Trške in poklicne prisege

Dodatek A.2 2. Zgodovinski pomen posameznih (sklopov) priseg

Gor: Dodatek A Sklep Prejšnji: Dodatek A.1 1. Zgodovinski in jezikovni vidik prisežnih besedil

Kazalo

Dodatek A.2.1 Prisege trških skupnosti

GRE-1 – Prisežni obrazec za priče iz Grebinja na Koroškem, s skrajnega severnega roba slovenskega etničnega ozemlja, je bil prepisan iz starejše predloge med letoma 1611 in 1614 in je najstarejše znano uradovalno besedilo v slovenščini iz katerega od več kot 70 trgov na Slovenskem. Gre za različico vetrinjske prisege (1601–1609), njegova predloga pa lahko glede na arhaične pravopisne poteze izvira še iz predknjižne dobe slovenskega jezika.
LEN-1 – Prisežni obrazec za novosprejete tržane, nastal med letoma 1788 in 1800, so uporabljali v trgu (Sv.) Lenart v Slovenskih goricah, ki je imel, podobno kot koroški Grebinj opazno dvojezično slovensko-nemško jezikovno podobo. Slovenski obrazec se je z rahlim časovnim zamikom iz nastalih potreb pridružil nemškemu, iz katerega je preveden. Njegov avtor, lenarški domačin, je med pisci trških priseg eden od samo dveh, katerih izvor in življenjsko pot poznamo od rojstva do smrti.
LJT-1 – Prisežni obrazec za novosprejete tržane iz Ljutomera, napisan med letoma 1717 in 1724, je najstarejša prisega te vrste in brez znane nemške predloge. V jeziku so opazni kajkavski vplivi, izrazito individualen črkopis pa kaže, da pisec ni imel stika s sodobno tiskano slovensko besedo niti s kajkavskimi tiski. Glede na dobro ohranjenost ljutomerskega trškega arhiva ne preseneča, da se je od tam ohranil vsaj en, četudi še tako skromen slovenski uradovalni zapis.
MOZ-1 – Z odkritjem, da prisega za novosprejete tržane iz Mozirja ni nastala že leta 1740, kot je veljalo od njene prve objave (1926), temveč šele okoli leta 1820 (med 1818 in 1822), je besedilo izgubilo velik del pomena, ki so mu ga pripisovali. Skladno s časom zapisa ne preseneča, da je slovenska različica prisežnega obrazca v knjigi tržanov navedena za nemško in ne obratno.
PTG-1 – Prisežni obrazec za priče s Ptujske Gore iz leta 1696 je edino datirano in z imenom prepisovalca uvedeno slovensko prisežno besedilo katere od trških pisarn. Jezikovne poteze kažejo na predlogo, ki jo je sestavil pisec ali prevajalec iz osrednjeslovenskega prostora, če ni v tem prostoru sploh nastala, bila pa je sprejemljiva tudi za govorce prleškega narečja.
REČ-1 – Prisežni obrazec za novosprejete tržane iz leta 1792, nastal v zvezi s potrditvijo trških svoboščin Rečice ob Savinji, je po vsebinski plati dokaj zgovoren. Kljub poznemu nastanku je v pravopisnem pogledu zelo nedosleden.
SRE-1–4 – Med slovenskimi trgi se lahko samo Središče ob Dravi pohvali z več kot enim osamljenim prisežnim besedilom, nastalim pri trški upravi. Skupaj jih poznamo pet, kar pomeni več kot dve petini vseh priseg trških skupnosti. Poleg tega se je tu, čeprav le v prepisu, ohranila edina službena prisega kakšnega trškega funkcionarja, prisega trškega sodnika (SRE-2). Drugi dve besedili iz 18. stoletja (SRE-1/A in B) sta različici prisežnega obrazca za novosprejete tržane in domnevno izvirata iz obdobja 1730–1740, sodniška prisega pa je iz časovnega razpona 1763–1783. Prisežni obrazec za sodnika je sicer povsem kajkavski in sploh najkrajša med obravnavanimi prisegami. Na drugi strani je središka tržanska prisega (različici SRE-1/A in B) najdaljše trško prisežno besedilo. Ne preseneča, da se je največ slovenskih uradovalnih priseg ohranilo iz tega trga ob hrvaški in ogrski meji, ki je bil pretežno ruralen in tako rekoč brez nemškega življa, obenem pa pod močnim vplivom kajkavskega jezika in pismenstva. Vplivi s Hrvaškega se kažejo tudi v izbiri pisave za prisežna obrazca za novosprejete tržane, zapisana leta 1840 (SRE-3 in SRE-4). Gre za zelo zgodnjo in dosledno rabo gajice, poleg tega pa je pisec namenil posebno skrb čistosti jezika. Življenjska pot avtorja domačina je znana od rojstva do smrti.
STA-1 – Prisega predstavnikov tržanov Starega trga v Poljanah iz leta 1751 edina ni izdelek trške pisarne, temveč sodna prisega, nastala pred deželno pravdo v Ljubljani. V pričujočo obravnavo je vključena, ker je v prisežnem dejanju posredno vendarle zajeta celotna trška skupnost, vrhu tega pa gre za edino trško prisego s Kranjskega.

