1. Med frontama.

Zdravnik, „naš doktor“ Ivan P., je opravil svoje delo in se odpeljal
s svojim lovskim psom Rodanom v veselo pomladansko
jutro proti Litiji.

Ranjeni in bolni vojaki, ki so se zdravili v okrevalnici Rdečega
križa v idilski ponoviski graščini grofinje De Gasquetove, so
večinoma zapustili svoje sobe v drugem nadstropju in odišli preko
dvorišča v veliki gaj pod lepo, košato drevje. Ondi so pušili, se
pogovarjali, kartali za užigalice, brali novine, pisali pisma ali pa
podirali keglje s kroglo, na vrvi visečo od visokega stojala. V tej
bolnici si slišal jezike vseh narodov našega cesarstva; največ je bilo
pa Slovencev in Hrvatov. Grofičina (pozneje internirana) služinčad
je bila z Angleškega in Francoskega. Včasi je bil cel Babilon na
tem majhnem prostoru. Nadzorni častnik je bil mlad artiljerijski
lajtnant, gorenještajerski Nemec, fin, ljubezniv kavalir brez
megalomanije. Prišel je ranjen in nervozen iz Galicije.

Med vsemi ranjenci me je najbolj zanimal korporal Janez M.
Bil je izredno močan, srednje rasti, miren, resen, zamišljen, na oko
ne več mlad. Dovršil je pet gimnazijskih razredov, potlej pa ostal
doma v dolenjski vasi ter po par letih prevzel trgovino in gostilnico
rajnega očeta. Kakor z ostrim dletom globoko v trdi obraz zarezane
gube so pričale, da je prebil že nekatero nevarnost in grenjavo. In
zdelo se je, da so njegove temne oči ohranile še nekaj onih strahot,
onih pregroznih prizorov, ki so jih videle v divjih bojih človeka
zoper človeka. Na kapi je nosil troje rdečih našitkov — znak, da
je bil že trikrat ranjen na fronti. Tretjikrat ga je zadelo v levo
nadlahtnico nad komolcem. V njegovem vojaškem beležnem listu sem
bral dolg opis rane; pridejana je bila podoba po Röntgenovi
fotografiji. Na prestreljenem mestu je bilo osem kostnih odcepkov;
polagoma so se mu vsi izgnojili iz rane. Na prsih se mu je svetila
„velika srebrna“.

Najrajši je sedeval sam in bral. Tudi danes je sameval v
drevoredu. Gledal je po lepi dolini, kjer je valila Sava svoje svetle

vode proti Hrvatskemu in kjer so drdrali dolgi, dolgi vlaki, večinoma
polni vojakov in vojnega blaga. Sedel sem k njemu.

„Marsikaj ste doživeli v tej največji in najstrahovitejši svetovni
vojni, dragi korporal! Prosim, povejte mi, kaj se vam je najbolj
zasekalo v dušo?“

„No ... vam pa povem, kako je bilo tedaj, ko sem se najbolj bal! Haha! Ne glejte me tako začudeno, češ: Mož, odlikovan za hrabrost, naj bi rajši povedal, kako so se ga drugi bali, drugi!

V strelnem jarku si vedno z enim komisnim čevljem v večnosti.
Od vseh strani žuga nevarnost, iz zraka, izpod zemlje, od spredaj,
od povsod ... Krogle, šrapneli, granate, odstreljeno ostro kamenje, letalske bombe, podzemeljske mine, strojnice, ročne granate, metalne mine, zračni torpedi, bobnajoče in zaporno streljanje, granate s strupenimi plini, satanski ponočni napadi — v peklu bi bilo
prijetneje! Kolikokrat sem mislil: Izgubljen si! Zavedal sem se
strašne nevarnosti, priznavam: bal sem se, — kdo se ne boji za
svojo ubogo kožo? —toda pravi strah to vendar ni bil! Sredi
preteče pogube sem ugibal: Kdaj zadene mene? Kam me pogodi?
Ali me zadene do mrtvega? Ali mi utrga roko? Nogo? Glavo? Ali
oglušim? Oslepim? Zblaznim?

Ni ga zdravoumnega človeka, ki se ne bi bal za svoje življenje,
in bodi še tako bedno! Spomniva se samo bolnikov! Kdor govori
drugače, pači resnico in ni vreden, da bi ga poslušali. O — tudi
jaz sem se mnogokrat bal — kaj bi tajil? — in klical sem Njega,
Gospoda vojnih trum! Ali to je bila pač razburjenost, ostrašenost,
nikakor pa ne pravi strah, oni grozni strah, ki ti ob nepričakovani,
neznani nevarnosti zgrabi mahoma vso dušo, vse telo, popade
vsega človeka, presune in pretrese vse bitje kakor silna moč
neznanih svetov. Taka zona me je obhajala, ko sem se komaj
devetleten dečko prebudil viharno noč in slišal, da nekaj tiho lazi okoli
hiše ... se plazi, plazi in tipa ob zidu, drsa in puha ob zaklenjenih
veznih vratih, mučno vzdihuje ob mojem oknu! V temi sem komaj
razločil nekaj črnega. O, kako me je bilo strah ... Zjutraj so mi
pa povedali ata, da je ušla snoči junica iz hleva. Smejali se boste,
mene pa je bilo tisto noč tako silno strah — toliko da nisem zblaznel
od zone!

Tako strah me je bilo le še enkrat, med obema frontama nad Sočo.

O pasjih dneh leta 1915. smo prebivali precej visoko nad to
prekrasno reko slovensko. Naš strelni jarek ni bil daleč od italijanskega.

Vzeli smo ga Lahom, ki so v naglici pozabili vse živo
človekoljubnih lazic. Zato smo mu izbrali ponosno ime — hotel
Ušperna! Ob lepem vremenu smo videli na morje, do Benetek in
še dalje. Od kamenov našega jarka je puhtela prav res peklenska
vročina. Oh, in v hotelu Ušperni je bilo tako malo pijače! Ali muh!
Koliko je bilo tam muh, tistih črnih, velikih, ostudnih! Nemarnemu
Italijanu je snaga deveta briga. Od sovražnega jarka je zaudarjal
neznosen smrad. Niti latrin niso imeli leni kujoni in pred njihovo
fronto je gnilo na stotine nepokopanih mrličev.

Bil je „miren“ dan; vsako minuto sta počila komaj po dva
šrapnelčka. Včeraj pa so oddali samo naši topničarji iz več nego
sto topov v eni uri petnajsttisoč strelov le na eno sleme.
Med umazanimi, očrnelimi pletenicami in vrečami, napolnjenimi s peskom,
in za oklopnimi pločami so opazovale nase straže Italijana z
napetim petelinom. Drugi vojaki pa so v predelih pod prsobranom
pisali pisma, brali, krpali, jedli, strastno preganjali uši ali pa spali
na gramozu, na deskah, na kamenih. V mraku je javila straža,
da se pomika med obema frontama avstrijski vojak, obezan,
onemogel.

„Kdo gre ponj?“ je vprašal naš lajtnant, ki je stal v zamazani, vsi pomečkani uniformi ob lestvi za strojno puško. Na prsih je imel troje odlik.

Oglasili smo se vsi. Izbral je mene.

„Drevi, kadar bo bolj tema!“ mi je velel. „Bodite oprezni! Potrebujem vas!“

Spodaj je šumela Soča glasneje v ohlajenem večernem zraku.
Nočilo se je. Dobili smo tople menaže. Ko se je stemnilo, sem bil
kmalu zunaj pred našo žično oviro in sem previdno po trebuhu lezel dalje.

Sam med obema frontama — kakšni občutki!

Priznati moram, nič kaj prijetno mi ni bilo pri srcu ... Iznad
italijanskega jarka zaplameni rdeče. Poči. Prijazno!

„Fi-i-i-ju!“ Zažvižga mi nad ušesi, tožno, podobno klicu sokoljemu. Vznaša se bela meglica. Zopet poči ostro, kratko, dvakrat zaporedoma.

„Penk! Penk!“ Bije, grize v kamenje. Iz navade se priklonim še niže, dasi sem že zdavnaj za skalo. —

Bojeval sem se proti Srbu, Rusu, največ pa proti Lahu, proti
karabinijerom, bersaljerom (strelcem ali lovcem) in alpinom, proti
Piemontezom, najboljšim vojakom italijanskim. Neumen je, kdor

omalovažuje sovražnika. O — tudi Lah ima pogumne vojnike, dobre
častnike, ima izborno topništvo! Samo prekmalu ga mine navdušenost, manjka mu prave vztrajnosti, žilavosti. Najhujše so bile prvo leto začetne bitke ob Soči. Takrat nismo imeli še nobenih
pravih strelnih jarkov, nobene utrdbe, nobene žične ovire, nobenih
potov, nič! V temi, neprenehoma v smrtni nevarnosti, smo z velikim
trudom kopali in gradili jarke. Ali tam nisem bil tako sam! In naposled — v strelnem jarku postane vsak fatalist. Tudi jaz sem
umoval večkrat s tovariši: Ej — kakor mi je namenjeno! Najpametneje je, da človek ne razmišljuje o tem. Bo že nekako, če ne dobro, pa slabo! Saj Bog Slovenca nikoli ne zapusti: če ni reva
lačen, je pa žejen; če je sit, je pa vsaj razcapan ali brez doma ...

Nič hudega mi ni za skalo. Ali vendar — kako varno in prijetno se mi zdi tam zadaj pri tovariših v hotelu Ušperni! Kaj pa
če me Italijani ujamejo? Naposled me obleti za trenutek neumna misel, da sem uskok ...

