I.

Pred kakimi štiridesetimi leti v našem
Središču ni bilo tako prijazno, kakor je dandanašnji.
Stalo je nekaj lesenih koč, košate
seči so stezale trnite veje ob blatni cesti, in
na mestu, kjer je sedaj pošta in lepo kegljišče,
torej ravno pod to veličastno hruško,
ki še dandanašnji mogočno kipi nad vasjo,
stalo je ozko, štirivoglato, zidano poslopje
brez oken, s kopičasto streho, prav podobno
kakej smodnišnici, Štempiharjeva štacuna.
Ni kdo ve kako staro poslopje. Komaj
deset let prej jo je sezidal Štempihar. Krošnja,
s katero je hodil od vasi do vasi, začela ga
je žuliti po hrbtu in še drugih težav in sitnostij
je bilo dosti, zato si je postavil to
zgradbo in odprl štacuno.
Ljudje so se mu smejali, kakor se večkrat.

„I-i, kaj bo neki prodajal? I-i, komu?“

Napeljal ni dosti v malo štacunico; nekaj
soli, sveč, mila, pipcev, trakov, ‚duš‘ in take
drobnjave, malo več kakor je mogel spraviti
v krošnjo. Po gornjih policah se je v
prvem času nabiral prah.
V desetih letih pa je bila štacunica natlačena
do vrha in mošnjiček napolnjen.
Ljudje, ki so se izprva porogljivo smejali,
zahajali so pridno v štacuno in v nekaj
letih nanesli pri krajcarjih toliko, da so
Štempiharja podstavili in napolnili štacunico
do vrha z blagom.
Res so bili jedenkrat tatje vzdignili strop
in pobrali kolikor so mogli, toda ljudje so
kmalu zamašili luknjo, ki so jo bili naredili
tatje v Štempiharjevem žepu, Štempihar
je bil pa luknjo v stropu.
Tako je bilo skoraj vsega dovolj, samo
prostora ne.
Štempihar je včasih pomišljal, ali bi poslopje
vzdignil in razširil, da bi spravil več
blaga pod streho.
Kvišku? Kako? Saj je bilo že sedaj stolpu
jednako! Potegniti ni imel kam, zakaj okoli
ni imel toliko prostora, da bi smel iti okoli
poslopja.
Sosed Kadunjec pa tudi ni dal blizu, da
bi ga mogel nagovoriti za nekaj sežnjev
sveta, katerega bi bil rad dobro plačal, zakaj
Kadunjec se je gotovo vsak dan dvakrat
pokesal, ker je bil odstopil Štempiharju svet
za štacunico, kjer si Štempihar na tako lahek
način dela denar.

„Oj-te! oj-te! Mar bi bil jaz sam odprl
tukaj štacuno!“

Kadunjcu se seveda ni sanjalo, da je
treba poleg štacunice še nekaj vatlov pretkanosti
in precejšne mere široke vesti.
Štempihar je bil čimdalje bolj nevoljen
v svoji tesni štacunici. Okoli je bilo toliko
prostora, sam se je pa zaradi tesnobe komaj
gibal.
Kadar je stopil na prag, bodla ga je v
nos visoka seč, še bolj pa v oči prostrana
cerkvena ledina tje do šole in cerkve.

„Oj, kaj bi se dalo vse tukaj postaviti!“

O, seve, ko bi se dal ta svet tako zastonj
spraviti, kakor se stisne recimo — kaka
rutica, kdaj bi bilo že Štempiharjevo!
Tako pa, kakor vemo, odtrga se cerkveni
svet tudi za denar težko.

„Ko bi bil ta svet naš!“ vzdihnil je dostikrat
Štempihar pred kakim farovškim človekom,
ki je prišel v štacuno.

In tako je nekega poletnega dne stal
Štempihar na štacunskem pragu in zopet poželjivo
gledal čez seč ledino in jo meril z
očmi po dolgem in širokem.
Oj, kako divne misli in kaki načrti so
se mu porajali v duši!
Takrat pa pride po ulicah — sedaj jim
pravimo: rožne ulice — od Male vasi brhka
Stoklasova Micika in zavije k štacunici.
Štempihar se ji je umaknil, in Micika je stopila

v štacunico, kjer je Štempiharjev sin
Francek previjal in ščipal sladkor, katerega
je bil natehtal oče; zdela se je namreč sinu
teža preobilna.

„Koliko neki more škoditi ljudem pičla
vaga! Kaj se more poznati nekaj drobtinic?
Za dom se pa vedno lahko ujame sladkorja
po potrebi“, mislil si je sin in dostikrat
hodil ščipat sladkor ali kaj drugega.

„Pol unče sem ali tje!“ dejal je stari sam
pri sebi, ko je opazoval sina. „Ljudje lahko
pogreše — pretehtati itak nimajo kje — za
dom se pa vendar nekaj privaruje. Je pač res:
Jabolko ne pade daleč — —.“

Na Micikin pozdrav fantek ni odgovoril,
le pogledal jo je izpod čela in zarudel do
las. Sladkor je brž pospravil.

„Kaj bi rada?“

Micika postavi jerbas na mizo in začne
pripovedovati. Francek molče pripravi blago
in le sedaj in sedaj jo pogleda izpod čela
bodeče, pohlepno.
Včasih mu splava pogled do očeta, ki je
na pol obrnjen gledal v štacuno.
In tako je stari videl, kako je njegov
Francek navrgel Miciki zavojček sladkorčka,
katerega Micika ni bila naročila, niti plačala.

„Pa še pridi!“ reče Francek odhajajoči
Miciki in stopi na prag, da jo spremi z očmi
vsaj še nekaj korakov.

„Pa jo gledaš, kakor bi bila kdo ve kaj!
Varuj, da očij ne izgubiš!“ vščipne ga oče.

„Stoklasova je! — Stoklas da iztržiti za
pol vasi! Človek jih mora imeti rad vse, tudi
Miciko!“

„Kajpada, Miciko! Kakor bi bila kaj drugačna
kakor so druge ženske!“

„Stoklasova je! — Stoklas nam da iztržiti
za pol vasi, župan je in —.“

„Reci, da rad za ženskimi gledaš!“

„Ne morete mi očitati nič hudega. In kaj
sem mislil reči? Stoklas je župan in ključar
cerkve sv. Roka.“

„Ključar? Da! Častna služba in častitljiva!“

„In vplivna! Njegova beseda nekaj zaleže
pri našem župniku. Glejte ta svet!“
Stari se ozre po ledini.

„Menite, da Stoklas nima besede pri tem
svetu? Menite-li, da bi nam škodilo prijateljstvo
Stoklasovo? In ko bi on privoščil
jedno besedo, dve, tri, in bil bi ta svet naš,
samo naš?“
Stari ga pogleda.
Sam ni verjel, da bi mogel misliti sin
tako daleč, kakor se je šele sedaj posvetilo
njemu.

„Fant, izreči, kar misliš! Zdi se mi, da
nisi neumen. Sediva; sedaj itak ni nujnega
dela.“
Sedeta na klop pred štacuno.

„Star sem štiriindvajset let, čas je že, da
mi neumnosti ne očitate več!“

„Je že prav! — Le povej, kar si mislil.“

„Mislil sem, da bi nam Stoklas prav lahko
pomagal do te zemlje preko seči. — Župan
je in ključar! Treba ga je dobiti na našo
stran! In pomagal nam bo rad, gotovo rad,
saj ni hudoben mož! In ta njegova hči, ki
je bila sedaj tukaj, je tudi dobro dekle.“

„Za njo ti je, kaj ne? Opazil sem že
davno in videl, česar ti ne misliš. Da, ta
svet! Stoklasa moramo pridobiti, ker potem
dobimo morda tudi ta prostor. Župnik je star
gospod, njega že pregovorimo.“

Stari se zamisli v svoje načrte, katere
je že tolikrat sestavljal; ali šele danes mu je
pokazal sin, kako naj si jih priredi.
Francek se kmalu umakne v štacunico,
kjer je imel opravek s prihajajočimi.
Štempihar je bil tedaj mož pri petdesetih
letih; sicer je bil na videz vsaj deset let
starejši. Postaralo ga je: pičel živež, hoja
prek dežele in pa težka krošnja, katera je
cijazila njegov hrbet več desetletij. Doma iz
skromne koče, kjer so znali slamnikarstvo,
napravil si je bil s prvim denarjem krošnjo;
krošnjo pa je napolnil pri ljubljanskih kramarjih
z različno preležano robo in hodil
po zakotnih krajih naše dežele na dolenjski
strani ter ponujal svoje blago po selih in
seliščih, od kmeta do kmeta, hvalil, prodajal
drago in stradal.
Imel je srečo.
Ljudje, ki takrat še niso za vsak gumb
letali v mesto kakor dandanašnji, izbirali so

radi pisano blago, katero je prinašal kramar
Štempihar v vas, ter tudi plačevali dobro,
saj niso vedeli, koliko velja vsaka stvarca
drugod.
Tako so se nabirali krajcarji, potem pa
zrno do zrna.
Z vsako krošnjo je bil Štempiharjev pas
obilnejši in čez nekaj let je kupil Lipenčanovo
domačijo v Stranski vasi, kamor se je
preselil z vso družino, kočo je pa prodal.
Ljudje so pa dejali:

„Dobro si je pomagal!“

Štempiharju seveda še ni bilo dovolj.
Krošnjarenje mu je donašalo novcev, zato
še ni del krošnje pod streho.
In čez nekaj let je pretental Štempihar
Kadunjca iz Središča za košček sveta poleg
ceste, kamor si je postavil štacunico, ki mu
je bila v malo letih pretesna, da si je želel
na večji prostor bližje h cerkvi, na prostrano
cerkveno ledino, zakaj vedel je:
‚Večji
ribnik, večje ribe!‘ Premišljeval je nekaj dnij,
kako bi se lotil te stvari, da bi mu šla
gladko in naglo izpod rok.
V duhu si je bil že vse preračunil, koliko
bo imel dobička, ako si postavi na tej
ledini prostorno hišo z gostilno in prodajalno,
kamor bi zahajali ljudje cele doline
kupovat in pit.

In sina bi oženil. Dobil bi mu pridno,
umno gospodinjo in petično. In četudi je
poznal marsikatero dekle, ki bi bila prav
njegovemu Francku, vendar se mu je zdela
najpripravnejša Stoklasova Micika, ki je tolikrat
prihajala v njegovo štacunico in za
katero je imel njegov Francek tudi vsaj pol
očesa ... In pa? ... Stoklas je bil župan in
ključar sv. Roka, vpliven mož, čegar beseda
je nekaj veljala.

„Ako pojde po sreči, ubijem obe muhi
najedenkrat!“
Dobro je bilo, da so imeli Stoklasovi
gostilno. Zato si ni nihče posebnega mislil,
ko je nekega popoldneva Štempihar meril
pot do Malevasi ter krenil k Stoklasovim.

„Mož si ga bo privoščil! Oh, ko bi si ga
nas jeden mogel ob tej vročini! Dopoldne
doma v senci trak meri, popoldne se mora
vsled prevelike utrujenosti okrepčati in odpočiti!
O-o, seveda, vsak bi tako!“
Tako so govorili tisti, ki so ga videli
stopajočega v Stoklasovo vežo.

„I-nu! Si tudi ti jedenkrat prišel pogledat?
Tako! Tako!“ pozdravi ga Stoklas.

„Ni treba samo doma čakati nas, da pridemo
v tvojo štacuno, tudi tebi se spodobi
nas obiskati.“

„Oh, kolikokrat bi prišel, če bi le mogel,
pa ni časa in ga ni“, je lagal Stempihar.
„Danes sem vam moral vrniti, ker vi tolikokrat
prihajate k nam!“

„Tako! Vsaj obresti od našega denarja
nam prinesi nazaj!“

Kmalu je bilo vino na mizi.
Štempihar je pokušal in pil kislega Bovlečana
iz Stoklasove kleti ter ga hvalil.
In beseda je dala besedo. Skoraj sta se
živahno razgovarjala.

„Oženil bi sina, pa ne vem, kako. Ženske
nam je treba v štacuni.“

„Izberi mu katero, pa bo, če si je ni
ravno izbral sam.“

„Ravno to je! Pa bomo že videli! O, da:
mi bi si zelo pomagali, ako bi imeli prostornejšo
prodajalnico, da bi imeli več blaga,
zraven pa še gostilno. Ujelo bi se nekaj pri
vinu, nekaj pri žganju.“

„Dobro si si opomogel; kdo bi si bil
nekdaj mislil!“

„Precej; pa še več bi si lahko, prav
lahko, ako le ti hočeš. In nama bi bilo prav
obema, meni in tebi. Ti imaš hčer, jaz pa
sina. In jaz vem, da se moj Francek in tvoja
Micika rajša vidita, kakor je sicer navada.“

„Saj se mi je zdelo! — Vsak hip je odpravljena
v Središče. — Za vsak gumb leti
v štacuno! — O-o, le čakaj, punica! Strahovati
jo bom moral.“

„Zakaj neki? Pusti, da le ni greha! Nazadnje
pa že midva rečeva: vzemita se! O,
da bi le mi imeli prostornejšo prodajalnico,
kako bi se nam dobro godilo!“

„Pa si jo sezidaj, denar imaš!“

„O, kaj denar! Zadosti ga imamo, hvala
Bogu; toda veš, Stoklas, prostora ni, prostora!“

„Prostora? Čudno! Za denar dobiš vse!“

„Prav praviš: za denar se dobi vse!
Pijva!“

In čez nekaj hipov je nadaljeval:

„Lej, tako-le včasih sedim pred štacuno
in gledam čez seč ono prostrano cerkveno
ledino. Pa si mislim: glej, kaj bi se dalo
tam-le vse pozidati! Zemlja sicer ni veliko
vredna, rodi ne veliko, ker je ilovičasta in
celo močvirnata, toda za stavbo — kakor
nalašč! Od vseh stranij se stekajo k njej
steze in potje! O-o, tukaj se lahko naredi
— zlata jama.“

„Meniš?“

„O-o, da bi le jaz mogel do tega sveta!
Pa kaj bi jaz? Sin moj bi užival in žena
njegova — moja hči — prava hči — tako
bi jo ljubil jaz! In kaj bi oprezoval: naravnost
ti povem, zakaj sem prišel k tebi.
Sama sva. Lahko se pomeniva iz očij v oči,
prijateljsko in pametno, saj sva moža, in
ako bi ne bilo nič, nu, tudi prav! — molčati
znava in zato ostaneva še vedno prijatelja.“

„O-o, kajpak! — Prijatelja!“

„Poznaš me od mladega ... Premogel
nisem ničesar — — dostikrat nisem imel
kaj jesti. — S prvim denarjem, ki sem si
ga prislužil s slamniki, kupil sem krošnjo
in nekaj blaga ter začel — kupčijo. Imel
sem srečo — hvala Bogu! Ljudje so radi
kupovali od mene, in potrošil tudi nisem
kdo ve koliko; ljudje so dobri, dajali so mi
radi jedi in prenočišča — zastonj! — za
božjo plačo. Imel sem vedno več. Lahko
sem kupil Lipenčanovo domačijo — in postavil
si tu štacuno, kjer jo imam sedaj. Veš,
prazna je bila v začetku, a sedaj? — hu!
ni prostora! — vse polno do vrha! In sina
imam, sina, ki je vreden zlata. Pa rojen
kramar! Vsako reč ti proda pol dražje —
pri vatlu mu pomaga palec, pri tehtnici mezinec!
— Mojster je, — prav vesel sem ga!
Namenil sem mu zato štacuno — drugemu
pa domačijo. Star je dovolj. Mislil sem že
in mislil, kje in kako bi ga oženil, da bi
bilo prav — samo to me je jezilo, ker imamo
tako majhno štacunico, da nimamo kam postaviti
bale, ki bi jo morda pripeljala nevesta.
Sosed Kadunjec, ne vem kdo ga je
tako nadihal, pa tudi za nikak denar ne odstopi
sveta.
Dalj časa pa že opazujem, da se imata
moj Francek in tvoja Micika rada, prav rada,
tako, da sem sklenil snubiti jo za svojega
sina. Veš, dobro ji bo, samo če bi bilo več
prostora. Pa sem si mislil: Stoklas ne bo
branil sreče svoji hčeri. Hčer mi da in prostor
za hišo in štacunico.“

„Ko bi imel kje pripravnega!“

„O-o, ni boljšega, ni pripravnejšega, ni
lepšega kakor je ona cerkvena ledina nasproti
moji štacuni. Lej, gospod župnik so
stari, Bog jim daj dolgo življenje, ti si ključar
cerkve sv. Roka, imeniten mož, gospodar
cerkve in sveta okoli nje. Tvoja beseda ni
kar tako, kar ti rečeš, obvelja.
Pa sem si mislil: Sina oženim, Stoklas
mi da hčer, od cerkve pa dobimo — kajpada
ne zastonj — kos one ledine — in tam
postavimo novo prostorno hišo s štacuno.
Ali ne?“

Stoklas reče s premislekom:

„To so velike reči!“

„Svoji hčeri ne boš preprečil sreče. Ti
si oče. Vem, da se ne moreš premisliti in
odločiti v tem hipu, toda čez dva, tri dni,
j eden teden, mislim, da boš že vedel. Moj
sin vzame tvojo hčer — njena sreča —
tvoja sreča — potem pa dobimo oni svet.“
Stoklas se ni mogel odločiti precej.

„Čez nekaj dnij ti povem, kako se odločimo.“
Štempihar zavije pogovor na druge reči
in ko je popil, odide.

Ob tednu, ko se je peljal Stoklas k svojim
opekarjem na Ratike, ustavi pred Štempiharjevo
štacuno in pomigne Štempiharju:

„Sedi na voz!“
Ko prideta iz vasi, je pridrževal Stoklas
konja, da je korakal prav počasi, ozrl se
okoli in začel:

„To stvar sem si premislil in mislim, da
bo prav, da se tvoj sin in moja hči vzameta.
Drugo se naredi. Nekaj dote ji dam

in župnika pregovorim. Natančneje se še
pomenimo, ako ostaneš pri tem.“

„Kajpada, samo prosim te, molči, da sosedje
ne zvedo najinih nakan, da se kako
ne pokvari stvar. Saj veš, da je nevoščljivcev
veliko. Ustavi! Tu je roka!“

Štempihar se je vrnil zadovoljen, ker so
se njegovi načrti jeli uresničevati.

II.

„Nekaj bo! Vse tako kaže!“ dejal je po
tistem zmenku Štempiharja in Stoklasa oče
Blisek sosedu Krajčku, sosed in zavidljivec
Štempiharjeve sreče, krčmar ‚na Ščiti‘.
„Ko bi človek le mogel nekaj naprej videti!
— Kaj se godi, vidim vse, samo ne
vem nič!
Tale Štempihar, ki je nama tako na zobe
prišel, — preklicani Kadunjec, ki mu je
prostor dal — zopet nekaj napeljava. Skoraj
sleherni dan gre h gospodu župniku — menda
iz same pobožnosti, kadar je pa ‚darovanje‘,
še v cerkev ne gre; Stoklas se izprehaja
od Štempiharja k župniku in nazaj, in naš
mladi učitelj Ribnikar, ali kako se že piše,
pa prenaša neka pisanja okoli Štempiharja;
da bi ga le glava ne bolela vsled te tovarišije!
Nekaj bo, kar bo, samo ne vem kaj!? O,
ko bi vsaj še to mogel vedeti!“

„Te zelo skrbi!“

„Kajpada! — Veš, oni dan sta gospod
župnik in Stoklas hodila tam-le za sečjo.
Mikalo me je stopiti za seč, pa me je bilo
sram, ako bi me bil kdo dobil, da poslušam.
Rajši sem šel na izbo in gledal iz gornjih
lin, kaj delata ona dva. Gospod župnik so
stali s prekrižanima rokama od zadaj sredi
njive, Stoklas je pa meril po dolgem in širokem
korakaje. Stegoval je in napenjal korake,
da je kar jerhovina pokala po stegnih
in je mož stokal od truda. Zdelo se mi je,
kakor bi se trudil prav malo nameriti, kakor
bi ta svet kupoval Štoklas.“

„Pa kaj mu bo?“

„Ne vem, kaj misli! ... Ko se je pa čez
nekaj ur vračal, šel je mimo Štempiharja,
ki ga je pričakoval na pragu. Že od daleč
je kimal Stoklas, in Štempiharju se je vsled
tega kar veselje razlivalo po obrazu, kar je
mene tako veselilo, da me je krč lomil po
črevesih!“

„Morda pa kupuje ledino ta Štempihar.
Od Kadunjca je že večkrat moledoval kaj
prostora in ponujal denar, toda Kadunjec ne
odneha in ne odstopi; dobro sva ga podkurila“,
omeni Krajček.

„He, he, ne bo nič, nič! Kadunjec ne da
prostora, ta ledina se pa tudi ne dobi. To
je cerkveni svet! To ni župnikovo, še manj
pa ključarjevo, to je cerkveno in naše, ljudsko,
hehe, Štempihar! Se boš tičal v tesni
štacunici in po zimi prezebal. In ti, Stoklas?
Mešetarine ne bo! Ključar si cerkve svetega
Križa in gospodar, toda tega sveta, — tega
sveta ne spihaš cerkvi, če ti je prav obljubljena
dobra mešetarina; ne dobiš je, ker sveta
cerkvi zapraviti ne moreš; svet je naš!“

„Gospod župnik lahko prodado.“

„Kaj? Lahko? Nič lahko! Saj ga ne
smejo! Saj ni njihovo! Kar zraste na tem
svetu, je njihovo, a zemlja je cerkvena in
— naša! — Če jo prodado, no! — saj vemo,
kje je Ljubljana in kdo je višji kakor naš
župnik!“

„Ali gospod župnik so stari. Pregovori
se jih lahko in ta Stoklas in ta Štempihar
— no, saj ju poznaš — govoriti znata kot
možje in če ni drugače, tolčeta se po žepih,
da zvenči srebrnina in se njuno govorjenje
zaradi tega bolj posluša!“

„In jaz si niti ne mislim, da bi gospod
župnik hoteli prodati ta svet, ker niti njihov
ni. Ali bi ti morda prodal kožuh, ki ti ga
posodim za zimo, da uživaš njegovo gorkoto,
ki bi ga pa spomladi moral vrniti mi?“

„Nikar se ne jezi! Rajša izkušajva razvozlati,
kaj imajo vendar ti ljudje skupaj:
Štempihar in Stoklas. Pojdiva k Štempiharju
v štacunico malo podražit ga, kaj dela v
kurniku!“

„Pa pojdiva! kupim si pipec, če ne bo
imel kaj drugega.“

„Dober dan, sosed!“ ogovori Blisek Štempiharja,
ki je zamišljen sedel na klopi pred
štacunico.
„Te je utrudilo delo in počivaš,
kaj ne?“

„Kakor ti! Tudi ti se še danes nisi prevzdignil,
kakor se jaz nisem. Na svojem se
pa vsak sme vsesti!“

„Posebno če nima več prostora, da bi
se vlegel!“

„Mi ga imamo dovolj zase. Ti tudi menda
nisi dosti boljši, čeprav se lahko preteguješ
po vrtu!“

„Pa kako si osat! Gotovo se ti je ravnokar
sanjalo, da je ta ledina tvoja, pa si jezen,
ker sedaj vidiš, da so sanje sanje!“

Štempihar ga osuplo pogleda, misleč si:

„Kaj vraga! Morda ve? Ni mogoče!“
„Kakor ni moja, tudi tvoja ni; ne ve se
pa, čegava bo. Dva gumba bi pa stavil precej,
da je resnica, da se tebi najrajše sanja, da
bi bila ta ledina tvoja, Krajčku njegova, jaz
pa — meni se neumno zdi, da bi se mi samo
sanjalo, ker vem, da si s samimi sanjami še
nihče ni pomagal, če ni imel tudi denarja,
da bi stavil takrat v loterijo!“

„Govoriš kakor kak adunek! — Lahko
ti je; ti sediš, sin ti pa služi in si še toliko
časa ne ukrade, da bi za kakim dekličem
samo pogledal.“

„Saj tudi ne sme! Kadar bom pa videl,
da je čas, dobim mu jo domov, in naj jo
gleda, dokler bo hotel, saj bo svojo!“

„Kdaj bodete pa zidali? — Tukaj se tako
gnetete, kakor žabe v kotanji, okoli je pa
toliko prostora!“
Štempiharju seje zdelo norčevanja dovolj.

„Prostora dosti, toda Kadunjcev je, katerega
sta nahujskala vidva, da mi ga ne odstopi.
Bomo videli, kaj vama bo koristilo!
Kadar golobu zmanjka prostora, poišče si
drug golobnjak.“

„Saj ga tudi ti iščeš!“

„Kajpak! Bedak bi bil, če bi si ga ne!“

„Na Ratikah je po ceni!“

„Vem! Kdor ima denar, je pečenko, drugi
morajo pa z ovsenim močnikom biti zadovoljni.
Danes se norčujeta vidva, glejta, da
se vama kdaj ne vrne!“ In odide v štacunico,
katero zapre za seboj.

