Rudarji iz Idrije (IDR-RUD-1–2)

1. Zvrst besedila

• IDR-RUD-1 – prisega rudarjev
• IDR-RUD-2 – prisega rudarjev

Besedili sta službena prisežna obrazca.

2. Diplomatični in kritični prepis

IDR-RUD-1 – Prisega rudarjev – diplomatični prepis

Faksimile IDR-RUD-1_1

60% 120%

Knapouſka Perſega.

Sa tega vola, kir ſe sapotrebnu naide, uſselei
uſsaku leitu vaſha Doushnuſt pruti suetlimu
Caeſsarju vam naprei poſtavit, inu vaſs opomi=
nat, de nobeden od vaſs ſe nemore u temu isgo=
voriti, de mu le ta Doushnust nikol ni bila
naprei derſhana, k' drugimu pak tudi, ſo
ſhe eni v med vami, kateri te Perſege niſsa
dol poloshili. Sa tega vola.
Bodete vi tedei oblubili inu prud vezhnimu
Bogu, inu uſsim Svetnikam perſegli, de vi
ozhete naſhimu svetlimo Caeſsarju Franciscu
temu pervimu tega jemena, is uſso vasho
mozhio suestu inu is uſsim fliſsam slu=
shiti, tudi per vaſhi Veiſti to skus druge
sturjeno ſhkodo ali kervizo tem naprei po=
ſtaulenim oblaſtnikam ob zaitu naprei per=
neſti, inu nobene od drugih Sturjene kervize,
ali premakneine ne Samouzhati.
Per temu imate vasho Douſnust inu Pokorſhino
uſselei skaſati, pruti naſhi suetli kamri, temu
sdei vam naprei stojezhimo viſsoku zhasti
vrednimu gnadlivimo Bergrathu inu Caeſsar=
ſkimu Oberamtu tudi tem drugim Gospudam
Officirjam inu Oblaſtnikam, inu na nobeno
visho ſe taistim pruti staviti, iſs eno beſsedo
uſse Shkode inu Skodlivoſti varvat, inu taisto
odgnati, uſselei pak ſe taku sadershati, koker ſe
enimu suestimu Shushabniku pruti niegovimu
Svetlimu Caeſsarju spadobi, U' drugimu pārtu
pak ſe vi skus Neſuestobo ali Premakneine tega
Caeſsarskiga Blaga, nei bo kakershu jme ozhe, Sami
ſebe ob kruh: per vezhnimo pregersheinu tudi
v Shuotno Strafenga Se perpravite.
Sa enu poterjeine uſsega tega, kar je blu sdei
vam naprei neſsenu, bodete vi k zhasti Sueiti
Trojizi is gor v ſignenimi treimi Perstim pruti
Bogu, inu uſsim Suetnikam Boshjem is eno Perſego
uſse le tu poterditi, jnu k' uſsemo temu ſe savesali,
koker je vam bilo naprei branu.

Faksimile IDR-RUD-1_2

60% 120%

Perſsega.

Koker je blu meni naprei branu, inu sa=
povedanu, ozhem jest N. N. toku suestu dopou=
niti, koker meni Bug pomaga.
Amen

IDR-RUD-1 – Prisega rudarjev – kritični prepis

Faksimile IDR-RUD-1_1

60% 120%

Knapovska persega.

Za tega vola, kir se za potrebnu najde vselej vsaku lejtu vaša doužnust pruti svetlimu cesarju vam naprej postavit inu vas opominat, de nobeden od vas se ne more v temu izgovoriti, de mu le ta doužnust nikol ni bila naprej držana, k drugimu pak tudi so še eni v med vami, kateri te persege nisa dol položili. Za tega vola bodete vi tedej oblubili inu prud večnimu Bogu inu vsim svetnikam persegli, de vi óčete našimu svetlimo cesarju Francisku⁵⁶⁴ temu Prvimu tega jemena iz vso vašo močjo zvestu inu iz vsim flisam služiti, tudi per vaši vejsti to skuz druge sturjeno škodo ali kervico tem naprej postavlenim oblastnikam ob cajtu naprej pernesti inu nobene od drugih sturjene kervice ali premaknejne ne zamoučati. Per temu imate vašo doužnust inu pokoršino vselej skazati pruti naši svetli kamri, temu zdej vam naprej stoječimo visoku časti vrednimu gnadlivimo bergratu inu cesarskimu oberamtu, tudi tem drugim gospudam oficirjam inu oblastnikam inu na nobeno vižo se taistim pruti staviti, iz eno besedo vse škode inu škodlivosti varvat inu taisto odgnati, vselei pak se taku zadržati, koker se enimu zvestimu šužabniku pruti njegovimu svetlimu cesarju spadobi, v drugimu partu pak se vi skuz nezvestobo ali premaknejne tega cesarskiga blaga, nej bo kakršu ime óče, sami sebe ob kruh per večnimo pregeršejnu tudi v žvotno štrafenga se perpravite. Za enu potrjejne vsega tega, kar je blu zdej vam naprej nesenu, bodete vi k časti Svejti Trojici iz gor vzignenimi trejmi prstim pruti Bogu inu vsim svetnikam Božjem iz eno persego vse le tu potrditi inu k vsemo temu se zavezali, koker je vam bilo naprej branu.

Faksimile IDR-RUD-1_2

60% 120%

Persega

Koker je blu meni naprej branu inu zapovedanu, óčem jest N. N. toku zvestu dopouniti, koker meni Bug pomaga. Amen.

3. Sedanje in prejšnja hranišča

Sedanje hranišče: IDR-RUD-1: Zgodovinski arhiv Ljubljana (= ZAL), Enota v Idriji, ZAL IDR 55, Rudnik živega srebra Idrija, t. e. 15, Knapovska prisega in druge službene 1829.

IDR-RUD-2: ZAL, Enota v Idriji, ZAL IDR 55, Rudnik živega srebra Idrija, fasc. 18, Arbeiters Eides Leistungen bey dem k. k. Bergamte Idria 1826–1847, pag. 4–7.

