Gozdna romanca

Meško, Ksaver

1900

Kazalo po straneh

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18

»Kuku ... kuku ... kuku ...«

V gozdu kuka kukavica ...

V prirodi je pomlad, čas cvetja, čas kipečega
življenja, čas veselja, čas ljubezni.

Vse živi, vse cvete, vse diha krepkost, svežost.
Ves gozd kar drhti v bujni moči, v mogočnem
življenju.

Listje, sevajoče v onem čudovitonežnem zelenju
prve pomladi, šušti slovesen slavospev oživljajočim
žarkom solnčnim, ki v mogočnih valovih lijejo
raz nebes smehljajoči se svod, noseč s seboj življenje,
zdravje, veselje.

In vrhovi šume kakor omamljeni od toplote
tega morja žarkov, ki se valovi nad gozdom in v
gozdu, in ki se v njem koplje kakor v viru življenja
vsa priroda, ves gozd. In ti žarki s čudovito
močjo prelivajo sokove po neštetih vitrah in žilicah
debel, vej in vršičkov ...

In skrite v gostem zelenju vej in vrhov pojo
ptice — pojo kakor bi od veselja in zadivljenja
nad prirodno krasoto ne mogle utihniti, se ne
odpočiti ...

Vmes pa glasno kuka kukavica ...

Ah, to kukanje kukavice, pomladi znanivke,
to petje ptičjih zborov, to suštenje listja, to slovesno
šumenje gozdnih vrhov ... ah, vse to življenje,
kako krasno, kako veličastno je! —

Lenici — logarjevi hčerki — pa vsa ta krasota,
vse to bujno, kipeče življenje izvablja leškeče solze
na bledo lice.

Na bledo lice — in upadlo je to lice. Poprej
tako prožno in odsevajoče v oni čudoviti rumenkasto
navdahnjeni rdečici, ki jo vidimo na zrelih breskvah,
dokler se jih še nihče ni doteknil, je sedaj to
skladno ličece suho, in koža je prozorna, in modre
žile jasno prosevajo skozi njo.

Ah, logarjeva Lenica je bolna, nevarno bolna ...
In Lenica ve, Lenica čuti, da je bolna, prav
nevarno bolna. A Lenica upa, da spet ozdravi ...
pomlad, ta čudovita nepopisna pomlad jo ozdravi,
prirode novo, kipeče življenje tudi v njeno oslabelo
telesce vlije novih moči, novega življenja.
In zato poseda Lenica dan na dan pred hišo
ter se naslaja in opaja s svežim, balzamičnim
gozdnim vzduhom, ker v tem zraku je zdravje, je
življenje ...

Lenica upa — in ta up razlija čez vso prirodo
krog nje neko čudovito, fantastično poezijo.
Vsa priroda ji govori v živi govorici, vsa priroda
jo tolaži. Gozd, njen stari znanec, njen ljubljenec,
ji šumi mogočno simfonijo o zdravju, o veselju, o
mladosti in radosti ... In ptice jo pozdravljajo —
svojo prijateljico, svojo negovavko, svojo ljubljenko.

Čuj, ali se ne glasi njih spev kakor spev o zdravju,
o življenju? ... In kukavica kuka ... kuka ...
kakor nekdaj, kakor lani — v njene ljubezni pomladi
... Tiho — ali ji ne govori o prošli ljubavi,
o minuli sreči ...?

Ah, ta lanska pomlad, ah, ta prva ljubezen!
Ne ... Lenica ne bo več živela! Lenica kmalu
umre! —

Ta čut ji prevzame dušo vsakokrat, ko se
spomni svoje ljubezni. Saj za rano, ki jo zadene
srcu nesrečna ljubezen, ni leka — tako vsaj meni
stara oglarjeva Urša. In Urša ve mnogo ...

Ah, pridejo hipi — in često prihajajo — ko
Lenica jasno čuti in spoznava, da bo kmalu umrla.
V takih trenutkih ji vsa priroda s svojim kipečim

življenjem govori le o smrti, gozd ji šušti o smrti,
penica ji poje o smrti, ves gozdni koncert se glasi
kakor mrliška pesem, življenja večerni spev — poslavljajoč
se od sveta, uspavajoč jo v večne sanje ...

In tedaj se Lenici dozdeva, da že čuti, kako
ji ginejo moči, kako ji ugaša življenja luč, in na
njene solzne oči lega zelenkasto se lesketajoča noč
na njeno srce pa pada čudna zaspanost in duša
njena se pogreza v nekak topel sen ...

Ah, za nesrečno ljubezen ni leka! ... In zato-
Lenica umira! —

V gozdu pa kuka kukavica, — nemara ista,
ki je lani kukala njeni ljubezni, kipeči sreči njeni ...

* * *

V gozdu kuka kukavica, pomladi znanivka. A
Lenici bo znanivka smrti.

Ah, kako vse drugače je kukala lani! In kako
vsa drugačna je bila prošla pomlad — njene prve
ljubezni pomlad ...

