Trške in poklicne prisege

Dodatek A.1 1. Zgodovinski in jezikovni vidik prisežnih besedil

Gor: Dodatek A Sklep Naslednji: Dodatek A.2 2. Zgodovinski pomen posameznih (sklopov) priseg

• Geografska razporeditev priseg trških skupnosti in neagrarnih poklicnih skupin se močno razlikuje od geografske umeščenosti mestnih priseg. Zadnje namreč v veliki večini, razen treh ormoških, izvirajo iz kranjskih mest, ki so bila po jeziku prebivalstva na splošno neprimerno bolj slovenska od mest v drugih slovenskih deželah. Čeprav se je Kranjska, sicer najbolj slovenska dežela, po številu trgov približevala slovenski Štajerski, pa nasprotno ne poznamo nobene trške prisege in sploh nobenega uradovalnega zapisa v slovenščini, nastalega pri organih katerega od kranjskih trgov. Za to je deloma kriva slabša ohranjenost trških arhivov in v znatni meri tudi dejstvo, da večina kranjskih trgov ni imela upravno-sodne avtonomije in temu ustrezne obsežne dejavnosti trške pisarne, kakršni najdemo pri večini trgov slovenske Štajerske in Koroške.¹ Odsotnost uradovalnih zapisov s Primorskega je posledica še slabše razvitosti trških avtonomij in zelo majhnega števila tamkajšnjih trgov; v prekmurskih trgih so bile razmere še bolj specifične. Obravnavana trška slovenska besedila, vseh je dvanajst, so koncentrirana na severovzhodni del slovenske Štajerske (osem), samo štiri izvirajo iz prostora južno od Drave in od teh eno samo s Kranjskega, pa še to ni izdelek trške pisarne. Zanimivo je, da je bolje od Kranjske zastopana celo Koroška, glede na število trgov v slovenskem delu dežele sploh najbolje med slovenskimi pokrajinami. Poleg prisežnega obrazca iz Grebinja je namreč nedavno prišlo na dan tudi prisežno besedilo iz Železne Kaple (v pričujoči objavi še ni moglo biti upoštevano), tako da poznamo po eno slovensko prisego iz obeh trgov slovenske Koroške, ki sta danes v Avstriji.² Upati je, da bo zlasti brskanje po arhivih štajerskih trgov razkrilo še kaj slovenskega, čeprav ne prav zgodnjega nastanka.
• V zvrstnosti ohranjenih besedil se odraža družbena veljava slovenščine v posameznih trgih. Ni naključje, da izvira edina prisega za trške sodnike iz močno ruralnega in jezikovno homogenega trga Središče ob štajersko-hrvaško-ogrski tromeji. V zgodnejši dobi so bile potrebe po slovenskih prisežnih obrazcih za trške funkcionarje vsekakor večje kot v 18. in prvi polovici 19. stoletja, iz katerih so se službene prisege ohranile. Iz poslovanja trških sodišč imamo samo dve prisegi, ki sta sicer med vsemi najstarejši, obe iz 17. stoletja, a gre zgolj za prisežna obrazca za priče. Nobena znana trška prisega ne izvira iz sodne prakse, od trškega sodišča. Edino besedilo iz sodne prakse je namreč nastalo pri deželnem sodnem oblastvu v Ljubljani, v sodni pravdi, v katero je bil trg vpleten kot ena od sprtih strani.
• Glede na to, da poznamo danes skupaj 46 prisežnih besedil (oz. 47 skupaj s tistim iz Železne Kaple), nastalih pri mestnih in trških organih (35 mestnih in 11 trških), preseneča, da se niti eno ne nanaša na katero od neagrarnih poklicnih skupin. Od šestih znanih tovrstnih priseg sta samo dve cehovski, pa še ti izvirata s podeželja, iz Črenšovcev v Prekmurju, in sta bili zapisani šele v dvajsetih letih 19. stoletja. Prav tako sta iz predmarčne dobe prisegi rudarjev rudnika živega srebra v Idriji. Najstarejši prisegi neagrarnih poklicnih skupin sta nastali v prvi polovici 18. stoletja v Ljubljani, obe pred deželnim oblastvom. Najzgodnejša je prisega čevljarjev in usnjarjev iz Višnje Gore (1708), sploh edino znano prisežno besedilo skupine mestnih obrtnikov.