„Preveč si ga!“ menil je Krajček, ko sta
bila sama. „Jezen je!“

„Kaj zato, naj pa od jeze skoprni!“
Šempihar si je pa v štacunici zopet drugače
mislil:

„Haha, bedaka! Jeziti me hočeta! — O, ko
bi vidva vedela! Meni se ne sanja samo o tej
ledini, sanjalo se bo morda vama, ker ne mislita
dalj, kakor vama kaže nos; ta ledina bo
moja tako gotovo, kakor sem Štempihar.“

„Francek“, reče sinu, „kadar pride Ribnikar,
bodi prijazen ž njim, in ako kaj kupi,
prodaj mu prav po ceni! Vem, da se ti upira
prodajati njemu ceneje kakor drugim, vendar
moraš, ker Ribnikarja potrebujemo. Koliko
pisanja nam je že sestavil in za vse to ni
zahteval ničesar! Prav za prav ga ni nihče
vprašal o računu, in mi ga še potrebujemo,
ker bo treba še pisarenja in tekanja v Ljubljano,
a nas jeden vsega ne ve, ker smo
kmetiški. Kadar bo pa stvar urejena in oni
svet plačan in odpisan, takrat Ribnikarja ne
bomo potrebovali več — haha — in potem
nam vrne z obrestmi. Sedaj si v letih, zato
bodi previden! — Lej naše sosede, kako so
kratkovidni in nespametni! Kar mislijo, izbrbljajo
brž, da ves svet ve, kaj namerjajo.
Kadunjec ne da prostora, da bi si povečal
štacunico. Prav tako! Dobimo pa zato večji
prostor, ki nam bo morda v srečo! Ne govori
nikdar dosti, misli več in delaj, in svojih
skrivnostij ne zaupaj nikomur! Ne poznaj
nikogar kakor sebe in denar! Ako pa koga
potrebuješ, le rabi ga, dokler moreš! Ljudje
se dado striči, samo previdno se jih mora.
Ako boš pameten, ne bo samo ta ledina
tvoja, ti boš še gospod v Središču, ako boš
le hotel, in ti oholi sosedje ... haha! ...
te bomo še bolj strigli kakor druge, samo
če bomo živeli.“

Francek je gledal očeta in poslušal, da
bi si vtisnil zlate nauke očetove v spomin.

„Jaz sem trpel mnogo, da sem si pridobil
nekaj premoženja. In to premoženje
bo treba varovati in množiti!“

„Ali bo kmalu sklenjena kupčija za to
ledino?“

„Ako ne bo kaj posebnega, smeli bomo
kmalu posekati to seč in sezidamo si hišo!
Prej pa še oženimo tebe!“
Francek povesi oči in zarudi.

„Stoklas mi je obljubil Miciko, za katero
si ti tolikrat skrivaj pogledoval. Svatovali
bomo prej, potem zidali — haha! —
zakaj potem bomo ložje. Oče Stoklas imajo
svojo opekarnico in čvrste konje; svojemu
zetu gotovo ne odreko podpore. Opeka bo
po ceni in voz zastonj: zakaj bi imel človek
stroške brez potrebe? Jaz grem pogledat domov,
kaj počneta mati in Jožek.“

In stari je šel v Stransko vas, kjer sta
prebivala žena in sin Jožek ter kmetovala.
Sam in starejši sin Francek sta se pa bolj
ukvarjala s kupčijo, kar je več neslo.
Ko je bil Francek sam, lotil se je pisanja.
Dolgo je visel pri pismu in v okornih
črkah izlival svoja čustva na papir.
In kakšna čustva so bila to! Špekulacijski
duh je proseval med besedami srca.
Po šoli vstopi učitelj Ribnikar, ravno ko
je Francek zgibal pismo. Gostilna in prodajalnica
mu je bila takrat največje razvedrilo.

„Bodete šli kaj na izprehod, gospod?“
vpraša Francek. „Gotovo proti Mali vasi?“
Ribnikar ga smeje se pogleda.

„Morda si zopet kaj napisal in ne veš,
kako bi odposlal.“

„Nekaj sem, saj smem! Oče so mi itak
danes rekli, da se oženim.“

„Haha! — In prej nisi nikdar pisal, ko
še nisi vedel, da se oženiš? — No, naj bo!
Zaradi tebe pojdem v Malo vas in ponesem
pisemce. Micika se ga gotovo zelo razveseli.“

„Oh, kako ste dobri! Če bi imel kaj pijače
pri rokah, precej bi vam natočil!“

„Ne, ne! Ustrežem ti tudi zaradi Micike!
Čedna je in pridna! Rad se pogovorim ž njo.
Če bi smel biti človek nevoščljiv, ne privoščil
bi ti je! Tako pa ... srečen si, ker
jo dobiš!“

„Oh, veste, kaj še Micika sama! — Veste,
pa bo imela tudi denar ... to! to! ... saj
veste, da denar je gospod, in pa pri Stoklasovih
se bo vedno kaj dobilo, ker so trdni,
posebno če bomo zidali!“
Taka ljubezen Ribnikarju ni ugajala.

„Le čakaj, te pa zatožim Miciki, da je
ne ljubiš prav iz srca! Daj mi pisemce!“

„Vi, kaj mislite, ali bo kmalu prišlo dovoljenje
za prodajo te ledine? — Kaj pravijo
gospod župnik? Vi veste!“

„Mislim, da bo kmalu, ker ni nobene
prave ovire! Treba bo pa nekaj šteti!“

„Kajpak, saj zastonj nečemo! — Pa ji še
povejte, da jo prisrčno pozdravljam!“

„Prisrčno? — hm —“, misli si Ribnikar
in odide.

Vso pot mu je rojilo po glavi spoznanje,
da je — prisrčni ljubezni Štempiharjevega
Francka podlaga denar, na kateri podlagi
se snujejo vsi načrti. — Studilo se mu je!
Sramoval se je, da je v taki družbi. Tešila
ga je pa zavest, da tu skoraj ne najde boljših.
Ali ni bil ravno tak tudi Stoklas? In ti sosedje
Štempiharjevi? Razloček je bil, ker
znajo nekateri previdno prikrivati svoje misli,
drugi pa odkritosrčno izbrbljajo vse, odkrijejo
vsled tega svojo naravo, svoje mišljenje,
in s tem odvračajo od sebe vse blagočuteče
ljudi. In nazadnje se mu je zdelo, da bo kupčija
za cerkveni svet nekaka prevara — zloraba
župnikove starosti in dobrosrčnosti.
Čutil pa ni v sebi dovolj moči in dobre volje,
da bi razkril vse tajne načrte zaradi prodaje
cerkvenega sveta. Bal se je nakopati si sovraštvo
Štempiharja, zlasti pa Stoklasa, ki
je bil takrat najvplivnejši mož v okolici, a
njegov stan takrat ni imel zaščitnikov, ki
bi ga varovali maščevanja. Poznal je župnika
kot moža plemenitega in dobrega, ki
je pa le preveč verjel besedam drugih ljudij.

„Ako dregnem v gnezdo, opikajo me ose.
— Naj se imajo kakorkoli, jaz sem tu od
danes do jutri; zakaj bi si nakopa val sovražnike!“
Tako se je odločil.
Stoklasova Micika se je Ribnikarja razveselila,
še bolj pa Franckovega pisma.

„Bodi previdna, ne srkaj prehlastno medu,
ki se ti ponuja, zakaj včasih je medu primešan
strup“, opomnil je Ribnikar, ko je

videl, kako se je Micika veselila Francetovega
pisma.
Micika ga je pogledala. Razumela ga ni.

„O medu se menite? Rajši imam jedno
pisemce, kakor med vsega sveta!“
Micika je hvaležno postregla svojemu
ljubezenskemu postiljonu.

Mineval je dan za dnem brez posebnih
dogodkov. Micika je pogosto zahajala v štacunico
gledat Francka. Štempihar je nestrpno
pričakoval konca, ker se mu je pisarjenje
zdelo že preneumno in je pošiljal Stoklasa
k gospodu župniku vpraševat, kdaj bodo
vendar smeli prodati ledino.
Kdor čaka, pričaka.
Ko je neke nedelje Stoklas zopet prišel
v župnišče, razmotal je župnik zvezek pisem
in pomolil Stoklasu.

„Tukaj je! ... Lahko naredimo! ...
Denar pa naložimo v hranilnici.“

„Vendar! — Pletlo se je dovolj dolgo,
kakor bi bila ledina tolike vrednosti! Malo
luže in trnja, to je vse, pa smo imeli toliko
pisanja in letanja zaradi tega!“

„Veš, mora biti natančno! Če se mudi,
zmenita se z Mohorjevim očetom, koliko bi
bi bila zemlja vredna, in če jo hoče Štempihar
le imeti, naj jo dobro plača!“

„Veliko pač ni vredna, pa naj le plača!
Sv. Rok bo imel gotovo več dobička na
obrestih, kakor mu nosi sedaj pridelek one
ledine. — O, gospod župnik, po ceni ledine
pa le ne damo, naj plača — Štempihar!“

„Po previdnosti naredimo, kar je prav!
Vzeti ne smemo več ne manj, kolikor je
svet vreden!“
Stoklasu se je mudilo. Poslovi se in odide
naravnost k Štempiharju.

„Vendar jedenkrat!“ vsklikne Štempihar
vzradoščen.
Francku pa poskoči srce in smeh mu
razdere lica.
Zmenijo se brž, kako narede. Sklenejo
svet takoj odkupiti, napraviti ženitovanje in
zidati hišo s prodajalnico in gostilno.

„Koliko pa daš za ta prostor?“ vpraša
Stoklas.
„I, koliko? — Čim manj je mogoče!“ —

„Za slepo ceno ne! — Ne smemo! Kaj poreko
ljudje! — Prekolnejo nas, ko se zavedo!“

„E, ti ljudje! — Naj poreko, kar hočejo,
da bi le nas manj veljalo!“

„Veš, ali nisem sam! — Mene bi sicer
tudi nič ne bolelo, če bi se dobilo po ceni,
ali ključar in gospodar cerkve sv. Roka je
tudi Mohor. Ta je bolj trd in na vse zadnje
se lahko vsa reč izjalovi, če ne damo, kolikor
se spodobi, in naposled pride lahko
še kdo drugi vmes, Blisek, Krajček. — Ti
se potem pa le obriši tako-le pod nosom!“

„Naj bo 500 goldinarjev! Toliko denarja
pač v nebo vpije za ta kos sveta!“

„Ako bi bil drugod, pač! Toda tukaj?
tukaj? Nisi tako nespameten!“

Ključarja pri cerkvi sv. Roka: očeta Stoklas
in Mohor sta imela tiste dni potem
zelo važno nalogo, namreč preudariti, ali bi
bilo koristno prodati ono ledino in denar
varno naložiti, ali pa ledino obdržati.
In naši viri pravijo, da sta ključarja cerkve
sv. Roka, variha in množitelja njenega premoženja,
ugibala in premišljevala dolgo in
vsestransko, kako li bi bilo prav. Izračunila
sta, koliko zraste lahko trave ali žita na tem
prostoru, in koliko bi bilo tisto vredno. In
tako sta preračunila, da bi obresti od 500 gld.,
varno naloženih, dajale dvakrat toliko dobička
kakor letni pridelek te zemlje v dobrih letih;
kaj še le takrat ob toči in drugih uimah!
Na dlani je bilo, da so bolj sigurne obresti
od 500 gld., kakor pridelek te zemlje.
Ker so znali oče Stoklas besede prav
napeljati, povedali so svojemu tovarišu skrivnostno,
da kupi Štempihar ta prostor, ako
je na prodaj. In ker se je bil Mohor po večdnevnem
občevanju s Stoklasom čisto navzel
njegovega duha, uganila sta oba:

„O, hvala Bogu, da hoče kupiti to trnje,
to mlako! Boljši je gotovi denar nego negotovi
užitek zemlje.“

Predno sta šla h gospodu župniku povedat,
kako sta preudarila, peljal je Stoklas
svojega tovariša v Malo vas, pokazat mu vole,
katere bi stavil na prodaj, ako bi jih Mohor
hotel kupiti.

Mohor je barantal z voli.
In dasi Mohor ni bil namenjen kupiti
volov, vendar sta naredila kup, ker Stoklas
je bil voljan in je takoj popustil, ko mu je
Mohor obljubil, da se je ta kar čudil, ker
drugikrat je bil Stoklas bolj trd ... Pokusita
tudi vino in potem oba kreneta h gospodu
župniku ter povesta:

„Svet ni dosti prida. Če vam Štempihar
da 500 gld., dajte mu ga in denar hitro spravite,
da se ne pokesa! Da bi ga le vzel!
Gotovo ga bo še vest pekla!“

„Vidva že vesta!“ pravi gospod, ki ni
imel baš dosti smisla za gospodarstvo.

„Denar pa posodite! Obresti bodo za cerkvene
potrebe, saj denarja vedno primanjkuje.“
Tako se je uredila vsa stvar v prid cerkve
sv. Roka.

Čez nekaj dnij je prinesel Štempihar denar
gospodu župniku.

Ko je bilo narejeno in podpisano kupno
pismo in je Štempihar začel sekati seč ob
poti, završalo je po Središču.

„Hudir! Hudir! Hudir!“ vpil je Blisek in
tekel h Krajčku.

„Ali veš? Hudir! Hudir! Stempihar je
kupil ledino!“

„Brrr! — Uh!“

„Ravnokar sem zvedel! In Štempihar že
stoji s sekiro nad sečjo!“

„Ali res?“

„Da! da! — Uh, šele sedaj mi je jasno,
zakaj so todi okoli hodili in pretikali ta
Stoklas, ta Ribnikar, ta župnik! — Oh, če
to ni goljufija, potem tudi ne vemo, kaj je!“

„Pravcata goljufija! Tatvina!“

„Prav praviš: tatvina! — Ukradli so cerkvi
in nam! O, ti ključarji! Ne da bi varovali
cerkveno premoženje, še razmetavajo je
in še takemu dajejo, kot je ta Štempihar. O,
ubogi sv. Rok, kakšne varihe imaš!“

„Še psička bi mu prodali, če bi ga hotel
kdo kupiti, da bi še sv. Rok več ne bil!“
meni Krajček.

„O, hudir! hudir! — Tako ne smemo pustiti!
Kaj hočemo začeti?“
Prišel je tudi Kadunjec.

„Vidiš! Vidiš, kaj si naredil? Polakomnil
si se tistih krajcarjev, ki ti jih je Štempihar
pokazal za prostor. — Na! Sedaj pa imaš!
Kmalu bo vse njegovo! Le varuj, da še tebe
ne izrine!“ vpijeta soseda na Kadunjca.

„Kdo bi si pa bil mislil! Pa bi mi bila
vidva povedala, kaj še bo!“

„Hudir! — Ko bi bil jaz to vedel! —
Hudir, vrat bi ti bil prej zlomil!“

„Do škofa pojdimo!“ ukrene Krajček.

„Saj res! E, Štempihar, ne boš kusal
tiste ledine, ne!“

Tako sklenejo Štempiharjevi sosedje, kar
pa ni njemu veselja vsled dobre kupčije prav
nič grenilo.
Seč je bila kmalu posekana in korenine
izkopane. Dovažali so kamenje, pesek, les
ter se pripravljali za zidanje.
Še več hrupa pa je bilo, ko sta bila
oklicana Francek in Micika raz prižnico.
To je bilo stikanja z glavami!

„Stoklas da hčer Štempiharju? On, župan
in ključar? — Mislili smo, da poišče boljšega!“

„Sedaj vemo vse!“ vpijejo sosedje Štempiharjevi.

„Ti ključarji so sami barantači!
Še sv. Roka nam prodado! O-o, le čakajte,
saj vemo, kje se dobi pravica!“
Pa je niso dobili, čeprav so jo neumorno
iskali. Zato so vpili obupani:

„Saj ni več pravice na svetu!“
In ko sta nekdaj stala Krajček in Blisek
blizu pred hišo, zravna se Štempihar izza
kupa kamenja ter zakliče:

„Hehej! Soseda! Kdo je imel resničnejše
sanje, vidva ali Štempihar, hahaha!“
Kakor bi ju bil z mrzlo vodo oblil, tako
ju zdrgeta porogljivost Štempiharjeva.

„Hudir ga odnesi!“ vsklikne Blisek in
zbeži v hišo, Krajček je pa jezen stopal
naprej.

III.

Kako veselo se je živelo na ponosni
Štempiharjevini! To božje solnce, ki obseva
dobre in hudobne, sijalo je v vsej lepoti „na
Ščito“, Krajčkovino, Štempiharjevino. Sreča
je bila, da nevoščljivost te božje dobrote ni
mogla vskratiti. Modri Stvarnik gotovo ni
hotel, da bi nevoščljivost jemala stvarstvu
moč in lepoto.
In kako živahno je postalo hkratu v
Središču! Prišli so v vas gostači ter se naselili
pri sosedih: nevoščljivost, kovarstvo
in tovarišice.
Previdni gospodarji pode te nadležne in
škodljive gostače izpod strehe, a naši znanci
so jim odpirali okna in vrata, objemali so
jih in jim odstopali najlepše in največje prostore.
Hvaležni gostači se lote takoj gospodarstva,
ker so bili vajeni gospodovanja.
Ker so imeli na Štempiharjevini dosti prostora,
naselilo se je pod ono streho celo sorodstvo
gostačev, ki so posedli vse prostore.
Ponosna Štempiharjevina je dokaj veljala.
V poslopje so bili vtaknili vso Lipenčanovo
domačijo, Mickino doto in še veliko
je bil dal Stoklas tako, da ljudje niso vedeli;
speljal jim je bil vse, kar je bilo potrebno
za zidanje, ker ni hotel, da bi se hčeri
katerikrat godilo slabo.
V stari štacunici so imeli le petrolej,
milo in druge smrdljive reči.

Mladi Štempihar je bil v štacuni, Micika
pa je bila v kuhinji in v gostilni.
O, sedaj je bilo vse drugače kakor nekdaj.
V štacuni je bilo malo manj kakor v
kakšni ljubljanski prodajalnici blaga na izbero.
V gostilni se je dobilo vina in žganja
in kar je še kdo poželel za želodec.
Micika je znala pripraviti in se zasukati, da
je bilo vsakemu všeč in je drugič rajši prišel.
In ker jim je šlo po sreči, razcvetla so
se Mickina lica kakor vrtnica na solncu in
njen ljubi mož, ki je bil baje ob svatbi v
trojnih hlačah, da ni kazal predrobnih nožic,
dobival je nase meso ...

Med sosedi ni bilo prijateljstva in prijaznosti,
zakaj Štempihar in Blisek sta se
gledala iz veže v vežo ter zasledovala korak
za korakom. Ako so bili gostje na Štempiharjevini,
klel je Blisek, nasprotno se je srdil
Štempihar, ako jih je imel Blisek.
Ribnikar je bil dober znanec na Štempiharjevini.
Treba je bilo tolmačiti nemške
dopise, ki jih je dobival gospodar iz uradov,
ter pisati to in ono. Pri tem je pil kozarec
vina, seveda za dober denar. Nekako domači
so si bili. Micika se ga je še vedno
hvaležno spominjala, ker je bil prinesel včasih
pisemce njenega sedanjega ljubega moža.

Zadovoljna je bila v Središču; po odljudni
Stoklasovini se ji ni tožilo kar nič, še manj
zato, ker so Stoklasovi kaj radi zahajali na
Štempiharjevino, kjer se je delal denar.
Mladi Štempihar je ves tičal v trgovini.
Po dnevu je čepel v prodajalnici, meril in
tehtal, računil, zgibal in pregibal, zvečer je
pa delal v kleti žganje, katero se je ravno
takrat zelo širilo po našem kotu in donašalo
trgovcem denar, kmetom pa — dolgove.
Zgovoren ni bil baš. Zamišljen je računal,
koliko dobička mu donaša blago, koliko
si je že pridobil. In imel je srečo, nenavadno
srečo. Ljudje so tiščali v njegovo
prodajalnico in gostilnico, da se je ob nedeljah
vse trlo in gnetlo, toda pri sosedovih
jih je bilo skoraj strah praznote.

„Haha!“

Škodoželjnim nasmehom je opazoval Štempihar
to izpremembo, ker je čutil, da ni njegovi
mošnjici na škodo. V črnih bukvah je
imel čimdalje več vpisanih dolžnikov, katerim

je posojal denar ali pa razupaval blago.
Ljudje so sami silili v kletko, iz katere ni
bilo rešitve.
Kakor se je množilo bogastvo, tako je
rastla njegova veljava in moč. Bujno se je
razvijal pohlep za denarjem in imetjem. Noč
in dan so se mu snovali v glavi načrti, kako
bi si pridobil več denarja, moči in veljave.
V svojih znancih, prijateljih, sorodnikih je
videl le denar in po tem ravnal svojo prijaznost.
One nesrečneže, ki jih je sila pritirala
v njegove roke, privijal je tako dolgo,
da jih je iztisnil in izmozgal do kosti. Z
reveži je bil neusmiljen, prevzeten, trd; vplivnim
in trdnim se je klanjal, stregel jim in
se jim prilizoval, da je tako premnogega, ki
ni imel dovolj bistrega vida in uma, preslepil
ter pridobil.

Vsled te svoje pretkanosti — gospoda pravi:
diplomacije — je imel mnogo takih zaščitnikov,
ki so s svojim vzgledom in vplivom zakrivali
Štempiharjevo delovanje. Nekatere
take zaščitnike si je pridobil tudi z denarjem.
Zato ni čudno, da se je suhotni, na videz
topi Štempiharjev Francek razvil v mogočnega
gospoda Štempiharja, ki je imel pod
svojim palcem polovico okolice. Stok in
preklinjevanje onih, ki so se previjali v
njegovih mrežah, ni odmevalo med svetom,
kjer se je pela le čast in slava obogatelemu
Štempiharju. — On je mož!

„Bedaki!“ vpili so mnogi. „Čegavo je to
premoženje, ki je nakopičeno na Štempiharjevini?
Ali niso žulji naših kmetiških rok
in naš znoj? Mar si je pridobil to imetje s
talentom, z žuljavimi rokami? Ali si je morda
pristradal? Tužna nam majka! Sami smo
pletli bič, ki boža sedaj naše hrbte! Izročili
smo mu nož, s katerim nas dere!“
Toda teh obupnih klicev ni množica razumela.
Nekateri jih niso hoteli umeti, češ:

„Mora že tako biti! Zakaj pa ljudje sami
silijo v njegove roke? Bedaki, zakaj ne premislijo!“

Tako se je Štempihar vspenjal in vspenjal
na površje, dokler se ni dokopal.
Poleg ponosne Štempiharjevine se lesena,
pol podrta Kadunjčevina ni podajala prav
nič. Bodla je Štempiharja v oči, zakaj spominjala
ga je njegovega rojstva in uboštva,
a tega se je sramoval. In kakor se bogatin
sramuje berača, ako morata slučajno prebivati
skupaj, tako se je sramoval Štempihar
siromaške Kadunjčevine. Morda se je tudi
bal, da bi nekega lepega dne ne dobila novega
gospodarja, ki bi utegnil ž njim tekmovati.
Zato je premišljal, kako bi spravil
podse Kadunjčevino, ter je čakal ugodne prilike,
da bi vanjo zapodil ost ter tako priklenil
Kadunjčevino nase.
In včasih nanese prilika, da se v jednem
hipu urede vsi načrti.
Kadunjec je po daljšem hiranju umrl ter
pustil poleg hčera tudi nedorastlega sina.
Gosposka je izbrala nedoletnim otrokom variha
Štempiharja. Od veselja je zadrgetala
Štempiharjeva duša, ko je dobil dotični
odlok.

„Pijmo, gospod Ribnikar!“ je silil Štempihar,
ko sta sedela pri kozarcu vina. „Vse
mi gre po sreči. In sedaj še to!“

„V teh letih, kar sem tukaj, se je res
dokaj izpremenilo. Nikdar bi si ne bil mislil.
Bog ti je dal srečo.“

„Kaj, Bog! Znati se mora! Lejte, gospod
Ribnikar, kako čudno pride! Veste, kako se
je ta Kadunjec branil odstopiti kos vrta? A
sedaj? Ha, ha, ha! — Moje je lahko.“

„Tega ne smeš storiti! Kam pojdejo
otroci?“

„Ravno zato! — Otrok imam kopico in
te bo treba preskrbeti vse!“
Tolik cinizem je Ribnikarju presedal.

„Kaj bo pa s Kadunjčevimi otroki? —
Ne bodi tak! Imej nekoliko srca za siromaka!
Ljudje že itak govore, da nimaš srca,
da ne poznaš usmiljenja.“

„Ha, ha! Srce in usmiljenje! Vsak si naj
pomaga, kakor in kolikor more!“

„Pa vendar ne smeš biti tak!“

„Tak ali tak, to vam nič mari! — Vi
pretepajte otroke v šoli, za moje reči se ne
brigajte!“
Ribnikar je razburjen vstal.

