Od ſmerti.

Nobena reſniza ni tako perpravna zhloveka sbrihtati, in mu ozhi odpreti kakor ta: „De vſe mora umreti.“

Zhe zhlovek ſam per ſebi prav sveſto in v’ shivo premiſli, de ſmo sa grosno malo zhaſa na ſvetu, de kmalo ſe bodo isteklo ure naſhiga shivljenja, in ſmert ſe bo ſkorej perblishala, ſe mu mora nad vſim poſvetnim veſeljem gnuſiti, in nikdar, tudi v’ nar vezhi zhaſni ſrezhi ne more biti v’ reſnizi veſel.

Bres ſhtevila ljudi je she bilo pred nami na ſvetu, viſokih ali imenitnih in ſromaſhkih, bogatih in revnih, ſrezhnih in neſrezhnih, dobrih in hudobnih, in sdaj tiſtih nobeniga ni vezh.

Kam ſo ſhli? — Umerli ſo. — ˛Smert jih je zhiſto pobrala, ktera nobenimu ne saneſe. Ko bi naſ, kar naſ sdaj shivi, kdo zhes ſto let iſkal, bi nobeniga na ſvetu, ali vſaj grosno malokteriga naſhel. Zhes dve ſto let pa gotovo naſ nobeniga ne bo, ker tudi mi bomo vſi pomerli.

Prah ſi bil in v’ prah ſe boſh povernil. 1. Mos. 3. 19. Ni ga zhloveka na ſvetu, de bi tega ne verjel, de bo umreti mogel. Vender le malokdaj in neradi na ſmert miſlimo, de ſi dobro vemo, de je gotova, pa kdaj bo priſhla tega ne vemo.

Zhe naſ kaka shaloſtna sgodba k’ ſmerti opominja, kakor nagla neprevidena ſmert sveſtiga prijatla, snanza ali dobrotnika; zhe naſ na ſmert ſpomnijo svonovi, kader s’ shaloſtnim glaſam osnanujejo ſmert naſhiga blishniga; — zhe nam Bog vsame ſtarſhe, brate, ſeſtre, ali otroke; vſi v’ shaloſti vtopljeni sazhnemo premiſhljevati in pravimo: „V kratkim ſe bo s’ nami ravno tako sgodilo.“ Pa take shaloſtne miſli kmalo sginejo, ker ſi persadevamo pred ko je mogozhe jih is glave ſpraviti, in ſmert posabiti, ker ſo nam take miſli soperne in teshavne.

Take miſli naſ vedno opominjajo, kako prasno in neumno je vſe poſvetno, in kako kmalo mine. Vſakimu zhloveku pa je treba vezhkrat na ſmert miſliti, ker nobena rezh ni tako gotova kakor ſmert, in morebiti

ni tako delezh od naſ odlozhena, kakor miſlimo. Premiſhljevanje ſmerti naſ bo obvarovalo pred greham, naſ bo naganjalo bolj ſkerbeti sa vezhno svelizhanje, in naſ bo v’ brumnoſti ſtanovitne ſtorilo.

Vſakteri zhlovek sheli ſrezhno umreti, ker dobro ve, de zhe bo ſrezhna sadnja ura, bo ſrezhna zela vezhnoſt; to je, zhe umerje v’ gnadi in v’ prijasnoſti boshji, bo vekomej ſrezhin. Zhe bo pa neſrezhna sadnja ura, bo neſrezhna zela vezhnoſt; to je, zhe zhlovek umerje v’ ſmertnim grehu, ali v’ boshjim ſovraſhtvu, bo vekomej od Boga savershen.

De bi ſe pa prevezh ne bali ſtraſhne ſmertne ure, in ſe prevezh ne uſtraſhili kader pride, je treba sdaj v’ shivljenji vedno nanjo miſliti, in ſe ſpomniti, de kmalo ſe bo isteklo

naſhe shivljenje. Sdaj moramo ſkerbeti sa boshje kraljeſtvo, dokler imamo zhaſ. Delati moramo, dokler je dan in dokler ſe vidi, ker priſhla bo nozh, in vezh ne bo mogozhe delati, ker bo tama. ˛Skerbi sa svelizhanje ne ſmemo na prihodni zhaſ odkladati, ker ne vemo, zhe ga bomo uzhakali ali ne, ker nobena rezh ni tako malo v’ naſhi oblaſti, kakor prihodni zhaſ. Prizhijozhi zhaſ tako hitro naprej tezhe, kakor biſtra voda, in kader sgine, ga nikoli vezh ni nasaj. Dan sa dnevam mine, in zhe zhlovek nizh dobriga ne ſtori, je dan sa vſelej sgubljen. Zhlovek zhaka jutriſhniga dneva, pa ne ve, ali ga bo dozhakal. —

Kdor nar potrebnejſhi ſkerb, ſkerb sa svelizhanje od zhaſa do zhaſa odklada, in le na ſtaroſt odlaſha, mu

bo zhaſ kakor ptiza is rok uſhel, prehitela ga bo ſmert, in ne bo mu mogozhe popraviti, kar je samudil. Nobena rezh pa ni tako negotova, kakor prihodni zhaſ. Hitro sginejo dnevi naſhiga shivljenja, in ſkrito nam je njih ſhtevilo. Kakor tat ſkrivaje pride in pokrade, kader nar manj kdo na to miſli, ravno tako ſmert pride, kader ſi je zhlovek nar manj ſveſt, in mu shivljenje vsame.

