Dodatek C Spremne študije

Dodatek C.1.1.1 Usoda kodeksa Škofjeloškega pasijona

Ob izdaji Škofjeloškega pasijona dobi latinski izrek habent sua fata libelli – knjige imajo svojo usodo – prav poseben pomen. Usoda rokopisne knjige s Škofjeloškim pasijonom (ŠP) je namreč posebna v tem, da je ta rokopis skorajda edini preživeli svojega rodu. Ta misel je za zasnovo in ustroj te izdaje tako pomembna, da jo je treba kratko pojasniti.

V dobi katoliške obnove in baroka so obstajala številna in raznolika dramska besedila v slovenščini, vendar se nam je izmed njih do danes ohranil samo ŠP. Že samo kapucini so skoraj v vseh krajih na Slovenskem, koder so imeli samostane, uprizarjali pasijonske procesije in vsaka izmed teh je imela svoje – morda različno, morda podobno, morda variantno – a vendar svoje dramsko besedilo. Toda poleg kapucinov in že pred njimi so jezuiti pripravljali v mestih, v katerih so imeli kolegije, verske dramske predstave v domačem jeziku. Prirejali so spokorne in telovske procesije, ki so vsebovale dramske prizore, in druge igre. Že za leto 1600 je v Ljubljani izpričana takšna telovska procesija, pri kateri so dijaki jezuitskega kolegija na odrih pozdravljali Sveto Rešnje Telo latine et carniolice – latinsko in slovensko.⁷⁷ Kronika jezuitov v Celovcu pa poroča nič manj kot tole: „Razen s pridigami in krščanskim naukom se je poskušalo pritegniti in podučiti ljudstvo že od 1605 tudi z dialogi o detinstvu, trpljenju in Sv. Rešnjem Telesu našega Gospoda v slovenskem jeziku.“ Pri tem je bil pomen „dialogov“ takšen: „Vse vrste verskih dram so bile zastopane v jezuitskem gledališču: božične igre, pasijonske igre, velikonočne igre in zakramentalne igre, ki so jih vobče imenovali dialoge, čeprav je število nastopajočih pogosto daleč presegalo dvojico.“⁷⁸ Že teh nekaj podatkov zadošča za historiat, ki razodeva obsežen in tematsko bogat korpus slovenskih dramskih besedil že na samem začetku 17. stoletja. Za misel, ki jo želimo tu utemeljiti, bi niti ne bilo potrebno posebej omenjati poznejše Igre o paradižu jezuitskih dijakov, izpričane vsaj za leta po 1650 – ta je dolgo časa neupravičeno veljala za prvo slovensko dramsko besedilo – ali pa komedije Zima in poletje idr. Že samo podatki o jezuitskem verskem gledališču in o raznih dramsko zasnovanih procesijah nam potrjujejo, da je bilo že v 17. stoletju napisanih v slovenščini več daljših in krajših rokopisov z dramskimi besedili. Podobno moremo trditi za 18. stoletje vsaj do dobe Jožefa II. Za suhoparnimi podatki o teh raznolikih dramskih uprizoritvah moremo videti dramska besedila, zapisana v rokopisih, kakršen je ŠP. Toda med vsemi temi besedili, ki so bila sicer namenjena ljudstvu, vendar so po svojem nastanku vsaj deloma pripadala višji literarni kulturi katoliške obnove in baroka, se je ohranil edinole ŠP. Domala vsi drugi rokopisi so propadli.⁷⁹

Tega obžalovanja vrednega dejstva ne gre pripisati kakšnemu izrednemu naključju. Pomisliti moramo samo, da se je celo Alasijev Vocabolario italiano e schiavo iz 1607 ohranil edinole v tistem izvodu, ki ga je Kopitar poslal Zoisu in je bil že pred dvesto leti velika redkost. Ali denimo, da se v Sloveniji ni ohranil niti en izvod Hren-Čandkovega Malega katekizma iz leta 1615; edini ohranjeni izvod je Mirko Rupel odkril v Bavarski državni knjižnici. Celo Hrenovega lekcionarja Evangelia inu lystuvi so se v Sloveniji ohranili samo trije izvodi, ne glede na to, da so kot uradna liturgična knjiga izšli v visoki nakladi, saj so bili namenjeni – kakor pravi njih podnaslov – vsem slovenskim cerkvam, stoprav v Krajnski deželi. Z eno besedo: kar ni dovolj zgodaj prišlo v knjižnice in bibliofilske zbirke, se je porazgubilo in propadlo; tako celo tiskane knjige v nakladi več sto izvodov. Kaj šele rokopisi, kjer je besedilo ohranjeno na enem samem nosilcu; kjer je eksistenca besedila odvisna od enega, unikatnega snopa popisanih pol.

Te misli naj bi nakazale, da je bilo glede na dane zgodovinske razmere, v katerih je nastajala slovenska literatura 17. in 18. stoletja, žal skoraj neizogibno, da se je velik del te literature izgubil in uničil. Knjige so bile napisane, toda ostale so v rokopisih – pomislimo na t.i. veliko vojno s Turki, na vojne z Benečani in na tridesetletno vojno, ki so finančno do kraja izčrpale tudi slovenske dežele; ne nazadnje velja pomisliti na pomanjkanje tiskarne v osrednjem slovenskem prostoru. Mnoge knjige so zato in zaradi drugih neugodnih razlogov v 17. stoletju obležale kot rokopisi – in te je največkrat kmalu zadelo uničenje. Tembolj to velja za besedila verskih iger in procesij, ki so nastala kot del pastoralne dejavnosti v območju nekega samostana ali kolegija – in ni nihče niti mislil na njihov natis. Glavnina teh rokopisov je bila v jožefinski dobi in pozneje, ko je pod vplivom države naposled tudi Cerkev spremenila odnos do tovrstnih pobožnosti, žal izpostavljena nevarnosti uničenja. Pastoralno ta besedila poslej niso bila več pomembna, zgolj literarno pa v svojem času tudi niso mogla zaživeti. Od vseh teh rokopisov se je tako ohranil samo Škofjeloški pasijon; in tudi ta je bil šele pozneje najden v kapucinskem samostanu v Celju ter od tam prenesen nazaj v Škofjo Loko – torej je tudi ta doživel selitve in spremembe lastnikov, isto tvegano pot, na kateri bi se bil utegnil – kakor toliko drugih – izgubiti.

Šele s temi navedbami je nekoliko razložena uvodna misel, da ima kodeks s Škofjeloškim pasijonom posebno usodo – da namreč „predstavlja“ mnoge sorodne slovenske rokopise, mnoga podobna verska dramska besedila v slovenskem jeziku 17. in 18. stoletja, za katera vemo ali sklepamo, da so obstajala, ki pa so bila uničena in nas niso dosegla. Škofjeloški pasijon je edini ohranjeni „predstavnik“ te dolge, nekdaj obširne tradicije.⁸⁰ Besedilno „tradicijo“ tu razumemo v filološkem, ekdotičnem pomenu – kot sosledje prepisov, verzij, predelav enega ali več zvrstno podobnih besedil, ki bi – če bi bila ohranjena – nudila tekstni kritiki zanimiv objekt precizne genetične študije. Vendar žal ni ohranjena. Tako je Škofjeloški pasijon edini preživeli rokopis svojega rodu – edino ohranjeno slovensko baročno besedilo dramske literarne vrste.

V tem je posebnost njegove usode, ali z bolj strokovnimi termini, v tem je potencial njegovega sporočila za literarno zgodovino – če ga ta seveda zmore zaznati in zajeti s primerno občutljivostjo, analizo in metodami. V njem in prek njega je mogoče, če že ne jasno videti, vsaj nekoliko razbrati sledi besedilne tradicije, katero tako nepopolno predstavlja.

Dodatek C.1.1.2 Cilji izdaje

Orisana misel o specifični usodi ŠP, se pravi o posebnosti mesta, ki ga ima ŠP v zgodovini slovenske literature, je bila za zasnovo te znanstvenokritične izdaje določilna. Če besedila ŠP ni mogoče primerjati z nobeno drugo pasijonsko kapucinsko niti jezuitsko ali katero drugo slovensko procesijo, ker nas niso dosegle, če se nam niso ohranili drugi neposredni nosilci besedilne tradicije, se mora izdaja osrediniti na t. i. codex unicus, na edini rokopis kot tak, in iz njega izvleči kar največ skritih informacij o samem besedilu, o njegovem genetičnem kontekstu in o njegovi odsotni besedilni tradiciji. Ta tradicija je dokazano obstajala, vendar nam ni bila izročena. Zato nam bo dobrodošla vsaka drobna referenca na kar koli, kar bi bilo lahko povezano z uprizarjanjem Pasijona pred nastankom nam znanega rokopisa ali s prepisovanjem njegovega besedila. Skratka, vsako sled, ki odkriva besedilno zgodovino ŠP, mora naša izdaja razpreti kot okno v njegovo izginulo tekstno izročilo; in vsaka sled bo majhna zmaga v spoprijemu 'gainst death and all-oblivious enmity, kakor je Shakespeare v enem svojih sonetov poimenoval sovražno pozabo.

Dodatek C.1.1.3 Kje je kaj v izdaji?

Misel o specifični usodi rokopisa ŠP in iz nje izhajajoči koncept znanstvenokritične izdaje, ki naj odkrije in genetično komentira kar največ znamenj besedilnega izročila, narekujeta izdaji več nalog. Vsaka od njih je uresničena v določenem sklopu te izdaje.

• Z digitalnim faksimilom izdaja reproducira materialno pojavnost celotnega rokopisa ŠP, ne le notranjosti, marveč tudi platnic, spojnih listov in vezave. Faksimile v posebnem oddelku prikaže tudi vodne znake, ki pričujejo o poreklu papirja. Posebna naloga izdaje je, da rokopis ustrezno kodikološko ter paleografsko opiše, razčleni in komentira, kar doslej ni bilo narejeno.

• Izdaja želi v osrednjem delu podati besedilo ŠP tako, da bo kar najbolj vsestransko in semantično izčrpno predstavljeno. Zato izdaja ločeno predstavi dva aspekta ŠP: njegovo historično pisno podobo v diplomatičnem prepisu in njegovo bralno-fonetično podobo v kritičnem prepisu.

• • Diplomatični prepis nam nudi ne le avtentično, po načelih diplomatike prepisano besedilo ŠP, ampak izpostavi tudi razne dodatke in popravke poznejših rok, opozarja nas na problem različnega branja nekaterih mest, dokumentira razmerje med kraticami in njih razvezavami, opombe k diplomatičnemu prepisu pa komentirajo mesta, za katerimi tičijo nadaljnja kodikološka ali paleografska vprašanja.

  • Kritični prepis želi podati besedilo v obliki, dovolj usmerjevalni za bralca, ki se želi brez posebnega jezikoslovnega znanja približati izvirni podobi tedanje izreke, po drugi strani pa je dovolj naslonjena na izvirni zapis, da bi bila lahko uporabna tudi za nadaljnjo jezikoslovno obravnavo. Tak prepis se naslanja na spoznanja, ki jih je bilo moč povzeti iz pisnih konvencij rokopisa, zgodovine slovenskega jezika in znanih narečnih posebnosti.

• V Dodatkih najdemo na prvem mestu fragment besedila, ki je vlepljen v kodeks ŠP kot t. i. folij 14. Besedilo s tega fragmenta so doslej prepisovali kot del ŠP, kar pa je napačno. Besedilo s folija 14 ni del besedila ŠP. Toda če se vanj poglobimo, odkrijemo v njem sporočila, ki so za razlago zgodovine pasijonskih procesij na Slovenskem pomembna.

• Osrednji del Dodatkov prinaša tudi vse ohranjene historične dokumente, ki so spremljali kodeks ŠP od njegovega nastanka naprej, celo starejše, vendar niso bili do danes nikdar objavljeni, čeravno nudijo izjemno pomembne podatke. Med temi so najpomembnejša skupina dokumentov povabilna pisma voditeljev loške procesije starološkemu župniku in okoliškim duhovnikom, ki so tu prvikrat natančno analizirani, prepisani, prevedeni in komentirani. Vse to je napravila Monika Deželak Trojar; s tem se je odprl nov vir podatkov, ki bistveno podkrepijo izsledke kodikološke in diplomatične analize. Še več, besedilno tradicijo ŠP osvetlijo ti podatki v povsem novi luči in ŠP vanjo drugače umestijo.

