Janko Kersnik, njegovo delo in doba

Lončar, Dragotin

1914

Kazalo po straneh

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27

Prijateljeva obširna monografija o Janku Kersniku je
dovršena. Prvi del (255 str.) obsega dobo učenja, a drugi del (642
str.) dobo, ki nastopa v njej Kersnik kot novelist in politik. Kar
daje Prijateljevi monografiji značilnost in samorastlost, to je široka
podlaga prirodnega in družabnega miljeja, ki vpliva na rast,
cvet in sad posamezne osebnosti. Življenjepis pojedinca postane
obenem gospodarska, kulturna in politična slika njegove dobe, s
čimer se kaže individualno in socialno življenje v medsebojni odvisnosti, kar jedino odgovarja resničnosti. V Kersnikovem delu se
zrcalijo gospodarske, kulturne in politične razmere, ki so se nahajali
v njih Slovenci v 70., 80. in 90. letih.

¹ V avstrijski javnosti pomenjajo 70. leta vlado nemškega
liberalizma pod Auersperg-Lasserjevim ministrstvom (1871—1879), ki ga je označil Hasner z besedami, češ, naj se ugodi liberalizmu
v marsičem, da ne bo treba ugoditi klerikalizmu v vsem.
²
Nemški liberalizem se je proslavil s svojo centralistično-germanizatorično
in kapitalistično politiko. Ne more se splošno reči, da
ni imel smisla za gospodarska, gmotna vprašanja (str. 4), ³ nasprotno
nemški liberalizem je imel prav mnogo zanimanja za
gospodarska vprašanja s stališča kapitala, ni pa poznal skrbi
malega človeka. Zato so ustavoverce zbadljivo nazivali »stranko
upravnih svetnikov«. Nemški ustavoverci, n. pr. Banhans, Russ,
Skene, Sturm itd., so načelovali 1873. leta propadlim bankam.⁴

Neka dunajska banka je dala 1870. leta 27%, 1871. leta 40% in
1872. leta 80% dividende. ⁵

Gospodarski položaj Slovencev je bil boren. Dejstvu, da se
je posestvo, cenjeno 1080 gl., prodalo za 2 gl. davčnemu uradu v
Kostanjevici, ker ni hotel nihče licitirati (str. 83), se pridružujeta
n. pr. podobna slučaja, ko je davčni urad v Krškem kupil 1879. leta
vinograd za 30 krajcarjev, dasi je bil cenjen na 70 gl., in ko je
črnomeljski davčni urad kupil 1875. leta troje zaradi zaostalih
davkov dražbeno prodanih kmetskih posestev vsako za 5 gl.!
Začelo se je izseljevanje v Ameriko, a namesto tega izseljevanja
se je s slovenske strani priporočalo naseljevanje v Slavoniji ⁶ in
pozneje v Bosni.

Slovenci so trpeli kulturno in politično. Zahtevali so revizijo
ustave, da se jim ne bodo godile narodne krivice, pri čemur jim je
bilo vse eno, ali se to izvrši na podlagi obstoječe ustave ali pa po
iniciativi krone. ⁷

Pri volitvah se je čula n. pr. taka-le absurdnost: »Mi Nemci
(t. j. meščani) in vi Kranjci (t. j. kmetje) se moramo postaviti zoper
Slovence!« ⁸ V šolstvu so gospodarili tujci. Veliko slovenskih profesorjev
je službovalo izven domovine, a doma so bili nastavljeni
Nemci: drugi so delovali na Hrvatskem; tretji so morali čakati na
službe, ker so bila mesta zasedena z Nemci. In med temi možmi
nahajamo svoje najboljše ljudi (Šuman, Pajk, Glaser, Šuklje, Apih,
Stritar, Detela, Celestin, Valjavec, Stare, Rutar, Kaspret itd.) ⁹
Pripoveduje se kurioziteta, da je bil pod Auerspergom nadzornik
ljubljanskega krajnega šolskega sveta nezmožen slovenščine in je
zato jemal s seboj kot tolmača nekega mestnega učitelja,
ki je bil pa napol gluh: tako je eden slovensko govoreče učence
slišal, a jih ni razumel; drugi jih je sicer razumel, a jih ni slišal! ¹⁰
Podobno kakor v šolstvu, je bilo po drugih uradih. O slovenskih
vlogah so se čule od političnega uradnika besede, kakor: »Schon
wieder was Türkisches!« ¹¹ Ali pa sledeča absurdnost: Ko je neki

župan prosil tedanjega kamniškega okr. glavarja za slovenske
uradne dopise in odpise, ker niti on niti nihče drugi v županiji ni
znal nemščine, mu je odgovoril okr. glavar z dne 26. II. 1879, št.
1776, češ, da velja § 19. drž. tem. zak. o znanju obeh deželnih jezikov
za občinski urad prav tako, kakor za c. kr. državne oblasti
in da bo najstrožje kaznoval župana, ako bo zavlačeval uradno
poslovanje s takimi praznimi, neosnovanimi in upornimi izgovori. ¹²

Kadar je bila v gledališču slovenska predstava, takrat je bila
v nemški kazini velika muzikalična soareja gledališke godbe —
tako se je vsaj naznanjalo med inserati v »Laibacher Zeitung«,
dne 13. XI. 1875. ¹³

Nemška centralistična vlada je z vso silo zatirala slovensko
časopisje, glavno »Slovenski Narod«, ki je bil takrat jedini slovenski
dnevnik. Oni član ljubljanskega sodišča, ki je rekel: »Jedes
slovenische Blatt verdient schon als solches konfisziert zu werden« (str. 11), je bil pl. Zhuber. »Slovenski Narod« je bil konfisciran n. pr. zaradi tega, ker je citiral hrvatske članke, češ, da je
s tem prestopil svoj program, ki zahteva, da se časopis piše v
slovenskem jeziku! ¹⁴ Večne konfiskacije so dale uredniku Jurčiču
povod, da je pri občnem zboru »Narodnega društva« dne 3. X.
1875. leta predlagal, ako se ne odpravi objektivno postopanje,
naj se rajši uvede preventivna cenzura, kakor je bila za časa absolutizma. ¹⁵
Ta predlog je bil sprejet. Res je Jurčič poslal nekoč,
da ne bi bil list po dveh konfiskacijah konfisciran tretjič, prve iztiske
na cenzuro s prošnjo, naj mu povedo, kaj hočejo konfiscirati,
da se ne trati papir. Odgovorili so mu, naj upošteva § 17. tiskovne
postave z dne 17. dec. 1862, drž. zakonik 1863, str. III. ¹⁶

Ako že govorim o slovenskem časopisju, moram omenjati, da
smo imeli Slovenci takrat nekaj izbornih časnikarjev. Levstik
in Tomšič spadata v 60. leta, njun naslednik je bil Jurčič, ki
mu je leta 1875. državni pravdnik Kočevar očital strast, na kar
je odgovoril sledeče: »Strast ni greh, ampak krepost. Kdor nima
strasti, ta nima ljubezni. Kdor za svoje sveto prepričanje ne more

postati strasten, ta tudi ne ljubi stvari, za katero je poklican delati.
V tem smislu rad priznam, da sem strasten in kljub očitanju
državnega pravdnika si štejem to na čast.« ¹⁷ Poleg Jurčiča zaslužita
posebno pozornost dr. Slanc, sedanji novomeški advokat,
in dr. Škofic, bivši škofjeloški sodnik.

Slančeve članke je tudi dr. Prijatelj uporabljal s priznanjem
(str. 50, 88, 120). Ako ima dandanes dr. Slanc težak slog, kažejo
nasproti temu tedanji njegovi članki krepkost s prepričevalno
jasnostjo in globoko resnostjo. Boreč se proti germanizaciji zahteva
od Slovencev, da si z gospodarskim in družabnim delom
pridobivajo tal med ponemčeno inteligencijo in meščanstvom.
Večina teh člankov ima trajno vrednost, ker še niso prenehali
vzroki in posledice germanizacije. ¹⁸

Drugi člankar dr. Škofic spada med časnikarski konsorcij
»Omega«, ¹⁹ ki je leta 1875. pomagal Jurčiču pri njegovem težavnem
poslu (str. 146—152). Upravičeno trdi Kersnik, da je najboljše
članke pisal dr. Škofic. Tudi Kersnik je bil član tega konsorcija
in napisal nekaj člankov, ki jim za svojo osebo dajem
prednost pred marsikaterim njegovim političnim podlistkom. Naj
omenjam Kersnikova članka »Pomagajte kmetu!« in »Barbarizem
v slovenskih krajevnih imenih«, ki ju registrira tudi dr. Prijatelj
(str. 83, 149).