Dodatek A.2.2 Prisege neagrarnih poklicnih skupin

ČRE-ČEV-1–2: S prisežnima obrazcema iz Črenšovcev je v naboru priseg trških skupnosti in neagrarnih poklicnih skupin zastopana tudi najvzhodnejša slovenska pokrajina Prekmurje. Prisežna obrazca za novosprejete člane ceha in cehovske mojstre iz leta 1823 ali kmalu zatem sta edini znani cehovski prisegi na Slovenskem in tudi ti dve nista nastali pri kakšnem mestnem ali trškem, temveč pri tipično podeželskem cehu. Obenem sta za zdaj sploh najstarejši znani prisegi v prekmurščini.
IDR-RUD-1–2: Službeni prisegi rudarjev rudnika živega srebra v Idriji, prva iz leta 1829 in druga iz okoli 1840, sta med obravnavanimi besedili dosegli največ uporabnikov. Pričata o utečenem zapriseganju rudarjev v slovenščini, ki je segalo veliko dlje v preteklost, a za zgodnejši čas ni dokumentirano. Obe besedili sta razmeroma obsežni in bogati z rudarsko-upravno terminologijo. Mlajši obrazec je v primerjavi s starejšim jezikovno in pravopisno neprimerno bliže sodobni knjižni normi.
KRN-ZID-1: Prisega skupine zidarjev s Kranjskega, zapisana leta 1744 v uradu deželnega vicedoma v Ljubljani, sodi v zanimiv kontekst, saj so prisegli možje, ki so nekaj let prej najprej zidali in nato podirali beograjsko trdnjavo. Besedilo je koncept z mnogimi popravki, sprotni prevod iz nemške predloge, ki (še) ni doživel čistopisne, pravopisne in jezikovne redakcije; tako ponuja vpogled v prvo stopnjo nastajanja slovenskih uradovalnih besedil, kar je med obravnavanimi prisegami, samimi čistopisi, edini tak primer.
VGO-ČEV-1: Prisega višnjegorskih čevljarjev in usnjarjev iz leta 1708 je edina sodna prisega v slovenščini, ki je potrjeno nastala pred vicedomskim sodiščem v Ljubljani, in najzgodnejše slovensko prisežno besedilo kakšne neagrarne poklicne skupine sploh, vrhu vsega pa za zdaj osamljena prisega skupine mestnih obrtnikov.
Naj na koncu izrazim upanje, da bodo objavljena besedila spodbudila nadaljnje iskanje in preučevanje starejših slovenskih dokumentov in da bodo ugotovitve o sloveniki trških skupnosti in neagrarnih skupin prispevale k poznavanju in vrednotenju vloge slovenščine kot uradovalnega jezika.

Gor: Dodatek A Sklep Prejšnji: Dodatek A.1 1. Zgodovinski in jezikovni vidik prisežnih besedil

Boris Golec. Datum: 2011-07-28
Avtorske pravice za besedilo te izdaje določa licenca Creative Commons Priznanje avtorstva–Brez predelav 2.5 Slovenija.