Vſakdanja ſkuſhnja uzhi, kako nevarno je na prihodni zhaſ ſe sanaſhati, in ſkerb sa svelizhanje na ſtaroſt odkladati, ker s’ laſtnimi ozhmi vidimo, kako malo jih ſtaroſt dozhaka. V’ pervih zhaſih ſveta ſo Ijudje po dolgo zhaſa shiveli. Nekteri ſo oſem, ali tudi devet ſto let shiveli. Naſh pervi ozhe Adam je shivel 930 let, Matusalem je doshivel 969 let.

S’ zhaſam je bil zhloveſhki rod vedno ſlabeji. Isak je bil ſtar le 180 let, in njegovi ſin Jakop 147 let. Kader je bil Jakop 130 let ſtar od egiptovſkiga kralja Faraona vpraſhan koliko je ſtar, mu je odgovoril: Dnev mojiga popotvanja je 130 let, pa to je majhna rezh proti ſtaroſti mojih ſprednikov. 1. Mos. 47. Jakop je imenval 130 let majhno rezh, kako bomo ſhe le mi imenvali kratke leta sdajniga shivljenja, ker 80 let she malokteri doshivi. ˛Spiſki is mertvaſhkih bukev ſkos rezh let kashejo, de is med ſto ljudi jih umerje petdeſet predin deſetiga leta dozhakajo. Od deſetiga do dvajſetiga leta jih umerje dvajſet. Od dvajſetiga do trideſetiga leta jih umerje deſet. Od trideſetiga do ſhtirdeſetiga leta jih umerje ſheſt. Od ſhtirdeſetiga do petdeſetiga leta jih

umerje pet. Od petdeſetiga do ſheſtdeſetiga leta umerjo trije. Is med ſto jih tedaj zhes ſheſtdeſet let le ſheſt preshivi.

Kdo ſe more tedaj na ſtaroſt sanaſhati? In tudi 70, 80 ali ſto let, ko jih kdo doshivi, kaj je to proti vezhnoſti? Vpraſhajmo tiſtih, ki ſo veliko ſtaroſt doshiveli, zhe ſe njim sdi de ſo she dolgo zhaſa na ſvetu. Odgovorili nam bodo: „Sdi ſe nam kakor de bi bili ſhe le vzheraj mladi, in ſami ne vemo, kdaj ſo naſhe leta pretekle, vſe je minilo kakor bi ſe nam bilo ſanjalo.“

Sdi ſe nam zelo shivljenje kakor vzherajſhni dan. Torej ſ. piſmo prav imenuje naſhe shivljenje ſenzo, ktera hitro sgine. Job. 8. Naſhe shivljenje je kakor rosha, ktera danſ lepo zvete, jutri uſahne, je kakor dim, kteri

ſe komej perkasho in she sgine. Jak. 4. Naſhe shivljenje je kakor kaplja na veji, majhin veter nevarne bolesni nam kmalo shivljenje vsame. „Zhlovek od shene rojen malo zhaſa shivi, in je s’ mnogimi nadlogami obdan, beshi kakor ſenza, in nikoli ſtanovitin ne oſtane.“ Job. 4.

Gotovo je, de vſi bomo umerli, pa kdaj, tega nobeden ne ve. Morebiti kmalo, nobeno uro ne moremo biti bres ſtrahu pred ſmertjo. „Sin zhloveka bo priſhel ob uri sa ktero ne veſte.“ Mat. 24, 44. Torej je potrebno vedno na ſmert miſliti, in ſe sa tiſto grenko sadnjo uro perpravljati, ker premiſhljevanje ſmerti je potrebno pravizhnim in hudobnim kriſtjanam.

Potrebno je ſmert vezhkrat premiſhljevati vſakimu pravizhnimu. To

ſtori kriſtjana v’ reſnizi ponishniga, ker ga vedno na njegovo revſhino opominja. „Prah ſi bil in ſpet ſe boſh v’ prah ſpremenil.“ Vedno premiſhljevanje ſmerti pravizhniga ohrani v’ ſtanovitnoſti, v’ pravizhnoſti in ſvetoſti, ga varje in ga odganja od greha, in ga ſtori mozhniga v’ nevarnih ſkuſhnjavah. Zhe zhlovek nikoli na ſmert ne miſli, ko bi ſhe tako pravizhin bil, kmalo njegova ſvetoſt in brumnoſt opeſha, ker sazhne ſerze navesvati na zhaſne poſvetne rezhi ktere ga bodo kmalo minile, in vender mu ſerze popazhile. Naſhe ſprednike, ſvetnike in marternike je to mozhne in ſtanovitne delalo, ker ſo vedno premiſhljevali, de vſe poſvetno je prasno in nizhemerno, de vſe je le od danſ do jutri. Sato ſo vſe sapuſtili, revſhino, sanizhvanje in preganjanje

voljno terpeli, in ſe ſmerti niſo bali, ker ſo v’ shivljenji ſmert vedno pred ozhmi imeli.