V sovražnem jarku poje kamen. Italijani popravljajo utrdbe,
tolčejo kakor sami kamenoseki. Včasi slišim, kako govore, kako se
smejajo ali preklinjajo. V otemnelem zraku visita dva laška privezna balona kakor dve ogromni nočni svetilki, z nevidnimi nitmi pripeti na nebo. Počasi se plazim naprej, zmeraj v senci, zmeraj
krit. Vsak čas se ustavim, počivam, poslušam, čakam.

Akotudi nisem daleč od naših, mi je vendar tako tožno in
tesnobno, kakor da sem čisto sam sredi neizmerne puščave. Kako
more biti pri srcu uskoku, zapustivšemu prijatelje?

V višavah jame brenčati velik čmrlj. Sredi belkastih oblačkov
naših obrambnih šrapnelov polzi italijansko letalo. Motor brni čimdalje glasneje, brni bliže in naše šrapnelske krogle kapljajo prav
blizu mene po kamenju. Prikaže se avstrijski aeroplan. „Na Jerp
plan’!“ mu pravijo naši. Italijanski Caproni se požuri pred njim
domov k menaži.

V linah razpokanih oblakov gore redke zvezde. Počasi se pomikam za skalami, med robidovjem in bodičevjem, v senci dreves,
razklanih po granatah, se plazim po tleh, razjedenih po tisoč in tisoč
strelih, ležem po lijakastih jamah, ki so jih izkopale granate. Močno
zagrmi. V gorah odmeva nad globokimi prepadi. Dolgo, dolgo buči,
prituli prav blizu nad mano. Poči. Zemlja se potrese. Zrak se zaziblje. Železo šumi po listju, lomi debla, trga veje, lušči skalovje.
Oškropi me hladna prst. Proti nebu se vali gost črn dim. Drobci

lete na vse strani. Ako bi bil nekaj korakov bolj zadaj, bi bil zdaj
mrtev. Po ušesih mi šumi in zvoni. Granata je zablodila.

Začenja se ponočno streljanje. Italijan poka navadno do zore.
Med ogenj in dim švigajo svetle rakete, zelene, rdeče, bele. Žarometi svetijo. Streli treskajo hitreje. Nasproti mene in v hotelu Ušperni
je vse tiho. Italijan napada v oddaljenem odseku. Lepo in obenem
strašno se vidi v bleščeči svetlobi žarometov in raket pošastni dim,
ki se dviga tukaj gost, črn, tam redek, rjav, temnozelen, drugod
zopet sivorumen. Od italijanske fronte dovaja sapa zoprno omotični
duh po mrličih, po človeškem mesu, po človeški krvi. Strahovit je
ta mrtvaški duh, rezek, osladen, omamljiv.

Oprezno se plazim po trebuhu dalje. Ondukaj je bila predkratkim sovražna baterija. Tla so razrili in razkopali nešteti izstrelki,
obarvale so jih mlake človeške in konjske krvi. Nobeno drevo ni
več celo, noben grm. Težak hrast, izruvan skoreninoma, leži nad
mrtvim konjem.

Luna sije izza počenih oblakov. Medpotoma vidim obilo raznoterih stvari, nekatere so napol zasute v zemlji: osmojen oprtnik,
laški patronjak, ročne granate, gamašni ovoji, krvav robec, zarjavel
bajonet, beležnica, naramni našivi, prazni tulci za patrone, razdrobljen
daljnogled, še celi šrapneli, jekleni šlem, krinka proti plinu ...

Pod nizko pečino leži do trideset mrtvih Italijanov. Bog ve
kolikokrat so jih že premetale granate! Tukaj niti mrliči nimajo
miru! Nekatere so razstrelbe vsaj deloma zasule. Izpod kamenja in
prsti moli tu in tam glava, noga. Mastni beli črvi se leno vijejo
po zevajočih ranah, po oglodanih udih, po gnijočih obrazih. Ako
bi to videle njih matere! Ako bi to videle njih žene, neveste, sestre,
otroci!

Ustavim se pri prvem. Kodrolasi, krepkoudni mož leži znak.
Odprte oči, suhe, osteklenele, udrte, izpite gledajo iz globoke sence
obtožujoče proti nebu. Levica mu počiva na prsih, desnica drži
majhno žepno bodalo. Višnjeva očrnela usta so otvorjena, kakor bi
hotela zakričati. Sredi čela rdi drobna okrogla rana. Glava leži na
rdeče obrizgani kepi belih možgan. Od rane se vleče tanka rdečerjava maroga po čelu in licu proti levim brkom, polnim strjene krvi.
Po obrazu, po vratu, po laseh, po izbrizganih možganih se zvija
ostudna bela gomazen. Na ovratniku se medlo sveti peteroogelna
pločnata zvezda, znak italijanskega podčastnika.

Požurim se mimo razmesarjenih sovražnikov in dospem do
naših. Pet jih je. Vsekako so zablodili mnogo pozneje sem, kakor

so obležali Italijani. Prvi je enoletni prostovoljec, četovodja. Leži
na strani, z levico pod glavo, kakor bi spal, zamaknjen v lepe
sanje. Obraz mu je še tako mlad, tako nežen, tako prikupen! Kako
lep je ta mladenič še mrtev! Oh — kako ga je škoda! Kaj poreče
njegova mati? Kaj njegova sestra? Njegova ljubica?

Eden naših umira. Ta mora biti oni, ki ga je zapazila naša
straža. Izpod obveze pri pasu kaplja počasi rubin za rubinom, lije
po suknji, curi v kamenje. Iz napol odprtih ust težko hrope in
grgra sapa. V krču navzgor zaobrnjene oči so motne, kalne. Močim
mu čelo, obraz, usta. Ne gane se. Ne zaveda se več. Desnica stiska
pismo. Umirajoč je pisal domov, se poslovil od svojih dragih.
Zadnja beseda naslova se glasi: Notranjsko. Še enkrat premakne
glavo, zaškriplje z zobmi. Grgra pojemaje. Zatrepeta. Izdihne.
Ukrčene noge se mu iztegnejo. Pokrižam ga, molim za njegovo
dušo, molim za vse, tudi za onih trideset ... Vzamem mrliču pismo
iz roke in ga shranim v žepu.

Zdaj pa nazaj! Priplazim se zopet do onega kodrolasega Italijana. Kar se zganem — mrlič se premika!

Vroče me izpreleti, zatrepetam po vsem životu! Kaj je to?
Kaj je to? Sapa mi zastaja, duši me. Srce me zaboli, kakor bi ga
zgrabila ledena pest. Počasi mi gomezi mraz po laseh, po hrbtu,
po mozgu. Kako čudno odseva bleda mesečina od ugaslih oči!

Pogledam natančneje — premika se rokav one roke, ki drži bodalce!
Kakor okamenel strmim v prikazen. Mrzel pot mi obliva vse
telo, mi kaplja z obličja na kamenje. Jezus Kristus — mrliču se
premika bluza, kakor bi se hotela sama odpeti ...

Ubija me strah, grozen blazen strah! Usta se mi odpro, suhi
goltanec požira, zobje mi šklopotajo. Ne morem več jasno misliti,
zastonj si poizkušam trezno, hladno razložiti strahotni pojav.

Kača! Glej ga zlodeja —

Izpod Italijanove bluze prileze gad. Razklani črni jeziček izteza
kar more daleč, naglo striže z njim okoli sebe in zvije dolgo telo
v kolobar. Razločno vidim njegovo ploščato, po strani prežečo glavico, spredaj ozko, zadaj široko, vidim črne, križu podobne lise na
temenu, tanki stisnjeni vrat, kratki rep s šilastim koncem, črni trebuh,
na sivorjavem hrbtu pa črn križkražasti trak.

Le malo se ganem, pa sproži strupeni spak glavo, se jezno
napihne, žvižga in puha, odpira žrelo, postavlja strupene zobe,
besno grize v zrak. Neprenehoma šviga tankočutni jeziček na vse

strani tako hitro, da ga skoraj ni videti. Od besne jeze se, žare
okrogle steklene, zlobne oči. Smrt gleda iz teh srepih, nepremičnih,
zalaznih oči z navpično zenico.

Bral sem, da gad le podnevi piči človeka, ponoči pa rajši
uide. No, ta ni bil tako prijazen! Prejkone je bil razburjen in razkačen po strelih, vsled silnega potresanja zraka in tal; to ga je izgnalo iz zavetja pod mahom ali grmovjem ali iz mišine.

Moje oči iščejo naokoli. Nič več me ni strah, zdaj, ko vem,
kaj je! Globoko se oddahnem. Blizu mojega desnega komolca leži
velik kos šrapnela. Oprezno se mu bliža moja desnica, počasi,
počasneje od polža. Prsti se oklenejo železa.

Ali gorje meni, če ne zadenem dobro! Zdaj pa le v božjem
imenu! Kdor bo hitrejši! Dvignem, udarim. Meril nisem nič. Še
danes se mi zdi, da mi je neznana moč ravnala roko. Udar je razmlel glavico. Ali gad ima devet hudičev v repu, veste. Ovijal se mi je okoli roke, pa ne dolgo.

Razburjenost je izginila. Čutil sem se čudovito olajšanega.
Dolgo napete mišice so hotele odpočiti. Toliko da nisem zaspal
med obema frontama.

Mesec je zatonih Srečno sem prilezel v hotel Ušperno. Oddal
sem pismo in javil lajtnantu, kaj sem videl. Sanitejci so prinesli
vse naše mrliče izpred fronte in jih pokopali zadaj v dolinici, kjer
je bilo že več lesenih križev.

