješ trkanje ob drevo – žolna se je spravila nad žir?" |
V jutru.15 |
... Gledal sem ptiče, ki so se prišli kopat v reko, in so potem oživljeni zleteli proti nebu. |
V oživljeni temi. |
_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _
Sanjal sem na samotni klopi in ko sem odprl trudne svoje oči, svetila med raztrganim je drevoredom, nedaleč proč od mene, električna obločnica. (Zdelo se mi je, da je med drevjem skrit našemljenec s svetiljko v roki.) |
Raketa o polnoči. |
"Ali sem večno padajoča zvezda?" "Si, in tvoja je tudi cesarska cesta." |
Romanca o kurtizani.Ob mojem 16. letu. |
Noč je. Vetrič veje kakor bi sanjal in tema ovija tvoje noge otročje. Pri meni si. Deklič ti moj, sloneč na majih prsih, tabernakel svojega srca odkleni si! Rožmarin zeleni. V zraku se zibljejo beli golobčki in nad njimi jastreb leti. "Živeti hočem!" spreleti te kakor električni tok. "O, ti moj Bog!" Tvoje srce slišim tolči. "Ljubim te!" šepečem in z mehko roko zastreš mi ustna: "Molči!" "Pripoveduj!" poljubi tvoji govore. Deklič ti moj, le smehljaj se in mi kaži svetle zobe ! |
Na vožnji.16 |
V noči se peljem z brzovlakom. Potniki večinoma spe. Vlak drvi, kakor obseden, začrtano svojo pot. Vsa lokomotiva je v iskrah in dimu in kadar vriskne, so žvižgi podobni izproženemu torpedu. tudi jaz drvim začrtano svojo pot in vriskam z vlakom! |
Šel sem mimo neke vile.17 |
Ali ni zapel razposajen slavček v smrekovem vrtu, češ, glejte mene angleškega lorda?! Najbrž je zopet mislil (včasih ni imel niti ene misli), kdaj ga zavijejo bele roke v mrak morda? |
Večer v velikem mestu. |
Ogrnjen v črn plašč, korakam s poskakujočim mozgom po ulici razsvetljeni in ljudstva polni. In zvoni električna, drveča v rdečih lučih, in slišim, da pozvanja tudi v oblačnih srcih. O, in zazdim se, da sem jaz ta električna, ki gre kakor klin in pred katero se vse umika! In zavijam v proslule ulične vrtilnice in se veselim, – ker nima nobeden mojega obraza! |
Rdeča kletka |
V kletki imam sokola. Trudno poveša peroti sive, samo bistre oči mu žare. V mraku pa zaigram na kitaro, zapojem in pozabljam na solzne te zemlje gorje bleščeče. Sokol buta s prsimi in glavo ob stene in se zaletava s pe- rotmi sivimi zopet ob stene – rosno rdeče.
|
S puško v rokah hitim v daljo. |
... In se bliskovito mečem na dan skozi srčni svoj vrelec ... in kjer priletim ob tla (najprvo z dušo in potem s telesom), se postavim zopet na noge, jaz – ostri strelec. |
Na širokem morju mornarjeva dumka v jutru, ko je padla slana na zelene travnike. (Ki se mu je zdela kakor cis na violini.) |
Čez obzorje so se vlekle megle : "Odpiraj kamrico dekle !" Posijal je mesec in so se do nagega slekle: "Odpiraj kamrico dekle !" Oblačilca v rokah, so proti vzhodu stekle : "Odpiraj kamrico dekle !" Blagoslavljal sem jih demimondke ubegle: "Odpiraj kamrico dekle !" Ob jutranji zarji so našle naju pijana te megle: "Odpiraj kamrico dekle!" |
S sprehoda. |
"Kam?" ,,Nad zvezde in zrak, ki je poln opojnih gospodičen megel, in jih plodim, da izkrvavim in jih več ne spoznam. Porednice kratkokrile me zadrgnejo v svojih kodrastih las šumečo svilo in me ne spuste iz svojih gosto natkanih mrež." "Jež! " "Volkodlak vas potiplji, le brijte norca iz mene, vse me boste nekoč zapustile, vem pa, da mi bo ostala samo ena zvesta!" "Ah, povej nam človek, katera ti je o zvestobi zapela?" "Vitka je kakor topol, srebrnolasa kakor breza, črnooka kakor noč, beloroka kakor dan, rdeči tulipani pa so jo krstili za ženo belo." "Ta je tvoja nevesta?!" ____________ |
— † —
Veseljaškemu, samo za motorje vnetemu prijatelju Cirilu Justinu,
s katerim sem govoril po tele-
fonu na progi Kranjska gora – S. Vito in ga
spoznal kot takega po treh letih.