• Dodatke dopolnjujejo tri specializirane študije: analiza fizične pojavnosti kodeksa (kodikološki in paleografski opis); ekdotični in literarnozgodovinski komentar dejstev, razbranih iz diplomatičnega prepisa in rokopisa, ki skuša zajeti razpoložljiva znamenja besedilne tradicije ŠP – razložiti indice, ki v rokopisu ŠP kažejo na obstoj predhodnih verzij besedila in na njegove poprejšnje uprizoritve. In tretjič, študija o povabilnih pismih in drugih dokumentih, objavljenih v Dodatku.

• Izdaja želi za vsestransko predstavitev ŠP izrabiti elektronski medij tudi tako, da ponudi bralcu še odrsko realizacijo besedila Pasijona; zato vključuje tudi videoposnetek uprizoritve in tako pokaže, kako se besedilo iz historičnega rokopisa preobrazi v živo, gledališko uprizorjeno umetniško besedo. Bralcu je sinhrono s prepisom na voljo posnetek uprizoritve ŠP iz leta 1999.

V točki 2 – oba prepisa ŠP – izdaja prinaša številne izpopolnitve in korekcije dosedanjih objav. Tudi točka 6 – povezava prepisa in video posnetka – je z izdajateljskega kot tudi tehnološkega gledišča tehten nov dosežek. Vendar so glavne novosti naše izdaje in njen prispevek k pojasnitvi zgodovine ŠP v rešitvi nalog 1, 3, 4, 5 in v opombah k diplomatičnemu prepisu. Tu je namreč na novo postavljena datacija nastanka Pasijona, ki nikakor ni tako jasna, kakor se je doslej zdelo. Navedeni so dokazi, ki kažejo, da sedanji rokopis ni prvi zapis ŠP, ampak ena izmed več njegovih razvojnih verzij, in da pater Romuald nikakor ni začel uprizarjati Pasijon leta 1721, temveč pred tem. Z listi, ki so spremljali pasijon vse od njegovih zgodnejših let in so tukaj prvič objavljeni, pa se odstre veliko širši in jasnejši pogled v zgodovino pasijona na Loškem; ti listi hkrati dokazujejo, da je imela tudi ta zgodovina svojo – predzgodovino.

Dodatek C.1.1.4 Dosedanje izdaje

Besedilo ŠP je bilo v celoti doslej objavljeno v treh izdajah.

1. Josip Mantuani je kot prvi objavil prepis celotnega besedila ŠP z uvodnim historiatom o zgodovini pasijonskih procesij v Carnioli (prim. Mantuani 1916–1917) in s tem ustvaril temeljno delo za poznejše raziskovanje Pasijona. Resda je tudi Mantuani, kakor pred njim Anton Koblar, premalo kritično bral uvodna pravna določila, zato je mislil – to so za njim ponavljali poznejši zgodovinarji – da je pasijon nastal na pobudo barona Ekarja in da se je začel leta 1721. Toda pomembnost njegove objave je v prepisu, ki nedvomno ima znanstveno veljavo, saj gre za prvi diplomatični prepis glavnega teksta ŠP, kjer so poznejši dodatki in posegi navedeni ali opisani v opombah. Tako je bilo po Mantuanijevi zaslugi besedilo ŠP dostopno javnosti; po njegovi objavi so priredili vse uprizoritve (Tine Debeljak) in priredbe ŠP vse dotlej, ko sta Faganel in Simoniti pripravila novo izdajo (točka 3).

2. France Koblar je leta 1972 izdal faksimile ŠP s spremno študijo. Ker je Koblar izhajal iz letnice 1721 kot časa nastanka Pasijona, je povod za to izdajo nudila 250. obletnica domnevno prve uprizoritve. Izid tega faksimila še ni izhajal iz spremenjene usmeritve literarne zgodovine, ki bi se od abstraktnega pojmovanja teksta že spustila na raven empiričnega raziskovanja besedilne podlage s pomočjo kodikologije in paleografije. Nasprotno, izdaja tega lepega faksimila je bila narejena tako, da so bili zaradi „estetskih razlogov“ nekateri listi z besedilom prestavljeni in so nepopisani, prazni listi rokopisa s tem izginili – faksimile jih ne prikazuje – čeravno se v njih skriva več zanimivih podatkov. Vendar pa je France Koblar v spremni študiji kot edini doslej objavil prepis in prevod pisma, ki je v tej izdaji objavljeno kot list št. 2 – tj. lastnoročno pismo p. Romualda iz l. 1715. Koblar je bil zato prvi, ki je vendarle menil, da se je p. Romuald že pred letom 1721 na neki način loteval pasijona ali z njim poskušal začeti, toda prave kronologije dogodkov Koblar ni mogel sestaviti, saj je, kot drugi, neustrezno bral kontekst, v katerem je bila zapisana letnica 1721. Pač pa njegov komentar naniza vrsto koristnih literarnozgodovinskih in teatroloških ugotovitev, mdr. opozorilo, da je bila izvirna invencija p. Romualda uvedba angelov v pasijonsko kompozicijo.

3. Tretjo izdajo sta pripravila Jože Faganel in Primož Simoniti za zbirko Kondor (oče Romuald 1987; ponatis 1999). Izdaja predstavlja mejnik v ekdotični (tekstnokritični) izdajateljski praksi na Slovenskem, saj je bil Pasijon v tej objavi prvo besedilo pri nas, ki je bilo ločeno predstavljeno z diplomatičnim in ločeno s kritično-fonetičnim prepisom v eni izdaji. S tem je Faganel v slovensko ekdotiko vpeljal načelo razlikovanja med diplomatično in kritično rekonstruirano podobo besedila, ki se je v praksi obneslo kot smiselno pri več poznejših izdajah, zlasti besedil starejšega slovenskega slovstva.

Poznejše študije so bile usmerjene zlasti v specializirane literarnoteoretske in teatrološke aspekte Pasijona. Kar zadeva historična vprašanja geneze in datacije ŠP, so te razlage temeljile na dotlej uveljavljenih predpostavkah in „ugotovitvah“, ki od Mantuanijeve objave naprej niso več bistveno napredovale.

Dodatek C.1.2.1 Kodikološki opis

Dodatek C.1.2.2 Paleografski opis

V paleografskem opisu določimo le roke v pravem, historičnem pomenu, ki so zapisovale samo besedilo celotnega ŠP, ne upoštevamo pa arhivarjevih zaznamkov na notranji strani platnic in na veznih listih iz 20. stoletja.

Paleografsko gledano kaže rokopis ŠP zanimivo koeksistenco dveh tradicij evropske grafije: latinske in nemške, ki se v glavnem besedilu izmenjujeta in prepletata.

Slovenski deli (dramski govor) in latinski deli besedila (naslovi, seznami) so zapisani v lepopisni latinični pisavi, ki je baročna izpeljava starejše humanistične kurzive. Kljub baročnim potezam je opaziti še močno dediščino jasnih, čistih linij humanistike – zlati v črkah samoglasnikov, pa tudi pri n, m, celo pri d in t, medtem ko so druge črke z ascendiji (h, k, l, ſ, s) in descendiji (g, j, p, tudi f in z) že baročno razgibane, animirane s pentljami in zasuki. Pri glavni roki je med temi izrazito prepoznavna grafija črke p. Prevladujoč baročni značaj dajejo celotnemu latiničnemu besedilu tudi povečane in stilizirane kapitelke.

Nemški deli besedila (didaskalije, del seznamov) so zapisani v pisavi Kurrentschrift, ki je zadnja v vrsti lomljenih (frakturnih) nemških pisav srednjega in zgodnjega novega veka. Izrazita individualna posebnost glavne roke Pasijona v nemški pisavi je mdr. pisava črke ſ. Ta roka zapisuje dolgi ſ tako, da črki pogosto manjka zgornja poteza, ker se spodnja poteza že konča v višini male sledeče črke ter se prelije vanjo. Tak ſ zasledimo skoraj vedno v skupini ſch, npr. v ſchwerdt, Bruederſchaft, zu ſammen itn.

Roke, ki so zapisovale v kodeks ŠP, razvrstimo po verjetnem kronološkem redu zapisa tako.

• Roka A je napisala folij 2r z uvodno dikcijo Pro notitia futuri saeculi in nekatere manjše pripise ali popravke (mdr. fol 4r, točka 8.)

• Roka B je napisala glavni del Škofjeloškega pasijona, ff. 3r do 40v. Po vsej verjetnosti je to prav roka patra Romualda Štandreškega (glavni del ŠP vključno s seznami, Periocho za leto 1727, Index rerum et personarum in robnim številčenjem).

• Roka C je napisala ff. 42r do 43r, tj. Periocho za leto 1728. (V nemški kurzivni pisavi. Ni izključeno, marveč prav mogoče, da je ta roka istovetna z roko E.)

• Roka D je napisala na fol. 4v samo pripis Aditum ex antiqua consuetudine. Pripis je nastal kmalu po letu 1728. Pač pa zasledimo to roko še v dokumentarnih dodatkih: napisala je tudi fragment Christus baiulans crucem post Fig. 13, ki vsebuje odlomek z variantnim mestom ŠP. Ta fragment je dokaz, kako zelo se je struktura ŠP z leti spreminjala; na lističu je namreč besedilo, ki se v ŠP pojavlja v 9. podobi, listič pa navaja, da besedilo sodi v prizor križevega pota, ki sledi po 13. podobi. Dokazuje torej obstoj bistveno širše strukture prizorov, kakor nam je znana sedaj. In dejansko se v prvem seznamu prizorov, ki ga nosi najstarejše pismo iz leta 1713, pojavlja natanko tak vrsti red: 13. podoba je Pilatusova, 14. podoba na tem seznamu pa je Crucifixus – in prav med njiju se umešča križev pot, natanko kot je določeno na lističu: „post Fig. 13.“ To pa lahko pomeni, da roka D dejansko predstavlja enega od prejšnjih voditeljev procesije, ki je vodil pasijon tedaj, ko je ta imel še 15, 16 ali več podob, nato pa je znova prevzel vodenje Pasijona po p. Romualdu in tedaj dodal svoj vpis Aditum ex antiqua consuetudine. Načeloma bi bila možna tudi nasprotna možnost: da torej listič predstavlja neohranjeno mlajšo verzijo pasijona. Toda v tem primeru bi razširjeni sestav nasprotoval določilom redovnega vodstva, da se mora obseg držati omejenega števila potrebnih podob.

• Roka E je na fol. 11r spodaj pripisala opombo o podobi Pekla, na fol. 50v je napisala koncept povabilnega pisma, na fol. 51v pa naslov in seznam oblačil.

• Roka F je na dnu fol. 3r napisala opombo o deželni vrednosti valute, na fol. 4r–4v razdelke o dolžnostih in ugodnostih voditelja procesije (Emolumentia habet … in do konca razdelka Onera vero habet …); na fol. 51v pa pripis o zastavi v slovenskih barvah z letnico 1745 in opombo desno zgoraj.

Poleg pisanja teh rok zasledimo še več drobnih vpisov, zlasti popravkov iz dobe kmalu po nastanku rokopisa, vendar so tako kratki (prim. denimo ff. 35 r in v), da se jih za zdaj ne zdi mogoče pripisati tej ali oni roki. Označimo jih s pomožno oznako roka G, ki nam predstavlja „neznano roko“.

Posebna težava pri določanju rok je menjavanje latinske lepopisne in nemške frakturne grafije, v katerih je ista roka lahko povsem različnega videza. Tako lahko sklenemo, da je v kodeks ŠP pisalo šest rok, vendar pa je glavno besedilo scela napisala ena sama, glavna roka – B.