Da, to je bila res prelestna vesna — vsaj Lenici
se dozdeva, da poprej nikdar ni doživela take.
V gozdu je kukala kukavica, pomladi glasna
znanivka, in ptičji zbori so peli tako prekrasno, da
je Lenica dostikrat kje v gozdni tmini sedla na
mehko blazinico mahovo ter zaplakala in zaihtela ...

Ah, njena duša je ihtela od sreče prve ljubezni ...
V ozračju pa je nekaj drhtelo in zvenelo, kakor
bi se nekje v nevidnih daljavah, nekje v neizmernih
vsemirskih sferah zadeval lahen zefir ob tanke in
nežne srebrne strune ... No, nemara pozvanjajo
kje bajni zlati zvončki — nemara kje globoko v
gozdovih igrajo lični palčki z demantnimi šojami,
in teh zvonki glasovi plavajo po ozračju, zvene,
brne, drhte ... pojemajo in kipe ... Ah, nemara
pa se smejejo kje v temnih lesih gozdne vile, in njih
srebrnozvočni smeh raznaša zefir po vsemiru ...

Mogoče tudi, da pojo v višavah angelski zbori. In
njih skrivnostni aleluja plove v tihih, lahno se zibajočih
akordih čez vrhove gozdov ... in les
zavzet posluša nadzemske glasove, in vrhovi se

spoštljivo klanjajo, in listje se zdaj in zdaj kakor
omamljeno zaziblje, zadrhti kakor v nejasni slutnji
nekaj velikega in mogočnega, zašušti, završi ...

In vrhovi se spet dvignejo, listje umolkne —
vse posluša, vse strmi ... oni tanki glasovi pa se
venomer v drhtečih valovih zibljejo in prelijajo v
vsemiru ... vse ozračje zveni, brni, poje ...

Vse to je odmevalo v mladem srcu Leničinem.
To srce se je naslajalo s poezijo te divne pomladi
— in opajalo se je s pomladno poezijo prve
ljubavi ...

Tako je bilo lani ...

No, res, sedaj se ji dozdeva vse to kakor
čarna pravljica iz nekega drugega, lepšega sveta,
ali kakor kaka z mehko gozdno poezijo pretkana
pripovedka iz romantičnega srednjega veka, izza
katerega je brala nekaj tako čudovitih, malone
bajnih povesti, ki ji jih je oča prinašal iz gradu ...

Ah, s kako bridkostjo, s kako srčno bolestjo se
sedaj spominja vsega tega!

V prvi pomladi je bilo, in v gozdu je ravnokar
zakukala kukavica.

Tedaj je prišel v grad neki sorodnik grofov.
Grof, ki mu je Leničin oča služil, je bil že star,
tih in je živel sam zase. Sorodnik — grof mu je
bil stari stric — pa je bil mlad in lep in je ljubil
zabavo in življenje. Posebno je ljubil tudi lov. Tako
vsaj je pravil Lenici oča. Ta ji je nekega dne tudi
javil, da bode kmalu v teh tihih gozdovih, kjer se
je tuintam oglasila le logarjeva puška, velik lov, h
kateremu je mladi gospod povabil mnogo odlične
gospode.

In res je bilo tako ... Mirni, sanjajoči gozdovi
so naenkrat oživeli. V mistični dremoti gostega
smerečja so prežali lovci s smrtonosnimi puškami,
po vseh koncih in krajih je zvenelo lajanje psov,
vsepovsodi so odmevali kriki gonjačev, streli in
njih jeki so grmeli nad prestrašeno trepetajočimi
vrhovi ...

Lenica je sedela pred domom ter prisluškavala
tej gonji.

Ob ograji vrtni je cvetel bezeg ter širil v
vsem obližju svoj krepki vonj. Ob vratih hišice pa
so zamišljeno, kakor zibaje se v sanjah, trepetali
lističi divje trte, ki se je vila po steni gor do oken
nadstropja ter ovijala in prepregala še lični leseni
balkon.

Tukaj je bilo vse tako mirno, idilično — v
gozdu pa je zvenel šum, so grmele puške.
Ptičice danes niso pele, niti kukavica ni kukala.
Vse se je poskrilo, vse je umolknilo v strahu
pred smrtjo in pred nirvano ...

Lenici je bilo nekako težko, da so prišli ti
tuji ljudje semkaj v te pokojne lesove, da motijo
gozdni mir in brez usmiljenja preganjajo in pobijajo
gozdne prebivavce. Res, časih jih pobija tudi njen
oča! A to je njegov kruh, to zahteva njegova
služba. Ti tujci pa — kar za zabavo more nedolžne
živalce!

Res, huda je bila na nje ...

In ko je premišljevala, kak strah počutijo pač
sedaj zajci in srne in kako se trepetaje skrivajo v
temnih vrhovih zbegane ptice, je prišel krog ogla
mlad lovec. Zapazila gaje šele, ko je stal že pred njo.
Vsa se je vznemirila, ko jo je pozdravil. Oči
je povesila. Lovec se je ustavil pred njo. In Lenica
je čutila, kako se njegov pogled upira v njo.

