I.

Na levem brega Ljubljanice blizo Črevljarskega
mosta je čepela hiša Matije Žlebnika, črevljarskega
mojstra. Bila je zidana, krita pa z deskami.
Več malih oken je gledalo onstran vode,
in lesen hodnik je oklepal hišno nadstropje.

Na hodniku je slonel mlad mož, zavit v
višnjevkast plašč. Nepremično je zrl tje na Stari
trg črez vodo, ki je leno premikala svoje umazane
valove dalje proti mostu. Živahna govorica
in gibanje ljudij se je čulo tam od Črevljarskega
mosta, kjer so stale barake mesarjev in drugih
prodajalcev.

Bilo je dopoldne, prve dni meseca prosinca l. 1608.

Mladi mož se ni menil za vršanje na mostu.
Njegovo oko je zrlo neprestano onstran Ljubljanice
na leseni pomol, ki je tičal na zidani
hiši kakor lastavičje gnezdo. Gladko obriti njegov
obraz je bil podolgovat, kosti nad lici so bile
upognjene precèj globoko, da so ognjene oči kipele tem vidneje na dan, in obrvi so se stikale
nad orlovim nosom. Zgornji obraz so blažila
mala usta z raztegnjenimi ustnicami, kažoča
človeka premetene, a mirne nravi. Izpod širokokrajnatega klobuka pa so lezli na čelo plavkasti kodri, kateri so segali nad tilnikom za plaščev ovratnik.

Obilo snega je bilo tisto zimo, toliko, da
so ljudje na kmetih morali lezti skozi okna iz
hiše, kakor pravi kronist. Zato je bilo tiste dni
tudi v Ljubljani le malo prometa, in le glavne
ulice so bile nekam živahne. Sneg voziti v Ljubljanico in z lopatami odkidavati pa se takrat
mestnim očetom ni zdelo potrebno, in prepustili
so ta posel rajši širokim podplatom meščanov
in dobri volji solnca, ki je počasi raztajalo
snežno odejo.

Solnčni žarki so bili predrli bele oblake
tistega dopoldne in tudi našega znanca je bila
solnčna toplota privabila izpod strehe. Še vedno
sloni na hodniku. Zebsti ga je jelo v noge, da
se začne pogostoma prestopati. A njegov pogled
še vedno tiči na lesenem pomolu.

Kar se pokaže na njem ženska podoba. Bila je visoke rasti, močnega života in bledega obličja. Sivkast plašč je zakrival njeno telo, črni lasje so se usipali po čelu in hrbtu, kakor bi vsak nosil v sebi iskro življenja. Izpod gostih trepalnic je žarelo dvoje temnih očij, ki so se
lesketale kakor dva draga kamena in odbijale bledico njene mlade polti. Razburjenost se ji
je razodevala na obrazu.

Bila je hišna gospodinja Suzana Tramterica,
pekarska vdova.

Naš mož na hodniku se skloni v tem hipu po koncu, desnico potegne izpod plašča in jo stegne z odprtim periščem daleč tje proti ženski. Ustnice se mu raztegnejo še bolj in oči zaiskré v prijetnem pogledu.

Vdova se skloni daleč tje čez pomol in
skrivnostno povpraša: „Kdaj?“

Moški onstran Ljubljanice se ozre plašno
krog sebe ter odgovori glasneje: „O mraku na
mostu.“

Ženska podoba prikima s celim životom ter izgine s pomola.

Naš vasovalec pa še sloni na lesenem hodniku,
dokler mu nekdo ne potrka na ramo. Prestrašen se zgane, ozre in pred seboj zagleda mladega duhovnika, ki ga smejoč se pozdravi. Takoj mu začne srce mirneje biti in, razveselivši se duhovnikovega obiska, odzdravi mu prisrčno, podajajoč mu roko:

„Ave, reverende amice! Kaj pa je tebe prineslo
danes pod mojo streho? Morda si iztaknil kakega luteranca v moji hiši?“

„Nequaquam, mojster Matija! Zakaj vem, da ti luteranca ne trpiš pod svojo streho; toda luteranke bi se ne branil.“

Prišlec, ki je mojstra Matijo tako zbodel z
zadnjim stavkom, bil je škofov kapelan Peter
Otava. Šele spomladi je bil pel novo mašo, a
radi njegovih zmožnostij in vzglednega vedenja
ga je bil škof Tomaž Hren izvolil takoj za svojega
hišnega kapelana. Peter Otava in mojster Matija
pa sta bila bratranca in vrh tega stara prijatelja.

Mojster je zardel kakor mak v rži. Težko
bi bil ukrotil svojo močno pest, da ni bil Otava
njegov sorodnik, prijatelj in še duhovnik po
vrhu. Tako pa se hipoma premaga in počasi
odgovori:

„Res je, gospod Peter, kar si rekel in videl.
Toda poprej pošljem luteranko k tebi v šolo,
da jo izpreobrneš.“

„Pojdi, pojdi v izbo, saj se že ves treseš mraza in —“.

„I no: ljubezni, misliš reči,“ pridene hitro
mojster, in oba izgineta s hodnika.

V zgornjici mojstra Matije je bilo prijazno
stanovališče. Velika bela javorjeva miza je stala
v kotu, okrog sten so slonele dolge klopi, pri
zeleni peči je sameval širok posteljnak in v

zidu pod oknico je bila vzidana velika omara.
Lesene stene zgornjega nadstropja so bile znotraj
pobeljene, in obilo podob je viselo na njih. Na
stropu je golobček razpenjal peruti, znamenje
sv. Duha, in v kotu je stal kip patrona črevljarske
zadruge.

Mladi duhovnik z mehko kožico in bledim
obrazom sede na lesen, lepo zrezljan stolček, mojster Matija pa se pomakne za mizo na dolgo klop.

„Ali si že slišal najnovejšo novico o Tramterici?“
izpregovori pozorno Peter Otava ter upre svoje drobne oči v sorodnika.

Ta molči in zre v mizo, z nohtom brskajoč
po njej.

„Najbrže ne, ker tako po domače vasuješ čez
vodo z vdovo. Vedi ali pa ne vedi,“ nadaljuje
škofov kapelan, „povem ti jaz. Sinoči je prala
Tramteričina dekla Špelica tam na Ljubljanici,
in sinček Matijec je spuščal ne daleč od nje
snežene kepe v vodo. Kar prileti vdova iz hiše
— saj poznaš njeno vročo kri. Kakor bi jo bil
sam satan obsedel, zaleti se v deklo in da ji
ta ni ušla iz roke, potopila bi jo bila. Tako
jo je posmuknilo, ker je dekla pustila otroka
samega ob vodi. Ko pa se nad deklo ni mogla
znositi, zagrabi v tisti jezi svojega sinka in trešči — ga v vodo. Ubogi otrok!“

„V vodo?“ pristavi vprašaje mojster, sklonivši
se po koncu. A že je videl, da je duhovnik
prikimal. Na mizo nasloni glavo in srce mu
zatriplje močneje.

„Dasi Ljubljanica ne dela ledú, vendar so
bile tam ob kraju večje ledene plastí, in Matijec
— jedinec je izginil pod njimi. Dekla je
gledala z mosta ta prizor in nato hitela naravnost
v škofijo, kjer je povedala — ne vem,
zakaj — v kanceliji ves ta dogodek,“ konča
Peter Otava.

Mojster dvigne svojo glavo in razburjeno popraša:

„Ali mestni sodnik že vé to hudobijo?“

„Ne ve še. Ako ni Tramterica sama že kaj
izdala, vé o tem samo dekla Špelica in gospod
kancelar. Dekla je za sedaj priprta v škofiji.“

„Kaj mislite storiti?“

„Kaj? Hm, ravno zato sem te obiskal. Otrokova
duša je že v nebesih, telesce njegovo pa
so najbrže že načele ribe. Toda Tramterica —
kaj bo ž njo? Da bi vsaj slekla luteransko kožo!
— — — Ali veš, kaj mi je po poti šinilo v
glavo? Kakor veš, mestni očetje radi mnogo
pregledajo, ako kak hudodelec poprej opravi
cerkveno pokoro, predno ga oni dobé v roke.
Kaj, ko bi se ti potrudil do Suzane, pripravil
jo do tega, da se odpové krivi veri in opravi
cerkveno pokoro? Kot katoličanka in spokornica
bi potem stopila pred mestne očete in
stvar bi se opravila mnogo mileje, kakor sicer.“

Mojstru Matiji se obraz razjasni. Skloni se
po koncu in potiplje svojega dobrega prijatelja
po rami, rekoč:

„Modra glavica si, carissime Petre! Nisi
zastonj škofova desnica. No, pa tudi dobro srce
imaš. Hvala ti za to! Iz srca rad prevzamem
ta posel, da rešimo izgubljeno ovčico. In če
mi bo sreča ugodna, če se Suzana pokatoličani,
ali smeva potem oba pričakovati cerkvenega
blagoslova?“

Peter Otava se pikro nasmeje, potrjevaje:

„Za višnjevo štolo pride bela na vrsto. Toda
brez višnjeve tudi bele ne bo.“

„Proficiat! Mati dobrega sveta podpiraj moje
delo, da srečno zvršim dano mi nalogo! Upam, da
privedem nazaj katoliški cerkvi zapeljano ovčico.“

„Sebi pa zaželeno družico,“ poseže vmes duhovnik,
smejoč se.

„Deset debelih sveč najčistejše voščevine bom
daroval šenklavški cerkvi in deset beneških cekinov
svetlemu škofu Tomažu za zatiranje luteranske
vere, ako se mi vse posreči. Tu je moja
roka, amice!“

„Dominus tecum!“ odvrne duhovnik ter odide.

Matija Žlebnik je bil najmlajši mojster črevljarske
zadruge. Izučil se je bil rokodelstva pri
„očetu“ zadružnem, pri prvem mojstru Adamu
Weissu. Pred 16 leti je bil prišel iz Šiške
in vstopil pri Weissu kot črevljarski učenec.
Nato ga je mikalo, da bi hodil v šolo, in res
je prebil s težavo par let v latinskih šolah, a
potem se zopet prijel črevljarstva. Štiri leta je
delal pri Weissu, dve leti je potoval, in v šestih
letih je postal pomočnik. Pred letom je prosil
za sprejem v mojstersko zadrugo. Toda za to
je bilo treba od magistrata meščanske pravice
in od črevljarske zadruge privoljenja. Mestni
zbor je zahteval od Žlebnika, da si kupi hišo
ali novo sezida, ako hoče postati ljubljanski
meščan. Matija je to tudi izpolnil, kupivši od
nekega izseljenca hišo za tisoč goldinarjev, katere
si je prihranil. Dalje je mestni zbor zahteval,
da se Žlebnik oženi, ako hoče zadobiti
meščansko pravico. Tudi tej zahtevi je Matija izkusil ugoditi. Črevljarska zadruga pa je vrhu
tega zahtevala vsled svojih pravil, potem, ko je
Žlebnik že plačal vse navadne pojedine in izgotovil
„mojstersko delo“, da si mora izbrati
nevesto v zadrugi sami, torej hčer kakega črevljarskega mojstra. Tudi to je kandidat za mojstersko zadrugo zvršil, poročivši se z Antonijo,
starejšo hčerjo svojega mojstra. Tako je Matija
Žlebnik postal ljubljanski meščan in najmlajši
mojster črevljarske zadruge, ki je o sv. Matiji
izpolnil devetindvajset let.

Najmlajši mojster je bil pravi sluga svoji
zadrugi. Kar so si poželeli mogočni in občutljivi

mojstri, vse je moral oskrbeti najmlajši
mojsterček. Klicali so ga, kadar se je kateremu
zljubilo. Najhujše je zadružni predsednik kazal
svojo oblast do najmlajšega zadružana. Ukazal
mu je, kar more ukazati gospod svojemu slugi,
in pošiljal ga je, kamor se mu je zdelo. Če je
zadruga imela sejo, vabil je najmlajši mojster
osebno zadružane. Če je prišel ptuj pomočnik
v mesto, moral je ponj na rokodelsko ostajo
in voditi ga okrog vseh mojstrov. Če je kak
zadružan umrl, veleval je k pogrebu, hodil k
„očetu“ po mrtvaški zadružni prt in oskrboval
vse potrebne stvari za pogreb. Če so si mojstri
privoščili po svojih sejah kupico sladkega vinca,
moral je najmlajši mojster ponj v gostilne in
nositi na mizo. Zato si pač lahko mislimo, kako
željno je vsak najzadnje sprejeti mojster pričakoval
praznika sv. Rešnjega Telesa, ko so se
sprejemali novi mojstri v zadrugo.

Naš Matija Žlebnik je bil torej tisto leto
najmlajši mojster.

Toda slastij zakonskega stanú ni dolgo užival.
Žena Antonija mu je umrla čez nekaj mesecev
na sušici. Bil je torej mlad vdovec. Sreča
je bila zanj, da je imel brata Gregorja, ki se
je pri njem učil in bil nekaj mlajši od njega.
Ta mu je pri rokodelstvu dosti zalegel, dasi sta
si bila vedno v laséh. Gregor bi bil namreč
rad že postal samostojen, toda brat ga ni hotel
potrditi za pomočnika.

Po smrti svoje žene bi si bil Žlebnik moral
poiskati drugo tovarišico. Po pravilih črevljarske
zadruge bi se bil moral ženiti pri črevljarskih
devicah in po nasvetu mojstrov vzeti v zakon
sestro rajne žene, mlajšo Ano. Toda Žlebniku
se je prav malo mudilo za ženitev. Ana je bila
sicer trdnejšega zdravja kakor njena sestra, čednejšega obraza, toda bila je grbasta. Zato pa
najmlajši mojster ni kaj rad slišal o grbasti nevesti in gluh je bil za svarila črevljarske zadruge. Mojstri so mu sicer hvalili Ano kot dobro
gospodinjo, toda Matija si je mislil le svojo.
Slutil je, da se mu ne obeta nič dobrega, ako
ni poslušen mojsterski zadrugi. Marsikdo ga je
pomiloval, ker mu je tako malo na žlahti pri
„očetu“ črevljarske zadruge. Celó nehvaležnost
so mu očitali, češ, da se ima le mojstru Weissu
zahvaliti za to, kar je.

Toda Žlebnik je molčal, opravljal potrpežljivo
svoj posel in čakal boljše bodočnosti.

Bil je pa podjeten mož, jako marljiv in
bistre glave. Zato je bil sprejet še tako mlad
v mojstersko zadrugo, in zadružani so se trdno
zanašali nanj. Zlasti oče Adam Weiss ga je
ljubil kakor svojega sina, in ker je bil ob jednem
mestni notranji svetovalec — katerih je
bilo le dvanajst — priučil se je Žlebnik pri njem še marsikaj drugega, kakor delati črevlje.
Prijatelj Peter Otava pa mu je vcepil tudi ljubezen
do materinega jezika, kar je bilo takrat
že kaj posebnega. Celó nekaj latinskega in laškega
je znal lomiti, česar se je bil naučil deloma
v šoli, deloma po svetu. Zato ni čuda,
da so ga pri zadnji volitvi o sv. Jakopu izvolili
za vnanjega svetovalca, kakoršnih je bilo štiriindvajset v celem mestu — za mladega moža nenavadno odlikovanje!

Sedaj pa se je jela mahoma krhati njegova
upapolna bodočnost. Oh, tako nagajivo se obrača
človeška sreča kakor mlinsko kolo na vodi! Pred

pol letom je bil še tako češčen, sedaj pa se
naglo zbirajo nad njegovo glavo pogubni oblaki.
In vse to zaradi — ženske! Že je mislil, da
mu je sreča priklenjena na njegovo hišo, toda
vlomila je vanjo koščena žena in odnesla mlado
življenje hišne gospodinje. Mojstri so ga jeli
pikati, tast se je držal napeto, ljudje so se mu
posmehovali, le na lesenem pomolu onkraj vode
se mu je še smehljala sreča opoteča. Z včerajšnjim
dnem pa naj je tudi ta odplula doli po Ljubljanici?

Tako nekako je premišljal osameli najmlajši
mojster po odhodu svojega prijatelja.

II.

Že je bil dober mrak. Ulice so se izpraznile,
in celó na živahnem Črevljarskem mostu
je bilo tiho. Barake mesarske so bile zaprte in
tu pa tam se je še prikazal kak ponočevalec,
zavit v gorko obleko. Samo tam od Tranče niso
prenehali zamolkli glasovi stokajočih jetnikov.
Nekako neprijetno je to javkanje zbodlo mlado
vdovo Tramterico, ki je hitela izpod obokane
Tranče na Črevljarski most. Najbrže si je domislila,
da utegne tudi ona zaradi detomora tu gori
med hudodelci poiskati si novega stanovanja.

Zavita je bila v plašč, da se ji je videl komaj
nos in oči, in pazljivo se je ozirala okrog sebe.
Dvakrat je korakala po mostu gori in doli in
nestrpno pričakovala nekoga. Kar začuje moški
glas za hrbtom: „Suzana!“ Obrne se hitro in
podá roko mojstru Matiji. Toda v obraz se mu
ni upala pogledati.

„Roka se ti trese, dušica zlata, kaj ti je?“
popraša jo hitro mladi mojster.

„Oh, beživa hitro od todi! Že je govoril
moj oče z Luko Košico, in brez skrbi sva v
njegovi hiši,“ odvrne vdova s tresočim se glasom.

„In glas se ti trese? Povej mi, kaj imaš na
srcu in kaj nama hoče tvoj oče? Morda ti vest
kaj očita?“

„Hôdi za mano!“ odgovori vdova z ukazujočim
glasom, in hitro stopita po ozki sneženi
stezi drug za drugim čez most v židovske
ulice. Od todi kreneta po stezi do vicedomskih
vrat, ki so bila ozka, a višja kakor vsa druga
poslopja. Zato so bile ulice jako temne ter prav
pripravne za ponočne vasovalce. Marmornati
stebri so se bliščali v nočni tmini, in svetilka
vratarjeva je metala medle žarke po ulicah.

Tam pri vicedomskem stolpu se naša dva
znanca ustavita. V stolpu sta bili dve ječi: jedna
pri tleh pod stanovanjem vratarjevim, druga pa
v prvem nadstropju za poštene meščane, ki so
se pregrešili v malih rečeh. Nekako strašno je
bilo v tem delu mesta, zlasti po noči. Zato ni
nihče rad hodil semkaj, ako ni moral. Le nočni
čuvaji so hodili trobit vratarju nočne ure na uhó.

Nista dolgo čakala. Železna vrata v stolpu
zahreščé, in pokaže se na pragu vratar Luka
Košica.

„Le brž noter!“ zakliče z nizkim glasom prišlecema.
Žlebnik in Tramterica stopita hitro po
stopnicah, in vratar zapre duri za njima.

Vratarjeva soba je bila nizka in okrogla kakor stolp. Zamazane klopi so se tiščale zamazanih
sten, in lojeva sveča na okrogli mizi
je svetila po temnem prostoru z majhnimi okni
in železnimi križi. Izpod črvivih podnic je pogledala kaka miška, in v kotu na leseni polici
je godla črnkasta mačka. Nad stropom se je
čulo premikanje človeških stopinj, in izpod tal
so odmevali žalostni glasovi trpečih jetnikov.

Vratar je ostal na kamenitih stopnicah in godrnjaje
gledal svetle stebre vicedomskih vrat.

Tramterica pa je v sobi začela govoriti z
glasom, ki je kazal prestrašenost, obupnost in
razburjenost:

„Preljubi moj angel v človeški postavi! Jaz
sem hudodelka, ubijalka, detomorka. Bog se je
maščeval nad menoj, ker sem preganjala njegovo
cerkev na zemlji ter se dala za nos voditi
tistemu luteranskemu predikantu. Proklet
bodi, kjer je, in prokleta bodi njegova priliznjena
beseda! Ta mi je iztrgal iz srca spoštovanje
do vsake postavne oblasti, ta mi je trgal
iz nedrij cvetje nedolžnosti in ta mi je obesil na
hrbet tega Tramterja, ki pač ni zaslužil moje ljubezni. Toda pokoj njegovi duši, moj mož je bil!“

„Ne vznemirjaj se preveč, ljuba moja Suzanka,“
pogovarja jo ravnodušni mojster. „Saj
veš, da ima dan oči, noč pa ušesa. Povej vendar,
kako hudodelstvo tičí v tvojih ročicah?“

„Ne boj se, dragi moj! Zima je, ljudij ni
na ulici, in kar pride glasov od todi, ima jih
vsak le za obupne glasove zaprtih jetnikov tam
doli pod zemljo. Tudi mene povedó semkaj,
ako ne celó na odurno in smrdečo Trančo. O
moj Bog, kaj bo z mano?“

„Ne obupuj in povej hitro! Čas je drag.
Imam ti še toliko povedati. Ali ne veš, kako
sva hodila nekdaj zaupno molit k oltarčku Matere
Božje v sv. Jakopa cerkvi, in očetje jezuitje
so nama devali drobne svetinjice na vrat?“

„Oh, Matija, moj stari znanec, takrat in
sedaj? Kaka razlika! O, Marijo bi še prosila,
Marijo za pomoč, toda ne morem. Luteranka
sem in moje vere ljudje ne poznajo Device
Marije. Tisti predikant mi je raztrgal podobo
Marijino raz vrat in mi dejal: „Saj si ti Marija
dete moje! Naš slikar Antonio Gerici bi ne
mogel narisati lepše Madone!“

„Ne proklinjaj in ne onečeščuj božje Porodnice,
Suzana! Ako si taka, kaka sreča naj naju čaka v zakonu?“ odgovori Žlebnik precèj rezko in stopi par korakov od nje.

„Torej poslušaj, Matija! Sinoči je moja dekla
Špela prala na Ljubljanici. Moj sinček se je
igral ne daleč od nje. Saj poznaš mojo togoto.
Ako se ne zvrši tako, kakor hočem, gorje! Dejala
sem, da mi Špela nima nikdar več otroka jemati k vodi. Toda slušala ni mene, gospodinje.
To me je pograbilo tako, da sem jo hotela
v tistem hipu pahniti v vodo.“

„Tiše, Suzana! Košica je stric tvoje dekle.
Ako te sliši, ne bo dobro zate,“ posvari mojster
vročekrvno meščanko.

„Tedaj mi je ušla Špela. Moj sinko, čuj, Matijče, moj sinko zleti za deklo in kliče: „Špelica,
strah me hoče!“ Torej mati mu je bila
strah! Ta beseda me je zbodla tako, da sem
zagrabila Matijčka, svojega sina, in ga treščila
v vodo. Oh, jaz nesrečnica!“

„In nisi ga rešila?“

„Predno sem se nekoliko unesla, že je triletno
dete izginilo pod ledeno skorjo.“

„Grozovito to! In niso te še prijeli?“

„Reši me, varih moj, reši me! Košico je
podkupil moj oče, da molči in da ne naznani
mestnemu slugi, dokler ne najdem varnega zatišja.
Špelica je namreč vprašala strica Košico,
kaj hoče storiti, in ta ji je ukazal, da gre

v škofijo. Košica pa je naznanil mojemu očetu,
in pomenila sta se, da hoče Košica oko zatisniti.
Jaz sem se dogovorila s trgovko Ehrbarico,
da se nastanim pri njej, kjer me ne bo
našla tako hitro mestna gosposka.“

„Oh, tako je? Nesrečna žena! In kaj potlej?
Ali meniš res uiti posvetni pravici? Ne pojde!“

„Pomagaj mi, zlati, dobri moj vrstniče!“ Ob
teh besedah pade vdova na kolena in se oklene
Žlebnikovih.

Solza sočutja zalesketa na njegovih očéh. Toda premaga se in resno odgovori:

„Kot luteranka, kateri ni treba izpovedavati
se, mogla bi že kaj takega storiti. Toda za greh treba pokore, ne pozabi tega!“

„Oh, torej tudi ti, moj Matijče, žensev mojega
sinka!“

„Vstani, nesrečna ženska, in poslušaj me! Vem, kako bi bilo najbolje za tvojo dušo in tvoje telo. To pač spoznaš, da midva ne moreva skupaj voziti, dokler nosiš pečat hudodelstva na svojih rokah. Toda upanje je, da si pomagaš, in svetujem ti: Operi se, Suzana! Pojdi v škofijo, predno pride mestni birič pote, da te odvêde na Trančo kot hudodelko v zapor. Oglasi se pri škofovem kapelanu Petru Otavi. Moj prijatelj in sorodnik je. Ta ti bo vse povedal in pojasnil, kar ti treba vedeti. Zglasiš se potem pri svetlem škofu, in če se slovesno odpoveš luteranski veri ter opraviš cerkveno pokoro, verjemi mi, da ti bo sodba milostna, in jaz zastavim vse svoje moči, da bo večina mestnih očetov za tvoje oproščenje.“

„Jaz odpovedala luteranski veri?! Kaj porekó
ljudje? Kaj poreče superintendent? Oh, ne morem!“

„Ne moreš? Kaj govoriš! Druge poti ni, Suzanka! Le tako je mogoče, da se kdaj vzameva. Jaz se štejem med poštene mojstre in pošteno hočem imeti tudi svojo ženo. Za ljudi se ne méni preveč, skrbi za svojo dušo! Saj si doslej lahko videla, da pri luteranih ni prave krščanske vere, ampak je le popačena. Kaj te torej zadržuje? Pametna bodi! Ali misliš, da se vsi katoličani motimo, vi pa imate resnico? Oh, môli! Vidiš, kam si prišla, ker si tako
lahkomisljena! Ali si pozabila Mater Božjo?“

„O Božja Porodnica! Ti si mi privêla angela
v človeški podobi, da me potegne iz propada,
v kateri sem zabredla. Sprejmi me grešnico,
ki sem tolikokrat proklinjala tvoje sveto
ime! Odpusti mi, in srečna bom zopet, srečna
kakor nekdaj, ko si mi bila Ti moja milostiva
obramba. Popraviti, poravnati hočem vse, kar
sem zagrešila. Ta tukaj-le mi je priča, da je
moja beseda resnična, in proklet bodi, kdor me
bo hotel zopet zapeljati v krivo vero! Z menoj
pa se zgôdi, kakor je božja volja.“

„Kakor je volja božja!“ potrdi mojster prisego
skesane ženske, ki je klečala na tleh, obrnjena proti ppdobi Matere Božje na steni. Dvigne jo in ljubeznivo-skrbno pristavi:

„Pojdiva, draga Suzanka! Bojim se, da naju kdo ne zasleduje.“

„Ne boj se, mili moj: jutri storim vse po
tvoji besedi.“

Vratar Košica se je jezno prestopal na kamenitih stopnicah, ker ga je zeblo v noge. Ko pa naposled zaškripljejo vrata, stopi brzo na prag in zašepeče izstopivšima:

„Le hitro stopajta! Nočni čuvaji se bodo kmalu oglašali, in žalostna vama noč, ako vaju
zaloté brez svetilk ob tem času po mestu hodeča.“

„Nič ne skrbi, Lukež! Môlči pa kakor zid! Ne bo ti žal! Pa saj to znaš ti!“ pohvali ga mojster in izgine s svojo spremljevalko po temnih ulicah.

Mojster Matija je odhitel domov, mojsterica
Tramterica pa zavije izpod Tranče po velikem
trgu proti frančiškanskim vratam, kjer je imel
nedaleč trgovec Adam Ehrbar svojo hišo.

Vratar Košica pa je deval v nekaj peči podobnega
drobne skleške in si grel zmrzle roke. Godrnjal je sam sebi, toda ne preveč, kakor je imel navado, zakaj lepi zaslužki so se mu napovedovali. Ni sicer mnogo potreboval za svojo družino, ker je sploh ni imel, toda potreboval je mnogo njegov razvajeni želodček, in v mlajših letih tudi razuzdano življenje. Jezik mu je tekel, kakor bi rezal, toda mazati ga je moral. Zjutraj pa za rana, in kadar je pričakoval obiskov, spravil nisi iz njega niti celega stavka. Sicer je popival Košica, kakor je mogel; denarjev se ni branil. Zvit je bil kakor ovnov rog. Njegove hrabrosti nam zgodovina ne poudarja, zakaj l. 1599. je hudo tekel pri nekem ponočnem poboju pred jezuitovskim kolegijem ter zapustil v najhujših škripcih svojega tovariša Gregorja Grabnarja, ki je bil tudi nočni čuvaj, kakor je še sedaj. Na srečo je Grabnarjev sin pritekel na pomoč ter rešil očeta. Pri preiskavi pa je Košica drugi dan izrekel, da ga je napadlo trideset luteranov, ki so nalašč prepevali zbadljive in žaljive pesmi pred kolegijem. In tako je seveda moral bežati. Domišljijo njegovo hvali zgodovinar, toda o hrabrosti svoji celó Košica sam
ni rad slišal. Ker Košica ni dobival pohvalnih
pisem od magistrata, dejal je mestni župan na
novega leta dan, da Lukež Košica odslej ne bo
več nosil ponoči sulice in meča po mestu, pač
pa mu ponudijo izpraznjeno službo vratarja pri
vicedomskih vratih. Lukež Košica je sprejel z
veseljem novo službo, ki mu je nesla 14 krajcarjev
na teden, prosto stanovanje in drva za
kurjavo iz mestnega loga.

„Vicedomski vratar,“ kakor se je sam nazival, stopi kmalu zopet iz svoje sobe na majhni železni hodnik, kjer je svetila brleča svetilka in kjer je pričakoval ponočnih čuvajev, ki so se kaj radi oglašali v temnih židovskih ulicah. Posebno
Gregor Grabnar, ki Lukeža ni mogel pozabiti, odkar ga je tako pustil na cedilu pred jezuitovskim kolegijem, ponagajal je rad in nobenkrat ni pozabil glasno zakričati pred vrati ure, ob kateri je prikobacal pred vicedomski stolp. Ako se ni Košica oglasil, naznanil ga je takoj mestnemu sodniku.

Tudi tisti večer je prilomastil Gregor Grabnar
ob deveti uri pred vicedomska vrata. Počasi
je prestavljal dolgo sulico v sneg in s hreščavim
glasom je zapel:

„Ali meni ponujaš Meto?“ oglasi se mu Lukež Košica, prežvekajoč ravnokar odgrizeni kos Lichtenbergove „trente“.

„No, moj stari prijatelj in hrabri možicelj
Košica bolj ljubi pekarjeve trente in Vodopivčevo
medico, kakor mlade ženske.“

„Kajpada! Ti lahko norce briješ, ker se ti
pametni ljudje ne dadó striči. Lahko ponoči
kolovratiš po ulicah, ker ti tvoja starica vse
stori; kot žitomercu pa se ti ne godi ravno
preslabo, ker jemlješ kmetom merice, kakoršnih
dober kristijan ne bi jemal. Ako bi te kdo popisal,
kakšen pravičnež si, dobil bi te v roke
mestni župan Janez Sonce, čez katerega rad zabavljaš, kadar te ne sliši.“

„Kaj se bova prepirala, Lukež, saj veš, kako
je! Vsak ima svoje slabosti,“ začne volneje
nočni čuvaj, spoznavši, da z ostrim nastopom
ne pride do svojega namena.

„No, potlej se pa ne usti, kakor bi bil cel
svetnik, in stopi bliže, da ti dam požirek pijače,
katera ti prežene vso jezico, kolikor ti je še ni
ohladila zima.“

Nočni čuvaj sprejme slastno Lukeževo ponudbo
ter potegne močno iz podolgovate sklenice,
zavite v slamo.

„A—a—a! Ta pa, ta! Kje si pa iztaknil
tega vrtavsa? Ti ga je že Špelica prinesla
za novo leto!“

„Eh, Špelica je Špelica! Stric sem njen, toda
prinese mi le rajši kaj za ušesa, kakor za usta.
Na, prigrizni, da ti črev ne obrne!“

„Tak kruh pa peče le mojster Boštjan!“

„Lichtenberga misliš? E, možák je on, vsaj
zame, toda žal, da ni izpekel tako dobre hčere,
kakor peče kruh.“

„Kako to meniš? Saj je čvrsta in čedna
babnica ta Tramterica. Res, da jo je luteranski
črednik ujel v svojo mrežo, a ni ji zameriti.
Mlada je še in laška kri se pretaka po njenih
žilah. Kadar bo tolike pameti, kakor je imava
midva, ne bo jo več mikalo hoditi za tistimi
pojedeži in širokoustneži luteranske vere. Dobrega
moža ji je treba, in vse se poravna.“

„Ti ne veš novice, ljubi moj kume? Torej
ne veš, kaj se je pripetilo pri Tramterici?“

„Jaz? ničesar ne vem,“ odgovori čuvaj, delajoč
se nevednega, dasi je kazal svojo nenavadno
prijaznost iz namena, da bi kaj zvedel od Lukeža.

„Saj si tudi sinoči ti čuval, ali ne?“

„Sem, ker sem nadomeščal očeta črevljarske
zadruge, Adama Weissa.“

„No, lepa reč to! Upal sem slišati od tebe, da je Tramterica že na Tranči, ker je semkaj pod mojo oblast niso privêli. Tako pa slišim, da se ti o tem hudodelstvu niti ne sanja.“

„Pa zakaj nisi naznanil, ako kaj veš?“

„Jaz? Ravnokar sem zvedel, in ko bi bil sedajle šel na rotovž naznanit, bil bi pa ti mene
spravil na potapljačo in na sramotilni steber
ali kamor si že bodi, ker si tako siten.“

„Torej kakšno hudodelstvo je tu?“

„Otroka je utopila.“

„O tri sto žalostnih devic! Kaj pa sedaj?
In jaz nič vedel? Brž, brž! Jaz moram oditi.“

„Kaj boš ti? Po Sovo pojdi, on je za to,
da spravlja take ljudi v ječo.“

„Kaj, mestni sluga Sova? Ali ne veš, da
ga je sinoči ubodel neki študent z nožem in
zdaj leži bolan doma, študent pa na rotovžu
premišljuje svojo vročekrvnost? Oh, ravno meni
je usojena ta posebna naloga, da uklenem meščanko
Tramterico, pekarsko vdovo, hčer mogočnega
Lichtenberga. Kaj se hoče? Pred gosposko
smo vsi jednaki.“

„Poišci še koga, sam ne hôdi v nevarnost! Vdovin pomočnik Mihael Deutsch je precèj hrusta, in Tramteričina kri je laška. Zapomni si to!“

„Nocoj pa bo nekaj! Lahko noč!“

In Gregor Grabnar odide, vesel, da je zvedel
za gotovo, kar je bil slišal nekako od daleč pri
ljudéh. Vratar pa se je tudi smejal, vesel, da
je tako Grabnarja nasmodil, da bo zastonj iskal
vdove Tramterice nocoj v domači hiši. Brez
skrbi potegne še iz majolike, v kateri je žarel
rdečebarvni dolenjec, ter leže na ležišče, prepričan, da ga nocoj ne bode nihče več motil.