Živahno narodno utripanje je povzročilo pri Slovencih jugoslovansko
gibanje v letih 1875. do 1878. V celoti je pač resnično,
da so Slovenci zagovarjali okupacijo Bosne in Hercegovine po
Avstro-Ogrski (str. 40—44); toda posamezni glasovi so se tudi
pri nas oglašali proti temu, oziroma niso bili glede okupacije preveliki
optimisti. Med nje spada n. pr. dr. Jos. Vošnjak, ²⁰ ki se je
bal madjarskega gospodstva. Neki J. Pajk je pa čisto pravilno

uvideval, da je v Bosni glavno vprašanje zemljiško in da bi bil
ves trud okupacije za slovansko rajo zaman, ako bi se preveč gledalo
na turške velike posestnike. ²¹ »Slovenski Narod« je bil v
začetku za to, da po prirodnem pravu pripade Bosna Srbiji, a Hercegovina
Črni gori. Potem, ko ni bilo tega upanja, je zagovarjal
avstrijsko-ogrsko okupacijo iz tega vzroka, da se na ta način pomnoži
slovanski živelj v monarhiji. ²² Dr. Škofic je v članku »Nevarnost
za Avstrijo«, ki ga v drugi zvezi omenja tudi dr. Prijatelj
(str. 150 — 152), zagovarjal nazor, da se iz Bosne in Hercegovine
ustvari samostojna jugoslovanska država. ²³ Naj pri tej priliki
omenjam neko poročilo, ki se sicer tiče dogodkov 1868. leta, a
je poučno za presojanje hrvaško-slovenskih razmer. »Slovenski
Narod« je poročal 1875. leta v nekem dopisu, da je šlo leta 1868.
nekaj odličnih Slovencev k baronu Rauchu z vprašanjem, ali bi
bilo umestno in ali bi mogli računati Slovenci na madjarsko pomoč,
ako bi začeli agitirati za združenje z ogrsko polovico, na kar
je Rauch vprašal v Budapešti in dobil odgovor: ne! ²⁴

Pritisk nemškega centralizma je povzročil, da se je kulturni
boj med Slovenci 1872. in 1873. leta, o katerem je dr. Prijatelj
obširno razpravljal v I. delu svojega spisa, bolj in bolj opuščal
in se je pripravljala pot miru in spravi. Božidar Raič in dr. Geršak
sta poskusila spraviti narodni stranki med seboj ²⁵ in skoro gotovo
je bil Raič oni štajerski rodoljub, ki pripoveduje dr. Prijatelj o
njem (str. 62), da mu je pisal Bleiweis v imenu konservativnih
deželnih poslancev pismo, kjer je zahteval načelno kapitulacijo
svojih političnih nasprotnikov. Kaj je privedlo goriške »stare«, da
so se prvi pobotali z »mladimi«, to je povedal Marušič: duševna
in gmotna praznota, ²⁶ in »mladi« so se udali na milost in nemilost.

Literaturo te dobe obvladuje Stritar s svojim »Zvonom«. Dr.
Prijatelj razpravlja o notranjem nasprotstvu med Stritarjevim
idealizmom in Levstik-Jurčičevim realizmom (str. 116 — 124). Med
Stritarjem in Jurčičem, ki je takrat izdajal svojo »Slovensko Knjižnico«, je obstojalo tekmovanje. Iz Jurčičeve korespondence
Vošnjaku je razvidno, da sta se pritoževala drug nad drugim:

Stritar nad tem, češ, da »Slovenski Narod« ne dela dovolj reklame
za njegov »Zvon«, a Jurčič zopet, češ, da »Zvon« ne upošteva
dovolj njegove »Slovenske Knjižnice«. Dr. Prijatelj tudi omenja
Alešovca, ki je v »Slovencu« nastopal proti Stritarju (str.
105 — 108). O Alešovcu je pisal »Slovenski Narod«, da se huduje
po »Slovencu« in »Novicah« nanj kot sovražnika duhovnikov,
obenem pa sam pošilja »Sl. Narodu« sestavke proti duhovnikom,
o čemur se vsak lahko prepriča, ako pride v uredništvo. ²⁷
Pozneje je Jurčič s polnim podpisom v dveh ostrih člankih dolžil
Alešovca, da je uvedel revolver-žurnalistiko med Slovenci, ²⁸
kar je registriral tudi dr. Prijatelj (str. 302).

Govoreč o popularizaciji znanstva, hvalno omenja dr. Prijatelj
javna predavanja, ki jih je leta 1876. do 1878. prirejala
ljubljanska čitalnica, zlasti poudarja temeljitost Križmanovega
predavanja »O razvoju človeškega dela« (str. 98.) Jaz s koncem
nisem zadovoljen, ker vsebuje ortodoksni gospodarski liberalizem,
ki je neresničen in krivičen: Križman namreč trdi, da je sedaj v
dobi pare človek sam kriv, če ga tare nadloga! ²⁹ Sicer pa zaslužijo
predavanja našo pozornost, n. pr. Wiesthalerjevo »Tri dni v starem
Rimu«; politika zanima zlasti Zarnikovo predavanje o preporodu
italijanskega naroda itd.

Kersnik se je udeleževal v tej dobi narodnega dela in boja literarno,
politično in socialno. V leposlovju je nastopal s početka
kot liričen pesnik v Janežičevem »Glasniku« in Stritarjevem
»Zvonu«. Njegove pesmi označuje dr. Prijatelj kot samo melodioznost
brez trdnih obrisov misli, dogodkov in stvari, spočete v
narodnem duhu, v duhu Heine-Jenkove melanholije in Stritarjevega
svetožalja (str. 629 — 630). V svoji moški dobi se je posvetil
Kersnik izključno novelistiki. Leta 1876. je izšel njegov roman — prvenec
»Na Žerinjah«, pisan v duhu romantike. Politično je deloval
kot žurnalist in s priznanjem moramo omenjati njegove politične
podlistke »Muhasta«, oziroma »Nedeljska pisma« v »Sl. Narodu«
1873. leta. O njih je razpravljal dr. Prijatelj v I. delu svojega spisa.
Vrednost imajo tudi nekateri članki, ki jih je pisal kot član konsorcija
»Omega«, o čemur je že bil govor poprej. Socialnega življenja
se je udeleževal, kakor nam pripoveduje dr. Prijatelj (str.

137—145), zlasti pri ljubljanski čitalnici in dramatičnem društvu,
ki mu je bil tajnik in obenem »Narodov« nepristranski kritik. Kot
tak je hotel na odru pripraviti umetniški moment do veljave
nasproti Alešovcu, ki je zahteval ljudskih iger.

II. Taaffejeva vlada (1879 — 1893) prinaša Slovencem delne
uspehe, ki pa niso v nikakoršnem sorazmerju z žrtvami. Dasi se
je naslanjal Taaffe na večino, sestavljeno iz konservativnega
plemstva, nemških konservativcev, zastopnikov cerkvene politike,
in iz Slovanov, vendar je bila nemško-liberalna manjšina
še vedno tako močna, da je prihajala v poštev. Ako pravi dr. Prijatelj,
da je bil Taaffe zvest sluga svojega gospoda (str. 178), je
s tem označil njegovo vlado, kakor je v resnici bila: Taaffe je
sam sebe imenoval »cesarjev minister«, država in prebivalstvo
sta se upoštevala še le v drugi vrsti. ³⁰ Ne ustavnim potom (str.
157, 159), marveč upravnim potom naj bi se želje in zahteve njegove
večine uvajale v državno življenje.

Slovenski poslanci, ki jih je bilo od 1873. do 1879. leta 9, a pod
Taaffejem 14, so bili pod vodstvom plemstva: zakaj knez Windischgraetz, grofa Hohenwart in Margheri, baron Goedel in vitez
Schneid so bili izvoljeni od Slovencev. Dr. Prijatelj pravilno
poudarja (str. 247), da ti možje niso izrabili za nas ugodnega položaja, ko smo bili jeziček na tehtnici. Drugače bi morda vendar
ne bil mogoč n. pr. tak slučaj, kakor ga navaja »Slovenski Narod«,
da neki učitelj na Spodnjem Štajerskem ni dobil mesečne plače,
ker je naredil slovensko pobotnico, dokler ni napravil nemške. ³¹