Premiſhljevanje ſmerti je potrebno greſhniku, ker to ga pervizh uſtraſhi, in mu pokashe kako neumen je, ki v’ pregreſhnih, prasnih, minljivih rezheh ſvoje ſrezhe iſhe. Ako bi zhlovek bogaſtvo zeliga ſveta imel, kaj mu pomaga, ker v’ kratkim ga bo mogel sapuſtiti, zhe pa ni ſvoje duſhe s’ dobrimi deli obogatel, bo vekomej neſrezhen. Kaj pomaga zhloveku ko bi veſ svet dobil, pa bi ſvojo duſho pogubil? — Kako potrebno je zhloveku ſmert vezhkrat premiſhljevati, in ſe sa vezhnoſt perpravljati, je dobro ſposnal pogubljeni bogatin v’ peklenſkim bresnu, ki je ozheta Abrahama proſil, de bi koga is med mertvih na ſvet poſlal njegove brate

opominjati, de bi bolj sa prihodno shivljenje ſkerbeli, in ne priſhli v’ take ſtraſhne martre. Gotovo je, de reſnizhno premiſhljevanje ſmerti omezhi nar terdovratnejſhiga greſhnika, zhe ima le kako iſkro prave vere v’ ſebi, ker vidi de s’ ſhirokimi ſtopinjami ſe ſmerti blisha, in de konz njegoviga shivljenja ni delezh. ˛Sposna de grosno ſtraſhna in pa vezhna neſrezha ga zhaka, zhe v’ ſmertnih grehih umerje. To premiſhljevanje ga uſtraſhi, in ga sazhne ſkerbeti, mu ozhi odpre in ga omezhi. Peſvetne sgodbe nam povedo nekako zhudno osdravljenje. V’ nekdajnim meſtu Atenu je bilo vezh Ijudi, kteri ſo ob pamet ſhli, ali ſo noreli, in ni njim bilo s’ nobeno rezhjo pomagati. Priſhel je nekak uzhen moder sdravnik, in rezhe, de hozhe nekaj nad norimi

poſkuſiti, kar jim bo morebiti pomagalo, de bodo osdravili. Kaj ſtori? — V’ eno hiſho ukashe naneſti vezh merlizhev in jih po hiſhi rasloshi. Noter vſe tiſte norze sapre, in jih tako nekaj zhaſa per merlizhih ſame puſti. To njim je tak ſtrah ſtorilo, de nekteri is med njih ſo k’ pameti priſhli in popolnama osdravili.

Tudi tiſti zhlovek je neſpameſen, kteri tje v’ en dan v’ grehih naprej shivi, in poſvetne norzhije vganja; ne ve kaj dela, in ne vidi nevarnoſti vezhniga pogubljenja. Pa gotovo ſe bo sbrihtal in h’ pameti priſhel, zhe bo sazhel vezhkrat ſmert premiſhljevati. Boljſhi je, pravi ſveto piſmo, iti v’ hiſho shalovanja, kakor v’ hiſho pojedne, ker tam ſe ſpomnimo na ſmert vſih Ijudi. — V’ veſelji pa posabimo na ſmert miſliti. Pridg. 7, 3.

O ſrezhen zhlovek! kteri vedno ſmert premiſhljuje, in ſe vezhkrat ſpomni kako hitro ſe bodo ure naſhiga shivljenja istekle; kako kmalo bo priſhla tiſta ſtraſhna poſlednja ura, pred ktero vſaka, shiva ſtvar trepeta. To premiſhljevanje mu bo vſelej mozh dajalo vſe ſkuſhnjave premagovati, ko bi ſhe tako nevarne bile.

˛Storilo ga bo vſelej ponishniga, ker vidi in ſposna, kako revne ſlabe ſtvari ſmo na semlji, de majhna rezh samore kmalo naſhimu shivljenju konz ſtoriti. To premiſhljevanje ga bo ſtorilo poterpeshljiviga v’ terpljenji in ſtanovitniga v’ dobrim, ker ſposna, de prasno in nizhemerno je vſe poſvetno. Zhlovek kader umerje vſe sapuſti, le kar je dobriga ſtoril, bo s’ ſabo v’ vezhnoſt neſel. Sato pravi ſ. Duh: Per vſih ſvojih delih ſpomni ſe

poſlednjih rezhi, in ne boſh nikdar greſhil. ˛Sir. 7, 40.

˛Spomni ſe tedaj kriſtjan! in vedno v’ ſvojim ſerzu premiſhluj, depriſhel bo dan, ki bo nar sadnji in sate ne bo nobeniga vezh na ſvetu. Priſhla bo ura, ktera bo sadnja, in nobene vezh ne boſh na semlji ſliſhal. Sadnjikrat ti bo ſolnze perſijalo, in tema ſe ti bo pred ozhmi naredila, vezher ſvojiga shivljenja bo priſhel, podati ſe boſh mogel na nesnano pot v’ vezhnoſt. Premiſhluj vezhkrat, kako ti bo takrat per ſerzu, kader te bo sadnja bolesen na ſmertno poſteljo perklenila, in boſh vidil snamnja, de ſmert she ni vezh delezh. — Vidil boſh de tvoji nar ljubſhi prijatli in prijatlize, s’ kterimi ſi v’ shivljenji, dokler ſi ſrezhen in premoshen bil, marſkaki veſel dan preshivel, te bodo