Zato je ŠP paleografsko gledano skoraj povsem enotno besedilo, saj so druge roke zapisale le krajša uvodna in spremna napotila k prirejanju Pasijona. Hkrati pa je ŠP eno redkih besedil pri nas, v katerem moremo v istem tekstu opazovati na delu eno in isto roko – B –, ko izmenično piše v latinični in nato v nemški grafiji. K temu je treba dodati, da med pisanjem te roke v eni in drugi grafiji obstaja po vsem videzu pomembna razlika. Nemški odlomki so v pisavi Kurrentschrift zapisani ne le svobodneje, marveč mestoma kar razpuščeno. Slovenski (in latinski) deli besedila pa so pisani skrbneje, duktus je tu lepopisen, urejen, umirjen. Ta razlika vzbuja vtis, da je pisec zapisal nemške odlomke kot vsem razumljivo „tehnično“ besedilo, glede katerega ni imel posebnih skrbi; latinične dele pa je zapisal skrbno, ker je v njih bodisi pomembna pravna dikcija v latinščini bodisi glavno besedilo – slovenski dramski govor – in je pri tem mislil na učenje besedila na pamet ali na druge razloge.

V komentarju je podan razlog, zakaj menim, da smemo roko B istovetiti z osebo patra Romualda Štandreškega.

Dodatek C.1.2.3 Sklep

Skleniti smemo, da je rokopis ŠP tako kodikološko kakor paleografsko enovito delo. Glavno besedilo Pasijona je scela napisala ena roka – B – na legah enakih pol papirja (več leg celo istega proizvajalca); vse lege, na katere je pisala roka B, so zložene enotno: kot terniji (trije bifoliji ali šest listov). Ves glavni del je napisan v pisavi, katere grafijo vodi od začetka do konca enak duktus. Zato smemo skleniti, da je bilo glavno besedilo Pasijona – od fol. 3r do 40v – napisano v enem samem, morda prekinjenem, a vendar enovito zastavljenem procesu pisanja. Prav tako moramo ugotoviti, da je bilo celotno besedilo zapisano tako natančno, da v njem skorajda ni zaslediti pisarskih pomot. To brez dvoma pomeni, da je bilo prepisano s poprejšnjih, že pripravljenih predlog ali verzij Pasijona. Te predloge tekstološko morda tudi niso bile istovetne s sedanjim besedilom Pasijona – zelo možno je, da so bile obširnejše – in se zato zdi, da je pri krajšanju ali prirejanju besedila ostala v Pasijonu ta ali ona sled; toda to sodi že v okvir tekstnokritične analize, ki jo podamo v komentarju. Z gledišča rokopisa kot materialnega artefakta pa lahko rečemo, da je glavno besedilo Pasijona enovito delo.

Šele poznejši čas je v prvotno enotnost rokopisa ŠP vnesel tudi določeno fragmentarnost. To je vrsta vpisov drugih rok, prilepkov, odtrganih in izrezanih listov, ki stavijo raziskovalcu nemajhne težave pri rekonstrukciji nastanka in dataciji rokopisa. Gre zlasti za tri stvari, ki jih tu le kratko konstatiramo.

• Od fol. 49 naprej do konca imamo v listih vodni znak z monogramom CPA – kar je isto znamenje, ki ga najdemo tudi na prednjem spojnem listu – na fol. 1, tu označenem kot ii. Ta povezava lahko pomeni le eno. Če so vezni listi iz istega papirja kakor osma lega, to pomeni, da je bila osma lega dodana rokopisu ŠP prav nazadnje – ob sami vezavi vseh snopov v kodeks, kakor ga poznamo danes. To bi pomenilo tudi, da če bi mogli datirati osmo lego rokopisa, bi ta datacija najverjetneje določila tudi čas vezave. Vendar so žal v osmi legi večidel le prazni listi brez besedila. Le na fol. 50v je koncept povabilnega pisma, ki ga ni mogoče datirati, na fol. 51v pa je seznam oblačil za procesijo; temu je poznejša roka pripisala podatek o novi zastavi v slovenskih barvah za leto 1745, a ta zapisek je bil najverjetneje dodan pozneje, po sami vezavi. Pač pa raven kodikoloških dejstev ponuja zanimiv, doslej neuporabljen podatek: dejstvo, da v sedmi legi lista 40 in 44 tvorita isto polo, medtem ko sta pola ff. 41↔42 in pola ff. talon↔43 na to mesto naknadno všiti – prav ti všiti poli pa nosita Periocho za leto 1728. Skratka, dva bifolija (poli) s Periocho 1728 sta bila všita v notranjost zadnjega bifolija glavnega dela, t.j. med fol. 40 in fol. 44; se pravi: ne za sedmo lego, ampak v sedmo lego. To pa je razumljivo le v kontekstu vezave knjige: šesta lega se konča s fol. 39v; nato je bila za preostanek glavnega dela ŠP potrebna nova pola, in tam se zdaj konča Index rerum et personarum (na fol. 40r, z nekaj vrsticami pa sega še na fol. 40v). Ta pola je pred vezavo stala sama zase, ne pa v snopiču. Ker je bil le njen prvi list popisan, drugi pa ne, je naravno, da so jo ob vezavi uporabili za zunanji bifolij naslednje, to je sedme lege. Vse to bržkone ne pomeni česa drugega, kakor da je bila Periocha 1728 všita v sedmo lego prav ob vezavi, res pa je bila sama Periocha napisana že pred vezavo. Toda s tem podatkom moremo razmeroma utemeljeno umestiti čas vezave bodisi v leto 1728 ali vsaj okrog 1730, saj se poznejši vpisi že ravnajo po novih, obrezanih robovih knjige.

• Folij 14 ni nastal kot del rokopisa Škofjeloškega pasijona, ampak je fragment nekega drugega pasijona. Ne spada v besedilo ŠP, pač pa nudi druge pomembne informacije.

• Folij 2 z uvodnim besedilom Pro notitia futuri saeculi, ki dozdevno datira Pasijon na Veliki petek 1721, prav tako ni del izvirnega rokopisa ŠP. Besedilo je bilo nanj zapisano ločeno od glavnega besedila Pasijona. Folij 2 je bil v kodeks ŠP vlepljen ob vezavi. Kdaj je zares nastal, je zelo zapleteno vprašanje. Vsekakor pa tam zapisana letnica 1721, s katero so doslej samoumevno datirali ŠP, s tem odpade od celotnega kodeksa. Pasijon je treba torej šele datirati.

Zdi se, da je od tod naprej kodikološka in paleografska dejstva treba povezovati s podatki, ki jih daje tekstološki del tekstnokritične oziroma ekdotične analize. V tej povezavi nam nudijo presenetljive nove ugotovitve.

Dosedanja kodikološka in paleografska opažanja pa je moč strniti v tole tabelo.

Dodatek C.1.3.1 Faksimile

Naša izdaja predstavi rokopis ŠP naprej z digitalnimi posnetki (ločljivost 300 dpi), ki naj reproducirajo zunanjo pojavnost rokopisa: ne le notranjosti, ampak tudi platnic in vezave. Predstavljene so vse, tudi nepopisane strani rokopisne knjige. Vsa izdaja – z obema prepisoma in spremnimi besedili – se vseskozi nanaša na ta prvotni izvor besedila in iz njega izhaja. Namen digitalnega faksimila je zagotoviti bralcu avtentičen stik s primarnim virom. Digitalne slike predstavijo celotno stran enega folija, vključno z robovi, vezno stranjo in robom sosednjega folija, kjer je moč videti, kako je folij vpet v lego. Največja velikost digitalne slike v tej izdaji (300 dpi) je večjih dimenzij kakor originalni rokopis, da bi uporabnik v takšni povečavi lahko opazoval tudi podrobnosti, ki jih je na originalu teže opaziti. Na enak način so v faksimilu predstavljeni spremni listi, t.j. dokumenti, ki so se ohranili ob ŠP. Poseben sklop faksimila predstavlja vodne znake v papirju kodeksa, opisane v kodikološkem opisu. Namen našega faksimila ni bil le narediti kopijo, kar najbolj podobno izvirniku, ampak omogočiti kar najtesnejši vpogled v kodikološke in besedilne podrobnosti. Digitalni faksimile je zato v naši izdaji pripravljen tako, da nima le reprodukcijske vloge, marveč je še pomembnejša njegova spoznavna funkcija glede na izvirni rokopis kot vir izdaje.

Dodatek C.1.3.2 Načela diplomatičnega prepisa

Diplomatični prepis skuša zajeti vse posebnosti izvirnega besedila, ki so jih v rokopis vnesle razne historične, kulturne in (pravo)pisne posebnosti zgodnjega 18. stoletja na Slovenskem. Obnavlja izvirno historično podobo besedila ŠP, vključno z dodatki in opombami izvirnih, historičnih rok, s pisarskimi pomotami in posegi. Kadar si dve roki nasprotujeta – ko gre za popravke določenega mesta besedila – sprejema diplomatični prepis vselej zapis najstarejše, izvirne roke, popravke poznejših pa zaznamuje v aparatu.

V izvirniku ŠP sta poleg slovenščine na več mestih zastopani tudi latinščina in nemščina; še zlasti latinski deli besedila vsebujejo obilico okrajšav, ki temeljijo na srednjeveškem sistemu latinskih abreviatur.

Načela našega diplomatičnega prepisa tu razvrstimo po praktičnem redu – od prepisa najmanjših do največjih struktur, t. j. od prepisa posameznih črk do prepisovanja prečrtanih delov.

• Deli, zapisani v nemščini v lomljeni pisavi Kurrentschrift, so transkribirani s sodobnimi latiničnimi črkami; pri tem niso posebej zaznamovana mesta (zlasti osebna imena), kjer v izvirniku Kurrentschrift prehaja v latinične črke.

• Črki k in z sta v rkp. zapisani tako, da ni mogoče razlikovati med veliko in malo obliko črke; zato sta vedno prepisani kot mali, razen na začetku stavkov.

• V nemških odlomkih prepis ohranja razlikovanje med ſ, s in ß (npr.: Groſſe Apoſtel zu fueß; ſpiesſtangen).

• Latinski ligaturi ae (æ) in oe (œ) sta v prepisu ohranjeni, pač pa ligature za dvojico ſt (ſt U+FB05) nismo zapisovali, ampak je razvezana v obe črki, zlasti, ker je pogosto dvomljivo, kdaj gre v tem primeru res za ligaturo in kdaj ne.

• Zapisovanje črke y je v originalu dvoumno. Grafem y je pogosto zapisan z dvema pikama (ÿ). V latinskih odlomkih sta tako y kot ÿ zaradi uveljavljene prakse prepisana kot ij. V slovenskem besedilu sta oba znaka prepisana diplomatično, čeravno je razlika le grafična in je izvirnik v rabi nedosleden. To je posledica dejstva, da konvencija zapisovanja y z dvema pikama (ÿ) izhaja iz tedanje nemške pisave, zato se pri zapisovanju te črke v ŠP mešata latinična in nemška grafija.

• Ohranili smo izvirno stavo vrstic: prelomi vrstic so ohranjeni ne le v naslovih in v didaskalijah, kjer pogosto nastopajo stavčne enote kot alineje, marveč tudi v proznih odstavkih in seznamih.

• Delitev besed na koncu vrstic je ohranjena, vendar označena s sodobnimi, ne s historičnimi deljaji. Izjema so besede, ki vsebujejo katero izmed krajšav; v tem primeru je beseda pisana skupaj še v tekoči vrstici. Denimo beseda an͠uatim je v rkp. deljena an͠ua-tim, vendar zaradi prikaza okrajšave in razvezave v takšnem primeru besedo prepišemo brez delitve.

• V rokopisu se na dvanajstih mestih pojavi znamenje, sestavljeno iz sredinske pike in pokončne črtice po njo, podobno torej podpičju. Gre za ostanek raznolikih, neenotnih srednjeveških konvencij za rabo ločil.⁸⁸ V rokopisu Pasijona ga zasledimo kot vzklično znamenje, ki so ga uporabili v vlogi klicaja. Prepisali smo ga z znamenjem za obrnjeni klicaj [¡], ki je grafično in pomensko še najbližji znamenju v rokopisu (raba modernega podpičja bi bila pomensko manj ustrezna).