In zaželela si je, da bi postala nevidna, ali pa
da bi mogla kam zbežati, kamor ne bi mogel tujec
za njo. Za hip ji je šinila v glavo misel, da se tudi
ona mora na vsak način skriti, ker je ta mož njej
ravno tako nevaren kakor kaki srni. En trenutek
je mislila to, a ni vedela, ali misli prav ali ne ...
A kako naj zbeži in kam naj beži! Ni bilo več
mogoče ... bila je ujeta, zaplenjena ...

Mlad lovec je prisedel k njej na klop. In njej
je postajalo še teže in tako vroče. Srčece ji je
zastajalo, in v očeh so ji zalesketale solze. Zaplakala
bi ...

On pa ji je nekaj govoril. Nekaj jo je prašal. A
ona ni odgovorila. Niti razumela ni prav, kaj da jo
praša, dasi je govoril slovenski z nekim tujim narečjem.

A on zaradi njene zadrege in njenega molka
ni bil užaljen. Govoril ji je še dalje. In govoril je
tako nežno in ljubeznivo.

In Lenici čez malo časa drobnega srčeca ni
več stiskal oni prvotni strah. Dihala je prosteje, a
vendar hitro in nekako vzburjeno. Na rdeča usteca
ji je polagoma vzplaval nasmehljaj ... Njene duše
se je doteknilo nekaj skrivnostnega, in ta duša je
zadrhtela v neki sladki slutnji ... In Lenica nič
več ni mislila na beg.

In naposled je dvignila tudi oči. In iz teh očesec
je odsevalo nekaj kakor tiho blaženstvo.
In lovec je uprl v njene žametne oči svoje
vroče. In nasmejal seje in privil se tesneje k devi ...

V gozdu — nekje nedaleč od logarjeve hiše
— pa je prav tedaj zakukala kukavica, dva, trikrat,
— hitro, zamolklo, zbegano. Bog ve, ali je hotela
Lenico svariti, ali ji je hotela zaklicati, naj ne posluša
laskanja grofovega, naj ne veruje njegovim
sladkim besedam, naj ga pahne od sebe, naj iztrga
drhtečo svojo roko iz njegove, naj zavpije, naj kličepomoči,
naj uide v hišo, naj zbeži liki plašna srna
v temni les ... ali ji je govorila kukavica to?

Ali pa se je le pošalila z njo, da tako vestno,
tako vdano posluša mladega lovca, ali se je norčevala
iz Lenice, ker se mu smehlja, ker mu prepušča,
brezodporno svojo mehko roko ...?

Ali pa je nemara zapela porodno pesem njeni
mladi ljubezni? — Ah, ta pesem je bila kratka,
bila je žalostna in trpka. A Lenica tedaj ni slutila,
da bode kratka tudi ljubezen mladega kavalirja, da
bode trpek in žalosten njen konec ... ah, ona dotedaj
ni poznala ljubezni in usode njene ...

* * *

In potem je prihajal često ...

Očeta Leničinega so sedaj večkrat klicali v grad.
Pošiljali so ga po opravkih zdaj sem, zdaj tja ... In
tedaj je Lenica bivala doma sama z velikim Čuvajem,
ki jo je varoval bolje kakor sam oča, in ki bi na
njen mig raztrgal vsakega tujca.

A mlademu grajskemu gospodu, ki je o dnevih,
ko logarja ni bilo doma, prihajal v malo hišico
sredi gozda, ni storil kaj žalega. Videl je, da ga
Lenica sprejema z radostjo, da ga vsakokrat pričakuje
že tako težko, s takim koprnenjem in drhtenjem.
A ko je prišel, je bila vsa srečna. Govorila je
tako veselo in smejala se tako zvonko, kakor bi
zvonili srebrni zvončki ...

Ah — ko se Lenica spominja onih hipov, ko
sta se tako ljubila! ...

Kako ji je tedaj burno utripalo srce od nepopisne
sreče in radosti! ... In vrhovi gozdov so
jima šumeli veličastno simfonijo večne ljubezni, in
zbori gozdnih pevcev so peli o vedno mladi ljubezni
... in vsa priroda je dihala ljubezen in vsemir
je drhtel kakor zavzet ob velikem čudu ljubezni ...

V gozdu pa jima je kukala kukavica ... neprestano,
enakomerno, veselo ... In tudi njena
pesem se je glasila kakor pesem o zvesti ljubezni,
o večni pomladi ...

* * *

Grofič bi prihajal v logarjevo hišo tudi, ko bi
bil logar navzočen. On se starca ni bal — »Sluga
je« — je pomišljal pri sebi. A Lenica ga je preprosila,
da o takih dneh naj ne prihaja. Neka temna
slutnja ji je pravila, da bi oča ne videl rad obiskov
grajskega gospoda, obiskov namreč, ki bi bili namenjeni
le njej.

No, navzlic temu je otec polagoma nekaj zaslutil.
Jel je spoznavati, umevati.