vli sapuſtili in od tebe sbeshali, ſhe bali ſe te bodo, kader boſh she prav per konzu. Kteri bodo pa per tvoji ſmerti, tudi nizh ne bodo mogli pomagati. Bogu te bodo perporozhali in sdihvali. Miſli kako bo takrat kader bo she prav bliso konz tvojiga shivljenja, ker ti bo jel mertvaſhki pot po obrasu ſtopati, ozhi bodo omotne perhajale, vſi udje ti bodo odpovedali, ſapa bo teshka, komej in po redko boſh dihal, ſerze ſe bo v’ tebi treſlo, pozhutki bodo sginili. Od velikih teshav in britkoſt, od ſtrahu pred vezhnoſtjo boſh mersel pot potil. Tako bo priſhla tiſta sadnja ura, de bo tvoje shivljenje saſtalo, in duſha ſe bo is teleſa lozhila. Komej boſh ſklenil ſvoje shivljenje, vſe te bo sapuſtilo, vſi te bodo posabili. Umerl je, bodo rekli, ni ga vezh. Malokteri ſe

bo na te ſpomnil, kakor hitro boſh sakopan. David ſerzhan v’ vſih ſvojih delih, vender kader je to premiſhljeval, ſe je veſ treſel. On ſam od ſebe pove Pſalm. 76., de je bil od zhuvanja tako ſlab, de ni mogel govoriti, ker ſe je ſtarih zhaſov ſpomnil, in na pretezhene leta miſlil. „Jeſt ſim po nozhi pravi David v’ ſvojim ſerzu premiſhljeval, in ſam ſebe ispraſheval.“ — Kader ſo drugi ljudje ſpali, ſim jeſt zhul, in premiſhljeval ſvoje pretezhene leta, in prihodno vezhnoſt. — „Vidil ſim, kako majhne ſo leta zhloveſhkiga shivljenja, de ſo kakor nozh. Naſhe shivljenje je kakor trava, ktera raſte, sjutrej zvete, svezher ſe pokoſi, svene in ſe poſuſhi. — Naſhe leta ſo kakor pajzhne. — Naſhe shivljenje terpi ſedemdeſet let, in per nar mozhnejſhih oſemdeſet

let, kar je vezh je britkoſt in bolezhina. — Nit naſhiga shivljenja ſe kmalo raſterga in odletimo.“ Pſam. 89. To premiſhljevanje je v’ meni taki ſtrah delalo, de od ſkerbi ſpati niſim mogel. Premiſhljeval ſim ſvojo mozh, ki ſim s’ njo divje sverine, medvede in leve premagal, tudi grosovitniga velikana Goljata ſim pobil, pa kaj bo ta mozh meni pomagala v’ vezhnoſti. — Premiſhljeval ſim, koliko jesikov me je hvalilo, in zhaſtilo, ter koliko ljudi ſe je pred mano vklanjalo; ali kaj mi bo vſe to v’ vezhnoſti pomagalo.“

Ker ſe je David, ki je bil mosh po volji boshji toliko ſmerti bal, in ſe globoko pred Bogam ponisheval, ker ſe je veſ treſel pred ſmertno uro; deſi ravno je bil reſnizhen ſpokornik, kterimu je ſam Bog ſkos preroka

osnanil, de ſo mu grehi odpuſheni; koliko ſhe le mi moramo s’ ſtraham na ſmert miſliti, ker nam veſt veliko grehov ozhita, na pokoro pa morebiti nikoli miſlili niſmo. V’ ſmertni uri bomo ſpregledali, in vidili, kako neumni ſmo bili, ki ſmo le zhaſne poſvetne ſrezhe iſkali, sa vezhno ſrezho ſkerbeti pa ſmo v’ nemar puſtili. Vſe poſvetno bo sginilo is pred naſhih ozhi. „Kakor ſanje, kader ſe kdo sbudi, sginejo.“ Pſalm. 72, 20.

˛Sanje zhloveku veſelje delajo, kader ſe mu kaj veſeliga ſanja, dokler ſpi, ker ſe mu sdi kakor de bi v’ reſnizi vshival ſrezho, v’ ktero ga ſanje poſtavijo, kader ſe pa sbudi je shaloſten, ker na enkrat sgine veſelje, srezha in vſe dobrote ki jih je v’ ſpanji vshival. Ravno tako ſe zhlovek sbudi, kader pride ſmertna ura. Zelo

njegovo shivljenje ſe mu sdi kakor ſanje, ktero je hitro sginilo, in ker je on prevezh ſvoje ſerze na golufno zhaſno veſelje navesval, mu sdaj to veliko shaloſt dela. Kader zhlovek sapre teleſne ozhi, ſe mu odprejo ozhi njegove duſhe, s’ kterimi vidi, de na ſvetu ni drujiga, kakor nizhemernoſt, golfija in sapeljivoſt, shaloſt in britkoſt, pa je vender le sa ſvet ſkerbel in njemu dopaſti iſkal, sa duſho ſkerbeti, na vezhnoſt miſliti je popolnama posabil. To vſakimu umirajozhimu velik ſtrah dela, kader ſe is tega ſveta lozhi.