• Vse okrajšave so označene in razvezane. V diplomatičnem prepisu prikazujemo neposredno le originalno, nerazvezano obliko, razvezana pa je dostopna v e-izdaji ob dotiku vmesnika (miške). Vsaka okrajšava je opremljena s tipologijo krajšav (kontrakcija, suspenzija, brevigraf, akronim). Informacija o vrsti krajšave se ob dotiku vmesnika (miške) prikaže v okencu, skupaj z razvezavo.

• Tildi podobna znamenja (različne dolžine in višine), ki v rokopisu vselej pomenijo okrajšave, največkrat kontrakcije, smo reproducirali vsa enako (z Unikodovim znakom U+0360), denimo Pro͠alis, P͠r, 2͠do.

• Na nekaj mestih je v rokopisu nad nekaterimi črkami (n, s) črtica, podobna znamenju krativca, vendar verjetno ni bila zapisana kot del besedila, ampak kot madež ipd. – Teh nekaj znamenj nismo reproducirali, so pa dokumentirana v opombah.

• Pri razvezavi okrajšav smo razvezano besedo v latinščini ali nemščini zapisali po sodobni normi, ker je razvezava že sama po sebi kritično modificiran tekst, npr: abgeschribɳ → abgeschrieben.

• Na fol. 14 so v izvirniku verzi zapisani v prozni obliki; tega se v prepisu ni zdelo smiselno reproducirati, zato smo sedem kitic na foliju 14 prepisali tudi grafično kot verze. To je eden redkih odmikov naše izdaje od načel diplomatičnega prepisovanja.

• Glavni del ŠP je bil tako pazljivo prepisan v sedanji kodeks, da je bilo piscu le redko kje treba popravljati za seboj. Popravke so vnašale večidel poznejše roke. Pri teh posegih v besedilo se diplomatični prepis zvesto drži prvotnega zapisa, vendar reproducira tudi prečrtane dele in dodatke, pri tem pa je ob dotiku vmesnika na voljo informacija, katera roka je popravek naredila.

• Verzi za repliko Mornarja na fol. 38v, kakor tudi kazalo Index rerum et personarum (39r–40v), so izvirno napisani v dveh stolpcih; tu jih podamo v enem stolpcu.

Tako latinske abreviature iz srednjeveške tradicije kakor posegi raznih rok v besedilo so v besedilu Pasijona mesta, ki jih je moč brati na razne načine. Krajšave je moč razvezati ali ne; pri popravkih in drugih posegih v besedilo je kot pravilen mogoče videti originalni zapis ali pa dodani vrinek. Z oznakami in tehnologijo, ki jih priporočajo Smernice konzorcija TEI, je bilo mogoče v elektronski izdaji vsa ta mesta natančno označiti tako, da diplomatični prepis predstavi obe alternativni možnosti istega mesta besedila. Kar je zapisal pater Romuald, smo predstavili kot primarno besedilo, kar so dodajali drugi, pa kot alternacijo, vidno v dodanem okvirčku. Na nekaterih mestih se dotikata ali prekrivata dve ali celo tri časovne plasti rokopisnih posegov in korekcij; te plasti skuša diplomatični prepis do podrobnosti razčleniti, dokumentirati. S tem smo želeli poudariti ne le „mimetično“ (posnemovalno), marveč predvsem analitično in spoznavno razsežnost diplomatičnega prepisa.

Dodatek C.1.3.3 Načela kritičnega prepisa

Kritični prepis ponuja sodobnemu branju namenjeno in prilagojeno podobo besedila ŠP, izdelano po tehle vodilih.

Temeljna načela:

• Kritični prepis ne predstavlja fonetične rekonstrukcije historične glasovne podobe (originalne izreke), ampak je predvsem pripomoček za lažje branje in za čim boljše razumevanje besedila. Pri tem je besedilo vendarle zapisano tako, da bi ga čim lažje brali podobno, kakor predvidevamo, da so ga govorili na Škofjeloškem v času nastanka. Seveda gre še vedno predvsem za prečrkovanje originalnega zapisa z omejenimi značilnostmi fonetičnega prepisa, nikakor pa ne za fonetični prepis.

• Bohoričica je nadomeščena z gajico, vendar po fonetičnem načelu (npr. zapisovanje c, s, z, č, š, ž itn.).⁸⁹

• Latinski in nemški deli besedila so prevedeni v sodobno slovenščino.

• Okrajšave so razvezane, stava ločil in raba velike začetnice sta urejeni po sodobni normi.

Posegi v rokopis

• Dodatki in posegi poznejših rok v rokopis, kolikor gre za pripise k aparatu uprizoritve v nemščini in latinščini (pripisi k didaskalijam, k uvodnim napotkom itn.) so sprejeti in prevedeni, čeprav označeni kot dodani.

• Posegi raznih rok v glavno, slovensko besedilo so – razen roke B – ignorirani (podrobno jih dokumentira diplomatični prepis). V kritični prepis so sprejeti samo originalni zapis in popravki, ki jih je roka B pri tem sama vnesla.

• Očitne pisarske pomote (izpust črke ipd.) so popravljene, vendar dokumentirane (označene): v tekstu je prikazan samo kritično modificiran zapis, ob dotiku vmesnika pa se pokaže še originalna oblika iz rokopisa.

Dodatek C.1.3.4 Jezikoslovna načela kritičnega prepisa ⁹⁰

Dodatek C.1.3.5 Sklep

Kodikološka in paleografska analiza, ki jo odseva diplomatični prepis, je omogočila verodostojno razlikovanje med pisanjem ter popravki primarnega avtorja rokopisa – roka B, ki jo istovetimo s p. Romualdom – in posegi poznejših redaktorskih rok. Diplomatični prepis skuša tako razčleniti in prikazati sestoj raznih historičnih nanosov, zajetih v kodeks.

Kritični prepis te izdaje prvikrat prinaša glavno, t. j. slovensko besedilo ŠP v

primarni avtorski podobi, brez poznejših „izboljšav“ in posegov. Ti so prikazani v diplomatičnem prepisu, v kritičnem pa smo jih zavrgli in sprejeli samo prvotni zapis roke B. Zato ima kritični prepis – poleg tega, da usmerja bralca k historični glasovni podobi – avtorski značaj: v ospredje postavlja literarno kreacijo p. Romualda, kakor se nam je ohranila glavnem delu rokopisa ŠP, nastalega med jesenjo 1725 in Veliko nočjo 1727.

Dodatek C.2.2.1 Znotrajbesedilna znamenja tradicije

Škofjeloški pasijon vsebuje v tistih delih besedila, kjer najdemo pravila uprizarjanja in navodila prirediteljem ter igralcem, vrsto izrazov, s katerimi se pisec sklicuje na določene utečene navade, na znane običaje, in formulacije, ki izražajo ponavljanje uprizarjanja. Tega dejstva ni mogoče uskladiti s trditvijo, da je bil ŠP napisan in uprizorjen leta 1721. Če bi namreč Pasijon res nastal šele 1721, bi ne mogel vsebovati znamenj, ki kažejo na njegov predhodni obstoj. Pomislimo na tele odlomke in v njihovi luči kritično vrednotimo predpostavko, da naj bi bili napisani šele leta 1721, ko naj bi začeli Pasijon uprizarjati:

• „Ustanoviteljica in ohranjevalka te procesije v loškem mestu je dobrotna bratovščina presvetega Rešnjega telesa.“

• „Na konventu bratovščine … je bilo enkrat za vselej sklenjeno …“ (semper pro semper)

• „Naj jo postavi, vendar naj ne okrni [dosedanje] postavitve …“ (non intermissa reparatione)

• „… k blagajniku bratovščine: to je bil tokrat vrli gospod pl. Kossen.“ (qui pro tempore fuit)

• „To opravilo naj se opravlja po pravilu, danem na več kapitljih, in v skladu z objavljenimi odloki.“ (iuxta data in pluribus capitulis normam)

• „Konja je doslej vselej dal na voljo g. pl. Kossen … (bis Dato allerzeit …)

• „Longinu je težko preskrbeti konja, zato je treba zanj prositi voditelja. (Longino non facile commodatur aequus …)

• Grob nosi 14 mož, ki so že zmeraj bili meščani … (welche allerzeit gewessen Seyn Burger …)⁹⁶

Teh odlomkov, ki kažejo na ponavljanje prireditve in se izrecno sklicujejo na stare, utrjene navade, ni mogoče smiselno razumeti, če naj bi bilo besedilo napisano šele leta 1721 in če naj bi se uprizarjanje tedaj tudi pričelo. Nasprotje med temi referencami na tradicijo, ki jih besedilo ŠP izrecno kaže, ter letnico 1721, ki naj bi pomenila začetek loškega pasijona, je tako močno, da ga ni mogoče neopaženega pustiti ob strani. Vsekakor nakazuje, da je določena tradicija pasijona obstajala že prej. Za podrobnejšo razlago, ki bo o dataciji povedala kaj konkretnega, pa se moramo opreti na temeljne historično-filološke vede in metode – predvsem na kodikogijo in paleografijo.

Dodatek C.2.2.2 Kodikološka dejstva in datacija Pasijona

Dejstva, predstavljena s kodikološkim in paleografskim opisom v prejšnjem poglavju, moramo naposled smiselno povezati z besedilom ŠP.

Tu si najprej prikličimo v spomin, da folij 2 z lepo izpisanim kronogramom 1721 ni nastal sočasno s katerim koli delom rokopisa in je bil prilepljen v kodeks šele ob vezavi. Letnica 1721 kot čas nastanka ŠP nam, kakor smo že rekli, s tem odpade od preostalega rokopisa. Seveda ima po vsebini ta folij nemajhno dokumentarno moč, toda če opazimo, da je bil od zunaj dodan rokopisu, je metodološko nesprejemljivo, če ves rokopis datiramo po tem eksternem dodatku. Škofjeloški pasijon je zato treba šele datirati. Oporo za natančnejšo datacijo moramo iskati v drugih dejstvih, najprej v samem rokopisu.

Folij 2r ima resda veliko dokumentarno moč, toda brati ga je treba od sile previdno. Formulacijo „Po ponovnem vztrajanju in gorečih prošnjah presvetlega gospoda Antona pl. Ekarja“ so doslej razlagali tako (mdr. J. Mantuani in Fr. Koblar), kakor da je baron Ekar dal kapucinom pobudo za pasijon in so ga ti nato začeli prirejati. To nekritično branje je treba popraviti z upoštevanjem določila na istem foliju, ki pravi, da kapucini prevzamejo vodenje procesije, „vendar tako, da nas vsako leto v januarju za to ponižno prosi kak uradni predstavnik bratovščine“. Baron Ekar pa je bil predstojnik bratovščine, zato tiste „goreče prošnje“ niso nič drugega kakor retorski ornat za to, kar je baron kot predstojnik (po kakšnem svojem pooblaščencu) moral storiti vsako leto, kakor pravi rokopis. Iz formulacije, ki naj bi nakazovala začetek uprizarjanja, tako dobimo pomen, ki predpostavlja že utečeno tradicijo uprizarjanja (omni tamen anno statim post novum).