In logar se ni veselil te ljubavi. Njemu je to
spoznanje zresnilo lice, omračilo čelo.
Logar je bil že star. In poznal je gospodo.
In zato je trepetal za hčerko. Drugi vzrok njegove
žalosti pa je bila bridka zavest, da mu vsaka ljubezen
do tretjega bitja hčerko odtujuje, da mu taka
ljubezen vzame boljši del njene duše ter ga da
drugemu, tujemu možu ... In to ga je bolelo, ker
Lenica je bila njegova edina ljubezen, njegovo
edino veselje. Njegovo življenje je bilo tesno spojeno

z njenim, njegova duša je nekako živela v
njeni, je bila nekako del njene. In mož je čutil,
da bi bilo zlo zanj, če bi kdo te dve duši razločil, če
bi kdo Leničino odtrgal od njegove ...

A vendar z Lenico ni mogel govoriti o njeni
ljubezni. Ni je izpraševal. Preveč jo je ljubil, da bi
jo žalil. In to je vedel, da bi jo s takimi prašanji
razžalpstil. Tudi je ni svaril.

Čutil je sicer, da bi bila njegova dolžnost, da
ji pokaže nevarnost, ki ji preti. A ta krepki starec
ni imel dovolj duševne energije, da bi resno in
odločno govoril z ljubljeno hčerko.

A njegove oči so ji glasno govorile. Jasno in
razločno ji je govoril njegov žalostni obraz, in njegov
molk ji je bil uničujoč ukor.

Gube na licu očetovem so postajale številnejše
in globokejše — in ah, Lenica je čutila, da mu jih
riše in začrtava ona, ljubezen njena.

In njena duša je plakala. A ta duša ni bila
več vsa njena, ampak mladega graščaka. In zato se
ni mogla več odločiti, da spet izbriše, kar je začrtala
v obraz očetov. Ni imela več dovolj moči, da
ozdravi dušo njegovo.

Da, ta duša je bila bolna. O tej bolezni so
pričali kratki, zdaj žalostni, zdaj obupni, časih celo
nekako zlovoljni nasmehi očetovi. O tej bolezni ji
je govorilo njegovo oko, ki se je časih tako zamišljeno
uprlo v njo — a večinoma je blodilo nekje v
nedoločni daljavi — kakor brez smotra, ali kakor
bi mož nekje v vzduhu iskalv nečesar, kar pa ne
more zaslediti, ne ugledati. časih je postalo oko
njegovo popolnoma mrtvo, neobčutljivo, časih pa je
spet z vročim koprnenjem in mladeniško ognjevitostjo
blodilo nad šumami, v modrobelkaste daljave.

Ah, hrepenelo je pač po prejšnjih dneh, hrepenelo
po nedeljeni ljubezni Leničini ...

Govoril je s hčerko manj. A govoril je z njo
še ljubezniveje, še mehkeje kakor poprej. Le časih
so zazveneli iz njegove govorice neki čudno trdi
zvoki; tuintam je kako besedo, kak stavek izrekel
s skoro sovražnim naglasom ... A dozdevalo se je,

da se to ne dotika nje, ker njegovo oko se je v
takih hipih s še večjo ljubeznijo uprlo v njo — za
hip, v prihodnjem trenutku pa je spet nemirno zablodilo
v daljavo ... Črte ob ustih pa so mu strepetavale
kakor od žalosti in razburjenosti.

Le enkrat — na dan smrti njegove žene in
matere Leničine — ko so ga spomini na preteklost
in pogled v sedanjost posebno raztužili, je poljubil
hčerko na čelo ter ji nežno in proseče dejal:

»Lenica, dete moje — varuj se!«

Pogledala mu je v oči, zalite s solzami. In
umevala ga je.

Da bi mu ne bilo treba več govoriti s hčerko,
je logar odšel iz sobe. Lenica pa je sedla na stol
ob oknu ter bridko zaplakala ...

Nekoč ju je zasačil, ko sta se za hišo poslavljala.
Videl je, da sta se poljubila.

Mož je zatrepetal. Stopil je za en korak naprej
— naglo, razburjen ... A hipoma se je premislil.

Hotel se je obrniti, vrniti. A čutil je, da ne more,
da ga zapuščajo duševne in telesne moči ... Naslonil
se je ob ogel.

Grof in hčerka sta ga opazila. Graščak je
naglo izginil v gozd. Lenica pa je obstala na mestu.
Bilo jo je sram in nekako instinktivno je čutila bol
očetovo — njena duša je še bila v zvezi z njegovo.
Otec je molčal. Ni besedice ni izpregovoril. To
je Lenico morilo.

Opotekla se je proti njemu. Glasno je zaihtela ...

»Očka ... dragi očka ...!«

Za hip so se starcu zaiskrilevoči. A kaj jih je
razžarilo — kdo bi vedel ... Čez obraz mu je
švignilo nekaj kakor blisk — hitro, nerazjasnivo ...