Zdelo se mi je, da že zopet sedim na siro-
mašnem stolu pri svoji delavni mizi, opazujem
s
zatisnjenimi očmi svojega bolnega telesa po-
skakujoče sence
na steni in mislim na nizko
hišo, v kateri je nastanjen moj
generalštab, na
mizi pred menoj generalka, načrtana po
mojih
večletnih izkušnjah, šestila, ravnila, kotomeri
in
premišljam o vseh mogočih načinih bodočih
bitk. V sredi telefonskih aparatov in brezžične
postaje pa se neprestano vprašujem: Ali naj
pomagam steči
lenemu mnogonožcu ali tudi
ne? Plinovo svetilko, visečo pred
menoj na
pajčevinastem stropu, komaj še vidim, v
slajše
sanje še zatopljen po kadečem se plinu in
ča-
kajoč, da ugasne ta čudna luč, z njo pa tudi
jaz, ki sem pravkar sedel v glavnem mestu v
neki plesni dvorani in v skritem kotu, navi-
dezno omamljen
od zaužitega vina, motril dam-
sko kapelo, ki je svirala
najopojnejše komade.
O, in videl sem plesati napolnaga
dekleta in
fante, žene in može, starke in starce, ki so
ple-
sali tesno združeni, kakor bi bili mesečni,
za-
kaj komaj so se dotikali tal z nogami, godba
pa je igrala neprenehoma. V zaprtem prostoru,
ki so ga medlo razsvetljevale električne žar-
nice v
lampijonih, ki so prepregali v najraz-
ličnejših barvah
nagosto stene in strop, sem
kmalu zavonjal smrad po
razpadajočih mrli-
čih in bilo mi je, kakor bi zašel v
javen
bordel. Tedaj pa me je že proti jutru
nena-
doma predramil kričeč strel iz neposredne
bli-
žine, ki sem pravkar opazoval najlepšo
izmed
damske kapele, prelepo čelistinjo z rdečo
rožo
v črnih laseh, omamljajočo tudi mene s
svojim
glasbenim orodjem in s svojim kačjim
telesom.
Pomel sem si v naglici zlepljene svoje oči
in
planil k zamreženemu oknu, ki sem ga dosegel
s težavo. Nedaleč proč od njega, pri izhodu vo-
jaškega taborišča je ležal v vrtnih gredah med
belimi
rožami stražni vojak s prestreljeno gla-
vo, kri je lila iz
razmesarjenc lobanje in rde-
čila tla in cvetlice,
oškropljene še z možgani.
Poleg njega je ležala na razritih
tleh puška, s
katero si je obupan končal svoje mlado
življe-
nje. Stresel sem se po celem životu,
kakor
bi šel skozi mene električni ok in držal
sem
se še dolgo zamreženega okna in videl
vojake,
ki so med smehom in kletvami zavili
okrvav-
ljenega mrliča v raztrgan šotorski plašč in
ga
odnesli v mrtvašnico, ki je bila vedno polna
človeških skeletov.