Prejšnja hranišča: Rudarski prisegi spadata v starejši del idrijskega rudniškega arhivskega fonda, ki ga je od uprave rudnika živega srebra leta 1957 prevzel Mestni muzej v Idriji, od njega pa Zgodovinski arhiv Ljubljana, ko je leta 1972 ustanovil svoj idrijski oddelek, danes Enoto v Idriji.⁵⁶⁷

4. Dosedanje objave in obravnave

Za obstoj obeh slovenskih rudarskih priseg je javnost izvedela leta 1990, ko sta bili razstavljeni na razstavi Idrijski rudnik skozi stoletja.⁵⁶⁸ Vse kaže, da v strokovni in domoznanski literaturi dotlej o njiju niso pisali,⁵⁶⁹ čeprav so ju vsaj arhivsko-muzejski krogi poznali od šestdesetih let 20. stoletja, ko so v Mestnem muzeju v Idriji uredili in popisali arhivski fond rudnika živega srebra.⁵⁷⁰ Starejšo prisego iz leta 1829 (IDR-RUD-1) in njeno hranišče je leta 1992 omenil Matevž Košir v pregledu starejših slovenskih priseg v Arhivih.⁵⁷¹ Brez navedbe vira je njeno vsebino leta 2001 kratko povzel Zorko Velikanje v Idrijskih razgledih v prispevku o še eni idrijski prisegi, ki jo je napačno označil kot rudarsko.⁵⁷²

5. Oblikovne značilnosti

IDR-RUD-1: Dvodelna prisega je napisana na poli papirja z vodnim znakom konja. Polo sestavljata dva neenakomerno obrezana lista v izmeri 37,3–37,5 x 22–22,5 cm, popisan je samo prvi. Na prvi strani, popisani v celoti, je besedilo z naslovom Knapouſka Perſega, na drugi pa kratko besedilo, naslovljeno Perſsega. Na zgornjem levem robu prve strani najdemo z rdečim tušem pripisano (opravilno) številko 1214 in na zadnji strani drugega lista z enakim tušem in isto roko napisano popolno signaturo 1214. 829 (številka in letnica). Registraturni oznaki dokazujeta povezavo s seznamom rudniških delavcev, zapriseženih 7. novembra 1829, ki ima prav takšno signaturo in je bil torej že ob nastanku arhiviran pod isto zadevo.

IDR-RUD-2: Dvodelna prisega je vpisana v rokopisno knjigo idrijskega rudnika, namenjeno vpisovanju prisežnih dejanj. Knjiga ima na sprednji platnici nemški naslov, ki ga je dobila že ob nastanku: Arbeiters Eides Leistungen bey dem k. k. Bergamte Idria. Pozneje, bržkone šele v muzeju ali arhivu, so mu pripisali netočni časovni okvir vpisov: 1826–1847. Papirnate platnice knjige z usnjenim hrbtom in robovoma merijo 35,1 x 22 cm, rob pa 2,1 cm. Knjigo sestavlja 156 enakih listov v izmeri 34,5 x 21,4 cm in z vodnim znakom v obliki številke 4. Na nekaterih listih je vodni znak – monogram w g. Prvi trije listi so prazni, sledi jim 20 popisanih (paginiranih strani je 37 in 3 nepaginirane), tem pa 133 praznih in neoštevilčenih. Slovenska rudarska prisega z naslovom Schlushbna persega je napisana na paginah 4–7.

6. Okoliščine in čas nastanka

IDR-RUD-1: Dvodelna rudarska prisega sodi k poli z nemškim seznamom 152 rudniških delavcev, ki so 7. novembra 1829 prisegli pred rudarskim uradom v Idriji. Slovenska prisega je dobesedni prevod nemške z naslovom Knappen=Eid, napisane na samostojnem listu brez datacije, vodnega znaka in registraturne oznake. Po oblikovni plati je dokument s seznamom prisežnikov veliko bliže dokumentu s slovenskim prisežnim besedilom kakor dokument z nemško različico prisege. Pri prvih dveh gre za polo papirja, enako signaturo in isto črnilo. Papir sicer ni enak, a podoben, pola s seznamom rudarjev nima vodnega znaka, njene dimenzije pa so nekoliko drugačne: 35,6 x 22,6–22,7 cm. Vse torej kaže, da sta dokumenta nastala hkrati ali v kratkem časovnem razmiku (nekaj dni). Prisežno besedilo je moralo biti na voljo na dan prisege 7. novembra 1829, medtem ko bi seznam s podpisi članov rudarskega sveta lahko napisali tudi malo pozneje. Ugotavljanje identičnosti pisca otežujeta različni pisavi: prisega je v humanistiki, seznam v gotici (frakturi). Primerjava slovenskega besedila in edinih dveh v humanistiki napisanih besed v seznamu (Verzeichniſs in Individuen) govori v prid tezi, da sta bila pisarja različna. Avtorstva seznama in prisege tudi ni mogoče pripisati nobenemu od sedmih uradnikov na čelu z rudarskim svétnikom, ki so se lastnoročno podpisali pod seznam zapriseženih rudarjev. Vprašanje, kdo je pisec slovenske prisege, je zaradi pomanjkanja referenčnih virov v humanistični pisavi ostalo odprto. Šlo je pač za nekoga pri rudniški upravi, veščega slovenskega pisanja. Avtor prevoda pa bi bil lahko tudi kdo drug, denimo kateri od idrijskih duhovnikov ali učiteljev.⁵⁷³

Vsebinsko identična nemška prisega na samostojnem listu je rabila za predlogo, na podlagi katere je nastala prevedena slovenska. Če ni bil predloga prav ta dokument, pa velja to vsaj za njegovo besedilo. Pisec ni isti kot pri slovenski prisegi ali seznamu prisežnikov, temveč tretja oseba. Poleg tega je list precej manjši (25,2–25,3 x 21,0–21,2 cm) in ga je težko časovno umestiti, ker nima registraturne oznake in vodnega znaka. Glede na omenjanje cesarja Franca I. bi besedilo lahko nastalo v dobra tri desetletja trajajočem časovnem razponu med letoma 1804 in 1835. Gre za koncept z dvema popravkoma, ki mu morda niti ni sledil čistopis. Zanj nemara ni bilo potrebe, ker so vsi idrijski rudarji prisegli po slovenskem prisežnem obrazcu.