„Tako? — Včasih sta govorila z očetom
drugače! Pozabil si, koliko sem si prizadejal

za ta prostor, na katerem si se sedaj opasel!
Jaz, bedak! Zaradi vaju nimam mirne vesti;
sovražijo me sosedje, ker sem bil vajin pomagač.
Prav mi je! Imel sem oči, poguma
pa ne dovolj, da bi bil javno povedal, taka
sta, to in ono namerjata. Imam zopet jedno
izkušnjo več. O znal se bom ogibati! Pa
brez zamere!“
Po teh besedah je šel.

„Le pojdi! Kaj mi je mar tvojega prijateljstva
in prijaznosti! Škodovati mi itak ne
moreš. Kar sem želel, sem dosegel; kar pa
še želim, dosežem tudi brez tebe! — In kako
govori o srcu in usmiljenosti! Moj Bog,
usmiljen naj bom! Kam pridem po poti usmiljenosti?
Iz same usmiljenosti naj razdam
svoje premoženje in srce naj se mi raztopi!
Kako bom pa živel jaz in moji otroci? In
ta Kadunjčevina? Kdo more ubraniti, da Kadunjec,
kadar doraste, ne odpre trgovine
sam, ako le hoče? Ali mi ne veleva lastna
korist preprečiti to in zdrobiti orožje, katero
lahko pokonča mene? Oh! Da! Srce
moram imeti zase, usmiljenost pa za svoje
otroke! Ti, Ribnikar, ti pa imej srce in usmiljenost
za kogar in kolikor hočeš, in glej,
da te same usmiljenosti ne bo konec! Ha,
ha! Štempihar se ne boji nikogar in ne potrebuje
nikogar, on ima denar in ta že naredi
svoje!“

Tako je dobila Kadunjčevina dobrega variha.
Natančno je pozvedel, koliko je polja,
gozda, pašnikov; skrbno je pazil, da sosedje
ne odorjejo pri njivah meje, ali ne prestavijo
v gozdu mejnikov. V prodajalnici so
smeli otroci jemati blago, ker ni hotel, da
bi bili raztrgani in lačni. V črni knjigi so
se pa nabirala števila, katera je Štempihar
ob mesecih pridno brojil in brojil ...

Pajek razgrne mrežo od veje na vejo, iz
kota v kot, žedi in čaka v zasedi, in kadar
se neprevidna muha izpodtakne ob komaj
vidno pajčevino ter se zaplete z nogami,
plane krvoses iz zasede in zdrsne kot strela
po pajčevini na plen, objame z vitkimi nogami
ter mu izsesa kri ...
Štempihar je polagoma razgrinjal mrežo
okoli Kadunjčevine. Predel je previdno in
trdno, ker ni hotel, da se mu izmuzne ta —
plen.
Prekupoval je dolgove. Kdor koli je imel
kaj tirjati na Kadunjčevini, temu se je približal
Štempihar, živo opisoval siromaštvo
in nesrečo Kadunjčevih otrok ter je tako od
marsikoga za majhno ceno kupil dolg.

„Prav tako! Le skrbi za Kadunjčeve
otroke, reveži so! Bog ti že povrne trud in
skrb“, dejali so dobri ljudje, ko so Štempiharju
izročali Kadunjčeve dolgove.

„Lejte, kdo bi si bil mislil, da bo tako
skrbel za otroke, ker sta si bila z rajnim
Kadunjcem tako zelo navskriž. Štempihar ne
vrača zla za zlo. Dober človek je, ki ne
gleda na svoj dobiček.“

Štempiharju so ugajali ti glasovi in blažili
razburjeno njegovo vest, ki se še ni
dala pregnesti kakor kepa testa.
Kmalu je imel Štempihar vse dolgove v
rokah in tako v rokah Kadunjčevino. Kot
vesten in skrben varih bi bil svoto, s katero
je prekupil dolgove, zavaroval na Kadunjčevini
in bi mu bil bodoči gospodar
hvaležen vrnil dolg z obrestmi. Tega pa
Štempihar ni hotel, ampak je čakal in čakal,
da mu Kadunjčevina kot zrel sad pade v
mrežo.

„Ljudi izkoriščuj!“

Te očetove besede so mu vedno šumele
po ušesih. Po teh besedah se je ravnal.
Kadunjčevi otroci so mu morali delati,
trdo delati zastonj, zakaj on je bil varih,
oče. In ti Kadunjčevi otroci so bili srečni
v svoji nevednosti, ker so upali, da doba
robotanja skoraj mine. Nedoletni sin je doraščal.
Štempihar je gledal v duhu trenutek,
ko postane sam svoj.

„Kaj bo potlej?“ vprašal se je večkrat
Štempihar. Misel, da bi mogla priti lepa posest
ob kaki priliki v roke drugemu, ga je
begala. Res je imel vse dolgove v svojih
rokah, toda dražba je dražba, posestvo dobi
največji ponudnik. A tega on ravno ni hotel.
To posestvo je moral dobiti po ceni. Toda
kako?
Ker je bila med tem nekaj korakov za
Kadunjčevino na Krajčkovem svetu zrastla

nova prodajalnica „na Krtini“, predočeval
si je Štempihar še vse hujše, ako se sam ne
polasti Kadunjčevine.
Zvita butica se domisli in ukrene, česar
bi noben pravičen varih ne storil.
Naredil je za svoje tirjatve na Kadunjčevini
tožbo, česar pa ni nihče vedel in nihče
ni mogel zvedeti, zakaj tožil je sam in prejemal
sam sodnijske odloke kot tožitelj in
toženec.
Kadunjčevi otroci so se prestrašili, ko so
prišli rubežniki.

„Boter! Boter! Ata! Ata! Štempiharjevi!“
so javkali okoli Štempiharjevine. „Otmite
nas! Ne pustite nam prodati ognjišča in
strehe! Pridni hočemo biti in slušati vas!
Plačajte dolgove in vse vam povrnemo.“

In najstarejša Kadunjčeva deklica Marijanka
je stopila k Štempiharju, položila roke
na njegove rame, uprla oči v njegov obraz
in prosila:

„Ata! Kaj ne, da ne pustite prodati naše
domačije? Saj ste naš varih! Delali vam
bomo in povračali vaš trud, samo ohranite
nam domačijo! Vi se gotovo nas usmilite in
ne pustite nas izgnati.“
Štempiharja so izpreletavale barve, zakaj
v njegovem srcu se je bila vojska. Zli in
dobri duh sta se pehala za zmago. Toda
zli duh se je bil že preveč opasel in je potisnil
dobrega v kot.

„Ne! Ne! Ne! Ne!“ vzklikne Štempihar
razburjen, pahne deklico od sebe in zbeži,
zakaj bal se je, da bi ga dekličina prošnja
ne omehčala.
Marijanka je šla domov vesela, ker si je
tolmačila, da varih ne bo dal prodati domačije.

„Ne! ne!“ zvenelo ji je po ušesih ter si
je še dostavljala: „Ne pustim prodati!“
Kadunjčevi otroci so se veselili ter se
polni hvaležnosti razgovarjali:

„Boljšega variha nam bi oče ne bili
mogli izbrati. Kako je dober! Lahko mu delamo,
iz štacune nam da rad blaga in ne
pusti, da bi nam kdo prodal domačijo in
nas pognal po svetu. Le kdo nas toži?“

Štempihar je zbežal v klet, kjer je mešal
vodo in špirit ter zraven preudarjal o Kadunjčevini.
In naj je še tako mislil in mislil,
kazalo mu vendar ni drugače, kakor se polastiti
Kadunjčevine.

„Pognati in kupiti moram. Ti Kadunjčevi
otroci premoženja tako ne bodo imeli in na
tej Kadunjčevini bodo vedno siromaki. Naj
gredo po svetu, morda še kateri najde srečo!
Oh! Ne! Te zemlje ne sme nihče drug dobiti
v roko, kakor jaz.“

Na onem prostoru njegovih prsij, kjer
bi imelo biti človeško srce, bila je nevoščljivost
in v pohlepu kaljena stvar, katere ni
ranila nobena pušica usmiljenosti.
Na dražbeni dan so prišli kupci, da bi
kupili Kadunjčevino.
Štempihar je videl, da danes ne bo zorela
zanj pšenica, da bi moral šteti preveč,
ako bi hotel polastiti se.
Šel je v sodišče ter preložil prodajo.
Kupci so imeli pot zastonj, ker isti dan se
domačija ni prodala.
Kadunjčevi otroci so se čutili varne kot
piščeta pod kokljo, ker so se zanašali, da
jih čuva varih. In ker ni bila domačija prodana,
in se je govorilo, da je Štempihar
ustavil prodajo, utrdilo jih je še bolj v tej
zavesti.
Ko se je ponovil dan prodajanja, sešli
so se zopet kupci. Kaj je hotel Štempihar?
Ali naj pusti? Ne! Po ceni seje moralo dobiti!
Ustavil je.
In tako se je zgodilo še večkrat.
Ljudje, ki so imeli že nekaj potov v sodišče,
se niso marali izprehajati več, in tako
se je prigodilo, da je bil naposled pri dražbi
Štempihar sam.
Uh! Kako nestrpno je pričakoval ure
dražbe. Kako plašno se je oziral okoli, ne
pride li kak kupec. Kri mu je silila v obraz.
Nemirno je mencal pred sodiščem in gledal
na uro, kjer so se kazalci premikali počasi,
grozno počasi ...
Ob določeni uri položi varščino in ker ni
bilo nikogar drugega k dražbi, prišla je Kadunjčevina
za 800 gld. v Štempiharjeve roke.
Od veselja je vse gomezelo po njegovem
životu, in v Bimbaševi krčmi se je vsled
tega napil.

„Vse naše! Vse naše!“ vzkliknil je razburjen,
ko je pridrdral domov. „Vse naše!
Juhuhuhu!“

„Ali si kupil Kadunjčevino?“ vprašala
ga je Micika.

„Zakaj pa ne? Juhuhu! Vse naše!“

„Oh, kakšen si danes!“

„Danes smo veseli! Zakaj bi pa ne bili?
Juhuhu! Vse naše! Ta Kadunjčevina! Ah,
sedaj se bo lahko izpodkopala ‚Krtina‘.“
In hodil je po dvorišču, ukazoval in pripovedoval,
da je Kadunjčevina njegova.

„Vse naše!“

Tisti dan se je pilo, da je teklo vino od
mize. Plačeval ni nihče, ker takrat Štempihar
ni hotel denarja. „Le pijte! Vse je
naše!“
Vino je moralo gasiti oživljajočo se vest.
Pedenjmožek Zelnikov Andrejček ni zamudil
preugodne prilike. Smukal se je med
pivci okoli miz ter pomival kozarce. Ko ga
je pa imel že toliko pod kučmo, da mu je
padala pipa pod mizo, splezal je na mizo ter
vpil:

„Tacega človeka ni, kakor so naš ata!
Denar imajo in premoženje! Juhuhuhuhu!
Danes so kupili Kadunjčevino, v boljše roke
bi itak ne mogla priti. Bog daj in moj
patron sv. Andrej, da bi še Ščito kupili!
Potlej bi šele pili, potlej. Juh! Juhuhuhu!“

Za njim zaukajo drugi pivci, zlasti pa
Štempihar, ki je bil neznansko široke volje.
Sosedje so se čude se spogledovali, zakaj
je na Štempiharjevini tolikšen vrišč. Zvedeli
so šele od dekle, ki je nesla vina in kruha
na Kadunjčevino, da naj tudi otroci pijo.

„Kaj je pa vendar danes pri vas? Kaj
se je zgodilo?“ vpraša Krajček.

„Kadunjčevino so kupili.“
Krajček in Blisek se spogledata.

„S samim vragom je v zvezi ta Štempihar!
Lej, pred nekaj leti si je bil prilastil
tako skrivaj cerkvene ledine, danes Kadunjčevine
— in uh! — meni se kar zdi, da se
mi svet umika pod nogami! ... Ne, ne, to
ni samo ob sebi!“ govoril je Blisek prepaden.

„Morda prideva tudi midva na vrsto!
Kdo zna? Uh, ni ga zastonj črtil Kadunjec.

Oh, ko bi mu bilo dano! Naj bi prišel nocoj,
da ubrani dom svojim otrokom in potem
požene Štempiharja kam v deveto deželo!
Uh, zebe me!“

„O, dobro bi bilo!“

„Veš, jaz se kar bojim ... Cesar si je
človek najmanj v svesti, to naredi.“

„Stari je bil tič, pa še senca ne sinu!“

„O, ne, ne! ... Ta ti zna! Če bolj ljudi
dere, bolj silijo vanj!“

„Oh, le kaj še pride! Tako ti rečem: s
Štempiharjem ni zdravo zobati črešenj; zameriti
se mu pa tudi ne kaže.“

„O, ne, ne! Jaz pustim gostilno, da se
mu še bolj ne zamerim! — Uh, zebe, zebe!“
Razšla sta se v strahu za- svojo kožo.
Kadunjčevi otroci so pili vino, jedli kruh
in hvalili Boga, ker jim je dal tako dobrega
variha, kateri jim ohrani domačijo ter da še
vina in kruha.

[IV.]

„Vse naše!“

Od kupnine Kadunjčeve domačije sta
ostala še kaka dva stotaka potem, ko je bil
plačan Štempiharjev delež. Ta denar bi imeli
dobiti otroci, do njih polnoletnosti pa ga je
imel v oskrbi varih.
Toda denar je težko izpustiti, zlasti tak,
ki ga človek lahko dobi.
Štempihar je premišljal, kako bi si prilastil
še ostalo kupnino.
Otroci so pridno obdelovali njive, saj so
se nadejali, da izroči Štempihar domačijo
Juriju, — tako je bilo ime najstarejšemu sinu
— kadar doraste. Otrokom se niti sanjalo
ni, da pojdejo iz rojstvene hiše na cesto in
naprej ...

„Haha! Znati se mora!“

Oni goldinarji, kateri so ostali po plačanih
dolgovih za otroke, ginili so kakor
pomladi sneg na solncu. Kar so pridelali
Kadunjčevi na njivah in priredili pri živini,
bilo je komaj za živež in za obleko; za najemščino
si je Štempihar po previdnosti utrgoval
pri ostalem denarju, kateri je tako
ginil in ginil, da je naposled izginil v —
Štempiharjevem žepu.
Bog ne daj, da bi kdo mislil ali celo
rekel: po krivici!

Tega trenutka je Štempihar nestrpno pričakoval
zakaj Kadunjčevina mu je že kar
presedala, spominjala ga je prejšnjih časov
in pa, veste, tam za Kadunjčevino, na ozkem
prostoru si je bila Pogačarjeva Mica z velikim
trudom postavila majhno hišico, kateri
hišici so nadeli iznajdljivi ljudje značilno
ime „na Krtini“, kamor se pa iz Štempiharjevine
nikakor ni moglo videti, ker je siromašna
Kadunjčevina „Krtino“ od te strani
popolnoma zakrivala. In vsakdo, ako tudi
ne trži s smolo in pipci, ve, da je dobro,
ako si dva tekmeca vidita iz veže v vežo;
to koristi zlasti gmotno trdnejšemu.
Štempihar bi bil silno rad poznal vsakega,
ki je s culico zdrsnil iz Krtine in jo
naglo smukal mimo Silovega, da bi neopazen
prišel iz Središča.
Opazil je bil namreč, da je izostalo precej
takih, ki so dotlej vedno in redno prihajali
v njegovo prodajalnico. Da bi ti ničesar več
ne potrebovali, ni bilo mogoče misliti; najbrž
so torej nabirali potrebno blago na Krtini,
dasi so bili nekateri teh vpisani v črnih
bukvah Štempiharjevih. In tem bi bil silno
rad pokazal zobe za toliko predrznost. Tudi
ribič brž zakrpa mrežo, ako mu uhajajo iž
nje ribe.

Ko sta se nekoč spravljala Štempiharjeva
zakonska počivat in sta se pogovarjala
o dnevnih pripetljajih, rekel je on:

„Lej, kar je ta Mica na Krtini odprla
štacuno, ne prihaja več toliko ljudij k nam
kakor prej! Poljedelci, ki bi bili včasih ob
nedeljah kmalu žganje posušili, ko bi mi ne
bili imeli vedno dovolj vode pripravljene,
prihajajo sedaj le poredkoma, pa še največ
takih, ki rajši pijo kakor plačajo; Gorjanov
ni več vseh, Založanov ni, in kaj bi še našteval:
dosti jih ni, ki so prej prihajali. Ne
bo prav za nas.“

„Kruha se tudi toliko ne proda!“

„Pa nekateri so celo meni dolžni, pa jih
vendar ni; za denar hodijo kupovat drugam.
O, čakajte, duše, da vas jedenkrat spoznam
in zalotim, jaz vam že na vijem uro!“

„Kadar imaš čas, pa pazi, da spoznaš
katerega!“

„Saj visim včasih pri oknu, pa se ne
vidi dobro. Kakšen hrbet še razločim, pa
kdo bi po hrbtih ljudi spoznaval! O, ko bi te
Kadunjčevine ne bilo, spoznal bi vsakogar!“

„To pa poderi! Kaj če ta podrtija, saj je
vse naše!“ razkorači se ona oblastno.

„Saj bom! Kar je bilo denarja, porabilo
se je tako vse, čakati za denar pa nimam
koga! Res, to podrtijo poderem, potem bomo
pa že videli, kdo zahaja k ti Mici na Krtino.“
Dolgo časa ga ni premagal spanec. —
Snoval je načrte, kako bi se Kadunjčevi
spravili izpod strehe.

„Oj, kako bi bilo lepo, ako bi ne bilo
te Kadunjčevine! Ta podrtija le kazi lepoto
vasi, zakriva Krtino in oh! reži se nam nasproti
in vpije: tako-le je bilo naše gnezdo.“

Deževnega popoldneva je bilo, ko so bili
vsi Kadunjčevi otroci doma. Štempiharju se
je zdel ta trenutek najugodnejši. Svojo zakonsko
je poklical v prodajalnico, sam pa
je žvižgaje s prekrižanima rokama hlačal
na Kadunjčevino. Stopal je nekaj časa okoli,
ustavil se pred vežo in meril kočo po dolgem
in širokem, motreč, ali se ne podere v trenutku,
ali je varno stopiti čez prag.
Spoznal ni nevarnosti za svoje dragoceno
življenje. Stopil je z nogo na visoki
prag in se vzdignil v vežo. Oj, kako pusto,
dolgočasno, zanemarjeno se mu je zdelo vse
v temni, zakajeni veži!
In to naj stoji!?
Marijanka je krpala obleko, sestri sta
pletli, Jurij je pa izbiral ječmen za setev.
Zadovoljnost jim ni baš razigravala mladih
obrazov, zakaj skrb ne pozna te tovarišice.
Varihov prihod v hišo jih je razburil,
ker dotlej ni zahajal v hišo, ampak je najrajši
pred hišo ukazoval in naročal.

„Kako ste pa pridni! Tako je prav!“ izpregovori
Štempihar vstopivši, in premeri
hišo parkrat po dolgem.

„Danes ni za drugačno delo!“ odgovori
Marijanka.

„O, seveda ne, no — po kaj sem prišel?“
Štempiharju je ostala beseda v grlu. Mislil
je, da jih izžene z nekaj besedami, na! sedaj
pa kar ni mogel prav začeti; prava beseda
mu ni prišla na jezik, zato je žvižgaje mencaril
gori in doli, otroci so ga pa zrli čudeč se.

„Povedat sem prišel, da si poiščete kakšne
službe. Svoje premoženje ste sedaj popolnoma
zapravili, zato tukaj ne morete dalj
živeti.“

„O, kajpada ne!“

„O, ne, ne! S čim se bodete pa živili?
Kje bodete pod streho? Pod svojo streho
vas ne trpim več, nič več!“

„Saj vas nikdar ne nadlegujemo in pod
svojo streho lahko prebivamo, čeprav je slaba!“

„Kje pa imate svojo streho? Ali ni ta
hiša moja? Ali je nisem kupil jaz?“

„Ali ne za nas?“

„Za vas? Haha! Bedaki!“

„Ali niste kupili za nas, otroke?“ vsklikne
Marijanka.

„Haha! Kajpada za otroke, toda za svoje
otroke! — Nimam-li kopice otrok, katere je
treba preskrbeti? Vi ste pa že preskrbljeni,
ker vam je Bog dal zdrave roke in noge in
delati znate.“

„Moj Bog! Joh! Po svetu nas poženete?“
zajavkajo otroci.

„Pridnih ljudij povsod potrebujejo. Ti,
Jurij, pojdi kam za hlapca, ve pa za dekle.
Tudi pri meni lahko jedna ostane.“

„Vi se norčujete!“

„Zakaj? V jednem tednu se mi poberite!“
Po teh besedah se obrne v vrata. Marijanka
pa skoči od okna in se upre v vrata.

„Vi nas podite z naše zemlje? Vi, naš
varih, oskrbnik, ata? Ni-li to greh?“

„Ti boš mene učila? Oče je bil zapravljivec,
jaz naj vam pa milosti delim? Beži!
Svoje reči poberite in, kakor sem dejal, v
jednem tednu se mi umaknite!“

„Ali nismo delali in vas ubogali?“

„Poberite se mi!“

Štempihar naglo odide. Takega vzduha
ni mogel prenašati. Žvižgaje je hlačal nazaj
na Štempiharjevino.

„Sem jih že spodil!“ pove ženi.

„Ali si jih? — Kaj pa hočeš drugega?“
Plemenit mir se mu je naselil na obraz.
Takrat se razlegne jok po Središču. Kadunjčevi
otroci so po odhodu Štempiharjevem
prav spoznali nasledke varihovega obiska.

„Poberite se!“

Pregnani z rodne grude, izpod strehe,
vrženi na cesto od tistega, ki je imel dolžnost

varovati jih! Hu! Ptiček, katerega zli
slučaj vrže iz gnezda, čivka, človek pa joka
in tarna ter vije roke, iščoč tolažbe in pomoči.

„Poberite se!“

„Kam?“ ...
Dekleta so jokala, fant se je pa rotil.
Sešli so se sosedje. Solze so jim silile
v oči, ko so gledali pred seboj nesrečno,
zapuščeno družino, izgnano izpod rodnega
krova.

„Ha! Človek brez srca! Ali nima dovolj
prostora v svoji hiši? — Ali nima vesti? —
Najprej jih je pripravil ob domačijo in potem
še pognal po svetu! Ali res ni več pravice?
Ali se ne boji, da bi se zločin maščeval na
njegovih otrocih?“

Tako so vsklikali ljudje nevoljni.
Pedenj-možek Zelnikov Andrejček pa se
je smukal med njimi in poslušal, kaj pravi
ta in oni, da nese gorko na Štempiharjevino,
kjer so vestno beležili vse izraze neprijateljstva
in neprijaznosti, da predrzne
nasprotnike o priliki kaznujejo in se maščujejo.
Ljudje niso znali tolažiti nesrečnikov.
Le smilili so se jim in groza jih je bilo, saj
se je tudi njim moglo prigoditi isto, ker
pride tako nenadoma. Ali je rajni Kadunjec,
ki je milostno sprejel Štempiharjeve na svojo
zemljo, mogel misliti, da bo isti Štempihar
pregnal njegov zarod?

„Jurij, nikar ne kolni!“ pravi Blisek.
„Tudi jaz sem ga preklinjal, pa zaman. Škodilo
njemu ni nič! Moli rajši!“

„Morda zanj?“

„Kaj pak! Moli in prosi Boga, naj mu
da srce in obudi vest v njegovih prsih. Naj
bi se mu ne povračevalo na njegovih otrocih
in vnukih!“

„Lahko govorite tako, ker ne izkušate,
kaj je hudo! O, oče moj!“

„Ne, ne! Mi se ne umaknemo!“ vpila je
Marijanka. „Tukaj ostanemo! Nihče nas ne
premakne!“
In Krajček pravi Blisku:

„Sosed, kje so stari časi? Ne veš in ne
čutiš, kdaj ti izpodmaknejo tla pod seboj;
šele potem se zaveš, ko si na cesti. Molil
bom in prosil Boga, da bi se mojim otrokom
kaj tacega ne pripetilo!“

„Čudne reči se gode. Težko vidim muho
v žlici, a povem ti, teže gledam Štempiharja.“

„O, ko bi mogel prenesti svojo hišo kam
drugam, še danes me ni tukaj!“

Štempihar je pa slonel na oknu in gledal
prizor pred Kadunjčevino ter se grohotal
grožnjam in pestem Kadunjčevih otrok.

„Kaj mi morejo, berači! Haha!“
Potrti so lazili naslednje dni otroci okoli
rodnega gnezda ne vede, kaj pride, ker jih

je oni, čegar varstvu jih je izročila modra
gosposka, zavrgel in zapodil.

„Poberite se!“ zvenelo jim je v ušesih
in jih navdajalo z obupom.
In stokrat na dan se je zagrozila Marijanka:

„Mi se ne umaknemo z tega mesta!“

„Le nikar se!“ pritrjevali so jim sosedje.