Slovenci so zvesto služili Taaffeju, dasi se je celo Schneid
1879. leta hudoval, da morajo slovenski poslanci glasovati za finančne
ugodnosti Poljakom, a doma (na Kranjskem) trpeti gospodarsko
škodo. ³² Da, celo on, ki je bil sicer poosebljenost Taaffejega
režima, je bil včasih zaradi slovenskih neuspehov pobit, da
je hotel opustiti javno delovanje. ³³ Taaffeju so opravljali Slovenci
rabeljska dela. Ko se je snovala postava zoper socialiste, ki govori
o njej tudi dr. Prijatelj (str. 167, 403 — 404), ni hotel nihče izmed
odsekovih članov, ki so sicer pritrdili vladnim nasvetom, prevzeti
poročanja o tem v državnem zboru; naposled se je ponudil

dr. Tonkli in Taaffe mu je v zahvalo za to preskrbel viteštvo. ³⁴
A kakor ironija usode se glasi, da je Taaffejevo volilno reformo,
ki bi bila koristila Slovencem, pomagal vreči ravno slovenski poslanec
— grof Hohenwart! Ta volilna reforma je hotela odpraviti
privilegije mestne in kmetske kurije. ³⁵ Tukaj bi bila slovenska
politična posest samo pridobila. Razširjenje volilne pravice v
smeri splošnosti in enakosti so zastopale napredne meščanske
stranke, n. pr. zlasti Mladočehi, in pa delavstvo. Z ozirom na
Prijateljevo opazko, da se je za Taaffeja začela uveljavljati na
Češkem poleg Mladočehov stranka realistov pod Masarykom in
Gebauerjem (str. 175), naj izpregovorim par besed tudi o tem.
Gebauer in Goll, oba vseučiliška profesorja, eden slavist, drugi
zgodovinar, sta bila poleg drugih glavna sodelavca v t. zv. rokopisnem
boju, ki ga je vodil Masaryk, oče češkega realizma. To
je bilo gibanje, reakcija nasproti utopizmu, spoznanje samega
sebe nasproti lastnemu precenjevanju. Pojavljal se je kulturno,
literarno, a tudi politično. Masarykova politična sotrudnika sta
bila glavno vseučiliški profesor Kaizl in žurnalist dr. Kramar. Vsi
trije so vstopili v mladočeško stranko, kjer so tvorili svojo frakcijo.
Masaryk je bil mladočeški državni in deželni poslanec od
1890. do 1893. leta, na kar je odložil mandata in ustanovil lastno
stranko, toda še le leta 1900. ³⁶

V tej dobi, to je v 80. letih, je naraščalo tudi pri Slovencih
socialno gibanje, čigar očetje so bili v prvi vrsti obrtniki, n. pr.
Regali, Turna, Železnikar itd. Pojavljati se je začel socializem
(str. 399 — 404). Masa je prihajala do zavedanja, da je tudi tu, in
pri Slovencih je ta masa mali obrtnik, delavec in mali kmet. Iz
tega materijala bi bilo lahko nastalo mogočno ljudsko gibanje, ako
bi se bil našel človek, ki bi bil imel dovolj organizatoričnega talenta
in socialne uvidevnosti, da bi bil vse to hrepenenje zlil v
enotno smer. A prevladovala je ideologija, potem je prišla vladna
persekucija in konec.

Kako potrebna bi bila organizacija slovenskega delavstva,
razvidimo n. pr. iz interpelacije kneza Windischgraetza, ki jo je
vložil dne 22. jan. 1880. leta na tedanjega poljedelskega ministra

grofa Falkenhayna glede službenih razmer pri idrijskem rudniku,
kjer se je ravno tega leta praznovala 300 letnica, odkar je postal
rudnik last avstrijskega cesarja (1580. leta). V Idriji je bilo takrat
600 do 700 delavcev. Prej so zaslužili dnevno 50 do 70 krajcarjev
in so smeli pasti svojo govejo živino po cesarskih gozdih (od
1544. do 1871.). Nato so se začele plače tako zniževati, da je v
tem času zaslužil dorastli delavec 25 do 40 kr., mladostni pa
15 kr., a paša se jim je vzela. Pripetilo se je, da je delavcu po odbitih
stroških za žito, ki so ga dobivali od cesarja po določeni ceni,
ostalo od mesečnega zaslužka časih komaj še ½ krajcarja, ali
pa je bil še kaj na dolgu. Ako so prosili delavci poboljška, jim je
rudniško ravnateljstvo žugalo, da vzame tuje delavce, domačine
pa odpusti. In res so najeli opekarje in zidarje iz Italije ter jim
plačevali še celo po zimi po 1 gl. 50 kr. na dan. Leta 1874. je zaradi
bede nastala lakota, nato pa vročinska bolezen; v zadnjih
letih ni bil pri naborih nihče potrjen.

To so podatki iz Windischgraetzeve interpelacije, ki je dne
18. febr. 1880. leta odgovoril na njo poljedelski minister, češ, da
na podlagi uradnih poročil rudniškega ravnateljstva niso v interpelaciji
navedene reči natančne. Nasproti temu omenjam, da se
mi ne zdi verjetno, da bi bil tako vladen in konservativen mož,
kakor je bil knez Windischgraetz, pretiraval in to glede državnega
podjetja; drugič »Slovenski Narod« je poročal, da je tedanji
rudniški ravnatelj Lipold proti interpelaciji napravil ugovor, kjer
je vse zanikal in ki so ga morali podpisati rudniški pazniki, ne da
bi ga bili prej brali; ³⁷ končno vem sam iz lastnega občevanja z
rudarji, ki so služili pod Lipoldom, nekaj časa tudi slovenskim
dež. poslancem, da ga nimajo v dobrem spominu zaradi njegove
trdosti.

Ta slučaj dokazuje, kako potrebno bi bilo za široke ljudske
sloje socialno delo, ki bi bilo obenem narodno delo. In sedaj še
opazko o tem, kako se je vedla slovenska javnost nasproti socialnemu
gibanju te dobe. Dr. Prijatelj omenja, da so naprednjaki
hoteli prezirati to gibanje, »Slovenec« pa je bil s svojimi simpatijami
pri krščansko-socialni stranki, ki se je takrat snovala na
Nemškem (str. 400). V članku, ki ga citira tudi dr. Prijatel (str.
400), je »Slovenski Narod« svaril delavce, naj se ne udajajo socialno-demokratični agitaciji, ker Slovenci nimamo velikega kapitala
in se moramo boriti za svojo narodnost; izrekal je svoje

simpatije narodnim delavcem, ker so zahteve obrtnikov in delavcev
pravične, ter je priznaval, da je vpliv ljudstva, mase velik in
da ne gre soditi, kakor bi »nižji stanovi« ne izdali politično ničesar,
ker nimajo volilne pravice. ³⁸ Schneid je uvideval, da ne gre odrivati
od sebe ljudi, ki nečejo biti samo narodni, dasi je na drugi
strani menil, da zaspi v Ljubljani socialna propaganda sama po
sebi, ako je umetno ne gojimo: »Slovenski Narod« s tem, da ima
vse te ljudi za komunarde in petrolerje, »Slovenec« s tem, da jih
brani in zagovarja. ³⁹ Pozneje, 1891. leta je označil »Slovenski
Narod« svoje stališče v tem smislu, da se bo boril za zahteve delavcev;
toda proti brezdomovinskemu socializmu in klerikalizmu,
ker smo Slovenci premajhen narod, da bi pospešili rešitev socialnega
vprašanja (str. 240. 378).

Taaffe je dal Slovencem prvega in doslej zadnjega deželnega
predsednika — Slovenca, Andreja Winklerja, ki je predsednikoval
na Kranjskem od 1880. do 1892. leta. Pod njegovo
vlado se je osnovala vladna stranka, ki ji je bil oče prof. Šuklje.
O postanku in razvoju slovenske vladne stranke poroča dr. Prijatelj
obširno (str. 248 — 290). V slovenski politiki sta tedaj nastopala
dva nadarjena moža: Šuklje in dr. Tavčar. Pravilno poudarja
dr. Prijatelj, da niso bili potrebni tako vroči in strupeni
boji med njima, ki sta si bila osebna prijatelja, politična somišljenika
in izobražena moža (str. 290). Oba sta bila naprednega
mišljenja in, ako se nista v tem ali onem konkretnem vprašanju
strinjala, zato še ni bilo treba ustanavljati svoje stranke in svojega
lista. Tu ni šlo vedno toliko za načela, kolikor za taktiko,
včasih pa tudi samo za osebnost. Zamenjavala sta se pojma
»stranka« in »frakcija«. Štukljetu, ki ga dr. Prijatelj po zasluženju
označuje kot moža talenta in temperamenta, a nestalnega značaja
(str. 249), se ni bilo treba z vso svojo osebnostjo izpostavljati za
sistem, kakršen je bil Taaffejev, ki je na eni strani nekaj dajal,
da je s tem večjo upravičenostjo lahko na drugi strani zopet jemal (Taaffe sam je označil svojo vlado z besedo »fortwursteln«; ⁴⁰) a Tavčarjev radikalizem »narodnega fanatizma« (str.
259, 369) ni dovolj upošteval dejanskih razmer in jih ni skušal izboljševati
s silami, ki so bile v danem položaju na razpolago, dasi

moramo poudarjanje vseslovenstva nasproti kranjskemu partikularizmu
odobravati z načelnega stališča. Politične sile zbirati
in množiti, poznati razvoj, v tem se ravno kaže politična velikost;
zakaj politikovati, vladati se pravi: gledati in videti v bodočnost.