Obe različici prisežnega obrazca, nemška in slovenska, imata dvodelno obliko: prvi del je namenjen branju rudarjem, drugi, bistveno krajši, pa je prisega v ožjem pomenu besede, ki jo izgovarjajo prisežniki. Zapriseganje rudniških delavcev v slovenščini so pri idrijskem rudniku vsekakor poznali od 16. stoletja, a vse do predmarčne dobe ni dokumentirano in najbrž ni bilo prav redno. Zelo težko pa bi predlogo za prisežno besedilo iz leta 1829, najsi bo nemško ali slovensko, postavili v bistveno zgodnejši čas od tistega, v katerem so ohranjeno slovensko besedilo napisali, tudi če bi vsebino prisege pri idrijskem rudniku zaradi spremenjenih nazivov oblastev in imen vladarjev posodabljali. Medtem ko je bila dvorna komora oblastvo, ki je obstajalo že v času podržavljenja rudnika (1575) – tedaj je bila za naše dežele pristojna dvorna komora v Gradcu, od srede 18. stoletja pa na Dunaju⁵⁷⁴ – je višji rudarski urad v Idriji denimo nastal šele leta 1785 oziroma 1792; od leta 1815 je bil za Idrijo pristojen tak urad v Celovcu.⁵⁷⁵ Tudi dvodelna oblika prisežnega obrazca v tem primeru ni dokaz za starost besedila,⁵⁷⁶ saj poznamo ne nazadnje več takih službenih priseg (v slovenščini in nemščini) s preloma iz 18. v 19. stoletje.⁵⁷⁷

O okoliščinah nastanka rudarske prisege priča zapis z 2. avgusta 1846 v rudniški knjigi, namenjeni vpisovanju prisežnih dejanj. Po sklepu (resoluciji) dvorne komore, vpisanem v delovodniku (ekshibitnem protokolu) rudarskega urada iz leta 1829 (št. 1147), je bilo treba vse rudniške delavce ob sprejemu v službo zapriseči.⁵⁷⁸ Prisega IDR-RUD-1, ki so jo tedaj uporabili, je ostala v uporabi do nastanka druge, katere predloga ni mogla nastati pred letom 1835, ker je v njej omenjen cesar Ferdinand I. (IDR-RUD-2).

IDR-RUD-2:Druga rudarska prisega je od prve mlajša vsaj šest, največ pa sedemnajst let. Kot je navedeno v uvodu k protokolu o prisegi z 2. avgusta 1846,⁵⁷⁹ ni bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali so bili prav vsi rudniški delavci zapriseženi. Ker je ukaz št. 677 (višjega rudarskega urada v Celovcu ali dvorne komore na Dunaju) nalagal, da je treba zapriseči vse – izjema so mlajši od 18 let – so se pri idrijskem rudniku odločili, da bodo za vsak primer zaprisegli vse nad navedeno starostno mejo, tudi že zaprisežene. Delavci so morali sklepno formulo izgovoriti sami in prisego potrditi še z lastnoročnim podpisom. Slovenska prisega in njena nemška različica Diensteid, napisana v knjigi pred njo (pag. 1–3) in z isto roko, nista datirani. Zgornja časovna meja njunega nastanka je 2. avgust 1846, ko je po tem prisežnem obrazcu priseglo prvih 74 rudarjev.⁵⁸⁰ Ker zaznamek o prisežnem dejanju ni delo istega pisarja kot nemška in slovenska prisega, lahko upravičeno sklepamo, da sta ti dve nekoliko starejši. Glede na omembo cesarja Ferdinanda I. nista mogli nastati pred letom 1835. Ker pa kodikološke značilnosti za zdaj ne omogočajo zanesljive identifikacije pisca in ne nudijo opore za točnejšo datacijo, je čas nastanka opredeljen: okoli leta 1840, ne pred 2. marcem 1835 in ne po 2. avgustu 1846. Ni izključeno, da so prisego v obeh jezikih prepisali v »prisežno knjigo« prav leta 1846 in da so jo takrat tudi na novo sestavili.⁵⁸¹ Njen pisec, sodeč po pisavi, ne more biti uradnik Franc Svetličič, avtor zapisa o prisegi rudarjev 2. avgusta 1846 in podpisnik nepismenih prisežnikov. Službo rudniškega aktuarja (Bergamtaktuar) je nastopil oziroma bil kot tak zaprisežen 21. marca 1845. Pred njim je isto službo opravljal Johann Swoboda, ki je bil doktor prava in je prisegel 26. avgusta 1840. Swobodov podpis ob prisegi v veliki meri ustreza pisavi obeh različic rudarske prisege,⁵⁸² a je za zanesljivo primerjavo prekratek. Glede na povedano nastanek slovenske prisege pogojno datiram v petletno obdobje delovanja aktuarja Swobode med letoma 1840 in 1845. Identificiranje pisca še dodatno otežuje dejstvo, da aktuarji in drugi pisarji dokumentov rudniške uprave na teh praviloma niso podpisani.

Postavlja se tudi vprašanje, ali je pisec prisege v knjigi prisežnih dejanj identičen z njenim prevajalcem ali pa je besedilo zgolj prepisal. Dva indica kažeta, da je prisežni obrazec morda prevod idrijskega mestnega župnika in dekana Antona Kosa (1805–1868), po rodu Jeseničana, v Idriji med letoma 1839 in 1850.⁵⁸³ Prvič, Kos je 22. novembra 1847,⁵⁸⁴ tj. šest dni pred zadnjo dokumentirano prisego rudarjev,⁵⁸⁵ podpisan pod seznamom še nezapriseženih delavcev in nižjih uslužbencev.⁵⁸⁶ In drugič, domnevno leta 1846 je dal natisniti dvojezično »Molitev iderskih knapov, ki gredo v jamo«,⁵⁸⁷ katere jezik in črkopis ustrezata rudarski prisegi (gl. točko 8). Ni pa njegov rokopis enak rokopisu nemške in slovenske različice prisege v rudniški knjigi.⁵⁸⁸

