Moj sin

Tavčar, Ivan

1880

Kazalo po straneh

1 2 3 4 5 6 7 8 9

Stari Anton Kimovec je bil ves čas svojega
življenja velik revež na zemlji! Za svojim očetom
je dobil podrto kočo in raztrgan laz tam gori
na Rebri, da se je moral truditi in truditi, če
si je hotel pridobiti vsakdanjega ovsenjaka.

Ko pa je stopil v sveti zakon, ga je naš
gospod Bog udaril s tako žensko, da me je še
sedaj groza, če se je spominjam. Pri delu mu

ni prav nič pomagala. A v hiši mu je ukradla,
kar je dosegla! In to, kar je ukradla, je kolikor
največ mogoče zapila z žganjem. In če se je
Anton zvečer vračal proti domu od težkega
dela, je naletel pogostoma svojega zakona slabšo
polovico v jarku ali pa sredi pota ležečo. Vaški
otročaji pa so kriče hrumeli krog nje. Ali potrpežljivo
jo je vselej naložil na svoje rame, jo
odnesel v kočo ter ji odpuščal — ker je bila
mati njegovemu otroku!

In ko jo je pobrala smrt, in ko smo jo bili
zagrebli v tisto rumeno prst tam gori pri svetem
Lovrencu, je stal Anton Kimovec žalostno pri
strani in po licih so mu rinile debele solze.

»Možje«, je dejal, »škoda je je, da je umrla!
Človek se vsega privadi! In če sem zaboje in
predale dobro zaklepal, mi še vzeti kaj ni mogla!
Škoda, da je umrla!«

Za njo mu je ostal otrok, sin. Tega svojega
otroka pa je imel Anton Kimovec silno rad.
Necega jutra, ležeč na trdem svojem ležišču, pa
si je hipoma domislil, da je njegovo življenje,
če se stvar natanko pretehta, vendarle težavno!
In tedaj je Anton Kimovec prišel do sklepa, da
mu mora sin v šolo, da ne bode moral nositi
gnoja v košu na plečih in da mu ne bode
treba stradati.

V resnici ga je vlekel v Ljubljano! In stopil
je pred patra Kalista, ki je bil tedaj gospodar
pri frančiškanih, in poljubil mu je belo roko

ter izprosil, da je smel sin vsako opoldne prihajati
na tisto slabo, ali vendar dobro kosilo.

Anton pa je potem, kadar je le mogel, lezel
v Ljubljano, »Tončka gledat«. S sabo je jemal
kos črnega kruha, da ga je jedel med potjo.
Pil pa je iz studencev krog ceste. Časih si je
oprtal koš, v katerem je bila »hrana« za sina,
in potem sopel v sončni vročini do mesta. Gotovega
denarja ni zapravil nikdar! Pač pa so
ga končno pričeli spoznavati dobrosrčni vozniki
in vabili so ga, kadar je požiral prah po cesti,
da je odložil in prisedel. In tedaj bi ga vi bili
morali čuti, kako je tem voznikom vestno pripovedoval,
da hodi sina gledat; da je to otrok,
kakor si ga le želeti more; kako da so očetje
gospodje frančiškani zadovoljni ž njim, in kako
da mu napravlja le veselje in veselje!

In res, otrok je dobro delal! Leto za letom
je bil »prvi«, in prinašal je zlate knjige domov.
Z očetom sta prihajala skupno v cerkev. Staremu
pa se je videla velika sreča na obrazu, da smo
mu zavidali vsi, ki smo imeli slabe in razposajene
otročaje.

Ko pa je bilo dokončanih osem šol, je moral
Kimovec prodati svoj laz, in ko je sin dokončal
visoke šole, je bila prodana tudi koča!
Stari pa je potem po vasi gostoval ter se živil
od svojih rok. A vi si ne morete misliti, koliko
del da je bil učen! Po zimi je pletel koše, po
večerji pripovedoval za kos kruha otrokom pravljice

ali pa molil družini posebne in dobrodejne
molitvice. Iz bezgove grče je rezljal pipe, iz
lipovega lesa pa žlice! In če je ravno tako
prišlo, je legel spat, dasi ni bil ves dan nič
gorkega zaužil! Pomladi je zahajal na delo ter
kosil ali kopal za malo denarjev ves ljubi dan.
Poleti pa je nabiral borovnice, kril slamnate
strehe, popravljal in vezal lonce, prodajal sol
od hiše do hiše ter živel skoraj ob samem
kislem mleku. Jeseni je zopet smukal brinje,
iskal maline, strgal smolo od smrek ter pobiral
žir po bukovju. Tako si je napravljal krajcarjev,
katere je potem sinu pošiljal. Ali sam je bil
siromak, da večjega ni treba iskati! Če je takisto
bos, s sklonjenim truplom in z globoko ležečimi
očmi plazil se okrog, se je moral smiliti vsakemu.
In smilil se je tudi nam vsem!