Kar se tiče posameznih točk, ki so dale povod k spopadu, naj
omenjam, da je 600 gl. nagrade za neobligatni pouk drugega deželnega
jezika v večrazrednih ljudskih šolah uvedla slovenska večina
1883. leta, dočim je bilo pod nemško večino 500 gl., in da
za postavko niso glasovali: dr. Dolenec, Grasselli, dr. Mosche,
Rudež, Svetec, dr. Vošnjak in dr. Zarnik (str. 203, 256). Deželni
zbor kranjski je dne 19. okt. 1883. leta sklenil volilno reformo, po
kateri volijo mesta in trgi doma, petakarji dobe volilno pravico,
v mestni kuriji je glasovanje tajno itd. »Slovenski Narod« je kritikoval
to volilno reformo glede tajnosti, glede tega, da se je drugim
ženskam vzela volilna pravica, dočim se je pustila veleposestnicam,
in glede znižanja cenza, ko veleposestniki uživajo
dalje izjemno stališče (str. 256). ⁴¹ Nasproti temu je bil Schneid,
ki se je posebno potegoval za volilno reformo, tega mnenja, da ta
volilna reforma onemogočuje tudi nasilni in sovražni vladi, da bi
izvila iz rok Slovencem večino. ⁴²

Končno sta obe frakciji, radikalna in vladna, vendar uvideli,
da spor med njima koristi le Nemcem in slovenskim konservativcem,
ki jih je vodil Klun. Posredoval je dr. Vošnjak. Iz njegove
korespondence Majaronu posnemam, da je meseca novembra
leta 1885. sklenil slovenski narodni klub po nasvetu Vošnjakovem,
naj Šuklje ostane v klubu, ako obljubi, da se podvrže klubovim
sklepom, dasi so ga iz početka nameravali izključiti, a so to
opustili, ker bi bilo s Šukljetom potegnilo kakih 8 ali 10 poslancev
in bi bil tako klub razpadel. Klun in dr. Poklukar pa nista bila s
tem zadovoljna. Sprava se je potem sklenila po dogovoru med
Vošnjakom in Kersnikom. Naj dodam Prijateljevim podatkom o
spravi (str. 286 — 289) še nekaj podrobnosti na podlagi omenjene
Vošnjakove korespondence Majaronu, ki je bil takrat glavni »Narodov«
sotrudnik. Pri Moschetu je bil na Vošnjakovo iniciativo
dne 13. dec. 1885. leta skupni obed, h kateremu so prišli povabljenci:
Hribar, Kersnik, Levec, dr. Mosche, Šuklje, dr. Tavčar, dr.
Vošnjak in Železnikar, ki je bil takrat »Narodov« urednik. Na

Moschetov nasvet so si v dokaz, da ni nobenih osebnih mrženj,
podali roke: Hribar, Kersnik, Šuklje in dr. Tavčar. Sklenila se je
ustanovitev političnega društva, čigar glasilo naj bi bil »Slovenski
Narod«. Lokalno vlado so hoteli pustiti pri miru, ker je bila navadno
centralna vlada kriva, ako Slovenci niso ničesar dobili;
zato naj bi bil veljal boj po potrebi le njej. »Ljubljanski List«, glasilo
Winklerjeve vlade, ki mu je bi urednik Šukje, naj bi bil izhajal
še nekaj časa, ker bi se bilo sicer govorilo, kar se je tako že
godilo, da je »Slovenski Narod« od vlade podkupljen. S konservativno
stranko, ki je bila v klubu v precejšnji manjšini, so sklenili,
da ne bodo iskali prepirov in ne odgovarjali na morebitne
napade v »Slovencu«. »Ko smo se razšli — pravi dr. Vošnjak —
se nam je vsem odvalil kamen od srca; kajti čutili smo ves čas
nenaravnost položaja, ko smo tisti, ki smo bili poklicani skupaj
delati, stali si nasproti na veliko veselje in v proslavo takih elementov,
ki so bili nezmožni zastopati Slovence in zato brez veljave.«
Dogovor naj bi bil ostal tajen in občinstvo naj bi se polagoma
pripravljalo na novi položaj.

Spor med radikalno in vladno frakcijo je pospeševal moč
nemštva, še bolj pa naraščanje slovenske katoliške stranke, o
čemur poroča dr. Prijatelj v poglavju »Klerikalizem — liberalizem« (str. 291 — 388). Tu prihaja do pravilnega zaključka, da so
slovenski naprednjaki razpolagali sicer z večjim številom inteligentnih,
zmožnih sil, a da so pri svoji politiki miru in sprave zanemarjali
času primerno diferenciacijo in na njeni podlagi slonečo
organizacijo ljudstva (str. 387).

Načelen boj je začel pri nas dr. Mahnič. Mislim, da ni
treba niti vsega odobravati, niti vsega zanikavati — objektivnost
zahteva, da se v eni točki somišljeniki in nasprotniki Mahničevi
lahko pridružijo Prijateljevi sodbi: Mahniča je v visoki meri
dičila odkritosrčna izpoved njegovega svetovnega naziranja (str. 328). A proti načelnemu in nesebičnemu, čeprav strastnemu ⁴³
možu je umesten in uspešen samo boj z duševnim orožjem, vse
drugo je varanje samega sebe. In slovenski naprednjaki so varali
sami sebe, ako so mislili, da bodo Mahniču kos bodisi z nojevo
politiko preziranja, bodisi z neokusnim smešenjem, bodisi s hrupnim
banketiranjem.

Kar se tiče zlasti Mahničevih nazorov o narodnosti (str.
352—353, 369, 500), velja tudi o njih pravilo: Omnia probate;
quod bonum est, tenete! Dr. Mahnič je napisal o narodnosti dvoje
načelnih, programatičnih razprav: »Pamet in sv. pismo o narodnosti« (Rimski Katolik, I.) in »Deset poglavij iz narodnostnega
Katekizma« (Rimski Katolik, VII.). Jasno je povedal takoj v uvodu
prve razprave: »Kaj bi tedaj rekli o narodnostni ideji? Mi ne moremo
pritrditi niti onim, ki jo meni nič tebi nič brez pomisleka
obsojajo kot iznajdbo — hudobnega duha, a niti tistim, ki narodnost
oklicujejo za nekako božanstvo, kateremu se ima vse
drugo, človeško in božje, brezpogojno uklanjati in pokoravati. Ne
bomo se motili, ako tudi v tem proglasimo zlati rek: In medio veritas!« ⁴⁴ Ista misel je določno izražena tudi v uvodu druge razprave. ⁴⁵
Narodnostno idejo podreja dr. Mahnič verski ideji, ki je
splošnejša, obsežnejša, ker iz verske ideje izvaja tudi postanek
naroda in narodnosti na podlagi sv. pisma. Katoliško stališče uči,
da je Bog sam različil poprej enotno človeštvo po narodih, da
tako ustavi brezboštvo, ki se je hotelo ovekovečiti z babilonskim
stolpom. Izvolil je manjše zlo, da zabrani večje. Narodnost je le
relativno zlo v primeri z večjim dobrim, ki je obstojalo v tem, da
so vsi ljudje govorili jeden in isti jezik ter se med seboj razumeli:
človeštvo je bilo duševno in jezikovno združeno. ⁴⁶

Ako bi se nam pokazal jezik, ki bi se mogli v njem enkrat za
vselej časno in večno zveličati, kdo bi se branil iznaroditi se in
sprejeti ta zveličavni jezik; toda to ni mogoče, zato je narodnost
sama na sebi dobra. Naravno, da vsakdo ljubi svoj narod, t. j.
one, ki ž njim govore isti materinski jezik; a naravno tudi, da
svoje sorodce ljubi bolj nego druge ljudi. Ravno tako naravno je
tudi, da vsakdo goji svoj jezik in se bori za njegove pravice. Materinščina
je najzvestejša varuhinja in gojiteljica narodnih lastnosti
in posebnosti. Dolžni smo narod ljubiti in si narodnost ohraniti. ⁴⁷
Narodno pravo ima realno podlago in objektiven razlog v
božji volji, kakor vsako drugo naravno pravo. Kratenje narodnih
pravic je greh proti pravičnosti, ki bi se ga moral vsak, ako je kriv,
spovedati in ne dobiti odveze, predno se ga ni skesal in obljubil

se poboljšati. Prostost narodov moramo ravno tako spoštovati
kakor prostost posameznega človeka. Nedotakljivo in sveto je
vsakega človeka pravo, da določuje sam o sebi, ali se hoče izomikati
in kako. Korist in celo večno zveličanje človekovo nas nikakor
ne opravičuje kratiti mu, česar mu Bog sam ne more in ne
sme kratiti: prostost volje. Tako je tudi z narodi. Čeprav bi morda
za kateri narod bilo bolj koristno, da bi se izobraževal v tujščini
in zanemarjal materinščino, vendar ga nihče in nikoli, niti državna
niti druga oblast, ne sme siliti k temu. Narodna enakopravnost
pa ne zahteva, da bi bili vsi narodi v vsakem oziru popolnoma
enaki ali enakopravni, kakor si tudi posamezni ljudje
niso popolnoma enaki. Neenakost je utemeljena deloma v naravi
ali v individualnih sposobnostih in nagnenjih, deloma jo povzročajo
silni dogodki (vojne itd.), neodvisni od človeka, ali pa njegova
prosta volja.
⁴⁸