Ono noč me je bilo res strah in še danes me prime čudno
in tesnobno okoli srca, kadar se spomnim kodrolasega mrliča. Vas,
ljubi gospod, pa prosim, nikarte ne pravite tukaj v tej graščini nikomur, kako — haha! — kako strašno se je korporal Janez M. tam
ob Soči bal — mrtvega sovražnika!“

2. Dragonec Juri.

Dež je trkal na visoka okna Sokolskega doma litijskega.
Ondukaj je imela okrevalnica Rdečega križa manjši oddelek s
petindvajsetimi posteljami za ranjene in bolne vojake; večja dva oddelka sta bila v ponoviški graščini in v litijski šoli. Pri preprostih,
čedno pomitih belih mizah sredi bivše sokolske telovadnice so štirje
strastni kvartopirci premetavali že grdo očrnele hudičeve podobice.
Drugi rekonvalescenti so zaplecevali igralcem ali pisali, ali brali knjige,
časnike, pisma, ali iztikali po nočnih omaricah in si preganjali dolgčas
deževnega julijskega jutra z glasnimi pogovori in veselimi, včasi precej
robatimi šalami. Dva Madžara z obezanima rokama in kislima obrazoma sta molče romala po sobi gori in doli. Slovenci pa so bili kljubu
pustemu vremenu kaj dobre volje. Peli so: „Regiment po cesti gre ...“
in ukali, se dražili in smejali.

Na kavaletu pri železni peči je sedel mlad dragonec sam, ves
zamišljen. Krogla ruskega šrapnela ga je ranila v ramo; rana je bila
že malone zaceljena. Na prvi pogled se ti je zdel docela navaden
človek; ali vtem okornem truplu je koprnela čudovito nežna, otroško
rahločutna duša, ki je pritajeno, zagonetno sijala iz njegovih oči. Menil
bi, da mu je hotela priroda vso drugo milovidnost nadomestiti s temi
modrimi očmi, ki so gledale tako čudno milo, sočutno in deviško sramežljivo, kakor bi se bile pomotoma ujele v ta široki moški obraz.
Sedel sem k njemu na stol.

„No, Juri, ali mislite na tovariše, ki so se odpeljali včeraj s
transportom v Ljubljano in Šiško?“

Nasmehnil se je kakor v zadregi, pogladil gube na rdečih hlačah
in se premaknil na postelji, da so mu rahlo zazvenele ostroge na
škornjih.

„Na mislih mi je bilo nekaj drugega,“ je odgovoril s svojim globokim, jako prijetnim glasom: „Smejali se mi boste in rekli: Glejte
ga no Jurija, kake neumnosti mu blodijo po njegovi neumni glavi!“

„Nikakor ne, Juri! Le govorite, saj sva že stara znanca tukaj!“

Odpihnil je prašek raz rokav svoje višnjeve suknje, me pozorno
premotril in izpovedal: „Premišljeval sem, kako je hudo, če človek ne
more več popraviti, kar je opustil ali zakrivil.“

Zopet me je pogledal pazljivo in nekam plašno. Ko je pa videl,
da se mu ne posmehujem, kakor so se mu morda že drugi, je zaupljivo nadaljeval kar sam izza sebe: „Pri dragoncih sem imel konja,
tako dobrega, tako zvestega! Rad sem ga imel kakor tovariša! In
glejte — jaz sem kriv, da je storila uboga žival tako strašno, strašno
smrt! Če hočete, vam povem ... pa ne tukaj.“

Vstal je in se s težkimi, okornimi koraki zibal proti vratom. Šla
sva v vežo. Nasproti telovadnice je imela usmiljenka svojo sobico,
polno svetih podobic. „Sestra“ je šla k maši. Izbica je bila zaklenjena.

Sedla sva na stopnice in dragonec je jel pripovedovati:

„Ko se je lani vnela vojna, sem služil že drugo leto pri dragonskem polku. Mojemu konju je bilo ime Zefir. Ej — kakšen konj vam
je bil moj Zefir! Glava, vrat, život, križ, noge, hoja — vse je bilo tako, da je moral vsakdo priznati: Lepa žival! Kar veselje ga je bilo gledati!
Moj rjaveč je bil, lahko rečem, najboljši in najlepši konj, kar jih je
jezdilo moštvo našega eskadrona.“

Nekaj človeškega je bilo v njegovih velikih lepih očeh. Res, Zefir
je gledal kakor človek, kakor človek! In razumel je vse, kar sem mu
govoril. Naš enoletni prostovoljec, mlad, pa že silno učen, mi je povedal, da pomeni zefir toliko kakor veter. Jako primerno ime so izbrali
mojemu konju. Zefir je bil res uren in lahek kakor veter!

Ej, kako veselo je rezgetal, kadar sva hitela na vse zgodaj po
planem in je zagledal vzhajajoče solnce! Dirjal je kar naprej in naprej,
kakor bi hotel videti jutranjo lepoto vsega sveta! Kaj je lepše, kakor
zarana hiteti od kraja do kraja, ko je še vse tako mlado in ljubo!

Moj Zefir pa ni bil samo lep in hiter konjiček, ampak je bil tudi
krotak in pameten. Niti na povodcu mi ga ni bilo treba voditi. Sam
je šel za mano kakor zvest psiček. Nikdar mi ni nagajal ali kljuboval,
nikdar ni bilo treba ostrog. Kadar so se drugi konji v hlevu med
sabo grizli ali kadar so brcali in bili ob lesene ograje, je stal Zefir
mirno v svoji staji in se ni udeležil take nespodobne zabave. Korporal
Matjašek je trdil, da je Zefir pametnejši od vsakega dragonca, posebno
pa od mene. (Juri se je sramežljivo namuzal.) Jako rad je moj konj
poslušal, kadar sem pel ali se kratkočasil z orglicami.

Bila je zadnja nedelja, ki smo jo še preživeli doma v kasarni,
preden smo odhiteli v mrzlo Galicijo. Prav lep dan je bil in vabil pod
milo nebo. Razen tistih, ki so imeli službo ali kazen, so takoj po povelju vsi izrojili iz kasarne.

Zefir je žalostno gledal, če pojdem tudi jaz in ga pustim samega
doma. Jaz pa sem postavil stol v njegovo stajo, sedel in začel na
orglice. Zefir mi je naslonil svojo glavo rahlo na ramo in poslušal
nepremično, naj so pele moje orglice veselo ali žalostno. Kako hvaležna
je žival, ako se človek ne bavi z njo samo takrat, kadar mu mora delati!

Godel sem ravno tisto, ki se mi zdi posebno lepa:

Kar dvigne Zefir glavo. Pogledam. Naš ritmojster!

Naš „stari“ je bil Hrvat, strog in pravičen mož. Kadar smo zagledali njegov rdeči obraz s kratko pristriženimi črnimi brkami in
njegove žareče oči, je kar nekaj zamrgolelo v nas. Bil je nagle jeze,
bil je kakor vihar, kakor vihar! Kadar smo najmanj slutili, je stal
pred nami v hlevu ali v jahalnici ali na straži ali kjersibodi. Hud je
bil bolj na videz; v resnici je bil dober človek, še prav dober, samo
kazati tega ni maral.

Poskočim, salutiram. On pa si pomakne kapo visoko na čelo.

To je bilo vselej zanesljivo znamenje, da je mož dobre volje.

„Boga mi,“ veli, „koncert v hlevu! Dobro. Le nadaljuj, dečko!“

Odslej me je gledal mnogo prijazneje; vsaj meni se je zdelo tako.

Vojna ni trajala še dva meseca, ko sem ga jaz ubogi grešnik že
trikrat „polomil“. Pri vojakih človek kmalu naonegavi kaj takega, kar
je narobe in kar ne veseli višjih gospodov; saj sami veste, kako je.

Jaz pa sem bil takrat še zaljubljen. Oh, pa še kako!

V Galiciji smo prebivali nekaj časa v veliki graščini starega poljskega grofa. Lepega dne sem snažil na grajskem dvorišču pred hlevom
svojo sabljo in pel domače pesmi. Bil sem sam. Zapel sem še „Luna
sije ...“ četudi je bilo komaj o petih popoldne.

Kar je prišlo mlado dekle, grajska hišna. Ime ji je bilo Valeska. V
naši cerkvi doma na Štajerskem imamo nad oltarjem lepega angela.
Tako lepa in mila je bila Valeska. Bila je bleda, njene oči in lasje pa
so bili kakor črn žamet.

Nagovorila me je prijazno: „Lepa je vaša pesem, pane!“

Razumel sem vse, saj Poljaki ne zavijajo dosti drugače kakor mi
ali Hrvatje. Toda stal sem pred njo kakor klada in nisem vedel, kaj
bi zinil. Da je vendar človek včasih tako strašno neroden! Juri, sem
si rekel, vsaj milo jo poglej, ker si preštorast in prebojazljiv, da bi ji
kar povedal, kako ti je všeč! Pogledal sem jo zatorej prav prijazno.

Valeski se menda to ni zdelo napak. Vpraša me: „Kdo vas je
pa naučil tako lepo peti?“

Odgovorim ji: „Naš učitelj doma.“

„Vi pa naučite mene!“ mi veli. „Pridete potlej v vežo?“ Pokaže
mi z belo roko.

Obljubim ji: „Prav rad, gospodična!“ Cesar nisem znal poljski
sem pa povedal slovenski. „Prav gotovo pridem, nič se ne bojte!“

Ko sem mogel in smel, sem šel precej v vežo, ki je bila kakor
soba. Tam je Valeska na veliki mizi gladila perilo. Ponudila mi je stol

in me pogledala s svojimi angelskimi očmi, da mi je šinilo kakor sam
ogenj po žilah. Poizkušala sva razne pesmi. Posebno ji je bila všeč
tistale:

Valeskin glas je bil mehak pa tako žalosten! Žalosten in vendar
tako prijeten in mil! Včasi ga slišim v sanjah in potem moram ves
dan misliti na lepo Poljakinjo.