7. Vsebina

Prisežni obrazec iz leta 1829 (IDR-RUD-1) s slovenskim naslovom »Knapovska persega« je precej krajši od drugega (IDR-RUD-2). Kdo je prisežnik, je povedano samo v naslovu, sicer pa ni ta nikoli imenovan v samostalniški obliki kot knap. Besedilo je prevod nemškega dvodelnega obrazca, ki se je ohranil samo v konceptu. Bistveno daljši je prvi del obrazca, utemeljitev potrebe zapriseganja in vsebina prisege, ki so ju rudarjem prebrali v drugi osebi množine. Drugi del, prisega v ožjem pomenu besede, obsega zgolj sklepno formulo, namenjeno glasnemu ponavljanju rudarjev v prvi osebi ednine. Prvi del se začne s pojasnilom, da je treba rudarje vsako leto seznaniti z njihovimi dolžnostmi do cesarja in jih spomniti, da se nihče ne more izgovarjati, češ da o svojih dolžnostih ni bil poučen. Drugi razlog prisežnega dejanja je ta, da nekateri med njimi še niso prisegli. Rudarji bodo pred Bogom in vsemi svetniki prisegli, da bodo zvesto služili cesarju Francu I., nadrejenim po svoji vesti pravočasno naznanili škodo ali krivico in da ne bodo zamolčali krivice ali kraje, ki jih povzročijo drugi. Rudarji morajo vedno izkazovati dolžnost in pokorščino ter ne smejo na noben način nasprotovati dvorni komori, nadrejenemu rudarskemu svétniku, višjemu cesarskemu rudarskemu uradu ter drugim uradnikom in svojim zapovednikom. Dolžni so preprečevati in odvračati vsakršno škodo in se vselej vesti tako, kot se spodobi zvestemu podaniku do cesarja. V primeru nezvestobe in odtujevanja kakršnega koli cesarskega imetja bodo izgubili delo (kruh) in bodo kaznovani tudi na telesu. V znamenje potrditve prebranega bodo na čast Svete Trojice z dvignjenimi tremi prsti prisegli Bogu in vsem svetnikom. Drugi del obrazca, ki nosi naslov »Persega«, je zelo kratek, saj obsega en sam stavek. Prisežnik v prvi osebi ednine obljubi izpolniti, kar mu je bilo prebrano, in pri tem izgovori svoje ime, namesto katerega je v prisegi navedeno N. N. V sklepni rotitveni formuli je omenjen samo Bog.

Primerjava slovenske in nemške različice obrazca je pokazala, da so v slovenskem besedilu nekatere formulacije poenostavljene, enkrat pa je spremenjen tudi pomen. Tako se »gegen seine Majestät den Kaiser« v prevodu glasi »pruti svetlimu cesarju« in »vor dem Allmächtigen« slovensko »prud večnimu Bogu«. Vladarjevo ime Franz je razširjeno v Francisek oziroma Frančišek, enako kot prvič pa je še dvakrat preveden cesarjev naslov. »Sonstige unrechte Handlungen« je prevajalec poenostavil v »kervico«, »unsere hohe Hofkammer« v »našo svetlo kamro«, pri rudarskem svétniku (bergrat) je izpustil »Herr«, pri višjem cesarskem rudarskem uradu (oberamt) sestavino nemške besede -berg (Oberbergamt) in dostavek kraljevi – cesarsko-kraljevi (k. k.) ter pri naštevanju drugih gosposkih oseb uradnike (Beamte). Tudi formulacija glede škode – »alles, was denselben verursachen kann« – je skrajšano poslovenjena kot »taisto«, tj. škodo. Ker rudarskim ušesom očitno ni bil blizu pojem erar – v mlajši prisegi (IDR-RUD-2) ga sicer najdemo –, je »des ärarischen Gutes« postalo preprosto »tega cesarskiga blaga«, najbolj zanimiva pa je sprememba pomena v primeru, ko je iz »gröstere (sic!) Vergehen« nastalo »per večnimo pregeršejnu«. Deležnika »vorgetragen« in »vorgelesen« je pisec slovenske prisege prevedel enako, kot »naprej branu«, in pri prvem deležniku izpustil prislov »gegenwärtig«.

Druga rudarska prisega (IDR-RUD-2) je daljša in prav tako prevod nemške predloge, ki pa je ohranjena v čistopisu. Precej daljši je že naslov, ki pove, komu je »Šlužbna persega« namenjena: vsem rudarjem in delavcem cesarsko-kraljevega rudarskega urada v Idriji. Tudi ta prisega je dvodelna z bistveno daljšim prvim delom v drugi osebi množine in prisego v ožjem pomenu besede, napisano v prvi osebi ednine. Drugi del nima posebnega (pod)naslova in se tako v nemški kot slovenski različici od prvega vidno razlikuje po podčrtanosti, v slovenski pa še z razmikom.

Prvi del je daljši kot pri prejšnji prisegi (IDR-RUD-1), deloma že zato, ker je naveden skoraj celoten vladarski naslov cesarja Ferdinanda I. s številnimi vladarskimi nazivi in imeni dežel. Prisežniki, zaposleni in z redno plačo pri cesarsko-kraljevem rudarskem uradu v Idriji, so seznanjeni, da bodo pred Bogom pri svoji časti in zvestobi prisegli Ferdinandu I. kot svojemu deželnemu knezu in njegovim naslednikom (dedičem njegovega rodu in krvi). Po besedah prisege bodo po najboljšem znanju in vesti opravljali zaupane službene naloge, redno in pravočasno hodili v službo (šiht), med službo izpolnjevali ukaze, preprečevali sleherno krivico in goljufijo, varčno in skrbno ravnali z materialom in zaupanim orodjem ter naznanili cesarsko-kraljevemu rudarskemu uradu vsako nepravilno (službi nasprotno) ravnanje drugih. Preprečili bodo tudi vsako škodo, ki bi se lahko zgodila erarju, in podpirali vse, kar je v njegovo dobro. Za razliko od prve prisege (IDR-RUD-1) tu ni govor o nezvestobi, odtujevanju premoženja in z njima povezanih posledicah, ampak je večji poudarek na spoštovanju nadrejenih, dobrih odnosih s sodelavci ter na lojalnosti in varovanju »poslovnih skrivnosti«. Prisežnikom je naloženo, da pred nepoklicanimi osebami molčijo o službenih zadevah, svoje pritožbe naj rešujejo s prošnjami in se vzdržijo nasprotovanj, dogovorov in upiranj, obstoječe in prihodnje dvorne normativne akte pa naj zvesto izpolnjujejo in naznanijo, če jih ne bi izpolnjevali drugi. Prisega vsebuje tudi zavezo prisežnikov, da bodo spoštovali vse ukaze cesarsko-kraljevega višjega rudarskega urada in rudarskega sodišča, da bodo pokorni rudarskemu svétniku, spoštovali bodo rudniške uradnike (vikši cesarski šlužabniki) in vse druge, tudi paznike in nadzornike, in se od teh dolžnosti ne bodo odvrnili iz razlogov, kot so prijateljstvo, sovraštvo, podkupnina, darila ali obljube. Značilen odsev časa nastanka prisege je zadnji stavek: prisežniki prisežejo, da niso člani nobene tajne družbe ali zveze v domači ali drugi deželi oziroma da jo bodo nemudoma zapustili, če so vanjo že vpleteni. Drugi del obrazca je nekoliko daljši kot pri prvi rudarski prisegi (IDR-RUD-1). Prisežnik v prvi osebi ednine obljubi izpolnjevati, kar mu je bilo povedano, in pri tem poudari, da je vse natanko in jasno razumel. V sklepni rotitveni formuli je tudi zdaj omenjen samo Bog.