Kakor nam pa naravni čut veleva ljubiti narod, tako nam
božja postava prepoveduje ljubiti ga grešno. To delamo s tem,
ako preziramo njegove napake ali prednosti drugega naroda;
ako ljubimo le svoje rojake, a odbijamo od sebe vse druge ljudi;
ako pospešujemo izključno le koristi lastnega naroda, a zanemarjamo
blaginjo drugih narodov; ako ne poznamo ne pravičnosti,
ne nravnosti, a si nasprotno domnevamo, da je v imenu narodnosti
dovoljeno vse. To je narodnostna pretiranost, narodnostni
fanatizem, ki žrtvuje veliko denarja in truda, da spreobrne
k svojemu jeziku jednega samega človeka, češ, s tem se je pomnožilo
število rojakov in se povišala narodna slava, čeprav tak
spreobrnjenec ni postal zato boljši človek. To je absolutna narodnost,
ki je sama sebi namen, vir vsega prava in vse resnice;
malik, ki se mu mora klanjati vse, ker je najvišji zakon, sodilo
dobrega in slabega. ⁴⁹

Kaj porečemo o teh nazorih, ki niso samo osebna Mahničeva
načela, ampak nauk katoliške cerkve sploh? Mislim, da jim nikakor
ne moremo ugovarjati z načelnega ali programatičnega
stališča; zakaj pod odejo verske simbolike se skriva jedro, ki ga
mora priznati tudi moderna veda. Posamezen narod in posamezna
narodnost ne moreta bivati sama zase, brez zveze z drugimi, ki
imata do njih gotove pravice, a tudi gotove dolžnosti. Kakor posamezen

človek, tako se more uveljavljati tudi posamezen narod
le v človeški družbi, ki je nad njim. Zato ne more biti absolutne
narodnosti, kakor ni absolutnega človeka. Nad poedincem je
skupnost, ki omejuje in uravnava življenje posameznika: nad
individualno zavestjo je kolektivna zavest. Ako naj ne bo narodnost
odvisna od golega slučaja, prepuščena slepi strasti brez
nravnega vodila in merila, potem se mora naslanjati na neko
podlago, dejstvenost, ki je izven nje kot nekaj splošnega in stalnega,
uravnavajočega njene pravice in dolžnosti. Do tu — mislim — moramo biti glede narodnosti načelno edini, čeprav morebiti
prihajamo do istih zaključkov vsak po drugi poti. In sedaj dalje!

V bistvu cerkve je utemeljena njena mednarodnost, kakor sta
mednarodna liberalizem in socializem. V praktičnem življenju pa
prihaja mednarodnost dostikrat v konkretnih vprašanjih v nasprotje
s posameznimi narodnostmi, ki se čutijo prikrajšane v
svojih pravicah. ⁵⁰ V boju med teorijo in prakso ni vse eno, ali
so narodnosti velike ali male, politično samostojne ali politično
odvisne. Na to se rado pozablja. Ne gre za to, da bi bila morebiti
dovoljena dvojna nravnost: ena za velike, druga za male narode,
ker nravnost je samo ena; toda za to gre, da veliki ali politično
samostojni narodi dejansko ne potrebujejo toliko narodne zavesti
in narodnega odpora nego mali. Zato je gotova razlika med
narodnim čustvovanjem recimo Rusa in Francoza, Nemca in Angleža
na eni strani, Slovenca in Slovaka, Rusina in Poljaka na
drugi strani. Veliki narodi imajo moč in oblast. Veliki narodi delajo
svetovno politiko, ki jo zasleduje tudi cerkev. Dr. Ušeničnik
piše, da tudi za nadnaravno življenje ni vse eno, kakšna je
kulturna stopnja kakega naroda. ⁵¹ In sedaj nastaja vprašanje: V
koliko je dovoljen narodni odpor?

Dr. Mahnič razlaga v prvi izmed omenjenih razprav o narodnosti
tudi načelo, da je vsaka oblast od Boga, da imajo torej
vladarji do svoje oblasti pravico, ki se je ne sme nihče dotakniti.
Dežele in narodi, ki so si jih podvrgli s pravično vojno, ali jih podedovali
ali pridobili po kakšni drugi pravni poti, so njih nedotakljiva
lastnina, ki je pravno neodvisna od narodne volje ali od večine
glasov. Rušenje postavnih prestolov in držav v imenu narodnosti

je zločin. ⁵² Priznavam relativno upravičenost teh izvajanj,
ker se moram vprašati: Kaj pa, ako je ta lastnina pridobljena
nepostavno in ako jo vladarji zlorabljajo? Dr. Mahnič
se je tega vprašanja dotaknil n. pr. v razpravi »Meje državne
oblasti«, kjer piše, da moramo razlikovati med državno oblastjo
in nositeljem te oblasti: oblast je dobra, njen nositelj je pa človek,
ki lahko zlorablja to oblast. Razlikovati moramo tudi med
oblastjo in načinom, po katerem je vladar prišel do oblasti: oblast
je dobra, a način njene pridobitve je lahko nepostaven. Dobra je
tudi oblast tiranova, čeprav ni nič slabšega od tiranstva samega.
⁵³
In v isti razpravi pravi dalje, da ima človek že kot razumno
bitje svoja prava, ki mu jih nihče, niti Bog, ne more kratiti. Človeku zapovedovati to ali ono prepričanje ali ga siliti k
zunanjim dejanjem, ki se ne zlagajo z notranjim prepričanjem —
je isto kakor poniževati ga do stroja. Z državno silo se ne smeta
človek in družina naganjati k ničemur, niti k dobremu, bodi to še
tako koristno; sila se ima rabiti le pri odbijanju krivičnih napadov
na tuja prava. ⁵⁴ In narodi? Ž njimi je isto, z osebno in družinsko
svobodo se ujema narodna svoboda. ⁵⁵ Dr. Pavlica pa razširja ta
Mahničeva načela v razpravah »Svoboda in oblast ljudstva« ter
»Volilna pravica«, pišoč, da je politična oblast podeljena od
Boga vsemu narodu, ker je vladar nima kot osebne pravice,
ampak kot pravico podeljeno od Boga za vso občino ali državo.
Ako vladar ali vladajoči očitno zlorabljajo politično oblast za
osebne namene ali proti koristim države, ne vrše več svoje
oblasti v božjem imenu: zato ima pa narod v božjem imenu
oblast vladarje pozvati, da vrše svoje dolžnosti, oziroma ima
pravico, da izpremeni vladajoče osebje v tem smislu. Ako politična
oblast zatira n. pr. narodnost, je to pravni razlog, da se
narod oprime samoobrambe. Toda pregreha mora biti vsemu narodu
očitna, jasna in trajna, da se ne dá odpraviti iz lepa. Nezaupanje
vsega naroda mora biti izpričano, nikakor pa ne zadošča
strast, č. samovolja, surova sila, koristolovje ali nevoščljivost
enega stanu ali ene politične stranke. Dr. Pavlica naravnost
trdi, ko govori o tem, kako dandanes posvetna oblast greši proti

cerkvi, nravnosti, ljudstvu in narodnosti, da bi v srednjem veku
noben knez ne bil polovico toliko zakrivil, pa bi bil že davno odstavljen. ⁵⁶

Na kaj se opirajo izvajanja Mahniča in Pavlice? Sv. Pavel
pravi v listu do Rimljanov, da »ni oblasti razen od Boga »in« kdor
se ustavlja oblasti, se ustavlja naredbi božji«.
⁵⁷ Enako govori sv.
Peter v prvem svojem splošnem listu, da moramo biti podložni
»v vsem strahu gospodom, ne samo dobrim in rahlim, ampak tudi
osornim«. ⁵⁸ Toda že v »Dejanjih apostolov« beremo, da je »Boga
treba bolj poslušati nego ljudi«,
⁵⁹ s čimer se obsoja posvetna
oblast, ki bi zapovedovala, kar bi bilo proti Bogu. Sv. Tomaž
Akvinski pa dopolnjuje nauk apostolov-prvakov. Politična oblast
in vlada izvirata iz človeškega prava, ki ima svoj izvir v prirodnem
pravu, a to je zopet le odsvit večnega zakona. Tako ima
vse svoj početek v Bogu; toda človeško pravo se prepušča
ljudem, da splošna načela prirodnega prava uporabljajo pri pojedini
slučaji, različnih po času, kraju, okolnostih, sredstvih itd.
Sv. Tomaž razlikuje sledeče slučaje: 1. Ako dobi na zakonit
način oblast v roke vladar, ki je osebno ni vreden, potem ga morajo
podložniki vse eno ubogati, ker oblast sama na sebi je od
Boga. 2. Ako se kdo nasilno polasti oblasti, imajo podložniki pravico,
da ga vržejo, ako morejo. Njegova oblast postane veljavna,
ako jo podložniki ali cerkev priznajo. 3. Ako vladar zahteva nekaj,
kar je proti nravnosti, potem imajo podložniki dolžnost, da
ga ne ubogajo: ako zahteva nekaj, kar presega njegovo pravico,
potem podložniki niso dolžni ga ubogati, a tudi niso dolžni ga ne
ubogati. 4. Ako ima vladar oblast sicer na zakonit način, a jo
izrablja, potem ga podložniki lahko odstranijo. Umora tiranovega
sv. Tomaž nikjer ne odobrava, pač pa ob priliki (ne načelno)
pravi, da hvalijo (ne da je hvale vreden) in obdarujejo (ne da to
zasluži) onega, ki ubije tirana s tem namenom, da reši domovino. ⁶⁰

Iz tega sledi, da je že sv. Tomaž priznaval suvereniteto naroda,
seveda sub specie aeternitatis. V gotovih slučajih, t. j. ako

so vladarji prišli do svoje oblasti z nasiljem ali pa, ako svojo sicer
postavno oblast izkoriščajo, ima narod pravico samoobrambe, ki
gre tako daleč, da sme odstaviti vladarja. Zato zahtevamo ravno
nravnosti ne samo od naroda, ampak v enaki meri od vladarja.
To je staro načelo, da mora biti človeška družba nravna vzajemnost
vladarja in državljanov, ki ga je naglašal že kitajski
modrijan Konfucij, poudarjajoč, da morajo vladarji dajati dober
zgled svojim podložnikom.