Tramterica je pa že bila pod trgovčevo streho.

Suzana je bila poleg brata Antona jedina hči pekarja Boštjana Lichtenberga, imovitega
ljubljanskega meščana. Sam je trdil, da je potomec
plemenitih Lichtenbergov, katerih grad

je imel tudi zgodovinar Valvasor v svoji lasti. Žena njegova je bila rojena Talijanka. Ker je bila Suzana jedinka, uživala je neomejeno ljubezen svojih starišev. Zato je po napačni vzgoji nabrala dosti napak, katerih poglavitne so bile zapravljivost, svojeglavnost in nagla jeza. Sicer pa je bila lepega telesa, visoke in močne rasti, odločne volje, vedoželjna in za tisti čas dosti izobražena. Zato tudi ni čuda, da ji je nova vera luteranska hitro napolnila glavo in srce, in izkazovala se je posebno gorečo privrženko
protestantovskih predikantov. Po tedanjih zadružnih
pravilih je vzela v zakon pekarja Tramterja,
ki je njej na ljubo tudi sprejel novo vero.
Toda zadovoljnega življenja ni bilo v zakonu,
in moža je pokopala v treh letih Suzanina
brezozirnost in neomejena gospodstvaželjnost.
Dražila in sukala ga je toliko časa, da je mož
začel iz nevolje in jeze močno piti, dokler ga
ni vodenica zasula v mrzli grob.

Tako je Tramterica postala vdova. Mojsterska
zadruga je želela, da vzame v zakon svojega
pomočnika Mihaela Deutsch-a. Toda tudi Tramterica
ni hotela o tem ničesar slišati, kakor
Matija Žlebnik ne o Weissovi Ani. Tisto prijateljstvo iz otročjih let se je iznova obudilo,
in Žlebnik je sanjal o vdovi Tramterici, kakor
ta o vdovcu Žlebniku. Leseni hodnik in leseni
pomol sta pričala o novi ljubezni, živi ljudje
so pa vse to kmalu zapazili in marsikaj ugibali,
dokler ni novo leto prineslo posebne novice,
ki je pritisnila hudodelski pečat pekarski
vdovi. V neukrotljivi jezi je utopila svojega
sina jedinca v valovih motne Ljubljanice.

III.

Silno mnogo snega je padlo še tiste dneve,
tako, da je bil skoro ves promet ustavljen. Ni
bilo ne sejmov, ne ptujcev; vse javno življenje
je prenehalo v Ljubljani. Celó deželni zbor, ki
je imel zborovati dné 21. svečana, prestavili so
na 3. dan sušca.

Ta veliki sneg je bil jako ugoden za Tramterico.
Nočni čuvaj Gregor Grabnar je tisto noč zastonj napadel pekaričino stanovanje; naznanil
je mestnemu sodniku, da je vdova izginila
prejšnji dan, a nihče ne vé, kam. Sodnik Ahacij
Amšelj je skrbno naročil mestni straži, naj zasleduje vdovo Tramterico, toda kdo bi lazil ob
takem snegu po mestu in izpraševal ljudi po
hišah? Tudi mestni očetje bi tako ne prišli na
rotovž sodit nesrečne vdove. Vsak se je držal
svojega doma in pri domačem ognjišču se je
začelo tem živahnejše življenje.

Vdova Tramterica je storila, kakor ji je svetoval
Žlebnik. Vkljub snežnemu vremenu je prigazila od trgovca Ehrbarja, ki ni bil daleč od škofije, v škofijsko pisarno, kjer jo je prijazno sprejel škofov kapelan Peter Otava. Dekle Špelice že ni bilo več v škofiji. Ni se ji moglo izpričati nič hudega, zato so jo pustili, da je šla k svojemu stricu v vicedomski stolp, dokler se razmere ne obrnejo.

Vdovo so zaslišali še tisto uro; nato jo je
sprejel škof Tomaž sam, naložil ji cerkveno
pokoro in odločil, da bo kmalu sprejeta v katoliško
cerkev.

Potolažena in z najlepšimi nadami je zapustila
Tramterica škofijsko palačo ter pri trgovki
Ehrbarici, svoji prijateljici, pričakovala boljše
bodočnosti.

Najmlajši mojster Matija Žlebnik pa ni bil
tako srečen. Doma mu je nagajal brat, ker ga

ni hotel še potrditi za pomočnika, pri črevljarski
zadrugi pa so kovali proti njemu skrivno
zaroto. Vzlasti „oče“ Adam Weiss se je mnogo
trudil, da se maščuje nad nepokornim mojstrom.
Sestavil je z drugimi mojstri dolgo pritožbo,
katero so podpisali ali podkrižali vsi zadružani
mojsterske črevljarske zadruge. Ko se je le nekoliko
odprl promet po onem obilnem snegu,
že je dobil Žlebnik povelje, da skliče vse mojstre
k zadruški seji. Nekako težko je hodil v slabi
poti najmlajši mojster okrog črevljarjev, ker je
vedel, da kliče zadružane na svojo obsodbo.

Mogočno je sedel za mizo mestni svetovalec
in predsednik črevljarske zadruge Adam
Weiss, okrog njega pa je sedelo do dvajset
mojstrov, ki so čakali besede „očetove“. Tudi
Matija Žlebnik je sedel na stolu pri vratih,
osamljen. Hudo mu je bilo pri srcu in ni si
upal pogledati v obraz očetu Weissu, ki ga je
gledal osorno, kakor bi ga hotel z očmi prebosti.

„Spoštovani mojstri! Kot predsednik častitljive
črevljarske zadruge sem vas danes poklical
na mojsterski posvet, ki ima varovati čast vašega
društva ter skrbeti, da nepošteni udje ne
omadežujejo imena, katero nosi naša zadruga.
Z žalostjo sem se namreč moral prepričati, da
šteje naša zadruga med sabo črevljarja, ki ga
ne moremo več imenovati poštenega. Zato je
naša nujna dolžnost, da rešimo zadrugi čast ter
izobčimo mojstra, ki nosi na svojih prsih pečat
nepoštenja.“

Tako je začel govoriti oče Weiss, ki so mu
zbrani mojstri glasno in pogostoma pritrjevali.
Le Žlebnik je molčal, zroč neprestano v mizo
in s palcem drgajoč po čelu.

Zopet vstane mojster Weiss, odkašlja se nekoliko,
potegne parkrat z desnico dolgo brado,
kakor bi hotel iz nje natrgati novih mislij, ter
začne:

„Častitljivi možje! Dvainšestdeset let se že
veselim božjega življenja na zemlji, devetnajstkrat
so me meščani o sv. Jakopu obremenili s
častjo mestnega svetovalca, dvanajsto leto že
zboruje črevljarska zadruga v moji hiši, toda
take zime nisem še doživel kakor letos. Takega
snega ne pomni moja glava, takega mojstra
pa tudi ne naša zadruga, mojstra najmlajšega,
ki sedi po naši milosti na nevrednem svojem
stolu ter onečeščuje s svojim nepoštenim vedenjem
veljavo in častitljivost naše spoštovane
zadruge.“

Z zaničljivim pogledom so nekateri mojstri
opazovali najmlajšega mojstra, drugi pa s pomilovanjem. Le predsednik se ni dal motiti v
svojem dobro premišljenem govoru ter je slovesno
nadaljeval:

„Pošteni mojstri! Najmlajši mojster Matija
Žlebnik nas je prevaril v lepih delih, katerih
smo mi od njega pričakovali. Zanašali smo se
nanj, kakor na malokogar toliko; očetu črevljarske
zadruge je bil desna ročica, in čednostij
njegovih je bilo obilo število. Toda zloglasna
ženska je premotila njegovo glavo, kakor nekdaj
Filistejka Dalila nepremagljivega Samsona. In
najmlajši mojster si je dal ostriči svoje lase ter
je izgubil poštenost, s katero je stopil v našo
zadrugo. Ni več vreden, da se brati z našo poštenostjo, izključiti ga moramo in sicer iz obilo
tehtnih razlogov:

1. Ko je predzadnjič zborovala naša zadruga,
poslali smo Matija Žlebnika po bokal
vina k našemu krčmarju Vodopivcu in dali smo
mu štirinajst krajcarjev. A Žlebnik je šel po
vino k Cividatorki, kjer ga je dobil za dvanajst
krajcarjev. Pri zadnji seji naše zadruge je bil
obsojen, da mora zaradi te goljufije plačati v
našo blagajno 50 kr. Toda Žlebnik ni izpolnil
naložene kazni, ampak se je celó norčeval iz
zadruških sklepov.

2. Gregor, Žlebnikov brat, je že davno zrel
za pomočnika, a mojster Matija ga neče potrditi.

3. Matiju Žlebniku je rekel malinar Ranzinger
v obraz „hinavec“, a Žlebnik je besedo
pogoltnil in ni iskal pravice pri mestnem sodišču,
da bi dokazal, češ, da ga je malinar natolceval
po krivem.

Iz teh razlogov je očitno, da Matija Žlebnik
ni več pošten mojster in da ga moramo po
starodavnih pravilih izključiti iz zadruge. Ako
ima kdo kaj ugovarjati, oglasi se lahko.“

Tiho je bilo za trenutek, da bi se bila miška
slišala, ako bi bila prisopla izpod podnic. Kar
se dvigne majhen, debel in star možiček, ki je
doslej na pol dremal, na pol poslušal. Janez
Kumberg mu je bilo ime. Bil je tudi mestni
svetovalec in l. 1606. je bil celó mestni sodnik.

„Vse se lepo sliši, kar je pravil oče Weiss,
toda še poprej moramo slišati najmlajšega mojstra,
predno izrečemo končno sodbo. Matija,
govôri!“

Žlebnik je bil že popolnoma pripravljen na
obsodbo. Ker pa ga je najstarejši mojster poklical
k besedi, ni se mogel ubraniti, dasi je
namerjal povse molčati. Stari Kumberg mu je
bil že od nekdaj naklonjen in bil je vrhu tega
prijatelj Lichtenbergov in nasprotnik mestnega
sodnika Amšelja. Sicer ni bil razgovor v navadi,
kadar je predsednik že poprej prerešetal
z mojstri, toda najstarejši mojster je bil vselej
nekaka proroška oseba z nekaterimi predpravicami.
Žlebnik torej vstane:

„Nisem mislil, pošteni zadružani, da bi mi
oče Weiss dovolili odgovarjati svojim modrim

besedam. Ker pa je meni, nepoštenemu mojstru,
dovoljena obramba po milosti častitljivega najstarejšega mojstra, odgovarjam, da sem nedolžen
in ne čutim se krivega v svojem postopanju:

1. Šel sem po vino k Cividatorki, ker toči
cenejše in boljše vino. Ostala dva krajcarja pa
sem očetu pošteno vrnil. Zato pričakujem od
zadruge zahvale, a ne kazni.

2. Brata Gregorja pa ne potrdim za pomočnika
zato, ker sili strani, in kakor hitro postane
pomočnik, vstopil bo pri očetu Weissu,
ki ima že tri pomočnike, a jaz le jednega. Ako
mi zadruga priskrbi novega pomočnika, nimam
nič zoper potrditev.

3. Malinarja Ranzingerja pa ne tožim radi
razžaljenja časti zato, ker nimam prič. Ako
pa malinar vpričo zadruge ponovi svoje natolcevanje,
poiskal si bom že zadoščenja.

To je moje opravičevanje. Sicer pa zadruga
lahko sklene, kar se ji zljubi. Saj vem, kje mi
je iskati pravice.“

Mojstri niso pričakovali tako kratke, rezke
in moške obrambe. Mislili so, da se Žlebnik
popolnoma udá sklepu mojstrov ter jih ponižno
prosi odpuščanja, obetajoč, da hoče storiti vse,
kar bo ukazal oče Weiss.

Splošno godrnjanje se je slišalo, in visoki
oče Weiss vstane ter s patetičnim glasom izpregovori:

„Predragi mojstri! Kadar hoče jajce več vedeti
kakor puta, tedaj ni dosti modrovati. Vedenje
novopečenega mojsterčka je žaljivo za celo
zadrugo, in drugega nam ne ostane, kakor da
Matijo Žlebnika izbacnemo iz črevljarske častitljive
zadruge.“

Vsi potrdijo jednoglasno predlog očetov.
Tudi mojster Kumberg je molčal. Predsednik
pa je nadaljeval z razburjenim glasom:

„A ni dosti, da se reši čast naše častitljive
zadruge. Takoj napravimo vlogo na slavni mestni
zbor, da prepové Žlebniku prodajati na trgu
svoje črevlje, in zahtevajmo, da se nevrednemu
udu naše spoštovane zadruge vzame meščanska
pravica. Ali potrdite mojo zahtevo?“

Nekaj mojstrov takoj potrdi očetovo željo,
drugi so pa molčali. Mojster Kumberg vstane in
izpregovori:

„Spoštovani mojstri! Ne segajmo predaleč!
Pač naj se mu prepove prodajati črevlje na
trgu, dokler ne prebíje zaslužene kazni in ne
plača 50 krajcarjev v našo blagajno, toda meščanske
pravice mu ne jemljimo!“

Oče Weiss pa izpregovori končno besedo:

„Možje! Čast naše zadruge je v nevarnosti.
Kumberg se poteza za Žlebnika, ker je sorodnik
in prijatelj Lichtenbergov; z Lichtenbergom se
hoče zvezati tudi mojster Žlebnik. Saj ste že
kaj slišali, da si Žlebnik in Tramterica pokimujeta
čez Ljubljanico ...“

Oče Weiss ni končal svojega govora. Pri
zadnjih njegovih besedah nastane vrišč, mojstri
se začnó med seboj prepirati. Celó spoprijeli so
se do dobrega, dokler ni Kumberga in Žlebnika
zmanjkalo pri vratih.

Ostali mojstri so se pomirili, sprejeli očetov
predlog z večino in pristavili v zatožbo na magistrat, da Matija Žlebnik tudi s tem ruši zadružna pravila, da hoče izven zadruge vzeti v
zakon zloglasno vdovo Tramterico, kateri se
celó očita, da je vtopila svojega otroka v Ljubljanici.

S tem je bila seja pri kraju, in mojstri so
še pozno v noč ostali pri očetu Weissu, ki je
bil tisti večer jako dobre volje, vesel svojih prepričevalnih govorov in svoje sijajne zmage.
Krčmar Vodopivec, Weissov sosed, je še pozno
čez polnoč prešteval dobiček od črevljarskih
mojstrov.

Žlebnik je spremil starega Kumberga na
dom. Govorila sta marsikaj, in Matija se je
vkljub današnji usodi vračal zadovoljen od zadružne
seje. V Kumbergu, ki je bil mestni svetovalec,
pridobil si je danes dobrega pomočnika
v svojih zaprekah. Ko je stopal pod Trančo
na most, spomni se svoje izvoljenke, ki je gotovo
teže čakala bodočnosti, kakor on. Takoj
se obrne in krene po Velikem trgu mimo rotovža
proti frančiškanskim vratom. Težko je gazil
debeli sneg, ki je še vedno naletaval. Morda se
mu posreči govoriti z vdovo.

Lahno potrka na Ehrbarjevo okno, srce mu
je že utripalo močnó. Kako tudi ne? Skozi
okno je videl Tramterico, ki je sedela s trgovko
pri veliki peči.

Takoj stopi hišna gospodinja k oknu in
spozna prišleca. Vdova, ki se je skrila v tem
strahu v drugo izbo, vrne se, in povedala sta
si hitro vse svoje dogodke pri odprtem oknu.
Bilo pa je tudi treba hiteti. Zakaj tam pri frančiškanskih vratih je že mestni čuvaj klical deseto uro. Ako zaloti Žlebnika pod oknom brez
luči, utegne mojster prebíti noč na rotovžu in
vrhu tega še Tramterico izdati.

Ves spehan dospe mojster Matija domov,
odpre svojo izbo, prižge lojevo svečo, vzame
gosje pero in piše in piše, ko je nočni čuvaj
že davno zaklical polnočnico.

Sestavljal je pritožbo na slavni magistrat
zoper ukrepe črevljarske zadruge.

IV.

Na Starem trgu pod gradom je imel meščan
Cividator svojo gostilno. Šlo se je črez dolgo
dvorišče, in zadaj, že pod gričem, je bila klet

gostilničarjeva, katera je bila ob jednem pivska
soba. Bila je dolga in ozka izba; na jednem
koncu se je dohajalo, na drugem je bila pregrajena
z lesenim pažem, za katerim so čepeli
na hlodih veliki in majhni sodi raznovrstnega
vina. Ob zamazanih stenah so stale na obeh
straneh dolge mize. Pivcev je bilo vedno polno
pri Cividatorju. Črez dan, zlasti po kosilu in
na večer, so možje hodili semkaj pokrepčavat
se z vinsko kapljico, ki je bila na dobrem glasu,
zakaj bila je pristna in močna. Zahteval pa si
lahko kislega Dolenjca, ali lahkega Štajerca, ali
prijetnega Istrijana in kraškega terana. Jeseni
pa se je pridno točil tudi motni Vipavec in
sladki Prosekar. Zvečer in ponoči so zahajali
sem tudi mladi ljudje, ker je bila gostilna bolj
v zatišju, in mestni stražniki niso tako hitro
zalotili pivcev v prepovedanih urah. Zlasti dijaki
višjih razredov so se včasih priplazili semkaj
popivat in razgrajat. Navadno so klicali gostilno
le pri „Lahinji“, ker se Cividator ni dosti menil
za pivce, pač pa je bila v tem jako spretna
njegova žena s hčerjo. Celó razuzdanosti in sleparstva ni ubranila Lahinja v svoji gostilni.

Bilo je nekega popoldne v začetku štiridesetdanskega
posta. V Lahovi krčmi je bilo takrat prazno, pač pa so sedeli za leseno ograjo nam znani pivci. Kar je bilo namreč posebno domačih in stalnih pivcev, prisvajali so si to prednost, da so nadzorovali natakarico pri natakanju ter pili iz svojih majolik pri izvirku božje kapljice.

Na malem sodu je sedel Luka Košica, potegal
z levico dolge brke, z desnico pa je držal
pisano majoliko. Njemu nasproti je čepel na
nizkem stolcu Gregor Grabnar, trgal oberoč trdo
trento Lichtenbergove peke, lončena majolika
pa je stala poleg njega na tleh. Na stolu v kotu
je zdehal hišni gospodar Cividator in bobnal z
mastnimi prsti po rejenem trebuščku. Njegova
hči Tekla pa je pomivala v drugem kotu stekleno
robo.

Košica in Grabnar nista utegnila zvečer posedati
v gostilni, zato sta pa tem marljiveje pazila,
da nista zamudila ob belem dnevu nasladiti
se s sladko kapljico.

„No, gospod Cividator, koliko obljubite za
mojo Špelico, da vam pomaga polniti mošnjicek
s tolarji? Mlada je, čedna je, zgovorna pa, kakor
bi imela jezik sedem let namočen v sami medici.“

„Ma sem povedal, signore Luka! Dva para
sandal še, dva para, in dve lahti gorenjskega
platna ob novem letu,“ odgovori Lah Košici, ki mu je ponujal svojo stričnico v službo.

„E, kaj se bota prerekavala? Dobro blago
se samo hvali. Kar udari, Luka, gospod Cividator
ne bo gledal na par tolarčkov, če se dekle
izponese,“ prigovarjal je Grabnar, hrustajoč trdo
pečeni kruh.

„Le dajte, le, padre mio,“ oglasi se tudi
Tekla.

Lah se zadovoljno pogladi po obriti bradi
in prikima:

„Cosi sia, signore! Ma ga je treba vprašati
mater.“

Tekla si obriše roci ter odide v kuhinjo poročat
materi, kako so se možje pogodili.

„Pa bi jo oženil, Luka! Saj veš, ako jo
imajo mladi ljudje radi, ni dobro,“ oglasi se
zopet pivec na stolcu.

„E, možiti se ji še ne mudi. To že pride
tako samo po sebi. Sedaj mora še meni pomagati.

Vem sicer, da tvoj Groga škili za njo,
a poprej se morava še midva pobotati.“

„Midva? Pobotala sva se že pred osmimi
leti tam pred jezuitovskim kolegijem. Ako si
tak junak, da pustiš svojega prijatelja na cedilu
v najhujšem ognju, tedaj pač nisi vreden,
da bi se kdo s teboj botal.“

„Kaj? Ali ne vé vse mesto, da je Luka Košica
takrat pametno ravnal kot umen vojskovodja?
Ako bi bil ti takrat mene posnemal, ne
bilo bi ti treba domov cepati z razbito črepinjo.
He, prijatelj Gregor, ali ni tako? In povem ti,
da mi ne govôri več takih čenč, drugače ti
treščim majoliko tje v tvoje lačne gosli, da boš
pomnil, kdaj si se lotil Lukeža Košice, vicedomskega
vratarja!“

Grabnar skoči po koncu, oči se mu zaiskré,
razkorači se pred svojim nasprotnikom, stisne
pesti in s pretrganim glasom izpregovori:

„Ti, strahopetec, ti boš mene, ti suha južina?
Ali ne veš, da te lahko zmanem kakor
suho stročje v roci?“

Košica pa je že zlezel s soda ter se stisnil
ob zidu med sodi, ponižno govoreč:

„No, no, saj ni tako hudo, Grogče! Nič se
ne togôti; tvoj fant je kakor nalašč za mojo
Špelico. Le čakaj malo, da si Špelica še kaj
prisluži. Še dvajset tolarčkov ji manjka do sto
— potem pa v božjem imenu!“

Lah je med tem zlezel pod klop ob steni
in klical neprenehoma: „Madre, madre!“

„Kaj boš ti branil, siromak!“ oglasi se zopet
Grabnar nekoliko mirneje, a tem samozavestneje.
„Ti še sebe ne moreš oskrbeti, a boš
skrbel za druge! Kaj drugega bi bil že lahko,
kakor nisi, tako pa si zapravil še svojo hišo, in
tvoje junaštvo je mestni sodnik pohvalil s tem,
da te je odstavil od nočnega čuvajstva; po milosti
pekarja Lichtenberga pa si dobil službico
vratarja. Kako jo opravljaš vestno in skrbno,
to pa vem jaz in, le čakaj, zvé tudi sodnik,
gospod Ahacij ...“

„Kaj, ti mažeš pekarja Lichtenberga?“ raztogoti
se zopet Košica in stopi mogočneje na
prste. To pa je storil zato, ker je videl, da
je vrata odprla in v izbo stopila Cividatorka z
Lichtenbergom vred.

„No, kaj se prepirate? In ti, oče! ali tako
varuješ čast svoje gostilne?“

„Oh, predragi mojster Lichtenberg, hudo
je, ako ima žena takega moža, ki ni za drugo,
kakor da muhe brani! Le čakaj, klada lena, iztolčem
ti še tisto pest hrbta, kolikor ti ga še
ni zlezlo tje za tvoj mastni trebuh! Alo, poberi
se ven! Vidva pa ne pozabita, kakšno oblast
imata tukaj! Kaj se že zopet kavsata?“

Debeli Lah je takoj slušal glas svoje ljubeznive
zakonske tovarišice, pivca sta umolknila,
Grabnar pa se je priklanjal gostilničarki in
mojstru, kakor bi hotel pokazati vso svojo ponižnost.

„Ali želite merico Dolenjca?“ popraša gostilničarica, visoka ženska, koščenega obraza, srednje starosti.

„Kajpak, Dolenjca! To je moja najljubša
pijačica. Le škoda, signora Cividatore, da vam
plemenitaši vedno škodo delajo s prodajo svojega
vina na drobno,“ odgovori pekarski mojster
in sede na svoj navadni prostor pri dolgi mizi.

„E, gospod mojster Lichtenberg, ko bi jaz
sedela na rotovžu med svetovalci, davno bi bili
že te plemenitaške cunje oprali na Ljubljanici.
Tako pa ni móž, ki bi se potegnili za blaginjo
naše zadruge,“ reče gostilničarka in postavi napolnjeno majoliko pred mojstra, ki mu je dobro
dela beseda Cividatorkina, zakaj on ni bil mestni
svetovalec.

„Modra je vaša beseda, signora! Kip boginje
„Pravice“, ki stoluje tam pod ostrešjem
mestne hiše na zlatem prestolu, moral bi se
postaviti drugam, in dvanajsterim svetovalcem
ob njeni strani bi se morali sleči škrlatasti
plašči.“

„No, ali že odhajata?“ popraša gostilničarka
odhajajoča pivca.

„Za naju je čas potekel; drugi imajo dan,
midva imava noč,“ odgovori Grabnar in izgine
pri vratih.

„Menila sva se z gospodom zaradi Špelice,
signora Cividatore,“ pristavi osrčeni Košica, ki
je še postal pri vratih.

„No, kaj se pogajaš z mojim napihnjencem,
ko veš, da sem jaz gospodar v hiši. Le pojdi,
povem ti jutri, ali je za nas ali ni.“

Lukež z rdeče-višnjevkastim nosom se globoko
prikloni in odide v svoj stolp čakat,
kdaj mu začne vpiti na ušesa poredni in mogočni
Groga svoje ure.

„Prav je, da odideta. Ta svojat prodá za
merico vina desetkrat svojo poštenost.“

„Eh, skoro bi bil pozabil! Povejte, signora,
temu Košici, da me poišče ob petih v mojem
stanovanju.“

Gostilničarka zakriči za odešlim vratarjem,
ki se je vidno razveselil pekarjevega povabila.

Komaj pa je dobro Košica odšel, že privêde
domača hči starega mojstra Kumberga v
izbo. Ta jo poboža po licih in zadovoljno podá
roko svojemu prijatelju Lichtenbergu. Ob tej
uri sta se redno sešla vsak dan pri Cividatorki
na majoliko semiškega Dolenjca. Danes pa sta
pričakovala še Matijo Žlebnika, ki ni bil vsakdanji
gost Cividatorkin, dasi je včasih tudi
prišel semkaj, a vedno le na povabilo prijateljev.

Komaj se je stari Kumberg dobro oddahnil, že se prikaže pri vratih boječe najmlajši črevljarski
mojster.

„No, le naprej, le, saj nismo kužni. Celó
družbo imamo za mlade mojstre,“ pozdravi ga
oblastna krčmarica in potisne čez prag. „Tekla,
prinesi temu zmrznencu malo gorkote, da se
otaja in se mu jezik omaja in hrbet premelje!“

Žlebnik ni bil vajen Cividatorkinih gorjanskih
pozdravov, in nekako tesno mu je bilo pri srcu.
Da ni ugledal svojih prijateljev v kotu temne
izbe, težko bi bil poslušal Talijankine robate
besede.

„Le sèm, Matija! Kaj boš pil?“

„Dolenjca,“ odgovori Kumbergu prišlec ter
sede poleg njega.

Tekla mu brzo postavi majoliko na mizo,
smejoč se in opravičujoč:

„Ne zamerite, mojster Matija! Naša mama
se radi pošalijo, a hudi niso nič na vas.“

Žlebnik ni odgovoril ničesar. Tekla je odšla
za leseni paž, gospodinja pa je že poprej zapustila
izbo.

„Torej kako je, mojster Matija?“ popraša
pekar natihoma.

„Doslej dobro, gospod Lichtenberg! Bodočnost
pa je v božjih rokah.“

„Ali si že kaj govoril s Suzano?“

„Sem. Dobro je spravljena in pridno moli;
tudi hodi k očetom jezuitom poslušat katoliški
nauk. Zjutraj zgodaj in pozno zvečer hodi v

cerkev Kristusovega vnebohoda, kamor ima le
par korakov. Videl sem jo že dostikrat, ko je
klečala v zadnji klopi in iskreno molila, toda
nagovoriti je ne maram na svetem kraju.“

„Hvala Bogu!“ vzdihne pekar, ki je sedel
na koncu mize in prestavljal svoje dolge noge.
Na obrazu se mu je poznala skrb zadnjih
tednov.

„Poslušajta me, prijatelja moja! Nič več ne
smeta prikrivati nesrečne ženske. Mestni sodnik
je nekaj izvohal. Mladi Grabnar leta za tisto
ptičico, ki je Suzani izkopala brezdno pogube.
Tako mi je vsaj pravila golobičica Tekla, ki
vé za vse take ljubavne spletke. In ta mladenič
je iz Špelice spravil marsikaj, kar je sicer hotela
zamolčati. To pa vesta, da mladi Grabnar
svojemu očetu ne bo prikrival skrivnostij, katere
nočnega čuvaja tako zanimajo, odkar sodnikov
sluga Sova zdravi svoje rane na postelji.
Dopoldne smo imeli preiskavo zaradi neke tatvine,
in ob tej priliki sem ujel nekaj pogovora,
ki sta ga imela sodnik Amšelj in Adam Weiss.
Zato vama svetujem, naj se Tramterica sama
ovadi pri sodniku. Za njeno oprostitev bomo
pa že skrbeli.“

Tako je govoril potihoma svetovalec Kumberg,
prijatelja pa sta molčala.

„Tudi jaz bi mislil tako,“ izpregovori naposled
Žlebnik. „Stvar se je že nekoliko pozabila, in mislim, da dobodemo pomoči tudi
od druge višje strani, od škofa samega. Za meščane
se rad potegne, saj je sam meščanski sin,
in brat njegov je mestni svetovalec.“

„Zgôdi se božja volja!“ potrdi pekarski
mojster in hlastno potegne iz barvane majolike.

„Še nekaj zate, predragi Lichtenberg! Sodnik
Amšelj ti je precèj gorak. Omenil mi je zadnjič,
da pečeš premajhen in prelahek kruh. Tako
vsaj sta se proti njemu izrekla pekarska nadzornika,
ki tehtata kruh v pekarski kruharni.
Pristavil je celó, da te misli dejati na potapljavko
v Ljubljanico.“

„Kaj? Jaz, pošteni meščan in tolikoleten
sodrug pekarske zadruge? To je golo maščevanje.
Le čakaj, ti smetana mestnega sodnika!
Jaz ti že pokažem, kdo je Lichtenberg!“

Pekarski mojster je začel kričati, da je Tekla
prihitela izza lêsc:

„Kaj se hudujete, gospod Lichtenberg? Ali
prinesem še vsakemu merico?“

„Ne!“ izpregovoré vsi trije kmalu, plačajo
in odidejo.

Lichtenberg je hitel razburjen domov, kjer
si je Košica že dal dobro postreči po gospodinji.
Toda nič kaj dobre volje ni bil pekar.

„Pojdi domov in reci tisti tvoji deklini, da
ji iztrgam jezik, če ne bo molčala in storila
tako, kakor sem ti zadnjič napovedal.“

„Ne bojte se, gospod mojster! Dekle zna
molčati kakor svetnik na oltarju.“

„Ne čvekaj mi, ampak opravi tako, kakor
sem rekel.“

Vicedomski vratar je spoznal, da danes ni
dobro z Lichtenbergom črešenj zobati, in takoj
je odrinil, spravivši v malho belo trento.

Lichtenberg se je jezil še dolgo časa proti
svoji ženi nad sodnikom Amšeljem, zmerjal
svoje pomočnike ter hodil iz izbe v izbo, ugibajoč,
kako bi se znosil nad mestnim sodnikom.

A tudi vratar Košica je rogovilil v svojem
stolpu ter se hudoval nad Špelico, ki ga pa ni
poslušala. Pobrala je svoje stvari ter bežala naravnost na Stari trg v Cividatorjevo gostilno.

V.

Drugi dan je bil petek; mestni očetje so
zborovali. Mojster Žlebnik je bil obiskal sinoči
spokorjeno vdovo ter ji sporočil sklep očetov,
njegov in Kumbergov.

Suzana se odpravi drugo jutro na rotovž.
Žlebnik ji je bil svetoval, da si izbere ta dan,
ko so mestni očetje ravno zbrani; morda jo
utegnejo še tisti dan postaviti pred sodbo.

Ni zatisnila očesa vso noč. Domišljija ji je
predočevala najraznovrstnejše podobe; vstala je
trudnejša, kakor je šla počivat. Moreči črv vesti
je silno neusmiljen in človeka izmuči kakor
najhujše duševno ali telesno delo.

Ravnokar se je napravila v črno obleko, ko
vstopi Ehrbarica. Skoro se je ustrašila vdove
ljubezniva trgovka. Tako zmedeno je gledala
Suzana tje v beli svet. Črna obleka je ta nenavadni
utisek še povekševala. Res nekaj posebnega
je, da se more ženska v nekaj tednih
tako izpremeniti. Poprej rdeča, cvetoča kakor
roža, ravnokar razcvetla, a sedaj bleda, prepala,
in celó žive oči so zrle medlo na prijateljico.

„Danes se odloči moja usoda,“ reče Suzana,
in potok solzá je oblil bledo lice. Oklene se
prijateljice okrog vratú.

Obe sta jokali.

„Sedi, draga moja Suzanka!“ opozori jo
naposled Ehrbarica in sede poleg nje na usnjato
klopico. „Ne toguj preveč, ljuba moja, saj veš
— kar pridigarji tolikokrat ponavljajo — brez
božje volje ne pade niti las z glave. Tudi tebi
bo zasijalo solnce lepše bodočnosti. Glej na
ulice! Sneg se že topí in pomlad se nam obeta.
Ko skopni beli sneg in požene travica, tedaj
bova hodili venkaj izza mestnega zidovja. Bele
zvončke, rmene trobentice in pisane marjetice
bova trgali ter se spominjali nekdanjih srečnih
časov.“

„Hvala ti tisočera, presrčna moja Rozalija!
Izkušala bom povrniti dobroto tebi in tvojemu
možu, ki ne zaničuje uboge vdove.“

Rmenokljunasti kos pa je žvižgal v leseni
kletki na oknu ter pljuskal po umazani vodi,
kakor bi se ne menil za celi svet okrog sebe.

