Čevljarji iz Črenšovcev (ČRE-ČEV-1–2)

1. Zvrst besedila

• ČRE-ČEV-1 – prisega novega člana čevljarskega ceha
• ČRE-ČEV-2 – prisega cehovskega mojstra

Besedili sta službena prisežna obrazca.

2. Diplomatični in kritični prepis

3. Sedanje in prejšnja hranišča

Sedanje hranišče: Pokrajinski arhiv Maribor,PAM/0039, Zbirka gradiva za Prekmurje, šk. 7, knjiga čevljarskega ceha iz Črenšovcev, [str.] 35.

Prejšnja hranišča: Cehovsko knjigo črenšovskega čevljarskega ceha, v kateri sta zapisana prisežna obrazca, je Pokrajinski arhiv Maribor 16. marca 2011 kupil od Franca Kolarja, Ozka ulica 3, Črenšovci. Francu Kolarjuni natanko znano, kdaj in kako je knjiga prišla v njegovo hišo. Glede na to, da je njegov oče Koloman Kolar (1907–1999) po drugi svetovni vojni vodil knjigovodstvo za črenšovske čevljarje, meni, da jo je oče prinesel od tam.⁵³⁶ O hrambi knjige je mogoče sklepati, da jo je od nastanka dalje hranil vsakokratni cehovski mojster na svojem domu, po ukinitvi ceha (1872) pa je bila shranjena pri čevljarskem društvu. Posredno priča o hrambi pri društvu članek Ivana Zelka v Novinah leta 1933, v katerem je citirana »cejska kniga«.⁵³⁷

4. Dosedanje objave in obravnave

Prisežna obrazca je leta 2010 skupaj s cehovsko knjigo odkrila Klaudija Sedar. Konec istega leta je nanju opozorila v referatu Cehovska tradicija v Prekmurju na simpoziju »Neznano in pozabljeno iz 18. stoletja na Slovenskem« v Ljubljani.⁵³⁸

5. Oblikovne značilnosti

Cehovska knjiga, v kateri sta prisežna obrazca, je brez naslova (ta je bil na danes odlepljeni plasti sprednje platnice) in vezana v platnice iz kartona, ki merijo 36,5 x 23,0 cm, hrbet pa 1,8 cm. Na vsako platnico sta bili pritrjeni dve debelejši vrvici za zavezovanje knjige. Knjiga obsega 63 neoštevilčenih listov velikosti 35,9 x 22,1 cm. Na papirju sta odtisnjena dva vodna znaka, vendar ne oba na istem listu. Prvi je podoba škofa svetnika, drugi pa monogram »a v k« (?), vtisnjen tudi na 18. listu, kjer sta na prvi strani (str. 35) napisana slovenska prisežna obrazca.

6. Okoliščine in čas nastanka

Interpretacija odkriteljice, da so cehovsko knjigo najprej vodili pri čevljarskem in vrvarskem cehu v Beltincih, je zmotna, kakor tudi sklepanje o nastanku slovenskih prisežnih besedil kmalu po letu 1778. Knjiga je vseskozi pripadala čevljarskemu cehu v Črenšovcih, o čemer priča enotna pisava do vključno 19. lista, na katerem je zapis o prvem zborovanju novoustanovljenega ceha 18. novembra 1822. Začetek cehovske knjige ne seže pred leto 1823, saj je na 10. listu (20. stran) datacija 1. januar 1823 kot datum izdelave overjenega prepisa cehovskega privilegija beltinskega čevljarskega in vrvarskega ceha. Knjiga se na 3. listu (5. stran) začenja s privilegijem Marije Terezije beltinskemu cehu, izdanim 23. avgusta 1778 na Dunaju, katerega uvodni in sklepni del sta v latinščini, vladarici predložena vsebina – 18 cehovskih členov – pa v madžarščini. Sledita kratka zaznamka, da so privilegij slovesno razglasili na županijski skupščini Zalske županije 21. avgusta 1780 v Zalaegerszegu in da je njegov prepis 1. januarja 1823 v Ivancih pečatil višji prisežnik županije Leopold Agustich. Knjiga se nadaljuje s prevodom vseh 18 cehovskih členov v prekmurski slovenski jezik (na Szlovenszki Jezik preobrnyeni), nato pa sledijo obravnavana slovenska prisežna obrazca ter v madžarščini zapisi o petih cehovskih zborovanjih od 18. novembra 1822 do 18. maja 1857 (str. 39–82) in o sprejemih novih članov od leta 1858 do 1873 (str. 83–88). Z druge strani knjige se vrstijo različni cehovski zapisi iz let 1852 do 1883 (99.–126. stran gledano od spredaj).