Leto za letom je preteklo, in leto za letom
je postajal Kimovec večji siromak! Sin pa mu
je bil med tem nekje tam v Nemcih postal
velik gospod in denarjev si je služil, kolikor je
le hotel. Vsaj tako so pravili! Na starega svojega
očeta pa je bil čisto pozabil. Otrok pozna
svoje roditelje le toliko časa, dokler mu morejo
kaj dati! Potem pa kot ptica na veji odfrči ter
pozabi na domače svoje gnezdo!

Mi pa smo stikali glave in govorili smo,
da je takov sin malovreden, takov sin, ki pusti
takega očeta stradati in revščino trpeti! Če pa
je kdo staremu Antonu kaj enacega zinil, tedaj

mu je prikipela kri v lice in raztogotil in razsrdil
se je: »Kaj, moj sin nehvaležen? Moj sin!
Moj Tonček! Boste že videli, kako me bo še
podpiral na stara moja leta! Sedaj, sedaj pa še
ne more! Ko bi le vi imeli take otroke!«

Nekega dne je ta sin res prišel v vas. Tako
skrivno je prišel, da ga nihče ni pričakoval.
Nosil je svetlo brado, katera mu je segala čez
prsi do obširnega trebuha. Močno se je bil
zredil. A z očesom je gledal srpo, kakor jež.
In nam vsem se je prav, prav zelo grd zdel!
In grd je bil tudi!

Na gosposkem vozu se je bil pripeljal. Pri
županu pa je obstal ter ondi z učiteljem in
drugimi gospodi popival ves dan.

Doma pa je čepel stari in od veselja se je
tresel, ker njegov sin je bil prišel!

»No, sedaj vidite, da je prišel moj sin! Moj
Tonček! Ko bi le vi take otroke imeli!«

Pa preteklo je popoldne, in sin se ni
spomnil, da ima v vasi starega očeta. Šele
zvečer, ko je že bila tema, je pritaval k svojemu
očetu ter mu potrkal na duri.

»Oče, ali spite?« je vprašal osorno.

»Kaj bom spal? Kako bom spal, če si ti
tu, Tonček! Nikar tako ne vprašaj!«

Drugo jutro smo stali pred županom ter
gledali, kako se je odpravljal Kimovčev Tonče.
Pri strani tik voza pa je stal stari oče, praznično
oblečen in z odkrito glavo. A sin, zvalivši se

na voz, ga je komaj pogledal. In prav imenitno
je dejal: »Oče, Vam sem pa pri županu nekaj
pustil!«

Potem se je odpeljal, in starec je z žarečim
obrazom zrl za vozom, dokler se ni skril za
ovinkom. »Morda ga ne vidim nikdar več!«

In solze so mu silile v oko. Potem je stopil
k županu. Ta pa mu je izročil trideset srebrnih
dvajsetic. In te je prinesel k nam ter jih razkazoval
in hvalil svojega sina, da ni bilo konca.

»Sedaj vidite! Sedaj vidite, kako me podpira
na stare dni! To mi je sin! To mi je hvaležen
sin! A vi ste govorili, da me je pozabil.
Moj sin naj bi mene pozabil!«

Ali mi smo stvar bolje pregledali. Župan
mu je bil sicer izročil trideset dvajsetic. A tega
mu ni bil povedal, da mu je sin naročil, naj
» staremu» vsak mesec daje le po eno dvajsetico!
In laz in kočo mu je bil snedel s šolo!
Sedaj pa mu je z dvajseticami plačeval skrbno,
ali nespametno ljubezen! Od tedaj pa se je nam
ta sin še veliko grji zdel, še veliko grji! Ali očetu
se nismo upali povedati, kako da je bilo, da bi
mu ne kalili veselja. Saj mu je moralo pravo
spoznanje tako ali tako priti!

In to spoznanje je prišlo! Se tisto leto, ko
je bil prejel prvo sinovo podporo, tiste dvajsetice!
Proti jeseni se je stari Kimovec kakor
cvet po tratinah hipoma posušil! Star je bil, a
tedaj se je v malo dneh še veliko bolj postaral.