Bilo mi je, kakor bi bil šel mimo sijajno
razsvetljenih letoviščnih palač, v katerih se
svirajo
opojni komadi in v katerih so dnevno
na sporedu maškeradni
plesi, ker lomil sem si
prste, kakor bi že davno prenehal
biti opica
in šel sem s podvojeno močjo na delo v
svo-
je motorske delavnice. V tem pa so se tru-
doma odprla vrata dobro zapahnjene celice in
službujoči četovodja se je zadrl nad mano:
"Hej, ti črni,
nori hudič, vstani, na sprehod
boš šel, za pogrebom! Seveda,
vedno bi ležal
na pričnah in strmel nekam v praznino!"
Vstal
sem, kakor bi sanjal in po dolgem hodniku
prišel na sveži zrak, ki sem ga začel krepko
vdihavati. Bil je lep, solnčni popoldan. Stopil
sem v vrsto
z drugimi jetniki, ki so jim bila
lica upadla in suha, da se
je zdelo, kakor bi
nosili voščene maske, in odkorakali smo v
dvo-
stopih proti oddaljeni mrtvašnici. Ko smo
pri-
korakali kakor ovce s pastirjem na določeno
me-
sto, je stopal opičji nadporočnik od vojaka
do
vojaka in ko je prišel do mene, se je zadrl s
svojim
hreščečim glasom : "Vi osel, kam ste pa
za-
pravili bluzni gumb? Vi svinja!" In se je
vsula
nad mano ploha ogorčenih kletvin, nakar je
prišel vojni kurat in z njim jokajoča mrličeva
mati in hči, ki sta prispeli z brzovlakom iz
glavnega
mesta. Mrtvaški sprevod se je začel
pomikati proti cipresnemu
pokopališču, kjer se
je vrgla postarna mati pred izkopano
jamo in
pričela tuliti za svojim edinim sinom kakor
vol-
kulja, ki so ji ugrabili mladiča. Njena
mlada
hči, ki je bila lepa vkljub številnim solzam,
ki
so ji tekle po bledem licu, pa ni mogla
prenesti
vrtajočega pogleda črne krste, stopila je
par
korakov v stran in se krčevito jokaje
oklenila
lesenega spomenika na bližnjem grobu. Stari
vojaki, ki so bili že dolgo kakor stroji, so se
za
trenutek spomnili svojega daljnega rojstnega
kraja in svojih domačih, ki pa nič več ne mo-
lijo zanje in videl sem natančno, da so se tudi
njihove oči
orosile. In ko so začele padati ve-
like in suhe zemeljske
grudi na krsto, ki je nekaj
časa votlo donela, so morali
prijeti za roke v
solzah se kopajočo mati, da se ni vrgla
na
krsto, ki se je pa že ni več videlo. Stal sem
nedaleč proč od jame, ki je še vedno imela od-
prto svoje žrelo in čutil, da trepetajo v skritem
joku
razburkana srca skoro vseh pričujočih,
kakor bi bili postali
njihovi živci najdrobnejše
strune. V tem trenutku je
pridirjal mimo poko-
pališča s silnim ropotom tovoren
avtomobil, na-
ložen z drvmi, in s svojim drdranjem igraje
pre-
tulil presunljivo jokanje matere in hčere.
Tudi
meni so že silile solze v oči, ko pa sem v
na-
slednjem hipu zaslišal še vojaške trobente
glas
v avtomobilovi smeri, sem začutil v sebi
orja-
ško silo, ki se je še stopnjevala in sem si
rekel:
"O, kako brezbrižno gre življenje svojo
dolo-
čeno pot. Solnce, ki bo v kratkem doseglo
ob-
zorje, bo sijalo še vedno naprej, kakor da se
ni
nič zgodilo!"
Proti večeru je ponehala strašna vročina, ki je valovala tudi v
mojem ozkem prostoru
kakor pijana, pozabil sem na trudno ležanje na golih
deskah, občutil sem naenkrat silneje kakor
kdaj neznosen glad in žejo, da bi si
načel lastne roke in razgrizel žile v njih, ki so mi utripale ka-
kor bolniku.