Folij 2r pa svojo pravo zagonetnost pokaže šele z naslednjo formulacijo. Pravi namreč, da je kapucinom dovolil prevzeti skrb za loško procesijo „prečastiti oče provincial Krištof iz Gradca […] na naslednjem celovškem kapitlju“. V tej formulaciji ne vidimo nič posebnega, dokler ne izvemo, da je bil omenjeni kapitelj, torej zborovanje vodstva kapucinske province, šele 23. maja 1721,⁹⁷ procesija na Veliki petek pa je bila kar mesec in pol prej: 11. aprila 1721,⁹⁸ priprave nanjo pa so se pričele že 3. marca. Če bi sprejeli letnico 1721 kot začetek pasijona v Loki, bi to pomenilo, da so loški kapucini sklenili zavezujoč dogovor z bratovščino sv. Rešnjega telesa in nenadoma začeli uprizarjati pasijon – vse na svojo roko – ter da so postavili kapiteljsko vodstvo in provinciala pred izvršeno dejstvo, nato pa od njih za nazaj prejeli dovoljenje. To pa je nemogoče in v okvirih redovne discipline kar nepredstavljivo. Opisano neskladje v datumih (sama datuma pa sta resnična) si je moč razlagati bolj naravno. Namreč tako, da je v Škofji Loki že pred tem bolj ali manj redno potekala pasijonska procesija, pri kateri so kapucini utečeno sodelovali in je bilo vodstvo redovne province s to prakso že dolgo seznanjeno, na kapitlju 23. maja 1721 pa so tej tradicionalni dejavnosti podelili le zunanji, pravno določen okvir pravil. Pravila določajo zlasti, da so „gospodje nad procesijo“ bratovščina sv. Rešnjega telesa in da morajo biti kapucini za vodenje naprošeni; lahko si je namreč predstavljati, da so pri tako obsežnem podjetju brez natančnih, izrecnih določil nastajali nesporazumi glede odgovornosti, zato je bilo treba jasno definirati pristojnosti. Kapucini kot ubožni redovniki, ki so se vzdrževali z miloščino, niso mogli prevzeti stroškov za procesijo, to je v rokopisu izrecno rečeno. V duhovnem pogledu pa so lahko obdržali avtoriteto in disciplino pri organizaciji le, če so vzdrževali suvereno distanco in se pustili prositi za vodenje procesije, kakor določajo pravila. Baronove „goreče prošnje“ pomenijo samo to prošnjo bratovščine in nič več.

Po tem sklepanju se datum 1721 čedalje bolj oddaljuje od samega teksta ŠP, saj zadeva predvsem zunanji pravno-organizacijski okvir prireditve, ne pa samega literarnega besedila.

S tem pa se arkane folija 2 recto še nikakor ne končajo. Ob koncu prvega odstavka je rečeno, da loški kapucini prevzamejo skrb za procesijo na dan Velikega petka in jo vodijo „po dolžnem redu“ (debito ordine). Pričakovali bi, da „po dolžnem redu“ pač pomeni natanko tistih osem pravnih točk, ki sledijo na naslednjih treh straneh.⁹⁹ Vendar sploh ni tako. Ko pozorno beremo tistih osem pravil, trčimo v sedmi točki ob tole določilo: voditelj procesije „mora ravnati tako, kakor mi je odpisal častiti gospod oče Gotthard iz Gradca, zdajšnji provincial, ko sem ga vprašal“ (ut rescripsit ARP Gotthardus Graecensis pro tempore Prouincialis mihi inuestiganti …). Pri tem je zanimivo, kdo je tisti „jaz“, ki tu prvič in zadnjič nastopi, še bolj pa je zanimivo, da je provinciala p. Krištofa (omenjen na foliju 2r) zdaj zamenjal provincial p. Gotthard iz Gradca! Formulacija s folija 2r „po dolžnem redu“ torej že lahko po smislu ustreza onim osmim določilom, vendar ne tako, da bi sklepali na genetično istovetnost, na hkratnost zapisa in na besedilno enotnost. Ravno narobe: osem pravnih točk in vse sledeče besedilo so nastali ločeno od folija 2. To dejstvo nam torej tudi po vsebinski strani dokazuje, kar nam je prej podala kodikološka analiza: da folij 2 res ni mogel nastati hkrati z naslednjimi listi – ti pa v eni roki (čeravno je dodanih več vpisov poznejših rok) in na enakem papirju obsegajo ves glavni del ŠP, t.j. od Necessaria scitu (fol. 3r) do konca Index rerum et personarum (40v).

K sreči so viri za zgodovino Štajerske kapucinske province natančno prepisani in objavljeni; v njih najdemo, da je bil p. Krištof Graški provincial od leta 1713 do 1716, nato pa spet od 1719 do kapitlja v sept. 1722. Tako je moral biti že dlje časa dobro seznanjen z dejavnostjo loških kapucinov glede procesije in je na kapitlju 23. maja 1721 sprejel le natančnejši sklep, po kakšnih pravilih naj z njo nadaljujejo. Pater Gotthard Graški pa je postal tukajšnji provincial kapucinov šele 28. sept. 1725, bil nato znova potrjen na kapitlju 16. maja 1727 in opravljal to funkcijo še do jeseni 1728, ko je redovna provinca dobila drugega voditelja.¹⁰⁰ Ker je p. Gotthard Graški v sedmi točki izrecno naveden kot aktualni provincial, dobimo s tem pomembno oporo za datacijo osrednjega, tj. glavnega besedila ŠP.

Podatki, ki so nam na voljo za datacijo, so torej tile:

• Folij 2r je bil napisan gotovo po 23. maju 1721 (kapitelj v Celovcu), a ne pozneje kot ob vezavi leg v kodeks; napisala ga je roka A.

• Glavno besedilo (3r–40v) je napisala roka B (vpise poznejših rok zdaj pustimo ob strani), vendar z raznimi vrstami črnila, torej je ta del kodeksa nastal v določenem obdobju. Terminus post quem tega obdobja je zanesljivo šele izvolitev novega provinciala Gottharta Graškega 28. sept. 1725. Terminus ante quem pa je veliki petek, 11. aprila 1727, kakor je datirana prva Periocha, povzetek vsebine, ki napoveduje celotno uprizoritev.¹⁰¹

• Med folijem 40 in sedanjim 41, ki je prazen, je bil še en folij, ki je zdaj izrezan iz kodeksa. Na folijih 42r do 43r pa je zapisana Periocha za uprizoritev na veliki petek v naslednjem letu, datirana s 26. marcem 1728. To je brez dvoma napisala že druga roka kakor glavno besedilo, imenujmo jo roka C. Ta del kodeksa se nato nadaljuje s šestimi praznimi foliji in nekaj vpisi vse do konca – na fol. 51v.

Glavno besedilo ŠP je bilo torej zapisano v ohranjeni rokopis med 28. sept. 1725 in 11. apr. 1727, dodatki pa v letu 1728 in pozneje. Folij 2, ki govori o uprizoritvi pasijona v letu 1721, je bil načeloma lahko napisan in prilepljen šele ob vezavi snopičev v sedanji kodeks; seveda pa je bil lahko napisan že prej, a vlepljen pozneje. Kdaj so bila besedila vezana v kodeks, ni lahko reči.¹⁰²

Glede na ugotovitev, kako sta v sedmo lego všita folija s Periocho za leto 1728, smo vezavo umestili v čas okrog 1730. Vsekakor je bila ob vezavi dodana še zadnja, osma lega pol. Vpisi na folijih te lege pa so verjetno poznejši od vezave. Eden od poznih vpisov vsebuje datiran podatek o zastavi v slovenskih barvah, narejeni leta 1745,¹⁰³ a ta zapisek je bil najverjetneje vpisan pozneje, po sami vezavi. Bolj nam je v pomoč opomba o podobi pekla na dnu folija 11r; ta podoba naj bi bila izdelana leta 1734, opomba sama pa je iz dobe kmalu zatem. Zdi se, da se besedilo te opombe prilega formatu že obrezane, torej vezane knjige. In ker je zadnja Periocha iz leta 1728, se zdi smiselno sklepati, da so celotno gradivo zvezali v sedanji kodeks okrog leta 1730.

Na tem mestu je treba poudariti tole: domala vse, kar je o dataciji podano v gornjih odstavkih, je datacija v kodikološkem pomenu – torej datacija rokopisa ŠP kot materialnega artefakta. Nič pa ni s tem povedano o glavnem besedilu ŠP v tekstološkem pomenu, nič torej o tem, kdaj naj bi nastalo samo besedilo ŠP, od kod to besedilo poteka in kako je bilo prirejeno. Načelno gledano moramo priznati, da o tem nimamo nikakršnih pozitivnih podatkov. V praksi bo nemara tako, da bomo iz kodikoloških podatkov morali izvesti tudi tekstološka določila – kar je tudi namen pomožnih historično-filoloških ved. Toda preden bi pri tem napravili kakšno prenagljeno redukcijo, naj posežemo še po drugih dokumentarnih virih, ki so nam k sreči na voljo.

Dodatek C.2.2.3 Zunajbesedilna znamenja tradicije

Že najzgodnejši raziskovalci ŠP – A. Koblar, J. Mantuani, pozneje Fr. Kidrič in naposled Fr. Koblar, omenjajo različno število pisem ali listov, ki naj bi jih videli priložene ali vstavljene v rokopis ŠP. Število omenjenih listov se giblje od šest (Kidrič 1926: 117) do enajst (Mantuani 1916: 231). Teh listov smo ob pripravi kritične izdaje leta 2008 našli deset.¹⁰⁴ To so zvečine pisma ali koncepti pisem, s katerimi je voditelj procesije na sredpostno nedeljo prosil župnika, naj oznani spokorno procesijo velikega petka in povabi vernike, naj dejavno sodelujejo z nošenjem prizorov, kot konjeniki ipd.

Starejši raziskovalci pasijona so menili, da se vsi ti dokumenti nanašajo bodisi na ljubljanski pasijon (kar je delno res), bodisi na škofjeloškega, vendar na dobo po letu 1721. Tako so sklepali zato, ker so predpostavki o 1721 kot letnici nastanka in o nemškem jeziku kot jeziku vseh drugih pasijonov sprejemali kot gotovi dejstvi. Podrobnejša analiza ob izdaji teh dokumentov je odkrila v njih več doslej neupoštevanih, dragocenih podatkov.

Na prvi pogled najpomembnejši list je lastnoročno pismo p. Romualda, datirano dne 9. aprila 1715.¹⁰⁵ Mantuani in Kidrič sta oba menila, da je bil p. Romuald tedaj še v Ljubljani in da se pismo nanaša na ljubljansko procesijo, ki pa naj bi bila napisana kar v nemščini.¹⁰⁶ France Koblar, ki je to pismo edini doslej objavil, in Filip Kalan sta kot izjemi menila, da se to pismo vendarle nekako nanaša na škofjeloško procesijo.¹⁰⁷ Tehten pokazatelj, da gre res za škofjeloško in ne ljubljansko procesijo, nam daje formulacija v prošnji p. Romualda, naj sodelujoči vrnejo posojene rekvizite, „ker je naša oprema revna in preprosta“ – noster proceſsionis apparatus pauper sit et modicus. To pa se ne ujema s poročili o ljubljanski procesiji, ki naj bi bila precej razkošna in slikovita, saj jo je podpirala precej bogatejša bratovščina. Pri tem je dragocen in presenetljiv zlasti podatek, s katerim nam p. Romuald postreže v formulaciji svojega vabila: da namreč vabi častitega loškega župnika in farane „k svoji procesiji,“ ad proceſsionem meam. Ta izraz precej izrecno potrjuje ne le, da je neka oblika pasijona obstajala že leta 1715, ampak tudi določeno stopnjo Romualdovega avtorstva v njem. Besede p. Romualda gre resda razumeti tako, da se avtorstvo nanaša predvsem na postavitev in organizacijo celotne uprizoritve, vendar je s tem gotovo implicirana tudi manjša (ali večja) stopnja avtorstva besedila v smislu predelav, dodatkov ipd.

Toda za zgodovino tradicije loškega pasijona je še pomembnejše nedatirano pismo,¹⁰⁸ v katerem neznani voditelj procesije navede mdr. vasi, ki so zadolžene za nošnjo in izvedbo posameznih podob (figur). Te omembe iz pisma so citirali domala vsi starejši raziskovalci kot dokument iz dobe po letu 1721, vendar zgolj kot etnografsko zanimivost, ki pojasnjuje, katera vas je pripravila ta ali oni prizor. Resnični pomen tega pisma pa leži v podatkih, ki so jih scela prezrli, a so s svojim sporočilom na moč bogati. Naštejmo jih po vrsti.