Kader je kralj Ezekia is uſt preroka Isaia boshje povelje saſliſhal, de naj ſe perpravi, naj oſkerbi ſvojo hiſho, ker umreti bo mogel, ſe veſ shaloſten s’ veliko ponishnoſtjo k’ Bogu oberne, in ga proſi, de bi mu

ſhe odloshil napovedano ſmert, in ga ſhe ne vsel is tega ſveta. Bog ga je uſliſhal, in mu ſhe petnajſt let shivljenje perdaljſhal. Koliko shaloſt in ſtrah je zhutil Ezekija takrat, ki mu je bila ſmert napovedana, nam ſam pove v’ shaloſtni peſmi, ki jo je po tem sloshil. „Moje ozhi ſo oſlabele pravi on, ki ſo kviſhko gledale.“ Isaia. 38. Kakor de bi rekel: Ker ſim v’ miſlih v’ vezhnoſt pogledal, in viſoke rezhi premiſhljeval, ſo moje ozhi tako otemnele, de poſvetnih rezhi nikar pogledati niſim mogel. Kakor zhlovek, zhe bi le malo zhaſa na ravnoſt v’ ſolnze gledal, potem drugih rezhi ne vidi po ſvetu, vſe mu je tamno. Ravno tako kriſtjan, zhe bo le nekaj zhaſa v’ vezhnoſt s’ miſlimi gledal, ne bo mogel poſvetnih rezhi pogledati, nad vſim ſe mu bo ſtudilo,

vſe ſe mu bo soperno in tamno sdelo. Ker dobro vemo, de bo ſmert tudi nam, morebiti v’ kratkim napovedana, kmalo bomo tudi mi v’ vezhnoſt poklizani, torej ne ſmemo odlaſhati k’ ſmerti ſe perpravljati, de ſe nam ne bo godilo kakor norim devizam, ki ſo preposno na sheninove vrata terkat priſhle, in ſo shaloſten odgovor saſliſhale. „Vaſ ne posnam.“ Mat. 25. Perpravljajmo ſe tedaj sdaj dokler imamo zhaſ, de naſ ſmert ne prehiti, in naſ v’ vezhno neſrezho ne vershe.

Shivimo tako, kakor bomo v’ ſmertni uri sheleli, de bi bili shiveli. De bi ſe bolj ſkerbno k’ ſmerti perpravljali, ſe bolj sveſto greha varvali, in sa svelizhanje bolj kakor do sdaj ſkerbeli, premiſhlujmo:

I. Kakoſhna je ſmert greſhnika.

II. Kakoſhna je ſmert pravizhniga.

I.

˛Smert greſhnika.

Reſ je, de ſmerti ſe vſakteri boji, ker ſmert je ſhtrafenga sa greh, kdo bi ſe pa ſhtrafenge ne bal? Vender ſilno ſtraſhna je ſmert le hodobnim greſhnikam. „˛Smert greſhnikov je prav huda.“ Pſalm. 33, 2. 2.

I. ˛Straſhna je ſmert greſhnika, ker ga vezhi del neperpravljeniga najde, kakor je evangeljſki goſpodar hudobniga hlapza, nepepravljeniga naſhel. Bog ima na ſvetu s’ greſhnikam poterpljenje, mu sanaſha, ga zhaka, ga k’ ſebi klizhe in vabi, kakor dober

ozhe ſvojiga otroka, ker Bog ne sheli ſmerti greſhnika, ampak de bi ſe ſpokoril in vekomej svelizhan bil. Zhe pa greſhnik smerej hudoben in v’ pregrehah terdovraten oſtane, bo hitro boshja jesa nadnj pergermela, priſhla bo ſmert, ktera bo naglo njegovimu hudobnimu shivljenju konz ſtorila, in grosno ſtraſhna bo njegova sadnja ura. David pravi: „O Goſpod, greſhnikam ſi savoljo golufije saderge naſtavil, ker ſo ſe povsdignili ſi jih poderl! Kako hitro ſo pokonzhani, kmalo ſo prozh, savoljo ſvoje krivize ſo konz vseli.“ Pſalm. 72, 18, 19. Velikokrat Bog na ſvetu nar hudobnejſhimu greſhniku da ſrezho, bogaſtvo, sdravje, in ga varje pred nadlogami, de bi ſe zhlovek shrihtal, ſposnal boshje dobrote, popuſtil ſvoje hudobije in ſe k’ Bogu podal. Pa gorje mu bo,

zhe je vedno Bogu nehvaleshen, nameſt de bi Boga hvalil in zhaſtil, ga s’ gerdimi hudobijami in oſtudnimi pregrehami shali in drashi, ker boshje uſmiljenje ſe bo utrudilo, in Bog ga bo s’ naglo ſmertjo pokonzhal. „Ne rezi greſhil ſim, in kaj shaliga ſe mi je sgodilo, sakaj narvikſhi je poterpeshliv maſhevavez.“ ˛Sir. 5, 4. Bog zhaka greſhnika le nekaj zhaſa. Zhe je pa greſhnik terdovraten v’ ſvojih hudobijah, sapove Bog ſvojimu hlapzu to je ſmerti, de naj tako nerodovitno drevo poſeka, naj neſpokorniga greſhnika na uni ſvet poſhlje. Takrat mu bo Bog pokasal, kako ſtraſhno je lozhenje hudobniga greſhnika is tega ſveta. Grosno ſtraſhna je ſmert zhloveka, hſeri zeli zhaſ ſvojiga shivljenja sa boshje vabljenje ni maral, ker je boshje dobrote sanizhval, vſe dobre