Vsebinske razlike med nemško predlogo in slovenskim prevodom sicer niso bistvene, a so večje kot pri prejšnji rudarski prisegi. Če ne upoštevamo skladenjskih in besedotvornih razlik (gl. točko 8), se prevod od izvirnika loči predvsem po poenostavitvah nekaterih formulacij. Določenih izrazov niti ni bilo smiselno prevajati dobesedno, če so zanje že obstajale ustrezne slovenske ustreznice: za »Werksarbeiter« knapi in (novotvorba?) rudokopi,⁵⁸⁹ za »Schichtenlöhner« pa delavci. V zadregi, kako naj prevede »Markgraf«, se je prevajalec zatekel preprosto k izrazu »grof«, »rechtmässigen Landesfürsten« pa je prevedel kot »pravimu deželskimu poglovarju«, čeprav je prej za »Fürst« uporabil slovensko besedo knez. Tako kot »deželski poglovar« je verjetno prevajalčev neologizem tudi »nastopnikam« (v dajalniku množine) za »nachfolgenden Erben«. Za »euere Schichten verfahren« je pisec uporabil pomensko nekoliko drugačno, a zato vsem jasno in duhu slovenščine bližjo formulacijo: »na šihte peršli«. Kot »šiht« je preveden tudi nemški izraz »Schichtzeit«, »Gedingarbeiten« pa skrajšano kot dela (per delah). Tudi »jede Bevortheilung und trügerische Handlung« sta poenostavljena v »vsake krivice in golfije«, »Arbeits= und Werkzeug« pa združena v »orodje«. Formulacija »in eurem Wirkungskreiſe« je kot nebistvena preprosto izpuščena, medtem ko je »Dienstesverschwiegenheit« razvezano v »molčečnost v službi«, kar bi lahko brez poznavanja nemške predloge napak razumeli. Ko je piscu zmanjkalo ustreznih besed, ga je pa vodila želja po jasnem razumevanju in lepem izražanju, je krajšal tudi daljše formulacije. Tako je »durch die Allerhöchsten oder von der hohen Hofstelle« poslovenil v »po narvikši dvorni gosposki« in naštevanje normativnih aktov oklestil iz »durch /.../ Normalien, Satzungen, Instruktionen, oder Verordnungen« v »po postavah, naredbah in napovdih«. Izraz »unmittelbar« je ob izrazni nemoči prevedel opisno in mu s tem vzel natančnost, obenem je dvojno poimenovanje za rudniškega predstojnika zreduciral na »bergrat«, kot so ga poznali Idrijčani, in mu dodal »gospod«, da je iz »unmittelbar vorgesetzten Bergamts=Vorstehers und Bergrathes« nastalo »vam pred vsim drugim predpostavlenimu gospodu bergratu«. Pri oznaki »hohen Beamten« pa se mu je, očitno zaradi boljšega razumevanja, zdelo potrebno dodati še pridevnik cesarski: »vikšim cesarskim šlužabnikom«, saj služabnik ni pomensko ustrezen prevod za uradnika (Beamter). Nerodno se je izrazil s formulacijo »kar taistimu tekne«, prevodom zveze »was demselben gedeihlich ist«. Zaslediti je še nekaj manjših, vsebinsko povsem nepomembnih razlik, npr. dodana prislova v’denj (vedno) in nadalej ter pridevniški zaimek vsi (po vsi moči), opisni prevod izraza »davon« kot »od tih dolžnost« in drugo. Rahle pomenske razlike bi lahko ugotovili tudi pri rabi nekaterih glagolov, s katerimi je hotel biti pisec predvsem razumljiv in se ni toliko opiral na nemški izvirnik: npr. »perpomogli« za »befördern«. Rad je uporabljal pridevnik zvest in prislov zvesto, in to ne le za nemški »treu«, ampak tudi za »redlich« (pošteno) in »aufrichtig« (pošten). Več samostalniških zvez je prevedenih opisno, ne da bi se spremenil pomen, npr. »bey allerfälligen Umständen« kot »če bi se kdaj kej pertožiti imeli«. Med razlikami, ki niso vsebinske narave. je tudi navajanje imen dežel v cesarskem in kraljevem naslovu v pridevniški namesto samostalniški obliki.

Obe idrijski rudarski prisegi sta bogati z besedjem. Vsebujeta več izrazov iz poklicne sfere kot katera koli druga slovenska prisega poklicnih skupin, zlasti je veliko nazivov uradov ter uradnikov in poduradnikov, ki pa so vsi adaptirani nemški izrazi.

8. Pravopisne in jezikovne značilnosti

Med prisežnima obrazcema obstajajo pomenljive jezikovne in pravopisne razlike, čeprav sta nastala v kratkem časovnem razmiku le kakšnega desetletja do desetletja in pol. Pisec prve prisege (IDR-RUD-1) je še ves v dobesednem prestavljanju besed in besednih zvez, bohoričico sicer pozna, a ima pri pisanju šumevcev in sičnikov precej težav. Prevajalec mlajše prisege (IDR-RUD-2) je precej bolje podkovan v jeziku in pravopisu, pozna sodobno knjižno slovenščino in sledi njenim zgledom. Le besedje v zvezi z rudnikom sta oba pustila nedotaknjeno, takšno, kot so ga uporabljali prisežniki, saj sta morala dati prednost natančnemu razumevanju pred purizmom.⁵⁹⁰