• V pismu stoji, da so „najvišji predstojniki dveh nadbratovščin, sv. Rešnjega telesa in sv. Rožnega venca, določili, da se vsako leto v tem loškem mestu na veliki petek, če je Bog naklonjen in če dopušča vreme, ob štirih popoldne priredi procesija v čast Gospodovega trpljenja“. To je edini dokument, ki o sami genezi pasijona v Škofji Loki izpričuje nekaj drugega kot poznejši viri. Ti namreč kot ustanoviteljico pasijona navajajo samo bratovščino sv. Rešnjega telesa. Naše pismo pa navaja rožnovensko bratovščino kot soustanoviteljico. Tega podatka pozneje ne zasledimo več. Iz tega smemo sklepati, da podatek o rožnovenski bratovščini poteka iz neke starejše vednosti o nastanku pasijona, ki se je pozneje izgubila in zato poznejši viri rožnovenske bratovščine ne omenjajo več. To pa nas upravičeno nagiba k sklepu, da utegne biti to pismo iz dobe pred 1721 in ne pozneje.

• Odločilni podatek najdemo nato v formulaciji, s katero voditelj procesije vabi župljane, naj se pred Bogom izkažejo pobožne in hvaležne, „še zlasti v tem letu, ko med ljudstvom prihaja do uporov in se slišijo govorice o vojni“ – hoc anno cum ſeditiones in populo et opiniones bellorum audiantur. Voditelj procesije na tem mestu očitno omenja neki kmečki upor. Kateri? Zelo verjetno je bil to tolminski kmečki upor, ki je potekal spomladi 1713. Veliki petek, ko so uprizorili procesijo, je bil leta 1713 na dan 14. aprila. Pohod tolminskih upornikov na Gorico pa je bil 27. marca. Ker so Tolminci hoteli upor razširiti tudi na Loško gospostvo (kar se jim ni posrečilo), so vsekakor imeli tam zaupnike, zato so se novice naglo širile. Ko je torej voditelj procesije nekako sredi posta 1713 pisal to pismo, so ljudje na Loškem že vedeli za potek upora, in to se zrcali v navedeni voditeljevi formulaciji. To je odločilen podatek, zaradi katerega datiramo ta dokument v konec marca ali začetek aprila 1713.

• Nadalje pravi voditelj tistim vaščanom, ki se niso odločili za nošenje podob in podobno sodelovanje, da „niso obvezani tudi za prihodnje leto, razen če jih ne bo ponovno zaprosil novi voditelj procesije.“ S tem je povedano, da je voditelj procesije tedaj že vedel, da bo prihodnje leto, po našem sklepanju 1714, prevzel vodenje procesije nekdo drug. In to se sklada s podatkom, da je leta 1715 pater Romuald že izrecno vabil ad proceſsionem meam.

• Če se naposled pomudimo ob večkrat citiranem seznamu podob in vasi v tem pismu, je v luči gornjih ugotovitev najzanimivejše to, da pismo našteva kar šestnajst podob in da so nekatere utegnile biti na moč baročno, celo srednjeveško slikovite, denimo podoba „Ta bili koin“ – verjetno prizor z belim jezdecem iz Apokalipse apostola Janeza, povezan s sprevodom smrti –, ali pa „draco“, verjetno zmaj iz Apokalipse, povezan z Brezmadežno, kakor se tudi imenuje ena izmed podob. Večje število podob, zlasti pa njihova slikovitost, simboličnost ter navezanost na srednji vek in biblične motive – vse to je značilno za starejše pasijonske igre 17. in zgodnjega 18. stoletja, medtem ko se sredi 18. stol. uveljavlja čedalje strožja disciplina, ki voditelja procesije zavezuje k omejitvi na prizore, ki predstavljajo „skrivnosti trpljenja našega Odrešenika“, kakor se glasi v enem poznejših listov. Seveda je dokazljivo, da je bilo tudi v dobi po 1721 še mnogo odmikov k bogatejši in bujnejši baročni zasnovi pasijonov, vendar na splošno velja težnja, da so bile zgodnejše uprizoritve praviloma bolj obsežne, slikovite in bolj prepletene z mitično snovjo od poznih.

• Pomemben je tudi tale dokaz, ki ga pismo iz leta 1713 molče ponuja. Na prednji strani vsebuje pismo seznam s petnajstimi podobami pasijona (in vasmi, ki jih prevzamejo), na drugi strani pa še en takšen seznam s šestnajstimi podobami, in ta se v marsičem razlikuje od prvega. Pismo torej dokazuje, da je voditelj procesije razpolagal z dvema pasijonskima besediloma v slovenščini (ali, kar je isto, da je prvo besedilo sam predelal, dopolnil, in tako dobil drugi pasijonski tekst).

• Ne nazadnje velja omeniti, da to pismo iz leta 1713 ne vsebuje nikakršnih pojasnil, s katerimi bi uvedli tako veliko novost, kakor je prva uprizoritev pasijona v manjšem mestu; prav nasprotno. Vsebuje več izrazov, ki spet kažejo na ustaljene navade, ali pa je za razumevanje teh izrazov vsaj potrebno poznavanje okoliščin iz poprejšnjega izkustva, denimo voditeljevo vabilo: „Tisti pa, ki želijo nastopiti pri konjenici Turkov ali mrličev ali priti v železnih oklepih s konji, naj se pravočasno zglasijo na običajnem kraju procesije“ – ut se tempeſtive in loco conſueto proceſsionis inſinuent. Kaj je namreč pomenilo „pravočasno“ in „na običajnem kraju“, so ljudje lahko vedeli le iz utečenih navad in izkustva.

Vsa ta znamenja kažejo, da pasijonska procesija v slovenskem jeziku v Škofji Loki že leta 1713 ni bila nova, marveč že utečena, in da je uprizoritev leta 1713 bila nadaljevanje pasijonske tradicije, katere začetki izginjajo v temo predhodnih desetletij. To tradicijo je v danes znano obliko Škofjeloškega pasijona formiral ter jo tudi kreativno izoblikoval pater Romuald Štandreški po letu 1715.¹⁰⁹

Časovni razpon, v katerem je p. Romuald zanesljivo mogel predelovati, dopolnjevati in dokončno izdelati svoj pasijon, sega torej od 1715 do 1727. Kaj natančneje naj bi v tem loku pomenil Veliki petek 1721, ki ga folij 2r omenja kot čas postavitve pasijona, ni dovolj jasno; ali gre le za novo ureditev pravno-organizacijskega okvira prireditve, ali za izdelavo novih podob v smislu rekvizitov in opreme, ali za novo predelavo besedila? Menim, da je bolj verjetna prva možnost ali pa povezava prve in druge. To vprašanje, ki nam ga postavlja besedilo zagonetnega folija 2 recto, ostaja za zdaj odprto. O njem je moč zbrati le bolj ali manj trdne argumente za vsako od dveh možnih hipotez.

Dodatek C.2.2.4 Znova k dataciji folija 2

Ugotovili smo torej, da folij 2 (Pro notitia futuri saeculi) ni nastal sočasno z nobenim drugim delom rokopisa ŠP. Kako naj torej poskusimo datirati njegov nastanek? Možni sta dve nasprotni hipotezi: bodisi, da je nastal kmalu po zgoraj omenjenih dogodkih, še v letu 1721, bodisi neznano kdaj pozneje do vezave kodeksa.

Hipoteza o nastanku fol. 2 po letu 1721 ni brez vsake osnove. Že sam napis Pro notitia futuri saeculi spominja na kroniko, saj uvaja časovno distanco do dogodkov, ki jih besedilo tam dokumentira. Še bolj meri v to smer izrecna in slovesna omemba patra Romualda na foliju 2, ki naj bi procesijo s svojim trudom iz temeljev postavil. Takšen poklon predstojnikov posameznemu redovniku si je moč v običajnih okoliščinah predstavljati šele, ko se omenjeni protagonist že nekoliko oddalji, torej v času, ko je vodenje procesije za patrom Romualdom že prevzel kdo drug. Da bi bil kdo v samostanu kaj tako slovesnega zapisal že tedaj, ko je bil p. Romuald še sredi svojega dela s škofjeloško procesijo, denimo 1721, si je komaj mogoče misliti. Slovesno omembo njegovega imena je torej moč razumeti kot kroniški, retrospektivni element – toda zgolj to je premalo za postavitev drugačne datacije.

Tu bi lahko odločilno besedo izrekla kodikologija, vendar ta primer žal ne nudi dovolj gradiva za natančno datacijo papirja. Fol. 2 ima namreč vodni znak, ki verjetno predstavlja inicialki AN – za njima pa stoji Anton Nikel, papirničar v Žužemberku, čigar najzgodnejši vodni znak je dokumentiran za leto 1717. Nikel je kakor vsi izdelovalci papirja svoj vodnik znak s časom spreminjal. Podobna oblika inicialk, kakšno zasledimo na fol. 2, je po dosedanjih raziskavah izpričana že v letu 1722.¹¹⁰ Znak na fol. 2 bi torej načeloma lahko bil celo nekoliko zgodnejši, prav lahko pa tudi poznejši – iz dobe okrog 1730. Natančneje znaka žal ne moremo datirati, ker sta inicialki v fol. 2 samo t.i. protiznak, glavnega papirničarjevega znaka pa ne poznamo, saj se nahaja na nasprotnem delu (listu) pole; folij 2 pa je odrezan list. Zato je na podlagi papirja mogoče v tem primeru le omejiti obdobje nastanka listine, ni pa je mogoče določneje datirati.

Toda tudi, če hipotezo o poznejšem nastanku zavržemo in umestimo folij 2 v leto 1721 – kajpada v čas po kapitlju dne 23. maja – moramo logično priznati, da je bilo samo besedilo pasijona, katerega so uprizorili leta 1721, napisano že dosti pred Veliko nočjo in je torej moral biti folij 2 tudi v tem primeru od zunaj (in po Veliki noči!) prilepljen k nekemu originalnemu besedilu Pasijona, ki je bilo nastalo poprej in ga danes ne poznamo. Folij 2 je bil po tej razlagi napisan kot poznejši dodatek kateremu od več prepisov pasijona, ki so jih lahko imeli gvardijan, magister in še kdo, ali kateri od razvojnih verzij. V vsakem primeru nosi torej folij 2 nekakšno „meta-besedilo“ s posebnim statusom, saj je nastalo ločeno od katerega koli pasijona že – namreč kroniško besedilo, in zato se za njim lahko skriva kaj različen datum nastanka.

Pravzaprav nam folij 2 največjo arkano še prikriva in ji doslej ni bilo moč zanesljivo priti do dna. Zgolj kot problem, ki še čaka na rešitelja, jo lahko razgrnemo takole.