Ko pa je prvi sneg padel, je moral leči. In takoj
smo vedeli vsi, da pomladi ne dočaka več. Na
golih deskah je ležal skoraj in primanjkovalo
mu je vsega. Sosedje smo imeli usmiljenje z
njim. Ali človek, bolan človek in od miloščine
živeč, to vam je uboga stvar! In dejali smo mu:
»Piši sinu, da ti kaj pošlje! Laz in hišo ti je
snedel, naj ti kaj da sedaj!«

»Kaj snedel? Kdo pravi snedel?«

In ves bolan in slaboten se je raztogotil
ter nam dajal slabe priimke.

Ali končno je pa le poklical kruljavega
Dolinčevega Tomažka, ki nam je tedaj pisaril
pisma, kadar je bila potreba. In ta je v tistih
kruljavih, njemu podobnih črkah skljuval pismo
na Kimovčevega Tončka. In pisal mu je, da je
oče bolan, da nima ne jesti ne piti, tudi ne
postrežbe in ne gorke in mehke postelje; in da
naj torej kaj pošlje, kaj da bolniku!

In čakali smo deset dni, čakali smo dvajset
dni — in ali mislite, da je prišel odgovor? Oni
še odgovoril ni!

»Vidiš, ničesar ti ne pošlje, ničesar ti dati
noče, ta grdi tvoj sin!«

Tako smo govorili. Pa takoj je bil ves razjarjen:
»Molčite mi! Pisma ni prejel! Saj se še
pisma z denarji izgube, pa bi se tako brez denarja
ne! Pismo se je izgubilo! Da bi mene
moj sin zapustil, tega še misliti ni treba! Tako
vam povem!«

A Dolinčev Tomažek je moral zopet sesti in
zopet je skljuval pismo, in poslali smo ga sinu.

In prišel je tudi odgovor! V nedeljo popoldne
smo sedeli v tisti Gabrčevi podstrešni
luknji, kjer je bil Kimovec vzel svoje stanovanje.
In v čumnato je birič, Sadarjev Korle, ki je takrat
pisma prinašal, hipoma pomolil svojo glavo. Ali
v roki je držal pisemce, tanko kot jesenski list.

Bolnik na postelji pa je od veselja vzkliknil:
»Vidite, da mi piše! Sedaj vidite!«

Dolinčev Tomažek pa je vzel tisto pisemce,
razpečatil pečat in privlekel na dan, kar je bilo
pisanega. In list je razgrnil, obračal ga na vse
strani ter gledal pod mizo, če ni pri razpečatenju
kaj padlo na tla! Ali denarja ni bilo!

»Denarja ni!«

»Kaj mi hoče denarjev pošiljati! Sam pride!
sam pride! Beri Tomažek, le beri!«

In staremu se je napel obraz. Tomažek pa
je pričel kovati besedo za besedo:

»Ljubi oče! Pišete mi, da ste bolni. Res je,
da ste stari in pričakovati Vam je vsak trenutek
smrtne ure! To je že tako na svetu in božja volja!
Pišete, da naj bi sam prišel. Ne morem, imam
preveč opravila. Pa če bodete morali umreti,
umrete tako ali tako, če jaz pridem ali ne!
Kam pa ste tiste dvajsetice dejali? Po mojem
mnenju bi jih morali vsaj polovico še imeti!«

Potem je še nekaj govoril, da mu zdravja
želi in potlej je končal.

Starec pa je zaječal na trdem ležišču: »Ali
je še kdo med vami, ki lahko prebere pisano
pismo?« Oglasil se je Vratarjev Martinče. In
vzel je list v umazano svojo roko ter trgal iz
njega besedo za besedo. Ali vse je bilo tako,
kakor je bil Tomažek prebral!

Stari je silno prebledel in globoko je zdihnil:
»Zdi se mi, da res ne mara za me!«

In kako težko je spravljal besede iz grla!
Potem pa se je obrnil proti steni in ničesar ni
hotel odgovoriti. Šele ko smo odhajali, se je
obrnil in izpregovoril zamolklo: »Pa mu nikar
ne pravite, da sem težko, prav težko umrl!«

Po noči pa je umrl. Prav ubožno smo ga
pokopali. Na grobu ni spominka. Vsako pomlad
zraste na njem nekaj trave in osata. Ali po tem
grobu nikdo ne povpraša.

Taki so ti naši otroci!