Tedaj mi je tudi prišla na misel daljna primera o meni, resničnem vodometu. Leno
sem se povzpel k zamreženemu oknu in opazil jezero, v katerem so plavali prazni
čolni, ko pa
sem začuden pogledal bolj pozorno, sem spoznal, da sem gledal
megle, v tem pa sem že opazil, da
zgubljam zavest, toliko trpim duševno in
telesno. V naslednjem hipu pa sem nenadoma zagledal in
zaslišal na milijone
žen, oblečenih črno, ki so s solzami v očeh, vročimi kakor goreča lava,
zastonj
klicale cesarja, ki je sedel kakor orangutan na zlatem prestolu, obdan od vitkih
žen, ki so
jim bila telesa prožna kakor vzmeti in od hijenskih ministrov.
"General, usmili se nas, umiramo!
Vrni nam naše može, naše sinove, naše hčere,
v kolikor že niso poginili! Ne daj, da pademo na
tla še me onemogle kakor v
bližajoči se jeseni orumenelo listje z dreves in žalostno poginemo!"
Z enako,
toda še bolj pretresljivo prošnjo so se obračali k njemu sivi starčki, ki so se
zdeli s svo-
jimi palicami kakor šepajoči strahovi in so že mislili, da se
nikoli več ne povrnejo v življenje. Cele
pokrajine v notranjosti širne države
so se zdele kakor mrtve, žene oblečene v črno, pa so se zvi-
jale v bolestnih
kričih kakor jegulje in prosile: "General, usmili se nas, glej goreče in krvave
bojne
poljane!" Toda dolgo niso v odgovor nič slišale, ko pa so klečoče okoli
prestola dvignile solzne
svoje oči k njemu, so prebledele, da so bile bele
kakor stene, zakaj na prestolu je sedela, ogrnjena
v maršalsko uniformo
njegovega veličanstva bela žena in se začela peklensko hihitati. In gorelo je
še naprej na vseh koncih in krajih in padali so, kakor zrela pšenična polja pod
srpom pridnih žanjic,
celi polki najlepših in najboljših mož, žen, otrok in
starčkov, vsak najmanjši košček zemlje se je
zdel kakor skrit vulkan, ki je
začel nenadoma bruhati. Velikanski smrtoglavec je razprostrl svoja
krila tudi
nad notranjost velike države, žene okoli zlatega prestola so bile kakor voščene
sveče,
ki vrtoglavo ugašajo v burji in viharju in bolj kakor kdaj sem slišal
mozeg in kosti pretresajoč
klic: "General, usmili se nas, glej goreče in krvave
bojne poljane!" Od nekod sem naenkrat za-
slišal violino, približevala se je noč
s svojo močjo. Začel sem se spominjati svoje brezskrbne mla-
dosti, ki je kakor
živa pripovedka. Poslušal sem zamaknjen marsikaterega pastirja, ki je
izvabljal
svoji piščalki otožne glasove. Včasih, ko sem stal na samotnem hribu
in je zahajalo solnce, se mi
je zdelo, da vidim v požaru cele pokrajine. Ista
primera mi je prišla na misel, če sem se povzpel
v stolp in sem videl v plamenih
vso svojo okolico, ki se je zdela, da se podvrtana izproža v zrak.
Ko sem hodil
ob poznih večernih urah v drevorede, kjer se je pošastno začelo zvijati drevje
v
nenadnem poletnem viharju, sem imel utis, da se razposajeno lovijo drug
drugega nočni duhovi.