ſvete in opominovanja savergel, ſvetih naukov kerſhanſke katoljſhke vere nizh ni porajtal, in vſim boshjim shuganjem ſe poſmehval. Priſhel bo ſtraſhen dan, dan greſhnikove ſmerti. ˛Smert bo konz ſtorila njegovimu hudobnimu shivljenju, sazhelo ſe bo njegovo vezhno pa neſkonzhno neſrezhno shivljenje. Kader bo nar manj miſlil, ga bo ſmert prehitela, in mu vrata v’ vezhno pogubljenje ſhiroko odperla. Natvegama bres vſe perprave bo mogel ſtoriti tiſto ſtraſhno ſtopinjo is tega ſveta v’ vezhnoſt, ktera ſe nikdar vezh popraviti ne da, zhe je neſrezhna. O kako grosno ſe greſhnik uſtraſhi, kader ga Goſpod nebeſ in semlje is tega ſveta poklizhe, ker ſposna de ne more uſmiljenja upati, kteriga je v’ shivljenji sanizhval, ki mu ga je Bog ponujal. V’ sadnji uri

bo greſhnik uſmiljenja proſil, pa teſhko ga bo doſegel, in Bog ſe bo njegovimu pogubljenju ſmejal. Bog grosno shuga v’ ſvetim piſmu hudobnim terdovratnim greſhnikam: „Klizal ſim vaſ, pa ſte ſe mi soperſtavili, ſvojo roko ſim istegnil in ſhe ſe niſte nanjo oserli. Vſe moje ſvete ſte savergli, in moje ſvarjenje v’ nemar puſtili, sato ſe bom vaſhimu pogubljenju ſmejal, in vaſ oſramotil, kader vaſ bo nadloga na naglim obſhla, in bo pogubljenje kakor vihar perderlo. Kader bodo britkoſti in teshave vaſ sadele, bote v’ me klizali in ne bom vaſ uſliſhal.“ Pripov. 1.

Bog je vſakimu zhloveku odlozhil, koliko zhaſa bo na ſvetu shivel. Isſhteti ſo per Bogu dnevi naſhiga shivljenja, vender ſi hudoben zhlovek ſam shivljenje perkrajſha, in ſi ſmert pred

zhaſam perklizhe, ker kmalo ſpolni ſhtevilo ſvojih hudobij, in ſe boshje miloſti s’ ſvojo terdovratnoſtjo nevredniga ſtori. Sato pravi ſ. Piſmo: „Hudobnesh bo umerl preden ſe bodo njegovi dnevi ispolnili. Job. 25. Kervi sheljni in golufni Ijudje ne bodo polovize ſvoje ſtaroſti doshiveli.“ Pſalm. 54, 24.

Hudobni bodo kakor nagla ploha preſhli. Pripov. 10. Ne bodi v’ hudobii terdovraten, in ne bodi neumen, de ne umerjeſh pred ſvojim zhaſam. Pridg. 7, 18.

Vſe to nam poterdi tudi vſakdanja ſkuſhnja, ker vidimo de veliko jih je ki ſi ſami s’ ſvojimi nerodnoſtimi presgodno ſmert nakopavajo, ker bi ſhe dolgo zhaſa lahko shiveli. Kteri pa nerodno in hudobno shivijo, tudi vezhi del neſrezhno umerjo: „Kakorſhno

shivljenje taka je ſmert.“ In ali ſi moremo ſtraſhnejſhi ſmert militi kakor je ta, zhe zhlovek v’ ſredi ſvojih hudobij, v’ gerdih pregrehah vtopljen mora naglo ſvet sapuſtiti in iti v’ vezhnoſt, bres de bi bil na pokoro, in na poboljſhanje le miſliti zhaſ imel! Take ſtraſhne ſmerti ſe moramo vſi bati, torej ſkerbno ſe greha varvati.

II. ˛Straſhna je ſmert greſhnika, ker mu ne da zhaſa popraviti ſvojih kriviz.

Hudoben zhlovek dobro ve, de bo umreti mogel, vender ſe k’ ſmerti nozhe perpravljati, in ſi nozhe persadevati ſvojih kriviz pred ſmertjo popraviti, ker vedno miſli de bo ſhe doſti zhaſa imel na ſmert miſliti in ſe perpravljati. Marſkteri pravi: „Koiiko je drugih, kteri ſo veliko hudobnejſhi

ko jeſt, pa ſe njim nizh hudiga ne sgodi, Bog jih dolgo zhaſa na ſvetu shiveti puſti, in vſe jim gre po ſrezhi. — Kader bom ſtar in ſlab, kader she ne bom sa nizh, bom sazhel ſmert premiſhljevati, ſi bom slo persadeval ſvoje pregrehe poravnati in ſe sa ſtorjene hudobije pokoriti. — Na ſtare ſive leta ſe bom h’ Bogu obernil, in ojſtro pokoro delal“.

O kriſtjan! ki ſe k’ ſmerti perpravljati in pokoro delati vedno odlaſhaſh, in na ſtare leta odkladaſh, varuj varuj ſe de ti rajtenga ne ſpodleti. Mozhno ſe golfaſh, ker nar potrebnejſhi opravilo na ſtaroſt odrivaſh, pa ſhe ne veſh ali boſh jutriſhniga dneva dozhakal. Ali ne veſh de morebiti le boſh drevi v’ poſtljo vlegel, in ne boſh nikoli vezh vſtal, ker bo

morebiti Bog ſhe nezoj tvojo duſho od tebe terjal.