„Saj mora odnehati! Vaš varih je in za vas
mora skrbeti!“

Ribnikarju, ki se je ogibal Štempiharjevine
od trenotka, ko sta se bila sporekla,
zdelo se je ravnanje Štempiharjevo krivično
in nečloveško. Toda ni mogel pomagati.
Čutil je, da vsled neprijateljstva Štempiharjevega
tudi Stoklas ne mara več zanj in celo
pri župniku so nekateri prijatelji pihali na
ušesa, da bi naredili vihar, ki bi bil ubil
Ribnikarja, ker ni hotel dejati k vsakemu
Štempiharjevemu dejanju: amen.
K Ribnikarju so se zatekli Kadunjčevi
iskat sveta in tolažbe. Toda kaj je hotel?
Premogel ni nič. Sočutje je bilo vse, kar je
imel za Kadunjčeve.

Teden naglo mine. Ako se ne všteješ, našteješ
od pondeljka do pondeljka ravno
sedem dnij, a Kadunjčevi se niso še prav
nič odpravljali.
Hu! Kako je to jezilo Štempiharja! Ali
jim ni bil ukazal umakniti se v jednem tednu?
In ti še ne gredo izpod strehe! Hu! Njemu
se drznejo kljubovati! Njemu? Pa ti berači,
ki nimajo nič svojega!
Mogočni Štempihar ni hotel več sam na
Kadunjčevino - menda se je bal zvedeti
kakšne grenke — v tako umazano podrtijo.
Pedenj-možek doma ni imel dela. Najrajši
je oprezoval na Štempiharjevini, da je
ujel kozarec vina. Zato je pasel kokoši, katera
je kje znesla jajce, gonil race na vodo
in snažil Štempiharjeve škornje.
Tega je zaganjal Štempihar na Kadunjčevino.
O, kako je možek kokodakal okoli koče,
kako ošteval predrzneže, ki ne slušajo ate!
Ves penast je bil od samega zmerjanja.
Marijanka pa je zagrabila škaf in treščila
vodo vanj.

„Na, da se boš ohladil, grdoba grda! Mi
ne gremo!“
Ves moker je pritekel na Štempiharjevino.

„Lejte me, lejte me, kakšen sem!“
Štempiharica se je smejala mokremu možku
in se tolkla po kolenih.

„Ali so te, Andrejček?“
Štempiharju je rojila po glavi predrznost
Kadunjčevih otrok. Res ni vedel, kako bi
se jih iznebil.

„Hu! Kar z vilami bi jih zmetal na cesto,
ako bi ne bilo drugih ljudij!“
Trda je že predla Štempiharju.

V tej sili mu pride na pomoč prijatelj,
tesar Podrepnikov Janez z jezikom brušenim
kakor bodalo.

„Kaj premišljaš, Štempihar, in se jeziš?
Žoharja ne odpraviš drugače od hiše, kakor
da hišo razdereš. Razderi to gnezdo in svojeglavci
se razkrope!“

„Uganil si Janez!“ zavpije ona srečna.

„Menda bo res najboljše! Pa pridi jutri,
da podereš“, veli Štempihar.

Drugi dan zjutraj pride Podrepnikov Janez
s pomagačem na Kadunjčevino.
Spravila sta se k delu. Splezala sta na
streho, pulila strešnico in jo vsipala pod
kap. Vpitje Kadunjčevih otrok ju ni motilo.
Smejala sta se in še bolj hitela delati.
Mimogredoči so postajali, pomilovali tarnajoče
Kadunjčeve otroke in se čudili trdosrčnosti
onih na strehi in neusmiljenosti onih
na Štempiharjevini...
Otroci vide, da ni drugače kakor pobrati
se odtodi, zbirali so svoje reči in jih nosili
na cesto ter k sosedom. Le Marijanka se ni
hotela pritakniti ničesar, ampak je vpila
kakor besna:

„Jaz se ne umaknem, če me ubijejo!“
Jurij je prosil sestro, naj se umakne, prosili
sta jo sestri, toda nič ...

„Jaz ostanem tukaj!“
Pala je streha in strop se je rušil, Marijanka
je pa čepela v oblakih prahu, jokala
se in rotila:

„Satanski človek! Pogoltnil nam je premoženje
in užival je žulje naših rok! .. Ti
naš varih! Prilastil si si našo zemljo, našo
kočo! Vse! Le poderi! Ne umaknem se! Tramovi
naj me ubijejo in razvaline zakrijejo!
Tu naj umrjem, kjer sem se rodila! O, ljubi
naš oče! Blagor vam, ki ne veste, kaj se
godi z vašimi otroki! O, Bog, tvoje maščevanje
naj doseže tistega, ki zatira sirote!“
Stavba se je rušila in rušila. Ljudje so vpili
na tesarja, naj neha, da ne ubije nesrečnice.

„Pa se naj varuje! Umakne se naj!“
Jurij plane po sestro.

„Ne grem! Pusti me!“

„Nori, nori, nori,“ ... razlegalo se je iz
Stempiharjevine. Tako sta vpila on in ona.

„Primož, Groga! Pojdita in vlecita jo
ven!“ zapoveduje hlapcema. „Nori, nori“ ...

„Vrag! Mora noreti! Ti bi tudi norel, če
bi te kdo oropal domačije!“ menil je Krajček.
Ljudje so se stekali z vseh stranij. Mrmrali
so in godrnjali, poguma pa ni imel nihče,
da bi rekel Štempiharju: „Stoj! To ni prav!
To ni lepo!“
On je mož! Kdo naj se mu zameri?!
Hlapca prideta in gresta med podrtine.

„Umakni se, baba!“ zavpije Groga in jo
hoče prijeti.

„Proč! Proč!“ zavpije Marijanka in ga
pahne od sebe. „Ne premaknem se!“

„Čakaj, bodeva videla!“
Primeta jo, in pričelo se je rovanje. Hlapca
preklinjata, Marijanka joka in vpije.

„Le ven! Le ven! Le ven ž njo!“ vpije
Štempihar in navdušuje hlapca.

Mimo pride Ribnikar; ko vidi, kaj se
godi, osupne. Vzbudi se mu srd in stud.
Tak človek!
Ne more se premagati.

„Zijala, ali ste ljudje, ali kaj ste, ker
gledate tako mirno nečloveško početje. Ali
vas ni sram?“ reče ljudem in Štempiharju
zavpije:

„Zver, še nimaš dovolj! Tudi krvi si
željan? Stojte!“
Štempiharjev obraz zalije kri.
Ribnikar plane k hlapcema in ju odpeha
od Marijanke.

„Dekle, pojdi iz teh razvalin!“

„Ne grem! — A, ste vi, gospod? ... Oh,
pomagajte nam, pomagajte!“

„Pojdi, Marijanka! — — Zakaj se braniš?
Pojdi!“

„Od tu? Iz naše hiše?“

„Iz vaše? Glej onega! Njegova je! Pojdi
proč od tu, da te ne ubijejo, ti nečloveški
ljudje!“

„Ali moramo iti?“

„Morate; idi, idi!“
Ribnikar jo prime in vodi ven. Marijanka
zajoka obupno, da bi se ganilo okamenelo srce.

„Štempihar, sramuj se! Oropal si jih
premoženja, in sedaj jih še telesno mučiš,
da se veseliš njihovega trpljenja! Zver!“

„Haha! Ti človeče! Groga, Primož, zgrabita
ga!“ vikne Štempihar. „Kaj imaš opraviti
na mojem svetu! Zgrabita ga!“

„Le, kdor ima pogum: toda prej naj premisli!“
Med ljudstvom je pa šumelo in vršelo
kakor pred nevihto. Štempihar se umakne
naglo na Štempiharjevino. Pred hišo se obrne
in zažuga:

„Ribnikar, zapomni si današnji dan!“

„Prav ste storili, gospod Ribnikar!“ pritrjevali
so ljudje.
Marijanka zdrsne za Štempiharjem, povzdigne
pred hišo pest in zavpije:

„Človek trdosrčni! Oropal in pregnal si
nas! Naj ti ne prinese sreče ta zločin! Mi
gremo v svet, roke nas bodo živile, a ti
glej, kdo bo živil tebe in tvoje otroke! Tudi
za-te pride ura!“

„Zapodite jo!“

„Grem! — Ti se boš pa spominjal nas,
ko nas nobenega več ne boš videl. Naj ti
teko dnevi brez miru in noči brez spanja!“

„Primite jo! Nori! Nori!“
Podrepnikov Janez je pa vpil gori na
steni ljudem.

„Vidite, kakšni bedaki ste! Vsi vidite, da
ima Štempihar prav, pa se togotite! Ta Ribnikar
se tudi povsod vtika!“

„Molči, duša kupljena!“ razlegne se iz
množice!
Ljudje pomagajo pospravljati imetje otrok
in se polagoma razhajajo.

„Ni lepo ravnal! Tako jih pripraviti ob
vse in še na cesto vreči!“ govorili so ljudje
med seboj.
Ali kaj se meni Štempihar za ljudsko
mnenje, kdo mu kaj more! ...

Vihar se poleže.
Otroci se razkrope po svetu iščoč si
službe, Kadunjčevina je pa izginila z zemeljskega
površja za vselej.
Od tedaj je bil iz Štempiharjevine najlepši
razgled na Krtino, in Štempihar je lahko
opazoval obiskovalce Pogačarjeve Mice, beležil
pridno in delal.

V.

Odkar se je bil Ribnikar razdrl s Štempiharjem,
seveda ni mogel zahajati več tje, v
druge gostilne je bilo odročno, tudi denarja
ni preostajalo, in tako je zahajal v Stransko
vas v gostoljubno Žolgarjevo hišo, kjer je
dobil druščino bratov in sester, ki so bili ž
njim jednake starosti. Tje je prinašal nove
časnike in si izposojal knjige, katere so tam
imeli, in dostikrat je posedal cele popoldneve
in večere med fanti in dekleti.
In tako se je prigodilo, da se je Ribnikar
pri Žolgarju popolnoma udomačil. Iz
prijaznosti in prijateljstva se je izcimila in
rodila ljubezen med mladim Ribnikarjem in
starejšo Žolgarjevo hčerjo Marijo, katera ju
pa ni osrečila. O, ko bi bila ta dva vedela,
da se njune sanje ne uresničijo! Ogibala bi
se bila in umikala drug drugemu ter si ne
nakopavala gorja in nesreče.

Ali kaj pomisli mlad človek? Nič! Trdno
se nadeja, da pride bodočnost taka, kakor
mu jo slika domišljija, in ljubi svoj vzor, ki
je dostikrat izvor nesreče.
Ribnikar in Žolgarjeva Marija sta mislila,
da vesta o ljubezni sama.
Toda?
Izkušene stare ženice in tudi možički, o
katerih bi človek mislil, da ne marajo na
svetu za nobeno drugo reč kakor še za svojo
smrt, katerim je navadno že precej opešal
vid in so doživeli že marsikaj v dolgi dobi
svojega življenja, uganejo kaj naglo, kaj se
godi med mladimi ljudmi.

Vaščanke, Žolgarjeve sosede, šepetale so
si in prikimavale kmalu, zakaj hodi mladi
učitelj Ribnikar k Žolgarjevim. In od jezičnih
ženic so zvedeli radovedni možički,
mladi in stari, in naposled je vedela vsa vas,
zakaj obiskuje Ribnikar Žolgarjeve.
Zato pa ni bilo hudih besedij. Vaščanje
so si mislili:

„Lejte, če se vzameta, bode vsaj jedna
preskrbljena. Dote ji itak ne bo imel kdo
dati. Naj se imata!“
O priliki je pa zaupala vaščanka Skoporepka
to skrivnost Štempiharici, ki je bila
po svojem očetu z Žolgarjevimi nekoliko
v rodu. Skoporepka ni mislila nič hudega,

saj še ni vedela, da se Štempiharjevi in Ribnikar
ne vidijo dobro —, in je pripovedovala,
kaj in kako se govori. Motilo je ni, da
se je Štempiharica jako veselila te novice.
Ko je skončala Skoporepka povest o Ribnikarjevi
ljubezni, vpraša Štempiharica hlastno:

„Ti pa, kaj misliš, ali je z Žolgarjevo
Marijo vse v redu? Ali kaj veš? Ali si kaj
slišala? Saj veš, taki-le mladi ljudje ...
nimajo — pameti.“
Skoporepka skomizgne z ramami.

„Menda je že! Pa kdo ve? Ognja in
slame ni varno imeti skupaj!“

„Ako še kaj zveš, pridi mi povedat! Ne
bi videla rada, ako bi se o moji sorodnici
govorilo kaj napačnega! Dam ti kozarec
vina, ako si žejna.“
Skoporepka popije vino in obljubi priti
povedat vse, kar pozve.
Štempiharica, ki je bila popolnoma potegnila
za svojim možem, pozabila je bila prijateljstva
Ribnikarjevega, katerega je nekdaj
poleg svojega ljubega Francka imela najrajša;
sedaj ga ni črtila nič manj kakor njen
mož. Poišče hitro svojega moža, da mu brž
pove, kar je zvedela.

„Ču, čuj, kaj sem zvedela! Ta Ribnikar,
ki nas ne pusti v miru, hodi k Žolgarju v
vas in tam se je zvaril s starejšim dekličem.
Uh, ta tič!“

„Pa res?“

„Ravnokar mi je pripovedovala Skoporepka;
ona že ve, ker je v vasi. Sedaj ga
boš pa lahko premaknil!“

„Saj ga tudi bom! Ni zaslužil drugega,
ker hujska ljudi proti nam. Kaj njemu mar
zame in za moje delo, kaj mu mar za moje
sosede in moje kupčije? Le čakaj!“
Zadovoljnost ju je obšla, ker sta upala,
da se bo dal Ribnikar odpraviti.

„V Kočevje pojdem in v Ljubljano in
tam povem šolskim gospodom vse, kar počenja
ta Ribnikar pri nas: kako hujska ljudi,
neti sovraštvo in se tudi vede pohujšljivo.
Da, ljudi pohujšuje s svojim življenjem in
vzgledom. Eh, ni vrag, da bi ga ne spravili!
Proč mora! Tak človek ne bo učil naših
otrok, rajši zapremo šolo!“
Tako sta grozila Ribnikarju in ukrepala,
kako bi ga najlože spravila strani.
Ko se je vračal o poznem mraku Ribnikar
mimo Štempiharjevine zamišljen v
svoje načrte in sanjarije, zdrami ga neko
težko pridržano hahljanje. Ozre se in opazi
na klopici pod hruško trgovca in njo, kako
sta z rokami čez usta pridrževala glasen
krohot.
Razburjen pospeši korake, Štempiharica
pa prasne v glasen krohot, da je Ribnikar
čutil, komu velja zabava onih dveh. Udarijo
mu na ušesa Štempiharjeve besede:

„Pa se je bil zamudil! Kratkočasno mora
biti pri Žolgarju, ker naš gospod učitelj ne
vedo, kdaj domov!“

Kri je silila Ribnikarju v obraz, srce mu
je bilo nemirno in slutnja, da morda ve Štempihar
za njegova pota, ga je morila. Oh, neprevidnost!
Hodil je po sobi gori in doli nemirno,
v ušesih mu je pa zvenelo krohotanje njegovih
sedanjih nasprotnikov. Žal mu je bilo,
ker se je tako spozabil, da je v zasmeh neprijateljem.
Ali kaj sedaj? More-li nazaj?
Ali bi bilo pošteno zapustiti njo, ki je zaupala
njegovim besedam? Oj, koliko trdnih
sklepov!
Štempihar ni maral sam iti v boj zoper
učitelja. Ker je imel s svojimi denarnimi
zvezami v rokah občinske može in po njih
občine vsega kota, izbral si je občinskega
svetovalca Klepčevega Matija za svoje orodje:
on naj bi hodil okrog gosposke. Preskrbel
si je brž občinskih spričeval, katera niso
učitelja Ribnikarja hvalila.
Oborožen s temi spričevali se je peljal
Klepec v Kočevje in v Ljubljano. Pred toliko
gospodo seveda človek ne more kar
tako v navadni obleki, obleka dela dostikrat
moža, in zato se je bilo treba Klepcu pošteno
obleči, predno je šel pred tako gospodo.
Kupil si je lepega črnega blaga in
krojač Škarjevec mu je ustvaril lepo obleko,
kakor bi jo na njega vlil. Oj, kako mu je
pristojala! Njegovi ženi je kar srce igralo,
ko ga je gledala v novi obleki, saj ni vedela,
da je tak možak. K lepi obleki je bilo

pa treba še prikupljivega obnašanja. Človek,
ki hoče pri veliki gospodi kaj doseči, ne
sme stati kakor štor, katerega se človek
najrajši ogne.
Klepčevka, ki je večkrat slišala, da se
mora človek po kancelijah klanjati in hliniti,
da kaj doseže, ga je učila:

„Matijec, ko prideš pred gospodo, ne
smeš imeti rok od zadaj na hrbtu, ampak
tako-le ob sebi, in prikloni se globoko. Ne
do tal, ampak vsaj toliko, da se z nosom
dotakneš kolen, seveda ne preveč, da se ti
ne vlije kri. In ko govoriš, lepo govori,
začni vselej: „Gnadljiv gospod!“ potem pa
povej vse, kar veš, in še več, saj nobeden
gospodov ne ve, kako je v resnici. Jezika
ne varuj, in kadar treba, pokaži tudi denar,
saj ti bo Štempihar povrnil vse, vse. Oh,
denar ima čudovito moč: zaprte duri odpira
in veliko in mogočno gospodo omehča in
ukloni, da je prijazna, domača, postrežljiva.“

Tako oblečen in poučen se je odpeljal
Klepec po opravku.
Vso pot si je izmišljal, kaj bi govoril,
da bi dovršil svoje imenitno poslanstvo. To,
kar se je res zgodilo, zdelo se mu je premalo.
Vrh tega se je bal gospode v Ljubljani,
ki ni kar tako, da bi ž njo zobal
črešnje.
Ko je prišel v Ljubljano, poiskal je z
mnogim popraševanjem gospoda, ki je imel
takrat usodo ljudskih učiteljev v rokah.
Potrka, pritisne kljuko in se zmota v
gospodov kabinet.

„Sedaj-le!“ misli si Klepec.

Prikloni se do kolen pred gospodom ali:
o, joj! — prask! — in hlače so dobile špranjo.
Ta nezgoda ga je zmešala in razburila,
da je zarudel kot pipec. Za hip je bil pozabil,
kar se je bil zmislil potoma in ni
vedel kam pogledati. Gospoda je lomil smeh,
in malo je manjkalo, da ni raztresel smehu.
Potrka osuplega Klepca po rami in ga prijazno
opomni:

„Prijatelj, drugikrat morate biti previdnejši!
Nikar se preveč ne priklanjajte, dokler
ne veste, iz kakšnega blaga so hlače! Nič ne
de! Le povejte, kaj želite!“
Klepec dobi pogum, da začne:

„Jaz sem Matija Klepec iz Zadnje vasi;
saj ste menda že slišali o meni, ker sem
občinski svetovalec in posestnik. Prišel sem
k vam, gnadljivi gospod, povedat in se pritožit,
da je pri nas učitelj Ribnikar, katerega
morate premakniti ali kar je še bolje,
deti ob službo.“

„Zakaj?“ začudi se gospod.

Klepec je pripovedoval na dolgo in široko,
kar si je bil v glavi sestavil o Ribnikarju.
Gospod se je kar čudil, da se o tem
učitelju dotlej ni bilo zvedelo ničesar.
Spričevala tudi niso hvalila Ribnikarja,
in tako je bil gospod prisiljen zahvaliti
Klepca, ker je storil tako dolgo in težavno
pot in razkril učiteljeva slaba dela.

„Gospod Klepec, bodite prepričani, da Ribnikar
danes osem dnij ne bo več v Središču.“

„Saj tudi ne sme biti!“ potrdi prav po
domače Klepec, ki je bil vsled uspeha in
gospodove prijaznosti dobil dovolj poguma.
Z zavestjo, da je dobro opravil, vrnil se
je domov, prej si je bil pa še pri Virantu
zašil razparane hlače. Ko pride na Štempiharjevino,
pilo in pelo se je na srečen odhod
Ribnikarjev.

„Oh, kdo neki je sedaj na vrsti“, vzdihne
Blisek, sloneč pri oknu, „ker je zopet tako
vpitje?“
Štempiharjevi prijatelji in Klepčevi znanci
so brž raznesli po vsem kotu:

„Ribnikar pojde od tod!“
Žolgarjeva Marija se te novice ni razveselila
prav nič. Ko je prišel Ribnikar, ga je
vprašala:

„Ali pojdeš res od tod? Pa mi ne poveš
ničesar?“
Ribnikar se začudi:

„Jaz? — Zakaj?“

Potolaži jo, zagotavljajoč, da ne pojde
nikamor, ker ni prosil odtod in tudi ni
vzroka za prestavljenje.
Vendar je bil razburjen, kaj neki pomeni
ta govorica? Pred nekaj dnevi mu je bilo
priletelo na uho:

„O, saj bo šel! Potem se bo pa lahko
zopet zarastla steza do Žolgarja.“

Takrat ravno ni opazil teh besedij, toda
sedaj so se mu zdele značilne. Ker se pa
ni čutil krivega, bil je miren.
Neki dan dobi s pošte uradno pismo.
Odpre brž, da vidi, — na! — roke se
mu streso in obledi, — dekret! — — Prestavljen!
Bere in bere.

„Zakaj?“
„Zaradi slabega in pohujšljivega vedenja.
Seliti se imate takoj ...“

Papir zmečka in ga vrže po tleh, kakor
bi bil papir kriv nesreče. Hodi po sobi gori
in doli, podpira glavo ob mizo, v glavi se
mu pa podi misel za mislijo, načrt za načrtom
... Prestavljen! ...

„Slabo vedenje. Na, to imam! Res, slabo
je bilo: dal sem se zapeljati. To imam za
plačilo, da sem drugim služil za hlapca.
Zares, skoro bi dejal, da mi je prav, ker
sem se vtikal v nepotrebne stvari. Kaj so
mi mari ti ljudje in njih homatije! Naj se
praskajo, kolikor hočejo, naj se oderejo,
pusti jih v miru!“

Ko je tako premišljal in premišljal, sklene
takoj zapustiti kraj, da bi ne bil prijateljem
v zasmeh. Zbere knjige, obleko in
zloži vse v omaro in zaboje. V mraku gre
k Blisku in mu naroči vse potrebno glede
selitve.
Po noči, ko je že vse spalo, gre iz šole,
odpravljen na pot. Srce ga je vleklo v Stransko
vas k Žolgarju. Kako naj tolaži Marijo in
sebe!? S čim? Dobro ime, katero je še imel,
odvzeto mu je bilo z današnjim dnem.
Nasloni se na ograjo in premišlja, kaj
bi storil. Tako visi kake pol ure, a potem
jo naglo mahne po cesti iz Središča.

„Z Bogom!“
Pri Žolgarju se ni oglasil.

„Ribnikarja ni več! Šel je!“ zavpijejo
drugi dan ljudje.

„Haha! Na! Sedaj pa ima zadosti!“ pripovedoval
je Štempihar. „Kaj mu je bilo
treba vtikati svoj nos v moje stvari.“

„O, noben učitelj nas ne bo komandiral!“
vpili so drugi. „Mi smo ga prestavili“
Dosti ljudij je pa reklo:

„Škoda ga je!“
Žolgarjeva Marija si je od žalosti zakrila
obraz in ihtela in zdihovala:

„Le zakaj ga ni bilo? Oh, kam je šel?
— Mar ne ve, kako me je pustil? Lažnivec,
Kaj mi je vse obetal?“

Toda vsi vzdihi niso pomagali. Ribnikar
je bil tedaj že daleč.

VI.