Skoraj vse podatke na foliju 2 je moč brati na oba načina – bodisi kot sočasen zapis bodisi kot kroniko o preteklih dogodkih. Edina neposredna referenca na sočasno realnost je podatek, da je bil pater Romuald ob uprizoritvi pasijona leta 1721 redni pridigar v Loki in da je bil loški gvardijan tedaj pater Agathangelus Tulminensis. Pater Agatangel Tolminski pa je bil določen 1707 za gvardijana v samostanu v Gradežu, 1710 pri Svetem Križu na Vipavskem, 1711 v Krminu in 1718 v Škofji Loki. Sklepati smemo, da je vodil loški samostan, dokler ni bil dne 23. maja 1721 – na že omenjenem kapitlju – imenovan tja drug gvardijan, p. Rajmund Ljubljanski. Nato je deloval p. Agatangel kot gvardijan spet pri Svetem Križu, od koder je bil „iz smrtnega poklican v nesmrtno življenje 15. julija 1723.“¹¹¹

Glavna zagonetka folija 2 nam stopi pred oči šele, ko se zamislimo v pravkar navedene podatke o gvardijanu p. Agatangelu. Folij 2 izrecno pravi, da je procesijo „na ukaz prej imenovanega zelo častitega očeta provinciala [Krištofa iz Gradca] s svojim trudom in prizadevnostjo iz temeljev postavil oče Romuald iz Štandreža, zdajšnji redni pridigar pod gvardijanom očetom Agatangelom iz Tolmina.“ Ta dokument je bil vsekakor napisan po 23. maju 1721; ker ne vemo, kako dolgo je p. Romuald nato še bival v Loki, lahko actualis concionator seveda velja zanj še tudi po 23. maju – kar je pomembno za kritično branje tega mesta.¹¹² Toda kapucinski viri poročajo, da je bil p. Agatangel Tolminski 23. maja 1721 že imenovan za svetokriškega gvardijana in je tedaj samostan že zapuščal. Torej se mora fraza sub patre Agathangelo, ko naj bi p. Romuald postavil pasijon, nanašati na dobo pred kapitljem. To pa je v navzkrižju s trditvijo, da je p. Romualda za to nalogo zadolžil prej omenjeni (praenominatus) provincial p. Krištof na celovškem kapitlju 23. maja 1721. To navzkrižje v opisu časovnega poteka pa zelo navaja k misli, da je to kronistova pomota, ki nakazuje (če ne kar dokazuje) poznejši nastanek folija 2. Edina možnost, kako bi ubranili hipotezo o sočasnosti folija 2 s tamkaj navedenimi datumi, je razlaga, da je torej provincial p. Krištof naložil p. Romualdu to nalogo že nekoč poprej, vsekakor pred sejo kapitlja, saj je bil provincial že vse od leta 1713 (s prekinitvijo 1716–1719). To pa se ujema z našim dokazovanjem o začetkih Romualdovega pasijona v letu 1715 (ali kar 1714, ko je v Škofjo Loko prišel „novi voditelj procesije“, napovedan v pismu iz leta 1713; če to drži, smemo sklepati tudi, da je Romuald leta 1714 verjetno še uporabil staro pasijonsko besedilo, za leto 1715 pa že pripravil svoje, tako da je upravičeno vabil „k svoji procesiji“). Ko v luči teh povezav pomislimo na formulacije v ŠP, kakor denimo, da „božji grob nosi 14 mož, ki so že zmeraj bili meščani,“ se nam prepričljivo odpre perspektiva prav v to smer. Pasijon je torej potekal že dosti prej, leta 1721 so postavili le jasnejša pravna razmerja, nato pa jih natančno dorekli še v času med 1725 in 1727 (pravila so se tudi nekoliko spreminjala: na foliju 2 se zahteva, da bratovščina prosi kapucine za vodenje procesije takoj po novem letu v januarju, v Romualdovih osmih točkah pa le, „ko se bliža postni čas“). Ta razlaga se zdi verjetna. A tudi v tem primeru je branje tega mesta folija 2 težavno.

Kratka, zgolj delovna in začasna rekonstrukcija nastanka kodeksa z besedilom ŠP je torej lahko takšna: p. Romuald je glavno besedilo napisal leta 1715 in ga zatem morda še izpopolnjeval. Danes znano obliko s trinajstimi figurami je lahko Pasijon dobil (tudi s krajšanjem obsežnejše zgradbe) že v dobi med 1718 in 1721, ko je bil loški gvadrijan Agatangel Tolminski (kar je manj verjetno), bolj verjetno pa šele v Romualdovi zadnji redakciji leta 1727. Ko je p. Agatangel po 23. maju 1721 odšel v Sveti Križ, je službo loškega gvardijana nastopil p. Rajmund Ljubljanski. Ta je nemara hotel imeti o pripravi in uprizarjanju pasijona jasne pojme, zato je morda kar sam zapisal kroniški list, sedanji fol. 2, morda na začetek katerega od prepisov ali verzij, ki se nam niso ohranile. Sklepam, da je p. Romuald napravil celovit, pa tudi kaligrafsko lep prepis, popolnoma opremljen z vsemi seznami in kazali, z nekim posebnim razlogom. Če je namreč res od leta 1715 naprej uprizarjal pasijon, mu ni bilo treba vpisati v „režijsko knjigo“ njemu tako dobro znanih podrobnosti, kakor je tista, da je Longinu težko priskrbeti konja, in mnogo podobnih. Imeti je moral neki posebni namen. Zdi se torej, da je p. Romuald leta 1727 Škofjo Loko zapuščal ali pa vsaj predajal vodenje Pasijona v druge roke, zato je rokopis natanko prepisal in opremil z napotki za bodoče uprizoritve. In res je za naslednje leto, 1728, Periocho že napisala druga roka. To bi znal biti prav novi voditelj loške procesije, čigar imena ne poznamo, in prav ta si je verjetno dal vse tekste kmalu zatem obrezati in zvezati v kodeks.¹¹³

Brez dvoma pa moramo skleniti, da sega nastanek danes znanega ŠP tudi v tekstološkem pomenu v leto 1715, ko je p. Romuald vabil „k svoji procesiji“, čeravno ne vemo, kakšne premene je utegnilo besedilo še doživeti do pomladi 1727, ko se je sosledje njegovih sprememb dokončno ustavilo v podobi ohranjenega rokopisa.

Dodatek C.3.2.1 Diplomatični prepis

Diplomatični prepis zvesto sledi izvirniku, saj ohranja vse njegove značilnosti, tako na zunanji (prečrtano besedilo, pripisani popravki, madeži tinte …) kot tudi na notranji ravni besedila (ligature, pravopisne posebnosti, odmiki od slovnične norme). Odmiki od slovnične norme v diplomatičnem prepisu niso posebej označeni, od pravopisnih napak so nakazani samo izpusti posameznih črk v besedah. Ligature ostajajo nerazvezane (œ, æ …), brevigrafom pa smo dodali razvezavo.^→ Transkripcija suspenzij, kontrakcij in akronimov se skuša v prvi vrsti kar najbolj približati izvirniku, sledi pa tudi poskus ustrezne razvezave.^→ Razvezave brevigrafov, suspenzij, kontrakcij in akronimov se pokažejo ob kliku z miško na okrajšano besedo.

Na tem mestu moramo nakazati tudi nekatere težave pri transkripciji posameznih črk. Črka j, ki označuje glas 'i', je dosledno prepisana z j. V nekaterih delih besedila je povzročalo težave ločevanje velikega in malega c. Predvsem pa je potrebno opozoriti na ločevanje dolgega (ſ) in kratkega (s) s. Pri transkripciji te črke znotraj besede ni bilo težav, težave so se začele pri ločevanju s kot prve črke v besedi: če je bil viden podoben spodnji zavoj kot pri dolgemu s znotraj besede (9r, 9v), je transkribiran kot ſ, če je šlo pri takšni besedi glede na kontekst za veliko začetnico, je prepisan z veliko začetnico; s kot prva črka v besedi je ne glede na pomen transkribirana z veliko začetnico, če je bil zapisan kot današnji veliki pisani s. Zapisa ÿ in ӳ sta prepisana kot ij (5r), le v nemških delih besedila je ÿ prepisan kot y (9v). Za pomoč pri transkripciji težavnih mest gre posebna zahvala dr. Ani Lavrič, dr. Borisu Golcu in akademiku dr. Primožu Simonitiju.

Dodatek C.3.2.2 Prevod in kritični prepis

Kritični prepis je kombinacija prevoda latinskega besedila in transliteracije slovenskih delov besedila iz bohoričice v latinico (približati smo se skušali prvotni glasovni podobi).¹²⁷ Slovenski deli besedila so v kritičnem prepisu označeni s kurzivno pisavo. Slovenska imena krajev, ki so v izvirniku pisana z malo začetnico, so v kritičnem prepisu zapisana z veliko. Zaporedne številke podob v prvem povabilnem pismu (1) prevajam z besedo, če je v latinskem besedilu števnik zapisan z besedo, če pa je zapisan s številko, je to nakazano tudi v prevodu. Enako so tudi števniki v prevodu lista 9v zaradi večje nazornosti zapisani s številko in ne z besedo. Težave pri prevodu so povzročale nejasnosti v latinskem in nemškem delu besedila (težko berljiva mesta, nejasne okrajšave, prečrtani deli besedila …) in iz širšega konteksta iztrgani fragmenti (9v). Nekatere besede in besedne zveze se ponavljajo v raznih povabilnih pismih, tako se je med prevajanjem izoblikovalo nekaj ustaljenih prevodov.

Dodatek C.3.3.1 Gradivo o pasijonu v Škofji Loki (1–6)

Kapucini so procesije prirejali ob pomoči bratovščin, ki so bile uradne pobudnice prirejanja pasijonskih procesij (priskrbele so potrebna materialna sredstva), kapucini pa so ob njihovi spodbudi prevzeli celotno organizacijo procesij (zbrali so ljudi in jih poučili o vsem potrebnem, pridigali so o Kristusovem trpljenju, pripravili procesijo, razposlali vabila okoliškim župnikom in poskrbeli za dostojen potek procesije). Kapucini, ki so živeli le od miloščine, niso imeli sredstev, da bi lahko sami oskrbeli rekvizite in vse drugo za procesijo, zato je bilo sodelovanje z bratovščinami (ki so skupne dobrine rade namenjale za dobrodelne namene) zanje zelo dobrodošlo. Kapucinska naklonjenost ohranjanju pasijonskih procesij je izvirala iz njihove duhovne in pastoralne naravnanosti, želeli so slediti svojemu ustanovitelju Sv. Frančišku, ki je v premišljevanju Kristusovega trpljenja videl pot do človekovega odrešenja.¹²⁸

V najstarejšem doslej znanem pričevanju o pasijonski procesiji v Škofji Loki (pismo 1)^→ se kot ustanoviteljici procesije omenjata bratovščini Sv. Rešnjega telesa in Sv. rožnega venca. V uvodnih besedah k Škofjeloškemu pasijonu (Pro Notitia futuri Saeculi. Proceſsionis in die Parasceues.)^→ je kot ustanoviteljica omenjena le bratovščina presvetega Rešnjega telesa, kapucini pa so ob njeni materialni pomoči prevzeli celotno organizacijo procesije. Kapucini so z bratovščino dobro sodelovali, vendar pa je kljub temu leta 1748 „na začudenje meščanov prišlo do spora med kapucini ter rektorjem in svétniki bratovščine Svetega Rešnjega telesa. Ti so trdili, da ima zakristan te bratovščine pravico razpolagati z oblačili spokornikov (v pasijonski procesiji). Vendar po prvotnih določilih o tem odloča magister proceſsionis.“¹²⁹ Navedeni vpis v Kroniki škofjeloškega kapucinskega samostana je eno redkih ohranjenih neposrednih pričevanj o pasijonski procesiji (poleg kodeksa Škofjeloškega pasijona, priloženih listov ter vpisa v samostanski Kroniki o ukinitvi procesije).

Priloženo gradivo, ki se nanaša na pasijonsko procesijo v Škofji Loki, je dragoceno zlasti zato, ker izpričuje daljšo tradicijo loških pasijonskih procesij, kot se je to sprva predvidevalo. V tem pogledu je najpomembnejše Romualdovo pismo (2) iz leta 1715,^→ iz katerega je mogoče sklepati, da pasijonska procesija iz leta 1721 ni njegov prvi tovrstni poskus, ampak da ohranjena različica Škofjeloškega pasijona temelji tudi na njegovih predhodnih uprizoritvah pasijonske procesije v Škofji Loki.

Vsa povabilna pisma (1–4) poudarjajo, da so se procesije prirejale vsako leto, izjema je le Romualdovo pismo. Prvo (1) in četrto (4) pismo pa omenjata tudi točno uro začetka procesije, pravita, da se je navadno začela ob štirih popoldne.

Iz vabil je razvidno, da so njihovi pisci kot osnutek uporabili neki skupni obrazec,¹³⁰ saj vsa dajejo podobne informacije (podobni uvodni nagovori župnikom, utemeljitev ozadja pasijonskih procesij, čas začetka procesij, prošnja za oznanilo procesij po sosednjih župnijah, navodila o skrbnem ravnanju z opremo in oblačili …).

Vabila, v katerih se poudarja spokorni namen procesij, ljudi nagovarjajo k temu, da bi ob Kristusovem trpljenju uvideli pogubnost greha, se svojih grehov pokesali in zaživeli novo življenje.