Ali je bila bol, ali veselje, ali up, da jo nemara v
tem trenutku spet pridobi za se — ali je bila jeza
in gnev, da njegova hčerka razen njega more še
koga ljubiti, ali je bilo sočutje z njeno boljo ...
Bog ve, ki gleda v srca človeška ...

A to je trajalo le trenutek. Prihodnji hip pa
se je starec obrnil in tiho odšel v gozd ...

* * *

Ah, v gozdni hišici ni bilo več sreče. Prva
ljubezen Leničina je bila pomešana s pelinom in je
rodila le solze.

Ranila je srce očetovo in njeno.

Lenica ni mogla popolnoma umevati, zakaj da
očeta njena ljubezen tako vznemirja in žalosti. Z
nekim otroku prirode prirojenim instinktom je sicer
slutila že v začetku, da bi otec te ljubezni ne bil
bas vesel. Dasi ni poznala življenja, je vendar vedela
in spoznavala, da loči velik prepad njo in
graščaka. A saj ni ona iskala njegove ljubezni,
ampak on njene! In zato ni mnogo razmišljala o
velikem razločku, ampak mu je brez pomislekov
vračala njegovo ljubav ... Vsa njena duša je gorela
zanj, drhtela po njem, razmišljala o njem ...

Ah, Lenica ni vedela, kaj je gosposka ljubav,
kaj je ljubezen »za zabavo, za kratek čas«. In zato
ni umevala svojega očeta.

In dozdevalo se ji je, kakor bi ji oča zavidal
njeno srečo, kakor bi jo šiloma oviral v sreči ...
In v njeni mladi duši so se rodili dvomi, domnevanja.
Pričeli so se boji, ki so razjedali mlado
njeno življenje.

Ah, koliko dni je preživela z bolno dušo, plakajoča
ob pogledu na molčečega očeta, obenem pa
drhteča po mladem graščaku! Ah, koliko noči je
preplakala brez pokoja in spanja! —

* * *

Logar pa je bil vedno redkobesednejši. In vsak
novi dan ga je vidno staral ...

Cele popoldneve in tihe večere je posedal na
klopici pred hišo. Zamišljen je strmel tja v gozd,
ali pa se zagledal gor v sinji nebesni svod, v neba
bežeče ptice, v fantastične skupine oblakov.

Kaj je pač iskal tam gori — nemara srčni mir,
ki mu je odhitel nekam, in ni vedel kam ... nemara
prejšnjo tiho srečo, ki se je raztopila v nič,
kakor se razblinjajo v nič oblaki tam gori v sferskih
višavah ... Drugekrati si je spet zakril oči z

osušenimi rokami. Ni mogel ničesar gledati, hotel
je biti sam s svojo dušo.

In tedaj je duša njegova prisluškavala šuštenju
gozda, prisluškavala je, kako vrhovi zdihajo, kako
plakajo — on je slišal v njih šumenju le težke zdihe,
le bridek plač.

Ah, gozd, prijatelj njegov, v katerem je preživel
malone vse življenje, v katerem se je postaral —
ah, ta ga umeva, ta mu je ostal še zvest, vdan ...

In z gozdom je zdihala njegova duša, z gozdom
je plakala — plakala zaradi temne usode dragega
deteta ...

Kukavica pa ni več kukala v gozdu ...

* * *

V gozdu že davno več ne kuka kukavica —
že davno je utihnila, že davno je zapustila te šume,
te lesove ...

V lesih vijejo jesenske vihre. Cvileč se lovijo
viharja valovi ob vejah, raz katere odpada orumenelo
listje.

Gozd postaja žalosten, otožen — gozd umira ...
In ljubav je umrla! — Mladi graščak že nekaj
časa ni več zahajal k logarjevi hiši. Nekega dne
pa je dekla iz grada javila Lenici, da je mladi
gospod odpotoval. Zimo preživi v mestu. Ali se vrne
na pomlad, ni znano.

Lenica je mirno poslušala zgovorno deklo. Dozdevalo
se ji je, da ta ve o njeni ljubezni ter ji
vse to pripoveduje le, da jo muči. No, Lenica ji
tega niti zamerila ni. Čemu? Saj vendar vse to ni
imelo za njo nikakega pomena, kakor za njo vobče
nima nič več pomena. Ves svet je hipoma postal
za njo pust in prazen in brezpomemben.

Lenica je slišala le suhoparno poročilo, le žalostno
vest.

V prvem hipu ji je prevzela vso dušo le ena
misel: »Brez slovesa je odšel!«

Ko pa je bila sama s seboj, ko je začela govoriti
s svojim srcem in dušo svojo, je začutila
veliko pekočo bol. Zadrhtela je. Da bi se ne zgrudila,

se je naslonila ob staro bukev. Dolgo je molče
slonela ob nekoliko vlažnem deblu.

Torej vendar! Kar je slutila že dalj časa, česar
se je tako bala, in česar njena duša vendar ni
mogla verovati, to se je uresničilo: on jo je pozabil,
zapustil!