„Kaj neki počnó moji ptički doma?“

„Ne skrbi za to! Vse je po starem. Skrbni
Mihael vodi vse, kakor bi se ničesar ne bilo
dogodilo, in šteje ure, ko bo spet gospodinja
korakala po svojem pohištvu.“

„Oh, ko bi le res bilo! In moj oče? In
moja ljuba mamica niti ne vé, kod samotari
njena hčerka.“

„Prav je tako, da ne vé. Njena ljubezen bi
ne znala zakriti hčerinega zavetja, kakor zna
mojster Matija.“

„Treba bo oditi, ljuba Rozalka.“

Suzana vstane, ogrne črni plašč s srebrno
zaponko, opaše zlati sklepanec in belo pečico
umetno zavije na črnih kodrih.

„Z Bogom, srce moje! Môli zame!“ reče
še potrta vdova ter izgine za hišo.

Molila je še dolgo časa v cerkvi. Nato pa
srčno odide proti mestni hiši.

Še vse tako, kakor nekdaj. Dva orjaška stebra
sta podpirala mestno poslopje. Pod ostrešjem
je čepelo dvanajst Šembilj in med oknoma je
sedela na prestolu boginja „Pravica“ v bogati
obleki, ob straneh pa kipi mestnih svetovalcev.
Na levem voglu je bil vdelan kip Adamov, na
desnem pa kip matere Eve. Na levo pročelje
je naslikal slikar Antonio Gerici Salomonovo
sodbo in podobo, ki veleva krivičnega sodnika
odreti, ž njegovo kožo prevleči stol; na stol
pa seda njegov sin ter mora soditi. Na desnem
pročelju pa so naslikane štiri poglavitne kreposti:
modrost, zmernost, pravičnost in srčnost.

Te slike in kipi so pretresli srce mlade
vdove. Domišljija ji je slikala nove podobe in
zdelo se ji je, da tudi njej vlečejo kožo s telesa.

Mestni sluga je stal mogočno na pragu
mestne hiše in sprejemal prihajajoče svetovalce.

„Ali morem govoriti z gospodom sodnikom?“
popraša ga bojazljivo došla meščanka.

Sluga izbuli oči, kakor bi za hip nategnil
svoj spomin. Nato pa odgovori s slovesnim
glasom:

„Gospod sodnik je že v dvorani. Kaj bi
radi?“

V tem se prikaže na pragu Gregor Grabnar,
smejoč se dospeli meščanki:

„Oho, gospa Tramterica? Le bliže! Že davno
smo vas želeli videti.“

Grabnar nekaj pošepeče slugi na uho in izgine
po stopnicah. Kmalu pa se vrne in slovesno
nagovori vdovo:

„Gospa, gospod sodnik so vas ukazali poklicati
semkaj-le v stolp, kjer so nastanjeni
pošteni meščanje.“

Molčé odide Tramterica za Grabnarjem, ki
je odprl v pritličju železna vrata ter zaklenil
za seboj.

Vdova je bila v ječi. Smradljiv duh ji je
udaril na nos in debele solze so ji polile lica.
Zgrudila se je na tla ter premišljevala svojo
usodo.

Mestni očetje pa so zborovali in odzborovali. Nič posebnega se ni prepetilo, le Gregor
Grabnar je pravil vsakemu mestnemu očetu posebej,
da so Tramterico ujeli in da ždi tam
doli v stolpu.

Tisto popoldne pa je dobil Boštijan Lichtenberg
poročilo, da ima drugi dan priti pred mestnega
sodnika, zagovarjat se zaradi premajhnih
kruhov.

In prišel je. Jeza se mu je brala na obrazu,
in ko mu je Grabnar v veži povedal, da je njegova
hči v stolpu, priloži čuvaju precèj gorko
zaušnico.

Dolgo je čakal sodnika. Malo pred deseto
uro prikoraka mestni sodnik Ahacij Amšelj v
mestno dvorano, ki je bila nizka, a prostorna.
Nad prestolom sodnikovim je bila naslikana
poslednja sodba, nad prestolom županovim na
nasprotni strani pa stolno mesto Ljubljana.

Ponosno je korakal sodnik po dolgi dvorani
na svoje mesto. Plašč mu je snel sluga
pred vrati. Kratek meč mu je visel ob boku,
bela rutica mu je gledala izpod vrata in bele
nogavice so se tesno oklepale rejenih meč. Dolgi
lasje so mu ležali na plečih, in ko je sedel, videti
ga je bilo malo izza široke mize.

Dvakrat potegne z levico za brke, pomane
gosto brado, vzame slugi iz rok srebrno žezlo
in izpregovori:

„Lichtenberg naj vstopi!“

Sluga odpre vrata in pokliče pekarja, ki se
takoj pokaže v mestni sodni dvorani. Hitro
stopi proti sodniku ter se mu globoko prikloni:

„Vi, pekarski mojster Boštijan Lichtenberg,
obdolženi ste, da pečete premajhen in prelahek
kruh.“

„Kaj? Kdor me je obdolžil, ta je lažnik.“

„Lichtenberg, opozarjam vas, da se vêdete
tako, kakor se spodobi na tem kraju,“ posvari
ga sodnik.

„Kaj boš ti vedel, kako se kruh peče? Nosiš
se in postavljaš, kakor da bi bil mestni sodnik
za vekomaj. Toda rečem ti, da bom jaz dalje
časa ljubljanski meščan, kakor ti mestni sodnik
— — —.“

Ahacij Amšelj ni čakal konca pekarjeve razburjenosti. Rdeč postane kakor kuhan rak in
glasno zakliče mestnemu slugi:

„Sova, v stolp ž njim!“

Ni imel pekar dosti časa, da bi se branil.
Sova ga prime z močnimi rokami in priskočita
mu na pomoč še dva biriča; vsi trije Lichtenberga
odvedó po stopnicah v stolp, kjer je zdihovala
njegova hči Suzana.

Oblastno je stopal mestni sodnik iz dvorane
in godrnjal nad pekarjevo predrznostjo.

V stolpu pa je bil čudni sestanek — oče
in hči. Suzana je čepela v kotu na nizki klopici,
Lichtenbergu pa je zastala sapa in kri.
Tako hitro se je vse to zgodilo, kakor bi bilo
dogovorjeno. Čez nekaj časa šele se zavé iznenajeni
pekar in maščevanje se je bralo na potezah
njegovega obraza.

„Oče, od kodi pa vi tukaj?“ nagovori ga
preplašena hči.

„Ne boj se, ljuba moja hčerka! Temni oblaki
se zbirajo nad našo družino. Toda vedi, da za
viharjem pride solnce.“

Pekar sede poleg hčere na klopico in molčé
se ozre za nekaj časa v razpokani zid. Hči se
ga ni upala dalje popraševati. Tako grozen se
ji je dozdeval.

Oče začne pripovedovati po svoje, kako je
zašel v njeno družbo. Hči je točila grenke
solze.

Na drugi strani veže pa je Grabnar veselo
pripovedoval svojim tovarišem, kako se je vse
to dogodilo. Sicer ga je nekoliko jezilo, da je
sodnikov sluga Andrej Sova tako hitro ozdravel
na levi roki, katero mu je urni študent prevrtal
s svojim bodalcem. Toda dobro se mu je
zdelo, da je on največ pripomogel do jetnikov
v mestnem stolpu, in debelo lagaje je pripovedoval,
koliko se je trudil, da ujame sedaj zaprta
ptička. Andrej Sova pa je prorokoval, kdaj
prideta Lichtenberg in hči na sodbo in kakšna
kazen ju doleti.

Ni trajalo dobre pol ure, da se prikažeta
pri vratih mestne hiše Žlebnik in Lichtenbergovka.
Prosila sta Andreja Sovo, da bi smela
nekaj besedij govoriti z ujetnikoma. Toda niso
se jima izpolnile želje.

„Ne smem, služba je služba!“ ponavljal je
v jedno mer sodnikov birič Andrej Sova. Ko pa
Lichtenbergovka pomolí nekaj svetlega trdemu
čuvaju, omehčal se je ta za par bakrenih reparjev.

Lichtenberg in hči sta hitro povedala svojo
usodo, Žlebnik in zbegana pekarica pa sta se
vrnila vsak na svoj dom.

„Še dopoldne bom govoril s Kumbergom,“
obetal je ženici pri odhodu mojster Žlebnik.

VI.

Popoldne se je že po vsem mestu govorilo,
da sta Lichtenberg in njegova hči zaprta v
stolpu mestne hiše. Nekateri so ju pomilovali,
nekateri jima privoščili. To je že tako pri ljudeh.
Sebičnost je vladala že od nekdaj pri človeškem
rodu in zavist je vsejal že v raju oče vse hudobije.
Prijatelji mestnega sodnika so odobravali

njegovo početje, nasprotniki pa so grajali
njegovo nepremišljenost, ošabnost in kdo vé
kaj še vse.

Stari mojster Kumberg je takoj po kosilu
vzel v roke svojo palico ter šel z mojstrom
Žlebnikom na delo. Dogovorila sta se, da obredeta
vse notranje svetovalce, kolikor jih ni bilo
odločno sodnikovih, ter pojasnita, kako se godi
z mojstrom Lichtenbergom. Obiskala sta jih
pet, ki so bili odločni nasprotniki sodnikovi,
in še tri druge, ki so nagibali sedaj na sodnikovo,
sedaj na nasprotno stran, kakor je najbolje
kazalo.

Ko sta se že pozno v noč vračala v Cividatorjevo
gostilno, uganila sta, da ne bo slabo
za pekarja, ako trije kimovci zakimajo na Lichtenbergovo stran.

V gostilni se nista mudila dolgo časa. Saj
je bilo tako dolgočasno, ker pekarja ni bilo v
njiju družbi. Pač pa sta se pomenkovala precèj
časa s Špelico, ki je bila odslej v službi Cividatorkini. Ta jima je vedela dosti povedati, toda le o Tramterici, kar pa za sedaj še ni bilo tako važno, dokler se ne razglasi kriminalna sodba.
Videla pa sta, da Grabnarjev sin Groga pridno
daje za pijačo in da ni tako varno zaupneje
govoriti s Špelico, ki ji je mladi Grabnar vrlo
ugajal.

Stari mojster Kumberg je šel kmalu počivat.
Niti za Teklo ni imel danes prijazne besede,
dasi jo je kot njen krstni boter tako rad
božal po rdečih licih. Žlebnik je spremil trudnega
starca na dom, sam pa je stopal previdno
po Velikem trgu ob hišah, ki so vêdle do
častitljivega rotovža. Ni ga še mikalo domov, in
tako rad bi bil povedal Suzani in očetu, kako
se je trudil z mojstrom Kumbergom za njuno
oproščenje.

Na voglu mestne hiše postane in gleda kip
matere Eve, ki je tičal v globoki dolbini. O
tem kipu se je govorilo, da ga mora vsak poljubiti,
kdor pride prvikrat v Ljubljano. Žlebniku
je prišla sicer ta pripovedka na misel,
toda niti od daleč mu ni prišlo na um, da bi
svoj jezik mazal na umazanem kamenu. Njegove
misli so se sukale o tem, kako bi naletel
na mestnega slugo Andreja Sovo ter mu potisnil
nekaj srebrnih grošev v roko.

Ker le ne ugleda nikogar, stopi dalje za
orjaškim slopom ter pri vratih previdno pokuka
v vežo. Luč je še videl v straži. Ali je pa tudi
Sova sam v sobi?

Počasi se splazi po veži do straže in pri
vratih posluhne. Vse tiho. Nalahno potrka. Hripav
glas se zadere v sobi: „Kdo je?“

Žlebnik pa zbeži, kakor bi ga veter odnesel.
Poznal je glas Grabnarjev. Temu ni maral priti
v roke.

Še je poskušal mladi mojster, toda le Grabnar
je tičal v straži. Dokaj dolgo je čakal ugodne
prilike. Kako rad bi zaklical, da bi ga slišala
oče in hči! A ni smel.

S potrtim srcem odide proti domu. A še
vedno ga ni mikalo spati; hodil je sem in tje,
ura je šla že na jednajsto.

Kar zagleda človeško podobo, ki se je ravno
tako previdno premikala ob hišah in vogalih,
kakor on. Kdo neki je?

Stopi za vogel hiše, da bi pričakal prišleca.
Kmalu smukne mimo njega. Poznal ga ni, a
nagovoriti si ga ni upal. Temno je bilo in
zavit je bil nočni vasovalec v obilen plašč.
Žlebnik stopi previdno za njim. Videl ga je,
da se je ustavil za rotovškim poslopjem. Osrči
se mojster ter stopi naravnost do njega.

„Ali si ti, Sova?“

Žlebnik spozna glas — Lichtenbergov.

„Od kodi pa vi tukaj, gospod mojster?“

„Eh, zmotil sem se in prav je, da sem se.
Poslušaj me, predragi Matija! Sovo sem prosil,
da me izpusti za pol ure domov, in dovolil mi
je. Ti ljudje storé res za denar vse. Toda čakati
moram. Sova mi je naročil, da ga počakam
tukaj-le. Ako Grabnar zvé, ne bi bilo
dobro niti zanj, niti zame.“

„Gospod Lichtenberg! Nič ne marajte. V
ponedeljek je zborovanje in s Kumbergom sva
že obletala vse mestne svetovalce. Mislim, da
se stvar dobro izteče za vas.“

„Hvala vama, dobra moja prijatelja! Kaj pa
s Suzano?“

„Za njo pa ne morem sedaj povedati še
nič gotovega. Na vrsto pride menda šele cvetni
petek.“

„Bil sem doma pri ženi ter ji sporočil in
naročil vse potrebno. Povedala mi je že nekoliko,
koliko sta se trudila danes zame.“

„Pst, nekdo prihaja!“

„Najbrže Sova. Skrij se za steber. Drugače
ga ne bo semkaj, ako vidi dva človeka.“

Žlebnik sluša, Sova pa previdno stopa čez
trg ter se ozira na vse strani.

„Sova, jaz sem!“

„Brž za mano!“ zapové mestni sluga, in
Lichtenberg se izgubi v veži. Kmalu nato zarožljajo
ključi pri jetnišnici, in Sova stopi v
stražarno.

Žlebnik pa je hitel domov v posteljo.

* * *

V ponedeljek je bila Lichtenbergova obravnava.
Notranji svetovalci so se zbrali vsi, in
sodnik Amšelj je nekako plašno gledal izza široke
mize. Zdelo se mu je, da danes utegne
tudi njega doleteti kaj neprijetnega. Zakaj Lichtenberg

je izmoledoval po Kumbergu, da so ga
mestni svetovalci hoteli poslušati.

Mestni sluga ga privêde s stolpa v sodno
dvorano. Očetje so mu dovolili, naj govori.

Ne bomo prepisovali častitim čitateljem
dolge samoobrambe, katero je govoril zgovorni
pekarski mojster zbranim očetom. Zakaj začel
je pri pekarski poskušnji, katero so zvrševali
trije svetovalci, mestni blagajnik, oče pekarske
zadruge in dva pekarska mojstra. Naštel je natanko
s številkami, koliko velja na trgu stár
kupljene pšenice, koliko meric vzamejo žitni
merci, koliko malinar, koliko se plača pristojbine
kruharni, koliko za drva in sol, drožje in
svečavo. Nato je zopet tehtal zmleto pšenico,
otrobe, razkazoval, koliko se je poizgubilo v
malinu, koliko se je napravilo testa, koliko izpeče
„trent“, koliko hlebov itd. Potem, ko je
vse to naštel, jel je segati po osebah ter vsakega
uda pekarske poskušnje natanko označil,
čemu rad ponagaja poštenemu mojstru Lichtenbergu.
Naposled šele je dokazoval, da mestnega
sodnika zadnjič ni hotel in ni mogel razžaliti
in da ga je sodnik popolnoma neopravičeno
dal zapreti v stolp.

Mestni očetje so pazljivo poslušali obtoženca.
Ko je izgovoril, odvêdel ga je Sova
nazaj v stolp, očetje pa so se med seboj pomenkovali
in marsikatera trda je padla tudi na
sodnika, ki se je grdo držal in molčal. Svest
si je bil, da danes nima prve besede in da je
najbolje zanj, ako molči. Vzlasti Andrej Hren,
brat škofov, in oče črevljarske zadruge, Adam
Weiss, sta se odlikovala v govorici. Janez Kumberg
pa ni dosti govoril, zakaj pogled sodnikov
mu ni delal popolnoma mirne vesti in skoro
mu je bilo žal, da je izblebetal pekarju sodnikovo
namero.

Naposled so se očetje nekako zjedinili. Seja
ni imela posebno parlamentarnega značaja, zato
tudi nismo zapisali vseh govorov mestnih starejšin,
ampak zapišemo le po sodniškem zapisniku
razsodbo, ki se je glasila tako-le:

„Sodnik ni prav storil, ker je Lichtenberga
zaprl: segel je dalje, kakor bi smel; torej se
radi tega pokaraj ter se mu narôči, da v bodoče
ne stori nič več kaj takega. Lichtenberg
pa mora prositi odpuščanja mestnega sodnika
Ahaca Amšelja radi svojih nepremišljenih in
ošabnih besedij, ker je sodnika tikal in mu dejal
v svoji jezi, da bode on dalje ljubljanski meščan,
kakor Ahac Amšelj mestni sodnik. Tudi o Kumbergu
ni lepo, da je kot star gospod in svetovalec
izdal in dalje trosil to, kar se je govorilo
pri sodniku, zakaj s tem je delal sovraštvo in
hujskal meščane med seboj. Naj ostane zato
on sam na rotovžu v zaporu do večera tistega
dné.“

Čudno sliko mestne gosposke nam podaje
ta obravnava. Toda ne smemo preveč zameriti
najivnosti mestnih očetov in marsikaterega svetovalca samovoljnosti, zakaj kazenskega zakonika
se naši pradedje niso učili, in sodili so po pameti
in dobri volji. Ako pa je kateri pamet
izkoristil ali kot Adamov sin dobro voljo prelevil
v slabo, potrudili so se drugi, da tak prevrat
človeškega uma in srca ni imel kvarnih posledic.

Sodnik Amšelj je lahko pretrpel blagi ukor
mestnih svetovalcev, tudi Lichtenbergu je bilo
treba le malo ponižanja za trenutek, da je izpolnil
naloženo pokoro; nikakor pa se ni nadejal
stari Kumberg, da bo tisti dan v družbi
mlade vdove v stolpu premišljeval svojo blebetavost.
Udarec je bil to za častilakomnega starca
in kesal se je, da je pretekli petek toliko podplatov iztrgal za oproščenega pekarja. Kako
resnična je bila karajoča beseda njegove žene:
„Kaj se vtikaš v stvari, ki tebi niso nič mar!“

Vendar ni bilo preveč hudo za starega Kumberga,
zakaj njegova starica mu je prinesla
opoldne kos suhega mesa in Cividatorkinega
dolenjca, ki mu je kmalu pregnal vse otožne
misli. Še predno je mrak legel na zemljo, že
se je poslovil častitljivi svetovalec od koprneče
Suzane ter ji obljubil, da se hoče zanjo še bolj
potegniti, kakor za starega lisjaka. Skoro v
dobro voljo je spravil flegmatični Kumberg
mlado jetnico. Ko pa mu je ta naročila, da
pozdravi mojstra Matijca, tedaj je vzkliknil:

„O, iz tega pšena ne bo kaše. Ali ne veš,
da ti je zadruga določila Nemca Deutscha, ki
tako skrbno varuje tvojo hišo? Tvoj oče bo pač
znal hvaležno srce pokazati mojstru Matiji,
ki se tolikanj trudi zate — še preveč, kakor
tudi jaz. Toda vedi, da smo nekateri ljudje
taki, da drugim znamo dobro svetovati in gospodariti, sebi pa ne. Nekaj takega sva tudi
midva z Žlebnikom. Zato se pa morava potikati
po takih krajih. Matija sicer še ni tako
srečen, kakor jaz danes, toda njega čaka še
hujša nevihta kakor mene. Poslušaj očeta in
zadrugo, če hočeš sebi dobro. To ti svetuje
stari, izkušeni Kumberg.“

Kakor strela iz jasnega neba so pale prve
Kumbergove besede na mlado vdovo. Ni jih
pričakovala. Toda takoj se je spomnila, da se
stari mojster rad šali, zato se je naglo pomirila.
Že je bila pripravljena na odgovor:

„O, kaj ste zmerom tako nataknjeni, mojster
Kumberg? Ne stresajte svoje nevolje nad menoj,
ako so vam mestni očetje ponudili mojo družbo!“

„Ej, ženska, ti si še mlada in ne veš, kaj se
pravi grbe in gube rahljati. Le glej pred vsem,
da se srečno izkobacaš iz te črne luknje! Potlej
šele misli na možitev!“

„Ne zamerite, gospod Kumberg, nisem vas
mislila žaliti. Šalite se radi in tudi jaz sem se
hotela malo pošaliti.“

„Torej želiš, da ti Matijo pozdravim? Kaj
pa, ko bi te bila že Cividatorkina Tekla prehitela
s pozdravom?“

„Ne skrbite za to, jaz ne dvomim niti toliko
na Žlebnikovi zvestobi, kolikor na moji oprostitvi.
Zakaj če vi, gospod mojster Kumberg, zastavite svojo vplivno moč zame, kakor ste to
storili za mojega očeta, svojega prijatelja, tedaj se ne bojim ni mrvice in hladno pričakujem sodbe.“

„Le pogum, zaprta ptička!“ reče končno
stari mojster ter ji podá roko v slovo.

Tramterica mu je naročila še nekaj za
trgovko Ehrbarico in za dom. Kumberg pa je
obrnil najprej korake k Cividatorki, da si potolaži
nevoljo zaradi zapora.

VII.

Najmlajši mojster je težko pričakoval, kdaj ga mestna gosposka pokliče predse, da se opraviči zaradi svojega postopanja proti črevljarski
zadrugi. Toda minul je teden za tednom, a
nikakega glasú ni bilo. To je Žlebnika skoro
jezilo. Mlad je bil še in vajen vsako stvar hitro
ugnati. Toda tisti duh, ki mu pravimo dandanes
birokratizem, oprijel se je včasih tudi
mestnih očetov. Tako je bilo tudi pri očetu
črevljarske zadruge. Žal mu je bilo za najmlajšega
mojstra, in dasi je kazal pri zadružni seji
oblastno lice in neupogljivo ostrost v zadružnih
pravilih, vendar je doma skoro obžaloval svoj
nastop. Ko mu pride nasproti draga hčerka
Anica, bilo mu je nekako hudo pri srcu. Na
obrazu je bral hčerino radovednost, toda ni ji
mogel povedati nič prijetnega.

Drugi dan je že na vse zgodaj poiskal svojega
prijatelja, mestnega župana Janeza Sonca,
ki je slonel na stolu ter gladil brado.

„O prijatelj, kaj pa ti tako zgodaj kolovratiš
po hišah? Post je sedaj in pokoro bi delal,
pokoro!“

„Nič prida, gospod župan; mladina nam
kaže zobé, in sin hoče vedeti več kakor oče.“

„Saj nimaš sina, da bi se črezenj nosil. Hčerko
ti je pa tako že mojster Žlebnik jedno spravil,
drugo ti bo pa tudi vzel iz naročja. Kaj hočeš
še več?“

„Ko bi le res bilo, dragi Janez Sonce! Toda najmlajši mojster več ne mara za svojega dobrotnika,
ki ga ja vzgojil kakor svojega sina ter mu pripravil vse, kar si more tak mlad človek poželeti.“

„Kaj ti je nagodil tako hudega? Saj ne
morem verjeti, da bi znal Matijec nagajati. Preblago
srce ima za to. Sedi k meni, da mi razodeneš
vse.“

„In vendar je res, preljubi prijatelj! Žlebnik
ne mara nič več slišati o ženitvi v moji hiši
in lazi za tisto Tramterico, ki sedaj v mestnem
stolpu čaka obsodbe za svoje hudodelstvo.“

„Ej, ej, sladki moj Adame, mladi ljudje
imajo svoj vkus. Vem sicer, da vaša zadruga
prepoveduje ženitev mojstru izven zadruge, toda
ne zameri! Srce človekovo je kakor slama, v
katero vržeš iskrico ognja. Vname se, vskipi
takrat, kadar ravno vržeš iskrico vanj. Toda
slama hitro zgori in srce človeško se hitro
ohladi. Počakaj, ne nori preveč, zakaj pomlad
se nam bliža, in zimski spomini se raztopé kakor
sneg v južnem vetru.“

„Ne vem! Žlebnik zna biti tudi svojeglaven,
in Tramterica se mu je vsedla v srce kakor klop
v kožo.“

Ne bodi malodušen, mojster Adame! Saj
si vendar predsednik črevljarske zadruge, in ali
ne znaš odpreti svojih ust ter brati levite mojsterčku, ki še treh križev nima na svojem hrbtu.“

„To se je zgodilo včeraj. Prebrali smo mu
rebra, kakor malokomu, sestavili dolgo zatožbo,
izobčili ga iz zadruge in meščansko pravico ...“

„Oho, oho!“ seže Weissu v besedo mestni
župan, „to je pa že malo preveč. Ne pozabite,
da črevljarska zadruga ni še mestna gosposka.
Toda vidim, da si se pošteno trudil, kako bi
preskrbel svoji Ani dobrega ženina, zato ti
svetujem: počakaj! Naj se vaše zatožbe nekoliko
ohladé doma na tvoji polici, potem šele jih
pošlji mestnemu sodniku, da jih predloži mestnim
očetom. Med tem pa nikar ne drži križem
rok! Dobodi koga, ki bo posredoval med teboj
in Žlebnikom, zakaj jaz ménim, da se bodeta
z Matijcem še sporazumela, in kadar bo Njegova
svetlost, deželni knez Ferdinand, počastil
v kimovcu belo Ljubljano, tedaj bo tvoja Ana
spremljala pri slovesni avdijenci svetovalca Matijo
Žlebnika.“

Razjasnil se je obraz mojstru Weissu, in
takoj je poprašal župana:

„Torej Njegova svetlost počasti Ljubljano?“

„Tako je. Včeraj nam je naznanil v deželnem
zboru deželni glavar Janez Udalrik
pl. Eggenberg, da koncem kimovca utegnemo
videti premili obraz Njegove svetlosti.“

„Hvala ti za to novico! Ponesem jo takoj
domov in obetam ti, da storim po tvojem nasvetu.“

Oče Adam Weiss ves potolažen odide iz
županovega stanovanja.

Mestni župan Janez Sonce pa se porogljivo
nasmeje za odhajajočim in zagode samemu sebi:

„Norec! Ali misliš, da boš ti poročal kot
predsednik črevljarske zadruge svoje mojstre?
Naša mati katoliška cerkev pa bo tebe popraševala
za svét, predno bo komu dala svoj blagoslov?
To vse se mi zdi nekako taka komedija,
kakor je bila moja. Oh, to so bili časi!“

V tem, ko se je mestni župan zamislil v
svoja mlada leta, ko je snubil Ano Rozino,
ranocelnikovo hčer, korakal je mojster Weiss
po Velikem trgu naravnost proti svojemu domu
nedaleč od visoke Tranče. Najprvo je stopil v
kuhinjo k ženi, s katero sta takoj jela ugibati,
koga bi poiskala za posredovalca. Ker se nista
mogla zjediniti, pokličeta še grbasto Ano, ki se
je odločila za mojstra Kumberga. Dasi stara
dva nista bila nič kaj zadovoljna s hčerinim
nasvetom, vendar sta naposled potrdila njeno
željo. Ana pa je imela zato toliko zaupanja do
Kumberga, ker so je imele vse mlade ženske.
Tako je znal starec dekletom govoriti na srce
in božati jih po licih, da so ga imele za nekakega
mentorja ali variha. Človek je res duševno
bitje, katero se bolj in trdneje zlaga z
duševnimi podobnostmi kakor s telesnimi. Mlada
in čedna človeka se ne vjemata vselej, pač pa
človeka, različna po starosti in lepoti, a sorodna
po duhu.

Adam Weiss se je napotil še tisto dopoldne
k staremu Kumbergu. Ta ga je poslušal in
molčal. Ko pa je mojster Weiss vse razodel,
tedaj se je Kumberg nekoliko odkašljal in gledé
skozi okno govoril:

„Smili se mi ona-le seničica. ki kljuje tam-le
na oknu, in rad bi ji pomagal. A naj le poskusim
okno odpreti, da bi ji pomolil košček
kruha, zleti tje gori proti Gradu.“

„Kako to misliš, pobratimer? Ali da naj mu
moja Ana postane nezvesta?“ popraša Weiss
malo razburjen.

„Bog vedi, da kaj takega nisem mislil, oče
Weiss. Toda zleti se lahko na razne načine.“

„Ali misliš na smrtr?“ ponovi še bolj razburjen.

„Pustiva to seničico, ker se ne razumeva.
Saj vidiš, da je že ni več na oknu. Odletela je
iskat hrane v naravo, ker je ji človek ne poskrbi.
Toliko ti obetam, oče Weiss, da se
bom trudil ustreči tvoji želji. Saj me to veže
že nekako kot uda črevljarske zadruge, da skrbim
tudi jaz za njeno veljavo, dasi bi bil morda
našel lahko kakega pripravnejšega kakor sem
jaz. Saj veš, da je zadnje čase ne orjeva prav
dobro skupaj.“

„Toda Ana si je izvolila tebe in nikogar
drugega.“

„No, saj to sem vedel, da me ti nisi zato
potrdil, in to je ravno slabo, da vedno le rajši
poslušaš ženske kakor može. Četudi si sicer moškega
vedenja, toda pri sejah govori le tvoja
ženska iz tebe. Ko bi sam govoril, zadel bi
včasih vendar kako pametnejšo, kakor si jo
zadel pri zadnji seji. To ni bilo prav, da ste
z menoj in Žlebnikom tako ravnali, in še jedenkrat
rečem, da ne!“

„No, no, ne bodi preveč hud, saj se dosedaj
še ni nič ukrenilo in akti ležé še pri meni doma.
Saj veš, malo pa moramo prestrašiti take-le
mlečneže kakor je Žlebnik, drugače nas prevpijejo.“

„Torej velja! Pozdravi Ano in reci ji, da
jo bom jedenkrat pobožal, ako se nam stvar
posreči.“

Ne smemo zameriti starcu, ako je bil nekoliko
otročji, saj je bila vendar-le njegova
glava še vedno bistra, in spoznali bomo, da je
bil stari Kumberg tak intrigant, kakor malo
takih.

Oče Weiss je zadovoljen odšel in hitel sporočit
hčeri Kumbergov predlog. Ta pa je premišljeval
pri mizi, kako bi opravljal vlogo posredovalca.
Ni se zmenil čisto nič za svojo ženo,
ki ga je karala:

„No, ali si si že zopet obesil novo skrb na
glavo? Norec je res norec, in če bi te kdo poprosil,
da bi ga useknil, ne boš mu odrekel.

Čas bi že bil, da bi te pamet srečala. Pokoro delaj, pokoro za svoje grehe. Saj si že dosti zajcev ustrelil, še več pa pojedel. Ali vidiš, da gre vse rakovo pot, in še ta pomočnik naj nama uide, potem ne zaslužiš niti za neslan močnik. O Bog je res dober, da nama ni dal nič otrok. Kaj bi bilo ž njimi? Sveti postni čas je, in še sedaj ne daš mirú in družino razkopavaš. Le čakaj! Kar pustila te bom! Ali meniš, da sem res ravno jaz obsojena v pekel že na tem svetu? Kako mirno in zadovoljno je življenje drugodi, kakšno je pa pri nas! Če se ne boš spametoval, šla bom jaz na rotovž in povedala, da
te denejo na potapljavko v Ljubljanico ali pa
v tisto železno kletko za norce tam pred mestno
hišo. Tudi bom povedala, da te nimajo nikoli
več voliti v mestni zbor, ker nisi za to! Ali
si slišal? A?“

Tako je končala Kumbergova tovarišica svoj
samogovor. Morda bi bila še nekoliko nadaljevala,
a zmanjkalo ji je sape in besedij. Raztogotilo
jo je kakor vselej najbolj to, ker ji
mož ni čisto nič odgovarjal. Ko pa je končala
ter se mogočno razkoračila pred možem na globokem
stolu, popraša jo šele zakonski tovariš:

„Zakaj si pa tako na glas svojo vest izprašuješ?
Vse tvoje grehe sem slišal. Te povej
patru Henriku, a ne meni.“

„Oh, jaz nesrečnica!“ vzklikne žena in sede
na stol. Mojster Kumberg pa je že odhitel iz
hiše. Naravnost čez črevljarski most jo mahne
in zavije za vodo, kjer je črevljaril Matija
Žlebnik.

Ta je natezal mokro teletino na kopito.
Takoj je dal delo iz rok in spremil starca po
stopnicah v svojo izbo, kjer sta sedla za mizo.

„Matija, hitro ti pojasnim, zakaj sem prišel.
Mudi se mi, zakaj še jedno pot imam danes.
Torej poslušaj! Oče Adam Weiss obžaluje svoje
postopanje in rad bi se z lepa pogodil s teboj.
Anica pa je mene izvolila za posredovalca. Kaj
praviš na to?“

Mladi mojster se začudi, pogleda na starca
in takoj odgovori:

„Kaj bi rekel? Ali je bila tudi beseda o
ženitvi na vrsti?“

„Veš, da brez ženitve ni ničesar. Ptiči se
ženijo sedaj, in kako bi Anica ne mislila na to?
Torej kaj praviš?“

Žlebnik je molčal.

„Vem, kam se obrača tvoje srce. Torej jaz
ti svetujem to-le: Ti reci, da si pripravljen
prositi očeta Weissa za odpuščanje, in Anica
naj bo tvoja nevesta — vsaj za jedenkrat, dokler
se Tramterica ne izvije iz rotovških rok. Napravi
naj vama mestni pisar prošnjo za izpregled,
ker sta si v svaštvu — —.“

„Saj ne bo nič iz tega. Peter Otava je dejal
Suzani, da ne dobodeva izpregleda od škofijstva.“

„Tako? No, to je ravno prav, ali ne? Ako
škofijstvo prošnjo zavrne neuslišano, tedaj je
pri kraju tvoja ženitev z Anico. To je ravno
moja misel, in govoril bom jaz še danes s škofovim
bratom, ti pa govori s škofovim kapelanom,
ker sta prijatelja in sorodnika.“

„Toda Prevzvišeni je pravičen mož in ne
bo poslušal naših spletek,“ ugovarjal je zopet
Žlebnik.