Po odhodu Ribnikarjevem se je obnašal
Štempihar jako oblastno.
Marsikomu je srce upadlo tako, da si še
misliti ni upal, da bi bil Štempihar storil kaj
napačnega. Kmalu so bili Središčani krotki
kot božji volki in so hvalili Boga, da so
še na svetu, saj ni bilo več Ribnikarja, ki
bi bil grajal Štempiharja.
Jeden sosed se je mrmraje stiskal v svojo
hišo, kakor medved v brlog, drugi je pa
celo izkušal ujeti kak žarek milosti raz
Štempiharjevino: samo Mica s Krtine se je
kaj malo brigala za Štempiharja ter prodajala
lonce in točila žganje, naj je bilo
Štempiharju prav ali ne. Kadar je pa Štempihar
kot njen mejaš iskal kakšne stvari
pri meji, izprašala mu je vest, da je Štempihar
kar odkuril iz njenega obližja kakor
pes, katerega gospodinja polije s pomijami.
Mica se ni veliko vtikala v vaške homatije
in ni delala Štempiharju sitnostij, da
bi se vznemirjal, zato je dejal večkrat Štempihar
med svojimi ljubimi gosti:

„Kakšen lep mir je sedaj pri nas, ko ni
več tega Ribnikarja, ki je delal le zdraho
in prepir! Veste, kako je hujskal Kadunjčeve?
In Blisku in Krajčku je dajal potuho.
Sedaj vidite, da je bolje, da ga ni.“

In ti ljubi gostje so mu kimali, ker včasih
se je vendar ujel kak kozarček, kakor
pravimo, zastonj, ako sta bila Štempiharjeva
zakonska dobre in zidane volje.
Po padu Ribnikarjevem je Štempihar
obrnil vse sile proti Krtini. To je moral
razrušiti, ker tam se je vsedel sovražnik,
kateri je spretno prerezoval žile, ki so donašale
denar v Štempiharjev mošnjiček. Na
Štempiharjevini so streljali z vsemi topovi
na Krtino, toda trdnjavica se je držala trdno,
in sovražnikova zastava — Micin obraz med
vrati prodajalnice — se je pokazala po vsakem
odbitem napadu. Ogledi, tožbe zaradi
motenja posesti in drugi slični napadi Mice
niso pokončali, ampak so jo vspodbujali k
vstrajnejšemu delu.
Slab vojskovodja, da pusti sovražnika v
zadnji trdnjavici, dasi si je osvojil že vso
zemljo okoli nje!
Ali ta sovražnik na Krtini se ni samo
hrabro držal v svoji trdnjavici, ampak je
celo namerjal pridobiti si tisto zemljo za
Krtino, ki je bila last Simončka Samotarja,
in tako boj razširiti in utrditi svojo moč
ter oslabiti oblegajočega sovražnika.
O tem načrtu je zvedel Štempihar, predno
je mogla Pogačarjeva Mica za vedno zasesti
Samotarjevino.
Kako se je razburil vsled tega! Že sedaj
je bilo na Krtini toliko življenjske moči, da
je delala preglavico Štempiharju: kaj šele
potem, ko se bodo mogli njeni lastniki svobodno
gibati in širiti! Kadunjčevina mu je

toliko prizadejala in na! vsi ti duševni napori
naj bi bili zastonj? Ne, to ni smelo
biti! Samotarjevina ni smela priti v roke
Pogačarjeve Mice, ampak v njegove.
Simonček Samotar je imel borno kočico,
okoli nje pa njivo. Na severni strani je bila
njegova soseda Pogačarjeva Mica, na vshodu
pa je bil po padcu Kadunjčevine Štempihar
njegov mejaš; na zahodu pred hišo je imel
cesto, na jugu pa stezo. Hišica ni bila veliko
vredna, pač pa njiva ne toliko zaradi
pridelka, kakor zaradi svoje lege ob cesti,
kjer si je podjetnost lahko postavila hram
za trgovino ali gostilno. Toda Simonček Samotar
ni imel ne zmožnosti ne denarja in
česar je še k podjetnosti treba, in zato je
ostal revni Simonček Samotar, ki je rad
sedeval v senci košate lipe pred hišo, ali
pa je brbal po njivi in vzbujal njeno rodovitnost,
ali pa obiskoval dobre ljudi, da je
ujel kak grižljaj. Imel je ženo in sina, katera
mu pa je Bog vzel, in zato je naš Simonček
živel še v večji nadlogi, ker ni imel
nikogar, ki bi mu bil stregel. In tako je
včasih v senci pod lipo premišljal svojo
revščino ter delal načrte, kako bi si prekrenil,
da bi živel lože in zložneje.
Sklenil je:

„Prodam to stvar, z izkupičkom pa poplačam
dolgove, in kar mi še ostane, užival
bom polagoma do smrti, saj ne bom tako
več dolgo tlačil trave in kadil tobaka.“

Ker je vedel, da bi bila Mica na Krtini
rada kupila prostor, da bi ne bila tako na
tesnem, gre na Krtino in ponudi Mici svoj
svet. Mica se ni obotavljala, ampak mu je
takoj obljubila toliko, da sta lahko sklenila
kupčijo. Martinek je dobil 50 gold. na kup.
Skoraj okamenel je Štempihar, ko je
zvedel o sklenjeni kupčiji.

„Izgubljen! Zastonj je bil ves moj trud!
Ta Mica me pokonča! Kako bom živel z
otroki, ako bodo na Krtini prestrezali ljudi,
ki nosijo denar v prodajalnico? Pol soseske
se lahko ustavi tam, jaz naj pa pajčevine
preštevam po stropu in muhe bijem. Znorel
bi, če bi kaj pomagalo. In sedaj bo že toliko
sveta njenega, kjer si postavi kar hoče.
Vražji Simonček, da te ni prej k meni prineslo,
kakor na Krtino!“
Tako je tarnal pred svojo ženo.

„Pa ti iz kupa vzemi! Ako nekoliko
več velja, naj, tukaj se ne more varčevati!“
pravi ona.
In ker ni bilo drugače, poiskal je Štempihar
Simončka in plačal toliko dražje kakor
Mica, da je Simonček povrnil denar, kolikor
ga je bil vzel od Mice. Kajpada se je začela
sedaj pravda, v kateri je zmagal Štempihar
ter postal lastnik Samotarjevine — a
Simonček polagoma — berač.

Kako je prišlo, mislim da bode mojim
ljubim čitateljem najjasneje, ako jim podam
pripoved Simončka Samotarja samega, kateri
je pogosto zahajal v našo vas. Tako me tudi
nihče ne more dolžiti pristranosti. Gostoljubni
ljudje so mu radi dajali jedi in kar je še
potreboval, in dobrodušni starček je mnogokrat
s solzami v očeh pripovedoval, kako
je prišel na beraško palico. Dasi nam je
bilo vse to dobro znano, vendar smo ga
radi poslušali, ker je pripovedoval živahno
in ker se nam je revež smilil. Njegovo pripovedovanje
je močno ganilo vsakogar in
zato jako vplivalo na mlajši rod, ki se sedaj
ogiblje vseh ljudskih izkoriščevalcev.

„Ljubi moji!“ začel je vselej Simonček
Samotar, „poznate me, da se mi je godilo
nekdaj bolje. Imel sem svojo streho in svoje
ognjišče, in nič ne de, da nisem imel na tem
ognjišču dostikrat česa skuhati, moje je bilo
in lahko sem se vlegel na svojo zemljo v
senco. In sedaj sem berač, pravcat berač,
živeč ob vaši milosti. Hu! da je prišlo tako
daleč! Verjemite mi, da ne vsled moje lenobe,
ampak vsled moje neumnosti, vsled moje
nesreče! Le poslušajte, kako! Vsi veste, da
sem imel svojo zemljo in hišico v soseščini
Pogačarjeve Mice. Dokler sem imel ženo,
— ki je umrla neke noči tiho, da še sam
nisem vedel, kdaj — bilo je še moči živeti.
Njivico je obdelovala ona, jaz sem pa tudi
zaslužil kak krajcar. Vedno smo imeli za
sol in tobak.
Ko sem pa ostal na svetu sam, začelo
mi je biti hudo na svetu. Ej morda je to

kazen za moje pregrehe v mladosti. V hišici
mi je bilo dolg čas, pred hišico me je
zeblo celo ob solnčnih dnevih, ker je bila
kri že premrzla, delo na njivi me je težilo.
In tako sem premišljal, kako bi si vendar
zboljšal svoje revno življenje. Videl sem, da
tako ne morem dalje živeti, ker zaslužka ni
bilo, zadolžiti se pa tudi nisem imel kje.
Slaba se mi je obetala. Obupal bi bil, ako
bi ne bil zaupal v božjo milost in v dobroto
dobrih ljudij. Tedaj mi je prišla v glavo
taka-le misel: Prodal bom hišico in polagoma
užival tiste denarce, ki mi ostanejo.
In zares sem sklenil iti k Pogačarjevi Mici,
da ji ponudim svoj svet.
In naredila sva kupčijo, rečem vam, dobro
kupčijo, ker mi je obljubila plačati, kolikor
sem zahteval. Izgovoril sem si bil do smrti
streho, ker sem mislil, da drugega mi do
smrti ne bo primanjkovalo. In sedaj sem se
štel srečnega vsled te kupčije in sem mirno
prespal naslednjo noč, ker sem bil vendar
jed enkrat brez skrbi.
Naslednjega jutra, ko sem sedel pod lipo
in gulil ta-le svoj vivček, ugledam Štempiharja,
ki se je bližal Samotarjevini.

„Kaj-li
išče?“ mislil sem si in ga opazoval. On pa
je prišel do mojega sveta tikoma Krtine,
ustavil se s prekrižanima rokama in meril
z očmi mojo zemljo na dolžino in širino in
v povprek. „Lahko ti je žal za to zemljo!“
mislil sem si. On se je pa spustil po meji
navzgor in zavil po stezi skonca moje hiše
in črez nekaj hipov je stal pred jnenoj.
Čudil sem se njegovemu obisku, da sem
nehal pušiti in mi je ugasnilo v pipi. Okoli
ust mu je igralo prav sladko smehljanje,
da mi je skoro dobro delo.

„Dobro jutro, Simonček!“ ogovori me
prijazno in mi poda še svojo mehko roko;
seveda, kdor ne dela trdo, ta ima lahko
mehko roko.

„Kakšna sreča me je doletela tako zgodaj?“
odgovoril sem mu.

Njemu je pa sladko smehljanje še vedno
igralo na gladkih, tolstih licih. Bila ga je
sama ponižnost in ljubezen. Polagoma je celo
k meni sedel na klop, jaz sem ga pa gledal,
in zdel se mi je čim dalje boljši človek.
Izpraševal me je o zdravju, življenju in o
drugih mojih razmerah. Meni se je odprlo
srce in odvezal jezik, da sem govoril ž njim
kakor s prijateljem. Pripovedoval sem mu,
kako živim in kaj namerjam v bodoče. Povedal
sem mu tudi, da ta zemlja ni več moja, da
je last Pogačarjeve Mice. Oj, kako se je začudil!
Povedal sem mu tudi, koliko znaša
kupnina.

„Kaj? Tako malo?“ zavpil je on.

„Nisem nevoščljiv Pogačarjevi Mici, pa toliko
je vendar premalo. Dve sto goldinarjev
si zavrgel!“ Jaz sem se mu čudil:

„Kdo neki
bi bil dal toliko?“

„Jaz“, pravi in se udari
po prsih. „In toliko dam še danes, če je
treba, ne zaradi sebe, ampak zaradi tebe,
ker vem, da denarja potrebuješ.“

V meni se je
vzbudila lakomnost in pohlep. Veste, 200 goldinarjev
niso mačje solze! O grozovita pohlepnost
po denarju! Da bi te nikdar ne bil
poznal! Še sedaj se moram pokoriti, ker je
nisem znal brzdati. Dve sto goldinarjev je
bilo takrat zame celo premoženje; tega sem
se polakomnil. Moj obiskovalec mi je povedal,
kako naj razderem kupčijo z Mico, in mi
na srce govoril, da me je sreča našla, ker
bom naredil tako dobro kupčijo. In jaz sem
vzel denar od njega, z Mico sem pa razdrl
kupčijo. O da bi tega nikdar ne bil storil!
V pravdi, ki sem jo imel zaradi tega z
Mico, dobil sem jaz. Še sam ne vem, zakaj
mi je šlo vse tako dobro.
Kako smo vriskali pri pijači po dobljeni
pravdi! Hvaležen sem stiskal svojemu kupcu
roko, ker se mi je smehljala brezskrbna bodočnost,
katero mi je oskrbel. Za jezo Pogačarjeve
Mice se pa nisem čisto nič zmenil.
Z denarjem, ki mi je ostal, sem poravnal
dolgove, pa mi je še ostalo kakih tristo gld.
Sam nisem vedel, kaj bi počel; doma se mi
ni zdelo varno shraniti jih zaradi ognja
ali tatov, a v hranilnico v mesto jih dajati
nisem maral, ker je ta stvar presitna in
preveč od rok. Najboljše je, tako sem dejal
sam sebi, ako dam denar kakemu dobremu
in poštenemu človeku, da mi ga shrani, pa
tudi vrne ob vsaki priliki, ko ga bom potreboval.“

Ko je prišel Šimonček v svoji pripovesti
do tu-le, prestal je in si obrisal solze iz
očij. Potem je zopet govoril, pa — tiho in
oprezno:

„Ljubi moji, nečem vam imenovati njega,
komur sem dal denar. Morda bi me šel
tožit, da ga obrekujem, in mene bi zaprli.
Pa kaj vam tudi to! Imel sem ga za prijatelja
in zaupal sem mu. Zbral sem svoje
denarje in jih nesel k njemu spravit. Z veselim
obrazom jih je vzel v svoje varstvo,
meni so se pa pri njem zdeli varnejši, kakor
ne vem kje.
Nekaj let sem živel brez skrbij. Po pismu
sem imel izgovorjeno stanovanje, in k prijatelju
sem šel -včasih po kake male denarce
za tobak. A rajši kakor denarce mi je dajal
kak kozarec vina in zraven dobrega belega
kruha. Ej, lepo je bilo, pa ne dolgo.
Približal se je čas, ko sem se moral vsled
kupnega pisma izseliti. Nisem se srdil zaradi
tega, ker vidim najrajši, da se godi
vsakomu po pravici. Poiskal sem si pri sosedu
stanovanje in se preselil, Štempihar je
pa podrl mojo kočo. Nisem mu mogel ubraniti,
pač pa so se mi rosile oči, ko se je
zrušil nekdanji moj dom, kjer sem užil sicer
veliko grenkostij, pa vendar tudi nekaj veselih
uric. In Štempihar je preoral tla, kjer
je stal moj rojstveni dom.
Tedaj se je naključilo, da sem potreboval
nekaj denarja; posodil bi ga bil svoji sestri,
ker do svoje sestre nisem mogel ostati trdosrčen.
Mislil sem, da ga imam tako rekoč v
roki in še veliko.
Šel sem k prijatelju. Ko sva bila sama,
dejal sem mu:

„Prijatelj, denarja potrebujem za sestro,
vrni mi tisto, kar sem ti bil dal spraviti!
Obrestij nečem nikakoršnih, imej jih za skrb,
ki si jo imel z mojim denarjem.“
O, da bi ga bili vi videli! Zarežal je zaničljivo
nad menoj in še bolj zaničljivo dejal:

„Kakšen denar hočeš ? Ali ga nisi že vsega
zajedel in zapil? Ali ga nisi že nazaj dobil?
Še več si dobil, kakor si dal!“
Zazeblo me je po vsem životu, vendar
sem mislil, da se šali.

„I, nu, kaj se delaš takega? Tistih tristo
goldinarjev vendar nisem zajedel in zapil.
Če si mi včasih kaj dal, ni to še toliko. In
košček kruha — ali je vreden jeden goldinar?
Pa mi nisi dal tristokrat kruha in
vina.“

„Ne imej me za bebca!“ zakriči nad menoj
in pokliče svojo ženo:

„Ti, glej ga no, Simončka, od mene hoče
imeti denar, katerega je že davno zajedel in
zapil; saj ti dobro veš, koliko sva mu že
dala.“
Dasi sem bil star, zavrela mi je kri, da
sem zavpil:

„Goljufija je to! Denar sta spravila, sedaj
me pa hočeta odreti. Dajta mi, kar je mojega!
Ali si tak prijatelj?“

„Saj se mu res blede“, oglasi se ona, kar
je mene še bolj raztogotilo.

„Čez deset dnij pridem po denar, pripravi
mi ga!“ zavpijem in odidem.

„Starec, ali se ne znaš obnašati bolje?“
zavpije ona za menoj.

Ko se doma umirim in pomislim, kaj se
mi je ravnokar prigodilo, zdelo se mi je
vse preneumno; kesal sem se, da sem se bil
tako izpozabil in za resnico imel prijateljeve
besede. Vse ni moglo biti nič drugega kakor
šala.
Čez deset dnij sem šel zopet po denar.
Ne morem vam povedati, kako so me sprejeli.
Vse je bilo na nogah: on, ona, otroci,
hlapec, dekle, vse je vpilo:

„Samotarjev Šimonček
nori, nori.“

Oni človek ni dal do sebe; zato bi bil
skoraj sam mislil, da sem brez uma.
Ali na mojo vero, pameten sem bil gotovo
bolj, kakor takrat, ko sem zaupal lakomnežu
denar. Opravil nisem nič. Ko sem
bežal domov, razlegalo se je za mano zlobno
zabavljanje in slišal sem besede:

„Glejte norca! Več let smo ga napajali in
pasli, sedaj pa hoče od nas še denarja! To
je pravi norec!“

Meni je bilo hudo, da sem se razjokal,
in šumelo mi je v ušesih: Norec, norec ...
Kaj sem hotel? Šel sem v sodišče in naredil
tožbo za denar.

Med tem pa se je bilo po vsem našem
kotu razneslo, da se mi blede. Koder koli
sem hodil, postajali so ljudje, na uho so mi
pa letele besede:

„Simonček Samotar nori.“
Meni je bilo grozno hudo. Čimbolj sem zatrjeval,
da sem zdrave pameti, da mi hočejo
vzeti denar, manj so mi verjeli.

„Simončku se meša!“

Pričela se je pravda. Ali moj Bog, vse
me je gledalo po strani, celo v sodišču, in
si namigavalo. Vse se je sukalo zoper mene.
Povedali so mi, da sem vse zapravil, zajedel
in zapil, da nimam ničesar dobiti. Vesel naj
bom, ako me ne zapro zaradi obrekovanja
in žaljenja.
Seveda sem naposled hudo vzrojil — kdo
bi ne bil? Na besede nisem pazil in v razburjenosti
izrekel marsikakšno zabavljico.
Ali kaj mi je pomagalo: Sodnik me je dal
iz dvorane iztirati, in pravde je bilo — konec.
Tako sem postal berač in zaničevan —
norec.“

In Simonček Samotar se je po teh besedah
vselej milo razjokal, otroci so utihnili,
starejšim so pa tudi dostikrat igrale
solze v očeh, dokler se niso vsega privadili.
Tako je bil dal Simonček denar shraniti
in tako ga je dobil nazaj. Štempihar je bil
vesel, da je bil možiček tako potlačen; sedaj
je bil posestnik Samotarjevine in zajel Krtino
od vseh štirih stranij. Hotel jo je izstradati
in razrušiti, a to ni šlo tako hitro, kakor si
je želel.

Simonček ni imel potem ničesar, niti
stanovanja. Usmilila se ga je Kadunjčeva
Marijanka, ki se je bila omožila v kočo ter
ga vzela pod streho, saj je vedela, kako
hudo je, ako vržejo človeka na cesto.
Tako so se sukale stvari v našem kotu.
Hiša za hišo se je posula v razvaline, in
ljudje so prišli deloma s slabim gospodarstvom,
deloma po nesreči ob vse, pomagali
so si pa nekaterniki na površje ter so potem
lahko ukazovali in gospodovali, krotili ljudstvo
in izžemali.

Toda „svaka sila do vremena“! Ljudje
so izprevideli, da tako ne sme biti. Ako pa
hočejo premeniti razmere, morajo si sami
pomagati, pomagati z združenimi močmi.

VII.

Več let je minulo.
Med tem so v našem kotu ljudje umirali
in se rodili, bogateli in obubožavali. Drobili
so se kmetiški domovi, in število kmetiških
proletarcev je rastlo; jedni so izgubili
lastno streho in ognjišče, nekaterim je morda
pač ostala še streha in kos njive; največ je
bilo tistih, ki so se še imenovali gospodarji,
v resnici pa ni bilo njihovega nič, ampak
so bili le prostovoljni hlapci, ki so na videz
še delali sebi, v resnici pa robovali onim,
katerim so dolgovali.
Ljudstvo je propadalo gmotno in duševno.
Nekdaj ponosni, toda lahkomiselni kmetje
so bili duševno potrti, brez volje, brez zavednosti
in polni obupanosti. Ob vsaki priliki
so se zatekali v krčme, da uduše skrbi v
vinu ali žganju, pili, dokler so imeli kak
božjak v žepu, in še potlej, dokler se je
dobilo še kaj na upanje pri krčmarjih, kateri
so potem pisali z — vilicami. Po zimi
so se zatekali v hrvaške šume, da niso
vedno gledali revščine in so morda še kaj
zaslužili za dom. Ko pa ni bilo tudi v hrvaških
šumah več zaslužka in jim je glad
kazal svoj režeči obraz, obrnili so se ljudje
v Ameriko, da uteko uboštvu in lakoti.

„Amerika! Amerika! Amerika!“

Tako je zašumelo po našem kotu. Nova
nada je poživila naše ljudstvo. Vzdignili so

se v trumah iskat sreče prek morja. Kmetje
so prodajali živino, da so imeli za pot, ali
so si pa izposojali na visoke obresti pri
vaških oderuhih.
In ko so zarožljali v našem kotu prvi
dolarji, izgubilo je ljudstvo razum.

„Amerika! Amerika! Kdo se bo tukaj
trudil za oderuhe in davke, sam pa stradal!“

Kdor je le mogel, dobil je denar na posodo.
Nekateri so dobili od znancev iz Amerike
vozne liste, in tako so šli drug za
drugim, možje in mladeniči, dekleta — sami
krepki in delavni ljudje; doma so pa ostale
žene, otroci, stari ljudje in pa oni, ki so
bili v ljudskih žuljih odebeleli in ki so o
teh bridkih časih imeli Ameriko — doma.
Štempihar in tovariši so postali v tem
času možje. Vse jih je očitno hvalilo in častilo
ter se jih tudi balo.

„Štempihar je dejal, mora že biti tako!“

Pri Štempiharju se je pilo, ko so odhajali
v Ameriko, pri Štempiharju so ostali
prvi amerikanski dolarji. Tako je rastel
njemu kupček, posestvo za posestvom je
padalo v njegove roke ...
Naši ljudje so imeli le svobodo trpljenja
in stradanja, o svobodi delovanja se še govoriti
ne more. Kadar so prišle volitve, izvoljeni
so bili denarski veljaki s svojimi pomagači
in tisti, katere so ti hoteli imeti poleg
sebe: odvisne ljudi. Štempihar je s svojimi
tovariši ukazoval občinam, on je povsod in
vselej zastopal naš kot pred svetom.
Ljudstvo je postalo proti tem mogotcem
brezpravno, ker je bilo gospodarsko v rokah
teh veljakov. Ko so posojali denar, devali
so ljudem zanjko okoli vratu, in ko so bili
tako oštrkani, drli so naše kmete potem
prekupčije. Kar je imel naš kmet na prodaj,
prodati je moral tem ljudem, in kar je kupoval,
kupiti je moral od teh ljudij.
In kako se je godilo to?

Bolj nego vse besede govori dejstvo, da
so ti ljudje, še pred malo leti nemaniči, postali
oblastni bogatini.
Amerika našim domačinom ni prinesla
sreče. Zlato, ki je prišlo v naš kot, gotovo
ni imelo božjega blagoslova.
Možje in mladeniči, kateri so trpeli in
služili v Ameriki, propadali so telesno, a
prislužek, katerega so pošiljali domov, poznal
se ni skoro nikjer. Žene so morale najemati
delavce, ki so bili sedaj dražji, kakor
so bili prej; gospodariti niso znale, in veliko
brezskrbneje in zložneje se je živelo, ker so
se žene tolažile, da možje in sinovi služijo
lepe denarce, katerih ne more zmanjkati. In
šlo je čez potrebo v prodajalnice za lišp in
potrato.
Najžalostnejše je pa, da se je pojavljal
v veliki meri nravni propad. Izginili so zakonska
zvestoba, domači mir, krščanska ljubezen.
Onemogli in postarani so se vračali naši
možje iz Amerike, kamor so šli še pred
nekaj leti kot krepki možaki, veseli življenja,
iskat denarja.
Skrbni možje, ki so se zbirali ob nedeljskih
popoldnevih in zimskih večerih,
modrovali so o tem in onem. Tožili so se
na slabe čase in ugibali, s čim in kako bi
si pomagali.

„O, ko bi ne bilo teh dolgov! ... O, ko
bi bila naša živina in pridelki dražji! ...
O, ko bi se ceneje kupovalo! ... Še bi se
živelo, še!“

„Zakaj se pa drugim godi dobro? Glejte
Štempiharja! Ali je mar boljši, kakor smo
mi?“ oglasil se je kakšen nezadovoljnež.

„Kakšne dobičke dela v prodajalnici in gostilni!
Mi koštruni!“

„Tiho! Tiho!“

Oprezni možje so takoj potolažili uporneža,
zakaj vedelo se je, da imajo Štempihar
in tovariši po vaseh ogleduhe, ki brž sporočajo,
kaj je kdo zalega, dasi resničnega,
spomnil o njih. In maščevalnosti teh mogotcev
so se ljudje bolj bali kakor revščine.
Strah je brzdal množico, da ni očito nastopila
proti izkoriščevalcem.
Uboštvo in obup sta tiščala slehern vzlet
ljudskega duha k tlom.
Dobro je bilo, da so ljudje v teh časih
vsaj radi brali. Iz časnikov so se prepričali,
da se tudi drugim ljudem ne godi bolje, da

si pa izkušajo pomagati z lastnimi posojilnicami,
zadrugami in kakor še mogoče.
Previdnejši so govorili:

„O, ko bi tudi pri nas imeli kaj takega!
Gotovo bi nam bilo bolje! Pozabljeni smo!
Nihče se ne briga za naše gorje! Kaj bo z
nami? Nikogar nimamo, in celo oni, ki morajo
skrbeti za našo srečo, padajo drug za
drugim v mreže Štempiharjevcev, kjer potem
lahko pozabljajo nas!“

„Pomagajmo si sami!“ vpili so mlajši
vročekrvneži.
Toda stari, ki so doživeli že marsikaj,
zmajevali so s sivimi glavami in modrovali:

„Ne! Ni mogoče pomagati si! Tudi utopljenec
se še nikdar ni za lase z lastno roko
izvlekel iz luže! Mi se utapljamo! Mi tonemo
v morju revščine! Le milost naših prvakov
nas vzdržuje še pri nekakšnem gospodarskem
življenju, ker brez nas tudi oni ne morejo
tako zložno živeti! Mi propademo gotovo!“

„Kako si pa pomagajo drugod? ....
Brali smo, da si ljudje pomagajo sami, da
so čim dalje bolj pri moči, čim dalje bolj
sami svoji. Tako pišejo časniki!“ ugovarjali
so vročekrvneži.