Skoraj vsak popoldan sem učil jaz njo slovenske pesmi, ona pa
mene poljske. In vsak večer me je poljubila, preden sem odšel! Kar
vrelo je po meni. Zdelo se mi je, da so nebesa v tisti veži! Najrajši
bi bil ostal vekomaj tam.

Naš veliki pa suhi korporal Matjasek nam je večkrat razlagal, da
je ljubezen hujša kakor vsaka mrzlica. In kmalu sem videl, da ima
prav. Kakor omamljen, tak sem bil. Sam sebe nisem več poznal. Valeska! Valeska! Noč in dan sem mislil na lepo Poljakinjo, čeprav sem dobro vedel, da iz te moke ne bo nikoli komisa.

Ni čuda, da sem bil vkratkem kar trikrat povabljen na raport!
Prvikrat sem se pregrešil, ker sem pozabil zapeti drugi gumb na
suknji. Ritmojster me je zato samo malo oštel in posvaril. Kmalu
potem sem šel zamišljen mimo častnika pa mu nisem salutiral in še
tisti večer sem se vrnil prepozno domov. Pri drugem raportu me je
ožgal ritmojster s svojimi svetlimi očmi od nog do glave in si potisnil
kapo čisto na obrvi. Juri, sem si mislil, to je pa slabo znamenje! In
res! Kmalu je tako divjal nad mano, da sem se bal: zdajzdaj skoči
vame in mi pregrizne vrat! Ozmerjal me je neusmiljeno, vse mi je
rekel, osel, bik in celo civilist, samo človek ne! Obsodil me je na
sedem dni samote in zaprli so me v stolp, v nizko in ozko pritlično
izbico, ki je zatohlo dišala po koruzi in krompirju.

Žalostno sem gledal iz ječe. Skozi okence sem videl le kos grajskega
dvorišča. Vreme je bilo nenavadno lepo. Čudno, da so najlepši
dnevi takrat, kadar je človek zaprt! Tri me je hud dolgčas po Valeski
in po Zefirju. Vsak drugi večer mi je priklenil dnevni korporal desno
roko k levi nogi. En dan železo, en dan post, tako se je menjavalo.
Ze drugi dan mi je povedal korporal Matjasek, da Zefir ne mara več
jesti, odkar me pogreša.

Tako sem se vical dva dni. Tretjega popoldne pa sem videl skozi
odprto okence, da jezdijo tovariši k reki konje kopat. Milo se mi je
storilo in žalostno sem zapel:

Nenadoma je zaklopotalo in pred oknom je stal moj Zefir! Slišal
me je in se utrgal dragoncu. Kako veselo je zarezgetala živalca, ko

me je zagledala! Kako je rinila k meni! Iztegnil sem roko skozi okence,
božal konja po čelu in mu dal komisa, kolikor sem ga še imel. Pritekel
je dragonec.

Ali že sem zaslišal glas našega ritmojstra: „Vidiš, Zefir, tvoj dečko
je zaprt, ker je velik magarac! Ali sedaj izpustimo dečka, morebiti
se poboljša. Ako ne, Boga mi, mu pa vzamemo Zefirja, jahal bo Ago.
Dečko, marš iz luknje!“ (Juri se je veselo zasmejal in pokazal lepe
bele zobe.) Korporal Matjašek mi je odklenil, jaz pa smuk iz kletke!

Stopim tiste tri korake pred ritmojstra, salutiram in se mu najpokorneje zahvalim. Moj Zefir je bil ves razburjen od veselja; plesljal
je okoli mene, me vohal in tiho hrzal. Naš „stari“ pa me je srepo
pogledal in mi zažugal: „Prihodnjič bo druga! Le zapomni si!“

Tak vam je bil naš ritmojster: dober ko kruh, pa hud kakor
hren! Zato smo ga imeli radi vsi dragonci in bi dirjali za njim tudi
skozi sam peklenski ogenj!

Spet sem užival nebesa v grajski veži. Moja sreča pa žalibog ni
trajala dolgo. Prekmalu smo morali dalje. Valeska in jaz, oba sva se
jokala, ko sva jemala slovo. Vprašal sem jo, zakaj ima ravno mene
rada, in odgovorila je: „Zato, ker znaš tako lepe pesmi peti.“ Že je
klicala trobenta ...

Pisal sem ji trikrat, pa nisem dobil nobenega odgovora. Valeska
menda ni prejela mojih listov.

Neusmiljena vojna mi je vzela marsikaterega ljubega prijatelja
in tovariša; nama z Zefirjem pa je šlo še precej po sreči. Le enkrat
mi je predla huda.

Še so svetile zvezde, ko je zatrobila trobenta alarm. Hlastno smo
se napravili, osedlali konje in kmalu smo jezdili proti sovražniku. Jahali smo mimo dolgih, dolgih vrst volov in konj, mimo avtomobilov
in voz, velikih in majhnih, s strehami in brez streh, mimo pešcev,
in topničarjev, lovcev in pionirjev. Koliko trpi v vojni tudi uboga
živina! Naši konji so bili kmalu openjeni in mokri, posebno ob sedlu
in jermenju, in lahek par je prihajal od njih.

Solnce je vzhajalo, velikanska krvava krogla. Vsi prašni smo se
ustavili ob cesti v redkem hrastovem gozdiču. Ruska straža se je tiho
vdala. Ali ni vsak Rus, ki nosi rusko uniformo. Naši častniki so izpraševali ujetnike. V daljavi, na desni, je bučalo zamolklo kakor orgle, preden začno pevci.

Onkraj gozdiča se je razprostirala velika, široka ledina. Nekaj sto
korakov pred nami je zapirala razgled nizka griva, ponekod porasla z
grmovjem. Šlo je od moža do moža, da tabore kakih tisoč korakov za
ono grivo sami ruski huzarji ob cesti in da jih moramo pregnati.

Drgnil sem Zefirja s suhim listjem in si mislil: „Bog ve, ali bom
jutri še videl to ljubo solnce, ki zdajle še sije name in sije tudi na našo

štajersko vasico in na majhno pokopališče, kjer počivajo moji predragi
starši in sestrica. Pogledaval sem tovariše. Njih obrazi so bili resni in
nepremični kakor v cerkvi. Vsi smo čutili, da se vkratkem prične boj
na življenje in smrt.

„Aeroplan!“ je rekel nekdo tiho. „Ali je naš?“

„Naš!“ je odgovoril debel glas. „Leta pa tako visoko, da že lahko
sliši, kako pojo petelini v nebesih.“

Drugi so se smejali, toda poznalo se jim je, da ne mislijo na tisto,
zaradi česar se smejajo. Poznalo se jim je, da si prizadevajo potisniti
svoje skrbi nazaj v dušo in da bi radi potajili svoj strah. Vsak se je
bal, da ga ne bi imeli drugi za strahopetca. Toda vsi so mislili menda
tako kakor jaz: „Kaj bo čez eno uro? Ali bom še kdaj videl domovino?“
In onim, ki so se najbolj smejali in šalili, njim je bilo menda najhuje!
Mene je obhajala velika žalost. Mučila me je skrb, da utegnem danes
izgubiti Zefirja. Priporočil sem oba svojemu patronu, svetemu Juriju,
ki je bil tudi imeniten jezdec. Molil je takrat, menim, še marsikdo,
akotudi le skrivoma. Tako je bilo, težko smo premagovali žalost,
težko smo čakali, čakali! Strašno je čakanje pred bojem — hujše je,
kakor boj sam! Hrepeneli smo, da udarimo, udarimo — ako že mora
tako biti ...

Ko smo zopet zajahali konje, sem videl, da so se nekateri tovariši
prekrižali, na kratko in hitro, kakor bi jih bilo sram. Jezdili smo proti
oni grivi. Se preden smo prijahali do nje, smo videli sovražne jezdece.
V najhujšem diru smo se spustili proti njim. Rusi so nas že prej
začutili in se zakadili proti nam.

„Hura!“ zakriči naš ritmojster spredaj in visoko vihti svojo sabljo.

„Huraaa!“ kričimo mi za njim.

Zemlja se trese in bobni. Okoli tristo konj si dirja v divjem diru
nasproti. Težke nožnice rožljajo ob sedlih, škornjih in ostrogah, usnje
poka in škriplje, konji hrzajo in sopihajo. Veter se upira v obraz in
prsi. Že smo si tako blizu, da morem razločiti posamezne obraze, mlade
in stare, globoko upognjene nad vihrajočimi grivami. Vidim svetle sablje,
vidim tujo monturo, sivozelene suknje in sivomodre hlače, vidim divje
poglede tujih mož, pripravljenih, da nas neusmiljeno posekajo. In tedaj
čutim tudi jaz strašno, besno sovraštvo!

Že pokajo karabinci in revolverji. Nekaj konj in jezdecev se valja,
zvija in kriči na travnatih tleh. Grozni so obupni kriki, ki jih izsili
konju le najhujša bolečina in smrtni strah.

Naravnost proti meni drevi močan rdečelas Rus. Se nikdar nisem
videl tako strašnih oči.