„Ravno zato, ker je možak, in kot zvest
varih svojih ovčic ne bo dovolil, da bi se sklepal
zakon, ki ne obeta sreče in zadovoljnosti.“

„Poskusimo!“

„Tako je! Tebi in Tramterici pa bo ta
poskus še dobro služil. Le zapomni si to!
Predno bo prošnja za izpregled rešena, bo že
Tramterica zopet na svojem domu.“

S temi besedami je mojster Kumberg odšel.
Čitatelji pa si sedaj vedó razlagati, zakaj je
Kumberg pri odhodu iz ječe Tramterici tako
dvomljivo govoril o njeni ženitvi z Matijo Žlebnikom.

Še tisti dan sta Kumberg in Žlebnik zvršila
svoj naklep. Mojster Matija sicer ni prosil očeta
Weissa odpuščanja, a tudi treba ni bilo. Predsednik
črevljarske zadruge je takoj pozabil na
vso preteklost, Anici pa se je sanjalo tisto noč
toliko sladkih rečij, da jih ni mogla z lepa dopovedati svoji prijateljici, Vodopivčevi Klari.

Kako prekanjen je človeški rod, in vendar
kako hitro se dá prevariti! Ta se veseli, oni
se joka, ta si zida svetle gradove v oblake, oni
pa se jim smeja. Človek trpi, da se sosed veseli,
a ta se trudi, da oni uživa.

VIII.

Vdova Tramterica je že težko pričakovala
cvetnega petka. Ta dan je bil zanjo odločilen.
Ni sicer trpela surovih udarcev mestnih biričev,
toda za ponosno meščanko je bila že sramota
jako občutljiva, da mora v mestnem stolpu biti
toliko časa v preiskavi. Mestni Čuvaj Gregor
Grabnar jo je sicer dostikrat izpraševal, toda
užaljena vdova mu ni odgovorila, ampak je le
omenjala, da bo pred sodnikom dokazala svojo
nedolžnost. Po svojem očetu dala si je od doma
prinesti nekaj knjig in iz teh je mnogo čitala
pri zamreženem oknu.

Naposled pride zaželeni petek. Proti rotovžu
so se pomikali od raznih ulic mestni očetje,
zaviti v Škrlataste plašče in brodeč deževni
sneg.

Tam iz jezuvitovske cerkve pa so speli
ljudje v gručah od molitve sv. križevega pota

ter postajali pred mestno hišo. Vedeli so, da
je danes na vrsti „nedolžna Suzana“, in radovedno
so se pomenkovali, kako se izide zanimiva
sodba.

Tam na voglu rotovškem pod Adamovim
kipom je stala Weissova Ana ter modrovala
svoji prijateljici, Klari Vodopivčevi:

„Kaj meniš, ali bodo Tramterico oprostili
ali ne? Jaz mislim, da jo bodo posadili na sramotilno klopico ali pa privezali na sramotilni
kol.“

Imenovana klopica je bila na trgu ne daleč
od rotovža; zločinec je moral sedeti na njej,
da so ga vsi ljudje videli. Ravno za to in ravno
tam je stal imenovani kol ali „prangar“.

„Jaz bi ji privoščila,“ odgovori prijateljica,
„da bi jo deli v železno kletko na rotovških
stopnicah.“

Ta kletka (Narrenkhotterle) je bila tudi za
zločince, bodisi moške, bodisi ženske. Ljubosumna
Ana se je prisrčno nasmejala prijateljičini
želji.

„Poslušaj, Groga, kaj želi Klara Tramterici?
V kletko bi jo rada spravila,“ ponovi Weissova
Žlebniku mlajšemu, ki je nesel dva para črevljev
v roci ter se ustavil pred deklicama.

„A, Klarica, to je presuha ječa, ta železna
kletka. Ti kot gostilničarska hči bi morala želeti,
da pride pekarica Tramterica na potapljavko.
Ta bi ji ohladila vročo kri bolj kakor železna
kletka.“

Deklici sta se zasmejali tako na glas, da
so se drugi ljudje obrnili proti vogalu, češ, kaj
imajo med seboj ti mladi ljudje?

Tam pri Ljubljanici za kruharno je bila
namreč za pekarje kaznovalna priprava, ki so
ji rekli potapljavka (Schupfen). Na dolgem
brunu je bil privezan jerbas, v kateri je moral
sesti obsojeni pekar. Mestni biriči pa so ga
vpričo vsega ljudstva potapljali in zopet kvišku
potezali.

Tam na drugem vogalu rotovškem pod
stolpom pa sta stali trgovka Ehrbarica in črevljarica Kumbergovka.

„Škoda za to vdovo! Kako lahko bi bila
dobila ženina, kakoršnega bi bila hotela. Tako
pa ji je ta njena nesrečna laška kri pokopala
vso srečo.“

„I, kaj se hoče, človek je slaba stvarca. Vsakemu
se lahko primeri. Menim pa, da se bo
za-njo dobro izteklo, ali ne?“

„Bomo videli, botrica! Kakor bodo pri volji
mestni očetje! Moj stari se baje mnogo
prizadeva, da bi jo izkopal iz blata, toda moj mož
ima malo sreče, kakor ona. No, bodi že kakor
Bog hoče! Kot luteranki pa se ji spodobi, da
naredí malo pokore za svoje pregrehe.“

„Saj ni več, strina! Že pred dvema mesecema
se je odpovedala luteranski veri in opravila
cerkveno pokoro.“

„E, e, kaj mi poveš, botrica! Hvala Bogu
in Materi Božji! A odkod veš to?“

Trgovka je bila malo v zadregi. A takoj
si je pomagala:

„Moj mož mi je povedal.“

„Oh, to si srečna, ki imaš moža, da ti kaj
zaupa. Jaz pa ne zvem od svojega nikdar nič,
ako bi mu tudi kdo hotel glavo odrezati.“

V stolpu je med tem prišel iz prsij vdove
Tramterice bolesten vzdih. Suzana je čitala
svetopisemsko zgodbo Rutino. Noema je bila
uboga, zapuščena vdova, kateri je smrt pobrala
moža in sinova. Vrnivša se v domovino je
tožila svojim prijateljicam in sosedam: „Ne
imenujte me Noeme, zale, temveč imenujte me
Maro, britko, ker z bridkostjo me je napolnil
Vsemogočni.“ Pri teh svetopisemskih besedah
se je ustavila jetnica, in solza bridkosti je pomočila list v knjigi.

Tam gori v prvem nadstropju v sodni dvorani
pa so bili zbrani do malega vsi notranji in
zunanji mestni svetovalci. Tudi Matija Žlebnik
se je stiskal tam pri zeleni peči na visokonožnem
stolu. Zrl je v jednomer na podobo
na steni, predstavljajočo poslednjo sodbo. Jedna
izmed dušic pred ostrim večnim Sodnikom se
mu je zdela tako podobna današnji zatoženki,
in iskreno si je želel, da se ta dušica pomakne
na Sodnikovo desnico. Stari Kumberg je hodil
ponosno po sodni dvorani in sedaj temu, sedaj
onemu kaj na uho zašepetal. Svetovalec Andrej
Hren pa je sedel na svojem stolu, natezal
zgrbančeno čelo ter zrl neprestano v papirje
pred seboj. Tudi oče Weiss je držal v roki
nekaj pisanega ter čital.

Ko pa vstopita sodnik Ahac Amšelj in župan
Janez Sonce z mestnim pisarjem, umolknejo vsi.
Župan se ustavi pri svojem sedežu, sodnik pa
je ponosno stopal po širni dvorani ter zasedel
svoj vzvišeni prestol. Sluga Sova mu sname
škrlatasti plašč ter izroči srebrno žezlo. Nato
gre k vratom, zaklene in položi ključ na vogal
županove mize. Mestni pisar pa je položil pred
sodnika na mizo dve knjigi: sodni red Maksimilijana
I. iz l. 1514. in Ferdinanda iz l. 1535.

Mestni sodnik Ahacij Amšelj vstane, pomane
svojo brado in izpregovori:

„Častitljivi gospodje svetovalci! Meščanka
Suzana Tramterica, pekarska vdova, hišna posestnica,
hči pekarskega mojstra Boštjana Lichtenberga
je obdolžena, da je potopila svojega sina
Matijo v Ljubljanici. Zaslišale so se priče, katerih
izpovedi vam mestni pisar takoj prebere;
zaslišala se je obtoženka sama, katera taji svoje
dejanje. Obžaluje pa, ako je bila njena nagla

jeza kaj vzrok nesrečni smrti, ter prosi zato
slavni mestni zbor milostive sodbe.“

Mestni pisar prebere izjave prič, katere pa
niso nič važnega izpovedale razven Tramteričine
dekle Špelice in Grabnarjevega sina Gregorija.

Dekla je izjavila, da je gospa Tramterica
silno nagle narave in je priletela tisti večer
nadnjo, ko je ravno prala. Raztogotila se je nad
njo, ker je pustila otroka samega pri vodi ter
jo hotela udariti. Dekla ji je pa ušla. V jezi
je pahnila od sebe otroka, ki je v tistem kriku
priletel pred njo in otrok se je zvrnil v vodo.
Kako se je ravno to zgodilo, ne more povedati,
ker se je šele ozrla, ko je pritekla na most. A
takrat že otroka ni bilo videti.

Grabnarjev sin pa je izpovedal, da mu je
Špelica pripovedovala, da je Tramterica pahnila
otroka v vodo, ker je ta klical Špelici: „Strah
me hoče!“

„Spoštovani gospodje svetovalci! Deklo Špelo
smo vsled njene izjave, ki se ne vjema z Grabnarjevo, poklicali še jedenkrat. Drugič je potrdila Grabnarjeve besede. Zato smo jo priprli
v stolpu, ker je krivo pričala. Kakšno kazen
je zaslužila dekla zato? Ali naj jo zapremo na
Trančo za osem dnij ob kruhu in vodi?“

Mestni svetovalec Kumberg se oglasi:

„Ko bi bila deklica pod prisego izpovedala,
odrezati bi se ji morali jezik in prsti radi krive
prisege. Tako pa je samo olepšala brez prisege
svojo izjavo in le udanost do svoje gospodinje
jo je privêdla do tega. Ker pa je izjavila tudi
drugič, da s svojimi očmi ni videla, da je Tramterica pahnila otroka v vodo, ta razlika za stvar tako ni pomenljiva. Vendar pa priznam, da
brez krivde ni dekla, zlasti še, ker ni slušala
svoje gospodinje, dasi ji je ta večkrat zapovedala,
naj otroka ne jemlje k vodi. Zato predlagam,
da se obsodi dekla Špela z ozirom na
svojo starost v to, da bo pometala jutri veliki
trg od Tranče do Frančiškanskih vrat.“

Mestni očetje so se nagajivo namuzali, in
ko je sodnik dal na glasovanje svoj in Kumbergov
predlog, obveljal je Kumbergov z neznatno
večino.

Nato je pisar prebral izpoved obtoženke.
Ta je priznala, da je otrok utonil v vodi, a
tajila je, da bi ga bila sama pahnila v vodo.
Pač pa se je zaletel v tistem hipu otrok vanjo,
in če je omahnil, ko se je ona obrnila, ne more
nič za to. Ako je slišala besede otrokove, ki
je imenoval, naučen po svoji dekli, mater
„strah“, ne more se pač od nje pričakovati,
da bi v takem trenutku ohranila vso hladnokrvnost.
Rešiti pa otroka ni mogla, ker je takoj
izginil pod ledom. Človeka ni bilo nobenega
blizu, in mrak se je že delal. Naposled izreče,
da je že opravila cerkveno pokoro za to, ako
se je sama tudi kaj pregrešila; sam prevzvišeni
škof jo je odvezal, ker se je povrnila h katoliški
cerkvi, in da jo mestna gosposka nima
več pravice soditi.“

„Spoštovani gospodje svetovalci notranjega
in zunanjega sveta! Po sodnem redu Njegove
svetlosti Ferdinanda I. morajo se matere, ki
umoré svojega otroka, žive pokopati in kol
vanje zabiti. Zato je vprašanje, ali je Tramterica
svojega otroka sama umorila, ali ne?“

Oglasi se oče Adam Weiss: „Da je Tramterica
res otroka umorila, pač ne moremo dvomiti.
Ako kdo potopi svojega otroka v vodi, tedaj
je pač taisto, kakor bi se reklo, da ga je umorila.
Ali ga je res utopila, o tem ravno tako
ni dvoma, ker nikogar drugega ni bilo takrat
pričujočega, kakor vdova sama. Dekla pa je že
poprej ubežala. Sam se otrok vsaj ni utopil.“

Weissu je odgovoril mestni župan Janez
Sonce: „Mestni očetje pač nimajo vzroka, da
bi šele o tem sklepali, ali je obžalovanja vredna
vdova „malefična oseba“ ali ni. Iz izjav prič in
iz izjave obtoženke same nikakor ne moremo
sklepati, da je pekarska vdova namenoma ali
vsaj istinito umorila, oziroma utopila svojega
sina. Ako pa nimamo prič in drugih dokazov,
kako hočemo pa svoji vesti obsoditi zatoženko
kot morilko? Zato predlagam, da se ne govori
več o „malefični osebi“, ampak da se le še prerešeta, ali je in koliko je kriva vdova Tramterica sama, da se ji je otrok utopil.“

Sodnik Amšelj prime za sodno žezlo in ponovi
predlog županov, ki so ga mestni očetje
sprejeli z večino glasov.

Za besedo se oglasi svetovalec Andrej Hren:

„Spoštovani gospodje mestni očetje! Vprašanju
nam je odgovoriti, ali je zakrivila vdova
Tramterica smrt svojega otroka ali ne. Moje
prepričanje iz izjav prič in Tramterice same je
to, da vdova ni zaslužila naše obsodbe. Ukazala
je večkrat svoji dekli, naj otroka ne vodi
k vodi. Ali naj je zato gospodinja kriva, ako
dekla ne posluša ukazov svoje predstojnice?
Pahnila ni pekarica svojega sina v vodo, ampak
sin je padel sam, zato, ker se je mati hitro
obrnila; ta pač nima očij na hrbtu, da bi bila
mogla videti svojega nasproti ji hitečega sina.
Zato ne moremo dolžiti Tramterice, da je ona
kriva nesreče otrokove.“

Odgovarjal mu je zopet predsednik črevljarske zadruge:

„Gospod svetovalec Andrej Hren je modro
zamolčal to, česar utajiti ne more. Toda res je
vendar, da je Tramterica silno nagle jeze: ali
je bilo treba précej udariti po dekli, dokler se
ni nič zalega zgodilo? Ali je bilo treba divjati
na bregu? Zakaj ni rajši poprej svojega sina

potegnila iz vode in odvêla domov? Ali ni svoje
matere obsodil najbolje že njen sin, ki je klical
za deklo: „Špelica, strah me hoče?“ Te besede
iz ust nedolžnega otroka povedó več, kakor
vse druge izjave. Mati, ki je svojemu otroku
„strah“, pač ne more biti mati najboljše vrste.
Ako še pristavim, da je Tramterica, najnovejša
spokornica, kot luteranka dovolj pokazala svoje
slabo srce — — —“

Oče Weiss je moral umolkniti. Zakaj bilo
je v mestnem svetu še več luterancev, ki so
začeli godrnjati in vstajati.

Mestni sodnik pa mu je na ta vrišč takoj
vzel besedo s tem, da je sam vstal in začel
govoriti:

„Zakriti se pač ne more razsodnim poslušalcem,
da je Tramterica tudi sama kriva smrti
svojega sina. Dasi ji pustimo na vesti, ali je
pahnila otroka v vodo, ali ne, ker ne moremo
tega po pričah do cela izpričati, vendar se pameten
mož ne more otresti slutnje, da se je v
resnici kaj takega zgodilo. Toda bodimo pravični
in imejmo pred očmi vdovino naglo jezo,
katera je v rodovini, kakor smo se imeli nedavno
priliko prepričati. Ta njena jezljivost, katere
nič ne premaguje, mora se pač kaznovati.
Ravno tako je glavna priča, njena dekla, nezanesljiva, da bi ji mogli povsem verjeti, vzlasti, da se je ozrla šele, ko je že bila na Črevljarskem mostu. Kar se pa tiče otrokovih besedij, nimajo nikakega drugega pomena kakor tega,
da je Tramterica kot mati malo ljubila svojega
otroka. Ni pričakovati, da bi kaj novih dokazov
spravili na beli dan, zato hočemo obravnavo
končati. Le zastopnik zatoženke ima še končno
besedo.“

Sodnik namigne slugi, da pokliče zagovornika.
Kako so se pa začudili, spoznavši, da
tako imenitna meščanka, kakor je bila Tramterica,
niti ne najame prokuratorja, kakor so
takrat advokate imenovali. Sicer mestni očetje
niso bili prijatelji advokatov in večkrat so bili
primorani uravnati ostre naredbe proti preširnim
in brezobzirnim advokatom, toda ta dan so se
začudili. Še bolj pa so bili iznenajeni, ko so
zvedeli, da je Tramterica jednega izmed mestnih
očetov zaprosila za svojega zagovornika. In ta
ni bil nihče drug kakor najmlajši črevljarski
mojster in svetovalec, Matija Žlebnik.

Poreden nasmeh se je polotil marsikaterega
mestnih očetov, in nekateri so si pošepetavali
med seboj, kakor bi vedeli mnogo skrivnostij.
Matija Žlebnik pa je vstal in izpregovoril:

„Spoštovani gospodje! Odkar so mestni
očetje napovedali vojsko usiljivim prokuratorjem,
dovolili so, da sme obtoženec katerega
izmed občinskih svetovalcev izvoliti za svojega
zagovornika. Zato mi častitljivi gospodje ne bodo
šteli v zlo, ako je obče spoštovana meščanka
Suzana Tramterica naprosila najmlajšega svetovalca
za svojega zagovornika. Amicus Plato, sed
magis amica veritas, govoril je stari Rimljan.
Tudi jaz ne bom zagovarjal vdove Tramterice,
zagovarjati hočem obtoženko, ki je obdolžena,
da je umorila svojega otroka.

Ne glejte, nepristranski mestni svetovalci,
za trenutek ne moje osebe, ne osebe vdove
pekarice! Postavite pa se v duhu na obrežje
Ljubljanice in mislite si hišno gospodinjo, ki
ima skrb za svojo družinčad in ljubezen do
svoje dece. Kdo bi je ne spoštoval, ako zagleda
s svojega okna svoje jedino dete, ki se
igra brezskrbno ob tekoči reki ter ne sluti nevarnostij, ki prežé na njegovo mlado bitje? Kdo
bi je ne spoštoval, ako vsa skrbna priteče na
strmi breg ter pokara neskrbno služabnico, ki
ne pazi na drago dete svoje gospodinje? In če
se ljubezni polna mati v svoji sveti jezi kakor
njen božji Izveličar v templu nad bogoskrunci
razhudi nad lahkomišljeno deklo, ki nima srca
za njeno dete: kdo bi ji zameril? Ali materino
srce ni zlato, ali ne tvega vsega, kar more koristiti njegovi duši in njegovemu telesu? In če
je Vsemogočni hotel, da je materina ljubezen
ob jednem grob detetu, ali moremo segati božji
pravici v roko? Ako je božja Vsemogočnost
potrebovala novega angelčka v nebeškem sijaju,
ali naj ji mi klubujemo? Niti vrabec ne pade
raz streho brez volje Očeta, ki je v nebesih: ali
naj dušico nedolžnega otroka tirjamo nazaj od
Njega, kateremu se moramo vsi ukloniti? Kdo
more poseči v Tramteričino srce in reči: „Sama
ga je pahnila v vodo?“ Kdo more z mirno
vestjo stopiti na noge in trditi: Morilka je,
hudodelka je, „malefična oseba“ je, o kateri nam
je danes soditi?

Toda ne dvomim o poštenosti častitih svetovalcev,
ki so že pri prvem glasovanju pokazali,
da Tramterica ni hudodelka.

Ali pa je morda kriva óna, da je njeno
dete v zorni mladosti romalo na oni svet? Kje
so priče za to? Ali ne potrjujejo priče mnogo
bolj njeno nedolžnost kakor njeno krivdo? Jedina
dekla Špelica je vedela nekaj zmedenega
povedati. A še ta ni izjavila drugega kakor
Tramteričino nekrivost. Da je pa Grabnarjev
sin Groga premotil svojo ljubico — in to je,
slavni očetje! — za to ni bilo treba mnogo
truda. Kar pa zaljubljeni ljudje med seboj govoré,
to pač modrim mestnim očetom ne more
biti tehten dokaz. Tako misel ste slišali tudi
iz ust prečastnega gospoda sodnika, kateri je
prvi poklican, da sodi po resnici in pravici.

Modri gospodje svetovalci! Naše geslo in
kot vodilo vsakega poštenega kristijana je, da
moramo tako dolgo misliti o bližnjem dobro,

dokler nismo prepričani o slabem. Pri današnji
obtoženki pa nismo prišli do vzroka, da bi je
ne sodili dobro, ker se nismo prepričali o njeni
krivdi. Kdo more torej kamen pobrati in vreči
nanjo? Jaz vsaj tega ne morem in menim, da
so nas občinarji volili po naši modrosti, ne
po naši nerazsodnosti.

Ko bi pa tudi, slavni svetovalci ljubljanskega
mesta! imeli dokazov za Tramteričino obsodbo,
vendar nam spoštovanje do cerkvene gosposke
ne dá mirú, da bi ne oprostili po nedolžnem
zaprte Suzane. Vrnila se je kot spokorjena ovčica
v katoliško cerkev, — kaka sreča in kako
veselje za pravega katoličana! — opravila je
dolgo in ostro cerkveno pokoro, in prej bi
mislil, da se ji dá zadoščenje, ker je toliko časa
trpela v mestnem stolpu, kakor da se kaznuje.

Sklicujem se torej na vašo vest, častitljivi
svetovalci, sklicujem se na nepristranost gospoda
sodnika, nad čegar glavo visi podoba poslednje
sodbe, sklicujem se na ponižno prošnjo obtoženke,
ki prosi za svojo nedolžnost še milostne
sodbe, sklicujem se na čast mestne gosposke
in dobro ime Lichtenbergove družine
ter sem prepričan, da bo meščanka Suzana
zapustila zmagovito sodno dvorano, kakor je
nekdaj svetopisemsko Suzano izraelski sodnik
spoznal kot nedolžno, hudobna starca pa je
kaznoval. Dixi et salvavi animam meam!“

Vtisek Žlebnikovega mladostnega govora ie
bil nenavaden. Mestni očetje so kar strmeli nad
njegovo zgovornostjo, in žal jim je bilo, da se
je zadnji čas sporekel s črevljarsko zadrugo.
Res niso zaman stavili nanj svojih upov, in
svetovalec Hren je kar med govorom rekel mestnemu
županu: Ta bo pa prokuratorjem odstrigel
precej mastnih zaslužkov. Sodnik Amšelj
se je najbolj čudil latinskim izrekom, oče Weiss
pa je trdil mestnemu pisarju, da je Žlebniku
najbrže škofov kapelan Otava sestavil današnji
govor.

Svetovalci so se pomenkovali po govoru po
domače med seboj. Celó sodnik je stopil mednje.
Ko pa so se domenili, vrnil se je sodnik
na svoj prestol, slugi pa naročil, da privêde
Suzano iz stolpa.

Ko je pisar napisal v zapisnik sodnikovo
narekovanje, vzame sodnik žezlo v roke, naredi
slovesen obraz, v dvorano pa stopi črno opravljena
Suzana. Vseh oči se obrnejo vanjo, ki je
stopala počasi proti mizi sodnikovi. Pajčolan
vrže čez glavo in pokaže bledo obličje mestnim
očetom.

Mestni sodnik pa izpregovori: „Ker skoro
ni mogoče, da bi prava mati utopila svojega
otroka, in ker je vdova Tramterica že prebila
cerkveno pokoro, postopati se ne more
ž njo več kriminalno; pač pa se kaznuje obtoženka
za dvajset goldinarjev v srebru, kateri se porabijo
za mestne potrebe.“

Obravnava je bila s tem končana.

Matija Žlebnik je ponosno vodil vdovo
Tramterico iz dvorane. Pred mestno hišo so
jo že čakali stariši, sorodniki in znanci.

Stari Kumberg pa je cepetal za drugimi in
godel:

„Kumberg je Kumberg, če prav ni več
mestni sodnik.“

Drugi dan pa je pometala stričnica vicedomskega
vratarja veliki trg. Gregor Grabnar
jo je vodil, sin njegov pa je škripal z zobmi
in se togotil nad ljudmi, ki so zijala prodajali
ter ugibali, koliko služi za pometanje uboga
Špelica?

Pometati pa ni bilo lahko, ker so mestni
očetje dali le jedenkrat na leto mesto pomesti.

IX.

Grabnar mlajši je bil silno slabe volje
tisti dan po obravnavi pekarice Tramterice. Togotii
se je nad mestnimi očeti, ki so naredili
tako sramoto njegovi izvoljenki. Ni pričakoval,
da bo njegova sodna izjava imela tako slabe
posledice za njegovo Špelico. Ni imel obstanka
in hodil je od gostilne do gostilne ter pil, kar
mu je prišlo na vrsto. Vendar ljubezen se mu
ni ohladila, in premišljal je, kako bi Špeličino
kazen čim najhitreje zavil v temo pozabljivosti.

Ni pa tako mislil njegov oče. Odkar je vratarjevo
stričnico z veliko metlo vodil po velikem
trgu, ohladil se je za njeno osebo, in nič
več ni mislil na to, da bi bila ona nevesta v
hiši. Ko sta zvečer sedela s sinom pri večerji,
ni okusil sin skromne jedi, a tudi oče je le
parkrat porinil leseno žlico v globoko skledo.

„No, le nikar naj ti ne blodi več ta deklina
po glavi. Saj sedaj spoznaš, da tako babišče
ni za našo hišo,“ izpregovori stari Grabnar.

„Oče, ne morem. Kar sem sklenil, to bom
držal. Če ji mestni očetje še sedemkrat ukažejo
trg pometati, jaz je ne pustim in je ne.“

Oče ni pričakoval tako odločnega odgovora.
Sin pa je nadaljeval:

„Kaj menite, oče, kdo neki je predlagal
Špelici tako kazen?“

„Kar sklepajo mestni očetje, ne smejo povedati
nikomur. Zato tudi jaz nisem tega zvedel
in ne bom, in ko bi tudi slišal, ne smem takih
skrivnostij drugim trobiti na uho. Služba je
služba.“

„Meni se pa vse tako zdi, da je to storil
stari lisjak Kumberg. Saj drugi očetje niso tako
nespametni, in Cividatorkina Tekla je tudi nekako
tako sodila. Ona pa vse take stvari ugane,
ker posluša vedno Kumberga in njegove tovariše
v svoji gostilni.“

„Pustiva to, sin moj! Kar je, je! Brzdaj
svoj jezik in ne trosi okrog takih rečij, zakaj
jaz sem rotovški hlapec, in tebe tudi kaj takega
čaka. To ti pa rečem, da si vratarjevo dekle
kar izbij iz glave, če nečeš svojega starega očeta
pahniti v žalost in sramoto.“

„Ne morem, ljubi oče! Grem pa k Cividatorki
in povem Špelici, naj popusti službo
pri Lahinji, kjer se bodo le pivci norčevali iž
nje. Bolje je, da si poišče druge službe, kjer
ostane skrita, dokler se njena kazen nekoliko
ne pozabi. Še bolje pa bi bilo, ko bi se midva
kar vzela. Kaj menite, oče?“

„Ne kvasi mi tega, česar ne morem več
slišati. Prej pač, prej, a sedaj ne! Pusti deklino
in ne hodi nocoj od doma. Razburjen si in
lahko še sebi kaj nakoplješ na glavo.“

„Ne morem drugače; z Bogom, oče!“

In sin si pokrije klobuk ter odide iz hiše.
Mati je zaklicala za sinom iz kuhinje, toda sin
je bil že na ulici.

Grabnar si je želel neveste v hišo. Zakaj
žena se mu je bila postarala, sam je bil malo
doma, v hiši pa je bilo treba skrbne in delavne
gospodinje. Zato nočni čuvaj ni bil zoper sinovo
ženitev s Špelico, in že predpustom bi se
bila po njegovi želji Špelica sukala za Grabnarjevim
ognjiščem. Tako pa je — kakor vemo
— vicedomski vratar zaviral možitev svoje stričnice
in rad je ponagajal svojemu staremu tekmecu,
kakor je ta še rajši metal polena pod
noge samcu Luki Košici. Grabnarjev sin je bil
hude krvi in se je rad pretepaval z mesarskimi
pomočniki in študenti. Dasi je bil sicer priden
in pošten, vendar se je bojaželjna njegova narava
dostikrat maščevala nad njim. Zato pa
pa je stari čuvaj tem bolj silil sina spraviti pod zakonski jarem, češ, potlej bo konec njegovih junaštev po ulicah in gostilnah.

A sedaj se je mestni čuvaj hipoma izpremenil
v svojih nazorih o vratarjevi Špelici. Dostikrat
jo je poprej skrivaje opazoval pri mestnem
vodnjaku na Starem trgu ali v Cividatorkini
gostilni in prišel je do prepričanja, da ni
napačno dekle in da obeta biti dobra naslednica
njegove žene. Da pa je pred sodnikom
tako zmedeno pričala in oporekala sami sebi,
to se staremu poštenjaku ni zdelo ugodno znamenje,
in njena kazen ostane na veke zapisana
na njenem čelu.

Drugačnih mislij je bil sin. Imel je Špelico
za blago devičico in pridno deklico. Sodil
je še ljudi bolj ugodno, kakor njegov oče, ki je
rad omenjal: kar mačka rodi, miši lovi. Ako
je stric podkupljiv in veternjaški, tedaj mu mora
tudi njegova gojenka Špelica biti sorodne nravi.
Ljudij vratarjevega čepa pa ne bi maral gledati
pod svojo streho.

Tam pri Cividatorki je bilo pivcev polno
omizje tisto soboto večer. Pri mizi so sedeli

nam stari znanci; a bilo je tudi več drugih, ki so
bili prišli poslušat modrovanje pekarja Lichtenberga, norčevanje mojstra Kumberga in umnost
črevljarja Žlebnika. Srečo so voščili pekarju, ker
se je njegovi hčeri tako dobro izteklo, častitali
mojstru Matiji, ki je nedolžno Suzano tako vrlo
zagovarjal, in popraševali starega Kumberga, ali
je videl, kako je Špelica trg pometala?

„Gospodje! Resnica pride na dan in nedolžnost
se izkusi v potrpljenju. Ali niso bili zadnji
dnevi za Lichtenbergovo hišo polni bridkosti
in bolečin, a sedaj je zmaga tem sijajnejša in
veselje tem večje? Zato dvignimo svoje majolike
ter napijmo mojstru Lichtenbergu in njegovi
hčeri, pekarici Tramterici, in zakličimo gromovit
„vivat“!“

Tako je napil najmlajši mojster pekarju, in
zveneč in kričeč „vivat!“ se je razlegal po
dolgi sobi.

Ko pa se je krik polegel, vstane Kumberg:

„Spoštovani mojstri in prijatelji spoštovane
dolenjske kapljice! Ko smo volili poprej predsednika
današnji vinski zadrugi, doletela je mene
čast „očeta“. Kot vinski mojster pa moram pred
vsem gledati na čast naše zadruge. To čast pa
je rušil mojster Matija s tem, da je napil mojstru
Lichtenbergu za srečni izid hčerine obravnave,
pozabil pa je napiti najprvo sebi, ker je on
največ kriv Tramteričine oprostitve. Zato ga
obsodim jaz kot predsednik vinarske zadruge,
da mora izpiti „ex“ majoliko črnega terana.“

Glasan smeh je sledil Kumbergovim besedam,
in takoj je Tekla postregla s kraškim
teranom. Za Žlebnika pa je bila ta obsodba
dokaj huda. Branil se je izprazniti do dna svojo
majoliko, toda tovariši so ga držali kakor živinče,
kateremu vlivajo zdravila v goltanec. Zvršil je mojster Matija svojo kazen, a po glavi
so mu začeli vršati čudne vrste čmrlji, ki so
se zaganjali ob čelo liki sovražniki ob mestno
ozidje.

„Signora Cividatore, kje pa imate novo natakarico?
Škoda zanjo; za deklo bi bila bolja,
ker zna tako dobro pometati!“ oglasi se pekarski
mojster.

„E, signore Lichtenberg! Špelica je še sinoči
pobrala svoje cunje ter odšla drugam,“
odgovarja gostilničarka.

„Vicedomski vratar jo ima zopet pod svojo
streho,“ pojasnil je Matija Žlebnik. „Vsaj tako
je pravil moj brat.“

„Ej, Košica potrebuje gospodinje. Toda ne
ve se, kaj poreče Grabnarjev sin,“ zine mojster
Kumberg ter pogleda na mladega Grabnarja,
ki je sedel sam v drugem kotu izbe.

Grabnar si je grizel rdeče ustnice, toda premagal
se je. Beseda očetova mu je obtičala v srcu. Z mestnimi očeti se ni šaliti, mislil si je.
Zato vstane, plača in odide.

Saj ura se je pomikala na deveto, in ob tej
uri so morale biti gostilne po mestu zaprte.
Tudi mojster Matija je kmalu odnesel peté.
Vinski duhovi so ga gnali na mrzlo ozračje.

Grabnarjev sin je izginil proti vicedomskim
vratom, Žlebnik pa je doma slonel še precèj
časa na svojem hodniku ter gledal na leseni
pomol onstran vode. A Lichtenberga in Kumberga
je mestni sluga Andrej Sova spremil iz
Cividatorkine gostilne.

Moža sta dobre volje pozdravila svoji ženski,
Sova pa je šel s svojim kratkim mečem na
ponočni lov. Še se mu je poznal obrunek na
levi roki za rano, katero mu je bil zadal študent,
in posebno željo je imel, maščevati se nad nagajivimi sinovi kolegijske muze.