Če sklepamo po pismu p. Romualda (2), vidimo, da so voditelji pasijonskih procesij vabila pošiljali približno štirinajst dni pred veliko nočjo, kar kaže na to, da je bil potek procesij na veliki petek že tako utečen, da je to zadostovalo za dodelavo zadnjih podrobnosti. V samem kodeksu Škofjeloškega pasijona (3v), povsem na začetku (Neceſsaria Scitu ante Proceſsionem), se pod šesto točko^→ skriva določilo, da mora voditelj procesije poslati vabilo okoliškim župnikom (s prošnjo, naj oznanijo procesijo in povabijo igralce) približno sredi posta, torej pred četrto postno nedeljo, kar je precej bolj zgodaj, kot je to mogoče razbrati iz omenjenih povabilnih pisem. Morda je to določilo posledica širše zastavljene procesije leta 1721, kompleksnejšega scenarija in večjega števila nastopajočih, kot je bilo to v navadi pred tem, in verjetno tudi po tem, na primer po letu 1750 (če sklepamo po vabilu p. Zenona).

Leto 1721 je bilo prelomno leto v pasijonski tradiciji,¹³¹ kapitelj v Celovcu je namreč 23. maja (po Romualdovi pasijonski procesiji v Škofji Loki) izdal posebne dekrete o prirejanju pasijonskih procesij; kapucinsko vodstvo je z natančnimi navodili skušalo poenotiti organizacijo procesij. Omenjeni dekreti so se ohranili v poročilu o redovnem stanju v Štajerski provinci ob 79. redovnem kapitlju.¹³² Izjemno jasni dekreti dodatno dokazujejo, da so pasijonske procesije v Škofji Loki in drugod morale prirejati že pred letom 1721 in da je bilo kapucinsko vodstvo dobro seznanjeno z njihovim potekom.¹³³ Navedeni dekreti so tako nastali na podlagi večletnih izkušenj, ko so se že pokazale dobre in slabe plati organizacije procesij. Dekreti so pomembni tudi zato, ker se v njih po doslej znanih podatkih prvič omenjajo pasijonske procesije v Radgoni.¹³⁴ Določila dokazujejo, da je bila pri kapucinih skrb za procesije zelo široko zastavljena, saj je nad potekom in vsebino bdelo vodstvo province. Vendar tudi še tako skrbno vodstvo ni moglo preprečiti odmikov od sprejetih določil. Kljub določilu, da pri pasijonski procesiji v Škofji Loki poleg groba ne smejo biti upodobljene več kot štiri podobe, se je število podob povečevalo. Razpasle pa so se tudi druge nedoslednosti, kot na primer pozno pošiljanje vabil, nered pri procesijah … Pasijonsko procesijo v Škofji Loki naj bi po mnenju Benedika zadnjič izvedli leta 1767,¹³⁵ potem naj bi jo goriški nadškof Karel Mihael Attems ukinil.¹³⁶ Dokončno naj bi vse podobne cerkvene sprevode z dekretom 27. 12. 1782 odpravil Jožef II,¹³⁷ vendar pa France Štukl navaja dokaze, da v praksi ni bilo tako: v okrnjeni in nekoliko spremenjeni obliki so se pasijonske procesije tako v Škofji Loki kot tudi v Ljubljani najverjetneje ohranile do konca 18. stoletja.¹³⁸

Dodatek C.3.3.2 Gradivo o pasijonu v Ljubljani (7–8)

Dolgo je bilo ustaljeno prepričanje, da so v Ljubljani pasijonsko procesijo prvič priredili leta 1617, enajst let po prihodu kapucinov (1606) v Ljubljano. Benedik pa meni, da je bila prva procesija na veliki petek v Ljubljani lahko ustanovljena že v letih 1608–1613. To trdi na podlagi znanih letnic bivanja p. Fortunata v Ljubljani. P. Fortunat je prvič prišel v Ljubljano leta 1605, pred tem in po tem, leta 1607, je bil gvardijan samostana v Pragi, kjer so malo prej ustanovili spokorno procesijo na veliki petek. V Pragi je procesijo pripravljala bratovščina, ki je bila pod mentorstvom kapucinov, zato je zelo verjetno, da bi p. Fortunat po prihodu v Ljubljano podobno procesijo želel uvesti tudi v Ljubljani, še zlasti zaradi zaobljube bratovščine Odrešenika sveta. Ta je bila ustanovljena leta 1599 po kužni epidemiji v letu 1598 in se je zaobljubila, da bo vsako leto na veliki petek pripravila spokorno procesijo Gospodovega trpljenja. Izpolnitev zaobljube se je zaradi pomanjkanja sredstev nekoliko zavlekla. Najstarejše znano poročilo o procesiji v Ljubljani je zapis škofa Hrena v protokolu za leto 1617,¹⁷⁴ kar se od Valvasorja naprej omenja kot leto prve uprizoritve procesije.¹⁷⁵ Benedik poudarja, da je Valvasor morda spregledal pripis na robu, ki pravi, da ta procesija poteka posamezna leta in tudi s spremstvom, kar bi bil lahko dokaz, da to v letu 1617 ni bila novost. Kot dokaz za to trditev Benedik navaja tudi pismo škofa Hrena generalnemu ministru kapucinskega reda iz leta 1619 (21. maj). V pismu škof prosi generalnega ministra, naj posreduje in pomaga znova uvesti pasijonsko procesijo, ki jo je pred dvema letoma samovoljno ukinil komisar štajerskega komisariata, p. Just, ker je bila po njegovem mnenju v nasprotju z odlokom generalnega kapitlja iz leta 1613, ki je nasprotoval uvajanju novotarij. V pismu škof Hren navaja, da so se ljudje procesije že kar navadili in da je v njej skupaj s stolnim kapitljem sodeloval tudi sam. V pismu škof Hren zameji tudi čas prve uprizoritve procesije, saj pravi, da se je o uvedbi procesije z njim dogovarjal in pridobil njegovo dovoljenje p. Fortunat, takratni predstojnik kapucinov, kar pa je p. Fortunat bil v letih 1608–1613.¹⁷⁶ V Ljubljani naj bi zadnjo pasijonsko procesijo uradno uprizorili leta 1773,¹⁷⁷ v praksi pa so se pasijonske procesije v nekoliko drugačni obliki najverjetneje ohranile vse do konca 18. stoletja.¹⁷⁸

Dodatek C.3.3.3 Gradivo o 40-urnem češčenju najsvetejšega zakramenta v predpostnem oziroma pustnem času

Potek 40-urnega češčenja Najsvetejšega zakramenta v predpostnem oziroma pustnem času je bil natančno določen v provincijskem Obredniku za samostane (Rituale, P. I, c. 14).¹⁸⁵ Obrednik je predpisoval, da češčenje poteka zadnje tri pustne dni (v tistih krajih, v katerih so to pobožnost že pred tem uvedli jezuiti, pa se je bilo treba z ordinarijem dogovoriti za drug primeren čas češčenja). Določeno je bilo, da mora predstojnik samostana pravočasno določiti pridigarje za to priložnost in pripraviti razpored, kako se bodo vsi člani samostanske družine po dva in dva nenehno vrstili v češčenju Najsvetejšega. Češčenje se je dejansko začelo že dan pred tem tridnevjem, v soboto, ko se je ob dveh popoldne zbrala celotna samostanska družina in s prižganimi svečami šla pred oltar, eden izmed patrov je izpostavil Najsvetejše in potem skupaj z dvema akolitoma¹⁸⁶ v molitvi klečal pred Najsvetejšim do treh, samostanska družina pa je medtem v koru pela večernice. Po sklepnicah¹⁸⁷ je bila pridiga, sledile so ji pete litanije in blagoslov. V naslednjih dneh se je zvrstilo več pridig, po dve ali tri vsak dan. Zadnji, tretji dan popoldne so bile najprej ob dveh pete večernice, potem še sklepnice in pridiga, češčenje pa se je sklenilo s procesijo z Najsvetejšim in zahvalno pesmijo. Za vodenje procesije so kapucini navadno povabili krajevnega župnika.¹⁸⁸

Drugi vir za češčenje Najsvetejšega v predpostnem času je Kronika loškega samostana, ki jo je začel pisati p. Joahim iz Kranja (v Loki je bil gvardijan v letih 1740–1748), natančneje poglavje z naslovom Wie die Andachten dass Jahr hindurch in diesen Gottes-Hauss Sanctae Annae begangen werden (Kronika loškega samostana, 48–49). P. Joahim je o določilih za 40-urno češčenje Najsvetejšega v loškem samostanu zapisal:

„1. V soboto popoldne po sklepnicah se z uvodno pridigo začne 40-urno češčenje; naslednje tri dni sta vsak dan po dve pridigi.

2. Pravočasno je treba povabiti starološkega župnika, da vodi procesijo skupaj s kaplanoma in vso loško duhovščino, prav tako je treba k procesiji povabiti gospode muzikante.

3. Ob tej priložnosti številni verniki želijo opraviti spoved, zato je treba pravočasno prositi za pomoč pri spovedovanju loške duhovnike; ker je spovednic premalo, se ta čas lahko spoveduje tudi v zakristiji in v celicah.

4. K uram češčenja je treba povabiti mestne cehe, toda ne zgolj s prižnice; gvardijan povabi vse predstojnike cehov osebno in priporoči, da bi se češčenja udeležili v polnem številu. Preko dne se posamezne skupine v molitvenih urah zvrstijo takole: od petih do šestih kapucini, od šestih do sedmih služinčad, od sedmih do osmih oskrbovanci mestnega špitala in drugi reveži, od osmih do devetih soseska Suha, od devetih do desetih soseski Stara Loka in Puštal, od desetih do enajstih mestna gospoda in mestni svet, od enajstih do dvanajstih šolski učitelj in njegovi šolarji, od dvanajstih do ene ceh kovačev, od ene do dveh ceh lončarjev, od dveh do treh ceh čevljarjev in krznarjev, od treh do štirih ceh pekov, od štirih do petih ceh mesarjev in od petih do šestih ceh krojačev.“¹⁸⁹

Dodatek C.3.3.4 List z lutenjsko tabulaturo (10r^→, 10v^→)

Format lista: 19,6 x 16,3

H kodeksu Škofjeloškega pasijona je pridan tudi list s tabulaturo, ki je namenjena za instrument s strunami, natančneje za lutnjo.¹⁹⁵ K temu listu je arhivar kapucinske province Oton Kocjan dodal listič z opombo, da gre za note, po katerih naj bi igralci prepevali posamezne odstavke pri pasijonski procesiji. Lista s tabulaturo za lutnjo v tekstnem delu izdaje ni, zaobjet je samo v faksimilih elektronske izdaje.

Iz uvodne predstavitve stanja gradiva, priloženega h kodeksu Škofjeloškega pasijona od njegovega odkritja do današnjih dni, je razvidno, da se je število priloženih notnih zapisov spreminjalo, Josip Mantuani in Filip Kalan omenjata tri liste notnih zapisov, France Koblar štiri, do danes pa se je v kodeksu ohranil en sam list.

Postavlja se vprašanje, kakšno vlogo je v uprizoritvi Pasijona igrala glasba. Janez Höfler meni, da je glasba pri škofjeloški pasijonski procesiji imela bistveno manjšo vlogo kot pri drugih podobnih (pol)gledaliških oblikah tistega časa na Slovenskem. Omenja pet mest v Pasijonu, na katerih se omenja glasba, konkretnih zapisov glasbe pa v samem kodeksu ni. Iz njegovega razmišljanja je razvidno mnenje, da so starinski notni zapisi glasbe v kodeks najverjetneje zašli le po naključju, kot primer navaja dve kratki skladbi za lutnjo. Verjetno je imel Janez Höfler pred seboj isti list, kot se je v kodeksu ohranil do danes. Glasbena zapisa, ki ju je obravnaval, sta po njegovem mnenju sodeč po stilu precej mlajša – nastala sta precej pozneje kot zapis Škofjeloškega pasijona.¹⁹⁶