Večkrat sem tudi zašel v bukove gozdove, na posekanem
prostoru je lila skozi odprtino v velikem
loku bleda mesečina, ki se mi je zdela
kakor nebeška harfa, in sem potegnil z roko preko srebrnih
strun, da so me
omamljali prelepi glasovi do nezavesti. Ko sem gledal prebujajočo se naravo
vsak
dan od druge strani, bi hotel umreti, toliko razkošja in slasti je bilo v
meni. V najneznatnejšem
vetriču sem gledal prizore, o katerih se navadnim ljudem
ni niti najmanj sanjalo. In skoro nevem,
kdaj je prešla moja govorica v petje,
spominjam se pa še dobro, da je bil takrat moj obraz kakor
vulkan, oči so metale
bliske, kakor bi bile električne luči, moje - mišice so se pregibale, kakor bi
divjali v meni potresi, izogibal pa sem se ljudi, kakor bi bili gobavci. In ko
sem imel vstvarjeno
svojo prvo skladbo, sem začel skakati kakor brezumen po
svoji sobi, žvižgati, smejati se, hoditi
po vseh štirih in izpuščati iz svojega
grla radostne glasove, ki so bili podobni padu kakega mo-
gočnega slapa, ki si
je ravnokar odprl pot skozi na videz neprobitne pečine, da sta prihitela
vsa
začudena oče in mati in me povprašujoče ogledovala. Ko sem se učil v
zemljepisju imena rek in
mest, dežel in narodov, se mi je zdelo, da sem že
potoval po teh pokrajinah in bilo je temu davno,
zakaj spominjal sem se natančno
lege, prebivalstva, klime, flore in favne in še celo kopico drugih
znamenitosti,
da sem se slednjič že povpraševal: "Kdo pa sem jaz?!" in zdelo se mi je še
najbolj
verjetno, da sem neutrudljiva solnčna ptica, leteča od vzhoda proti
zapadu, opazujoča živa in
mrtva bitja naše zemeljske oble in vse prisrčno
pozdravljajoča. Spominjal sem se, kolikokrat sem
se že močan, kakor sem bil,
nekdanji nočni sprehajalec, bridko razjokal, da so bile moje roke mokre,
kakor
bi tudi na nje padla nočna rosa, in sem po cele dneve in noči strmel v daljo, bolan
na
duši in telesu. Potem pa sem se zopet počutil močnega, kakor bi bil lev,
kragulji pa so neprestano
kljuvali na meni, ki sem se zdel še vedno priklenjen.
Sanjal pa sem ponoči tako opojno, da sem se
prebudil ob zori kakor iz nezavesti
in vsaka moja bohotna misel je bila kakor v temni noči kakega
ozkega in
nebotičnega stolpa žirafina glava z žarečimi reflektorji. Na svojih jutranjih
izprehodih
sem se zazdel še kakor električni kolovrat, ko sem gledal tvorniške
dimnike iz katerih so se spu-
ščali proti nebu oblaki zadušljivega plina, leno
valečo se reko, ki se je odevala z meglami in ob njej
stoječe številne mline. Z
drgetanjem po vsem telesu pa sem mislil na dejstvo da opevam z vsako
najmanjšo
mislijo samega sebe. Srečaval sem različne otroke in že mi je šinilo v glavo: To
sem
jaz!" In prihajali so mi naproti starčki, ki so se šli sprehajat, žene, ki
so nosile na glavi v bližnje
mesto mleko v pisanih jerbasih, može, ki so
odhajali na delo na najrazličnejše strani in vedno mi je
nekaj reklo: "To sem
jaz!" In ko sem gledal hiše pred seboj, reko, polja, škrjančka nad
poljem,
travnike, gozdove, ki so se ob parobkih šibili pod težo gavranov, gore,
in opazoval vso svojo oko-
lico v jutranji zarji, mi je zopet nekaj reklo: "To
sem jaz!" Ob takih prilikah sem bil pijan lastnih
misli, ki so se bliskoma
vzpenjale k oblakom kakor izstreljene puščice in letele k tlom kakor na
hitri
vožnji brzojavne žice ob železniškem tiru. Najlepše pa sem pel v cerkvi, ki se je
dvigala proti
nebu kakor velikanska skupina kristalov in klicala: "Kvišku srca,
zlasti še vi, ki letate po zraku!"