Krene jo proti vicedomskim vratom. Dasi
je mesec svetil, vendar v tistem kotu ni bilo
radi visokih hiš in še višjih vrat dosti svetlobe.
Zato je Sova menil, da bo tamkaj kaj za njegove
koščene roke.

Kmalu zagleda tam za stolpom človeško
podobo, ki se je pomikala previdno ob Ljubljanici.
Postoji in posluša. Predno pa ukrene
svoj vojni načrt, izginila je podoba, kakor bi
se udrla v tla. Iztikal je za vogli, a ničesar ni
našel. Ko bi bil veroval v strahove, menil bi
bil, da je sam povodni mož Trdoglav. Toda
kaj takega ni bilo slugi v mislih.

Ko pa se tako ozira krog sebe, zapazi pri
vratih nekaj, kar se je premikalo. Skokoma
zleti za živim predmetom in z dolgo desnico
seže po nočni podobi. Ta zaječi in zastoče:

„Pustite me, jaz sem.“

„Kdo si ti? Kaj misliš, da te bom šele ugibal?“

„O božja Pomagalka!“ vzklikne vratarjeva
Špelica.

Sova pa jo je zgrabil za drobne ročice ter
jo tiral proti Črevljarskemu mostu.

„Izpustite me, saj nisem zločinka.“

„Ptičica si, ptičica, ki pa nimaš ptičnice.
Jaz pa ti jo že poskrbim. Ali ne veš, da je
ostro prepovedano takim deklicam ob ti uri
klatiti se po mestnih ulicah?“

„Saj nisem nič storila!“

„To bomo videli. Povodni mož te menda
ni klical v svoj stekleni grad?“ ponorčuje se
mestni sluga in pred vrati visoke Tranče postane
s svojim plenom. Ječar se je razveselil
ponočnega obiska, in Špelica je prenočila na
Tranči.

Sova je ponosno stopal po Velikem trgu
ter zjutraj na vse zgodaj naznanil dogodek mestnemu
sodniku.

Tam na Črevljarskem mostu pa je stal za
kramarsko lopo Grabnarjev sin ter stiskajoč
pesti zrl za nesrečno ptičico.

X.

Ko se je na cvetno nedeljo razvedelo po
mestu, da je Špelica zaprta na Tranči, odpravil
se je Žlebnikov brat Gregor do vicedomskega
vratarja. Škiljasta Špelica z drobnim obrazom
in prikupljivim vedenjem je tudi mlademu Žlebniku
nekoliko prirastla v srce. Zato se je zanimal
za ubogo deklico in šel poprašat Luko
Košico, kaj je zopet pregrešila njegova stričnica.

„Kar k vicedomu pojdite, stric!“ prigovarjal
mu je premeteni Žlebnik. „Pri mestnih očetih
tako ne najdete milosti. Le pomislite, kaj so
storili z ubogo Špelico! Vdovo Tramterico bi
bili morali kaznovati, sedaj pa so deklico po
nedolžnem. To je nezaslišano!“

„Prav praviš, dobri Grogec! Saj ... jaz ...
kar nič ne vem, ali je kaj pregrešila moja deklina?Poprej moram pozvedeti.“

„No, to ste pač slišali, da Grabnarjev Groga
ne mara več zanjo?“ začne Žlebnik vodo navajati
na svoj malin.

„E-e, nisem slišal. Pa je ni vreden. Ne dam
mu je, ne, ko bi jo hotel celó v tron posaditi.
Jaz in Grabnar ne greva v jeden koš.“

„Kar do vicedoma, stric! Jaz vam hočem
pomagati. Danes ni tako nič, ker je nedelja.
Torej jutri! Z Bogom!“

Komaj pa je odšel Žlebnikov brat, že prikoraka
po stopnicah Grabnarjev sin.

„Prav je, dasi prišel, prav, dragi moj Groga!
Take bridkosti prihajajo na mojo grešno dušo,
da že ne vem, kje se mi drži glava?“

„Nič se ne bojte, Košica! Ako je mojster
Žlebnik izpeljal iz zapora svojo lisičico, izvodil
bom tudi jaz iz Tranče svojo golobičico.“

„Eh, ne vem, kako bo? Najrajši bi pri Cividatorki
ležal pod velikim sodom in držal svoja
usta toliko časa pod pipo, dokler ne bi zaspal
za vselej.“

„Ne govorite tako, stric! Ni še vse izgubljeno.
Jaz pojdem takoj jutri k vicedomu in
potožim mu vse, kako se godi s pravico na
rotovžu.“

„Ta je pametna, Groga! A kdo ti je posadil
to misel v glavo?“

„Ne skrbite za to, Luka Košica! Ko sem
sinoči šel ob Ljubljanici, zagledam vašo Špelico,
ko je zajemala vodo. Takoj stopim k njej
ter jo poprašam, kako in kaj. Pomeniva se
hitro za najino bodočnost, jaz odrinem domov,
Špelica pa tudi. No, pa saj veste gotovo sami,
kdaj je šla po vodo.“

„Bilo je že pozno, res je. Mraz mi je bilo
in rekel sem, da mi pristavi nekoliko prežganke,
katero imam tako rad. Ker pa ni bilo nič vode
doma, šla je ponjo.“

„Dobro!“ nadaljeval je Grabnar. „Ko pa
je Špelica nesla vodo domov, prilomastil je
mestni birič Sova in tebi nič, meni nič jo je
zgrabil ter tiral na Trančo.“

„In ti je nisi branil?“

„Kako? Ko sta bila že na mostu, začujem
neko ječanje ter se obrnem. Hitro stečem za
njima, a predno sem ju došel, že so se zaprla
vrata za njo. Tako je bilo in ne drugače, Luka
Košica.“

„Eh, eh, kaj me obiskuje vse na stara leta!
Ali je meni tega treba?“

„Torej kar napravite se jutri k vicedomu.
Dober mož je in rad se potegne za zatirance.“

„Misliš, da bi šel jaz sam?“

„Bolj prav je tako.“

„Saj res. Jaz kot vicedomski vratar imam
tudi nekaj več veljave pri cesarski gospóski.“

„Dobro opravite,“ reče še Grabnar ter odide.

Luka Košica ni slutil, kaj si nakoplje na
glavo pri mestni gospóski, ako gre pravice iskat
zunaj mestnih vrat. Celi dan je premišljal, kako
bo govoril pred vicedomom; ni šel nikamor od
doma, celó pri Cividatorki ga ni bilo. Sam si
je nekaj izkuhal ter žulil žgano medico. Še
sveto mašo je ta dan izpustil.

Ko pa se veliki ponedeljek odpró vrata
pred vicedomskim poslopjem, zglasi se Luka
Košica, praznično opravljen, pri vicedomskem
slugi. Ta ga pogleda od vrha do tal, oko pa
mu naposled obvisi na višnjevkastem nosu.

„Kaj ste prišli vtikat svoj nos v našo hišo?“

„Premilostni gospod! Rad bi se pritožil nad
mestno gosposko, ker mi je brez vzroka zaprla
stričnico, mojo jedino oporo na stara leta.“

Vicedomski sluga je takoj izpremenil svoje
strogo obličje. Ugajalo mu je, da ga je Košica
naslovil s premilostnim gospodom, in rad je šel
vselej povedat svojemu visokemu gospodu, ako
se je prišel kak Ljubljančan pritožit čez mestno
gosposko. Zato reče Košici, naj počaka pri
vratih, ter gre naznanit vratarjev prihod.

Vicedom Filip Kobencelj je bil mogočen
in odločen mož. Rad je sprejemal meščane, ki
so mu prišli potožit. Saj je bila ravno to njegova
služba, da je kot cesarski služabnik branil
meščanske pravice ter čuval nad postavami.
Zato se ne smemo čuditi, da je prijazno sprejel
zaničevanega vratarja ter pozorno poslušal, kaj
se je zgodilo ž njegovo Špelico. Bil je nekaj
časa sèm oseben sovražnik mestnega sodnika

Ahacija Amšlja, in zato je še posebno rad poslušal,
ako je kdo grajal postopanje sodnikovo.

Ko Košica dokonča svoj ne ravno kratki
govor, med katerim se je vicedom večkrat nasmehnil,
slišal je ta-le kratki odgovor:

„Le pojdite domov! Zvečer vam bo že Špelica
večerjo kuhala.“

Silno vesel je bil vicedomski vratar. Z gospodom
Kobencljem še ni govoril v svojem
življenju. Vrhu tega pa je tako dobro opravil.
Kar tekel je čez most v svoj stolp.

Vicedom Filip Kobencelj pa je sedel k mizi
in napisal „čislanemu magistratu“ ta-le ukaz:

„Zapovem mestnemu sodniku, da takoj
izpusti iz zapora deklico Špelico. Ako tega
ne stori, kaznoval ga bom s sto cekini; tudi
mu pretim, da ga dam zapreti pod stopnice
v ječo.“

Kobenzel

Kakor strela z jasnega je zadel ta ukaz mestnega
sodnika, ko mu ga je vročil vicedomski
sluga. V dno svoje duše je bil užaljen, zlasti
zato, ker mu je vicedom pretil s tisto ječo,
kamor so zapirali le tatove in velike zločince.
Na mizo položi drobni dopis, sede ter napiše
mestnemu županu Soncu naznanilo, da odloži
svoje dostojanstvo za tako dolgo, dokler magistrat
ne dobode za njegovo razžalitev primernega
zadoščenja od vicedoma Filipa Kobenclja.
Priloži vicedomov dopis ter odpošlje vse to
županu, ki je takoj sklical ves mestni svèt.

Ves rotovž je bil po koncu. Župan ni samo
poklical k seji dvanajstakov in štiriindvajsetakov,
ampak tudi občino, ki je štela 64 móž.

Ko pa je prišlo do obravnave, ni bilo sodnika,
Poslali so na dom ponj, a ni ga bilo
doma, in tudi domači niso vedeli povedati, kje
tičí. Iskali so sodnika pri sorodnikih in znancih
po celem mestu, a niso ga mogli zalotiti.

Mestni očetje so radi tega preložili sejo na
drugi dan.

Ko pa so mestni služabniki iskali Ahacija
Amšlja po mestu, tedaj so zvedeli marsikaj, kar
je prišlo tudi na ušesa mestnih svetovalcev.
Tam pri gostilničarju Vodopivcu je baje zabavljal
dokaj robato nad sodniškim stanom in
izdal marsikatere skrivnosti, katere so se pri
mestnih sejah jako visoko cenile in najnatančneje
varovale.

Ahacij Amšelj je vedel, da ne bo dobro
zanj, slišavši, da je tudi občina klicana k seji.
Občina pa je bila nekako zastopništvo meščanskih
koristij nasproti mestni gosposki. Zato se
je izognil seji ter rajši zabavljal po gostilnah
nad mestnim starejšinstvom.

Ni čuda, da so mestni svetovalci drugi dan
sklepali brez sodnika in sklenili, da ne marajo
več trpeti Ahacija Amšlja med seboj, in da on
nima več sej napovedovati. O sv. Jakopu pa
bodo že pokazali, kako oblast ima občina nad
mestnim sodnikom. Takrat so namreč volili
novega sodnika.

Vendar pa so ukrenili, da pošljejo drugi
dan močno deputacijo z advokatom na čelu
do vicedoma.

Pikro so očitali očetje visokemu gospodu,
koliko kvare dela mestu, ker sega v njegove
pravice. Pretili so mu celó, da pošljejo obilno
poslanstvo do samega presvetlega cesarja, ako
bo še nadalje tako postopal. Naposled pa izrekó,
da takih ukazov ne bodo izpolnjevali
nikdar, kakoršen je bil zadnji na slavni magistrat.

Vicedom Filip Kobencelj je bil zadovoljen,
da so mestni očetje s sodnikom tako postopali,
in zato jim je pokazal takoj prijaznejše
lice, kakor bi ga bil pokazal mestnemu sodniku
Amšlju. Nekoliko se je pa tudi zbal grožnje
magistratove, da ga bodo tožili pri presvetlem
cesarju. Zato jim je obljubil, da hoče varovati
čast mestnega magistrata, a zadnjega svojega
povelja pa ne more preklicati, ker je pravično.

Nič prav zadovoljna se je vrnila deputacija
na rotovž, kjer je takoj sklenila, odstaviti vratarja Luko Košico pri vicedomskih vratih. Gregor
Grabnar je že dosti pritožeb nanosil o vicedomskem
vratarju, in sedaj je ravno prilika, da
se mu odpové služba. Toda Matija Žlebnik
se je zanj potegnil. Izjavil je, da se službe vratarjev oddajajo ob novem letu, in do tega časa
je treba počakati. Vrhu tega je Košica že star in
nadložen in za kaj drugega potem tako ne bo,
kakor za meščansko bolnico. Torej bi mesto
le sebi škodilo, vratarju pa ustreglo, ako se mu
služba odpové. Večina je tudi pritrdila Žlebnikovemu
nasvetu.

Jednoglasno pa je deputacija ukrenila, da
se Špelica ne izpusti iz zapora na vicedomov
dopis.

XI.

Tam po beli nedelji je bilo. Pomlad je ogrnila zemljo z zeleno odejo in gori po Gradu
je cvetlo že polno pomladanskih cvetlic. Pred
hišo vdove Tramterice se je raztezal do Ljubljanice
majhen kos ograjenega vrta, v katerem
je zelenjad v gredicah že kazala svoje glavice.
Pred hišnimi stopnicami sta stali dve palmi in
z lesenega pomola je stegal zeleni bršljin svoje
vejice navzdol.

Čedno pobeljena hiša je kazala skrbno gospodinjo.
Pri tleh je bila na jednem koncu pekarna,
na drugem pa peči. V prostorni veži
so stale vreče ob stenah, in v prvo nadstropje
se je prišlo po širokih lesenih stopnicah. Na
jedni strani sta bili dve navadni sobi s kuhinjo
in shrambo. Na drugem koncu pa se je prišlo
iz prednje sobe v veliko izbo, ki je bila za meščansko sobo nenavadno bogato opravljena.

Stene so bile ogrnjene pri tleh s fino tkanimi
italijanskimi preprogami. Leseni strop je bil
barvan z modro barvo, tramovi pa žlebani, in
zlate zvezdice so bile posejane po višnjevkastih
deskah. Na sredi je visel s stropa bakrenast
leščenec, na katerem je bilo nataknjenih dvanajst
voščenih sveč.

Pod steno med oknoma je čepela mala miza,
na kateri je stala podoba križanega Izveličarja.
Ob strani sta rastla v lončenih posodah dva
tulipana in spodaj dve centifoliji podobni rastlinici. Pri vratih je stalo dvoje oleandrov, ki
sta strazila s čipkasto zaveso zagrnjeni vhod, in
po oknih so se vrstile razne vrste rože, vijolice,
klinčki, fuksije in pelargonije.

Na levi steni je visela podoba poslednje
sodbe v protestantovskem duhu. Posebno pozornost
je obračal nase prizor, v katerem dva
črna peklenščka z dolgima repovoma žagata
vrat katoliškemu duhovniku. Takoj poleg pa
krilat angel podaje v zlatem kelihu luteranskemu
predikantu nebeške ambrozije. Na drugi
steni pa je slika svetopisemske Suzane, Tramteričine
patrone. Med palmami stoji čista devica
v srebrni vodici. Sramežljivo sklepa roci na
prsih in dolgi lasje se usipajo raz povešeno
glavo po životu. Tam izza lotosovega grma
pa gledata poželjivo dva starca zgubanih lic in
osivele brade.

Na sredi sobane je stala okrogla miza na
vezeni preprogi. Nekaj lepo izrezanih stolov jo
je ščitilo in več knjig je ležalo na stoléh in
na mizi. Lepo vezano Dalmatinovo sv. pismo

je bilo odprto, poleg je ležala Krelova postila
in Trubarjeve duhovne pesmi. Tudi nekaj pisanih
listov je bilo na mizi.

Vdova Tramterica je sedela na visokem
stolu in gledala v pisan list. Drobne sandalice
so ji gledale izpod rožastega krila in bel kožušček
je zakrival njen život. Lahan nasmeh
ji je silil na ustnice, ko je čitala narodno pesem:

Ko pa spet premišlja nadaljno kitico:

tedaj začuje po stopnicah lahne korake. Brzo
zagrabi po knjigah na stoléh ter jih dene v pisano
omarico — svojo knjižnico. Ko odmakne
razdvojeno zavêso, že stoji pred njo nepričakovan
znanec.

„Ave, gospa Tramterica! Motil sem vas
morda v vašem jutranjem premišljevanju, toda
ne zamerite —.“

„Oh, ljubo mi je, častiti gospod, da morem
poljubiti roko svojega dobrotnika. Blagovolite
vstopiti!“

Škofov kapelan Peter Otava lahno ukloni
svojo glavo pod nizkimi vrati ter sedaje začne:

„Ne zamerite, spoštovana gospa, da vas
obiščem. Kakor vam ni neznano, vložila sta
črevljarski mojster Matija Žlebnik in Weissova
Ana prošnjo za izpregled zakonskega zadržka,
ker sta si v svaštvu.“

„In kako je rešena?“ popraša hlastno pekarica,
igrajoč se v roki s popisanim listom.

„Potrpite, gospa vdova! Kakor veste, bila
je sveta cerkev vedno zaščitnica srečnega zakona.
Ker pa nam je znano, da mojster Žlebnik
ni voljan sklepati zakona s črevljarsko hčerjo,
kakor to zadruga zahteva in je vsa ta stvar prisiljena, ne more Prevzvišeni privoliti v izpregled, ki tako nima pomena — —.“

„Hvala Bogu!“ vzklikne potolažena vdova
ter sklene roki kakor v pobožno molitev.

„Vendar pa dovolite, častita gospa, da se
spustim tudi v skrivnosti vašega srca. Kakor
mi je pravil Matija Žlebnik, izpolnjujete vestno
svoje dolžnosti, odkar smo vas zopet sprejeli
v naročje naše svete matere katoliške cerkve.“

„Bog mi je priča, da poslušam glas svojega
izpovednika in vodnika.“

„A ni dovolj, gospa pekarica, da le poslušate
glas božji, treba ga je tudi v dejanju izpolnjevati.
Odstraniti morate vse, kar vas spominja
žalostne minulosti mrzlega luteranstva.“

„In to je, častiti gospod?“ popraša pozorno
vdova.

„Tamkaj na steni zrem podobo, kakoršna
ne dela časti katoliški cerkvi, draga ovčica Kristusova!“

„Poslednja sodba? Vi bi gledali rajši katoliškega
duhovnika v predikantovi koži, kaj ne da,
vaša častitost?“ odgovori smejoč se poredna
vdova. „Toda spoznam, da taka podoba ni več
spodobna za mojo hišo in vaši želji hočem
ustreči, dasi je podoba draga, eh, draga —.“

„Saj umevate sami, da je podoba tudi sicer
nedostojna. Ali se ne kaže tukaj samo golo
sovraštvo do katoliške cerkve? Kakšna umetnost
je to? Ne, to je grda zloraba umetnosti,“ reče
vneto duhovnik. „Sicer pa povejte, gospa, ali
smo katoliški duhovniki res taki, da protestanti
o nas tako govoré in z nami tako počenjajo?“

Duhovnik je umolknil, tudi vdova je molčala.
Bila je v zadregi.

„No, svetujem vam, da pošljete podobo
očetom jezuvitom,“ reče nadalje škofov kapelan,
„da tam ž njo ukrenejo, kar je prav. Saj vi
sami ... ne vem, ne vem ...“

„Toda obljubite mi, da mi preskrbite drugo.
Pogrešala bi sicer podobo na steni.“

„Obetam, da Antonio Gerici naslika Madono,
ki bo dragocen biser vaši hiši. Tukaj na mizi
vidim tudi več knjig, ki jih katoliški kristijan
ne sme trpeti v svoji hiši.“

„Torej tudi knjige, moje ljube prijateljice,
hočete mi vzeti? Oh, ali ni to preveč? Saj ni
take razlike med temi in katoliškimi knjigami!“

„Gospa, gospa!“ reče nekoliko nevoljen duhovnik.
„Kjer se gre za resnico, tam je važna
tudi malenkost. Tudi dobro veste sami, da razločki
med katoličani in protestanti nikakor niso
majhni, ampak jako veliki in bistveni. Sicer pa,
gospa pekarica, prepustite sodbo o knjigah le
nam ter nam zaupajte, da vam želimo le to,
kar je v vašo srečo. Ravnajte se natanko po
naročilih svojega izpovednika in zavrzite brez
premisleka vse knjige, katerih vam ne dovoli.“

„Kaj naj storim torej s temi-le? Ali naj jih
sežgem?“ vpraša vdova z milim glasom.

„Vem, da vam je težko odločiti in premagati
se. Toda pomislite, spoštovana gospa, da
brez boja ni zmage. Naznanili vam bomo še
danes, komu bo treba izročiti knjige, in vi to
storite radi, ako vam je na tem, da pokažete
katoliško srce in pravo pokorščino,“ konča
škofov kapelan in vstane s sedeža.

„Ali je tudi to treba izročiti?“ popraša pikro
vdova in pomolí duhovniku popisan list.

Ta prime bel list, prečita in hudomušno
pristavi:

„To je pisava katoliškega ženina, častita
nevesta! Kje je neki ujel Žlebnik to narodno

pesem? Lepa je, samo malo drugačen je vaš
„Tolmajnar“, nedolžna Suzana!“

Vdova je hotela nekako zbôsti mladega duhovnika,
ponudivši mu narodno pesem o študentu
Tolmajnarju in njegovi Suzani. Toda
Otava ji je vrnil podvojeno zbadljivko. Posebno
pridevek „nedolžna“ jo je zbôdel v srce.

„Vi znate biti tudi poredni, častiti gospod!“
odvrne poražena vdova.

„Zob za zob! Sedaj pa z Bogom!“ reče
škofov kapelan ter odide.

Tam izza priprtih vrat kruharne pa je gledal
pekarski pomočnik Mihajlo Deutsch ter plašno
in jezno upiral debele oči za odhajajočim kapelanom.
Ni mu ugajal ta mož, zakaj vedel je,
da je prijatelj Matije Žlebnika. Celó poslušal
je poprej pri odprtih vratih sprednje sobe in
slišal marsikaj, kar mu je srce prevrtavalo.

Ko pa je opoldne pokosil, preoblekel se je
in hitro izginil za hišo.

Mojster Lichtenberg je še sedel s svojo ženo
in sinom pri kosilu, ko se zglasi Tramteričin
pomočnik. Le pomočniki in učenci so bili že
odšli na svoje delo.

Nekako v zadregi je bil Mihajlo Deutsch in
nič posebnega ni pravil Lichtenbergovi družini.
Ko pa mati in sin odideta, začne mojstru skrivnostno
pripovedovati, presukavajoč debele oči in
otresajoč z rdečimi lasmi:

„Nič dobrega vam ne morem povedati, gospod
mojster. Ne vem, kaj porečete vi na to,
in še manj vem, kaj poreče pekarska zadruga.
Škofov kapelan Peter Otava je prišel dopoldne
v goste k vdovi Tramterici. Menila sta se dolgo
časa o luteranskih podobah in knjigah, česar
pa niti sam nisem vsega razumel, ker mi ta
slovenski jezik ne gre v glavo in ne gre, kakor
bi želel. Pač pa vem, da je bilo preveč po
domače, kar sta kramljala vdova in kapelan.
Zvedel pa sem, da tisti mojster onstran vode
za nos vodi črevljarsko zadrugo ter sili za vašo
hčerjo in mojo gospo. Sicer mi je zadnjič Žlebnikov
brat Gregor kvasil mnogo o tej nameri,
a nisem mu dosti verjel. Danes pa sem se prepričal
do cela, da je gola resnica, in da Žlebniku
hodi na roko celó ta kapelan iz škofije.“

„In kaj si še slišal, predragi Mihajlo?“ povpraša
ravnodušno pekarski mojster, kakor da vse
to zanj ne bi bilo nič novega.

„Tisto veste, gospod Lichtenberg, da moja
gospa ne more dolgo ostati brez gospodarja v
hiši. Sreča zanjo, da je naš superintendent pripeljal mene v hišo. Drugače bi bilo slabo za
našo obrt v hiši vaše hčere. Toda žrtvoval sem
se nesebično za blaginjo svoje gospodinje in
na čast pekarski obrti, saj me je vodila zavest,
da bo jedenkrat to tudi moje, kar je sedaj samo
vaše hčere.“

„Lepo je bilo od tebe, preljubi Mihajlo!“
potrdi hladno mojster Lichtenberg in se ozre
v okno, koder je brenčala muha po gladkem
steklu.

„Stregel sem mladi vdovi, kakor zvest sin
svojemu očetu, in dasi sem dobival za to največkrat
le odurne poglede in ošabne ukore
svoje gospodinje, pretrpel sem vse rad; zakaj
prepričan sem bil, da je moja želja tudi vaša
volja, gospod Lichtenberg. In to je bilo zame
dovolj.“

„Ne vem, dragi Mihajlo. Žensko srce si je
treba osvojiti kakor trdnjavo, in ne verjamem,
da bi bila moja volja zadostna.“

„Torej tudi vi, mojster? Tudi vi ne poznate
več svojega Mihajla, ki je žrtvoval vse
vaši družini?“ povpraša osupnjeni pomočnik in
radovedno pogleda Lichtenberga, ki je še vedno
zrl v okno.

„Kakor sem rekel: pogodi se poprej s hčerjo,
potlej šele pridem jaz na vrsto. Ako pa si se
zanašal le name, za naklonjenost hčerino pa
nisi skrbel, tedaj si se zanašal na medvedovo
kožo.“

„In pekarska zadruga? Ali ta nima nobene
oblasti do svojih zadružanov? Ali bi vi kot pekarski
mojster mogli dovoliti, da se vaša hči
pajdaši z ubogim črevljarčkom?“

Mojster Lichtenberg je molčal. Kar mu šine
v glavo, da je Mihajlo luteran.

„Saj veš, Mihajlo, ti kot trd nemški luteranec,
a moja hči kot dobra katoličanka laške
krvi — ne vem, kakšen par bo to?“

Pekarski pomočnik vstane in razburjen zapusti
pekarskega mojstra. Vrnil pa se ni domov,
ampak je hitel naravnost do očeta pekarske zadruge.
Tam je opisal vse svoje stanje, načrtal
namere svoje gospodinje in spletke črevljarskega
mojstra Žlebnika. Tudi škofov kapelan Peter
Otava je dobil nekaj pikrih opazek.

Ko pa je Mihajlo Deutsch ves popoldan
lazil okrog ter preprečeval zakon med Žlebnikom
in Tramterico, sedel je najmlajši mojster
na lesenem pomolu, njemu nasproti pa hišna
gospodinja.

„Sedaj so zavore odstranjene, ljuba moja
Suzana,“ izpregovori zadovoljni mojster. „Ana
Weissova si bo že morala poiskati drugega ženina.
Škoda zanjo! Toda človek obrača, Bog
pa obrne!“

„Toda meni se ne zdi vse še tako trdno
in gotovo, ampak še nekako v zračnih višavah,
ljubi mojster. A kdo ti je povedal novico
o Ani Weissovi?“

„Andrej Hren, škofov brat. Upam, da kmalu
prejmem prošnjo vrnjeno, a ne rešeno. In tako
je prav, kaj ne da, Suzana? Kdo bi rušil, kar je
Bog zjedinil?“

„Oh, ko bi se že kmalu vse to zgodilo!
Toda Čudim se, da si danes tako dobrovoljen
in svest si svojega naklepa, ko si vendar sicer
tako počasen v besedah in previden v dejanju.“

„Saj je to le med nama, nevesta moja! Ali
morem tebi kaj prikrivati? Kdo je vendar tebe
danes tako ohladil, dasi si navadno tako polna
ognja?“

„Tolmajnar, dragi moj Matijec! Tolmajnar
je bil danes tukaj in ta mi je naložil hudo
pokoro.“

„Pater Henrik morda?“ brž povpraša radovedni
Žlebnik.

„Iz patra napravi Petra in uganil si ga,“
reče smejoč se vdova.

„Otava? Zopet pokoro? Ali je Še ni dosti?
Razodeni mi, kaj želi še od tebe?“

„Luteranskega predikanta na moji sliki v
sobi hoče imeti.“

„Da, to je prav! A morda je tirjal tudi
Tolmajnarja, ki sem ti ga napisal na drobni
listek?“

„Tega pa ni, Matija. Poznal je takoj tvoj
rokopis.“

„Kaj bi ga ne? Saj me je on učil pisati.
Ej, dober mož je, ta moj prijatelj Otava, toda
neizprosen, kadar je treba braniti katoliško resnico, in brezobziren, kadar je treba udariti po
luterancih.“

„Brezobziren tudi, kadar je treba udariti po
luteranki,“ dodene vdova. „In to mi ne ugaja
pri njem. Kako vse drugačni so predikanti nasproti
našemu spolu! Govoriti znajo, kakor bi
sadili rožice, in pogledajo nas tako ljubeznivo,
da se nam topi kar srce.“

Hipoma se pomrači mojstru veselo lice. Zagledal
je tam na mostu Mihajla Deutscha in
svojega brata Gregorja.

„Poglej, poglej, Suzana! Vidiš, tako-le mi
služi moj brat in hoče, da bi ga potrdil za pomočnika. E, ne bo še tako hitro, kakor si on
misli.“

„In naš Mihajlo je. Kaj imata ta dva človeka
skupaj? E, to mu jih naložim, kadar prileze
domov! In ta pokveka si še nekaj domišlja,
da bi on gospodaril v moji hiši. Ha!“

Vdova se je raztogotila in zakričala bi bila
nad njim od daleč, da je ni potolažil tovariš.

„Nekaj imata med seboj,“ reče Žlebnik. „In
stavim, moja Suzanka, da govorita o naju. Pojdiva
v hišo, da naju ne ugledata.“

Izginila sta s pomola. Vdova se je pripravljala
na prihod pomočnikov, črevljarski mojster
pa je odhitel domov, da prestriže svojega brata.

XII.

Tramterica je drugo jutro oddala škofijskemu
komisarju luteranske podobe in knjige.
Pekarski učenec jih je odpeljal s komisarjem v
škofijo, kjer so bile kmalu potem uničene.

Popoldne pa je res dobil predsednik črevljarske
zadruge, oče Adam Weiss, od škofijstva
vrnjeno prošnjo z odgovorom v tem zmislu,
da ni zadostnega vzroka za izpregled zakonskega
zadržka.

Kakor besen vol poskoči po koncu in vrže
škofovo pismo ob tla, da se je rdeči pečat razdrobil
na koščke. Divjal je po sobi, da sta
ženski preleteli gledat, kaj počenja. Na tleh ležeče
pismo pa jima je takoj povedalo, kaj je
vzrok očetovi jezi.

„Mama, jaz pojdem v Velesalo k belim
nunam,“ zaječi Anica ter se oklene materinega
vratú.

„Ne žaluj, ljuba moja Anica! Bog je pravičen
in morda je to le poskušnja, s katero
nas je obiskal.“

„Kaj poskušnja?“ vtakne se vmes oče Weiss,
ki se mu je pri pogledu na ženski jeza nekoliko
polegla. „Ne rečem, da bi škof ne bil pameten
mož, toda zdi se mi, da je zadaj skrivna
roka. Toda jaz mu bom že pokazal, kdor je že!“

„Ne vznemirjuj se preveč, ljubi moj Adam!
Potolaži se in glej, da te tvoja razburjenost ne
potegne na krivo pot.“

„Kaj? Še danes skličem zadrugo, še danes
in takoj odpošljemo na magistrat tisto prošnjo,
ki že dolgo časa leži na moji polici.“

„Oh, ne jezite se, dragi oče, nad Žlebnikom!
Saj on je nedolžen. Ako škofijstvo ne odpravi
zadržka, kaj hoče on za to?“

„E, beži, beži! Nič boljši ni, kakor drugi.
Zakaj pa se je začetkom tako branil tebe v zakon
vzeti? In tudi ni imel še nikoli zate prijazne
besede. Govori se pa že po vsem mestu, da se
je zaročil s tisto malovredno Tramterico.“

Ženski sta molčali. Oče Weiss pa je vzel
akte s police, ogrnil plašč, pokril se ter šel od
doma.

Drugi dan je črevljarska zadruga odposlala
že davno pripravljeno pritožbo na mestni magistrat.

A tudi Tramterici se ni godilo nič boljše.
Pekarski pomočnik Mihajlo Deutsch je obredel
vse mojstre ter napovedal mnogo, mnogo o pekarici
svoji, še več pa o mojstru Žlebniku.

Toda pekarska zadruga je pokazala ugodnejše
nazore o ženitvah kakor črevljarska. Pač
so sklenili pekarsko vdovo pokarati zaradi njenega
vedenja ter ji naročiti, da ne jemlje časti
zadrugi, v katero je zapisana. Spominjali so jo
na hvaležnost do njenega pomočnika Mihajla
Deutscha, povzdigovali njegove kreposti, toda
niso ji naložili pod kaznijo izključenja, da
mora vzeti v zakon svojega prvega pomočnika.
Pač pa so ji ukazali, da se čim najprej more
poroči, drugače bodo morali ostro postopati
proti njej, in utegne se ji zgoditi, da pride ob
zadruštvo in ob meščanstvo.

Matija Žlebnik je hladno pričakoval magistratove
rešitve. Že davno je imel tudi on pripravljeno
pisano obrambo. Toda ni mu bilo
treba pismeno odgovarjati magistratu. Mestni
očetje so ga poklicali na rotovž, in sodnik Amšelj
mu je prečital zatožbo črevljarske zadruge.

Ne bomo ponavljali, kako se je zagovarjal
najmlajši mojster pred mestnim zborom. Saj
smo že slišali pri seji črevljarske zadruge, kako
se je branil in posebno novega stvarnega ni
povedal. Njegovo govorniško spretnost in obilico
pesniških podob pa smo imeli že priliko
spoznavati pri Tramteričini obravnavi.

Čitateljem le povemo, da je bil magistrat
milejše sodbe in slobodnejšega mišljenja nasproti
svetovalcu Žlebniku. Določilo se je, naj
ostane zadružan še nadalje, a če se ne bo spodobno
vedel nasproti črevljarski zadrugi ter
poslušal njenih pravil, tedaj naj izgubi ne samo
zadružne, ampak tudi meščanske pravice. Zaradi
nedostojnega vedenja pa mora biti zaprt
osem dnij v vicedomskem stolpu.