Ah, on, ki je hrepenela po njem zadnji čas
bolj kakor kdaj poprej, on, ki ga je z drhtečo
dušo pričakovala dan na dan, on, ki ga je opravičevala
z vsemi le mogočimi vzroki, ko ni prišel
k hišici logarjevi ali k staremu znamenju v gozdu,
kjer sta se tudi cesto shajala — on je torej res
odšel, ne da bi jo še videl, ne da bi ji rekel še
kako besedico v tolažbo in slovo.

Mladi grof jo je varal! — Z neznansko močjo
je pretreslo to spoznanje njeno mlado nedolžno dušo.
In Lenica je strepetala od bolesti in groze, a
ne toliko zaradi svoje lastne nesreče, ampak zbog
hudobije grofove, zavzeta nad podlostjo, ki jo je
hipoma zazrla pred seboj.

Ah, njena čista, deviška duša dosedaj ni poznala
laži in prevare, vsaka hudobija ji je bila tuja. Sedaj
pa jo je gledala pred seboj v vsej nagoti, v vsej
ostudnosti.

On, ki mu je tako zaupala, jo je varal — on,
ki mu je verjela kakor Bogu, jo je podlo nalagal,
je prelomil svoje prisege — on, ki mu je darovala
vso dušo, vse svoje misli, on jo je zapustil kakor
navaden lopov! ...

Ah, sedaj je Lenica umevala ljubezen, ker je
okusila tudi njeno grenkost. Neka zavesa se je odgrnila
pred njo, in ona je zrla v življenje — temno,
črno, blatno in ostudno. In njena duša je zadrhtela
in zatrepetala od groze nad vsem, kar je zagledala
in spoznala.

Lenica je sedaj umevala tudi vedenje očetovo.
Ah, temu zlatemu očetu je zagrenila toliko dni
zavoljo onega — ah, kako nehvaležno je bilo to od
nje, kako grdo — ona se zgraža tudi nad tem.

In vendar ... vendar ... kaj je to? Ali je to
res, ali je to mogoče? Ali pa se morda spet le

vara, nemara je to le sen? Kaj je to, kar se budi
v njeni duši po prvi bridkosti, prvi bolesti? Ali njena
duša res ne sovraži onega — ali res še hrepeni za
njim, drhti po njem — mu v mislih sledi v tujino
na njegovih neznanih potih — ali res? — Ali mu
ona res vse odpušča, ali bi res mogla vse pozabiti,
ko bi se vrnil, ali bi res rada vse pozabila, mu vse
odpustila — ali res?

Ah, duša Leničina je bila kakor vzburkano
morje — čustev in misli in želj valovi so treskali
drug ob drugega, razprševali drug drugega — a
takoj so se spet dvigali, takoj so spet hrumeli po
njene duše prostranih planjavah.

In duša Leničina je omagovala in plakala zaradi
bridke prevare, plakala je ob spominu na potrtega
očeta, ki ga je onesrečila ona in oni — in
plakala je v koprnenju po mladem graščaku ...

* * *

Pomladi tako krasno listje je orumenelo, se je
zgrbilo, zvilo, je odpadlo. Gozdovi so se osušili,
gozdovi so umrli ...

Minila je tudi Leničina živahnost. Rožice so
izginile z njenih lic. Njen otročji smeh je zamrl.
Njena duša se je zaklenila sama v se. In njeno srce
je bolno ... bolno ...

Pozna jesen je že. Mrzlo postaja. Nebo se ovija
z oblaki, solnce brez toplote ždi za sivimi zastori.
Le tuintam se tev zavese odgrnejo, in sofnce se
zasmeje izza njih. časih se zablesti nad gozdovi z nekim
nenavadno toplim žarom, kakor bi se zmotilo ter si
domnevalo, da sveti brsteči pomladi ali prvemu poletju.
In tedaj sede Lenica na klopico pred hišo. —

Oča navadno ne poseda več tam. Blodi po gozdih.
Bog ve, kaj išče v njih — ali divjačino ali pa
nemara mladega graščaka. Nekolikokrat vsaj je šinila
Lenici v glavo ta misel, ko je videla, s kako
temnim, grozečim obrazom je oča zjutraj odhajal.
Puško nosi vedno s seboj. In vedno ga spremlja
Dragon, najmočnejši in najdivjejši izmed psov. —
A grof je odšel! —

Da, Lenica ve, da oča pozna vso njeno skrivnost,
da ve za vso njeno bol. In on trpi z njo, saj
je trpel za njo že poprej, ko si je ona še domnevala,
da je srečna v svoji ljubezni ...

In sedaj, ko trpi tudi ona, trpi roditelj njen še
več. Ah, kako se je postaral! In brada njegova je
osivela in podivjala je. Las si ne gladi in ne striže.
In osušil se je.

In njegovo oko — kako je vedno nemirno, to
oko, ki je zrlo poprej samozavestno in ponosno, kakor
oko sokolovo.