Glede na to, da je zapis o prvem cehovskem zborovanju 18. novembra 1822 (37. stran) pisala ista roka kot prepis privilegija, datiran 1. januarja 1823 (20. stran), slovenski prevod členov privilegija in prisežna obrazca pa so zapisani med njima, moramo začetek vodenja cehovske knjige postaviti v čas po 1. januarju 1823. Prejkone so jo začeli pisati isto leto ali kmalu zatem, vsekakor pred nastankom zapisa o naslednjem cehovskem zborovanju 22. novembra 1831, ki je delo druge roke (38. stran). Postavljata se vprašanji, kdo je pisec oziroma prevajalec celotnega besedila do vključno prvega cehovskega zborovanja ter kdaj je nastal prevod členov privilegija z dodanima slovenskima prisežnima obrazcema. Jezik in pravopis pričata o zelo verjetnem skupnem avtorstvu prevoda in obrazcev. Ti bi sicer lahko nastali še v Beltincih, preden so – kot pravi zapis o prvem črenšovskem zborovanju (1822) – na pobudo beltinskega ceha ustanovili čevljarski ceh v Črenšovcih. Toda dejstvo, da so v slovenščino prevedeni cehovski členi zapisani v knjigi za izvirnikom in zaznamkom o njegovem prepisu z dne 1. januarja 1823, govori v prid nastanka prevoda po tem datumu. Sklicevanje obeh obrazcev (ČRE-ČEV-1 in ČRE-ČEV-2) na člene konkretnega cehovskega privilegija ne nasprotuje takšni ugotovitvi, saj se je črenšovski ceh izločil iz beltinskega in je isti privilegij veljal tudi zanj. Piščevo dobro obvladovanje prekmurskega katoliškega črkopisa je posredno še dodaten dokaz o poznem nastanku slovenskih besedil v črenšovski cehovski knjigi. Leta 1780, ko je bil latinsko-madžarski privilegij beltinskega ceha razglašen, so šele izšle prve katoliške knjige v prekmurščini, v katerih je Mikloš Küzmič med drugim uvedel grafem 's za šumevec [ž],⁵³⁹ dosledno rabljen v cehovski knjigi.

O kakšnem cehovskem pisarju kot možnem piscu ni sledu v zapisih o prvem in drugem cehovskem zasedanju, avtorstvo prevoda in priseg pa bi zelo težko pripisali kateremu od poimensko navedenih cehovskih mojstrov in mojstrov. Pomenljiva je precej dosledna raba črkopisa prekmurskih katoliških knjig, ki kaže na izurjenega prevajalca in pisca, skoraj gotovo duhovnika. Vendar se rokopis v cehovski knjigi ne ujema z rokopisom niti enega domačega ali gostujočega duhovnika, podpisanega v črenšovskih matičnih knjigah.⁵⁴⁰

7. Vsebina

Po prvem prisežnem obrazcu (ČRE-ČEV-1), namenjenem novim članom čevljarskega ceha (za one, ki v cej stoupijo), prisežnik v prvi osebi priseže vsem trem Božjim osebam, Devici Mariji in vsem svetnikom, da bo po svojih močeh spoštoval vse, kar je zapisano v (tem) kraljevskem privilegiju oziroma njegovih členih. Ničesar, niti najmanjšega skrivnega cehovskega zborovanja ali sklepa, ne bo izdal nečlanom ceha, cehovskim predstojnikom (cehovskim mojstrom) pa bo v vsem pokoren. V sklepni rotitveni formuli se sklicuje samo na Boga, čemur sledi kratica etc.

Drugi prisežni obrazec (ČRE-ČEV-2), namenjen novim cehovskim mojstrom, je prav tako napisan v prvi osebi ednine, prisežnik pa enako priseže trem Božjim osebam, Devici Mariji in vsem svetnikom. S prisego se zavezuje, da bo službo opravljal po svojih močeh in razumu tako, da članom ceha ne bo prizadejal nikakršne škode, ničesar ne bo izdal nečlanom ceha, molčal bo o cehovskih skrivnostih in izpolnjeval zapovedi, zapisane v (tem) privilegiju, knjigi oziroma cehovskih členih. Tudi ta prisega ima v sklepni rotitveni formuli le Božje ime in kratico etc. Omenjanje knjige ne pomeni nujno črenšovske cehovske knjige, ampak je mišljena knjiga kot sinonim za kraljevski privilegij (kraleska pravica).

8. Pravopisne in jezikovne značilnosti

Jezik obeh prisežnih obrazcev je prekmurščina (dólinski govor), kot jo lahko beremo tudi v prevodu členov cehovskega privilegija iz leta 1778, in kaže na zelo verjetno skupno avtorstvo. O jezikovnih potezah bodo lahko sodili strokovnjaki, ko bo objavljeno celotno besedilo skupaj s členi privilegija. V besedišču priseg ni opaziti kajkavskih izposojenk.⁵⁴¹ Velelnik pomozi je značilen tudi za knjižno prekmurščino 19. stoletja,⁵⁴² enako samostalnik divica,⁵⁴³ nekoliko nenavadno je le sklanjanje Divicu Mariju (ČRE-ČEV-1) oziroma Divicu Marijo (ČRE-ČEV-2). Z grafemoma ö in ü sta ponazorjena prekmurska glasova [ö] in [ü]: Düh, zvünski, drügi, vö, vörno.

Črkopis se tako pri prisegah kot pri členih privilegija zgleduje po sodobnih prekmurskih katoliških tiskih, odstopanja so redka.⁵⁴⁴ Pri pisanju šumevca [š] predstavlja odmik od običajnega grafema s osamljen podvojeni ss (ČRE-ČEV-1), vendar ni povsem gotovo, ali je res zapisan ta znak. Podvojeni ss je v cehovskih členih redek in se pojavlja predvsem v cerkvenem izrazju (Processiaj, Processie, Patronussa, Messam). Zapis s za [ž] v drugi prisegi je lahko zapisovalčev spodrsljaj: v naglici je izpustil diakritični znak v grafemu 's. Po eno nedoslednost najdemo tudi pri pisanju glasov [č] in [c]. Poleg pravilnega cs za [č], se je piscu pri kopičenju šumevcev [š] in [č] zapisalo ch: zprávischa (ČRE-ČEV-1). V obeh prisežnih obrazcih je v besedi sve(t)ce za [c] rabljen grafem z oziroma tz namesto cz; v tožilniku množine besede svetek (svetnik) je namreč možno oboje: svetce in svece.⁵⁴⁵

Pisanje [Š] in [Ž]

Pisanje [Č] in [C]

Grafično razlikovanje med sičnikoma [s] in [z] bi bilo dosledno – sz za [s] in z za [z] –, če bi upoštevali dve posebnosti. Na začetku besed spravišče (zprávischa) in skrovnost (zkrovnoszti) je [s] zapisan z grafemom z, kot je začetni glas lahko slišal pisec. Enako velja za sz v besedi jaz, kjer gre za nezveneči sičnik.

Pisanje [S] in [Z]

9. Pomen in vloga v družbenem okolju

S prisežnima obrazcema iz Črenšovcev je v naboru priseg trških skupnosti in neagrarnih poklicnih skupin zastopana tudi najvzhodnejša slovenska pokrajina Prekmurje. Poleg tega gre za edini znani cehovski prisegi na Slovenskem in tudi ti dve nista nastali pri kakšnem mestnem ali trškem, temveč pri tipično podeželskem cehu, in to kljub številnim cehom v mestih in trgih.

O priseganju članov in funkcionarjev prekmurskih cehov ni iz časa pred nastankom obeh črenšovskih obrazcev nič znanega, a je šlo vsekakor za zelo star običaj. Členi beltinskega privilegija čevljarskega in vrvarskega ceha iz leta 1778 ne govorijo o priseganju in prav tako ne pravila čevljarskega ceha v Turnišču iz šestdesetih let 18. stoletja.⁵⁵⁴ Obe doslej znani in objavljeni turniški cehovski prisegi v slovenščini sta nekaj desetletij mlajši od črenšovskih: prisega za nove člane ceha je iz leta 1856, prisega za cehovske mojstre pa je datirana leta 1860.⁵⁵⁵ Ko sta nastali, sta bili črenšovski še v uporabi. Opustili so ju, potem ko so leta 1872 na Ogrskem odpravili cehe in so se črenšovski čevljarji povezali v društvo. Po zadnjem vpisu v cehovski knjigi iz leta 1873 (88. stran)⁵⁵⁶ so vanjo o tem zapisali daljši zaznamek (Na Vekivecsni Odlocsek) (str. 89–92) ter spremenjeni prisegi za nove člane in cehovske mojstre (str. 93), sicer zelo podobni prejšnjima, cehovskima.⁵⁵⁷ Zelo verjetno je ista roka, ki je napisala novi prisegi, v prisegi za cehovskega mojstra nad besedo cejha (Czejha) dopisala družbe (Drusbe).

Črenšovska prisežna obrazca nista le najstarejši znani cehovski prisegi v slovenščini nasploh, temveč za zdaj tudi najstarejši prisegi v prekmurščini. Pokrajina onstran Mure v mejah Ogrskega kraljestva se tudi sicer ne more pohvaliti z obilico starejših uradovalnih dokumentov, napisanih v ljudskem jeziku. Pred črenšovskima prisegama so dokumentirani samo trije. Prvi je že dolgo znana pogodba iz Martjancev (1643), ki govori o cerkvenem vinogradu in omenja tudi prisežno dejanje;⁵⁵⁸ ne nazadnje so Martjanci kljub vaškemu videzu veljali za trg (omenjen od 1627).⁵⁵⁹ Druga dva dokumenta sta bila odkrita nedolgo tega: prepis pretežno kajkavske oporoke podložnika iz Nedelice pri Turnišču (1680)⁵⁶⁰ in obsežen pisni odgovor beltinskega graščaka podložnikom na njihove pritožbe (1722).⁵⁶¹ Ni potrjeno, da bi cehovska pravila čevljarjev v Turnišču leta 1767 prevedli iz latinščine v slovenščino, ampak najbrž le v madžarščino.⁵⁶²

Glede na to, da so člani črenšovskega ceha prihajali izključno iz vasi domače župnije,⁵⁶³ ni bilo potrebe po prisegi v drugem jeziku kot slovenskem. Za preučevanje uradovalne prekmurščine prve polovice 19. stoletja so bistveno pomembnejši kot prisegi prevedeni členi cehovskega privilegija iz leta 1778.

10. Literatura

10 a. Objave

--

10 b. Omemba

– Sedar, Klaudija: Cehovska tradicija v Prekmurju, referat na interdisciplinarnem simpoziju »Neznano in pozabljeno iz 18. stoletja na Slovenskem«, Ljubljana, 9. decembra 2010 (še neobjavljen).

10. Druga literatura

– Hozjan, Andrej: Historično o novoodkritem prekmurskem zapisu iz 1680 in o natisnjenem nekrologu za Rozo Rebeko Schrattenbach, grofico Nádasdy, iz 1718. Vugrinec, Jože (gl. ur.): Prekmurska narečna slovstvena ustvarjalnost. Zbornik mednarodnega znanstvenega srečanja, Murska Sobota, 14. in 15. julij 2003. Murska Sobota : Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija Petanjci, 2005, str. 367–369 [367–373].

– Hozjan, Andrej: Prekmursko slovensko besedilo iz leta 1722. Bilten št. 2, 2010 (Slovensko društvo za preučevanje 18. stoletja), str. 25–26.

– Močan, Vladimir: Martjanci. V: Krajevni leksikon Slovenije. IV. knjiga. Podravje in Pomurje. Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1980, str. 306 [306].

– Novak, Vilko: Izbor prekmurske književnosti (Cvetje iz domačih in tujih logov 9). Celje : Družba sv. Mohorja, 1936, str. 14.

– Novak, Vilko: Izbor prekmurskega slovstva. Ljubljana : Zadruga katoliških duhovnikov, 1976, str. 56–57, 60.

– Novak, Vilko: Slovar stare knjižne prekmurščine (ur. Milena Hajnšek-Holz). Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2006, str. 45–46, 474, 721.

– Stelê, Fr.(ance): Gradivo za prekmursko zgodovino. Časopis za zgodovino in narodopisje 24 (1927), str. 6–9 [1–9].

– Sukič, Štefan: Čevljarski ceh v Turnišču. Kronika 23 (1975), str. 24, 25, 29 [24–29].

– Zelko, Ivan: Fare Slovenske krajine: Črensovci. V: Zelko, Ivan: Zgodovina Prekmurja. Izbrane razprave in članki. Druga izdaja. Murska Sobota : Pomurska založba, 1996, str. 294 [293–294].