Kakor bi z vodo polil mladega mojstra,
tako se je stresel, začuvši izrečeno razsodbo.
A tudi oče Adam Weiss in njegovi prijatelji
niso bili zadovoljni s sodnikovo določbo. Niti
dozdevalo se jim ni, da bi Žlebnik ne izgubil vsaj
zadružne pravice. Oče Weiss pri tisti seji magistratovi ni bil navzoč, ker je bil sam zapleten
v Žlebnikove homatije. Pač pa je povedal županu
Janezu Soncu, kak ptiček je Matija Žlebnik.
Povedal mu je na uho, da se žéni pri vdovi
druge zadruge, da sta škofov brat in kapelan
vplivala na škofa radi ženitve z njegovo hčerjo,
da pekarska zadruga ne privoli Tramterici v
Žlebnikovo ženitev, in še marsikaj drugega, nekaj
resničnega, največ pa povečanega in tudi neresničnega. Župan ga je poslušal, toda ukrenil

je po svoje. Bil je precèj slobodoljuben in iz
svoje izkušnje je vedel, da tako daleč ne sme
segati v pravice človeškega srca, kakor je želel
oče Weiss.

Žlebniku se niti sanjalo ni, da bi tudi on
moral v stolpu prebiti svojo kazen. Dasi je bil
potrpežljiv in vajen mnogo prenesti, toda zaprt
biti — to ga je hudo zabolelo.

S povešeno glavo je šel proti domu in namerjal
najprej pritožiti se vicedomu proti magistratovi
obsodbi. Toda kmalu se je premislil. Zakaj vedel je dobro, ako nastopi proti mestnim očetom, nadejati se mu ni dobre bodočnosti. Vrhu tega se je bližal sv. Jakop in takrat se je vršila „mutacija“, t. j. nova volitev mestnih svetovalcev. Utegne se mu radi njegovega nastopa proti magistratu podreti njegova skrivna nakana, katero je hotel vprizoriti o sv. Jakopu. Zato je ukrenil potrpeti in izpiti tudi ta kelih trpljenja za svojo — Suzanko.

Še tisti večer je pozdravil vicedomskega
vratarja, ki se ga je silno obveselil.

„No, no, gospod mojster Matija! Kaj tudi
tako modri glavici, kakor je vaša, niso prizanesli
mestni očetje?“

„E, bodi tiho in ná-a! Prinesi majoliko
Cividatorkinega štajerca, da nama prej čas mine.“

„Ne bojte se, mojster Matija! Pri meni vam
ne bo dolg čas! Še žensko bitje nama bo streglo,“
odgovori veseli vratar ter menca beli tolarček
v umazani roki.

„Kaj imaš Špelico že doma?“ popraša ga
jetnik.

„Doma, doma, mojster Matija! I, saj veste,
ta-le tam onkraj vrat užene vse očete hitro v
kozji rog. On ima moč in oblast! Hi, hi, hi!“
nasmeje se vratar, pokazavši na vicedomsko
poslopje. Toda zazdelo se mu je takoj, da je
bil malo preveč odkritosrčen. Zato hitro pristavi:

„Vam bom že več povedal, ko se nama beseda
priveže in jezik namaže. Špelica, hej!“

Iz vratarjeve sobe pokuka stričnica, katero
pošljeta po vino.

Vratar pa je odpeljal jetnika po stopnicah
v zgornje nadstropje, kjer je bila ječa za „poštene
meščane, ki so se v malih rečeh zaleteli
in zato ne morejo veljati kot malefične osebe“,
kakor pravi Valvasor.

V teh zaporih ni bilo tako hudo, kakor bi
si kdo mislil. Slobodno so se gibali častni jetniki
in za malo dobre pijačice si je dal mestni
paznik marsikdaj zatisniti jedno ali pa še obe
očesi. Obiskovali so jih znanci in sorodniki, in
sploh je bilo življenje zaprtih meščanov, ki niso
bile malefične osebe, jako patrijarhalično in
semtertje romantično.

Ta dan ni bilo v stolpu nobenega drugega
„poštenega“ jetnika. Zato se je vicedomski
vratar prosto gibal v svojem vedenju in v svojih
besedah.

„Pomagalo je, gospod Matija, da sem se
zglasil pri vicedomu. Vi ne veste, kako prijazen
gospod je to! Menil sem, da sva že bratovščino
pila. Tako ljubeznivo se je vêdel proti
meni. Kaj, ko bi se šele vi oglasili pri njem!
Kar objel bi vas.“

„In kam sedaj pošlješ svojo Špelico?“ povpraša
jetnik zgovornega starca. Zrak v ječi mu
je napolnil srce z žalnimi mislimi.

„Tje k Vodopivcu bi jo radi,“ odgovori
vratar. „Kaj mislite, ali bi jo dal ali ne?“

„Kaj pa Grabnarjev sin? Ali še gleda za njo?“

„O, še, še. Toda stari mu je začel nekaj
braniti. Saj veste, tista neumna sodba mestnih
očetov, da je Špelica morala trg pometati, usedla
se mu je tako v srce. Ljudje so še tako nespametni,
da na take reči še kaj držé.“

„Ne daj je k Vodopivcu! Vzel jo bom jaz
za deklo.“

„Bog vam povrni, mojster Matija! Vi ste
možak, da ga je treba iskati. Aha, Špelica že
stopa po stopnicah.“

„Le kar sam ga pij, Košica! Jaz bi rad sam
ostal nocoj. Če me pa pride kdo obiskat, že
veš, kako!“

„Ne bojte se, gospod mojster! Vse se zgodi,
kakor želite.“

„A Špelici ne pravi, da jo jaz mislim vzeti
v svojo hišo.“

„Brez skrbi bodite. Lahko noč!“

Vratar je hitel naproti svoji stričnici, mojster
Matija pa je ogledoval svoj novi dom.

Nizka vrata z nizkim stropom so najprvo
zapazile njegove oči. Umazane stene so bile
prazne, le tam v kotu je viselo sv. razpelo. Ob
steni je ležalo nekaj ovsene slame na tleh in
proti Ljubljanici je gledalo z železnimi križi
prepreženo okence.

Mesec je svetil skozi okno in Ljubljanica
je počasi gonila svoje valove. Tu pa tam
je plaval kak čolniček mimo stolpa, onstran
vode pa so čepele hiše velikega trga. Zlebnik
je precèj časa zrl skozi okno, naposled pa stegnil
svoje ude po ovseni slami.

Tiho je bilo, le zamolkli glasovi spodnjih
jetnikov so motili nočno tišino. Tam doli namreč
pod zemljo je bilo vse drugačno življenje. Po
tridesetih stopnicah se je prišlo v ječo, kjer
kjer ni bilo nì svežega zraka, ni blagodejne svetlobe. Ječa je bila nizka, da se je jetnik komaj mogel skloniti. Okna so bila zunaj samo poldrugi
črevelj visoka in šest palcev široka, znotraj pa
so bila nekoliko razširjena, da pač ni mogel
izprijeni zrak iz ječe in ne sveži zrak v ječo.

Zaduhlo je bilo, da so jetniki komaj sopli.
Tesen je bil prostor, da so jetniki noge na
stopnice moleli, kadar so legli. Peči ni bilo in
jetniki, ki so že dalje časa tičali v tej luknji,
bili so živi mrliči.

Žlebniku je bila znana ta podzemeljska ječa,
in otožne misli so se ga polotile, ko je poslušal
ječanje zaprtih jetnikov. Dasi se njemu
ni godilo ravno hudo, vendar ga je to prenočevanje
presunilo, in dolgo ni mogel zatisniti
očesa. Premišljeval je mnogo in takoj drugi
dan se je hotel prepričati, kakšni ljudje tičé v
smradljivi ječi. Naposled pa mu pride na misel
njegova nevesta. Tudi ona je poprej sedela v
rotovškem stolpu, kakor sedaj on, a ona je tičala
v zaporu radi umora, on pa radi tako malenkostne
stvari — za dva beliča, katera je hotel
prihraniti črevljarski zadrugi. Mestna pravica in
zadruška ostrost mu je delala v mislih podobo
za podobo, dokler ni prešlo njegovo čuvanje
v trdno spanje.

Ni več slišal, ko je nočni čuvaj Grabnar
pripel jednajsto uro pred vicedomska vrata ter
poprašal Luko Košico, ali mojster Žlebnik počiva
na slami v vicedomskem stolpu?

Žlebnik je spal trdno kakor na mehki pernici.
Nerazvajen in dobrovesten človek najde
povsodi svoj mir in počitek — tudi v zaduhlem
zaporu.

XIII.

Žarki vshajajočega solnca so se vsuli skozi
mrežasto okence vicedomskega stolpa, ko se je
Matija Žlebnik prebudil na svojem slamnatem
počivališču. V solnčni svetlobi se je sukal prah,
ki se je dvigal iz nepometenih tal, in jetnik si
je mel zaspane oči. Sanjalo se mu je, da je
bil veliki petek, in sijajna procesija očetov kapucinov se je pomikala po ulicah ljubljanskega
mesta. Toda on ni nosil kot mestni svetovalec
nebesa iz črnega damasta in z zlatimi resami,
ampak stal je med gledajočo množico na črevljarskem
mostu ter opazoval simbolično podobo
glumačev, predstavljajočo Perzeja, ki hoče
rešiti Andromedo. Ne vemo, ali je mladi mojster
vedel, da Perzej pomenja Kristusa, ki je rešil
ta dan Andromedo, t. j. človeški rod. Pač pa
si je Žlebnik mislil, da je tudi on tak Perzej,
ki hoče rešiti Andromedo — svojo Suzano.
Ako pa je pokvarjeni vkus zahteval takrat med
pasijonskimi igrami podobo iz grške mitologije,
ne smemo toliko zameriti mlademu črevljarju,
da so mu v sanjah take misli rojile po glavi.
Saj so celó mestni piskači piskali na svoje instrumente, in surovi ljudje so celó popivali ob procesiji velikega petka.

Ni čuda, da je Žlebnik še nadaljeval svoje
sanje, ko ga je solnčni sij prebudil iz spanja.
Toda ne dolgo. Ni še stopil na noge, že se
prikaže pri vratih glava vratarjeva.

„No, gospod mojster, podpreti se bo treba,
podpreti. Prazna vreča ne stoji po koncu, kakor
vidim.“

„Prav praviš, Košica! A kdo mi bo skrbel
za hrano?“

„Moja Špelica je kakor nalašč za take stvari.
Vaša postrežljiva kuharica je že gotovo nakuhala
in nacvrla za vas, česar si želi vaš lačni želodček.
Moja Špelica pa naj vam nosi jedila od
doma. Ali prav tako, predragi gospod Žlebnik?“

„Prav je, prav, starina! Kar tako se zgôdi.“

„In Cividatorkinega dolenjca seveda tudi nekoliko! Zjutraj se posebno prileže na kaka
mastna reberca.“

„Ne pijem zjutraj, Košica!“

„E, kaj poveste? Tega še nisem slišal, da
bi kdo ne pil, ako ima! Treba se je vsega navaditi,
gospod Matija, še celó ječe,“ zbode ga vicedomski
vratar, malo nevoljen, ker mu jetnik
ni potrdil takoj njegovega nasveta.

„Ti se je lahko privadiš, ker si vsak dan
v nji, a za nas meščane je to drugače.“

„E, še nobenega meščana ne poznam, da
bi bil v ječi umrl lakote in žeje; tudi vi ne
bodete. Torej bokal dolenjca, ali ne?“ reče in
popraša Košica, že malo bolj nestrpen.

„Saj vem, da si zmerom žejen kakor kanja;
le prinese naj, kar hoče, tvoja Špelica.“

Vratar pa je zadovoljno pokimal in izginil
za vrati, kličoč že po stopnicah nad Špelico.

Niso se še ohladile vratarjeve stopinje, že
stopi v ječo brat Gregor.

„No, ali kaj potrebuješ?“ popraša z nizkim
glasom Žlebnikov učenec.

„Nič ne,“ odgovori mojster. „Le pazi, da
bo vse v redu v delavnici. Ako kaj zvem ali
iztaknem, le glej, kaj te čaka!“

Gregor odide in ko se vrne v domačo hišo,
je že Špelica v kuhinji napovedovala razloge
svojega pohoda.

Uro pozneje je obiskal stari Kumberg svojega
mladega prijatelja v ječi ter mu prinesel
v lončenem vrču sladke medice.

„E, le potolaži se, Matija! Saj še staremu
Kumbergu, ki je bil že mestni sodnik, niso prizanesli, a da bi tebi! Saj vendar veš, koliko
prijateljev šteješ na rotovžu. Stari Adam Weiss
bi te rajši pohrustal živega nego li mrtvega.
Ne more pozabiti, da si mu hčerko tako pustil
na cedilu. Vesel bodi, da si še ud črevljarske
zadruge, kar se imaš magistratu zahvaliti ali pa
meni, kakor hočeš.“

„Hvaležen sem vam do smrti, gospod Kumberg.
Kaj bi bilo, da vas nimam in Petra Otave?“

„In kaj misliš sedaj ukreniti?“

„Poročim se in basta!“ odgovori hladnokrvno
mladi mojster.

„A, kaj poreče črevljarska zadruga?“

„Saj mi ne more ubraniti. Nagaja mi pač
lahko, a menim, da se tudi pri zadrugi kmalu
obrne.“

„Kako to misliš?“

„Saj veste, da praznik sv. Rešnjega Telesa
ni tako daleč.“

„Aha! Ti pričakuješ torej, da bomo očeta
Weissa upokojili? Ne vem, ali pojde.“

Žlebnik se zamisli.

„Ali veste, kaj premišljujem? Špitalski mojster
Gregor Kleben je obče čislana oseba. Delaven
je, a vrhu tega dobrih rok. Vsak teden
napravi kako pojedino mestnim svetovalcem.
Tudi občinarjem gre na roko. Kaj se vam zdi,
ali ne bi — i no, saj veste, kaj mislim.“

„Da bi njega volili za sodnika o svetem
Jakopu?“

Žlebnik smejé se potrdi Kumbergovo uganitev.

„A kaj je z Weissom?“

„Njemu pa privoščimo službo špitalskega
mojstra, po kateri hrepeni že toliko časa. S
tem ga pomirimo, pa tudi nam ne bo več delal kvare.“

„Toda Weiss bo silil v sodnikovo kožo,“
poseže vmes starec.

„Morda, toda potruditi se bo treba in občino
napeljati na našo roko. Tolike težave ne
bo, ker Ahacij Amšelj je že tako nepriljubljen,
a po mestnih svetovalcih moramo nekoliko udariti.
Mestni blagajniki nam bodo dobro služili.
Saj nekateri že po več let niso predložili računov.“

„Treba bo premisleka in povpraševanja,“
reče Kumberg in vstane.

„A pogovor ostani za sedaj med nama,“
pristavi še Žlebnik.

Stari mojster pa se je poslovil od jetnika.
Tisto dopoldne pa je Žlebnik še nekoga
pričakal. Obiskala ga je gospa Tramterica.

Razburjena stopi v nizko ječo in z užaljenim
glasom izpregovori:

„Oh, ljubi moj Matijec, ali še ne bo konec
najinega preganjanja? Res hudo pokoro je nama
Bog naložil, in kaj? Ti si nedolžen, ti nisi zaslužil tega,“ končala je Suzana z ihtečim glasom
ter se oklenila Žlebnikovega vratú.

„Kaj ti je zopet, Suzana? Sedi semkaj na
stol, pa mi povej svoje novice!“

Vdova je bila praznično oblečena.

„Danes zjutraj sva šli z gospo Ehrbarico iz
cerkve od krsta. Vodopivka je naju naprosila
za kumici. Ko sva pa šli mimo jezuvitovskega
kolegija, srečal je naju mojster Weiss in — — —
oh!“

Vdova se spusti v jok, a kmalu se pomiri.

„Kaj misliš, kaj nama je rekel? Ne morem
povedati, ker me je sram. Zmerjati naju je
začel in obkladati s psovkami na ulicah ob
belem dnevu, da so ljudje vkupe leteli in poslušali,
kaj se je pripetilo. Izgovarjal je besede,
kakoršnih ne more požreti nobena ženska, zlasti
ne omožena.“

Vdova je na tihem povedala Žlebniku nedostojne
besede. Ta pa ji je rekel, da naj najprvo
vse pove, potem šele hoče izgovoriti svoje
mnenje. Vdova je nadaljevala:

„Ko pa Weissa vprašava, katero izmed naju
misli, pokazal je na Ehrbarico, ponavljal nedostojne
besede, in — pomisli: celó pretepati jo
je začel. Komaj sva mu ušli in se skrili v neki
veži. Ko je izginil na ulicah, odhiteli sva domov.
Poprosila me je, da tebe povprašam, kaj nama
je storiti. In zato sem prišla.“

Mojster Matija je molčal nekaj časa, barve
so ga izpreletavale, a vendar se je videlo na
njegovih ustnicah, kakor da bi bil vesel današnje
razburjenosti očeta Weissa.

„Nič se ne jezi, Suzanka!“ odgovori naposled
mojster z mirnim glasom. „Tebe Weiss ni žalil,
pač pa trgovko. Sicer ne vem, ali je imel Weiss
kak vzrok, očitati Ehrbarici take reči, toda povej
ji le, da bo dobila popolno zadoščenje, ako je
Weiss tako daleč zašel, da je krivo sodil njeno
poštenost.“

„Nič nima Ehrbarica na vesti, saj dobro
vem; poštena je in neomadeževana, kakor solnce.
Weiss je ne more zaradi tega, ker je zvedel,
da sem jaz bivala pod njeno streho in ker je
nekoč Ehrbarica Weissovi punici dejala, da tebe
ne dobode.“

„Tisto vem, da imate ženske dolge jezike,
a o poštenosti trgovke Ehrbarice tudi jaz ne
dvomim. Zato ji svetuj to-le: Razloži naj ves
dogodek svojemu možu, in ta se naj oglasi pri
mestnem sodniku ter zahteva: ali Weiss dokaži,
da je res, kar je govoril, ali pa daj zadoščenje
Ehrbarjema radi razžaljenja ter se pobotaj
ž njima radi tepeža. — Drugo pride samo
ob sebi: Weiss že dobode, kar je zaslužil.“

„Vdova je bila zadovoljna z Žlebnikovim
predlogom, in ko sta se pomenila še nekaj manj
važnih stvarij, poslovila se je vdova, obetajoča,
da ga kmalu zopet obišče.

Mojster Matija pa si je zadovoljno mel roki.
Dasi je ljubil očeta Weissa, svojega nekdanjega
mojstra, vendar so mu dogodki zadnjih mesecev
to ljubezen precej ohladili. Marsikatere prevare,
polne bridkosti in nadlog, nelepo maščevanje
očeta črevljarske zadruge, škodoželjnost zadružnih
mojstrov, obsodba mestne gosposke, vse
to ga je navdalo z nevoljo, in vsa ta nevolja
se je zadevala jako ob očeta Weissa. Z nekim

ironičnim nasmehom je zrl skozi križasto okno
na mesto in pristudil bi se mu bil svet in njegove
spletke, da ga ni tešila še vedno zarja
lepše bodočnosti.

Mnogo je premišljal v zaporu in napravil
si je trden sklep in dobro premlet načrt za
svoje bodoče postopanje. Tako so mu hitro
minevali dnevi zapora in pogostni obiski znancev
in prijateljev so ga seznanjali s tem, kar se je
godilo po mestu in doma. Stari vratar pa ga
je nadlegoval, kakor je bila njegova navada. In
ko je prišel zadnji dan zapora, tedaj mu je potožil
tudi svoje gorjé. Čul je namreč, da hoče
magistrat postaviti posebnega paznika pri vicedomskem stolpu. Tudi pri drugih mestnih vratih
je bilo tako, a pri vicedomskih je Košica opravljal
že dalje časa službo vratarjevo in paznikovo.
Ne vemo sicer, ali je magistrat to ukrenil iz
varčnosti, ali pa je bilo tako malo posla, da je
vicedomski vratar tudi imel stolp z jetniki v
svoji oskrbi. Najbrže je vicedom Kobencelj silil
magistrat, da razpiše službo paznikovo pri vicedomskem stolpu. Tako je tudi mislil mojster
Matija. Toda Košica si tega ni dal dopovedati
— preveč je cenil vicedoma — in natezal je
Žlebnika, naj prepreči namerjeni razpis vicedomskega
paznika.

Ko pa je Luka Košica zvedel, da je celó
mladi Gregor Grabnar, ki se žene za paznikovo
službo, tedaj že celó ni mogel mirovati in Špelici
je vsak dan prigovarjal, naj pozabi Grabnarja.
Pač pa ji je hvalil Gregorja Žlebnika,
mojstrovega brata. Seveda je bila za Špelico ta
ženitev še daleč in dosti negotova, toda Košica
je bil mnenja, da je njegovo prijateljstvo z mojstrom Žlebnikom velikega pomena. Kar pa reče
mojster Žlebnik, to velja tudi za njegovega brata
Gregorja.

Toda počakajmo! Čas je najboljši zdravnik
in če ozdravi najmlajšega mojstra, upati smemo,
da ozdravi tudi Gregorja Grabnarja.

XIV.

Predzadnji dan zapora je bil za najmlajšega
mojstra kvaterni petek po binkoštih. Ravno
se je jezil nad svojim pomočnikom, ki mu je
po bratu Gregorju naročil, da ne bo več črevljaril
pri njem za dosedanjo plačo, kar vstopi
mojster Kumberg s smehljajočim obrazom.

„Kaj godrnjaš kakor medved v brlogu? Veseli
se, Matija, zakaj oče Weiss je danes pogorel
na rotovžu, kakor je dolg in širok,“ pozdravi
jetnika ter sede na škripajoči stol.

Jetniku se razjasni temno čelo in radovedno
povpraša:

„Ali je res? No, kaj ste ukrenili?“

„Sodnik je poklical Weissa na Ehrbarjevo
zatožbo, in danes smo ga sodili. Zagovarjal se
je, da je bil tisti dan vinski in da se ne vé
spominjati, da bi bil kaj žaljivega govoril o
trgovki. Nasprotno je zagotavljal, da še ni nikoli
čul nič slabega o Ehrbarici in da so mu
ljudje vedeli o njej pripovedovati le dobre in
lepe stvari.“

„No, moška je ta! In ste mu verjeli?“

„Kaj še! Sam se je zagovoril. Malo poprej
se je v preiskavi spominjal vsega ter obstal,
da je res govoril žaljive besede o Ehrbarici.
Mi mu že tako nismo verjeli, da je bil
vinski, ker se je tisti dogodek vršil zjutraj in ker Weiss ni poseben pijanec. Ukazali smo mu torej, da naj izpriča, kar je govoril o Ehrbarici. Ker
pa tega ni mogel, obsodili smo ga, da prosi
trgovko odpuščanja, zaradi tepeža pa naj se
pogodi z njenim možem. Ker pa se je tako
brez povoda pregrešil zoper cesarske sloboščine,
plačati mora sto cekinov kazni za popravo mestnega
zidú.“

„Kar je iskal, to je našel! Ravno prav!
Drugi teden je že praznik sv. Rešnjega Telesa.
Tedaj ga pa bomo!“

„A to še ni vse. Kakor hitro je oče Weiss
zaslišal svojo sodbo, snedel je zopet besedo ter
dejal, da pripelje človeka, ki mu je o Ehrbarici
take reči pripovedoval, ako mestni svet
prekliče ravnokar izrečeno sodbo.“

„A-a! Tak mož je Weiss?“ Tega ne bi bil
mislil! Kaj more mesto pričakovati od takega
svetovalca?“

„Zato pa ga zbor ni več poslušal. Užalilo
nas je lahkomišljeno omahovanje Weissovo, ki
sedaj pravi da, sedaj ne, zato smo obdržali
prvo razsodbo ter mu naložili napovedano globo,
bodisi ona stvar kakoršna koli. Dokler pa tega
ne zvrši, zaprta so mu vrata v mestno hišo.“

„Ta je pametna. Kaj bo tak svetovalec mestne
očete vodil za nos! Nezaslišano to!“

„In črevljarska zadruga?“

„Menda bo zadružanom dovolj, da pokažejo
vrata takemu „očetu“.“

„Govoril sem že z nekaterimi mojstri. Majali
so z glavami in menim, da boš tudi ti
odslej imel mir pred Weissovo samooblastjo.“

„Če je tako, potem ne bo treba očetu
Weissu pripravljati poti do špitalskega mojstra!“

„O, ne, ne! Kakor nalašč nam je dobro
došel današnji dan.“

„Ehrbarica je torej oprana! In kako je govorila
moja Suzanka?“

„Kakor bi maslo polival. Videlo se ji je,
da vé ceniti prijateljstvo trgovke. Toda nekaj
drugega sem slišal o Tramterici.“

„No, no, kaj?“ povpraša Žlebnik z naglim
glasom.

„Sinoči mi je pravila Cividatorka, da hoče
vdova odpovedati pekarski obrt. Pomočnik
Deutsch je prosil pri zadrugi za „mojstersko
delo“ in vdova mu je baje že dovolila. Plačal
je že „mojstersko južino“ in prevzeti namerja
vse orodje in osobje od Tramterice.“

„In hišo tudi?“ povpraša zvedavo jetnik.

„Ne vem, najbrže tudi.“

„O, tega pa že ne, da bi Suzana prodala
hišo! Sploh pa se mi čudno zdi, da vdova
mene ne povpraša za svet v tako važnih stvaréh.
Res, da ima modrega očeta, toda nekaj tiči za
to komedijo.“

„Lichtenberg ji menda brani, kakor sem
slišal. No, pa saj se še nocoj snideva pri Lahinji.“

„Pozvedite, pozvedite in le kar recite, da
jaz kratko malo ne dovolim, da bi vdova prodala
hišo.“

„Ali se méniš iti učit pekarskega k vdovi?“
povpraša šaljivo stari mojster, potezaje svoje
sive brke na desno in levo. „Morda pojde vdova
k belim nunam?“

„E, šalite se, kakor hočete. Jaz rečem, da
ne in ne!“

„Torej le še dobro prespi zadnjo noč v
stolpu in kaj prijetnega naj se ti sanja,“ zakliče
mu še Kumberg ter odide.

Žlebniku pa so rojile nove misli po glavi.
Lotila se ga je tista nesrečna bolezen, ki ji

pravimo ljubosumnost. Kaj, ko bi vendar-le
Mihajlo premotil mlado vdovo? Morda jo Lichtenbergova družina sili k temu? Mogoče je,
da igrá celó navihani Kumberg vlogo intriganta
pri tej komediji?

Ves večer in vso noč so mojstru Matiji rojile
podobne misli po glavi; vstal je trudnejši,
kakor je bil legel spat. Nobena noč v ječi še
ni bila tako mučna, kakor zadnja.

„E, gospod Matija, kaj ste tako žalostni,
kakor da bi bili šele prvi dan pri nas v gostéh?
Saj je vendar zadnji dan vaše nezaslužene kazni!
Oh, kako bi takega dobrega moža kdo mogel
grdo gledati,“ vzklikne zjutraj vstopivši Košica
ter poboža z obema rokama mehka lica Žlebnikova.

Toda jetnik mu ni odgovoril. Vratar je nadaljeval:

„Jaz bi sicer najrajši videl, da bi bili za
zmerom zaprti pri meni, in lahko rečem, da
takega meščana še nisem varoval, kakor ste vi,
srčkani moj Matijče!“

In zopet pogladi vratar z razkavo roko Žlebnika
po rami. Ta se mu je nasmejal. Neprijetni
vinski duhovi so mu butnili v obraz, da
je odstopil korak nazaj. Košica je dobro premislil, zakaj je treba danes hvaliti mojstra Matijo.

„Sinoči je zopet mladi Grabnar lazil tam
doli pod stolpom. Toda naročil sem Špelici,
da se mu nima oglasiti. In če bo le klical, pripravi
naj škaf vode ter mu jo zlije tje na
tilnik.“

„In Špelica — ali vas je slušala?“ povpraša
smejoči se mojster.

„Slušala? Mene? Ako jo le pogledam na
tešče, že jo zazebe tam notri v tistem zasirjenem
koščku mesa, ki mu pravimo srce.“

„Ti si preoster, Košica! Z žensko se mora
mileje postopati. Ako pa Špelica le koprni po
Grabnarju, kaj hočete? Kar Bog sklene, tega
ne sme človek razklepati.“

„Vi ste še mladi in se ženite, gospod Matija!
Ne zamerite! A jaz sem drugačnega prepričanja.
Ženski je treba le ukazovati; kdor se
ž njo posvetuje, žalostna mu pravica!“

„Ej, ti ne veš, kako dobre so ženske, ker
si samec!“ ugovarjal mu je mojster, dasi se
mu skoro ni modro zdelo, da bi se menil z
vratarjem o takih stvaréh.

„E, ej, toda kaj bodeva midva o tem govorila,
gospod Žlebnik, ker vi ste — vi ste
mladi, meni pa je že lase osmukala služba.
Staram se in ne vem, kako bo na stara leta.
Ako mi še znižajo plačo ter mi postavijo takega
mladeniča za sotovariša, kakor je mladi
Grabnar, neslana mi sreča.“

Vratar bi bil pač duška dal svoji ustam, ko
bi se ne bil bal zameriti mojstru Žlebniku.
Vidno se je premagoval, ko je poudarjal mojstrovo
mladost, a naposled je prišel na svoje
srčne želje, katere je hotel danes še jedenkrat
mestnemu svetovalcu položiti na srce.

Žlebnik pa je vendar nekoliko zameril nebrzdanemu
vratarju in zato ga je začel skoro
oštevati:

„E, Košica, tako slabe plače nimaš, da bi
ne mogel srečno živeti. Saj še drugi živé, ki
so oženjeni, nikar ti, ki si sam. Saj je to ravno
tvoja največja nesreča, da nimaš žene ter tavaš
sam po božjem svetu okrog brez smotra, brez
podlage, brez opore. Kar prislužiš, to zneseš
vse k Cividatorki. Tvoj nos je najboljši dokaz,
da ne živiš tako, kakor se spodobi kristijanu.
Manj pij, več môli in ne bo ti treba zabavljati
čez ves svet. Dasi me ne moreš prehvaliti, ker
sem ti kupil dosti pijače, vendar sem prepričan,
da boš čez mene ravno tako zabavljal kakor
čez druge. Tvoj bog je Lahovo vino in tvoja
cerkev Lahova klet.“

Žlebnik se je obrnil pri teh besedah
od vratarja; ta pa je stal kakor priklenjen na tla in ni se ganil. Kakor bi ga s kropom polil, tako
so ga zadele mojstrove besede, in ko bi bil njegov
pridigar — recimo — Gregor Grabnar, skočil
bi mu bil z obema rokama v lase. Ni bil vajen
takega očitanja; govorica mladega mojstra ga
je ugriznila v tisti delček njegovega srca, v katerem je še malo tlela iskrica človeškega čuta.

To je že tako, da včasih pri človeku mala
besedica več zaleže kakor cele pridige, ako je
izgovorjena o pravem času. V srcu vratarjevem
je čez dolgo vrsto let zopet zamigal črv kesanja
in v glavi se je zasvetila iskra spoznanja.
Nekaj časa je še stal na mestu, naposled pa
se obrnil in odhajajoč zaklical:

„Prav ste govorili, gospod Matija! Blagor
vam!“

Resnega obraza je hodil vicedomski vratar
tisti dan po stolpu, in dasi je skrivaj tudi o
kvaternih dneh užival meso, tisti dan se ga ni
lotil. Celó Špelici je dajal resne, a zmerne odgovore, in ko je tisto popoldne obiskala jetnika
Žlebnika vdova Tramterica, čudila se je, da
je vedno blebetavi in norčavi Košica tako potrtega
in resnega vedenja. Celó svojemu izvoljencu
je omenila to izpremembo.

„Ali ne veš, Suzana, da vsakega človeka
jedenkrat sreča pamet? Nekaterega preje, nekaterega
pozneje. Da bi bila Košico poprej
pamet srečala, izgubil bi se bil morda pozneje.
Dolgo je nespametoval, sedaj pa ga morda
starost in skrb izpametujeta. Nikoli še ni dosti
izkusil in ne ve, kaj se pravi živeti Kadar ni
mogel priti do pijače po pošteni poti, je sleparil.“

„Ljubi moj Matijec, ali bo naju tudi šele
pamet srečala, ali pa naju je že?“ povpraša
Suzana poredno svojega modrovalca.

„Naju je že, nevestica moja!“ odvrne mojster,
smejé se. „Tebe je luteranski predikant
izpametoval.“

„Ti mi pa prinašaš srečo, kaj ne da!“ pristavi
vdova. „A kdo pa je tebe izpametoval,
dragec moj?“

Žlebnik je bil malone v zadregi. Ni hotel
svoji nevesti razkrivati preteklosti. Kar tako
reče:

„Mene, ljuba moja, izučila je šola, a ne
šola luteranska, ampak v šoli izkušnje sem se
izšolal.“

„In tudi izpametoval, kaj ne da! Pa kdo ti
je prinesel srečo?“

„Srečo mi šele prinese nekdo. Toda ne vem,
ali je to pajčica, ki me zapleta v svojo mrežo,
ali je polžica, ki nosi svojo hišo na hrbtu.“

Mlada žena se je nasmejala duhovitemu odgovoru
in vstajaje s stola podala jetniku roko,
rekoč:

„Hôdi za mano, ljubosumnež! Videl boš,
da nisem pajčica, ki te zapletam v svojo mrežo,
ampak, da sem polžica, ki nosi svojo hišo na
hrbtu. Kdo ti je natvezel na uho take čenče?
Res, da postane Mihajlo Deutsch samostojen,
saj je to tudi zaslužil, toda o hišici
moji ni bilo govora. V tej ne bo prebival nihče drugi kakor midva. Tamkaj med cvetlicami bova sedela: ti boš piskal na svojo ljubo piščalko, da
se bo razlegalo tje onstran vode, jaz pa te
bodem spremljala s svojim glasom. Mili mesec
nama bo svetil in moj slavček nama bo peval.
Oh, tedaj bo veselje in sreča!“

Žlebniku so se ustnice raztegnile, oči so mu
gledale za odhajajočo obiskovalko in srce mu
je utripalo veselo kakor otroku, ki se veseli
prazniške potice.