Da, oča se je vrlo postaral. In vendar nima
nikdar in nikjer več miru. Kakor gozdni duh blodi
po širnih, osamelih gozdovih. Ali išče ubegle sreče
— ali išče leka srcu in duši hčerkini? Ali si hoče
utruditi s temi potmi telo, da bi postal truden tudi
duh, da hi ne mislil več na nesrečo v gozdni hišici,
da bi ne videl bolesti ljubljenega otroka, da bi ne
gledal, kako hira, vene ... da bi vse pozabil ter
se pogreznil v brezmislije, v leno zaspanost, v mrtvo
resignacijo ... ali nemara to ... ?

A dozdeva se, da se mu to ne posreči, ker
Lenica ga sliši dostikrat v nočeh brez sna, kako se
premetava po postelji. Da, časih, v najbolj viharnih
nočeh vstane, se obleče, vzame puško ter gre vunkaj
v gozd.

In Lenica se ga ne upa zadrževati. Ona se
čuti pred njim krivo in sojeno. Ah, Lenica ve, da
je ona zakrivila očetovo nesrečo, ona in — on! —
A ona je sama tako nesrečna! A ona molči in
trpi, kakor molči in molče trpi oča.

Njeno srce pa je bolno in njena duša od dne
do dne bolj otožna. Njena lica pa od dne do dne
huje blede, in iz njenih zajokanih oči zre smrtna
bolezen ...

Le časih — o tistih lepih solnčnih jesenskih
dneh — se malo oživi. Tedaj poseda zunaj na klopi.
In v njeni duši vstajajo prizori izza solnčnih
dni njene zlate ljubezni.

In tedaj se zazdi mladi devi, da je krog nje
pomlad, da gozd cvete, zeleni, da v lesu poje kukavica,

da vrhovi šume o pomladi, o življenju, o sladki
ljubezni in večni zvestobi.

In lice Leničino se ogreje, se zardi. Ah, saj je
tudi v njenem srcu pomlad! — In oko njeno s hrepenenjem
strmi tja v les.

Lenica pričakuje mladega graščaka ...

Tihi, trepetajoči, kakor od koprnenja kopneči
zvoki zadrhte tja v jesensko osameli gozd ...
Njega pa tako dolgo ni! —

In- tedaj zaveje skozi suho vejevje jesenska
sapa. Mrzla je — in Lenica zadrhti. Zbudi se iz
lepih sanj ...

Ah, v mrtvem gozdu zdiše suho vejevje ...
krog nje je pusta, siva jesen. Njena pomlad je bila
le mameč sen ...

Vse je minilo, vse izginilo — vse prešlo, vse
umrlo: — pomlad, sreča, ljubav, zvestoba ...
In Lenica si s suhimi belimi rokami zakrije
spet obledelo lice ter zaplaka — ihteče, žalostno,
obupno ....

In njen krčeviti plač odmeva tajno tja po gozdu.
Vrhovi in vršički in veje — vse zaplaka z njo ...
Nekje v lesu pa jezno laja Dragon ... in odmev
strela s puške logarjeve zagrmi nad vrhovi — vmes
pa se sliši nekaj kakor besen smeh ...

* * *

Nad gozdovi so se nakopičili oblaki. In poveznili
so se globoko dol do vrhov, kjer so se zapletli
v vejevje ... In ne morejo se več dvigniti in tudi
dalje ne morejo odhiteti.

En dan so tako viseli nad gozdom in v gozdu.
Ponoči pa je nalahno začel padati sneg. In drugi
dan je bila zemlja že pokrita z deviškobelim prtom.
A sneg še ni nehal. Kosmiči so padali vedno
gostejši, vedno večji — cele zaplate so se usipale
na hišo logarjevo, na gozd, na zemljo.

In vse se je ovilo v debel sneg — streha hišičina,
drevje, zemlja. Vejevje je stokalo pod težo,
ki se je nabremenilo in nakopičilo v njega razpokah.
Nekje v gozdu je ponoči tulila lisica. Psi ob
hiši logarjevi so ji odgovarjali z glasnim lajanjem ...

Lenica je sedaj ostajala v sobi in kuhinji. Oča
je dva dni tudi sedel pri peči. Kadil je in večinoma
molčal. Le časi je z nekakšnim hrepenenjem pogledal
skozi okno. Z roko si je pogladil dolge lase
ter sam zase nekaj zamrmral.

Na večer je z nežnim in tihim glasom, ki je
bil v čudnem nasprotju z njegovo podivjano zunanjostjo,
dejal hčerki:

»Lenica, varuj se, da se ne prehladiš! Ostajaj
v sobi!«

Kakor za vsako njegovo besedo, mu je bila
deva hvaležna tudi za te. Obljubila mu je, da vestno
izvrši njegovo željo ...

Tretji dan je sneg ponehal. — Logar je odšel
v gozd. Vrnil se je šele v noči — ves moker. Prinesel
je lisjaka, ki je prejšnje noči tulil v gozdu...
Življenje pri logarjevih je potekalo enakomerno.

Oča in hčerka sta molče vršila svoje navadne opravke.
Hčerka jima je gospodinjila. In pri tem je razmišljala
o prošlih dneh, o pomladi, o petju kukavičinem,
o prisegah graščakovih, o nezvestobi njegovi.