„Torej s tem se bova!“ si mislim in gledam samo njega, kakor
mi ne bi pretila nevarnost od nikogar drugega. Se to mi šine po glavi:
„Svoje žive dni ga nisem videl tega človeka, zdaj pa ga moram umoriti!“

Trčimo skupaj, mož proti možu. Konji se vzpenjajo. Visoko zavihtim
sabljo. Obenem zašije iz dima svetel blisk. Na glavi začutim
strahovito težo in dozdeva se mi, da se bližajo tla sila, sila naglo mojim očem. Nekaj močnega butne obrne. Pred očmi mi plešejo zdaj črne
sence, zdaj svetlordeči kolobarji, po ušesih pa mi grmi in buči, kakor
bi šumelo in se podiralo tisoč in tisoč hrastov.

„Kaj je to? se čudim kakor v sanjah. „Kako diši po smodniku ...“
In zdi se mi, da se pogrezam v tiho temo.

Ko se prebudim iz omotice, čutim hude bolečine v glavi. Težka
je, kakor da so možgani zaliti s svincem. Poleg sebe zagledam najprvo bel kamen, oškropljen z rdečimi kanci. Zraven njega pa leži roka.
Roka v višnjevem rokavu, gladko odsekana od rame, leži v kratki
travi in drži sabljo, ki so se je oprijeli človeški lasje in kri.

Z veliko muko se uprem na roke, vzdignem glavo in vidim, da
sem ležal z glavo na vratu mrtvega ruskega konja. Tedaj stopi Zefir
k meni, nagne glavo in me gleda. „Vendar nisem čisto zapuščen,“ si
mislim in ta misel mi je velika tolažba. Zefir ni ranjen; kopita so mu
krvava od tuje krvi. Počasi pretipam sam sebe. Tudi jaz sem še cel,
hvala Bogu!

V glavi me tišči in kljuje. Odpnem jermen in snamem težko čelado.
Na njej zapazim globoko zarezo; sovražna sablja je udarila po čeladnem
grebenu in omamljen sem omahnil s konja.

Na levi od mene leži rumenolas huzarski poročnik. Pogodilo ga je v
usta. Odprta so in polna krvi. Leva noga mu še tiči v stremenu. Njegov
konj, lepo bel, še živi. Sablja mu je preparala. trebuh. Včasi dvigne
glavo in mučno zastoka. Iz široke rane se kadi in mu vise čreva ter
se premikajo ob vsakem dihu. Po drobju se pasejo ostudne muhe. Rdeče
in črne kaplje kapljajo v lužo, kjer se tresejo in ginejo mastne pene.
Kako se mi smili ta uboga žival! Kje je živinozdravnik, da bi jo z
dletom in kladivom rešil strašnih muk!

Na desni leži oni rdečelasi Rus. Nič divjega, nič sovražnega ni
več v huzarjevih očeh. Upira jih naravnost proti nebu nad nami, gleda
mirno, pobožno, ne plaho in tiho moli. Z levico, poraslo s svetlordečkastimi dlačicami, pritiska sveto podobico Zveličarjevo z umazanim trakom
na trepetajoče ustne. Na desnici ima le še dva prsta cela, palec in
kazalec. Grozno je, gledati ga, kadar dela križ in se mu napol odsekani trije prsti, viseči na kitah in koži, že očrneli, že mrtvi, vlečejo
po obrazu in po prsih in ga škrope z rdečimi kapljami. Komajjslišno
šepeta: „V imenu Očeta in Sina in svetega Duha ... Gospodi, pomiluj ...“
Bolečine mu raztezajo usta. Strašno mora trpeti — fff! (Juri
je potegnil sapo skozi zobe vase.)

Grozno je, kamor pogledam. Povsodi naokoli se zvijajo in umirajo
razmesarjeni vojaki in konji. Nekateri ranjenci tiho ječe in grgrajo.

Drugi pa kriče z divjim, že hripavim glasom in škripljejo z zobmi.
Zopet drugi molijo in pojemaje prosijo: „Vode! —Vode!“ Nekateri
pa — kakor bolni otroci — kličejo mater. Nekaj se jih plazi po rokah
in kolenih, samo da bi prišli s tega groznega kraja, kjer diši po človeškem in konjskem mesu in krvi, po jermenju in znoju. Vstajajo, se
opotekajo, padajo. Na bližnjih hrastih čakajo gavrani.

Eden teh velikih črnih ptičev poleti nizko bliže; konji dvigajo
glave, poizkušajo vstati, puhajo. Ranjenec ustreli na hrast. Krokarji
vzlete, pa se kmalu vrnejo.

„Tukaj torej bom umrl!“ sem vzdihnil. „Bog daj, da bi nas kmalu
našli sanitejci ... Dokler ostane Zefir pri meni, ne bo gavranov blizu...
Bog ve, če je v onem gozdu kdaj kaj rdečih jagod?“

Zaspal sem. V sanjah sem se videl pastirja na paši. Kako lepo
je bilo za domačo vasjo! Nad poljanami so peli škrjančki. Ob gozdnem
robu je bilo vse polno najlepših rdečih jagod. Nabral sem jih poln
klobuk in jih dal doma materi. Kako so jih bili veseli! Čutil sem se
neizmerno srečnega. Ko pa so iztresali jagode v košarico, se je ulila
sama kri.

Ne vem, kako dolgo sem spal na bojišču. Mahoma sem začutil
toplo sapo in odprl oči. Nad svojim obrazom sem zagledal Zefirjevo
glavo.

Čutil sem se mnogo boljšega. Glava me ni več tako hudo bolela.
Zdaj pa sem zraven Zefirja ugledal našega ritmojstra in še nekaj naših.
Takoj se mi je zdelo vse svetlejše.

„Dečko še živi! To me veseli. Kako je, sinko moj?“

„Upam, da bom kmalu čisto zdrav, gospod ritmojster!“

Poizkusil sem in vstal. Rdečelasi Rus ni več molil; dal je Bogu
dušo.

Ritmojster je stopil k ruskemu belcu, ki se je še zmeraj mučil s
svojo grozovito rano. Gospod ga je z revolverjem ustrelil v uho. Bela
glava je omahnila. Dvakrat, trikrat je preletel truplo hiter trepet, potem
pa so se počasi iztegnile noge in konj se ni več ganil.

Molče smo odjahali. Konjem je polzelo po krvavih tleh. Ves čas
sem moral misliti na ono odsekano roko in na rdečelasega husarja, ki
se je prekrižaval z razmesarjeno desnico.

Vkratkem sem popolnoma okreval. Drugi mesec pa me je zadela
prava nesreča.

Spremljali smo četo ruskih ujetnikov v bližnji tabor. Dospeli smo
do močvirja.

„Kdor zabrede v to mahovje, je izgubljen,“ nam je povedal ujetnik.

„Voda je gosta, dno je mehko kakor testo in polno vejevja.“

Pred nekaj dnevi je deževalo. Po pesku in blatu na bregu so se
poznali sledovi divjačine. Preko močvirja je držala ozka pot po nizkem
nasipu, ki je bil zgrajen od kamenja, vej in hlodov. Razjahali smo in
vlekli konje za uzde. Tla so se gugala in udirala pod nogami. Vsako
stopinjo je takoj zalila mehurčasta kalna voda. Na desni in levi se je
vsipala prst in pljuskala v motno, crnozeleno vodo. Pust in žalosten,
kakor zaklet je bil ta kraj. Vse je bilo mrtvo, le komarji so godli
okoli ušes in nas pikali po obrazu in rokah.

Moj Zefir je bil nemiren in je razburjen sopihal. Obotavljal se je,
stopal počasi, previdno, kakor bi tipal po nevarnih, udirajočih se tleh.
Vendar smo srečno prišli na trdni svet.

Ko smo oddali ujetnike in nakrmili ter napojili konje, smo takoj
krenili nazaj. Zopet pridemo do nevarnega močvirja, poskačemo raz
konje in jih vlečemo za sabo. Jaz sem predzadnji, za mano stopa
korporal Matjašek s svojim konjem.

Spet prihaja Zefir nemiren. Stresa glavo, tišči ušesa nazaj in se
ustavi. Korporal Matjašek požene svojega konja mimo naju, mi vrže
svojo šibo in veli: „Udari ga!“ Jaz pa pogladim Zefirja po vratu, ga
mirim in mu prigovarjam. Konj se trese po vsem životu. Plaho gleda
in voha proti leni, motni vodi.

„Pomiri se, Zefir, pomiri se! Pojdiva!“

Ali konj noče in noče za mano.

„No, ali bo kaj?“ se jezi korporal na drugem bregu. „Ali naj
pridemo z avtomobilom po vaju?“ Čudno odmeva njegov glas v tej
samoti.

Tovariši se grohotajo.

Zastonj je ves moj trud, Zefir se ne gane.

„Kaj hudiča onegavi ta Juri s pušo, ki ima železno dušo!“ kriči
Matjašek in zopet se mi smejajo tovariši.

Takrat me popade jeza. Poberem korporalovo šibo in udarim
Zefirja po križu. Udarim ga trikrat. Zefir obrne glavo k meni, me pogleda, trepeta po vsem životu. Strašno mi je žal, da sem ga tepel.
Pobožam ga, kjer so se poznali močni udari. Šibo vržem v močvirje.

Zdaj pa gre Zefir za mano kakor jagnje. Ali trese se še vedno.
Kako se trese po vsem životu! Tako prideva na sredo močvirja. Korporal
Matjašek nekaj kriči. Ne morem ga razumeti. Sapa odnaša njegove
besede.

„Ali si gluh?“ vpije glasneje. „Bolj na levo! Na le-e-evo!“

Toda že je prepozno. Zefir se ugrezne v močvirje in visoko zaškropi blatna voda. Videti je le še glavo, vrat, del sedla in plašč.
Zefir se trudi, dela in giba z nogami in životom, da bi se izkopal,
toda čimdalje globlje se pogreza v gosto blato. Morda ga drže tudi
veje na dnu.