V njeni očarljivi notranjosti so goreli
lestenci, mrgolelo vse polno najraznovrstnejših ljudi, jaz pa
sem stal v kaki
stranski ladji in mislil na oni daljni čas, ko bodo stopali po končanem
mašnem
opravilu pridigarji na prižnico in bodo prebirali ljudem moje kompozicije
namesto evangelijev.
Petje s kora, ki se mi je zdelo, da je kakor angelsko, je
že davno obmolknilo, zato pa sem jaz še
vedno slišal nevidno godbo in
prisostoval kot mladič veličastnemu koncertu svetovnih kompo-
nistov, ki jih
nisem poznal niti po imenih. In ko sem šel domov mimo kavarne, v kateri so ravno
igrali biliard trije moški, sem nehote začel misliti na naše glavno mesto kjer
sedijo v kavarnah pri
različnih časopisih bledi ljudje z ogromnimi lasmi in
velikimi kravatami. Ali naj še pristavim, da
sem začel odkritosrčno pomilovati
vse predstavljene in še neznane postajenačelnike z njimi pa
tudi vse mogoče
človeške zmaje, sedeče po knjižnicah, kjer sem jih tolikokrat videl? In že
zopet
sem hodil slednji večer po široki državni cesti na nočne izprehode proti
bajkepolmim goram, marsi-
katerikrat pa sem se zazdel, da sem obseden od
božjega, še večkrat pa hudobnega duha. O, in
kolikokrat se mi je prevabljivo
zahotelo, globoko zatopljenemu v samega sebe, da bi splezal na
bližnji brzojavni
drog, stopil na žico in se brez vsakega droga, ki bi mi uravnaval
ravnotežje,
spustil v blazen tek, da bi obmolknili, kakor bi odrezal, zapozneli
pivci, prihajajoči iz veselih krčem
in iz vsega grla vriskajoči, strahoma se
prekrižavali in bi jim vstajali lasje v nenavadnem strahu,
ko bi me videli
dirjajočega po žicah in pojočega o ljudeh, ki sploh ne žive na tej zemlji,
temveč
se od zore do mraka in še v spanju mude na potovanju okoli nebeških
zvezd! Ko pa bi prišli domov,
bi pripovedovali, tresoči se po vsem telesu o
pojoči prikazni, družina, ki bi se vzbudila, pa bi se
neverno smejala njihovim
pripovedim. Še večkrat pa mi je prišlo na misel, da bi se spustil v nočni
zrak,
kakor kaka nenavadna ptica, samo bal sem se, da se zavem v nebotičnih višavah in
pričnem
padati kakor blisk v brezdna pod seboj. Tedaj me je predramilo iz mojih
opojnih sanj trobentanje, ki
je klicalo izven taborišča mudeče se vojake k
počitku. Violinista že davno pisem več slišal, bilo mi
je, kakor bi gledal
neizmerne bojne poljane, pokrite s trupli ljudi in živali, čez nje pa se podijo
na
spenjenih konjih nočni duhovi in izginjajo nekje v daljavi. V tem se mi je
zazdelo, da leži poleg
mene na golih deskah nekak mož v črnem plašču, ki se je
pa v svoji notranjosti rdeče zasvetil,
kadar se je premaknil kakor ležeča mačka.