Opuščajoč razpravljanje o načelih »Rimskega Katolika« glede
vzgojeslovja, leposlovja, socialnega vprašanja itd., se vračamo
zopet k Prijateljevi knjigi.

Skupno »Slovensko društvo«, ki so ga snovali 1889. leta, se
je razbilo zaradi nesoglasja, ker so Kalan, Povše in dr. Žitnik
zahtevali »katoliško podlago«, a dr. Tavčar bi bil koncediral le
»krščansko podlago« (str. 355). Nato se je pa ustanovilo 1890. leta
»Katoliško politično društvo« pod vodstvom Kluna in Povšeta,
leta 1891. pa »Slovensko društvo« — kljub temu, da se je 1890.
leta vršil vseslovenski shod poslancev, ki ga dr. Prijatelj ne
omenja. Pri tem shodu, ki mu je predsedoval tedanji kranjski deželni
glavar dr. Poklukar, so bili poročevalci dr. Ferjančič. Hribar,
Klun.

Sprava med radikalno in zmerno frakcijo naprednjakov ni
trajala dolgo. Niti tak sunek, kakor je bil Mahničev nastop, ni
mogel zvariti jednotnosti. Dasi je Šuklje uvideval nevarnost, vendar
je med konservativci in radikalci volil rajši prve. V deželnem
zboru kranjskem so nastali trije klubi: konservativni, liberalni in
nemški. Šuklje, ki je s Kersnikom in Višnikarjem tvoril svojo
frakcijo (»Triglav«), se je zvezal s Klunom in Scheweglom. V liberalni
stranki so bili poleg radikalcev Tavčarja in Hribarja politiki
Bleiweisove šole: Grasselli, Murnik, dr. Poklukar, Svetec,
kakor tudi dr. Vošnjak.

Dr. Prijatelj omenja tedanjega »Narodovega« dopisnika
Podgornika in njegovo rusofilstvo čisto na kratko (str. 342,
343, 346), dasi zasluži Podgornik po mojem mnenju veliko več
pozornosti nego marsikak drugi politik ali žurnalist. Njegov »Slovanski
Svet« je prva naša kulturna-politična revija poleg Mahničevega
»Rimskega Katolika«, nekak njegov pendant.

Podgornik ni bil samo rusofil, kakor je navadno znan v slovenski
javnosti — njegov pomen tiči drugje. Prvič je pobijal

verski indiferentizem slovenskih liberalcev. Ali je bila Podgornikova
ideja staroslovanskega bogoslužja (cirilo-metodijska cerkev)
prava, za to ne gre tukaj: jedro vprašanja je v tem, da se
Podgornik ni zadovoljeval z negativno rešitvijo, češ, vera ni na
dnevnem redu, marveč je vprašanje reševal pozitivno v svojem
smislu, kakor ga je reševal pozitivno dr. Mahnič. Drugič je pa
Podgornik realno pojmoval narodnost, t. j. ne samo po jezikovni
strani, marveč tudi vsebinsko kot zavest skupnosti, javljajoče se
na vseh poljih človeškega dela. Nastopal je za narodno avtonomijo
ter za splošno in enako volilno pravico, pobijajoč separatistične
jezikovne drobtinice. Program slovenskega naroda je
formuliral Podgornik tako-le: 1. Zahteva po izvršitvi narodne
jednakopravnosti s posebnim državnim zakonom objednem in jednakomerno
za vse narode s pomočjo jurističnih organov za vsak
narod Avstro-Ogrske posebej. 2. Po narodni avtonomiji za vse narode,
torej tudi za Slovence, se naj pospešujejo težnje po izvršitvi
zgodovinskih državnih prav, za Slovence hrvatskega državnega
prava. 3. Pospešujejo se naj kulturne težnje Slovanov v
tem smislu, da se poleg nemške kulture razvije tudi slovanska
kultura v korist razvoja slovanskih narodov in Avstro-Ogrske. ⁶¹
Podgornik je bil izmed posvetnjakov najbolj načelen politik te
dobe in v boju ne le z Mahničevci, ampak tudi z liberalci.

Dr. Prijatelj omenja drugega rusofilnega dopisnika »Slovenskega
Naroda« — Hostnika, ki je povzročil, da so škofje goriške
nadškofije dne 26. nov. 1887. leta strogo prepovedali naročevanje
in sodelovanje pri liberalnih listih »vsem svojim duhovskim zavodom
in semeniščem, kakor tudi vsem duhovnikom in klerikom« (str. 342 — 349). Iz Vošnjakovega pisma na upravni odbor
»Narodne Tiskarne« z dne 21. nov. 1887. leta posnemam, da je
zaradi tega, ker je cesar očital slovenski žurnalistiki rusofilstvo,
zahteval dr. Vošnjak, da se mora »Slovenski Narod« naslanjati na
narodne poslance kranjske in drugih slovenskih pokrajin, da naj
postane glasilo narodnih poslancev, ne pa da hodi svoja pota in
tava dostikrat v temi, ker nima zveze z odločilnimi narodnimi
krogi.

Razpor med radikalci in elastikarji — kakor so imenovali
nasprotniki Šukljetovo skupino — je s političnega polja prešel

tudi na literarno. O tem sporu je zbral dr. Prijatelj mnogo zanimivih
podrobnosti v poglavju »Slovensko slovstvo pod vodstvom
Levčevega »Ljubljanskega Zvona«« (str. 411—464).

Leto 1881. je rodilo »Ljubljanski Zvon« in »Kres«. Dva leposlovna
lista sta bila za Slovence takrat preveč. »Kres« bi bil imel
velik pomen, ako bi bil samo znanstven list. Tega nam je bilo
treba. Leposlovna vsebina »Kresova« se nikakor ne more primerjati
z »Zvonovo«, to je pribito. A prišlo je še hujše. »Zvonu«
so se začeli odtegovati radikalci, kakor Erjavec, Gregorčič, dr.
Tavčar. Leta 1884. je ustanovil Hribar političen tednik »Slovana«,
ki mu je prihodnje leto dr. Tavčar pridružil še leposlovje z ilustracijami.
In sedaj se je začelo tekmovanje med »Zvonom«,
»Kresom« in »Slovanom«, dasi bi se bile morale vse te moči, ki
so se tu cepile v medsebojnih osebnostih, združiti v načelno četo,
razdeljeno po zmožnostih in narodnih potrebah: »Zvon« leposlovje,
»Kres« znanstvo in »Slovan« politiko. Tako so se pa pulili
med seboj za sotrudnike in naročnike — a nihče se ni upal začeti
načelnega boja proti nastopajočemu Mahniču. Levec je položaj
pravilno pojmoval, ko je pisal Kersniku, da je razpor med radikalci
in elastikarji vzbudil duhovščini pogum, kakor v politiki,
tako v literaturi (str. 441). In res: Ko sta zamrla »Kres« in »Slovan«, sta prišla na dan Mahničev »Rimski Katolik« in Lampetov
»Dom in Svet«, oba 1888. leta — v nasprotnem taboru je začel
istega leta izhajati Podgornikov »Slovanski Svet« brez zadostne
podpore onih, ki bi bili za to poklicani.

Kako se je udeleževal tega političnega in literarnega življenja
Janko Kersnik?

Kersnik je bil politik in literat. Dasi se mu je zdelo literarno
delo lepše nego politično, kakor je sam pisal Levcu (str. 506),
vendar se je udeleževal politike na strani Šukljeta kot deželni
poslanec kranjski. V politiki se ni silil v ospredje. Dasi Šukljetov
ožji somišljenik, ni hodil ž njim čez drn in strn, nasprotno ga je
miril in ga hotel pridobiti za skupen boj z radikalci zoper konservativce,
oziroma Mahniča (str. 366, 489, 634). Kakor vemo, je
Kersnik sklenil oni dogovor z Vošnjakom, ki mu je potem sledila
začasna sprava 1885. leta. Kot Šukljetov somišljenik je tudi sodeloval
pri »Ljubljanskem Listu« s političnimi podlistki, n. pr.
»Vieux Saxe«, kjer je smešil slovenske radikalce. Ti podlistki

so — kakor omenja dr. Prijatelj pravilno (str. 486) — jako osebni.
Kersnikov pomen za slovenski narod je literaren.