Starejša prisega (IDR-RUD-1) je prevedena zvesteje po nemški predlogi od mlajše (gl. točko 7). Pisec jo je sicer predvsem skladenjsko prilagodil govorjeni slovenščini, npr. pri prevodu začetnih besed: »Bei den anerkanten Nothwendikeit« kot »Za tega vola, kir se za potrebnu najde«, enkrat pa je s konca stavka proti začetku premaknil glagol (skazati), da bi misel približal duhu jezika prisežnikov. V besedilu je več nemških izposojenk (flis, viža, štrafenga) kot v drugi prisegi, zlasti vsi izrazi, povezani z rudnikom (knapovska, oficirji, oberamt, bergrat). Pri izrazu oberamt (nem. Oberbergamt) bi bil lahko pomotoma izpuščen zlog -berg, ali pa so v Idriji ta celovški urad dejansko imenovali v takšni, skrajšani obliki; v mlajši prisegi (IDR-RUD-2) je sicer oberbergamt. Najdemo tudi kalke, ki bi se jim bilo mogoče izogniti: premaknejne za krajo (nem. Entwendung) in v drugimu partu za drugače ali v nasprotnem primeru (nem. im Gegentheile). Jezik ni idrijščina, ampak nekakšna kranjska mešanica z opaznimi dolenjsko-notranjskimi oblikami: -u za -o (potrebnu, vsaku, taku, doužnust), refleks jata -ej (lejtu, svejti, trejmi), a tudi z gorenjsko-knjižnimi: koker, gor vzignen, pokoršino. Nekatere značilnosti ima prav tako idrijski govor,⁵⁹¹ vendar niso izključno oziroma značilno idrijske, npr. prut, skuz, za potrebnu, premaknejne, varvat se. (Rovtarsko) akanje najdemo v primerih: nisa in spadobi. Knjižno slovenščino je imel prevajalec ali prepisovalec besedila pred očmi pri pisanju preteklika glagola biti: bilo in bila. Zanimivo je, da najdemo na koncu prvega dela prisege bilo, takoj zatem, na začetku drugega dela, pa blu, pri čemer se obe varianti vežeta na deležnik naprej branu. Zdi se, da je oblika blu, lastna idrijskemu govoru, tu rabljena namenoma, saj je šlo za tisti del prisege, ki so ga izgovarjali rudarji.

Druga rudarska prisega (IDR-RUD-2) je v skladnji še bližja duhu slovenskega jezika kot prejšnja. Tako se stavki ne začenjajo vedno z isto besedo kot v nemški predlogi, glagol pa je s konca stavka večkrat pomaknjen proti začetku. Manj je tudi dobesednega prevajanja in tvorjenja novih samostalnikov, ki jih nadomešča opisni način: npr. »kar bi drugi ne spolnili, spodobno na znanje dali« za »die Nichtbefolgung anderer gehörig anzeigen«. Prav tako se je prevajalec trudil poiskati ustrezne knjižne slovenske besede za obče pojme, s katerimi je nadomestil v vsakdanjem govoru sicer uveljavljene nemške izposojenke, npr. rudokop s sopomenko knap, pridno za »fleißig« (v prvi rudarski prisegi IDR-RUD-1 še: iz vsim flisam), čas (v prvi prisegi še cajt). Ker pa pri prisegi ni šlo za literarno besedilo in je moralo biti razumljivo vsem in vsakomur (gl. zadnji stavek prisege), je enako kot njegov predhodnik, pisec prve prisege, obdržal adaptirane nemške rudniške izraze, za katere v vsakdanjem življenju ni bilo slovenskih sopomenk: šihtenlon, bergamt, oberbergamt, berggeriht, bergrat, hutman, aufziht. Za lepe slovenske izraze, četudi ne povsem natančne prevode, se je laže odločil pri rudarjem manj znanih pojmih: »hohe Hofstelle« je postala »narvikša dvorna gosposka«, »hohe Beamte« pa »vikši cesarski šlužabniki«. Podobno je »in Amtsgeschäften« prevedel kot: »v gosposkih opravkih«. Za čist jezik se je zelo potrudil pri prevajanju dolgega vladarjevega naslova, za katerega mu ne nazadnje ni manjkalo zgledov v dvo- in večjezičnih tiskanih patentih in razglasih.

Jezik mlajše prisege je tudi veliko bliže tedanji knjižni normi. Dolenjsko-notranjski -u je izjema: taku, zuperstavljanja, aku. Prav tako pogrešamo izrazite dialektalizme. Od novejših knjižnih prvin je močno opazno pisanje -lj in -nj: kraljeviga, obljubili, kralj (6-krat), postavljen, zuperstavljanja, naprejpostavljene, obljube, obljubili, njegovimu, njega, spoznanju, v’denj, djanje, znanje (2-krat), spogovarjenja, puntanja, njo, odlašanja, nje. Kjer je v prvi prisegi u, je zdaj knjižni l: spolnovati, dolžno, dolžnost, v obeh pa je veznik da dosledno pisan kot de. Kljub skrbi za čist jezik je pisec druge prisege zapisal v pretekliku pogovorno zastopu in ne zastopil, a je treba upoštevati, da je to morda storil namenoma, saj gre za tisti del prisege, ki so ga izgovarjali rudarji. Prevajalec prisežnega besedila utegne biti idrijski župnik Anton Kos, ki je (domnevno leta 1846) kot samostojen tisk objavil dvojezično molitev idrijskih rudarjev⁵⁹² (gl. točko 6). Na Kosa kažejo precej dosledna bohoričica, knjižne oblike, raba -lj in -nj (življenja zemlji) in veznika de, za določnejši odgovor na vprašanje o avtorstvu pa bi bila potrebna še natančna primerjalna analiza obeh besedil.

Tudi v pravopisnem oziru je mlajša prisega (IDR-RUD-2) precej bližja knjižni normi in nasploh zelo pravilna. Raba velike in male začetnice, ki je pri prvi prisegi (IDR-RUD-1) še povsem neenotna – veliko začetnico srečamo pri skoraj vseh besednih vrstah –, se tu ravna po določenem pravilu: z veliko so pisani nemški samostalniki, lastna imena, nekateri vladarski nazivi vključno s števnikoma (Pervi, Peti) in praviloma samostalnik gospod. Prav tako je črkopisdoslednejša bohoričica kot v prvi prisegi.

Pisanje [Š] in [Ž]

Pisanje [Č] in [C]

Pisanje [S] in [Z]

Pisec starejše prisege (IDR-RUD-1) je poznal bohoričico, a je ni znal dovolj dobro uporabljati. Da bi grafično razlikoval sičnika [s] in [z], se je zatekel k sestavljenemu grafemu ſs za [s] (25-krat), rabil zanj tudi ſ (23-krat), vseeno pa največkrat preprosto napisal s (33-krat). Tudi pri pisanju sičnika [z] sta se mu nekajkrat prikradla ſ (3-krat) in ſs (1-krat). Negotovost pisanja obeh glasov in sprotna improvizacija se posebej pokažeta v primerih, ko je denimo za [s] zapisal s in v isti besedi za [z] uporabil drug (napačen) grafem, npr. skaſati. Dosledneje kakor [š] je pisal [ž]. Pri zadnjem najdemo le dva odmika od običajnega bohoričičnega znaka sh (7-krat), pri [š] je glas pravilno zapisan samo v polovici primerov (7-krat), sicer pa pogosto kot sh (5-krat) in v soglasniških skupinah [št] in [šk] po enkrat kot s (st in sk). Samo šumevec [č] je rabljen enotno kot zh, medtem ko je [c] zapisan večkrat s c (7-krat) kakor z bohoričičnim z (4-krat), a predvsem zaradi rabe c v samostalniku cesar in pridevniku cesarski.