„Bedaki, ki časnikom in knjigam verjamete“,
posmehovali so se odreveneli starci.
„Verjemite nam, ki smo doživeli že marsikaj
in vemo mnogo. Ljudje so trpeli od nekdaj
in bodo še trpeli, ko nas več ne bo tukaj!“

„Zakaj se godi dobro našim zatiralcem?
Mar niso tudi oni ljudje, kakoršni smo mi?“

„Bog tako hoče! Po božji volji so si opomogli!“

„To pa že ni res! Bog neče nikake krivice,
nikake ošabnosti, nikake sile, ampak
ljubezen. Ali nas zatiralci ljubijo, kakor Bog
hoče? Bežite!“
Mlajši niso verjeli starejšim in so še pristavljali:

„Tako? Jedni naj stradajo močnika, drugim
naj bi pa ostajalo mesa in vina? To naj
bi bila božja volja? O, ne! ne! Dostikrat
smo že slišali: Pomagaj si sam, in Bog ti
pomore! Bog nam pošilja bolezni, a prav
po njegovi volji rastejo tudi zdravilne rastline!
— Pomagajmo si!“
Stari so se le posmehovali, češ:

„Bedak! Neumni otroci! O, pride starost,
pride spoznanje!“

Takrat so se vrnili v kot nekateri rojaki,
ki so se izšolali v tujini ter dokopali do
ugodnega socijalnega položaja. Ti ljudje so
šele na tujem prav spoznali napake svojih
rojakov. Spoznavali so koristne naprave, s
katerimi bi bilo morda pomoči ljudski bedi.
Prešinjeni ljubezni do rodnega kraja in svojih
rojakov, sklenili so napeti vse moči svojega
duha, da oproste dobro, toda revno ljudstvo.
Dalj časa ni imelo njihovo delo nobenega
uspeha, ker so ostajali premalo časa doma.
Ljudje so pač brali knjige in časnike, toda
lotili se niso ničesar, ker niso vedeli, kako.
Prišel je v naš kraj tudi mladi učitelj
Koren, ki je bil ves vnet za prospeh kmetiškega
stanu, pa v socijalnih vprašanjih dobro
izobražen. Kmalu je spoznal, kakšne rane
razjedajo naš kot, in sklenil je pomagati
ljudstvu. Lotil se je vse stvari resno. Bilo
mu je pa tem lože, čim bolj so bili ljudje
na to že pripravljeni.

V nedeljo popoldne so se v Stranski
vasi zbirali možje na Slobodinovem vrtu, da
tam v senci prerešetajo novice, ki so se bile
nabrale med tednom, pokade nekaj pip tobaka,
pozabavljajo malo čez svoje zatiralce
in previsoke davke, nasmejajo se dovtipom
tega ali onega soseda ter se tako odškodujejo
za nevoljo in trpljenje vseh delavnikov
minulega tedna.
Smeha in govorjenja je bilo dosti. Ko je
pa že pojemala živahnost, oglasi se mladi
kmet Dobravec, ki je doslej največ molčal
in zamišljen zrl pred-se:

„Možje, nekaj bi vam povedal, pa vem,
da mi ne bodete verjeli.“

„Kaj?“

„Koren! Ta naš Koren, ta naš novi učitelj
namerja pri nas napraviti posojilnico. Danes
teden imamo shod. Tako sem slišal praviti.“

„Ej, ej, posojilnico! Komu neki?“ poskoči
Travožel. Drugi obmolče, čakaje, kaj pride.
Dobravec ga zavrne:

„I, komu? Nam vsem! Kdor bi bil potreben,
ta bi dobil v posojilnici. Kdor bi

pa imel denarja odveč, naložil bi ga tudi
tam.“

„Tega je pa treba! Vsak dobi denar, kjer
hoče na posodo, kdor ga pa ima, posodi ga
lahko na visoke obresti“, vpije Travožel, ki
je imel nekaj stotakov pri ljudeh.

„Ti, Travožel, lahko govoriš tako, ker
jemlješ obresti. Kaj pa pravijo oni, ki jih
morajo dajati?“

„Kolnejo, verjemite mi, da kolnejo“, oglasi
se sosed Dolžan, katerega so morili dolgovi.

„In menda si tudi ti že preklet, ti Travožel,
duša odrta, ki tako lahko in smehljaje spravljaš
žulje ljudskih rok.“
Pritrjevalen smeh odobruje Dolžanove
besede.

„Kaj? Vsak postopač in zapravljivec govori
tako!“ srdi se Travožel.

„Zakaj pa ti ne posojuješ, ti Dolžan, he?
Zdi se mi, da tudi tebi — obresti ne smrde!“

„Oh, smrde, smrde!“ vzdihne Dolžan in
se zlekne po travi.
Dobravec se oglasi:

„Nikar se ne prepirajta! Dolžan je revež,
ki mora plačevati visoke obresti. Ti, Travožel,
bi pa še ne bil, čeprav bi jemal nekoliko
nižje obresti. Toda veš, da ne očitam
ravno vsega tebi, drugi so hujši. Saj veste,
kako je bilo Simončku. Ko bi bil nesel denar
shranit v hranilnico ali posojilnico, še sedaj
bi bil mož, tako je pa berač. Upnik je upnik!
Plačuj mu obresti, napajaj ga, pasi in delaj
mu! In ako premoreš še kak krajcar, pusti
ga v njegovi prodajal niči ali gostilni. Jaz
pravim, posojilnica je pri nas prav potrebna,
in kar je še več: tudi mogoča. O tem sem
govoril že s Korenom, ki me je o vsem
poučil.“

Možje so bili radovedni, kaj je Dobravec
vse slišal. Prerešetovali so vse na dolgo in
široko. Dolžan in Travožel sta se nekolikokrat
sporekla. Ko so se razhajali, zmajevali
so starejši, češ:

„Ej, ej, iz te moke ne more biti kruha,
čeprav bi bil dober! Škoda! Koren se zastonj
ubija s to mislijo. Našega stanja ne bo zboljšal.
Kar ni mogoče, pa ni mogoče. Še Štempiharju
se bržkone zameri vsled tega.“
Samo Dobravec je verjel in je opominjal
svoje mlajše tovariše, da naj bodo trdni in
naj se v nedeljo udeleže shoda.

„Upam, da si zboljšamo stanje, ako bomo
zložni in trdni ter z združenimi močmi delali
za svoj blagor in blagor naših otrok. Nič
nemogočega ni posojilnica, niti ono, o čemer
Koren še govori. Vse dosežemo, ako le hočemo.
Noben pameten človek ne misli, da
potem ne bo trpljenja in pomanjkanja. Vse
to bo še, le morda v manjši meri. Ali nekaj
bomo le dosegli: oprostili se bomo naših
izkoriščevalcev, ki nas tlačijo. In to je veliko!
Sami si hočemo gospodariti!“

Tako je šumelo po našem kotu pred
shodom. Na Štempiharjevini, kjer se je shajala
cesto bogatija vsega kota, posmehovali
so se temu ljudskemu gibanju, češ:

„Sanjači! Revni ste kot cerkvene miši,
pa hočete osvoboditi ljudstvo? Menite li, da
se pobira denar na cesti? Kdo ga vam zaupa?
Haha! Mi vemo, da so pri denarju velike
izkušnjave, da se človek težko premaga ...
Mi menimo, da bomo posojevali denar kakor
smo ga doslej, samo če ga bomo hoteli.“

V nedeljo se je slišalo raz lečo, da je
popoldne ustanovni shod posojilnice za ves
naš kot v tukajšnjem šolskem poslopju, da
pride neki učen gospod iz Ljubljane, ki bo
govoril o pomenu in upravi posojilnic.

„Neumnost!“ mrmrali so velmožje.

„Veliko si upajo, mladi so še!“ menili
so starci.

Mladi gospodarji so pa s strahom v srcu
čakali, kaj bo iz tega. In sto želj se je vzdigovalo
pred Boga, da bi dal uspeha.
Popoldne je bilo pri krščanskem nauku
zelo veliko možakov. Prignala jih je radovednost.
Po končanem opravilu se razstavijo
možje po trgu pred cerkvijo. V prvi vrsti so
stali Štempihar in njegovi tovariši.
Zaničljiv smeh jim je igral okoli ust.
Za njimi so stali oni, ki so bili s prvimi
v sorodstvu po žepu. Ti reveži so morali
zasmehovati shod in poslušati ter potrjevati,
kar so govorili prvi.
Na strani so se zbirali maloštevilni Korenovi
prijatelji. Na obrazu jim je seval strah

in malosrčnost, ker so videli toliko nasprotnikov
pred seboj. In marsikateri se je kesal,
ker ni ostal doma ter doma čakal posojilnice.
Koren jim je vnemal pogum, a kaj pomaga,
ker so iz vrst velmož donele zasmehljive
opazke in krohotanje:

„Ali bodo že danes delili?“

„Radoveden sem, koliko pride na vsakega!“

„Nič več ne bomo delali, posojilnica nas
bo zalagala.“
Ob določeni uri krene Koren s svojimi
somišljeniki v šolo.

„Pa pojdimo še mi, da vidimo, kaj bodo
skuhali“, zadere se nekdo nasprotnikov in
vsi krenejo krohotaje za prvimi.

Šolska soba se napolni.
Koren je šele sedaj prav videl, kako
imajo denarni velmožje na vrvici ljudstvo
vsega kota. Svest si je bil, da propade s
svojo idejo, zato se je kesal, ker se je lotil
te stvari. O, da bi mogel sedaj brez sramote
odstopiti! Šel bi bil in pustil, naj gredo stvari
dalje brez njega.
Učeni govornik nastopi. Njegova oseba,
zgovornost in prepričevalnost, s katero je
vnemal ljudi za posojilnico, kmalu navduši
in ohrabri Korenove prijatelje, da so se
spogledovali in prikimovali.
Tudi Korenu je zopet zrastlo srce. Videl
je, da je treba le vstrajati in ne se umakniti
vsakemu nasprotniku.
Govornik je dokazoval potrebo posojilnice,
potem pa prišel do ljudskih izkoriščevalcev.
Živo je opisal njihovo rokodelstvo.
Korenovi pristaši so se srčno smejali, Štempiharjevi
tovariši v živo zadeti, togotili so se
jezno in godrnjali:

„Ven pojdimo! Zakaj bi poslušali te čenče?
Vsak klatež nam bo že očital goljufije!“ vpijejo
od zadaj.
Štempihar, zarudel od jeze, plane k vratom,
in njegovi pristaši zropotajo za njim.

„Prokleti berači!“ sikal je Štempihar.

Na Štempiharjevini so častiti gostje, ki
so prišli s Štempiharjem od shoda, zbijali
šale, zabavljali in se krohotali, da je Štempiharja
kaj prijetno ščegetalo po ušesih.
Večkrat se je oglasil Štempihar, da je njegov
visok glas neprijetno mučil ušesa:

„Bodete videli, da ne bo nič! Kje bodo
pa vzeli denar, da bi ga posojali? Kdo jim
zaupa? Temu Trdini in Korenu? Hahaha!
Saj jih poznamo, kdo in kaj so! Možje, jaz
vam pravim: posojilnica smo mi!“

„Bravo! Bravo! Mi pojdemo rajši po denar
k možu, kakor v posojilnico!“ klicali so
možje razgreti.

„Živio, naš Štempihar!“ vsklikne Vencel.

„Živio! Živio!“

Takrat se je pa ustanovila na shodu prva
trdnjava, v kateri bo dobivalo ljudstvo zavetje
in moč v prihodnjem boju za gospodarsko
in politično neodvisnost.
Izvolili so si v načelstvo posojilnice može
poštene, previdne in neodvisne.
Pred razhodom se oglasi Koren:

„Možje! Znamenit in vesel je bil današnji
dan. Postavili smo si trden temelj, na katerem
si hočemo postaviti mogočno zgradbo
gospodarske zveze za svoj duševni in gmotni
napredek. Česar ne more posameznik, storimo
združeni. Jarem, ki nas žuli, moramo
streti, verige, ki nas oklepajo, moramo razbiti.
Na zemlji naših očetov hočemo biti
svobodni gospodarji. Delati hočemo sebi in
svojim otrokom! Gotovo dočakamo veselejših
dnij in dosežemo blagostanje, samo složni
bodimo in trdni! Grožnje izkoriščevalcev naj
vas ne preplašijo! Zmagati mora naša trdna
volja in naš razum! Naprej po tej poti! Poštenost
naj bo naš ščit, previdnost in ljubezen
naše orožje!“

Zadovoljnost in navdušenost je napolnjevala
poslušalce. S strahom so se zbirali na
shod, a sedaj so se s pokrepčanim duhom
vračali v svoja selišča, saj so bili mnogi
prepričani, da se začno boljši časi, ko ne
bo treba delati le za oderuhe in prekupce.
Zlasti jih je navduševala zavest da sedaj niso
več le posamezniki sami zase, ampak da so
vsi združeni, vsi za jednega in jeden za vse.
Kako jim je to vzbujalo medsebojno ljubezen!
O, svoboda, svoboda, kako vse po tebi
hrepeni in te ljubi!

Naši velmožje so kmalu vpili okoli:

„Izginil je mir iz našega kota, kar je
Koren tukaj! Vse ljudi je nahujskal proti
nam! Čas je, da ga prestavijo odtodi!“
Toda ljudje so dejali:

„O, kajpada! Ovce niso več tako mirno prenašale
vaših škarij!Zato naj jih gosposka kroti!
Vse naj služi vašemu sebičnemu nagnjenju!“

VIII.

V nekaj mesecih po shodu je začela
posojilnica poslovati.

„Nič ne bo!“ slišalo se je dostikrat od
strani, ker ni posojilnica takoj poslovala.
In marsikdo je bil vsled tega potrt in
še bolj nezaupljiv.

„Samo kokodajskanje, in nič jajec!“ režal
se je Štempihar. „Ali vam nisem pravil? Da,
vidite! Nič!“

„Posekati so te hoteli!“ laskali so se mu
privrženci.

„Pa kaj morejo? Nič! Še bodo okoli tebe
lazili, še, samo če boš hotel posojati ljudem.“

„Vsakomur že ne! Samo tem, ki poznajo
mene!“

Marsikateri privrženec je v srcu preklinjal
to znanstvo, ker je bilo predrago,
toda pomoči ni bilo ...
Posojilnica se je zdela mnogim prijetne
sanje — žal — le sanje, ki ne koristijo nič.
Ker niso videli takoj uspeha, poleglo se je
njih navdušenje in upanje.

„Bo!“ razlegalo se je od ust do ust, ko
so ugledali na posojilničnem stanovanju bahati
napis: „Posojilnica“ in so čuli razglas
odborov.

„Kje bo denar?“ izpraševali so se odborniki,
prijatelji, nasprotniki ...

„Kje? Od kod?“

V sili Bog ne zapusti nikogar, kdor se
zanaša na njegovo pomoč in sam upre vse
sile duha in telesa za dobro delo ...
Polagoma je kapljal denar skupaj.
Prvi denar so vložili odborniki po svojih
skromnih močeh. Ta več, ta manj, vsakdo
pa z iskreno željo, da bi se denar množil
v skupno korist zadružnikov. Prinesli so
denar znanci in prijatelji ustanovnikov, prinesli
so ga mali ljudje, ki so imeli denar
shranjen po skrinjah, ker ga niso znali posojati,
prinesli so denar kotarji, dekle in
drugi varčevalci, in nu, naposled so zaupali
denar posojilnici tudi oni, ki so imeli kaj
denarja v tako imenovani „Kranjski hranilnici“;
tudi ti so hoteli postati deležni s svojim
denarjem dobrih del.

Tako se je množil denar hitro, nepričakovano,
da je ljudstvo strmelo in se čudilo,
odkod je nakrat toliko denarja.
Denar, ki je ležal neplodovit v skrinjah,
ki je delal skrbi starim možičkom in ženicam,
ki so ga skrivali pred ognjem, tatovi
in svojimi izkušnjavami, denar, ki je pomagal
množiti moč nasprotnikov v deželi,
prišel je v ljudske roke, da se obrne v
ljudsko korist.

„Bo!“ oddahnil seje marsikateri siromak,
katerega so pestili oderuhi. „Tudi nam se
jedenkrat smehlja bodočnost. Dal Bog, da
bi ne bile samo prikazni v sanjah!“

In prišli so drug za drugim odkrivat v
posojilnico svoje rane, svoje smrtne težave.
Oj, koliko jih je prišlo na videz zdravih,
trdnih, v resnici so pa bili že zapisani gospodarski
smrti. Črni krokarji so komaj
čakali, da si razdele plen.
In ti siromaki so se vračali iz posojilnice
lahkega srca in veselih lic, saj jih je poživljala
vesela nada, da se rane skoro polagoma
zacelijo, da bodo morda tudi oni še
jedenkrat vskliknili: „Prosti smo!“ Da, še
so čutili na sebi spone, ali te spone so bile
vse drugačne, kakor verige, na katerih so jih
imeli otvezene izkoriščevalci.
V ljudskih srcih je vstajala vera v boljšo
bodočnost, vzbujala se je vera v lastno moč,
v silo združene človeške delavnosti. Vzbujala
se je podjetnost ...

Toda na Štempiharjevini in še drugod
tega niso bili veseli, zakaj ljudje, katere so
imeli doslej na vrvici, kateri so slušali doslej
na migljej, kateri so dotlej veselja trepetali,
ako jih je obšinil prijazen pogled Štempiharjev,
postajali so — svojeglavci.
Dejali so:

„Tudi mi smo ljudje, ne živina! Doslej
smo poslušali glas svojih izkoriščevalev, svojega
razuma pa ni vprašal nihče, kakor se
ne vpraša topa žival, ki pameti nima. Zakaj
nam je dal Bog razum in prosto voljo?
Tudi mi smo in hočemo biti ljudje.“

In krenili so na pota, ki so se jim zdela
najprimernejša. Več se niso bali onih, katerim
so bili dolžni, visokih obrestij niso
hoteli plačevati več, ogibali so se prodajalnic
in gostilnic onih, katerih se dotlej
niso smeli. In to je bilo lahko, ker so se
opirali na posojilnico, ki je drage volje pomagala
vsem k neodvisnosti ...
Tako je postajalo tudi na Štempiharjevini
mirneje. Glasnega hruma veselih pivcev
ni bilo več, a tudi gneče petičnih kupovalcev
ni bilo. Zlata jama, katero so bili s toliko
lokavostjo odprli na cerkvenem svetu, začela
je presihati. Dohajali so pač še na Štempiharjevino
njegovi somišljeniki, da so si
tožili o slabih časih, ki so prišli nad nje,
toda ti so imeli precej zadrgnjene mošnjičke;
ostajali so dostikrat tudi prepirajoči se mešetarji,
ki pač radi mnogo pijo ali malo
plačajo; zašel je tudi kak tujec ali pa kak
domačin, ki rad v samoti in skrivaj použije
kako merico dobrega črnikalca in malo pokramlja
z gospodom Štempiharjem, ker vsak
si poišče zabave po svojem vkusu.

Toda to Štempiharju ni zadoščalo. Prijatelji
so prinašali premalo za življenje, o mešetarjih
ni da bi govoril, tujca ni bilo vsak
dan, da bi ga oskubli in o drugih? ...
Štempiharja se je vsled tega loteval semtertje
obup.
Ko je včasih sam sedel v prazni pivnici
in gledal, kako se mota solnčni prah po
sobi in brenče mesarske muhe po oknih,
zgražal se je tolike samote; spominjal se je
minulih, zlatih časov in v duhu je gledal namestu
zlate jame brezdno, brezdno, ki požre
ves dobiček dolgih let. Zdelo se mu je, da
razpade in izgine vse ono, kar mu je prirastlo
k srcu.
In molče je premišljal vse to, dajal si
pogum ter snoval nove načrte, kako podpre
svojo zgradbo, da reši sebe in svojo hišo.
Oblagodarjen je bil s hčerami.

Hčerke so zorele druga za drugo kakor
jesensko sadje, ki s svojo zrelo krasoto vabi
človeka, da je odtrga. Tudi hčerke so s
svojo zrelostjo vabile ženine, češ, tu smo,
vaše smo, snubite nas!
In prihajali so drug za drugim petični
ženini, klanjali se cvetočim deklicam, šepetali
jim o sreči in o ljubezni v zakonskem

stanu in omamljali tako mlada dekliška srca,
da so se naglo vnemala kakor suha trava
pomladi, ki hitro vsplamti, da zopet ugasne.
Ženini so pričakovali poleg pridnih nevest
tudi velikih dot. Toda?
Štempihar je pač opazoval nagnjenje svojih
hčera za možitev, pil z zaljubljenimi ženini
vino, jedel pečenko in spravljal denar, toda
o udaji katere hčere ni hotel nič slišati. Bil
je gluh, trd. Smehljal se je samohvali ženinov,
preziral je prošnje in jok hčera in
osorno zavračal ženo, ki je imela srce za
prošnjo ljubih hčerk, katero so ganile njihove
solze.
Dejal ji je:

„Nora! Vse ženske ste jednake, mlade
in stare: pameti nima nobena. Vedno godrnjaš:
omoži jih, pomisliš pa nič! Ali ne
veš, da je k možitvi treba denarja, da jih
brez denarja neče nihče? — Glej, ljuba
moja, in premisli! Časi, kakor vidiš, so drugačni
kakor nekdaj. Prej sem do sedme ure
zjutraj pridobil več kakor sedaj ves dan,
družina me pa velja več kakor prej. Gostilna
je prazna, prodajalnica prazna, sami
smo, ljudje hodijo svoja pota. O, vražji
Koren! Posojilnico jim je ustanovil ter jih
nahujskal, da se niti ne boje svojih upnikov.
Skoraj bi se moral svojega dolžnika bati.
Prej so se oni nas bali, sedaj jim strežemo
mi. Saj si videla- oni dan! Opomnil sem oni
dan — v resnici prav prijazno — Komarja
iz Zabukovja, ki mi ima dati nekaj desetakov,
zakaj ne hodi več v našo gostilno in
prodajalnico ...“

„Oh, koliko jih več ne pride!“ vzdihne
ona.

„In sem mu namignil, da ga iztožim. In
kaj je dejal? Vzrastel je, češ, da sem ga že
precej izžel, da neče biti več molzna krava,
ter je šel, v nekaj urah se vrnil in mi vrgel
denar na mizo:

„Na, tu imaš! Več nas ne
boš!“

In spraviti sem moral denar in vem,
da Komarja ne bo več k hiši in ž njim še
mnogo drugih. Obetajo se pa nam še slabši
časi. Ali nisi slišala zadnjič, kaj so govorili
na trgu pred hišo? Zadrugo snujejo!
Kmetje bodo sami prodajali svoje pridelke
in sami naročali potrebno blago. Potem je
odklenkalo meni in mnogim drugim.“

„Pa saj si vedno pravil, da s posojilnico
ne bo nič, in zadrugi se tudi smeješ!“

„Kaj pa hočem? Ali naj si še sam pomagam
kopati jamo? Ali naj sam hvalim to
in dajem poguma ljudem? Ne, tako bedast
nečem biti! Vsaj tiste, ki še zaupajo meni,
moram obdržati, da ne ostanemo popolnoma
sami. Tako bi morda še živeli kakor sedaj;
v prodajalnici dela Agata, gostilno opravlja
Dorka, v kuhinji se suče Albinka. Najina
nada, najin starejši sin, pa lahko hodi s
hlapci in delavci, da gre delo bolj od rok.
In ko odrastejo še drugi otroci, nam bo še
ložje, ker ne pojde nič denarja od hiše.
Otroci naj ostanejo doma!“

„Zmerom? Menda ne noriš! Kaj bodeš z
deklici? Ali čakaš, da ti zarjave kakor pipec
v blatu, katerega še otrok ne pobere? Možu
jih daj po vrsti! Lej, za Agato jih je že toliko
vprašalo, ubožica bi se tako rada možila, in
Dorka je tudi že imela dobre snubače. Toda ti
si trd kakor kamen. Ne omeče te solze otrok,
niti obeti snubačev. Kaj vendar misliš?“

„Govoriš kot ženska. Tvoje pameti zastonj
iščem. Povem ti, zakaj ne oddam nobene
proč, ako še sama nisi izpregledala.
Stvar je taka-le:
Naše premoženje in naš dom ostane navzlic
posojilnici in bodoči zadrugi tak kot
je sedaj, ako ostanemo vsi skupaj, ako bomo
vsi pridno delali in služili. Otroke potrebujemo
doma. Kakor hitro začno zapuščati dom,
kopneti bode začelo naše premoženje, naš
dom se bo zrušil. A tega jaz nečem doživeti.
Kadar pa mene ne bo več — ? Hu! Potem
naj se zgodi, kar se mora!“

„V resnici so važni vzroki, ki te silijo
ravnati tako, vendar mislim jaz, da sreča in
zadovoljnost lastnih otrok bi ti ne smela
biti zadnja stvar. Vsak kočar omoži svojo
hčer, le naši deklici naj se ozirajo za možem
kot solnčnica za solncem od jutra do večera,
da naposled odcveto in zvenejo, in ne bo
maral nihče zanje?“

„To ravno hočem! Odcveto naj, zvenejo
naj, da jih ne bo več mamilo tako veselje.