Praviſh: „Jih je veliko hudobnejſhih ko ſi ti. vender jih Bog s’ naglo neprevideno ſmertjo is tega ſveta ne vsame.“ Ali premiſli, de ti ne moreſh sa nobeniga vediti, koliki greſhnik de je pred Bogam, ker njegoviga ſerza ne vidiſh, torej ga tudi ne ſmeſh ſoditi. ˛Sodi le ſam ſebe. Zhe pa Bog tega ali uniga v’ reſnizi hudobniga neſporniga greſhnika puſti v’ ſrezhi dolgo zhaſa na ſvetu shiveti, in veliko ſtaroſt dozhakati, kar ſe vender le redko sgodi, ſtori Bog to po ſvojim uſmiljenji is poſebnih urshohov, in na to ſe ne moreſh saneſti de bi Bog tudi s’ tabo toliko poterpljenje imel, ker sanizhujeſh boshje uſmiljenje in vedno terdovratno v’ grehih naprej shiviſh. —

Kader je ſhel Jesuſ is Betanije ſpet v’ Jerusalem, vidi per potu figovo drevo, memo gredé ſtopi k’ njemu, ga ogleda zhe ima drevo kaj ſadu, pa Jesuſ ni drujiga naſhel kakor perje. Na to ſe Jesuſ rasſerdi, in drevo prekolne de ſe je per ti prizhi poſuſhilo. Matth. 21. Pa zhudno je to, ker takrat ko je Jesuſ figovo drevo ogledval in ſadu shelel, ni bil zhaſ sa to, de bi fige ſadje imele.

Drevo ni bilo tedaj urshoh ker ni imelo ſadu, in sakaj ga je vender Jesuſ tako preklel, de ſe je moglo hitro poſuſhiti. ˛S. Avguſhtin pravi: „To je ſkrivnoſt: Jesuſ je hotel s’ tem nerodovitnim dreveſam, kteriga je preklel deſiravno ni bil zhaſ ſadja, vſim greſhnikam ſtraſhen nauk dati, kako ſe bo on nad njimi rasſerdil

in jih preklel, zhe ne bo naſhel per njih ſadu reſnizhne pokore. Kdor ſvoje poboljſhanje, in pokoro od dneva do dneva, od meſza do meſza, od leta do leta odklada, in vedno miſli, de ni ſhe tiſti zhaſ priſhel, ker bi bilo treba pokoro delati in na ſmert miſliti, je nerodovitno drevo. Bog ſe bo nad njim rasſerdil, ne bo porajtal kaki zhaſ je, ampak bres uſmiljenja ga bo preklel, in ga v’ peklenſki ogenj vergel. Greſhnik ni hotel ſkerbeti sa svelizhanje, dokler je zhaſ imel, ni hotel perneſti ſadu vredne pokore, dokler ga je Bog zhakal, in mu lepe perloshnoſti dajal, Bog ſe nad njim rasſerdi in vezh mu ne dovoli zhaſa kteriga sheli, ampak ſmert ga podere ob zhaſu, ko ſhe ni miſlil. Pa shaloſtna in ſtraſhna je taka ſmert, ker greſhnik bo ſliſhal ravno

take beſede kakorſhne je Jesuſ nerodovitnimu figovimu dreveſu rekel: „Naj ſe nikdar is tebe ſad ne rodi na vekomej. Matth. 21, 19. Vezh ne boſh imel zhaſa perneſti ſadu reſnizhne pokore in dobrih del, ker sa te je zhaſ miloſti minil. Poſekan boſh kakor nerodovitno drevo in v’ vezhni ogenj vershen. Ker v’ shivljenji nikoli niſi hotel na ſmert miſliti, in ſe sa vezhnoſt perpravljati, boſh mogel grosno ſmertno grenkobo okuſiti, ktera ti bo sazhetik vezhnih britkoſt osnanila.

O kako ſtraſhno in britko je greſhniku per ſmerti, ker takrat kader ſe perblisha njegova sadnja ura, vidi veliko revſhino ſvoje duſhe, ker je ni s’ dobrimi deli preſkerbel.

Greſhnik vidi v’ ſmertni uri, de njegova duſha bo mogla iti v’ vezhnoſt vſa prasna dobrih del, de ne bo

imela pred ſodnikam kaj pokasati, kar bi ji v’ nebeſa pomagalo. Takrat v’ sadnji uri greſhnik pregleda, in prav v’ shivo vidi in premiſli ſvoje pretezheno shivljenje, in kako slo ſe mora uſtraſhiti, ker vidi de je med tiſtimi, ki pravi ſ. piſmo od njih: „De ne snamenja kaziga dobriga, dela niſo mogli pokasati.“ Sof. 1.