Pisec druge prisege je bohoričico dobro obvladal, a tudi to besedilo ni brez napak. Lahko bi se sicer pripetile pri prepisovanju predloge v knjigo. Razmerje med pravilno in nepravilno rabljenim grafemom za [s] in [z] je veliko boljše kot pri prvi prisegi. V dobri petini primerov (32 od 145) je za [s] sicer uporabljen s namesto ſ, ki se je pri dvanajstini zapisov (4 od 46) piscu prikradel pri pisanju [z], nikoli pa ni nobenega od sičnikov upodobil kot ſs. Enako kot v prvi prisegi je vedno na pravem mestu zh za [č] in z za [c]. Razmeroma malo, ena petina (6 od 30), je napačnih grafemov za šumevec [š]. Dvakrat ga ponazarja sestavljeni grafem sh, enkrat je pri soglasniški skupini [št] prevladala nemška manira ſt, trikrat pa nemški sch, od tega dvakrat v adaptirani besedi šiht (Schihtenlonu, Schichte). Precej manj dosledno kot avtor prve prisege je pisec mlajše pisal šumevec [ž]. Le dobra polovica primerov je zapisana pravilno bohoričično kot sh (12 od 21), v tretjini primerov (7-krat) najdemo ſh, po enkrat pa sch in ſch. Poudariti kaže, da ne v prvi ne v drugi prisegi ni sestavljenega grafema kh za [k] in nemškega grafema ch za [h], tako niti v adaptiranih izrazih, kot je šiht (Schiht). V prvi prisegi je v adaptiranem izrazu bergrat zaslediti th (Bergrathu) in v prav tako privzetem oficirji podvojeni ff (Officirjam). Tudi zapis cesarjevega imena je tu oprt na tujo tradicijo in tako v njem edinokrat najdemo za [k] grafem c: Franciscu (Francisku oz. Frančišku). Pisec mlajše prisege je slovenskemu pravopisu nasploh prilagodil tudi pisanje adaptiranih besed: Berggerihta brez c, Bergratu brez h, Schihtenlonu brez c.

9. Pomen in vloga v družbenem okolju

Prva, sicer manj pomembna značilnost idrijskih rudarskih priseg je njuna geografska umeščenost. Od vseh obravnavanih prisežnih besedil trških skupnosti in poklicnih skupin, pa tudi mest, sta ti dve nastali najbolj zahodno. Z njima je v naboru prisežnih besedil neagrarnih skupnosti in skupin sicer skromno, a vendar zastopana Primorska, kot jo pojmujemo danes, čeprav je bila Idrija ob nastanku priseg trdno v okviru Kranjske.

Ni dvoma, da so idrijski prisegi med vsemi obravnavanimi uporabili največkrat. Po prvi (IDR-RUD-1) je samo 7. novembra 1829 priseglo 152 rudniških delavcev. Koliko prisežnih dejanj je sledilo pred nastankom druge prisege, ni znano. Kot je mogoče razbrati iz prisežnega protokola z 2. avgusta 1846, je bilo priseganje utečeno, a nekaterih zaposlenih dotlej vendarle ni zajelo. Ta ugotovitev je botrovala odločitvi rudniške uprave, da za vsak primer zapriseže vse rudniške delavce, starejše od 18 let. Tako je po drugem prisežnem obrazcu (IDR-RUD-2) v štirih tednih med 2. in 30. avgustom 1846 priseglo skupno 533 delavcev, in sicer na pet zaporednih nedelj in praznik Marijinega vnebovzetja.⁵⁹⁷ Prisežna dejanja so v knjigi priseg rudniških delavcev vpisana za obema različicama prisege. Medtem ko je pri večini navedeno samo, kdo od uradnikov je bil navzoč in da so delavci (glasno) ponovili sklepno formulo prisege ter dejanje potrdili s podpisom, je o poteku in načinu priseganja povednejši zapis s 16. avgusta 1846: rudarjem so službeno prisego z začetka knjige prebrali »tako v nemškem kot kranjskem jeziku« (sowohl in deutscher als auch in krainischer Sprache). Ni pa povedano, v katerem jeziku so prisežniki ponovili sklepno formulo (Nachsagung der Schlußformel). Postavlja se vprašanje, ali so tudi to storili v obeh jezikih oziroma po izbiri, eni nemško, drugi slovensko. Vsekakor jih je nemščino veliko razumelo in jo tudi bolj ali manj obvladalo. O jezikovnih razmerah in obvladovanju jezikov v Idriji je poldrugo desetletje pozneje (1860) pisal duhovnik in zgodovinar Peter Hitzinger. Po njegovih besedah se je nemško uradništvo po večini stopilo s slovenskim življem, zato je bil »ljudski in občevalni« jezik v mestu slovenski, le imena rudniških naprav in izrazi so se prilagodili nemškim. A na drugi strani Hitzinger pravi, da je nemščino, ki sicer prevladuje samo med uradniki in izobraženci, predvsem rojenimi Nemci, pogosto slišati tudi med rudarji, kar naj bi bilo bolj posledica ljudskošolske vzgoje kot posameznikovega izvora.⁵⁹⁸ Znanje oziroma razumevanje nemščine je bilo proti koncu predmarčne dobe, ko je nastala mlajša rudarska prisega (IDR-RUD-2), vsekakor precej razširjeno, tako kot tudi elementarna šolska izobrazba. Od 533 zapriseženih rudarjev se jih je namreč kar 331 (62,1 %) pod prisego podpisalo samih, in to v gotici, kot so se je naučili v (idrijski) šoli, le 202 rudarja je podpisal aktuar Franc Svetličič.⁵⁹⁹ Stopnja pismenosti med rudarji in nasploh med idrijskimi moškimi je bila zelo visoka, če jo primerjamo s podatkoma, da je na Slovenskem malo pred letom 1848 obiskoval šolo le vsak tretji otrok, na Kranjskem pa je bil odstotek še precej nižji od povprečja.⁶⁰⁰ Da so pred odhodom na delo posegali po slovenski in ne nemški različici rudarske molitve župnika Kosa, je mogoče razložiti s čisto psihološkega vidika, ne bi pa presenetilo, če bi del idrijskih rudarjev iz prestižnih ali oportunističnih razlogov izgovarjal sklepno prisežno formulo službene prisege (samo) v nemščini. Ali pa so tisti, ki so znali nemško, to storili kar v obeh jezikih. A kakor koli, imamo podatek, da so jim 16. avgusta 1846 – in seveda tudi vse druge prisežne dni – prisego prebrali v obeh jezikih.