„Danes bo konec mojega zaprtja, potem pa
sem ptiček prost, dokler ne izletim v tvojo ptičnico
onstran Ljubljanice.“

Vdova se obrne na stopnicah ter hitro izpregovori:

„Skoro sem pozabila, da Mihajlo Deutsch
namerja kupiti hišo. Meni se je pa tako zazdelo,
da bi bil ti voljan prodati svojo hišo. Ali ne?“

„Jaz naj bi prodal svojo hišo? Ti torej
meniš, da bo za naju dovolj velika tvoja gajbica?
Ko bi bila moja rojstvena hiša, ne prodal
bi je za nobeno ceno. Tako pa sem jo šele
kupil pred nekaj leti, in če mi Deutsch ponudi
tisoč goldinarjev, kakor sem jih izplačal jaz,
tedaj se bova porazumela. Tudi moja stara
kuharica zmerom pripoveduje, da straši tam
doli v kleti. Tako bo vsaj jedenkrat konec njenega
strahú. Le nekaj mi je prišlo na misel,
kar mi vzbuja pomisleke — —.“

„In to je?“ povpraša vdova premišljajočega
in smejočega se Žlebnika.

„Obljubiti mi boš morala, da se ne pojdeš
nikdar sama hladit zvečer na svoj leseni pomol.“

Vdova se zasmeje na ves glas, potegne Žlebnika
lahno za uho in pravi:

„Le skrbi ti, da mi ne daš nikdar prilike
hladiti se. Sv. Mihael ima v rokah meč, sveti
Matija pa celó sekiro.“

Po teh besedah je vdova odhitela po stopnicah,
Žlebnik pa je še gledal za njo in štel,
koliko korakov je naredila po stopnicah. Vražasti
vratar Košica mu je nekoč pravil, da sodo
število stopinj po stopnicah naznanja srečo, liho
pa nesrečo za jetnike. Ne vemo sicer, ali si je
zviti vicedomski vratar sam izmislil to vražo,
ali jo je kje slišal: to pa vemo, da je Žlebnik
z veliko pazljivostjo štel vdovine korake, a
vedel nazadnje vendar-le ni dobro, ali je bilo
število korakov sodo ali liho.

Kdo bi štel tako nagle korake, in še celó
ženske?

„E, ženske človeku vedno delajo zmedo,“
odvrnil je pozneje nevoljni vratar, ko mu je
Žlebnik pripovedoval izid svojega štetja. Na
tihem pa se je smejal, češ, Košica že vé, kake
zastavice je treba dajati zaljubljenim ljudem.
Hotel pa je jetnika drugače potolažiti. Ko je
hitro preštel z očmi pogostne gumbe na Žlebnikovem
telesniku, začel je pritiskati levi kazalec
svoje roke na posamične gumbe mojstrovega
telesnika ter slovesno izgovarjal: „gospodar,
mož, oče, gospodar — — — oče!“

Na zadnjem gumbu je bil „oče“, kakor je
zviti vratar že poprej preračunih

Žlebnik je bil vesel tega izida.

Uro pozneje ob mraku pa se je Matija poslovil
od vicedomskega stolpa. Vratar se mu je
priporočal, stiskajoč v roci belo srebro, Špelica
pa je pri pol odprtih vratih gledala za odhajajočim
mladim mojstrom ter mrmrala:

„Oh, kako je lep! Pet ulic bi šla zanj pomest,
ko bi bil moj!“

XV.

Tisto sredo pred sv. Rešnjim Telesom je
imel najmlajši mojster črevljarske zadruge čez
glavo posla. Najprej je moral skrbeti zase, da
se je drugi dan čedno oblekel za procesijo.
Hišo je moral okrasiti s svečami in zelenjem,
vabiti mojstre k udeležbi pri procesiji in k slovesni seji črevljarske zadruge.

Že na vse zgodaj ga je Suhec, ranocelnik
in brivec ob jednem, čedno obril in ostrigel,
kuharica mu je gladila rožasto srajco, brat
Gregor pa mu je izgotavljal nove sandale.

Največ skrbij pa mu je delala seja črevljarske
zadruge. Po slovesni službi božji so se shajali
vsi mojstri pod kaznijo in volili novega, oziroma
potrdili starega „očeta“. Vprašanje je bilo,
ali ostane še pri mojstru Weissu zadružna
skrinja, v kateri so se shranjevala vsa važna
pisma in v katero so se pobirali doneski zadružnikov
in plačane globe. Kakor se je nekdaj
mojster Kumberg trudil za Žlebnika, tako je
sedaj najmlajši mojster letal okrog črevljarskih
mojstrov ter agitoval za Kumberga, kateri naj
bi bil odslej predsednik črevljarske zadruge.
Najbolj pa je veselilo mojstra Matijo, da se pri
napovedani seji sprejemajo v zadrugo novi
mojstri, in z jutrajšnjim dnevom utegne prenehati
njegov naslov najmlajšega mojstra, katerega
služba ni bila zavisti vredna.

Krasen dan se je napovedal. Nebo je bilo
jasno in mesto je bilo praznično oblečeno. Vse
ulice so bile okičene z zelenjem in okna je
zakrivalo dišeče cvetje. Javna poslopja so krasile
škrlataste preproge in raznobojne zastave.

Ljudstva pa se je trlo po ulicah in tudi
tedaj se ni pogrešalo zijal, ki so opažala nepretrgani sprevod pobožnih vernikov, dragoceni
ornat mestne duhovščine in zanimivo obleko
javnih oblastnikov. Brezštevilne zastave raznih
zadrug so plapolale po sinjem zraku, in slovesni
glasovi cerkvenih pevcev so naznanjali
pomenljivi sprevod: Pange, lingua, gloriosi Corporis
mysterium ... V presledkih je zagrmel
strel iz topa in mestni piskači so zaigrali slovesno
koračnico.

Sam škof Tomaž Hren je nosil Najsvetejše
pod zlatookrašenim nebom iz belega damasta in
njegov kapelan Peter Otava je stopal izven
sprevoda z zlato knjigo v roki. Sedaj se je
obrnil proti zastavonošam ter jim namignil z
belo roko, sedaj zopet je osorno pogledal ministrante, ki so pozvanjali z težkimi zvonci.
Tam pri zastavonoši črevljarske zadruge zagledamo
najmlajšega mojstra Matijo Žlebnika, ki
mu kaplja znoj raz čelo kot reditelju svoje zadruge.
Mihael Deutsch pa trese za uho razposajenega
pekarskega učenca. Ni mu toliko na
današnji pobožnosti — kot protestantu — toda
ukaz pekarske zadruge nalaga tudi njemu, da
se udeležuje procesije. Mojster Lichtenberg pa
mogočno stopa za zastavo ter šepeče v jedno mer
s svojim parom. Tudi rejeni Cividator se premika
za gostilničarsko zastavo ter z modro ruto
briše potni vrat. Cividatorka pa nosi težko
voščenko v roki, prebira pridno jagode na molku
ter zre v svojega moža, ki je za nekaj parov
pred njo. Najbrže mu bode doma napovedala
vse napake, ki jih je storil pri procesiji. Črno
oblečena Tramterica z belim pajčolanorn čita
iz molitvenika ter pobožno moli, dasi ji oko
nemalokrat uide sedaj na mojstra Žlebnika, sedaj
na kapelana Otavo, ki se prestopata izven sprevoda
ter gledata kakor dva vojskovodje na premikajoče
se vernike. Tudi Weissova Ana drži
v roki molitvenik, a oko njeno se ne gane
drugam, kakor v svojo mater, ki stopa nekaj
parov dalje v sprevodu. Kakor se obrne mati,
tako se obrne hči. Preživo vero je imela v božjo
pričujočnost, da bi jo motil črevljarski reditelj.

Luke Košice ne vidimo v vrsti mestnih služabnikov.
On straži doma svoj stolp. Pač pa
se oblastno sučeta Grabnar in njegov sin med
neposlušno množico, ki neče držati reda in
vrste. Daleč se mu lesketa mestni grb na zavihanem
pokrivalu in kratko bodalce mu odletuje
po tankem stegnu. Sin njegov ne nosi bodalca,
pač pa tem urneje suje neposlušne ljudi s svojo
koščeno roko. Pogled mu uhaja največkrat na
študente, ki stopajo za očeti jezuviti. Izpod
čela jih gleda in prepričan je, da so se mu
smejali, kolikorkrat je hitel mimo njih.

Za baldahinom samim so korakali mestni
očetje. Sodnik Amšelj in župan Sonce sta jima
korakala na čelu. Modro sta se držala in če je
kateri mestnih očetov preglasno mislil, tedaj ga
je sodnik pogledal z jeznim očesom. Župan
pa je najbrže premišljal, kako bo drugi dan
karal mestne služabnike po njih zasluženju.
Špitalski mojster Gregor Kleben je mrmral
polglasno in svetovalec Kumberg se je držal v
jedno mer na smeh ter motril vernike, ki so mu
prišli pred oči.

Največ pozornosti so vzbujali deželni stanovi.
Kakih dvesto kranjskih vitezov se je blesketalo
v dragoceni opravi na iskrih konjih, na
čelu pa sta kretala deželni glavar Janez Ulrik
vojvoda Eggenburški in vicedom Filip pl. Kobencel.

Ko se je sprevod zasukal s Starega na Novi
trg, tedaj je vicedom pozorno motril najmlajšega
mojstra črevljarske zadruge, ki se je vrtel
na sredi trga ter mahal z gibčno roko premikajočim
se vernikom.

„Prikupljiv mož to, celsissime capitane!“
omeni vicedom deželnemu glavarju, pokazavši
na črevljarskega reditelja.

„Est, nobilis vicedomne! Škoda, da je plebejec!
Tega moraš spraviti k deželnemu odboru.“

„Tisto ne, toda službo mestnega sindika bi
mogel opravljati.“

„Ali črevljarskega duha ga moraš očediti,
drugače utegnejo njegovi akti dišati po smoli.“

„Lepo nevesto ima, vdovo Tramterico. Ta
mu bo že pregnala vse hude duhove.“

„Tako? In pojde?“

„To vam je zamotana historija, celsissime
capitane!“

„Attentus esto, nobilis vicedomne! Prevzvišeni
se bliža z Najsvetejšim,“ opomni glavar
in slovesen molk se razlije po viteški procesiji.

Tam pred Vodopivčevo hišo pa je Žlebnikovo
bistro oko pogrešilo mojstra Weissa. Ta
je namreč izginil za trenutek iz vrste s svojim
parom. Velika vročina je pritiskala. Weiss in
njegov sodrug pa sta zevala žeje. Izkušnjavec
v podobi Vodopivčeve zelene smerečice nad
vrati ju je premotil, da sta stopila v vežo in
Klara Vodopivčeva jima je postregla z rdečim
dolenjcem.

Le par minut je trajal ta dogodek, toda
Žlebnik ga ni prezrl in sklenil je takoj pri slovesni seji očitati očetu Weissu to pohujšanje.
Temni oblaki so se zbirali nad starim mojstrom.

Ko se je pa škof vrnil v stolno cerkev in
so topovi poslednjič zagromeli po prazničnem
mestu, tedaj se je pobožno ljudstvo razpršilo
na vse strani, rokodelski mojstri pa so se jeli
zbirati vsak pri svojem zadružnem očetu.

Nekako ponosno je stopal najmlajši mojster
proti hiši Adama Weissa, zamišljen je pretehtaval
bližajočo se viharno sejo, da niti ni opazil
vdove Tramterice, ki je bila onkraj trga v živem
pogovoru s trgovko Ehrbarico.

Že je bilo zbranih precej mojstrov v
zborovalni sobi Adama Weissa, za danes še posebno
okrašeni. Hči Ana je hotela do cela pokazati
svoj vkus v zaljšanju. Že vrata so bila
vsa z zelenim smerečevjem opletena, in črevljarski
grb z mestno zastavo se je kazal pred
vhodom. Na oknih je bilo polno različnih cvetic,
patron črevljarske zadruge je gledal nad očetovim
sedežem po dolgi sobani, in belo očejeni
stoli so se vrstili ob dolgi orehovi mizi. Ana
je vedela, kje ima najmlajši mojster svoj sedež
in hotela je molčé pokazati, da še vedno misli
na njegovo osebo. Vsak stol je imel svoj šopek
na naslonku, toda šopek na Žlebnikovem stolu
je bil lepši kakor drugi. Očetov je bil sicer
največji, toda najlepši je bil najmlajšega mojstra.
Rdeča vrtnica je čepela v gostem rožmarinu,
izpod katerega je gledalo polno zlatih penic
in papirnatih trakov, ki so se stegali po naslonku.
Srednji zeleni trak je bil najdaljši in na tem
so bile zapisane besede:

Ana je čakala pri polzaprtih kuhinjskih
vratih, kdaj se pokaže podoba njenega ljubljenca.
In bila je srečna, ker ga je videla. Toda
tudi Žlebniku ni ušel ta pogled, in povesil je
glavo, ko je stopal mimo nje v sobo. Globok
vzdih iz kuhinje ga je spremljal in njegov bledi
obraz je bil nadahnjen z lahko rdečico, ko je
stopil med svoje zadružane.

Takoj je stopil do mojstra Kumberga, ki
je nekaj smešnega pripovedoval drugim mojstrom.
Ta pa ga je pogladil z razkavo roko
po gladki bradi in smejoč se pristavil:

„Kar za poroko si, dragi Matija! Težko pa
tudi ne bo za nevesto, saj je v hiši.“

Še bolj je zardel mladi mojster, a odgovarjal
ni na besede odkritosrčnega prijatelja,
ampak mu je namignil, da stopita nekoliko
na stran.

A nista se dolgo časa pogovarjala. Pri vratih
se je pokazal hišni oče ter mogočno zasedel
svoj predsedniški sedež. Vsi mojstri posedejo
po svojih stolih.

Najprvo je oče Weiss prečital zadružne privilegije.
Precej časa je trajalo to čitanje, in
mojster Kumberg je parkrat zašepetal na uho
najmlajšemu mojstru, ki je premišljal skrivnostni
napis na zelenem traku. Opazil je kmalu
izjemni šopek Žlebnikov in njegov jezik mu ni
dal mirú, da ne bi podražil mladega vdovca.
Zato ga je oče Weiss pokaral že med čitanjem
pravil.

Ko pa je naposled prečital vse točke, tedaj
je sedel, odkašljal se, pogladil gosto svojo brado,
pogledal parkrat najmlajšega mojstra in vstajaje
izpregovoril:

„Spoštovani mojstri moje zadruge! Zopet
je nastopil častitljivi praznik svetega Rešnjega
Telesa, toliko pomenljiv za naš obrt. Danes
namreč zadnjikrat sedim na tem častnem sedežu
in dana vam bo prilika, soditi moje delovanje
in izvoliti si očeta, ki bo nadalje vodil
častitljivo našo črevljarsko zadrugo. Izročam
torej vodstvo današnje seje najstarejšemu mojstru
in ob jednem drugemu očetu ali četrtniku(Viertelmeister), priporočujoč mu, da vodi zborovanje tako, da bo današnjemu prazniku na
čast, zadrugi naši pa na korist!“

Mojster Kumberg vstane in izpregovori:

„Peta točka zadružnih sloboščin govori, da
je pri vseh rokodelskih zadrugah obično, izvoliti
si izmed mojstrov „očeta“, ki mora gospodovati
vsemu poštenemu rokodelstvu. Ta
mora vedeti in utegniti zvrševati vse rokodelske
stvari tako, da se ohrani dobri red in da se
ravna in živi po sloboščinah. Zato se napové
na dan sv. Rešnjega Telesa po končani službi
božji zbor vsemu rokodelstvu ter se izvolita
prvi in drugi „oče“ z dovoljenjem vsega rokodelstva.
— Tako se glasi naše pravilo, spoštovani
mojstri! in hvaležnost do našega presvitlega
deželnega kneza pa čast našega črevljarskega
obrta zahteva, da se natanko držimo
zadružnih pravil ter volimo novega „očeta“.
Naš prvi oče je bil doslej Adam Weiss; vprašanje
torej nam je rešiti, ali naj on tudi še

dalje opravlja častitljivo službo očeta naše zadruge?

Zadnje čase se je mnogo govorilo po mestu
o očetu črevljarske zadruge, toda nikakor ni
bila ta govorica taka, ki bi poviševala čast zadružnega življenja. Ko smo pregledovali ob
novem letu zadružno skrinjo, našli smo, da
niso bile odračunjene vse globe, katere je udom
naložila zadruga. Mojster Cipelj se lansko leto
ni udeležil shoda na današnji dan, toda oče
Weiss ni iztirjal od njega naložene mu kazni
dveh funtov voska. Mojster Žavbar ni bil pri
pogrebu svojega pomočnika, a kazni ni zaračunjene.
Ravno tako se dvakrat ni udeležil o
kvatrih črne svete maše po umrlih tovariših, a
kazni za to ni plačal. Trije pomočniki se niso
udeležili procesije sv. Rešnjega Telesa, a oče
Weiss jih ni kaznoval do današnjega dne. Nadalje
je „oče“ odgovoren za red in pošteno
vedenje. A lansko leto po shodu sta pri veselici
dva mojstra zapravila več, kakor je po zadružnih
pravilih dovoljeno, namreč čez 12 kr.,
ravno tako je jeden izmed udov vino polijal,
a kaznoval ni oče Weiss nobenega in tudi ne
zadolžene škode povrnil zadružni skrinji.

Toda to še ni vse, čislani zadružani! Mojster
Adam Weiss je silno nespodobno napadel nedavno
pošteno meščanko Ehrbarico, da ga je
magistrat obsodil v sto cekinov kazni, a mestni
svetovalec Weiss jih še do danes ni poračunil.
In še več! Oče Adam Weiss je celó danes pohujšal
pobožne vernike, ker je med procesijo
šel pit v gostilno. Zato je moja misel taka, da
Adam Weiss ni več vreden, da bi bil „oče“
črevljarske zadruge.“

Mojstri so kar strmeli, in ko je Kumberg
končaval svoj govor, čulo se je splošno godrnjanje.
Le najmlajši mojster je molčé zrl v
mizo. Oče Weiss pa se je presedal ob Kumbergovem
govoru, kakor bi mu mravlje lezle
po životu. Glava mu je lezla v brado in obraz
je kazal podobo skesanega grešnika. Ves potrt
vstane in milo izpregovori:

„Pravični gospodje usmiljenega srca! Hudo
je moji duši in spoznam, da sem zadnje čase
mnogo grešil zoper čast naše spoštovane zadruge.
Razni družinski dogodki so tako pretresali
mojo dušo, da že nisem več vedel, kaj
delam in zato vas prosim odpuščanja. Popraviti
hočem vse, kar je zagrešila moja zmedena
pamet. Torej sodite me milostno kot kristijani!
To je moja prošnja!“

Očetova izpoved je ugodno vplivala na zavedne
zadružane. Marsikdo je imel še kaj gorkega
pripravljenega v srcu in na jeziku, toda
Weissov nastop jim je omečil srca, in ko se
je oglasil k besedi najmlajši mojster, poslušali
so ga vsi zvesto, češ, kaj hoče neki ta povedati.

„Ne brskajmo nadalje po preteklosti, prespoštovani
zborovalci!“ začne mojster Žlebnik, „saj smo videli, da oče Weiss obžalujejo svoje
postopanje. Pač pa se predrznem jaz predlagati
za prvega očeta gospoda Janeza Kumberga,
dosedanjega četrtnika. Kdo ne pozna
njegovih zmožnostij? Saj ima častitljivo ime
mestnega svetovalca. Kdo ne občuduje njegove
požrtvovalnosti? Saj ga je mestno starejšinstvo
že dvakrat volilo celó za mestnega sodnika.
Kdo ne bi cenil njegove lepe starosti, njegovih
obilnih izkušenj in njegovega priljudnega vedenja?
Vse njegovo življenje je žrtva za mesto
ljubljansko in našo zadrugo. Ako bi vas njegova
zvedenost in njegova požrtvovalnost ne
nagibala, tedaj nas silijo njegove zasluge, da
mu izročimo čast zadružnega očeta. To je moja
skromna misel in upam, da zavedni zborovalci
odobré moj predlog.“

Nekaj mojstrov je prikimavalo, nekaj jih
je gledalo v mizo, nekaj pa jih je godrnjalo.

Mojster Cipelj, ki se je poganjal za drugega
očeta, pa povabi na to mojstre, da naj
zaženó vsak svoj fižolček v lončeno posodo na
sredi mize. Beli fižoli so pomenili Kumberga,
črni pa so bili proti njemu.

Z bistrimi očmi je meril Žlebnik roke mojstrov,
ki so metale fižole v lonec, in ko je on
nazadnje vrgel beli fižolček v posodo, namignil
je veselo mojstru Kumbergu. In res je dobil
beli fižol večino. Fižolček najmlajšega mojstra
je odločil.

Mojster Kumberg, ki je doslej kazal moder
obraz, vstane smejaje se in reče:

„Moj dragi Cipeljček je povedal izid volitve.
Beli fižolček je premagal črnega. Zahvalim
spoštovano večino črevljarske zadruge
za izkazano mi čast ter obetam, da hočem kot
„oče“ na vse strani skrbeti za red in pošteno
vedenje. Zato takoj preidemo na volitev drugega
očeta in predlagam mojstra Ciplja, da
njemu izročimo za letos to čast, toda pod pogojem,
da še danes plača v zadružno skrinjo
dva funta voska.“

Mojstri so se nasmejali in po dostavnem
predlogu Kumbergovem so črni fižoli pomenili
Ciplja. Tudi Kumbergov predlog je obveljal.
Cipelj je dosegel častno, a ne pomenljivo mesto
četrtnika.

Po izvolitvi je novi „oče“ takoj kazal, kar
je vedel od taistega dné in kar mu je sprevodni
reditelj Žlebnik napovedal. Začel je s
starim očetom Weissom, ki je šel pit med procesijo
v gostilno, našteval mojstre in vdove,
pomočnike in učence, ki se niso udeležili procesije
sv. Rešnjega Telesa ali pa niso imeli sveč

v roki. Predlagal jim je navadno kazen. Nadalje
je imenoval imena mojstrov, ki se zborovanja
niso udeležili ter tudi tem napovedal
primerno globo.

Še marsikaj drugega je bilo na dnevnem
redu, toda ne bomo mučili čitatelja s suhoparnimi
podatki. Le toliko še omenjamo, da je
bila poslednja točka „sprejemanje novih mojstrov“
in zadruga je sprejela Žavbarjevega pomočnika
v mojstersko zadrugo. Kdo je bil tega
bolj vesel kakor Matija Žlebnik, ki je že tako
želel odložiti svojo zaničljivo službo najmlajšega
mojstra! Vendar pa je bilo njegovo veselje
še nekoliko prezgodno. Ostri zadružani
namreč niso še s tistim dnem umestili najmlajšega
mojstra. Sicer je Žavbarjev sin kot pomočnik
izpolnil vse, kar je zadruga zahtevala,
toda izgubil je na svojem popotovanju prepis
doučnega pisma, in Žavbar je moral še dokazati,
da je prepis res izgubil, ne pa prodal.
Dokler pa se to ne zgodi, ima še Žlebnik opravljati
službo najmlajšega mojstra.

Dasi se torej mojstru Matiji ni do cela posrečilo,
vendar je bil vesel, da so Weissu dali
slovo, Kumberga pa potrdili za očeta. Vrh tega
je vedel, da Žavbarjeva naloga ne bo tako težka
ter ni nič drugega, kakor sitnost nekaterih prenapetih zadružanov. Zato je vse jedno z veselim
obrazom na povelje novega očeta tekel
pravit mojsterici Kumbergovki, da danes prinesó
mojstri črevljarsko skrinjo v hišo in da
ima oče Kumberg zadružanom napraviti dobro
kosilce.

Na požirek vina in masten obed zadružani
niso radi pozabili, zlasti ne o tako slovesni
priliki, dasi jim je bilo trdo naročeno, da naj
preveč ne pijó, „zakaj od tod ne izvira nič
drugega kakor zmerjanje, kletev, prepir in druge
nedostatnosti“.

Ni sicer kronist povedal, kako je huda mojsterica
Kumbergovka sprejela Žlebnikovo novico,
zdi se nam pa verjetno, da ga je najpreje
dobro oštela ter prerešetala vse mojstre.
Naposled pa je vendar hitro vse pozabila, in
ko so mojstri slovesno nesli zadružno skrinjo
s pismi in novci iz Weissove hiše v Kumbergovo,
sprejela jih je jako prijazno in iz kuhinje
je dišalo tako, da je oče Kumberg obstal
pred durmi in jo vprašal:

„Ali je zajec?“

„E, kaj zajec, jagenjček je!“

Upokojeni oce Weiss je prišel malo pozneje
in še se je ustavil pred hišo Kumbergovo
in gledal na pročelje. Tako nerodno se
mu je danes vse to zdelo, in ko bi bile ljubljanske
hiše takrat že imele številke, gotovo bi
jo bil mojster Adam Weiss dobro zapomnil.
Težki so bili zanj koraki ta dan, toda kaj se
hoče! — Posvetna čast je minljiva. Doseže se
po velikem in dolgem trudu, izgine pa kakor
vodeni mehurčki.

XVI.

Najmlajši mojster Matija Žlebnik pač ni
slutil, da se je vicedomu Kobenclju jako prikupil
ob procesiji sv. Rešnjega Telesa. Potrpežljivo
je opravljal tudi nadalje svojo zadruško
službo in pridno vrtel usnje in podplate v svoji
delalnici. Pri magistratu ni imel posebnih poslov
razven navadnih sej, le mladostnega Suhca imetje
je oskrboval in pri zidanju nove kapucinske
cerkve je zastopal koristi mestnega magistrata.

Tem več pa je mislil tiste čase na svojo Suzano.
Odslej ni bilo več posebnih ovir, ki
bi bile zadrževale zaželeno ženitev. Urediti je
bilo treba le gospodarske in ženitvene stvari.
S posredovanjem svoje neveste je prodal hišo
Mihajlu Deutschu, Tramterica pa je napovedala
pri pekarski zadrugi svoj odstop. Sklenila je,
ne se več pečati s pekarskim obrtom. Sicer ji
je prigovarjal oče Lichtenberg, naj še ostane
v pekarski zadrugi, toda Suzana je bila še vedno
svojeglavna ženska, in kar si je utepla v glavo,
izbil ji ni niti mojster Matija. Tudi njemu ni
bilo po godu, da je Suzana tako hitro odpovedala
obrt; vendar je umeval sam, da dveh
obrtov ne bo dolgo mogoče voditi. Ko bi bila
Suzana resnico govorila, povedati bi bila morala
Matiji, da je slaba pekarica, dasi je bila
dobra hišna gospodinja. Morda bi se bil Suzani
pomočnik Mihajlo kaj bolj prikupil, ako
ne bi bil tako vsestransko skop in grabežljiv.
Uvidevala je, da ji je vse slano zaračunil, in
odtod njena mržnja do velikega pomočnika.
Zato ni hotela nič slišati o ženitvi z Deutschem.
Sicer je bila Suzana varčna gospodinja, toda
umazana ni bila in nastopila je pred svetom
vselej lepo in dostojno.

A še nekaj je nosila vdova Tramterica v
svoji glavi. Njeno srce je bilo navezano z vso
silo na vdovca Žlebnika, ne pa na njegov
črevljarski obrt. Sicer so bili črevljarji takrat
bolj čislani med obrtniki kakor dandanes, toda
Suzani je bolj ugajalo pustolovno življenje kranjskih plemenitažev, kakor jednakomerno meščansko
gibanje. Ko je občevala še z luteranskimi
predikanti, imela je čestokrat priliko pogledati
bliže plemenitaško življenje. Kot bogata,
lepa in omikana meščanka je začarala srce in
glavo marsikateremu razposajenemu plemenitniku.
Zato se ne čudimo, ako je vdova Tramterica
nekaj dnij po prazniku sv. Rešnjega Telesa
prosila za sprejem pri vicedomu Kobenclju.

Nimamo sicer natančnih podatkov, kak razgovor
se je plel med vicedomom in vdovo
Tramterico, pač pa je vedel vicedomski sluga
povedati, da je bil Kobencelj sila prijazen ter
jo je smehljaje odpustil.

Kmalu potem je dobil mojster Žlebnik povabilo,
da se mora zglasiti pri vicedomu radi
mestnega zemljišča, na katerem se je zidal novi
kapucinski samostan. Kot mestni svetovalec je
moral mojster Matija braniti pravice magistrata
proti škofu Tomažu. Silno težko mu je bilo,
ker ni maral ravnati proti škofijstvu, tem manj,
ker mu je bil hvaležen tudi za osebne dobrote.
Premišljeval je, kaj bi ukrenil? Toda ni si dolgo
belil glave. Zatekel se je, kakor vselej, tudi sedaj
k svojemu prijatelju.

„Stvar je taka,“ začne mu pojasnjevati škofov
kapelan. „Zemljišče je magistrat radovoljno odstopil
očetom kapucinom. Ni pa bilo govora
o tem, kdo plača pri tem odpisnino in druge
troške. Prevzvišeni ni dvomil o tem, da magistrat
poravna tudi malenkostne troške, ker se
je pokazal velikodušnega v daru samem. A
sedaj neče sodnik o tem nič slišati. Najbrže ga
je Weiss nagovoril, saj veš, da bi ta rad ponagajal
škofijstvu, odkar ni mogel vriniti tebi
svoje hčere. Sodnik Amšelj pa se hoče maščevati
nad vicedomom.“

„O, sedaj mi je znano vse! Izkušal bodem
tudi to pot izkazati se hvaležnega Njega prevzvišenosti, ne da bi bilo na kvar mestu samemu,“
odgovoril je Žlebnik, premišljevaje,
kako bi ukrenil.

„Kdaj pa bo vajina poroka? Sedaj je že
čas. Predolgo se ne sme vleči ta stvar.“

„Rajši danes kakor jutri, čislani prijatelj!
Toda vedno pride kaka nova ovira. Že sem
mislil, da stopiva ta teden na oklice, kar mi
Suzana naznani novico. Le pomisli, ljubi moj
prijatelj, kaj mi je povedala? Dejala je, da ji
črevljarska smola ne diši.“

„Kaj? O, tega ne verjamem, prijatelj!“ prestriže
mu kapelan besedo.

„In tako je! Ni dosti, da je odpovedala pekarski
obrt brez mojega in očetovega dovoljenja,
sedaj hoče, da pustim črevlje in kopito.“

„In kaj potlej? E, tega ne umem. To mora
tičati kak drug zajec za tem grmom. Matijče,
tebe bo Suzana do cela zmešala. Saj si vendar
mož! Ali ji nisi znal odgovoriti?“

„I no, kaj ti bom skrival? Pravi, da bi se
zglasil pri magistratu za uradnika. Ne vem, kdo
ji je to vtepel v glavo.“

Kapelan ni odgovoril, ampak stopal zamišljeno
po pisarni gor in dol in mrmral: „Čudna
ženska ta!“

„Povem ti še to, da je bila Suzana
pri vicedomu, in ta ji je bajè obljubil, da hoče
zame pri magistratu napeti svoje moči.“

Ob teh besedah se je kapelanovo čelo razjasnilo; hitro je izgovoril:

„A, a, a, tako je? In skrivaš, kakor bi bil
tvoj sovražnik? Če je pa taka, smeš že upati.
Toda rečem ti pa resno, amice, nikar poprej
ne misli na novo službo, dokler je nimaš v
roki. Lahko se ti zgodi, da prideš ob jedno in
nimaš druge. Zato zabiči Suzani, da molči o
tem, ti pa opravljaj svoj posel, kakor doslej,
dokler ni nič gotovega. Ta tvoja kompetenca
je nevarna; ako pa jo dosežeš, tedaj se hočem
s teboj veseliti. Zdi se mi vendar, da nimaš
Še dovolj prakse za mestnega uradnika, in začetkom
bi mogel opravljati le službo kakega
aktuvarija. E, prijatelj, to ne gre tako hitro!
Sicer pa hočem tudi jaz prositi pri Prevzvišenem,
da poseže vmes s svojo vplivno besedo.
Zakaj tega ti ne odrekam, da nimaš
zmožnostij. Torej Deus tecum, syndice in spe!“
konča norčevaje se Otava.

„Ali verjameš, da me vicedom ne kliče samo
radi tiste malenkosti?“ oglasi se zopet Žlebnik.

„E, to se razumeva! Vprašal te najbrže ne
bo sam ob sebi, toda jako za neumnega te bo
imel, ako ti sam ne sprožiš svoje želje.“

„Svoje želje? I no, ravno ne tajim, da bi
me ne veselilo delo pri magistratu, toda ...“

„Le pametnejši bodi, kakor si takrat, kadar
gledaš svojo nevesto, in vse se dobro izteče.
Skrbi zato, da se kmalu oženiš, drugače izgubiš
še svojo glavo, katere bi bilo pa vendar-le
škoda.“

„Hvala, hvala ti, častiti prijatelj, saj vem,
da ne utegneš še dalje z menoj ukvarjati se,
torej z Bogom,“ reče Žlebnik in odide.

Drugi dan pa je stopil pred vicedoma Kobenclja.

„Nobilis Domne, stopil sem pred vas, kakor
mi je bilo naloženo,“ pozdravi ga ter se mu
globoko prikloni.

Vicedom pa ga smejoč se potrka po rami
in izpregovori: „Bene, bene, carissime civis
consulque! Prokurator in registrator sta mi poslala
račun in pritožbo, češ da jima magistrat
neče plačati pristojbine in navadne odpisnine
za zemljišče očetov kapucinov. Zakaj se brani
magistrat?“

„Nobilis Domne! kot zastopnik magistratov
izjavljam, da v darilni pogodbi ni govora o
troških. Zato ni drugače, da Prevzvišeni plača
polovico in magistrat polovico troškov. Ako pa
se katera stranka čuti okrajšano na svojih pravicah,
pa naj nastopi pravdno pot. Saj prokuratorji
radi zaslužijo.“

„To je prav Salomonova sodba, eximie
consul! Nimam ničesar ugovarjati. Žal, da niste
mestni sodnik!“

„E, ta je še daleč od mene, nobilis vicedomne!
Pač pa je želja moja, vstopiti v službo
pri magistratu. Ako vaša milost hoče, more mi
tudi to željo izpolniti.“

„Ali upate še ohraniti čast mestnega svetovalca?“

„Upam že, ako vaša milost stegne svojo
roko med občinarje tisti teden pred svetim
Jakopom.“

Vicedomu je bilo po godu Žlebnikovo govorjenje.