Njegove oči prosijo pomoči. Srce mi bije ko kladivo. Kako se mi
smili uboga žival! Ze ni videti več ne plašča, ne sedla; samo glava in
nekaj vratu še moli iz kalne temne vode.

Neizrečeno mi je težko in komaj morem zaklicati: „Pomagajte!“

Tovariši onostran močvirja posekajo mlado brezo in puste na koncu
debla kos veje, da je kakor kljuka. Grozni so ti trenutki, grozni in
dolgi! Naposled vendar prihiti Matjašek z dvema drugima. Posreči se
nam, da zataknemo kavelj za Zefirjevo naglavno jermenje. Oddahnem
se globoko; z obraza mi lije pot.

Potegnemo. Ko pa vlečemo konja iz močvirja, se deblo ulomi in
mi popadamo na tla. Naglo planem pokoncu.

Zefir me gleda s preplašenimi, obupnimi očmi, tiho zaječi in me
gleda, prosi v smrtnem strahu — jaz pa, tako blizu njega, mu ne
morem pomagati! Vzdihne — vzdihne kakor obupan človek. Nikoli
ne pozabim tega vzdiha! Se enkrat pomoli glavo malo više, še enkrat
me pogleda, kakor bi jemal slovo. Potem pa se pogrezne in nad njim
se zibljejo kolobarji in kalni mehurci. Vse je tiho in mirno, le metulj
leta nad Zefirjevim grobom.

Prevzela me je taka žalost, kakor da mi je umrl najljubši tovariš.
Ritmojster me je kaznil — ah kaj kazen! Najbolj pa me je peklo, da
sem ga šibal, reveža, ki je slutil strašno smrt.“

Dragonec Juri je umolknil. Oči so mu bile polne solza in ena se
mu je ulila po licu. Vest je pekla rahločutnega prostaka, dočim so
pritlikavi sirovezi mučili, obešali in streljali nedolžne ljudi. Velika doba
je našla malo velikega? Tolažil sem Jurija in mu zaobrnil misli drugam:
„Kmalu se vrnete zdravi, k svojemu polku. Morebiti se snidete zopet z Valesko!“

„Valeska,“ je zašepetal in se nasmehnil s solznimi očmi, vzdihnil
in se zasanjal ... Zunaj je lilo goste strune. V telovadnici so zapeli
vojaki: „Zagorski zvonovi ...“ Donelo je kakor koral.

3. Ob vse.

I.

Mlada žena je v nizki okajeni kuhinji brisala pomito posodo. Včasi
je ponehala in pogledala vunkaj v smehljajoče se trepetanje pomladno,
kjer so peli ptiči in godli čirički. Polna lica so ji bila ogorela,
nežnosvetla, kakor da je južno solnce pustilo nekaj svojega zlata na
njih. Lepe, žalostne oči so ji zrle plaho skozi okno, kakor bi videle v
poznih popoldanjih sencah nekaj strašnega.

Izpred hiše je slišala glas svojega moža in sinka. Oče se je pogovarjal
in šalil z dečkom; zdaj in zdaj je zazvenel jasni otroški smeh.
Ta veseli smeh ji je paral srce; že ves dan jo je mučilo: „Jutri mora
moj Martin k vojakom!“

Okoli ustnih kotov ji je podrhtavalo in solze so se lesketale na
dolgih črnih trepalnicah. Slutila je nekaj groznega, kar je še daleč.
Čutila je nejasno, da ji preti nekaj težkega, hudega, neusmiljenega —
čutila je, da ji preti zlo, ki še nima prave moci, ki pa se bliža s
strahovito gotovostjo.

Ob steni je tiktakala ura; zdela se ji je prežeča pošast, zlobna,
neizprosna — iz tiktakanja je slišala venomer: „Jutri! Jutri!“ Razburjeno
dušo ji je pretresal sedaj strah, sedaj jeza in upornost zoper
neusmiljeno usodo, ki sega po njenem možu.

„Jutri odide in nikoli več, nikoli več ga ne bo nazaj!“

Zgrudila se je na stolec in se naslonila na mizo. Solze so oblile
cvetoči obraz. Nad sabo je zopet čutila tujo, sovražno silo, proti kateri
se ni mogla in se ni upala boriti.

„Zapisan je smrti!“ je zaihtela tiho. „Tako mlad bo moral
umreti!“

Mahoma je vstala.

„Ah, če príde Martin in me vidi takole!“ ji je šinilo po glavi.
„Ne smem mu še bolj greniti žalostnih zadnjih ur doma ...“

---

[19]

Umila si je objokani obraz in oči, si popravila rdečo ruto na
črnih laseh in dejala posodo na polico. Hodeči se je prožno vitko telo
nekoliko pozibavalo v bokih.

Žalostna tihota v hiši ji je tesnila srce. Tiho je zaprla kuhinjska
vrata, šla po veži in obstala neodločno na pragu. Kar ni se upala k
možu.

Na zapadnih oblakih so žarele večerne rože. Hladilna sapica je
pihljala iz doline od skalnatih bregov šumeče Soče, razmikala veje in
liste in razpletala bujne trte. Daleč je videlo oko preko holmov in
hribov do mrzlega ledovitega Krna in Matajurja, do Doberdobske planote
in Trnovskega gozda. Ponekod so vinogradi in polja, zeleni griči
z vasmi in cerkvicami že počivali v večernih sencah. Njene oči so
videle rajsko lepoto tega velikega jugoslovanskega vrta, ali ni je občutila
njena duša. Danes ne. Pogled se ji je ujel na bujni češnji: izmed
zelenih listov so rdele krvave krogle. Solnce se je bližalo zatonu kakor
sreča njenega življenja.

Počasi je stopila čez prag in sedla k možu in sinu na klop.

„Tata mi je obljubil lepega konjička, čisto novega!“ se je veselil
živooki, rdečelični Janko. Pobožala ga je in ga vzela v naročje. Prizadevala
si je, obvladati razburjenost in kazati miren obraz, toda
Martin je takoj opazil njene zardele oči, njeno tiho trpljenje in neizrečeno
se mu je zasmilila.

Obrnil je glavo v stran in pogledal proti vasi. Od vseh se je
že poslovil; vsakega je prosil, naj mu odpusti, ako ga je kdaj žalil.
Vsi so mu želeli, naj se kmalu srečno vrne domov. Inako se mu je
storilo; še nikdar niso bili tako prijazni in obzirni do njega. Vse se
mu je zdelo tako praznično, slovesno. Tudi na malem pokopališču je
bil in se poslovil od rajnih staršev.

Sedaj se je poslavljal od rojstnega kraja. Gledal je in gledal, da
bi si neizbrisno v spomin vtisnil vso to sveto krasoto in miloto domačega
sveta! Kakor v lepih sanjah — se mu je dozdevalo — je
preživel z Ano mirna leta zakonske sreče. Kako naglo so minuli
prijetni dnevi! V baraki, na straži, v strelnem jarku, v bolnici bo
živela duša ob teh spominih!

Še lepši se mu je zdel sedaj rojstni kraj, še dražji sedaj, ko je
vedel, da ga bo moral zapustiti — morda za vekomaj, za vekomaj!

Dvignil je glavo in izpregovoril: „Ana, kako lepo je pri nas
doma! Čudno, do danes nisem znal prav ceniti te lepote; šele zdaj,
ko bo treba oditi ...“

Ugriznila se je v ustnico, da ne bi zaihtela na glas. Skrila je obraz
za sinkovim. Njiju roki sta se našli. V trtah nad njimi je rahlo šumel
večerni piš. Pol zapadnega neba je rdelo ko velika krvava rana.

---

[20]

Mimo češnje se je primajal bradatí sosed Luka, vdovec. Luka
Makuc je bil že jako star, pa vendar še vedno zdrav in močan ko
medved v Trnovskem gozdu. Velik filozof je bil Luka, zmeraj lepo
zadovoljen. Zato se je zdel vrli modrijan nekaterim malo prismojen.

„Dober večer, ljudje božji! Težka mora tlači svet. Malo starine
sem prinesel, Novak!“

Dvignil je pletenko kvišku in se srečno muzal, kakor bi mogel
s svojim vinom pregnati vso moro tega sveta.

„Vem, Novak, da imaš sam vina, ma tale kapljica je posebno
dobra,“ je dodal in sedel k Martinu.

Ana je posadila Janka na klop in šla v hišo. Cerkvice na otemnelem
tihem gričevju so zapele večerno pesem. Nad zapadnimi vrhovi
je belel prvi krajec, že nekoliko srebrn. Ana je prinesla belega kruha
in dva kozarca.

„Da bi se srečno vrnil!“ je napil Luka. „Da bi ga skupaj podrla
še nekateri poliček, ljubi moj Martin!“

Trčila sta in pila. Pogovor se je plel o raznih stvareh. Govorila
pa sta le moža; Ana je nemo zrla v daljavo, kakor bi se tam razodevala
uganka temne prihodnosti. Luka jo je večkrat pomotril in se
natihoma čudil veliki izpremembi. Šuligojeva Anica, najlepša med lepimi,
je bila svoje dni najživahnejše dekle daleč naokoli. Petična ni
bila; lepota, veselo srce in delavne roke, to je bila vsa njena dota.
Tudi kot žena ni nikdar togovala; pela, šalila in smejala se je ves
dan, da se je moralo razigrati srce tudi najbolj skisanemu pustežu.
Sedaj pa so bile počasne njene kretnje in komaj se ji je ljubilo govoriti,
v očeh pa se je skrivala plaha bridkost.