Ostane naj jim le veselje do premoženja, do
imenitnosti in časti. Premožna in veljavna
mora biti naša hiša, zato pa moramo denar
skrbno varovati, da veš!“

Razsrdil se je bil in zato se ga je bala.
Zakrila si je obraz in solze so se ji vlile.
On je pa godrnjal o ženski kratkovidnosti
in ženskih solzah, s katerimi bi se lahko
zalivalo vino, ako bi ne bilo dovolj vode,
katere so pa nestanovitne kakor rosa na
solncu.
In ko se ona ojunači, mu reče:

„Morda je za nas bolje tako, kakor hočeš
ti! Pa stori po svoji previdnosti! Odslovi pa
vendar Petičarja, ki se hodi ponujat Agati
in nadlegovat mene in tebe. Agata je vedno
bolj vanj zatelebana.“

„Naj hodi! Mar hodi zastonj? Mar pije
zastonj naše vino? O, dokler bo še kaj
takih bebcev v našem Kotu, se nam ne bo
še prehudo godilo. Kadar pride čas, ga že
odslovim. Za Agato, ki tako nerada sedi v
prodajalnici, pa preskrbim drugod dela, saj
se bo Zalika kmalu privadila prodajanja.“

„Kam misliš dati Agato?“

„Lej, poslušaj me, kaj sem si izmislil!
Železnica ne sme tako voziti mimo nas, da
ne bi dajala kaj dobička. Na kolodvoru je
precej prometa, tam bi se še marsikaj ujelo.
Dva sta si že napravila tam gostilne, pa
mislim, da se bo še jedna lahko, namreč —
moja. Tone Glupec je postavil hišo preveč
na desno, Martin Plaveč preveč na levo: jaz
jo pa postavim sredi med njima, ravno nasproti
izhodu s kolodvora, da lahko vsak
tujec najde v našo vežo.“
Ona potolažena tleskne z rokama in
vzklikne:

„Saj bo res prav tako!“

„Agato damo tje gori, ker je prodajalnica
ne veseli. Naj se nosi s kuhalnico, kolikor
ji drago! In če bodo prihajali tudi trapasti
mladeniči, ki takoj obnore, ako ujamejo
kak prijazen pogled, tudi prav, saj ti ljudje
ne vedo, kaj je denar in nikdar ne preračunijo
koliko jih velja zahajanje v gostilno.
Ej, gostilna je dobra stvar za zaslužek, ti
rečem. Ta nas bo rešila. Saj vidiš, da hočejo
ljudje čim dalje bolj pijače, in naši ljudje
imajo rajši gostilne kakor cerkve. Bedak bi
bil, ako bi zamudil tako priliko. No, pa kaj
pravim: mislim, da Agati ne bo dolg čas na
kolodvoru, prihajali bodo znanci, a tudi tujci
se nas ne bodo mogli ogibati. Oh, tega Petičarja,
ki je Agati zmešal glavo in še vedno
misli na ženitev, o tega ozdravim, tega ohladim
gotovo, in potem mislim da se ohladi
tudi Agata.“

„Stori, kar hočeš, kakor se ti zdi najbolje!
Ako misliš, da je denar vse, delaj
tako, toda glej, da te vsled same pameti ne
ulovi nespamet. Pomisli na svojo mladost in
mojo.“
Pustila je samega.

„Le pojdi! Ženske mi na starost ne bodo
gospodarile. Agato in Dorko pa tudi prešerno
veselje mine. Doma morajo ostati na
straži, da nam ne izgine ono, kar smo si
pridobili v toliko letih. Ako pa dekleta ne
bodo hotela slušati, no, potem tudi vem, kaj
mi je storiti: kopali smo zlato, dokler smo
mogli, sedaj bodo zadosti drobtine, katere
bomo pobirali povsod; da bi le teh nikdar
ne zmanjkalo! Slava Bogu, da mnogim ljudem
tako počasi padajo luskine z očij, da se še
ne zavedajo in ne zavedo lastne koristi.“

V nekaj tednih je bila zemlja pred kolodvorom
Štempiharjeva, seveda za lepe denarce.
Zadovoljen si je mel Štempihar roke.

„Haha! Znati se mora! Tako pod roko
se marsikaj dobi ceneje. Ako tičarju nobena
tica več ne prileti v tičnico, nastavi limanico
drugam. O, posojilnica in kar še snujete,
me ne pokonča! Nimam še črva v
glavi, da bi si ne znal več pomagati!“

Glupec in Plaveč sta se jezila, ko sta
bila zvedela, da se je ukeril med njima Štempihar.

„Oh, zelena nevoščljivost! Celo sem ga
je privlekla, da prestreže drugim grižljaj
kruha!“ bentil ga je Glupec.
Plaveč je godrnjal:

„Ta Štempihar misli, da mora povsod on
smetano posneti in na vsaki juhi cinke poloviti.
Ako je nevoščljivost količkaj pregrešna,
gotovo ni brez greha Štempihar!“

Štempihar se pa ni zmenil za jezo teh dveh,
kakor se nekdaj ni za Bliskovo in Krajčkovo.
Vozil je kamen in les ter zidal hišo.
Agata je težko čakala trenutka, ko bo
hiša zgrajena in se umakne starišem, ki nimajo
zmisla za njeno ljubkovanje. Petičarja,
ki je bil s svojo ljubeznijo nadležen, prosila
je, naj počaka, da se stariši premislijo.
Oče je bil že sit Petičarjevih sanjarij in
njegove nadležnosti. Ko je Petičar nekoč pri
kozarcu vina vprašal Štempiharja, kdaj bo
poroka, dejal je Štempihar:

„Poroka? Res ne vem! Agata se ne bo
možila.“

„O, da, da! ata! Agata komaj čaka vašega
dovoljenja.“

„Tako? Tega nisem vedel, pa mi še ne
pove! O, ti dekle, ti!“

„Denar imam. Ne bo ji težko pri meni!“

„Jaz pa nimam denarja! No, no, če je
pa tako, da imaš denar, jo pa vzemi, naj bo!
Kaka dva tisočaka mi lahko daš. Ravno sedaj
zelo potrebujem, ko zidam.“

„O, rad vam posodim!“

„O, kaj posodiš? Daj mi! Jaz tebi Agato
in ti meni denar!“
Petičar se je čudil.

„O, zakaj pa ne? Samo recite, koliko
bo dote!“

„Dote? Nič! Ali nimaš dovolj Agate?
Glej, kolika izguba bo zame! Kdo mi bo
odslej delal?“

„Prodali je menda ne bodete?“

„Kaj, prodal! Ali nimaš dovolj, da dobiš
dekle? Za denarje hudo na svetu, in gledati
se mora, kje se dobi. Dva tisoč mi daj in
vzemi Agato!“

„To bi se reklo kupiti ženo.“
Petičarjeva ljubezen se je izkadila.

„Poiščite si drugega norca, morda ga
dobite. Žene si ne kupim, rajši nimam nič!
Vi imejte Agato, jaz pa denar! Plačam. Koliko
sem dolžan?“

„Pa si takoj hud. Ko te mine nevolja, pa
še pridi, da se kaj pomenimo pri kozarcu.“

Petičar jo je brž odkuril. Niti ozrl se ni
v prodajalnico, kjer je Agata stala pri oknu
in ga čakala. Otrla si je solze v tolažbo, da
pride pozneje.
Zvečer pri večerji pa pravi oče:

„Petičar te je snubil, Agata. — Pa sem
dejal, dva tisoč mi daj in jo vzemi! Pa ni
bilo zanj. Kar pobral se je od todi.“

Agata zajoka milo, kakor otrok ob materini
smrti, in zbeži iz hiše, Dorka in Albinka
sta se jezili. Vsem je prešel tek, da so se
razkropili od mize.
Štempihar se je pa veselil in s slastjo
večerjal, ker je ženina tako umno odgnal
od hiše.

Za sv. Urha semenj je bila hiša pred
kolodvorom dodelana: S Štempiharjevine so
vozili orodje, posodo, vino. Agata je pobrala
vse, kar je bilo njenega, ter dala prenesti na
kolodvor. Komaj je čakala trenutka, ko pojde
s Štempiharjevine.
S Petičarjem ni imela nobenega znanja
več, ker ga ni bilo blizu. Tudi na pisma ni
odgovarjal, ampak godrnjal je:

„Če misli Štempihar, da mu bo kdo še
denar štel za hčere, le naj jih ima in čaka!
Jaz si bom že poiskal boljšo doto.“
Agata se je tolažila:

„O, ne bom čakala starosti v samskem
stanu. Omožim se tako ali tako. Stara tetka
ne bom.“

Na Veliki Šmaren je bila otvorjena gostilna
na kolodvoru. Ustavljali so se tuji
sejmarji in pa domači privrženci so prihajali
obiskat Štempiharja.

„Tako ni, kakor je bilo včasih, pa vendar
pojde“, dejal je Štempihar, ko je zvečer prešteval
denar.

Agata je bila spretnejša natakarica kakor
prodajalka.

IX.

Po ustanovitvi posojilnice so ljudje v
našem kotu kmalu spoznali silno moč druženja
in ljudske vzajemnosti. Odpirale so se
jim oči, in kmalu so razločevali prijatelje
od neprijateljev. Kmet, ta sebični kmet, ki
prej ni nič maral, ako sosed pogine, da se
le njemu godi bolje, ki ni zaupal nikomur
razven tistemu, kogar se je bal in mu je
moral zaupati, spoznaval je vedno bolj, da
je drug drugemu potreben, da ne sme vsakateri
delati le zase, ampak tudi za druge;
možje so se zavedali, da so poštenjaki, četudi
so revni; kmetje, revni in trdni, so se
zbirali v tesne, nepremagljive vrste, da združeni
zdrobe okove, ki so jih ovirali na poti
do zmage. Sedaj jim je bilo pač jasno, da
pade drug za drugim, ako niso združeni, da
se le združeni ohranijo. Združilo jih ni sovraštvo,
združila jih je sila.
Ko človek vidi uspehe pri svojem podjetju,
rode se mu v glavi novi načrti, kako
bi si to podjetje izboljšal, kako bi si še lože
pomagal. Naši ljudje, ki so šele sedaj prav
spoznali korist in moč posojilnice, silo ljudskega
združevanja, dovzetni so bili že bolj
za druge ideje, katere so Koren in prijatelji
vrgli med nje. Uspehi posojilnice so jim dajali
pogum, pomen in namen zadružne zveze
tolmačili so jim Koren in drugi, da se je
naposled ljudem vendar zjasnilo, kaj je kmetijska
zadruga za prebivalce vsega kota.

Ustanovni shod kmetijske zadruge je bil
prav sijajen. Množica kmetov je pridrla iz
vsega kota, da naznani svoj pristop k zadrugi.
Ker se je že poprej po vaseh vsestransko
pojasnjevalo o zadrugi, razumeli so
kmetje lahko temeljna načela zadruge, o kateri
jim je govoril govornik. Navdušeni so pritrjali
zadružni ideji in podpisovali pristopnice.

„Bodite trdni kakor je skalovje naših
gora, nepremakljivi, kakor so gore same!
Vaše poštenje naj sveti kakor solnčna luč
nad vami! Bodite pridni kakor vaše bučele
in previdni kakor izkušeni starci! Tako oboroženi
dosežete ono, po čemer toli hrepenite
in česar bodete vredni: gospodarske
samostalnosti in gmotne trdnosti! Božji blagoslov
naj spremlja vaša dejanja, katera naj
vodijo vselej najčistejši nameni; pomoč zatirancem
po krščanski ljubezni in pravičnosti!“

S temi besedami je končal govornik ter
izzval viharno odobravanje kmetov, katerim
so razigravala srca vesele nade, da tudi njim
morda kdaj pride doba boljša od sedanje, ko
bodo imeli za svoj obili trud tudi kaj spraviti.
Zadovoljni so se razhajali kmetje, raznašajoč
blagodejne upe po vaseh in seliščih,
do zadnje hiše ...

Na Štempiharjevini kajpada niso bili veseli
teh pojavov ljudskega združevanja, zakaj
čutili so, da čim bolj se ljudstvo združuje,
tem bolj bodo osamljeni oni, kateri žive od
ljudstva. Taka osamljenost pa Štempiharju
nikakor ni bila všeč, ker je vedel, da pomeni
propad njegove slave in veličine.
S trudom je bil napeljal Štempihar do
sebe studenec dohodkov, po katerem je pritekal
v njegov žep denar vsega kota ter
množil njegovo moč in veljavo. Toda sedaj
so vsi ti studenci presihali. V duhu je videl
dobo, ko ne bo on nič več, kakor so njegovi
kmetiški sosedje. Tega pa ponosni
Štempihar ne bi mogel prenašati, temu se je
upirala vsa njegova narava. Da bi on ne bil
več kot so drugi? Sramotno!

Štempihar je jezno pihal tisti dan, ko se
je ustanavljala zadruga. Vpil je nad hlapci,
ko mu je kateri prišel pred oči, ošteval dekle,
otroke, ženo, — jezil se je na ves svet.

Ves kot je plesal dotlej po njegovi želji,
sukal se po njegovi volji, in na! sedaj se godi
vse brez njega in suče morda hote ali nehote
celo proti njemu.
Sukati se je pa začelo tudi doma, v domači
hiši drugače in celo proti njegovi volji.
Tista njegova misel, naj bi ostale hčere
lepo doma, da se premoženje ne uniči, ni se
hotela uresničiti. Ženske niso imele tiste pameti
kakor on. Imel ni miru ne po dnevu,
ne po noči. Po dnevu se je prepiral z ženo
in hčerami, po noči je bil brez spanja ter
nevoščljivo opazoval ženo, ki je sladko spala;
oglašala se mu je čestokrat vest in mu vzbujala
spomine na dneve davno minule ter mu
je predočevala njegova dela. Zdelo se mu je,
da mu preti duh rajnega soseda Kadunjca
ter ga kliče na maščevanje za njegovo postopanje.
Spominjal se je bednega Samotarja.
Mučili so ga duhovi ubožanih rodbin in mu
kričali, napovedovali osveto.
Nihče ne bi bil mogel zavidati sicer bogatega
Štempiharja, kdor bi bil poznal njegove
duševne boje in muke.
Gostilna na kolodvoru nikakor ni hotela
stalno cvesti tako, kakor se je nadejal, pač
pa je vscvetla hčerka Agata, kakor razcvete
pozna jesenska vrtnica, katero goji
skrbni vrtnar posebno dobro in ljubeznivo,
ker ga spominja prijetne pomladi. Dela Agata
ni imela. Stara dekla je opravila vse, kar je
bilo treba. In tako je bilo Agati dolg čas.
Med redkimi gosti ni bilo nikogar, ki bi se
bil posebno zanimal za njo. Tudi Petičar ni
imel veselja, da bi še kdaj ljubeznivo občeval
ž njo. Agata si je pa želela družbe,
ker ni prijetno, če je človek sam.
In našla jo je.

Na kolodvoru sosedje gostilničarji niso
imeli baš mnogo dela. Prazno je bilo povsod.
Sosedje so se dolgočasili, postopali okrog
hiš, postajali na pragih in premišljevali marsikaj,
zlasti kako bi bilo lahko, ako bi tega
in onega ne bilo.
Kadar je pa človeku dolg čas, domisli si
marsičesa.
Glupčev sin in Štempiharjeva hči, ki sta
se večkrat gledala s praga na prag, z okna
v okno, mislila sta si: Zakaj bi se tudi midva
sovražila, ker se sovražijo najini stariši. Zelena
nevoščljivost je velik greh, veliko zlo,
ki greni ljudem življenje na svetu in jih
zori za pekel.
V njunih srcih je ginilo sovraštvo. Agata
ni bila več ne voljna na Glupčeve goste, in
Glupec ji je tudi privoščil, ako se je kdo
ustavil pri Agati.
Ko je polagoma izginilo sovraštvo in
minula nevoščljivost, izcimila se je v mladih
srcih ljubezen. Tem večkrat sta postajala na
pragih, tem goto veje sta si voščila z oken:
dobro jutro, lahko noč!

Stara dekla je norce brila iz Agate in se
ji je smejala, toda vino, katero ji je Agata
pridno nalivala, izpreobrnilo je deklo ter jo
oslepilo, da ni videla nič, niti slišala nič.
Tako sta se Tone Glupec in Agata bližala.
Jeseni je bil pripeljal Štempihar mošta.
Ves dan so pretakali in pokušali. Pozno
zvečer se je Štempihar odpeljal v Središče.
Dekla se ga je bila precej navlekla, in
Agata jo je takoj spodila spat. Tudi sama
se je napravila. Predno zapre hišo, gre pogledat
kakor po navadi na prag, ali spe tudi
sosedje.

Svetla jesenska noč je bila. Polna luna
je obsevala Glupčevino, in tako je opazila
Agata nekoga na hišnem pragu. Srce ji zadrgeta.
Novo vino je že prej grelo mlado
srce, a ta trenutek ji je dal poguma, da je
storila, kar bi bila že davno rada, česar si
pa doslej ni upala.
Stori nekaj korakov pred hišo in zakliče
polglasno:

„Tone! Tone! Kako si trd! Toliko časa
sem že tu, pa te še ni bilo k nam! Saj sva
si bila prijatelja, ko sva hodila v šolo! Ali
si že pozabil? Pridi nocoj k nam pokusit
mošt!“

„Ali smem?“ vpraša Glupčev sin osuplo
in naglo prikoraka k njej.
„Že izdavna bi te bil rad obiskal, toda
nisem si upal, saj vidiš, da se očeta ne vidita
lahko.“

„E, kaj očeta! Vidiva se pa midva toliko
lože! Ali ne? Pridi gotovo!“

„Takoj! Takoj!“

Razideta se naglo. Glupčeva hiša je bila
kmalu v temi, in mlada tekmeca soseda sta
se prvič prijateljsko sešla v Štempiharjevi
hiši. Agati je igralo srce kakor že davno
ne, in tudi Glupcu je bilo prav! Zdela sta
se tako domača drug drugemu, kakor bi
bila skupaj vsak dan. Čas je bežal naglo in
brž je poteklo par ur, predno sta se razšla.
Agati ni dalo spati. Sto in stokrat si je
ponovila:

„Našla sva se!“ V duhu mu je
obetala večno zvestobo.

Od tedaj si je po dnevu pridno pletla in
krojila perilo, zvečer, katerega je vselej
težko pričakovala, se je pa pomenkovala s
Tonetom. Domišljija jima je slikala zlate
gradove.
Štempihar je kmalu zvedel o razmerju
na kolodvoru. Jezil se je kajpada, ali storil
ni ničesar.

„Le nori, da te mine!“ godrnjal je. „Imela
ga ne boš, kakor Petičarja nisi. O, vaju že
ohladim in razpodim o pravem času.“
In še prav mu je bilo.

„Naj hodi k nam Glupec, saj ne prihaja
zastonj! Pri nas pije, doma pa zanemarja goste.
O, bedak! Kaj bi bilo res, če bi nespametnih
ljudij ne bilo na svetu! Ne dalo bi se več
živeti!“

Glupčev Tone in Agata sta si bila pa
vse drugače zmislila, in sicer tako-le:
Tone in Agata se vzameta. Tone dobi od
očeta hišo, in Agati tudi gotovo da oče hišo
in še denarja po vrhu za doto. Potlej se bo
že živelo! Dve gostilni pa samo jedna mošnja!
Ali more biti še boljše? Agata, ki je
imela precej očetovih lastnostij, veselila se
je že tedaj denarja, ki se bo stekal v njen
in možev žep.
Toda teh načrtov ni odobril Štempihar.
Tako-le je dejal:

„Kaj? Svoje žulje naj razmečem okrog
za prazni nič? — Ali sem zato zgradil hišo
na kolodvoru, da bo sedaj Glupec v njej
gospodaril? Haha! Z Glupcem naj stopim v
sorodstvo, da se bom moral vse žive dni
sramovati pred pametnimi ljudmi in pred
seboj? Ali nisem več Štempihar? Hahaha!
Res ni več onih dnij, kakor so bili nekdaj,
ko še ni bilo posojilnice niti zadruge, ali
vendar sem še Štempihar, mogočen, ponosen
in trden, da se ne menim z vsakomer!“

Trden je bil Štempihar, še bolj pa trd ...
mož neizprosen, kadar bi bilo treba odvezati
mošnjiček.
Advent se je nagibal h koncu in bližal
se je predpust, težko pričakovani čas vsem
zakona željnim ljudem.

„Ta predpust se bova vzela!“ skleneta
Glupec in Agata.

Zelo sta morala premišljati, kako bi spravila
vso stvar v tir. Agata jokaje razkrije
svoji materi svojo željo in trdno voljo, da
vzame soseda Toneta za moža, zagrozi se ji,
da si naredi kaj hudega, ako ji ne dovolijo.
Mati jo je svarila, toda Agata je bila še bolj
trdna. Z grožnjami, prošnjami in jokom jo
Agata naposled omeči, da ji je obljubila prositi
očetovega dovoljenja.
Ko sta bila nekoč Štempiharjeva dva
sama in je mati poznala, da je oče posebno
dobre volje, ojunači se ona in reče:

„Veš, oče, Agato bo treba vendar-le dati
možu! Mora biti že volja božja, ker tako
sili v zakonski stan. Zakaj bi pa ne? Saj
sva se tudi midva vzela; zakaj bi hčeri branila,
ako hoče priti do poštene sreče? Kdo
ve, kaj jo še čaka? Toliko sijih že odgnal,
mislil si, da Agata ne bo več hrepenela po
zakonu. Daj jo!“

„Haha! Ženske spletke! Naj hrepeni in
koprni! Kaj je za to?“

„Lahko ji ukažeš to in ono, a da bi se
ne možila — tega ji prepovedati ne moreš!
Ona ljubi — jokaje mi je povedala vse —
ona ljubi Glupčevega Toneta! Usmili se je
in daj jo, ako ne, gotovo obupa! Govorila je,
da se rajši konča, kakor bi še dalj časa bila
tako. Ne bodi trd, pusti ji vendar voljo, saj
ni napačna!“
On se je raztogotil. Vsa kri mu je silila
v obraz.

„Nikdar! Ako nimaš pameti ti, imam jo
jaz. Le dajaj potuho Agati, ali to ti rečem,
pomnili me bodeta. Nikdar ne bo Glupec
moj zet! Sramote bi se moral udreti, ako bi

bil Glupec moj sorodnik! Glupec naš sorodnik?
Haha! S takim sorodstvom naj bi
se ponašal? Še nocoj bo vsega konec! Zvečer
grem na kolodvor, izbijem Agati vso neumnost,
Glupca pa že naučim kozjih molitvic
— ustrelim ga, če ne bo drugače! Sramote
mi ne bo delal, in motil moje hčere.
Sedaj je pa konec vsega besedičenja!“

Razburjen odide po opravkih.
Žena je spoznala, da je moževa volja nepremagljiva.
Odpravi se in gre na kolodvor
h hčeri. Pove ji vse. Solzna jo prosi, naj
pusti Glupca, ter ji obljubi vse, kar premore,
ves denar, ki si ga je prihranila v dolgih
letih skrivaj, samo Glupca naj pusti. Povedala
ji je, kako se je oče zagrozil Glupcu.
Agata se pa ni dala prepričati in preprositi,
ampak je trdila, da Tone bo njen
mož ali pa nihče. Mati je spoznala, koliko
trdne volje se skriva v hčeri, in zato se je
bala prihodnjosti.
Svarila jo je še pred odhodom.
Zvečer, predno je oče prišel na kolodvor,
pokliče Agata Toneta v hišo.
Tone pride in najde dekle vso objokano.

„Moj Tone! Moj Tone!“ je zaihtela.

„Kaj ti je vendar? Kaj se je zgodilo?
Zakaj jočeš?“

„Oh, Tone, poslušaj me! Pa prej sediva!“

Potegne ga na klop, da sedeta. Ko se izjoka
in umiri, začne pripovedovati, kaj se je zgodilo.
Tone je strmel, poslušal in jo tolažil.