Pomirjeval sem samega sebe, da še vedno sanjam,
toda ko sem stegnil svoje roke v
smeri proti njegovi glavi, sem opazil, da se mu svetijo oči ka-
kor žareče oglje
in da ne sanjam. In je spregovoril s porogljivim svojim glasom, ki mi je šel
skozi
desno stran kakor dolg in oster meč iz najboljšega jekla: "Ali veš, ti
večni in sveti popotnik, ki
te je vrgla zemlja iz svojega naročja začetkom
dvajsetega stoletja, v dobi najstrašnejših sve-
tovnih vojn, kar jih je kdaj
videlo človeštvo od vstvarjenja sveta, da ne boš čez leto dni nič več
slišal
trobentača?!" In je še rekel: "Ti, ki se zdiš kakor zvezda stalnica, ki jo še niso
zapazili ljudje,
ali te nič ne pretrese žalostno dejstvo, da te bodo šele takrat
spoznali, kadar ne bodo več videli
tvojega telesnega obraza? In ali nisi še
nikoli izrekel pobožne želje, da bi se nikoli ne rodil, ker
čimdalje živimo,
tembolj se bojimo, da so nebesa zadnje in največje razočaranje?!" In se je
smejal,
da so mu šklepetali volčji zobje in tresla se mu je kozja brada, kakor
da bo padel v nezavest od ne-
skončnega veselja nad mojimi bolečinami. Jaz pa
sem se povpraševal kolikor mogoče mirno: "Ali
res spim skupaj s hudičem,
poslanim mi v skušnjavo od njega najvišjega?! O, da bi imel jetnik
vžigalice in
bi razločno videl!" Tenke stene, ki so bile poslikane in popisane od jetnikov, so
mi
vzbudile naenkrat utis nekakega omrežja in ječa se mi je zazdela kakor
menežarija, ker so bile polne
vse celice in sem bil od mraza, ki je nastopal
slednjo noč, zvit v klopčič kakor kača klopotača. In
sem bil zatopljen v
številne najopojnejše misli – zdele so se mi kakor v kolobarjih se vrteče
junij-
ske kresnice – ki so mi puščale nelepe sledove na mojem obrazu, ob zori
pa si še nisem bil na
jasnem sam s seboj in vedel sem, da se bom iskal celo
svoje življenje. Ko so prišli zjutraj vojaki od
straže v celice, sem hodil kakor
duh po odprtem hodniku in bilo me je groza samega sebe, strašnega
anarhista.
Moje oči brez dna, ki že davno niso več solz poznale, so se svetile kakor fosfor
in
ko sem zagledal v razbitem steklu v nekem zamreženem oknu na koncu hodnika
svojo visoko in
bledo postavo, zavito v umazane vojaške cunje, sem še tudi
vedel, da sem postal čez noč tigersko
navdahnjena bela žena in to bolj zase kot
pa za druge. In ko sem stal pri tem oknu, sem se
zazdel še kakor neustrašen lev,
ki se pripravlja na naskok in rekel sem si v trajnem nemiru, zakaj
rodila me je
ženska: "Dan za dnem se rodi na milijone ljudi, obsojenih v večno trpljenje in
umiranje,
dan za dnem jih tudi na milijone umrje, tonejo v pozabljenje ! Koncem
tega stoletja bodo glodali
tudi mene črvi, spreminjal se bodem v prah in pepel!"
In moj glas se je tresel v prečudnih valo-
vih, ko sem tulil kakor slon, ki
dirja iz območja prihajajočih puščavskih vetrov, da so me pre-
strašeno zrle
tope vojaške straže : "Jaz, ki sem že kost in koža, ne bom umrl! Kdo je
občutljivejši
od mene in kdo je večji daljnovidec?! Presilno je v meni brezmejno
sovraštvo do vsega obstoje-
čega in prevelika, neskončna blaznost ustvarjati, o,
ustvarjati iz niča!"
(Ko sem prenehal trepetati v svoji notranjosti, sem se pričel
sukati nediplomirani inženir po
svoji zvezdarni, ki sem jo zidal v obliki
ogromnega daljnogleda, ob gradnji katerega sem bil
trdno prepričan, da sem nehal
živeti, ker sem se mudil v pokrajinah, ki jih še ni videlo nobeno člo-
veško oko
in sem ves vstrepetal, ko sem zagledal nevidnega klavirskega virtuoza, obdanega
z
angeljskim zborom.)