Luka je pripovedoval, kako se je bojeval zoper Laha. „Hudo je
bilo tudi tam okoli Verone in Custozze, ma takrat je bila vojska še
prava vojska, dandanes pa — hm! Smejali bi se bili tedaj vsakemu,
ki bi pravil, da se bodo kdaj bojevali tudi pod morjem in celo v
višavah! Kaj meniš, Martin, ali pojde tudi Italijan proti nam ali ne?
Velikanske priprave delajo neki v Italiji in za mejo mrgoli vojaštva.
Naša polja in vinogradi kažejo tako lepo, ma če bi prihrumel sovražnik
—“

Ana je obledela; nehote je nekoliko odprla usta, da se je zalesketalo
belo med rdečim, in povesila glavo nad Jankom, ki je zaspal
v njenem naročju.

„Ne bo ga ne sem, Italijana,“ je prekinil Martin soseda in si
skoraj srdito vihal mocne črne brke. „Žena, nesi otroka spat!“

Ko je odšla, je dejal natihoma: „Oče Luka, o Italijanu pa rajša
ne govoriva, saj je Ana že tako preveč žalostna in zbegana. Tudi ne
omenjajte, da moram jutri odtod, prosim vas! Saj si vendar lahko
mislite, kako ji je težko!“

---

[21]

„Ej, saj res, viš, kako sem neroden! Ne zameri mi, Martin! Le
dajva ga še kozarček!“

Ko se je Ana vrnila, sta se pogovarjala o sadnem drevju. Sedla
je k njima in tiho gledala v sanjavo južno noč. Zlati prvi krajec,
čimdalje bolj rdeč, se je bližal zapadnim robovom. Na nebu so trepetale
zvezde kakor nabodene kresnice.

II.

Drugi dan po kosilu je Makučev Luka odpeljal Novakove proti
daljni železnični postaji.

Molčali so vsi štirje. Mali Janko je čutil globoko žalost roditeljev.
Plašno je pogledaval resnega očeta, ki je imel na klobuku in na prsih
pisana šopka in belo-modro-rdeče trakove. Skoraj bal se ga je: zdel
se mu je tako tuj.

Ana je topo gledala, kako so se premikale gube na suknji voznika
Luke, kako so padale vajeti po hrbtu vrančevem in mu vihrala
dolga črna griva ob vratu. Hrabro je premagovala solze, da ne bi
možu še bolj grenila bridke ure ločitve. Po vroči glavi so ji begale
nejasne, zmedene misli.

Dalje in dalje je drdral skromni voz po razvoženi cesti. Gost
prah se je dvigal in polegal po senožetih in poljih, po ograjah, grmovju
in drevju. Vas za vasjo je ostala za njimi. Janko se je radovedno
oziral sedaj na levo, sedaj na desno. Naposled je zaspal.

Prijetno je zadehtelo od belocvetnih akacij; počasneje je stopal
konj po napeti cesti. Mlada žena je skrivoma pogledala moža in
vzdihnila.

„O da vse to ne bi bilo res!“ jo je mučilo. „O da bi bile to le
sanje! Ta roka, ki drži sina v naročju, ta roka je zdaj še krepka,
zdrava, živa. Vkratkem utegne biti razmesarjena, pohabljena, odrezana,
pokopana. Vkratkem utegne biti moj ubogi mož ranjen, mrtev, pokopan
bogve kje, bogve kje.“

Povesila je glavo in zaihtela vroče: „Ah, Martin, Martin, če te
ne bo nikoli več nazaj! Ah, kako sem bila srečna in kako malo sem
znala ceniti svojo zlato srečo! O da bi mi ostal vsaj še en dan, vsaj
še en dan!“

„Ne žaluj, ljuba Ana! Žalovanje nič ne pomaga. Morebiti se vrnem
prej, kakor upava. Ne pade vsak. Morebiti me pošljejo kam za fronto.“

Vedela je dobro, da sam ne verjame, kar govori njej v tolažbo.
Takega korenjaka naj bi obdržali v zaledju?

„Ne jokaj se, Ana, lepo te prosim!“ Ujel je njeno trepetajočo
malo roko.

„Ne bom se več jokala, Martin!“ je obetala in siloma goltala
solze. „Molila bom — mogoče da bo kmalu mir, ah, mir!“ Nasmehnil

---

[22]

se ji je lepi obraz, nasmehnile so se njene solzne oči. Tedaj se je
zbudil Janko.

„Ali bo lepo, ko se vrnem! Ali bomo veseli takrat!“

„Ali bo lepo!“ je vzkliknil dečko. „Kadar pride tata, se popeljeva
daleč daleč tja v Gorico, da mi kupi novega konja! Kajne,
tata?“

„Še dva ti kupim!“

„O — kar dva! Dva lepa belčka, kaj, tata?“

V nemi žalosti je gledala predse. Polagoma se je nekoliko pomirila.
Iz vdanih oči je sijalo upanje.

Konj je potegnil močneje. Oddaleč se je čulo ukanje in petje.
Ana zagleda postajo in se zgane. Iznova oživi bolest in bojazen. Voz
se ustavi pod oprašenim kostanjem. Luka priveže vranca k deblu.
Neprijetno zaudarja po premogovem dimu.

Na postaji mrgoli potrjenih mož in fantov, ki morajo h kadru,
ter njihovih prijateljev in sorodnikov. Ukajo, vriskajo, pojo, kriče, se
šalijo, smejajo. Toda ta smeh ponajveč ne prihaja od srca, to veselje
je navidezno, prisiljeno. Vsi čutijo to dobro in se pogledujejo s čudnimi,
negotovimi pogledi, kakor v zadregi. Vsi so okrašeni s pisanimi
šopki in slovenskimi trakovi. Njih obrazi rde od razburjenosti, od
pijače, kaje in kričanja. Brkat mož igra na harmoniko. Izza ovinka,
izza zelenega drevja se dimi in vije teman oblak kakor črna
zastava.

„Že gre!“ se glasi po množici. Potrjenci vzamejo vsak svoj kovčeg
in stopijo bliže tiru. Hripavo zažvižga vlak.

Obupna žalost duši Ano tem huje, čimbolj se bliža strašni trenutek
ločitve. Vsa kri ji sili k srcu, hladna roka pritiska robec na trepetajoče
ustne, ki prihaja iz njih zastonj zadržavano ječanje.

Vlak prigrmi, zahrope in se ustavi.

„Zbogom, Ana!“ izpregovori Martin s hripavim, toda odločnim
glasom in ji stiska roko.

„Oh, Martin! Martin!“ Težko, z veliko muko jeclja te besede in
upre vanj žareče oči. Burno se ji dvigajo prsi, vsa se trese. Jokaje
se mu oklene okoli vratu; strastno objame moža in ga poljubi. Tudi
Janko, videč materino žalost, jame točiti solze.

Martin se rahlo oprosti iz Aninih rok, dvigne sinka k sebi in ga
poljubi. „Le priden bodi zmerom, Janko, in lepo ubogaj mamo!“ Nato
se obrne k Luki: „Zdravi mi ostanite, dragi sosed! Ostanite nam zvest
prijatelj in pomagajte pri nas, ko mene ne bo!“

„Le v Boga zaupaj, ljubi moj Martin! Kakor je božja volja, tako
naj bo! Pomagal bom že, kar bom mogel. Da se kmalu spet vidimo
zdravi in pa bolj veseli! Kakor je božja volja ...“

Ana, smrtno bleda, poda še enkrat možu roko.

---

[23]

„Zbogom, Ana! Varuj mi sina! Zbogom!“ Nato skoči s kovčegom
na vlak. Žena ga zagleda pri oknu. „Pazi na sina ...“ Druge njegove
besede pogoltne hrušč, kričanje, ukanje, klici, piski, jok.

Vlak potegne. Roke mahajo. Robci vihrajo. Fantje zavriskajo,
zapojo. Živio! Zbogom! Živiooo! Živio, živio!“ Žalostno zažvižga stroj,
žalostno odmeva od gora. Škripajoč, hropeč in bobneč drdra vlak
proti jutranji strani.

Silna žalost trga Ani srce. Kakor v omotici gleda skozi solze
dolgi črni vlak, vidi nad črno pošastjo belega angela, tihega smrtnega
angela.

III.

Dan umira. Oblaki gore.

Na klopi pod trtami sedi Novakova Ana z bolnim Jankom v naročju;
poslavljata se od domačega kraja.

Od Krna do morja poka in treska neprenehoma, bobni in grmi,
kakor bi premikalo in podiralo gorovja. Od morja do Krna divja šesta
soška bitka. Bičano ozračje podrhtava, vrata in okna brne.

Trudna naslanja mlada žena vročo glavo ob-hladni zid. Kako
daleč se ji zde dnevi kratke sreče! Njene lepe oči gledajo otožno proti
Gorici — prej prekrasnemu biseru jugoslovanskih mest, zdaj žalujoči
razvalini — gledajo proti sovražnim in sovraženim goram, kjer se
dvigajo dim in umazani oblaki.

Po dolgih mesecih, polnih toge in koprnenja, polnih mučne negotovosti
in mučnega pričakovanja, ji je vendar zasijalo solnce veselja
v mračno dušo. Pred dobrim mesecem ji je pisal Martin od italijanske
fronte: „Kmalu prídem za par tednov domov na dopust ... Ljuba
Ana, varuj najinega sina!“ Jokala je od veselja. Mali Janko je vriskal
in skakal; komaj je čakal, da vendar že pride tata.