• Tako pri prisegah trških skupnosti kot poklicnih skupinah je kljub maloštevilnosti besedil opazna veliko večja geografska razpršenost kot pri mestnih prisežnih besedilih, ki so močno koncentrirana na Kranjsko in še posebej na Ljubljano. Pri trških prisegah so zastopane vse tri glavne slovenske dežele: Štajerska, Koroška in Kranjska. Najbolj na severu je nastalo besedilo iz Grebinja, ki je hkrati najbolj zahodna točka, če izvzamemo Ljubljano, kjer je nastala edina kranjska prisega. Ta se nanaša na skupnost tržanov enega najbolj južnih slovenskih trgov ob hrvaški meji na Kolpi, skrajna vzhodna točka »zemljevida trških priseg« pa je Središče ob Dravi, ki je dalo kar pet prisežnih besedil ali več kot dve petini vseh. Prisege poklicnih skupin so raztegnjene na še širši prostor, od Črenšovcev v Prekmurju na vzhodu do Idrije na zahodu, tako da je zajet še skrajni vzhodni rob (današnje) Primorske (Idrija je bila sicer od 1783 del Kranjske). Če pogledamo celoto 18 priseg, sta zaznavni dve geografski težišči: prvo je severovzhodna Štajerska s Prekmurjem (deset priseg, od tega osem trških) in drugo, manjše, Ljubljana, kjer so zapisali dve prisegi poklicnih skupin in eno prisego predstavnikov trga.
• Z jezikovnega vidika se besedila med seboj močno razlikujejo, na kar so vplivale geografske danosti, čas nastanka in jezikovnokulturna orientacija okolij nastanka. Ptujskogorski prisežni obrazec z izrazitimi osrednjeslovenskimi potezami je denimo »tuj vsadek« v haloškem okolju, sodniška prisega iz Središča povsem kajkavska, ker se je Prlekija v 18. stoletju močno naslanjala na kajkavsko pismenstvo in so Prleki celo svoj jezik imenovali hrvaški. Prisežni obrazec iz Grebinja na Koroškem, najstarejše med obravnavanimi besedili, se zanesljivo opira na še starejšo predlogo iz 16. stoletja, ki bi lahko izvirala celo iz predknjižne dobe slovenskega jezika. Črenšovski cehovski prisegi iz dvajsetih let 19. stoletja sta jezikovno in pravopisno zelo blizu tedanji knjižni prekmurščini katoliške provenience, najbrž najmlajša od vseh priseg, idrijska iz okoli leta 1840, pa sledi sodobnemu knjižnemu jeziku osrednjeslovenskega prostora. Vzhodnoštajerski knjižni jezik je na drugi strani vsaj posredno vplival na jezik najmlajših trških priseg, nastalih leta 1840 v Središču ob Dravi, ki jima daje poseben pomen dejstvo, da sta napisani že v gajici. Poudariti gre, da je bil primarni namen prisežnih besedil njihova razumljivost v ciljnem okolju in da sta se tej morali podrejati čistost jezika in pravopisna enotnost. Pisci so zato (razen pri deželnih oblastvih v Ljubljani) lastni idiom ali pisno predlogo največkrat poskušali prilagoditi lokalni govorici, iz česar je nastal pisni jezik, ki je lahko vseboval značilnosti več narečij. Iz žive govorne prakse je vzeto zlasti politično, sodno, upravno in poklicno besedišče, saj je moralo biti natanko razumljeno. Besedila imajo tako večji sociolingvistični in kulturnozgodovinski pomen.

Gor: Dodatek A Sklep Naslednji: Dodatek A.2 2. Zgodovinski pomen posameznih (sklopov) priseg