In dan na dan je postajala bledejša, drobnejša.
Hirala je, — bolehala, venela ...

Oča pa je blodil po leseh. Gazil je do pasu po
snegu. A mirovati ni mogel. Kakor pošastna senca
ga je vedno in povsod spremljal bledi obraz njegovega
ljubljenega otroka.

Ljubil je Lenico z močno, malo ne divjo ljubeznijo
krepkega sinu prirode. In ni je mogel gledati
hirati in veneti. Pogled nanjo mu je moril dušo. In
zato je bežal od doma ...

A povsod je nosil podobo hčerkino s seboj.
Njegova duša je bila le posoda za to podobo. In
njegova duša je noč in dan gledala na čelu hčerkinem
znamenje, s katerim jo je zaznamovala smrt
— svojo izvoljeno žrtev ...

In zato ni našel nikdar in nikjer miru. časih
se ga je lotila popolnoma blaznost. In tedaj je kakor
zakleti duh divjal po gozdovih. In njegov divji smeh
je kakor daljni grom zvenel po mrtvaški gozdni
tišini ... tišini ozeble prirode ...

* * *

»Kuku ... kuku ... kuku ...«

V šumah je spet zakukala kukavica. —
Nad gozdovi so namreč zavele tople pomladanske
sape. In sneg se je omečal, se sesedal —
kopnel je in skopnel.

Les pa je zabrstel, zazelenel, zacvetel ...

Da, v prirodi je pomlad — čas cvetja, čas kipečega
mladostnega življenja, čas veselja, čas ljubezni.
Vse živi, vse cvete, vse diha krepkost, svežost.
Šume kar drhte v bujni moči, v krepkem mladem
življenju.

Listje, sevajoče v čudovitem zelenju prve pomladi,
šušti slovesen slavospev oživljajočim žarkom
solnčnim, ki v mogočnih valovih lijejo raz neba
smehljajoči se svod, noseč s seboj življenje, zdravje,
veselje.

In vrhovi šume kakor omamljeni od toplote
tega morja žarkov, ki se valovi nad šumami in v
lesovih, v katerih se koplje kakor v virih življenja
vsa priroda, ves gozd ...

In skrite v gostem zelenju vej in vrhov pojo
ptice — pojo vse udivljene nad prirodno krasoto,
nad čudeži stvarstva.

Vmes pa glasno kuka kukavica ...

Povsod krasota, povsod življenje, povsod petje,
povsod pomlad in veselje — logarjeva Lenica pa je
bolnav nevarno bolna.

Časih Lenica z mogočnim, prav otroškim koprnenjem
zahrepeni spet po zdravju. In tedaj pride
iz hišice ter poseda zunaj na klopici, da pije balzamični
gozdni zrak.

»V tem zraku je življenje, je moč! Ta te spet
ozdravi!« — ji pravi večkrat oča.

In Lenica časih za hip res veruje očetovim
besedam. A te so le hipne iluzije. Kmalu spet spozna,
da za njeno bolezen, za bolezen srca, za bolezen
duše ni leka ...

Ah, Lenica sicer ne umre težko. Ni hudo ločiti
se od življenja, ki jo je tako varalo. Od sveta
ne pričakuje ničesar več ... A od očeta se loči
težko. — Ta ostaja sedaj doma. Kakor se dozdeva,
se je vdal v svojo usodo. Ta ga je premagala —
in potrla. Še pred letom dni krepak mož s šestdesetimi
leti, je sedaj povsem upognjen in postaran,
da se dozdeva osemdesetleten.

Sedaj govori mnogo samo z Lenico. Z drugimi
ne govori. Nemara še hoče porabiti čas, ki mu preostaja
do smrti hčerkine. V tej pedi časa ji hoče še
pokazati vso svojo ljubezen, jo obsipati z vsem bogastvom
svojega navidezno trdega, a v resnici otroškomehkega
srca ...

Lenica pa hira in vene. Vsak dan je slabejša,
vsak dan čuti smrt bliže.

In Lenica ve: nemara ji že danes ali jutri zatisne
smrt trudne oči ...

Gozd pa, njen prijatelj in znanec, sodrug solnčnih
dni njene mlade ljubezni in priča njene žalosti,
trpljenja njenega — ji zašumi mrtvaški spev.
In ptice, njene varovanke in gojenke, ji zapojo
pesem uspavanko, njenega kratkega življenja večerno
pesem ...

In dva dni pozneje jo belooblečena dekleta
poneso tja vunkaj na pokopališče — belooblečene
device rožnih ličec, z venci v laseh in z rožmarinom
na nedolžnih prsih ...

In zelene šume ji s svojim v krepkem pomladnem
življenju drhtečim bitjem še enkrat zašume
— poslednji pozdrav! ... In kukavica, ljubljenka Lenice,
ji še enkrat zakuka ... poslednjikrat ... spev
ločitve, slovesa spev ...

Nemara kmalu ... ah kmalu ... kmalu ...