Pred dvema dnevoma pa je prejela preprosto belo dopisnico:
„Korporal Novak Martin ... pehotnega polka je padel dne ... avgusta
1916 pri Sveti gori in je pokopan na vojaškem pokopališču pri Solkanu.
C. in kr. vojni kurat ...“

Takrat ji je bilo, kakor da je strela udarila vanjo! Omamljena je
tavala po hiši in ječala bolestno kakor v divjih sanjah. Naposled se
ji je ulil lajšalni vir iz pekočih oči.

„Varuj mi sina!“

Nikomur ni razodela strašne novice; bala se je, da nebi bolni
sinko od drugih zvedel o smrti tako težko pričakovanega očeta.

Nad sabo zasliši brnenje. Pod temnovišnjevim nebom, visoko nad
njo, plove italijansko letalo kakor srebrn metulj proti Beneškemu.

Dan ugaša. Umirajočemu svetijo dolgi večerni oblaki, velikanske
plamenice. Še enkrat se ozre mlada vdova po ljubljeni krajini, vzdihne

---

[24]

in se vrne z Jankom v hišo. Prazna je soba. Davi je nenadoma prišel
strog ukaz: Še danes mora vse odtod. Kar se ji je zdelo vredno, je
skrila v globoki kleti. Goved in konja je že davno prodala vojakom.

„Mama, kdaj pride tata?“

Kakor nož ji režejo otrokove besede v srce.

„Nocoj se odpeljeva, Janko!“

„K tati? Ali bo lepo!“

Slabotna sirota se trudno nasmehne. Silovit kašelj pretresa mlado
telesce.

Pri oknu se pokaže bradati sosed Luka. „Pojdimo, Novakova, ko
nam ne kaže drugače. Saj ... noč bo jasná, pot suha. Prav prijetno
bomo popotovali.“

Ob zapadnem gorovju tipa jarka svetloba žarometova. Rumenozelena
raketa švigne visoko proti nebu in pade, kakor bi se utrnila
zvezdica. Tudi noč prižiga svoje luči. Težko stopa Ana z bolnim
otrokom, ki sam ne more več hoditi. Luka, otovorjen s polnim oprtnikom
in culicami, nosi razen svoje prtljage tudi Anino.

„Ali je hudo težko, Luka?“

„No, bo že, bo že. Bomo pa bolje spali. Veterpihlja; ne bo nam
vroče. Le škoda, da smo morali toliko pustiti. Žandarja sta priganjala
— konja pa nikjer nobenega.“

Zavijeta jo okoli domače cerkve. Lični benečanski zvonik zeva
razklan; nagnjen se naslanja ob sosednji zid kakor smrtno ranjen
vojak. Dve hiši sta razrušeni po bombah sovražnih letalcev. Na cesti
leži kamenje, steklo, omet, les; opeka gleda iz zevajočega zidovja ko
krvavo meso iz rane.

Brez konca in kraja se dozdeva Ani pot do železnične postaje.
Mimo napol porušenih vaši hodita, mimo izumrlih sel, mimo odklanih
in okleščenih dreves. Tuintam se vidi star očka ali stara mamica, ki
navzlic vsemu noče zapustili rojstnega doma, češ, saj tako ne bom
dolgo več, naj vsaj doma umrjem! Trdo udarjajo Lukovi podkovani
čevlji ob cesto in njegovi težki koraki odmevajo ob zapuščenih praznih
domovih. Ob oknih vise mrtvi nageljni, mrtev rožmarín.

Na travniku počiva četa trudnih vojakov. Mimo njiju gre dolga
vrsta voz z ranjenci. Kmalu nato srečata še daljšo vrsto težko otovorjenih
prašnih voz, pokritih z zelenjem. Kolesa škripljejo, orožje
žvenketa, Bošnjaki pojo svoje divježalostne pesmi. Ana se spominja,
kako se je pred dobrim letom vozila z možem po tej poti.

Polagoma doideta druge begunce. Nekateri vlečejo vozičke, v
naglici in splošni zmedi naložene s potrebnimi pa tudi docela nepotrebnimi
stvarmi. Čimbolj se bližata postaji, tem več je teh sotrpinov.

Na malem kolodvoru in okoli njega se gnete pisana množica
pregnanih siromakov. Nekateri, utrujeni po dolgem potu, sede kar na

---

[25]

tleh med culami in cunjami, med vozički, jerbasi in košarami. Gladni
in zaspaní otroci v raztrganih umazanih oblekah se jokajo in kriče,
matere in starci jih mirijo in tolažijo. Nekateri, razjarjeni nad neusmiljeno
usodo, se prepirajo med sabo, drugi molijo, zopet drugi se živo
pogovarjajo o sovražnih letalih, o poškodovanih domovih, o uničenih
poljih in vinogradih, o pomanjkanju, o begunskih taboriščih štajerskih
in nižeavstrijskih. Nekateri pa zro obupno v daljavo kakor v neizmerno
praznino. Iz vseh teh oči tli in žari tiha, toda težka obtožba.

Počasi se pripelje dolg tovorni vlak. Polagoma se porazdele po
sajastih vozovih in se odpeljejo proti izhodu. Nikjer ni nobene lúči v
nobenem vozu. Skozi odprta vrata sije mesečina na bedne postave
in usehla lica. Enakomerno pojo železne strune pesem popotno. Janko
spava. Shujšani bledi obrazek mu je miren. Mrzla sapa se zaganja v
odprte vagone.

Vlak je čimdalje bolj poln; v njem so begunci iz Gorice, Solkana,
Mirna, Šempetra, Vrtojbe, Bilj, Renč ... Proti jutru odpove stroj.
Šele popoldne morejo zopet dalje. Medpotoma srečajo vlake z vojaki
in vlake z rdečim križem.

„No, Luka, ali vam je tudi danes vse prav?“ vpraša proti večeru
godrnjava starka in zazeha.

„I zakaj pa ne, Jera? Saj se peljemo, pa še zastonj. Zadovoljni
moramo biti. Kdor ni zadovoljen, je slabe volje. In kaj nam pomaga,
če prodajamo žalost?“

„Ali se vam nič ne toži po domu?“

„E — že, ne rečem, da ne. Ma — bomo videli vsaj kaj sveta in
vedeli kaj povedati, ljuba teta! Zdaj je ves svet naš dom.“

Sitna nerga Jera, jezna, da jo stari Luka imenuje teto, se grdo
namrda in zabavlja: „Če bi ga pekli na ražnju, pa bi bil modri Luka
tudi zadovoljen, češ, da se vsaj ne prehladi! Ves svet je naš dom,
kajpa, ko vendar ne smemo drugam, kakor tja, kamor nas škrici
porinejo.“

Uborni popotniki pozabijo za hipec svoje gorje in se vesele modrosti
zadovoljnega filozofa; on pa mirno uživa njihove dobre in slabe
dovtipe in se tiho muza.

Ana ždi nepremično; ne govori z nikomer.

„Glejte, kako je ošabna!“ mrmra jezična godrnjulja Jera in zazeha
iznova.

Ponoči se ustavi vlak na kranjski postaji. Od poslopja lije jarka
svetloba v vagon. Mali Janko se prebudi. Oči mu sevajo v pojemajočem
žaru. Glas mu je hripav.

„Mama, mama! Tata je prišel domov ... O kako je lep! Písane
cvetlíce in trakove ima na klobuku, ali vse lepše kakor takrat, ko je

---

[26]

moral na vojsko. A ga ne vidite?“ Drgetajoča mati se skloni niže
k otroku.

„Poljubil me je, oh, mamica, tata je tako mrzel! Kaj je rekel:
Zdaj ostaneva zmerom skupaj! Tebe pa ni bilo nikjer. Klicala sva,
iskala ... Tema je taka! Strah me je ... Mama ...“

Ustne se mu premikajo, toda glas zastaja in umolkne.

Vlak hrope in drdra dalje v tiho noč. Popotniki spe, kimajo. V
medli mesečini so obrazi sivi, kakor mrtvi. Mrzla sapa piha v odprti
voz. Prestrašena motri mlada mati pretvarjeni obrazek Jankov, njegove
vdrte oči, trpeče poteze. Strahoma čuti pretečo tujo silo, kateri ne
more ubežati. Še enkrat dvigne umirajoče dete glavico in zatrepeta.
Mati se pripogne niže: male prsi ne dihajo več. Kakor okamenela
gleda na malega mrliča.

Izgubljeno vse: mož, sin, dom ... Duša se ji vije v neznosnih
mukah.

„Umrlo ji je,“ godrnja Jera. „Niti ene solze nima za malo siroto.
Taka mati! Menda je celo vesela, da se ga kmalu iznebi.“

Ana ne sliši, ne vidi nič; objema jo noč omedlevice. Rdeča
ruta ji polzne raz glavo, črni lasje se razvijajo po plečih.

Vlak obstane v Ljubljani. Begunci hite k baraki, kjer dele dame
Rdečega križa kuhano mleko, kavo, čaj in kruh. Ana se zave, si mane
oči, zavrisne. Mahoma plane pokoncu in skoči iz vagona. V njenih
srepih očeh plapolajo plameni blaznosti.

„Kje je moj sin, moj Janko? Lepò vas prosim, usmilite se ...“

Na nebu trepetajo zvezde ko nahodene kresnice in sredi srebrnkaste
megle drgeta zlata luna. Ob dolgem temnem vlaku bega vitka
mlada begunka.

„Zakaj ste mi vzeli moža? Zakaj ste mi vzeli sina?“ Razpleteni
krasni lasje ji vihrajo v nočni sapi in strahoten ogenj gori v njenih
praznih očeh, ki iščejo sina in moža. Včasi se divje zasmeja. Kdor
sliši ta grozni blazni smeh, vsakega presune do mozga.

Izza ogala prihaja stari Luka, za njim pa službujoči vojaški
zdravnik in dva moža Rdečega križa.