„Ha, ako se nama proti vi vse, moja boš!
Za bogastvo in čast tvojega očeta ne maram,
toda tebe hočem, in ti boš moja žena.“

„Da, tvoja!“ odgovori in se ga strastno
oklene. A kmalu dostavi: „Nocoj se ne
bližaj hiši! Stražili te bodo in v naglici se
zgodi lahko nesreča. Moj oče je brezobziren.
Lahko smo vsi nesrečni.“

„Zaradi tebe me ne bo nocoj k vam.
Bodi mirna! A tvoj oče bo še rad obedoval

z nami! Nečem te žaliti, ali povem ti: napuh
tvojega očeta je velik, ošabnost neizmerna,
pa vse mine, vse! Sekira, ki ga podere ž
njegove višine, je usajena. Dan na dan padajo
udarci na trdno deblo, ki ne bo moglo
dolgo prenašati smrtnih udarcev. Zruši se
in potem ne bo nič višji, nič boljši, kakor
smo mi!“

„Moj oče je slep! — On vidi le sebe!“
zaječi Agata.

Prisezaje si večno zvestobo se razideta.
Tistega večera je Štempihar besnel. Pretepal
je hčer, suval ženo in zmerjal deklo.
Tako je hotel ohladiti hčerino ljubezen.
Navzlic prestanim udarcem se je Agata
tistega večera srčno posmehovala očetu in
hlapcem, ki so stražili hišo, kakor bi pričakovali
razbojnikov.
Sram je bilo drugi dan Štempiharja pred
ženo, hčerjo, hlapci, sram samega sebe.

„Ne, stražil ne bom nikdar več!“ dejal
je sam sebi.

Od tedaj je minul predpust, in krasna
pomlad je kraljevala v našem kotu.
Mir je vladal na okrog, vsakdanji mir.
Kmetje so se zbirali v zadrugi, za svoje nasprotnike
se niso menili —, pač pa se jih
ogibali povsod. Sedaj so videli, kako močni
so, — ko so združeni. Vsi napadi nasprotnikov
jih niso mogli razdružiti niti jim škodovati,
razbili so se ob ljudski značajnosti.
Štempihar se je bil nekako že privadil
prazne pivnice in prodajalnice. Kajpada ga
to nikakor ni navdajalo z veseljem. Toda,
kaj je mogel? Molče je prenašal težave in
dozdevne krivice, ki mu jih je provzročala
zadruga. Vesel je pa bil, da je ukrotil svojo
hišo. Nič več ni zvedel ničesar o Agati in
Glupcu in svest si je bil, da je Agata ozdravljena
za vselej. In pri tej zavesti ga je vselej
navdajalo veselje. Mislil je: Vsi moji otroci
bodo doma delali pridno in varovali imetje.
Razkopati ne bo treba ničesar. Agata bo še
vrlo gospodinjila ...

Agata je pa mislila čisto drugače.
„Proč,
le proč od hiše!“ V tem zmislu je tudi delala.
Izprevidela je, da doma ne bo dobila
podpore za svoje načrte. Ohladila se je v
njej ljubezen do starišev, bratov, doma; na
Štempiharjevino ni zahajala več. Molče je
opravljala delo, kadar pa posebnega ni bilo,
delala je zase, zakaj v njej je dozorel trdni
sklep, da pojde od hiše, da se s Tonetom
vzameta, naj je starišem prav ali ne prav.
Dejala si je:

„Stara sem že štiriindvajset let, lahko naredim,
kar hočem; nihče me ne more ovirati.“
Tone je bil preprosil očeta, da je bil ta
zadovoljen, naj vzame Štempiharjevo Agato,
čeprav praznih rok. Ker je bila v gostilni
zelo spretna, nadejal se je, da povzdigne
Glupčevo krčmo.

„Ako nam ne prinese denarja, upam, da
prinese srečo.“

Tako sta se pripravljala Tone in Agata
v dosego svojih ciljev. In dostikrat je bil
Tone pri Agati. Zmenila sta se, da nekega
dne pobere Agata svoje reči in se odpelje
v Ljubljano, kjer se poročita in potem prideta
domov.
Prijatelji Štempiharjevi in njegovi dobri
svetovalci so mu pač pripovedovali, da se
na kolodvoru nekaj plete, to so spoznali na
različnih znamenjih, ter mu svetovali, naj
vzame deklica domov. Modrejši so mu celo
rekli:

„Nespameten si, ker pustiš deklica samega
v gostilni. Mlad svet, zapeljiv svet,
lahko se kaj naključi! Vzemi jo domov!“
Štempihar, ki je mislil, da je pozobal
modrost vsega sveta, ni si dal dopovedati.
Smejal se jim je, rekoč:

„Mislite, če vi ne znate brzdati svojih
otrok, da jih tudi jaz ne znam?“

In ni dal do sebe, ker ni verjel.
Neke nedelje zjutraj je pa bil silno razburjen.
Loputal je z vrati in pihal okoli
sebe, da so se domači kar čudili, ker niso
vedeli, zakaj je tak.
In kako bi ne bil!
Dekla s kolodvora ga je po prvi maši
potegnila v gostilni za vrata ter mu povedala:

„Ata! Jej, jej jej, kaj vam moram povedati!
Agata gre proč. Vso obleko je že spravila
v zaboje. Drevi nas zapusti. Jaz nisem
mogla molčati; storite pa, kar hočete!“

„Kam pojde? — S kom?“

„Ne vem, kam je odpravljena, vem pa,
da jo Glupec izpeljuje. Za njim pojde!“

„Za Glupcem? — Za Boga! Tolike sramote!“

„O, zakaj nisem tega že prej povedala!“
zajavka dekla. „Ker nisem smela povedati
doslej, povem sedaj. Večer na večer je bil
pri nas, celo takrat, ko ste stražili!“

„Hu! Pa ti mi tega nisi povedala prej?
O, da, poznam te! Dušo boš prodala za vino
in denar! Hudoba!“

„Ata! Odpustite mi, saj me poznate!“

„O, le pojdi! Mislil sem, da vas poznam,
toda ... Kmalu bom tam! Agati ne črhni
o tem!“

Ko so dohajali ljudje k drugi maši, drvil
je Štempihar kobilo na kolodvor, da so se
ljudje kar čudili in spogledovali.

„Menda hoče še danes kobilo pokončati!
Ali besni?“

„Kje je? Kje je ona?“

S temi besedami plane Štempihar v hišo.
Dekla mu pokaže po stopnicah naravnost v
sobo. Agata je imela vse razloženo in zaboje
pripravljene. Očeta ni pričakovala.
Agata ostrmi, da ji pade vse iz rok.
Ostrmi pa tudi Štempihar, zagledavši, kako
vestno se pripravlja hčerka za odhod.

„Hahaha! To so moja hčerka? Odpravljajo
se z doma? Doma pa ne povedo ničesar?
Lepa hčerka! Glej, glej! Srajce, rjuhe,
odeja, vse potrebne reči v beraškem zakonu.
Zaboji so že pripravljeni in morda tudi kaj
denarja. Prazna menda nisi mislila iti.“

„Oče moj!“

„Hahaha! Da, tvoj oče, tvoj gospod! Zato
ti ukazujem: Poberi se izpod moje strehe!
Proč od mene, malo vredni otrok! Ha! Tu
so ključi! — Sem ž njimi! — Tu imaš uro,
denar!“

Iz žepa ji potegne denarnico in iz nedrij
odtrga uro.
Hčerka je pa bledela kakor strop nad
njima. Kot kip je stala sredi sobe, da jo
oropa oče vsega, kar ima na sebi.

„Poberi se, nesramnica! Jaz te nečem poznati!“

Pahne jo iz sobe.
Agata milo zaihti in odide iz hiše potrta,
uničena ... Nameri korake h Glupcu,
toda ne! ne! velelo ji je nekaj. Kaj bo ž
njo? Krene mirno naprej. Kam? Pregnana
od očeta! Sto misli se ji je podilo po glavi.
Kri ji je zalivala srce ... Strašna zapuščenost
ji je silila pred oči ... Ali je vredno
dalje živeti? ...
Tako je tavala s temnimi mislimi po samotni
poti.
Sedaj zagleda v daljavi pred seboj ponosno
poslopje: Stoklasovino.
Vzdrami se in ojunači:

„O, tjekaj grem! K ujcu grem! Poprosim
ga zavetja za jedno noč, dve ... Gotovo se
me usmilijo, čeprav nas ne morejo ljubiti,
ker jih sovražijo naš oče ...“
Spehana in objokana prisopiha k svojemu
ujcu na Stoklasovino.

„Ujček moj! Ujček moj! Usmilite se me!“
S temi besedami plane Stoklasu za vrat.

„Agata! Ti tukaj? Kaj ti je?“ začudi se
ujec.

„Pregnana sem! Oče me je spodil!“
Stoklas je obstal.

„Ali me sprejmete?“

„Ti dvomiš, Agata? Ostani tu! Prostora
bo dovolj zate v hiši in pri mizi! Govori
vendar! Povej, kaj se je zgodilo!“

Agata je pripovedovala, Stoklas je pa
mrmral o trdosrčnosti in napuhu Štempiharjevem.

„O, drage volje te sprejmeva jaz in žena.
Kar je naše, je tudi tvoje, dokler se kaj ne
prekrene, saj tako itak dolgo ne bo.“

Tako je Agata našla trdno zavetje.
Bliskoma se je raznesla ta novica po kotu.

X.

Četudi je Agato izgnal Štempihar sam,
vendar ga je jako mučila misel, da mu je
šla hči od hiše. Ko se je vračal s kolodvora
domov, tedaj mu je ta misel ne samo pregnala
jezo do otroka, ampak ga navdala tudi
s skrbjo:

„Kako pa sedaj?“

Najprej je sklenil
poslati Dorko v gostilno na Agatino mesto.
Štempihar ni bil mož, ki bi se bil strašil
vsake neugodnosti ali zapreke. Toda poslednji
dogodki so nanj udarjali mah na
mah, in pod takimi udarci se razdrobi tudi
trda skala.
Prvikrat v življenju mu je odločno rekla
zavest:

„Nisi prav ravnal.“ A z druge strani
se mu je oglašala: „E — jaz sem gospodar,
ona me je hotela goljufati, okrasti — moj
otrok — mene — očeta!“

Zares hud notranji boj je vihral v Štempiharjevih
prsih, ko se je peljal proti domu.
Doma se je pa grozno jezil nad vsem, kar
mu je prišlo naproti: nad živalmi, nad posli,
nad otroki. Posebno je vršalo med njim in
med ženo.

„Ti si ji dajala potuho, zato je taka.“

„Ti pa hočeš vse otroke ugonobiti, ker
nimaš ž njimi nobenega usmiljenja.“

„Vso hišo mi hočete razdejati, še blago
mi hočete odnesti.“

„Vsak oče da vendar kaj svojim otrokom,
da gredo iz hiše pošteno in se kam pripravijo,
samo ti hočeš drugače. Kaj govore
ljudje, ker je pri nas tako! Oh, kar domov
bi šla ..., kar vsi pojdemo od hiše, če boš
tak.“

To je bilo Štempiharju preveč. Rekel ni
nič, ampak zaloputnil vrata zgornje sobe,
kjer sta bila z ženo, in šel v klet. Hotel je
biti sam, pa tudi ohladiti si v vinu jezo in
žalost, ker sta ga pekli.
Proti večeru je Štempihar že zvedel, kam
jo je bila mahnila Agata, in kaj vse ljudje
govore. To je bilo novo netivo za njegov
notranji ogenj. Zdelo se mu je v divji domišljiji,
da se mu podira hiša in da se hoče
nanj zrušiti in ga pokopati. Glava ga je bolela,
notri ga je dušilo: „

„Ven, ven!“ ga je
gnalo, in šel je ven kakor iz navade proti
kolodvoru, ko se je bila storila že tema.
Nekoliko časa je hodil tako, ogibaje se
ljudij; naposled jo je zavil malo v stran.

Srednje visok grm je rastel, in okrog njega
je bila mehka travica. Štempiharja je vabilo
semkaj, da bi malo legel in počil. Nekam
zadovoljen se je stegnil poleg grma, da ga
ne bi nihče mogel opaziti, in je uprl vročo
glavo ob roko. Utrujenost, zaužito vino, hladni
zrak — vse to je pokazalo kmalu svojo
moč s tem, da ga je zazibalo v spanec, a
ob jednem mu napravljalo hude sanje.
Čez polnoči je že bilo, ko so pri Štempiharjevih
še vedno bdeli.

„Kje so ata? Kje so
ata?“

Tako se je glasilo po hiši sem in tje,
ker niso nikjer mogli najti gospodarja. Poslali
so bili tudi na kolodvor pogledat za
njim, a ni ga bilo. Šele proti jutru ga je našel
hlapec, a spravil ga je le z veliko težavo
domov. Mož je komaj šel, opiraje se na
hlapca, a kar je govoril, je bilo zmešano.
S strahom so pričakovali domači poročila
o očetu. Ko je prišel domov oprt na
hlapca, opazili so na njem močno izpremembo.
Srpo jih je gledal in se po njih
oziral, kakor bi se jih bal.

„Kaj mi hočete?
Pustite me, saj vas tudi jaz pustim! Naj le
gre Agata, naj le gre, nič ne branim!“

„Oh, očetu je slabo“, zakliče Albinka vsa
v solzah, in hipoma se je razlegnil obupni
ženski jok po veži. Sin je pa poleg stal in
ni vedel, ali bi se tudi sam jokal ali kaj
svetoval, ali kaj pomagal. Mati je odločila,
da mora oče v posteljo, in to je bilo res
najbolj potrebno, zakaj moža je treslo po
vseh udih, in bil je smrtno bled. Z združenimi
močmi so ga spravili v posteljo; vedel
se je, kakor bi ne imel nobene volje.
Štempiharica je bila dovolj izkušena, da
je kmalu izprevidela, kako je ž njenim možem.
Spoznala je, da je bolan, morda celo
nevarno, in zato je poslala opoldne po zdravnika
v bližnji trg. Ko je ta za nekaj ur
prišel, ogledal si težko sopečega bolnika in
pozvedel o prebiti noči, bila mu je bolezen
jasna, in napovedal je pljučnico, za katero
treba največje skrbi, ker je ta sicer glavna,
a ne jedina njegova bolezen.

Pri Štempiharjevih je bilo sedaj žalostno
življenje. Nikomur se ni ljubilo delati, ljudje
so maloštevilno pa tiho prihajali v prodajalnico
in odhajali, v gostilno pa itak med
tednom niso zahajali. Nekateri so privoščili
Štempiharju bolezen, nekateri so ga pomilovali.
Bolezen je bila res huda. Vročina je
nekaj dnij rastla, in bolniku se je mešalo.
Govoril je vse vprek, včasih je podil domače
od sebe, včasih jih klical nazaj, včasih
je molil, včasih klel. Ko se je pa vrnila
zavest, bil je oslabljen, da se mu je malo
poljubilo govoriti. Četrti dan bolezni so prišli
z Bogom, tako je želel bolnik in tudi zdravnik
je rekel, da je prav. Zopet je šla govorica
po okolici, a ljudje so ga že mileje sodili
in mu niso želeli smrti. Še tisto popoldne so
prišli vsi otroci k njemu in tudi Agata je
prišla, ker so jo poklicali k bolnemu očetu.
Bolnik je je bil vesel in ji podal roko, hči
pa ga je s solzami prosila odpuščanja.

„O, ata, saj vas bom slušala, saj ne maram
iti nikamor, da le ne umrjete!“

Zares je bila misel na smrt temeljito izpremenila
položaj pri Štempiharjevih, ne
samo pri otrocih, ampak tudi pri očetu
samem. Hitro sicer ni šlo pri možu trdega
mišljenja, in gospod župnik si je dolgo prizadeval,
pripraviti ga, da je naredil oporoko,
a naredil jo je le in določil deleže hčeram,
ako se omože in odidejo iz doma.
Ko je bilo to v redu, je rekel pozneje
bolnik ženi:

„Ne bom več branil hčeram omožiti se,
ako bodo hotele. Naj store po svoji volji in
naj bodo srečne.“

Agata bi bila tega poročila iz srca vesela,
ako bi ji ne bila pred očmi smrt očetova.
Nevarnost je bila še vedno velika,
zdravnik je zatrjeval, da ne more še reči,
kako bo; sedmi ali osmi dan se bo videlo.
Prišel je nedelje večer. Bolnik je ležal
v omotici in težko sopel. Včasih je hotel
zakašljati, a ni mu dalo. Obraz mu je bil
nekaj časa vroč in rudeč, a nato bled, in
mrzel pot mu je stopil na čelo. Včasih je
mož vendar močneje zasopel, videlo se mu
je, da le z veliko težavo, in v grlu mu je
grgralo.

„Ata bodo umrli, ata že umirajo“, zavpila
je Agata, in po celi hiši se je razlegnil

jok, vsi so skupaj prileteli s svečami,
jokali in ihteli in molili. Poslali so po gospoda
župnika, ki jih je malo pomiril, a naposled
tudi sam začel moliti.

„O, oh, kako peče!“ vzdihnil je bolnik,
in žena mu je hitro ponudila v kozarcu
vodo, katere je požrl par kapljic.
O polnoči je bolniku odleglo, zaspal je,
sopel mirneje: župnik je odšel domov, poprej
pa potolažil domače, češ, da bo skoro gotovo
jutri že boljše.
Res je bilo boljše, ker bolnik je spal
dolgo, in ko se je dopoldne vzbudil, čutil
se je mnogo krepkejšega. Vsem se je povrnilo
upanje, in ko je naslednji dan prišel
zopet zdravnik, je potrdil, da se je bolezen
že odločno obrnila na boljše.

V štirih tednih je bil Štempihar zopet
zdrav kakor prej, in lahko rečem, še bolj
kakor poprej, zakaj bil je ozdravljen tudi
po srcu in po duši. Besede ni hotel snesti,
katero je bil dal v bolezni, in tako je bil
prvi znameniti dogodek v kotu — ženitev
na kolodvoru.

„Ako upata, da bodeta srečna, po bodita!
Agati dam gostilno; dosti me je stala, zato
mislim, da je zanjo dosti velika dota, ker
nas je veliko.“

Bila je velika gostija, ker
Štempihar je hotel pokazati, da kaj ima, a
Glupec tudi ni maral ženiti se po beraško.
Sedaj, ko je vel drug veter na Štempiharjevini,
oglasil se je tudi Petičar. Ali se
mu je vnela vnovič ljubezen ali kali: nekega
dne je prišel snubit — Dorko —, in čuda,
vse je šlo gladko; samo pri doti so morali
vsi prijenjati, da so naposled udarili v roke.

„De-te, to se jim mudi! Štempihar se
podviza popraviti, kar je poprej zamudil“,
rekli so ljudje, ki so odobravali njegovo
ravnanje.

Morda bi bila prišla tudi Albinka na
vrsto za možitev, ako bi se ne bilo zgodilo
nekaj nepričakovanega. Veliki lesni trgovec,
ki je oskrboval lesno trgovino po tistih
krajih daleč na okrog, prišel je zarad nerednostij
v sodno preiskavo; zato je vsa njegova
kupčija kakor tudi njegovih zaveznikov
kar obstala. A dolgo to ni moglo biti
tako, ker je naš kot od nekdaj dajal mnogo
lesa. Tedaj pride nekega dne tuj trgovec in
se ustavi pri Štempiharju. Nagovarjal ga je,
naj začne lesno trgovino, za katero je sedaj
prav ugodna prilika. Štempihar si je nekoliko
pomišljal, ker je bil vajen le domače
trgovine; a naposled se je udal.
Začel je lesno trgovino in zato je bil
mnogokrat iz doma, včasih po cele tedne.
V takih razmerah mati ni mogla pustiti Albinke
od doma, dokler ne bi porastle druge
hčere za pomoč.
Lesna trgovina je tedaj šla dobro, zato
je sklenil Štempihar popustiti dosedanjo trgovino
in držati se nove. S tem se je hotel
tudi umakniti vsem praskam z zadrugo, kar
je storil tem rajši, ker se ni izplačalo za
mali prislužek ukvarjati se s „kramarstvom“,
kakor je rekel.
Ko je stopil Štempihar s kupčijo na drugo
polje, ponehala je napetost, ki je bila med
njegovimi privrženci in med zadružani. Saj
niso imeli več vzroka prepirati ali sovražiti
se med seboj. Če je pa kdo spominjal se
tega ali onega iz prejšnjih časov, izkušali
so razlagati si tisto na dobro stran. Štempihar
je rekel o zadrugi:

„Vsak si pomaga, kakor si ve in zna.
Nespametni bi bili, ako bi blago plačevali
drago, ako ga lahko dobe po ceni.“
Zadružani so se pa menili o Štempiharju:

„Mož je pameten. Ne more se z nami bosti;
rajši je šel na drugo pašo.“

Trgovina se je Štempiharju čim dalje širila.
Potreboval je tudi dokaj ljudij v gozdih
in pri vožnji in jemal same domačine. Tako
so imeli ljudje zaslužek, ker je bilo plačilo
dobro in pošteno.

Več let je minulo za temi dogodki. V
našem kotu je zadruga najlepše procvitala,
njeni prvotni nasprotniki, ki so ji hoteli
kljubovati, so vsi propadli razen Štempiharja,
ki se ji je modro umaknil in se lotil
druge koristne kupčije. Tudi s kmetijo se
je bavil ali bolje: njegova družina se je ž
njo ukvarjala in pri tem delu naj lože pozabila

prejšnjih časov. Oče in mati sta šla že
dobro v leta. Albinka se je omožila daleč
iz domačega kraja, a kar je bilo mlajših, so
bili že odrastli in so pridno delali.

V nedeljo popoldne po litanijah so se
zbirali možje pred velikanskim zadružnim
poslopjem. Boštjančičev Miha, star znanec
Štempiharjev, je srečal na cesti Štempiharja:

„Ej, Francek, pa pojdi še ti z nami! Kaj
bi bil zmerom tak? Pozabi, kar je bilo!“

„Pusti, Miha, pusti me! Saj veš, da ne
morem. Privoščim vam vse dobro, a zraven
vas ne morem biti.“

Miha mu je segel v roke pa je šel naprej
v zadružno poslopje. V dolgi dvorani je bila
zbrana vrsta mož kakor v cerkvi. Zopet je
bil govornik na odru kakor nekdaj, ko se
je zadruga snovala. Govoril je o kmetiški
samoobrambi. Kazal je, kako skrbi za druge
stanove država, kako uradnikom povišuje
plače, delavcem lajša delo in jih preskrbljuje
za starost, trgovce brani z ostrimi postavami
in jim odpira novih virov z železnicami,
rokodelcem daje delo za armado in
jih druži v skupine, da se lože vzdržujejo
v boju za obstanek: le kmet je osamljen,
zapuščen, pač pa silno obložen z davki. Ker
mu nečejo pomagati drugi, pomaga naj si
sam. Ko imajo vsi stanovi boljše zaslužke, plačajo
naj kmetu dražje njegovo blago: živino,
mleko, žito in druge pridelke. A tega ne
more storiti jeden kraj, marveč le cela dežela,
pokrajina: vsi kmetje v pokrajini morajo
prodajati pridelke po taki ceni, da lahko
tudi sami žive kot ljudje. Zato niso dovolj
posamezne zadruge, marveč cela dežela mora
biti ž njimi preprežena in vse morajo biti
med seboj združene. Tedaj lahko same določijo
ceno pridelkom, same prodajajo in
se ognejo dobičkarskih prekupcev, pa tudi
kupuj očim ljudem pomagajo, zakaj draginjo
delajo večinoma le nenasitni prekupovalci.

„In glejte“, tako je sklenil svoj govor
govornik, „danes smo že dosegli ta krasni
uspeh. Cela kranjska dežela je preprežena
z zadrugami in vse so združene v veliko
‚Zvezo‘. Ta nas brani, v tej smo močni, nepremagljivi.
Naj se nam ne očita, da smo
uničili veliko trgovcev. Trgovec se lahko
loti drugačnega dela, saj ga je dovolj, in svet
je velik. Slovenci imajo od nekdaj to napako,
da bi radi obogateli, toda le s tem,
da si izkoristijo svoje brate. Prav zato smo
tako na slabem. Naši se lotijo k večjemu
kake gostilne ali prodajalnice, ker tu je treba
malo dela in kapitala, a dobiček je velik.
Zakaj se pa ne lotijo večjega obrta, zakaj
ne zidajo tvornic, da bi imelo ubožnejše
ljudstvo kaj zaslužka in bi nas ne tlačili
tujci? Zadruge so in še bodo premenile
značaj našega ljudstva, zadruge bodo postavile
kmeta na ono stopinjo, da bo njegova
beseda in volja odločilna med drugimi stanovi.
Zato kličem h koncu v veselem pogledu
na boje in na napredek naše zadruge:
Živela naša zadruga, živela srečna bodočnost
našega kota, živela srečna bodočnost našega
slovenskega kmeta!“ Mogočno je odmevalo
po dvorani, veselje je burno plalo v srcih
vseh navzočih, pa saj tudi po pravici, ker
tu se je kazala njih moč in so se očitno
videli uspehi združenih slovenskih kmetov.