Poldrugo desetletje prej, leta 1829, bi utegnilo biti drugače. Prisežni obrazec prve prisege (IDR-RUD-1), priložen uradnemu zaznamku o opravljeni prisegi, je samo slovenski, nemška različica pa je ohranjena zgolj v konceptu in brez indicev, da bi jo uporabili ob prisegi 7. novembra navedenega leta. Potreba po nemškem priseganju je bila zelo majhna tako tedaj kot sedemnajst let pozneje, ko so mlajšo prisego brali v obeh jezikih. Časi, ko je imela Idrija po občevalnem jeziku rudarjev in drugih prebivalcev pretežno nemški obraz – od tod izraz Nemška Idrija⁶⁰¹ – so ob nastanku obravnavanih priseg že dolgo sodili v zgodovino.
Vprašanje, koliko časa po letu 1846 so rudarji še prisegali po obrazcu v knjigi prisežnih dejanj (IDR-RUD-2), ostaja za zdaj neodgovorjeno. Zadnja prisega je dokumentirana 28. novembra 1847, ko je priseglo še 55 (novih) delavcev, od tega tretjina (19) nepismenih.⁶⁰² Z zamenjavo vladarja konec leta 1848 in preureditvijo rudarskih oblastev neposredno zatem (1850)⁶⁰³ se je najverjetneje pokazala potreba po spremenjenem prisežnem besedilu.

Rudarski prisegi nista edini prisegi zaposlenih pri idrijskem rudniku živega srebra, nastali v obdobju pred letom 1848. V snopiču s »Knapovsko persego« iz leta 1829 jih je še nekaj; vse so združili iz različnih fasciklov in spisov med urejanjem arhivskega fonda v šestdesetih letih 20. stoletja.⁶⁰⁴ Poleg slovenske rudarske in njene nedatirane nemške različice najdemo v snopiču štiri individualne službene prisege in štiri prisežne obrazce, vse v nemščini in iz predmarčne dobe. Prvi je tiskan obrazec iz časa cesarja Franca I. (nastal najpozneje 1835), namenjen nasplošno uradnikom, ki spadajo pod c.-kr. glavni računski direktorij, vse druge pa je med letoma 1825 in 1837, kot kaže, napisala ista roka. Nedatirano prisego nadzornika nabijalnice in pralnice Antona Štruklja je bilo po protokolu priseg uradnikov in nižjih uslužbencev rudnika mogoče datirati z 19. septembrom 1825.⁶⁰⁵ Kronološko ji sledi prisega novosprejetega rudniškega kletarja (1. 5. 1826), prisega šestih mojstrov in pomočnikov (12. 9. 1831), drugega sodnega sluge (27. 8. 1833) in obrazec za kovaške nadzornike (26. 3. 1837). Sodeč po papirju je hkrati z zadnjo nastal prisežni obrazec za topilniške nadzornike, iz časa cesarja Franca I. pa je tudi nedatirani obrazec prisege za jamske mizarje. Glede na to, da ni nobeno prisežno besedilo prevedeno v slovenščino, je na dlani, da je moral vsak nižji uslužbenec, tudi navadni drugi sodni sluga, obvladati dovolj nemško in v tem jeziku priseči. Formulacijo iz tiskanega splošnega obrazca, da ne bodo člani nobene tajne družbe doma ali v tujini, so povzeli v vseh prisegah in obrazcih razen za sodnega slugo, izpustili so »doma ali v tujini« in dodali, da bo prisežnik takšno družbo nemudoma zapustil. Kaže, da so rudarjem leta 1829 (IDR-RUD-1), tako kot sodnemu slugi štiri leta pozneje, glede (ne)povezovanja v tajne družbe še zaupali, mlajša rudarska prisega (IDR-RUD-2) pa je v tem oziru času primerno že zelo stroga: rudarji obljubijo, da ne bodo člani tovrstnih združenj ne v domači ne tuji deželi, že vpleteni pa bodo iz nje takoj izstopili.

Idrijske rudarje so vsekakor zaprisegali že veliko prej, kot je dokumentirano. Krivdo, da ne poznamo rudarskih priseg iz zgodnejšega časa, lahko pripišemo predvsem uničenju dobršnega dela rudniškega arhiva. Upati je sicer mogoče, da bo sčasoma vendarle prišla na dan kakšna starejša prisega. Prisežno besedilo, ki ga je leta 2001 v Idrijskih razgledih objavil Zorko Velikanje kot »prisego idrijskih rudarjev«,⁶⁰⁶ nima v resnici nobene zveze z rudarji, z rudnikom pa le posredno. Objavitelj ga je datiral zelo ohlapno kot starejšega od prisege iz leta 1829. Dejansko gre za promisorno prisego idrijskih podložnikov in rovtarjev iz leta 1624, da bodo pred cesarsko komisijo govorili resnico. Rudniška uprava je priče poklicala pred komisijo, ki jih je zaslišala v zvezi z rovti in gozdovi.⁶⁰⁷ Velikanja, ki ni navedel hranišča izvirnika in ni poznal okoliščin njegovega nastanka,⁶⁰⁸ pa je po vsej verjetnosti zavedlo omenjanje jame, s katero ni mišljen rudniški rov, temveč prisežnikov molk do groba, tj. do smrti.⁶⁰⁹

Obrazec za priče iz leta 1624 je otipljiv dokaz, da je bilo slovensko priseganje pri idrijskem rudniku že zgodaj dokumentirano v pisni obliki. Glede na uničevanje rudniškega gradiva v preteklosti (arhivski fond se začenja šele leta 1700)⁶¹⁰ je več kot upravičen sklep, da je tovrstnih zapisov nastalo kar nekaj. Konec 18. stoletja je prvič dokumentirano tudi prevajanje razglasov idrijskega gospostva, združenega z upravo rudnika. Iz leta 1789 se je ohranil razmeroma obsežen razglas komornega sodišča rudarjem in kmetom o posojanju in vračanju denarja, sestavljanju oporok, dedovanju in sklepanju pogodb.⁶¹¹ Pred obema rudarskima prisegama je nastal tudi razglas idrijske merije (1812), dokument iz časa francoske zasedbe.⁶¹²

10. Literatura