„Viribus unitis!“ zakliče in smejoč se z
roko namigne, da je svetovalec opravil.

Žlebnik je zadovoljnega srca odhitel domov.

Tam pri vicedomskih vratih pa ga je prestrigel
vratar Luka Košica. Debele kaplje so
mu kapale iz očij in jokaje je hitel pripovedovati,
da mu je mestni sodnik odpovedal službo.

Košica je tisti večer pred sv. Rešnjim Telesom
veliko pil in malo jedel. Zjutraj pa ga
je tiščalo od vseh stranij in čim bolj je srkal
žgano medico, da bi ukrotil neukrotljive čmrlje
v želodcu, tem huje se mu je mêdlo v glavi.
V polni paradi bi bil moral čakati pred vrati
cerkveni sprevod, toda medica ga je omotila
tako, da mu je Špelica morala posteljo postljati.
Vicedom Kobencelj ni zgrešil vratarjeve odsotnosti
in še tisti popoldan je naznanil magistratu,

da vicedomski vratar ne izpolnjuje
svoje dolžnosti. Sodnik Amšelj ga je poklical
prédse, in tu je Košica priznal, da ga je pijača
tako premotila, da ni izpolnil svoje dolžnosti.
Gregor Grabnar in Andrej Sova sta pričala. Ker
pa je bil Luka Košica že dolgo časa na poti
v pokoj, ni pomagala več nobena prošnja. Pač
so mu še dovolili, da do novega leta ostane
v službi vratarski, paznika pri vicedomskem
stolpu pa so imenovali mladega Gregorija
Grabnarja.

Ni čuda, da je Košica z jokom pozdravil
Žlebnika, in govoril mu je toliko časa na srce,
da mu je mestni svetovalec obljubil, priporočiti
ga Gregoriju Klebnu, špitalskemu mojstru. Ni
sicer ugajalo Košici življenje v mestni bolnici,
toda sila kola lomi in imel je vsaj zagotovilo,
da ne pride pod oblast beraškega davkarja, ki
je pobiral pri beračih mestni davek. Niso ga
klicali zastonj beraškega strahú.

Mladi Grabnar pa je takoj nastopil službo
paznikovo v vicedomskem stolpu. Dasi ga bi
bil Košica zmlel rajši živega kakor mrtvega,
vendar se je kmalu sprijaznil ž njim. Mislil si
je pač: „Čegar kruh jem, tega pesem pojem“
in nič ni imel zoper to, ako je Špelica mlademu
Grabnarju postregla. Celo rada sta se
začela imeti in marsikatero bučo vina jima je
prinesla Špelica iz Cividatorkine gostilne.

Tudi stari Grabnar je pogledal včasih svojega sina v stolpu, in po noči je Košica mirno
spaval, kadar je nočni čuvaj Grabnar klical uro
v židovskih ulicah.

„Le spite, stric, bom že jaz pazil!“ rekel
mu je mladi paznik, in vratar je zadovoljno
prikimaval s svojo sivo glavo.

„E, kaj se ti mara, ker si mlad! Moje kosti
pa so stare, in treba bo iti počivat tje pred
špitalska vrata,“ govoril je o takih prilikah
vratar Košica ter se naposled sprijaznil z mislijo,
da pojde v bolnico na stara leta.

„Saj vam ne bo nič hudega, stric! Meni je
pravila neka stara ženica, da je prav zadovoljna
v hiralnici,“ tolažila je Špelica vratarja.

„E, kaj ti veš, dekle! Ženska je ženska! Ali
misliš, da ima tudi tam Cividatorka svoje sode?“

„Nič ne marajte, stric!“ poseže vmes paznik.
„Ob novem letu deli sodnik nagrade mestnim
služabnikom in takrat ga bova še enkrat prav
pošteno udarila.“

„Saj res, Groga! S teboj se dá še pametna
beseda govoriti. Takrat bom sklical skupaj vse
prijatelje in potlej gremo pod oblast Klebnovo.
Ko bi bil Žlebnik špitalski mojster, no, še danes
grem v hiralnico.“

„Morda pa bo,“ oglasi se Špelica.

„Ko bi ženske na rotovžu gospodarile, že!
Ko bi postavim Cividatorko izvolili za mestnega
sodnika, Tramterico pa za župana, o to bi bili
zlati časi! Stari in novi sodi bi čepeli v
mestni dvorani, mestni pisar bi odpiral pipe,
in ne bi metal gosjih peres po papirju. Vicedomski
vratar Luka Košica pa bi hodil po
dvorani gor in dol in sedaj bi postal pri dolenjcu,
sedaj pri štajercu, sedaj pri vipavcu in
sedaj pri teranu, in veselo bi klical: „Pisar! pritisni pipo, da ga pokusimo!“ Tako pa nam je
le žgana medica še zvesta in ta nas spremlja
in spremlja, dokler ne pokuka skozi okno tista
kljukasta žerjavka, ki ji pravijo — — E, smrt pa
še ne, ne, ne ...“

In medica je zatisnila Košici medle oči.

„Ti ne boš tak, kajneda?“ blekne zamišljena Špelica svojemu ženinu, ki ga je pretreslo vratarjevo blodenje.

XVII.

Tisti teden pred sv. Jakopom je bilo v
Ljubljani jako živahno gibanje. Nove volitve v
mestni zbor so se bližale in občinarji so prerešetavali na vse strani, katere očete bodo volili na dan sv. Jakopa v notranji in zunanji svèt.
Niso pogrešali obilne pijače in slastnih obedov,
katere so pripravljali kandidatje za mestni
zbor.

V občini so bili skoro sami rokodelci ter
imeli velik vpliv pri sestavi mestnega starejšinstva. Kdor je hotel kdaj postati notranji svetovalec, skrbeti je moral, da ga je občina sprejela med-se. Ako pa je hotel iz občine prestopiti v zunanje svetovalstvo, pridobiti je moral záse zunanje svetovalce. Zunanji svetovalec pa se spet ni smel spreti z občino, sicer se mu je utegnilo primeriti, da je koncem leta romal nazaj med štiriinšestdesetake. Zunanji svèt in občina sta se namreč vselej zvezala, kadar je bilo treba odstraniti kakega svetovalca, ki ga nista marala.

Iz tega je razvidno, da je imel Matija Žlebnik
precèj težko stališče, in treba je bilo napraviti
tehten načrt, da je pridobil zá-se večino
štiriinšestdesetakov. Ako bi bil komu le zinil, da
misli opustiti črevljarski obrt, šla bi bila njegova
nada po vodi. Kumberg je bil vkljub
svoji starosti živahen agitator, in z Žlebnikom
sta sklenila potisniti Weissovo stranko nazaj v
občino. Ako mojstra Weissa porineta v zunanji
svèt, njegove pristaše iz zunanjega sveta pa v
občino, tedaj je njiju želja dosežena. Toda
lahko ni bilo. Zakaj mogočni Adam Weiss je
razpolagal z obilnim imetjem in ni varčeval,
kadar je bilo treba pred sv. Jakopom volilcem
grla mazati in želodce polniti. Vrhu tega je
imel zadnji čas sodnika Ahaca Amšlja na svoji
strani in vplivni župan Janez Sonce je bil njegov
stari prijatelj.

Nasprotno pa sta imela Žlebnik in Kumberg
obilno tehtnega gradiva proti Weissu in njegovim
pristašem. Nista sicer toliko trosila za sladko
pijačo in mastno pečenko, pač pa sta sukala
tem pridneje svoj jezik in brusila peté okrog
vplivnih občinarjev. Udrihala sta vzlasti po
mestnih uradnikih, češ da slabo opravljajo svoj
posel, in podtikala osobito prvemu blagajniku,
Weissovemu prijatelju, različna nepoštena postopanja
z mestnim denarjem. Pridružil se jima je
tudi špitalski mojster Gregor Kleben, ki je bil
obče čislana oseba in je vrhu tega slovel po
svojem bogastvu. Ta je prirejal okusne obede
dan za dnevom in pred sv. Jakopom tisti dan je
že za gotovo trdil mojstru Kumbergu, da ga bodo
volili za mestnega sodnika. Pridobil je záse
večino zunanjih in notranjih svetovalcev, in s
tem mu je bila vsekako zagotovljena zaželena
čast, ako se mu kak svetovalec čez noč ne
izkrha.

Mojstru Kumbergu ni predla tako trda, zakaj
bil je obče priljubljena oseba in pridobil si je
s svojo požrtvovalnostjo in ljubeznivostjo obilno
zaslug za mesto. Ni pa bilo tako lahko mojstru
Matiji. On ni imel na razpolago bogatih obedov,
s katerimi bi bil krotil nevšečne občinarje, ni
bil še tako znana oseba po mestu, zakaj mlad
je še bil, in vrhu tega je nasprotna stranka
ravno proti njemu napravila svoj poglavitni
bojni načrt. S tehtnimi dokazi in prepričevalno
besedo pa se je pač dalo ravno pri občinarjih
mnogo doseči. Občina je bila namreč nekak
nadzorovalni svet nad zunanjim in znotranjim
svetom. In ravno Žlebnikova modra pa vneta
beseda je prevrgla srce marsikateremu občinarju.
Dasi pa pri rokodelcih v občini mojster Matija
ni imel večine za sabo, znal si je s premetenim
vedenjem pridobiti zá-se tiste občinarje, ki niso
bili rokodelci. Tako mu je trgovec Ehrbar zagotovil
marsikateri glas, in Cividatorka je nekaterikrat
pognala svojega debelega moža, da
je šel lovit občinarje za Žlebnika. Da vdova
Tramterica ni hranila svojega jezika in da je
pekar Lichtenberg goreče agitoval za Kumberga
in Žlebnika, še bolj pa záse, ni treba šele zatrjevati.

Nekako najbolj pa je dajal Žlebniku pogum
vicedom Kobencelj, ki je kot cesarski zastopnik
izdatno vplival na mestne volitve. Slišali pa smo
že, da je vicedom želel Žlebnika na rotovžu.
Dandanes bi imenovali mojstra Matijo vladnega
kandidata. Kobencelj je vedel, da je bilo med
svetovalci dokaj nesposobnih mož, in želel je,
da se mestni gremij popolni z delavnejšimi in
sposobnejšimi močmi. Žlebnik je bil sicer dosedaj
zunanji svetovalec, toda vsled dogodkov tekočega
leta se je njegova priljubljenost pri rokodelcih
omajala. Zato je bilo treba napeti vse moči,
da ga niso potisnili nazaj med štiriinšestdesetake.

Tisti večer pred sv. Jakopom je bilo vse
polno pivcev v Lahovi gostilni. Tekla je pridno
nosila na mizo svojim stalnim gostom, Cividatorka
pa je ta večer pustila svojega moža, da
je smel sedeti pri pivcih. Na voglu mize je
zbijal svoje šale mojster Kumberg, poleg njega
je modroval pekar Lichtenberg, na drugem
koncu pa je molče sedel mojster Žlebnik. Okrog
mize je bilo še polno drugih meščanov, pristašev
njegovih. Kričali so, kakor bi bil sodni
dan. Pogovor se je sukal okrog samih volitev.
Vsi so bili zgovorni, padre Cividatore je pa
samo prikimaval.

„Le poslušajte me, da vam povem,“ govoril
je Lichtenberg z močnim glasom. „Sodnik
Amšelj je samo metla Weissova. Kar ta zine,
to se mora zgoditi. Saj smo se brezštevilnokrat
imeli priliko prepričati se. Kako je govoril tam
pomladi v Vodopivčevi gostilni? Norčeval se
je iz mestnih očetov, da ste ga morali ostro
v roke vzeti.“

„E, kaj bi govoril o Amšlju,“ vtakne se
vmes Kumberg, „ta je že davno dozorel, da
odpade kakor gnilo jabolko od drevesa. Nikar
se ne boj, da bi Amšelj še užival čast mestnega
sodnika.“

„Tako je, gospod Kumberg! Amšelj nam
ne bo več sodil naših otrok,“ čuje se več glasov.

„No, pa Weiss je vsemogočen. Če je njegova
volja, podkupil bo vse notranje svetovalce.“

„Kaj? ne bo jih in jih ne bo! Pa če bi
one, nas ne bo, mi imamo prvo besedo,“ odgovarjal
je zopet jeden zunanjih svetovalcev.

„In mislite si, pošteni meščani! Kaj so delali
notranji svetovalci? Pobirali so pristojbino od
platna, pobirali mostarino in tehtarino, a sebi
so vse to izpregledali. Ali nismo vsi meščani
pod jednako pravico?“

„Oho, ali tako se godi? Glejte, glejte!“
oglasi se jih zopet več in marsikdo je pogledal
skrivoma na Kumberga, ki je bil tudi notranji
svetovalec. Toda ta ni zgrešil teh pogledov in
takoj se je oglasil:

„Res je, meščani, toda nikar ne mislite, da
so vsi notranji svetovalci taki. Ako pa ni prišel
davkar k meni pobirat, ne morem jaz nič za
to, pač pa priznam, da je glavni blagajnik, ki
je sorodnik Weissov, potreben ukora. Že drugo
leto ni položil svojih računov.“

„Aha, torej tako se gospodari z našimi
denarji? Kar na cesarja se pritožimo, ako se ne
naredi jutri konec takemu početju,“ godrnjali
so meščani.

„Pupilarnih računov že tretje leto ni predložil
mestni sodnik. Prokuratorjev pa je vsak
dan več in naposled bomo morali mi meščanje
prokuratorje prositi za milost, da se smemo
prikazati na rotovž,“ oglasí se Ehrbar.

„Res je, ti prokuratorji postajajo čim dalje
predrznejši in oblastnejši. Povsodi hočejo imeti
svoj nos,“ potrjeval je pekar Lichtenberg.

„To vam povem, da se držite jutri kakor
skala, poštovani meščanje! Hudi časi se nam
bližajo, in plemenitaška gospôda vedno bolj
nagaja magistratu. Če pojde tako dalje, izgubili
bomo vse svoje privilegije, in pride čas, da bomo
mi meščanje hodili pete lizat mogočnim gospodom
na Novem trgu,“ izpregovoril je zopet
meščan Ehrbar.

„Ne damo se in se ne damo!“ klicali so
pivci.

„Le spomnite se, kako je klical radi tiste
malovredne Špelice vicedom predse ves magistrat! Ako pojde tako naprej, tedaj bomo kmalu
le še sanjali o nekdanji neodvisnosti starih meščanov in pripovedovali bomo svojim otrokom
kakor stare pripovedke, kako smo nekdaj Ljubljančanje uživali božjo prostost in po Njegovi
cesarosti potrjene mestne pravice. Ne udajmo
se in če treba, stopímo do presvitlega deželnega
kneza, da nas varuje in brani starodavne mestne
pravice. Bog živi presvitlega kneza Ferdinanda!
Vivat!“

Ko je končal navdušeni Ehrbar, tedaj so
majolike zazvenele in gromovit „vivat!“ se je
razlegal po zaduhli sobani.

„E, Matijče, kaj pa ti sediš tukaj kakor bi
ti bile miši vse usnje poglodale?“ zakliče stari
Kumberg nad molčečim Žlebnikom. „Bodi vesel
in misli si, da te jutri izvolimo za župana.“

In Kumberg začne s tankim glasom peti z drugimi vred Žlebniku na čast:

Vsi so se držali na smeh, Žlebnik pa je
zardel do ušes.

„Prijatelji moji, ura bo deveta! Jutri bo
treba zgodaj prijeti meč v roke. Plačajmo in
pojdimo domov! Ne bi bilo dobro, da nas
sodnikov sluga Sova prime ob prepovedani uri,
zakaj jutri ne bi pri volitvi oddajali svojih
glasov, ampak morali bi v mestnem stolpu premišljevati svojo nespamet. Pogovorili smo se o
vsem načrtu za jutršnji dan in zjutraj se snide
vsa naša garda pod Lahovo streho. Ti pa, padre
Cividatore, poskrbi za dobro kosilce!“

Stari Kumberg je odšel, tudi Žlebnik je
stopil za njim in nekaj drugih meščanov.

Drugi pa so pričakali mestnih biričev, ki
so bili ta večer posebno vestni in natančni.

„Torej kdaj se poročita?“ povpraša Kumberg
spremljajočega Žlebnika.

„Še ta teden se zglasiva s Suzano pri stolnem
župniku. Ona je že hotela prejšnji teden, a jaz
sem ji rekel, da počakajva do jutršnjega dné.“

„Da te okličejo kot mestnega svetovalca,
kaj ne?“ blekne poredni starec.

„E, saj veste, gospod Kumberg! Navada je,
da magistrat podeli kak dar ženinom, ki so
v mestnem zboru.“

„E, e, prebrisanec si, a kaj če ti izpodleti?“

„Fortuna fortes juvat!“ odgovori Žlebnik
in se poslovi od Kumberga.

Drugi dan se je vršila volitev mestnega
zbora ali „mutacija“. Ves mestni zastop, notranji
in zunanji svèt in občina so se zbrali po
sv. maši v mestni dvorani. Živahen pogovor,
krepko gibanje in mahanje z rokami, napeta
razburjenost se je opazovala na obrazih.

Najprej so se dopolnila izpraznjena mesta
umrlih svetovalcev. Notranji svèt je privzel iz
zunanjega toliko udov, kolikor mu jih je med
letom umrlo, zunanji svèt pa je nadomestil izpraznjene sedeže z udi iz občine, občina pa
zopet iz skupine meščanov z absolutno večino
glasov.

Zunanji svèt pa je imel pravico vzeti iz
notranjega k sebi tri svetovalce, ki se mu niso
zdeli sposobni, da sedé še dalje v notranjem
svetu. In volitev se je zvršila tako, da sta
bila Ahacij Amšelj in Adam Weiss med tisto
trojico. Ravno tako je imela občina pravico
poklicati iz zunanjega svèta k sebi osem svetovalcev, med njimi tudi take, ki jih je zunanji
svèt ravnokar vzel iz notranjega. Zgodilo
se je tisti dan, da je sodnik Amšelj izletel tudi
iz zunanjega sveta ter bil mahoma potisnjen
s sodniškega sedeža v občino.

Ko pa se je to zgodilo, poiskal je zunanji
svèt osem novih udov v občini in tudi Lichtenberg
je bil med temi. Notranji svèt pa je privzel
v svoji trojici iz zunanjega svèta tudi mojstra
Lichtenberga in tako je ta takoj iz občine prišel
med notranje svetovalce.

Čitatelj je gotovo radoveden, kako se je
godilo mojstru Žlebniku pri mutaciji: Ni mu
šlo po godu, kakor bi bil slutil že prejšnji
večer, da mu sreča ne bo mila. Nič ni pomagalo,
da se je vicedomski komisar potezal za
njegovo izvolitev. Prejšnji dan je namreč Mihajlo
Deutsch za trdno obljubil Tramterici, da
ne bo nasprotoval Žlebniku, ako ga meščanska
skupina izvoli v občino. Toda Mihajlo je snedel
dano besedo ter glasoval za to, da se tudi
Žlebnik pokliče iz zunanjega sveta nazaj v občino.
In Deutschev glas je bil za mojstra Matijo
odločilen. Najmlajši mojster je bil ob mestno
svetovalstvo, a tudi ob svojo pričakovano nado,
da bi postal mestni uradnik.

Hud udarec je bil zanj to, a še bolj za
njegovo nevesto. Slikala si je že v duhu svetle
gradove v oblake, kako bo hodila po mestu
kot gospa Matije Žlebnika, mestnega registratorja
ali vsaj ekspeditorja. Ni čuda, da je bila
Žlebniku kot pogorelemu kandidatu najprvo v
mislih njegova nevesta.

Kako se je grizel v ustnice mogočni Adam
Weiss, kako je škripal z zobmi potrti Ahacij
Amšelj, ne bomo popisovali. Tudi ponosnega
Lichtenberga pustimo v njegovih veselih trenutkih
in ravno tako Janeza Kumberga, ki se
je šalil s propalimi kandidati. Pristavimo le še,
da se je naposled vršila volitev sodnikova in
da so dali srebrno žezlo v roke Gregorju
Klebnu, dosedanjemu špitalskemu mojstru.

V slovesnem sprevodu ga je spremljal na
dom ves mestni zastop. S piskarskega stolpa
se je oglasil zvon, ki je meščanom naznanjal
novega sodnika. Mestni piskarji so piskali na
svoje piščali, strel topov se je razlegal z grada
in ljudstvo je klicalo: „Vivat Kleben!“

Mojster Matija pa je spremljal vicedomskega
komisarja, ki se je togotil nad pekarskim mojstrom
Mihajlom Deutschem, ker je snedel dano
besedo. Pri slovesu pa sta si segla v roke, in
komisar je zatrjeval Žlebniku, da ni še vse izgubljeno in da vicedom ne bo hotel potrditi
današnje volitve v polnem obsegu.

XVIII.

Žavbarjev sin je naposled vendar le dokazal,
da je prepis doučnega pisma izgubil, ne
pa prodal. Ne najdemo sicer v virih nikoder,
kako je to dokazal, toda nam zadošča, da je
mladi Žavbar svoj dokaz zvršil in tako postal
resničen ud mojsterske črevljarske zadruge.

Dasi je praznik sv. Jakopa mojstru Žlebniku
zeló zagrenil upapolne trenutke, vendar se je

razveselil, da je naposled vendar-le odložil nadležno službo najmlajšega mojstra.

Z utripajočim srcem je še tisti dan naznanil
veselo novico svoji nevesti in svojemu
prijatelju. Usodni udarec sv. Jakopa je že precèj
prebolel in ni mu več rojila po glavi služba
mestnega uradnika.

Ni pa bila teh mislij njegova Suzana. Takoj
drugi dan je napovedala svoj obisek vicedomu
Kobenclju, ki ji je v splošnih besedah obljubil
tudi še nadalje svojo pomoč.

Nekaj dnij po tistem je bila slovesna seja
novega mestnega starejšinstva, in tedaj je razgrnil
novi mestni sodnik Gregor Kleben na
mizi dolgo pôlo papirja, v katerem je bilo zapisano,
da vicedom Kobencelj potrjuje zvršeno
mutacijo mestnega zbora izvzemši izvolitev Jurija
Vodopivca. Dopis je naznanjal, da ta ni
imel večine za zunanjega svetovalca, ampak
protikandidat Matija Žlebnik. Dokazal pa je
vicedom svojo trditev tako-le: Jurij Vodopivec
je bil izvoljen z jednim glasom večine. Toda
dva njemu dana glasova sta neveljavna: Mihajlo
Deutsch ni imel pravice glasovati, ker
njegova meščanska pravica še ni „polnomočna“,
dokler ni nanj prepisana kupljena hiša Žlebnikova.
Ravno tako nima še volilne pravice
Žavbar mlajši, ker ga črevljarska zadruga
še ni sprejela medse. Ako pa še ni ud črevljarske
zadruge, tudi še ni popoln meščan. Po tem
takem je bil Matija Žlebnik voljen z jednim
glasom večine za zunanjega svetovalca, a ne
njegov protikandidat Jurij Vodopivec.

Kakor nevihta je pal dopis vicedomov na
mestne svetovalce. Nihče ni ugovarjal. Jurij
Vodopivec pa je vzel svoj klobuk ter jo popihal
iz mestne dvorane.

Po Matijo Žlebnika so poslali takoj, da
je bil pričujoč pri slovesni seji ter prisegel kot
zunanji svetovalec.

Kako hitro se vse menja v človeškem življenju! Žlebnik niti mislil ni več na mestno
svetovalstvo, a sedaj na hip ta prevrat! Jurij
Vodopivec se je sukal v mislih, kako bo hodil
v častitljivem plašču na rotovž, a ostati je moral
za jedno leto zopet le svetovalec v svoji gostilni.
In vrhu tega še ta sramota!

Pri tisti seji pa so se oddajale tudi službe
uradnikov. Ko je sodnik Kleben napovedal, da
je razpisana služba ekspeditorja pri mestnem
sindiku s 40 gld. letne plače in prosto hrano in
prostim stanovanjem, oglasi se Matija Žlebnik,
da je voljan sprejeti razpisano službo.

Vsi svetovalci so se spogledali, in Kumberg
je zaklical mojstru Matiji:

„Matijče, kaj si pozabil, da imaš doma
šilo in dreto v roci?“

Toda Žlebnik odgovori:

„Ako so gospodje svetovalci zadovoljni, jaz
ostanem pri besedi, ki mi je prišla premišljena
na jezik.“

Svetovalci se namrdnejo, sodnik predlaga
prošnjika in Matija Žlebnik je bil potrjen za
mestnega ekspeditorja.

Mnogo je bilo govorice po mestu; Žlebnik
pa je z nepopisljivim veseljem hitel najprvo k
Suzani, potem k škofovemu kapelanu in naposled
se je zglasil tudi pri vicedomu Kobenclju.

Človek je srečen v resnici takrat, kadar se
mu izpolni želja, če je ta še tako malenkostna.
Kaj je bil mestni ekspeditor proti mojstru tedanjih
časov? Toda sreča ni zakopana v moči
in bogastvu, ampak v zadovoljnosti in poklicu.

Tam pri Vodopivcu pa je sedel potrti Adam
Weiss ter govoril propalemu kandidatu:

„Le verjemi mi, ta Žlebnik hoče zlesti
kvišku! Črevlje delati se mu zdi prekmečko.
Poznam ga, saj se ima meni za vse zahvaliti,
toda nehvaležnost je plačilo sveta. Ko je bil še
pri meni, skrival je zmerom kaj v svojem srcu.“

„Kdo bi si bil mislil? Meni se zdi, da mu
je nekoliko manjka. In takega gredó volit za
svetovalca, ha!“

„Meni se pa tako zdi, da ima vicedom pri
tej komediji svojo roko. Tega menda ne bo
nihče mislil, da bi se vicedom kar tako potezal
za takega-le golobradca. Ne vem pa vendar
ne, čemu bi bila vicedomu taka pogača? Aha,
prišlo mi je na um! To veš, da Tramterica ni
nič kaj vneta za zadružno življenje in diši ji
bolj hoditi tje onstran Ljubljanice gledat plemenitaške hiše, kakor pošteno rokodelstvo upravljati. Slišal sem že, da gre včasih do vicedoma
in k drugi gospôdi. Kaj, ko bi, kaj, ko bi, poslušaj
Jurij, ko bi to ženišče, ta Taljanka Žlebniku
take misli v glavo utepala?“

Bistroumni mojster Weiss je prenehal, uprši
svoje oči v Vodopivca, ki mu je prikimaval,
a ni ga do cela razumel.

V izbo pa stopi Ahacij Amšelj:

„No, mojster Weiss, ali še vedno zalivaš
svojo jezico, ker so te premaknili na sv. Jakopa
dan?“

„E, Amšelj, le sebe primi za nos, zakaj
mene so le premaknili, tebe so pa kar zagnali,“
odgovarjal je Weiss.

„E, sreča človeška je kakor ledena sveča
na slamnati strehi. Kaj se hoče! Neko novico
pa vendar-le vem.“

„Kakšno neki? Da se je Žlebnik oženil, ne?“
povpraša hlastno gostilničar.

„E, kaj bo ta norec! Uganil si pa, da se
nekdo ženi, a kdo? Moj stari sluga Sova mi
je pravil, da se moži tista Špelica ali kali je
že, ki je tam pomladi trg pometala.“

„E, da ga je vendar-le dobila! Kóga neki?“

„Grabnarjevega sina v vicedomskem stolpu.“

„He, he! To pač ni tako važna novica.“
„I no, magistrat bo zopet ob tovor vina. Saj
veš, da se ne more nihče oženiti brez magistratovega
darila. Tistega pijanca Košico pa so
poslali v hiralnico. Rad bi vedel, kaj bo počel
v špitalu brez medice?“

„E, vsega se človek privadi, tudi pogorišča,
prijatelj Ahacelj!“

„Seveda, tebe bi bolj zanimalo, ako bi ti
povedal, da se Žlebnik ženi pri tvoji Ani.“

„Kaj? Niti ne dam mu je ne, ako bi jo
hotel!“ odgovori jezno Adam Weiss.

„Kako je že rekel volk, ki ni mogel v
ovčnjak?“ zbôde ga Amšelj.

„Kaj se zbadata? Pijmo!“ pomiri gostilničar,
dvigajoč zeleno majoliko.

Pri vratih pa se pokaže nov gost.

„No, kaj pa ti iščeš, Groga?“ pozdravi
gostilničar svojega znanca.

„E, kaj? Kaj pa vi iščete, kadar pridete k
meni črevlje pomerit? Prinesite mi bučo terana.“

Gostilničar je šel natakat, Žlebnikov brat
Gregor pa se vsede za mizo.

„Ravnokar smo slišali, da se ti je Špelica
izkujala, ali je res?“ povpraša ga zbadljivo gostilničar.

„Molčíte mi o tem! Vsak človek jedenkrat
znori, pravijo, in menda se vam tudi ni bolje
godilo, predno ste ujeli svojo ptičico.“

Mojstru Weissu je ugajal prišlec in nagovori
ga:

„No, Groga, kaj pa bo sedaj, ker izgubiš
svojega mojstra?“

„Nič hudega, gospod Weiss! V ponedeljek
so me krstili za pomočnika, kakor najbrže veste,
in brat mi je obljubil, da mi prepusti vso črevljarsko opravo. Mihajlo Deutsch se je skesal ali
kali in ne bo kupil hiše mojega brata. Nekaj
se je zameril Tramterici in mojemu bratu, in
kakor sem slišal, popihal jo bo iz Ljubljane.
Hišo pa je Matija obljubil meni pod pogojem,
da mu v desetih letih izplačam tisoč goldinarjev.
Ako mi bo sreča mila, poprosil bom za sprejem
v črevljarsko zadrugo. Sicer mi manjka še pomočniških let, toda brat mi je obljubil napraviti
doučno pismo, s katerim se bom mogel
izkazati, da sem že štiri leta delal pri njem za
pomočnika. To veste sami, gospod Weiss, da
se mi je delala doslej velika krivica, in brat
mi hoče to krivico dobro poplačati. Drugo si
lahko sami tolmačite.“

Mojstru Weissu je ugajala Grogova beseda,
in na misel mu je prišlo: „Kaj, ko bi imel
pri Grogi več sreče kakor pri Matiji?“ Zato ga
mojster pohvali, da je pameten možak in da
ga on hoče podpirati pri črevljarski zadrugi.

„Ako ne bodeš tako izbirčen in svojeglaven,
kakor tvoj brat, utegne te še doleteti lepa sreča.
Le tukaj-le mojstru Weissu se priporoči in ne
bo ti žal!“ prigovarjal je Ahacij Amšelj Gregorju
Žlebniku.

Vodopivec pa ni več zbadal pomočnika Gregorja,
ki je tisti večer sanjal prijetne sanje.
Slikal si je v duhu, kako bo, kadar postane
mojster in tam od daleč se je svitala neka podoba,
ki se mu je vedno bolj približevala. V
tistem hipu pa, ko jo je imel spoznati po glasu
in obrazu — vzbudil se je.

XIX.

27. kimovca je počastil deželni knez Ferdinand
belo Ljubljano. Velike so bile priprave
na prihod Njegove Svitlosti, in mestni ekspeditor
Matija Žlebnik si je nabral za slovesen sprejem
nevenljivih zaslug.

Ko je deželni glavar Eggenberg pripeljal
visokega gosta do vicedomskih vrat, pozdravil
ga je mestni župan Janez Sonce s prelepimi
besedami ter mu izročil mestne srebrne ključe
na žametasti blazini. Mestni svetovalci v žametastih
plaščih so ga obdajali, in Matija Žlebnik
je bil tako srečen, da je kot svetovalec poljubil
roko Njegovi Svitlosti z najradostnejšim srcem.

Drugi dan je bila slovesna služba božja pri
sv. Jakopu. Sam škof Tomaž Hren je pel sveto
mašo, katere se je presvitli knez udeležil.

Po tej slovesnosti je stopil pred oltar škofov
kapelan Peter Otava z obrednikom v roki.

Po cerkvi gori pa sta stopala ženin Matija
Žlebnik, mestni ekspeditor, in nevesta Suzana
Tramterica, pekarska vdova.

Za njima je stopal oče črevljarske zadruge,
mojster Kumberg s svojo ženo, za njim mogočni
pekarski mojster Lichtenberg s svojo
družico, za tem pa Žlebnikov brat Gregor s
svojo zaročenko — Weissovo Ano.

Ob ženinovi strani je korakal vicedomov
komisar, ob nevestini strani pa trgovka Ehrbarica.
Za to procesijo pa je šumelo in strmelo
obilo znanih obrazov. Tam v prvi klopi sta
žvrgoleli Dahova Tekla in Vodopivčeva Klara,
v zadnji klopi sta zijala visoka Cividatorka in
njen tolsti mož, iz stranske kapele sta korakala
čuvaj Grabnar in njegov sin, tam pri krstnem
kamnu pa se je naslanjal špitalar Luka Košica,
kateremu je kazala s prstom na procesijo njegova
Špelica — Grabnarjeva ženica. —

Opoldne je bila velika pojedina v Tramteričini
hiši, ki pa je bila odslej tudi Žlebnikova.

Svatovščino so praznovali, napivali ter se
veselili. Mestni sodnik Kleben je poslal tovor
najfinejšega terana, vicedom Kobencelj pa je
poslal rdeče zapečateno pismo, s katerim je

potrdil imenovanje Matije Žlebnika za mestnega registratorja zaradi njegovih izrednih zaslug za veličasten sprejem Njegove Svitlosti.

Topovi so gromeli raz grad, zvonilo je po vseh cerkvah in mestni godci so nategali svoja godala, ko je obedoval tisto opoldne v škofijski palači presvitli deželni knez Ferdinand. A ti topovi in tako zvonjenje in tisto godenje je veljalo tudi novopečenemu paru, in škofov kapelan Peter Otava je sklenil svojo rožasto napitnico s prislovico škofa Hrena: