Anton Podbevšek se rodi 13. junija na novomeškem gradu Grm kot prvi otrok v revni čevljarski družini.
Osnovna šola in gimnazija v Novem mestu.
Prve dokumentirane pesmi (po lastnih izjavah naj bi pred tem napisal in uničil že več zbirk) in literarni večeri.
Cikel Žolta pisma, napisan pod vplivom tehničnega manifesta futurizma, marca neuspešno ponudi uredništvu Ljubljanskega zvona.
Februarja je mobiliziran in se najprej usposablja v Judenburgu. Med dopustom opravi maturo. Zatem gre na soško fronto, kjer dočaka konec vojne. Novembra 1918 se bolan vrne domov in zdravi tuberkulozo v novomeški vojaški bolnišnici.
Dokonča še zadnje pesmi iz mladostnega obdobja. Z Božidarjem Jakcem vodi »novomeško skupino« in začne snovati avantgardističen prodor na kulturno prizorišče. Jeseni začne študirati na zagrebški univerzi, v Novem mestu pa prireja literarne večere.
Revijalno objavi večino znanih pesmi iz mladostnega opusa (Dom in svet, Plamen, Kres, Trije labodje).
Manifestacije »novomeške pomladi« v Novem mestu (26. septembra) in v Ljubljani (6.–12. novembra) zbudijo veliko pozornost kulturne javnosti in silovito polarizacijo.
Kontroverzni in bojeviti Podbevšek zaslovi kot ena največjih ljubljanskih atrakcij. Prireja odmevne literarne večere in nastopa kot vodja generacije in lastne literarne šole; toda kot pesnik umolkne. Novembra del generacije (Vladimir Premru, France Onič, Bartol Stante) skuša obračunati z njim.
Z Josipom Vidmarjem in Marijem Kogojem izda prvo številko revije Trije labodje; ker kolega zanj nista dovolj radikalna, ju zapusti in z levičarsko skupino (Tone Seliškar, Angelo Cerkvenik, Štefanija Ravnikar) začne izdajati Rdečega pilota. Izideta le dve številki.
Preživlja se kot reporter Jutra in novinar, pozneje celo urednik Napreja.
Prevzame tajništvo Društva slovenskih leposlovcev, v samozaložbi izda Človeka z bombami; spet je za kratek čas v središču pozornosti.
Zadnji provokativen »teoretični« javni nastop sproži burne odzive, Podbevšek pa se dokončno spre z večino nekdanjih podpornikov.
Umakne se iz javnosti, ukvarja se z založništvom, biografijami slikarjev (Rihard Jakopič, Ivan Grohar) in domoznanstvom.
Služba upravnika hiš na SAZU, ki mu jo priskrbi Vidmar.
Vladimir Bartol v nizu esejev skuša rehabilitirati Podbevška; Fran Petre leta 1956 objavi prvo resno literarnozgodovinsko razpravo o njem.
Podbevšek razmišlja o pesniški vrnitvi: radijsko objavi tri nove pesmi in esej, nastopi pred dijaki v Kranju in popravlja pesmi iz zbirke.
Podbevškovi poeziji pripade pomembno mesto v antologiji Pot skozi noč.
Katarina Šalamun objavi monografijo Anton Podbevšek in njegov čas.
Knjiga Marjana Mušiča uveljavi izraz novomeška pomlad za umetniško gibanje z začetka dvajsetih let.
Podbevšek 14. novembra umre v Ljubljani.
Izide Vidmarjev portret Podbevška v Obrazih.
Denis Poniž izda ponatis zbirke Človek z bombami z obsežno študijo.
V Novem mestu poteka simpozij in niz umetniških manifestacij Antona Podbevška sto nadnaravnih let, v Moderni galeriji pa razstava Tank! o slovenski zgodovinski avantgardi.
V Novem mestu izide zbornik Antona Podbevška sto nadnaravnih let kot prva knjiga nove Založbe Goga.
V Novem mestu je ustanovljeno profesionalno gledališče Anton Podbevšek Teater.
Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU objavi elektronsko znanstvenokritično izdajo Podbevškovih Zbranih pesmi (http://nl.ijs.si/e-zrc/podbevsek/).
Izideta tiskana izdaja Podbevškovega pesniškega opusa Moje ekstaze skulptura in monografija Marijana Dovića Mož z bombami.