Kersnik je bil soizdajatelj in solastnik »Ljubljanskega Zvona«,
njegov glavni sotrudnik in zvest pomočnik uredniku Levcu. Najimenitnejše
svoje spise je priobčil v tem listu. S početka še romantik,
n. pr. v »Rokovnjačih« (1881) in »Luterskih ljudeh«
(1882), kjer stavi v nasprotje tujo ali potujčeno gospodo in poštenega
slovenskega kmeta, sledeč Jurčiču, kakor to analizira dr.
Prijatelj (str. 635 — 636), postaja Kersnik bolj in bolj realist, bodisi
da slika slovenskega kmeta, n. pr. v »Testamentu« (1887), »Očetovem
grehu« (1894) in v mnogih povesticah ali črticah, bodisi
slovensko posvetno in duhovsko gospodo, kakor v »Cyclamnu«
(1883), »Gospodu Janezu« (1884), »Agitatorju« (1885), »Rošlinu in
Vrjanku« (1889) in »Jari gospodi« (1893). S svojimi povestmi je
ustvaril Kersnik slovenski socialni roman, v kolikor smo pač že
imeli svoje družabno življenje v tej dobi, ko se je potujčena inteligencija
zopet polagoma vračala k slovenstvu. Ako pravi dr.
Prijatelj, da so junaki Kersnikovih povesti skoro same konkretne
osebe, ki jih je fotografiral po objektih, živečih v njegovi bližini
(str. 474, 641), odgovarja ta označba popolnoma resnici, ki bi jo
lahko potrdili Kersnikovi sodobniki, bližnji njegovi rojaki. V teh
povestih se zrcali slovenska sodobnost; zato jih ne čitata samo literat
in razvedrila željno občinstvo, marveč čitati jih mora vsak,
ki hoče poznati ali pisati socialno zgodovino slovenskega naroda.
A ne samo vsebina je realistična, tudi jezik in slog sta realistična
— to se pravi: lahka, gibčna, jasna, brez dolgoveznosti
in lepotičenja. Kersnik prekaša Jurčiča v obliki, to poudarja
Murko v svoji »Zgodovini slovenske literature«; ⁶² očita pa mu
fragmentarnost njegovih spisov, da jih ni izdelal do konca. Isto
trdi tudi dr. Prijatelj (str. 618).

Kersnik je pisal tudi leposlovne podlistke in kritike. Izmed
podlistkov omenjam šaljive »Stricu v Ameriko«, priobčene v
»Slovenskem Narodu« 1882. leta, kjer smeši jezikovno-slovstvene
nazore Haderlapa, urednika »Ljudskega Glasa«, in prof. Pajka
(str. 473). Kritik ni Kersnik napisal veliko, a kar jih je, se odlikujejo
po tehtnosti. ⁶³ Pozornost zaslužita zlasti dve: o Mahničevih

»Dvanajstih večerih« (Ljublj. Zvon, 1888) in o Aškerčevih
»Baladah in romancah« (Ljublj. Zvon, 1890). V obeh ocenah je
nastopil proti Mahniču in razvil svoj svetovni nazor. To je bil
čin, ki se sicer ob normalnih razmerah razume sam po sebi, a takrat
je to nekaj pomenjalo, da je vstal nekdo in z duševnim
orožjem hladnokrvno se postavil nasproti, dočim so drugi slepomišili
ali kvečjemu si vihali rokave za pretep (str. 369). V prvi
kritiki obžaluje, da se je poprej zanemarjala filozofija po višjih
šolah; ⁶⁴ a mi obžalujemo, da se Kersnik ni bolj bavil z modroslovnimi
in verskimi vprašanji; zakaj omenjeni kritiki nas potrjujeta
v sodbi, da bi bil lahko z uspehom posegel v načelni boj.
Toda bil je sin svoje dobe v tem, da je bil verski indiferentist, ki
sta mu bili verstvo in modroslovje deveta skrb (str. 632) — in to
je bila napaka! V drugi kritiki je označil Kersnik svoj realizem
sledeče: Slikati, opisovati vse, kakoršno je vse v resnici, a vendar
opisovati to le tako in v takem vzporedu in v taki zvezi, da
mora vzbujati estetično zadoščenje, hrepenenje po nečem nedosežnem,
skratka — da mora ustvarjati ideal v gledalcu, v čitatelju
samem: torej ne golo življenje — golo resnico samo, ampak golo
resnico pod prozorno tančico idealizma. Naturalizem zameta, ker
dela iz slikarja — fotografa. ⁶⁵

III. Ministrstvo Taaffejevo je padlo, ker je hotelo razširiti
volilno pravico in tako revolucionarne pojave nastopajočega delavstva
naravnati v zakonito smer. Volilno reformo so pokopali
Jaworski, Hohenwart in Plener, ker so bili nasprotniki demokracije:
nemški liberalec Plener je bil izvoljen od 19 članov hebske
trgovske zbornice, Hohenwart je bil konservativni aristokrat in
Jaworski, poljski plemič, je imel volilcev za eno omizje. ⁶⁶ Nastalo
je koalicijsko ministrstvo Windischgraetzevo, ki ni moglo, oziroma
hotelo izvesti volilne reforme in je razpadlo zaradi slovenskih
paralelk na celjski gimnaziji. Po uradniški vladi Kielmanseggovi
je prišel grof Badeni, ki je izvedel volilno reformo s tem, da
je dosedanjim štirim kurijam dodal še peto kurijo z 72 poslanci,
ki je bila uzakonjena 14. junija 1896. leta. Demokracija je bila na
potu.

Izmed slovenskih poslancev sta podpirala koalicijo predvsem
Klun in Šuklje, ki jo je imenoval naravnost »državno potrebo«
(str. 553); Razširjenje volilne pravice je Šuklje zagovarjal (izrekel
pa se je zoper splošno volilno pravico zlasti z ozirom na
konservativne zaveznike), dočim sta bila Klun in Povše zoper
(str. 542). »Slovenski Narod« je odobraval brez pridržka Taaffeievo
volilno reformo; zakaj tiste čase je stalo liberalno glasilo
celo na odločnem stališču splošne, jednake in direktne volilne pravice. ⁶⁷

Kakor prej za Taaffeja, tako se je Šuklje tudi sedaj izpostavljal
za koalicijo, ki je bila izločila iz svojega programa vsa
načelna politična vprašanja. Kakor za časa Winklerja, tako je tudi
sedaj za časa Heina mislil na ustanovitev vladne stranke na Kranjskem.
Zopet je prišel navskriž z liberalno stranko, a končno se je
odpovedal na vladno željo državnozborskemu mandatu, ko je bil
postal dvorni svetnik (str. 553).

Vsi slovenski poslanci niso bili člani koalicije, nekateri so izstopili
iz nje in delali politiko proste roke, med njimi n. pr. dr.
Ferjančič, dr. Gregorčič, dr. Gregorec, Nabergoj. Ti secesionisti
pa niso načelno nastopali proti svojim tovarišem koalirancem,
ampak le taktično (str. 546). »Slovenski Narod« je v smislu Ferjančičevem
(str. 545) dajal obojim prav: češ, tisti, ki so izstopili iz
Hohenwartovega kluba, so pripravili vlado do tega, da bo onim,
ki so ostali v koaliciji, bolj naklonjena, ker bo v strahu, da je ne
zapuste še ti.
⁶⁸ Podgornikov »Slovanski Svet« je šibal tako breznačelno
dokazovanje, ko je šlo za podpiranje ali nepodpiranje
protislovanskega in protisocialnega sistema, ⁶⁹ Pri tej priliki naj
omenjam, da je dr. Prijatelj na podlagi Šukljetovega pisma Kersniku
razkril postanek, oziroma brezpomembnost one šahove poteze,
ki naj bi jo bili izvršili slovenski koaliranci z resolucijo, da
izstopijo iz Hohenwartovega kluba, ako jim vlada do gotovega
roka ne da poroštva za ugodno rešitev njih narodnih teženj v politični
upravi, šolstvu in pravosodju. Ta resolucija je bila le Šukljetov
koncept, ki se ni nikoli glasovalo o njem in so ga post
festum podpisali njegovi tovariši (str. 544—546).

V teh letih je dobival dr. Mahnič vedno več pristašev, zlasti
ga je ščitil ljubljanski knez in škof Missia. Prvi slovenski katoliški
shod 1892. leta je bil Mahničevo delo. In sedaj se je začela organizacija
v smislu resolucij katoliškega shoda na vseh poljih in pri
vseh stanovih. Ogromno delo, ne vedno častno, toda uspešno.
Ne vedno častno — tu imam v mislih dijaško vohunstvo, ki govori
o njem tudi dr. Prijatelj (str. 366). Naj se mi dovoli osebni
spomin na to dijaško vohunstvo: pesniku Ketteju in nam drugim
je povzročilo šolski karcer ter v vedenju red: minderentsprechend
wegen ungebürlicher Äusserungen, a meni posebej, da je moj
katehet s prozornim namenom, dasi brezuspešno, opozoril Kersnika,
ki sem mu bil inštruktor njegovih sinov, da sem verstvu in
nravnosti nevaren človek ...

Nasproti naraščajočemu gibanju Mahničevcev se liberalci
niso mogli povzpeti do organizacijskega dela kljub shodu zaupnih
mož 1894. leta in dasi jih je k temu vedno vzpodbujal »Slovanski
Svet«. ⁷⁰ Shod zaupnih mož je nastopil proti koaliciji, se izrekel za
narodno avtonomijo, za splošno volilno pravico (ne za jednako),
za versko šolo in zadružništvo, ni se pa izjavil za zvezo z opozicionalnimi
slovanskimi poslanci, zlasti Mladočehi, kakor je to
predlagal Podgornik. Temu sta nasprotovala dr. Gregorčič in
Koblar z verskega stališča. Shodov poročevalec o gospodarskem
vprašanju, dr. Triller, se je v načelih popolnoma strinjal z gospodarskim
programom krščanskih socialistov, a »Narod« je 1891.
leta pisal, da se za krščanski socializem noben resen človek ne
zmeni (str. 574, 577). Liberalci so ustanavljali zlasti posojilnice
(str. 389—397), za druge zadružne panoge se pa niso menili, posebno
so nasprotovali konsumnim društvom. »Slovanski Svet« jih
je poučeval, da so konsumna društva sama na sebi nekaj vrednega
in da se je treba obračati le proti njih zlorabi, ne pa proti ideji
sami.
⁷¹

Šuklje se ni udeležil shoda zaupnih mož, ker je bil namenjen
zoper koalicijo, ki jo je on podpiral. Hotel je, da bi se liberalna
stranka tudi v kranjskem deželnem zboru združila z Nemci v
smislu koalicijskega sistema, ker »ne gre, da bi na Dunaji bil
koaliran s Schweglom, v Ljubljani pa bi se lasala in davila« (str.
547). Reči moramo, da je bila ta taktika dosledna; toda drugo vprašanje

je, ali je bilo načelno potrebno, da so bili Slovenci del koalicije
v državnem zboru. Tudi Hein in Schwegel sta iskala zaveznikov
v smislu koalicije. Po deželnozborskih volitvah leta
1895. so postali Nemci jeziček na tehtnici: ena izmed slovenskih
strank se je morala ž njimi združiti, ako je hotela biti v večini.
In zgodilo se je, da sta nekdanja Šukljetova nasprotnika Hribar in
dr. Tavčar sprejela njegovo zmerno taktiko in se združila z
nemško stranko v deželnozborsko večino z obojestranskimi koncesijami.
Posredovalec je bil zopet Kersnik, ki je napravil koncept
slovensko-nemške pogodbe, kakor je razvidno iz Prijateljevega
spisa (str. 583). Pomen slovensko-nemške pogodbe označuje dr.
Prijatelj pravilno v tem smislu, da je narodnemu razvoju brezdvomno
škodovala; zakaj dala je Nemcem odločujočo moč v
roke, ki jim ni šla več (str. 595). Boj zoper naraščajoči klerikalizem
bi se bil moral voditi z demokratično politiko v smislu
splošne in jednake volilne pravice. Predno se je sklenila slovensko-nemška
pogodba, je pisal »Slovanski Svet«, kakor bi bil že slutil,
kaj pride, sledeče: »Konservativno stranko bode moral le narod
sam pokopati. Uničiti jo more jedino le vztrajno in intenzivno
delovanje narodne stranke. Vsak drugi lek ostane neuspešen.
Kompromisi s konservativno stranko so izključeni, a kompromisi
drugih vrst, kjer bi se vmešaval kak tuj ali celo nemški upliv,
bi bili sramotni in bi naznanjali popolno onemoglost narodne
stranke. Narodno stranko reši le delo.« ⁷²

Pri volitvah v državni zbor po Badenijevi volilni reformi je
bil 1897. leta izvoljen na Kranjskem v peti kuriji dr. Jan. Ev.
Krek, oče slovenskega krščanskega socializma. Hohenwart je izginil
s površja. Šuklje je sicer postal zopet državni poslanec, da
bi bil »vodja napredne slovenske stranke v parlamentu« (str.
561); toda svojo politično ulogo je bil že doigral: žezlo sta mu izvila
iz rok dr. Krek in dr. Šusteršič, ki je prišel v državni zbor po
smrti konservativnega Kluna. Šukljetu tudi to ni nič pomagalo,
da se je pozneje odpovedal svobodomiselstvu in postal deželni
glavar kranjski: vajet ni imel več v rokah. Drugi časi, drugi
ljudje! Jaz pa ga tu javno pozivljam, naj nam sedaj spiše svoje
politične spomine z ono bistroumnostjo in odkritostjo, ki diči
študijo »Pravi vzroki francoske revolucije« (Dunajski Zvon, 1870)
in druge njegove zgodovinske spise!

V literaturi 90. let zaznamujemo dva značilna dogodka. Levec
se je umaknil kot urednik »Ljubljanskega Zvona«, ki ga je
vodil celih 10 let. List je nato nekaj let urejeval Funtek in pritegnil
k sebi zlasti pesnike Cimpermanove formalistične šole:
Gangla, Hribarja, Medveda, Opeko. Vedno burnejše pa je trkala
na vrata nova slovstvena šola, ki je imela za svoje glasilo
»Vesno«, leposlovno-znanstveni list slovenskih visokošolcev. To
je bil francoski naturalizem, ki ga je pri nas praktično uvajal
Govékar. Novostrujarji so leta 1895. zagospodovali v »Ljubljanskem
Zvonu«, ki mu je postal urednik Bežek. Napovedali so boj
Kersniku in dr. Tavčarju. Ščitil jih je Stritar, ki se je sprijaznil ž
njimi, dasi je sicer pobijal naturalizem, zlasti Zolov, ker je imel
— kakor sodi dr. Prijatelj — zadoščenje v tem, da so hoteli slovenski
naturalisti vreči s prestola one, ki so bili izvili njemu žezlo
iz rok (str. 595 — 614).

Kar se tiče Kersnikovega političnega in literarnega
delovanja v tej dobi, bodi posebej omenjeno, da se je
udeležil shoda zaupnih mož, a ga je zapustil s petimi
tovariši, ker ni hotel po Šukljetovem navodilu braniti koalicije,
ki jo je posebno napadal Koblar (str. 576). Kersnik je bil
— kakor vemo — posredovalec med slovenskimi liberalci in
Nemci pri sklepanju slovensko-nemške pogodbe, ki jo je nasvetoval
Šuklje: toda z njenim uspehom ni bil Šuklje popolnoma zadovoljen
in je mislil, da bi bil sam dosegel več pozitivnega (str.
586). Kersnik je še sodeloval pri »Ljubljanskem Zvonu« pod
Funtkovim uredništvom in napisal za list svoji zadnji dve večji
povesti: »Jara gospoda« (1893) in »Očetov greh« (1894). Novostrujarji
so izbili Kersniku pero iz rok; tedanji »Zvonov« urednik
Bežek ga ni niti povabil k sodelovanju (kakor dr. Tavčarja tudi
ne) iz dveh vzrokov: prvič zato, ker je imel Kersnik razvado, da
je svoje povesti pisal sproti in ni mogel list izhajati pravočasno,
kar ni bilo prav naročnikom in je novi urednik hotel odpraviti;
drugič pa zato, ker je bila naturalistična struja napovedala boj
Kersnikovemu idealistično navdahnjenemu realizmu (str. 609,
622). Kako je sodil Kersnik o naturalizmu sploh, o tem je bil že
govor; o Govekarju samem pa je nekoč v navzočnosti tedanjega
brdskega, sedaj ljubljanskega učitelja Marolta in mene izrekel
bojazen, da se kmalu izpiše. Pozneje je sicer Bežek iskal poti do
Kersnika preko Levca (str. 623, 624); toda bilo je že prepozno:

osem mesecev po tem je Kersnik, komaj 45 let star, legel v grob
v škodo slovenskemu slovstvu in na žalost vseh, ki smo ga poznali
in ž njim občevali ...

* * *

Prijateljeva monografija o Janku Kersniku in njegovi dobi je
pomembno delo, ki ga bo uporabljal somišljenik in nesomišljenik
z največjim pridom, ker obsega bogato zakladnico gradiva kakor
tudi lep kos literarne in politične zgodovine slovenskega naroda.
»Zlati ključ do dobe in oseb« (str. 623) so mu bila zlasti Levčeva
pisma. Ako zasluži s te strani našo polno hvalo in zahvalo, bodi
pa tudi opomnjeno, naj bi bil svoje pisane vire uporabljal tako, da
bi bil iz njih izpustil odstavke, ki govoré o zasebnem življenju ali
vsebujejo opazke žaljive in dražljive vsebine še živečih oseb, ki
še vedno ustvarjajo, oziroma se udeležujejo aktualne zgodovine.
Enako naj bi bile vse utemeljene sodbe brezobzirne v stvari, a
obzirne v obliki. Ta okolnost pa ne jemlje Prijateljevemu delu
pomena, ki mu gre, ampak ga samo omejuje.