Greſhnik vidi, de ni nikoli nizh dobriga sa nebeſa ſtoril, hudiga pa bres ſhtevila. Pregledal bo s’ nesapopadljivo shaloſtjo leta ſvojiga shivljenja, ko bo vidil de ſo minile kakor ena ura, in ne bo ſe mogel kakiga ſvetiga dela ſpomniti, ker je veſ zhaſ v’ hudobijah sapravil, in sdaj vezh nima zhaſa popravljati. Shivo bodo greſhniku pred ozhmi leta njegove mladoſti, ktere je v’ prasnih neumnih norzhijah sgubil: na Boga, na

vezhnoſt, na duſho nikoli ni miſlil. Vidil bo moſhke leta, de ſo ravno tako sgubljene, ker je ſkerbel sgol sa zhaſno premoshenje, ktero mu v’ ſmerti zlo nizh ne pomaga. Iſkal je le poſvetne ſrezhe, minljiviga dobizhka, in je vezhno ſrezho samudil. Vidil bo tudi ſtare leta, ktere ſo ga vedno k’ pokori opominovale, pa jih je v’ lenobi in v’ sanikernoſti sapravil, bres de bi ſe bil s’ dobrimi deli preſkerbel. Greſhnik v’ ſmertni uri na tanjko vidi, koliko lepih perloshnoſt je samudil, ker ſe je ſvetih sakramentov ogibal, boshjo beſedo sametoval, in je poſluſhati ni hotel. Vidi de vſe molitve kolikor jih je opravil ſo prasne, bres vſiga saſlushenja, ker niſo bile opravljene s’ pravo andohtjo. Greſhnik ſposna, de ga je Bog velikokrat k’ ſebi vabil in klizal; sdej s’

kako neſrezho, sdej s’ bolesnijo, ali s’ kako drugo shaloſtno sgodbo, pa vſe to ni nizh pomagalo, oſtal je terdovraten noter do konza. Sato sdihuje terdovratni greſhnik v’ ſmertnih teshavah, kader premiſhluje ſvoje poprejſhno shivljenje: „Oh! oh! jeſt neſrezhni zhlovek! Kako dolgo me je Bog k’ ſebi vabil, pa ſim njegovo dobrotlivo rabljenje redno sanizhval. Bog mi je uſmiljenje ponujal, jeſt pa ſim ſe le od njega obrazhal. Bog me je tako rezhi ſilil k’ njemu ſe oberniti, ker me je s’ mnogimi teshavami obiſkal. Kader ſe mi je hudo godilo, ſim tudi reſnizhno poboljſhanje obljubil, komej je pa nadloga minila, ſim na vſe posabil in ſim ravno tak kakor pred bil. In sdaj oh! sdaj moram umreti, iti is tega ſveta sa vſelej, nikdar vezh me ne bo nasaj. —

Iti moram v’ vezhnoſt, ker nikdar vezh ne bo mogozhe popraviti, kar ſim tukej pregreſhil. Drevo kamer pade tam obleshi. — Sdaj bom mogel ſtopiti pred pravizhniga ſodnika Jesuſa, in kaj bo s’ menoj? Kako bom obſtal? ker vidim ſvojo neſkonzhno revſhino, in prav ſposnam, de niſim ga ſtoril ſkorej zeli zhaſ ſvojiga shivljenja, ne eniga praviga dobriga dela, grehov pa bres konza! Oh jeſt ubogi revni greſhnik, kam ſe hozhem oberniti, kam ſe zhem djati, kje pomozhi iſkati“. —

˛S. Avguſhtin pravi: „Greſhnik v’ ſmertni uri ne bo imel pokoja ne upanja, in sadnjizh ne svelizhanja, ker je snotrej in sunej veſ prasen.“ Sunej je prasen in reven, ker je od vſih sapuſhen, tudi njegovi nar ljubſhi prijatli od njega sbeshe, kader ſe ſmert

blisha. Premoshenje in bogaſtvo mu nizh pomagati ne more, ker vſe mora sapuſtiti. Snotrej je prasen ker nima nizh dobrih del, de bi ga troſhtale. V’ ſmertni uri sheli greſhnik, de bi bil zeli zhaſ ſvojiga shivljenja lepo, pravizhno, ſveto in poſhteno shivel. Veſt mu grosno ozhita, de vſe to bi bil lahko ſtoril, ko bi bil le hotel, torej s’ vſo mozhjo sheli ſhe per konzu ſvojiga shivljenja kaj dobriga ſtoriti, tode shaloſten ſmertni glaſ mu osnani, de vezh ni zhaſa. Grenka ſmert mu satiſne ozhi teleſa, in mu odpre ozhi njegove duſhe, de vidi ſvojo revſhino in ſvojo grosno neſrezho. ˛Sveti Gregor pravi: „Greſhnik je perſiljen v’ ſmertni uri viditi kar v’ shivljenji nikoli viditi ni hotel.“ Kakſhen ſtrah tedej, kakſhina

britkoſt in shaloſt prepade greſhnika kader ſe sadnja ura perblisha.

III. ˛Straſhna je ſmert greſhnika savoljo veliziga ſhtevila pregreh in hudobij.

Kader greſhnik ſklene ſvoje hudobno shivljenje, in v’ velikih ſmertnih grehih umerje, ſpregleda in ſposna ſvoj greſhni ſtan ravno tako, kakor bo pred Bogam ſposnan. Greſhnik je bil v’ shivljenji radovoljno ſlep in gluh, in ni hotel viditi ſvojih hudobij kako velike ſo, ni hotel ſposnati, kam zhloveka hudobije perpeljajo, zhe ſe njim vda, bo pa v’ ſmerti perſiljen viditi in ſliſhati, pa preposno bo. Vidil bo, pa v’ grosnim ſtrahu in trepetu veliko ſhtevilo ſvojih hudobij, ktere je v’ shivljenji sa majhne preſtopke, sa zhloveſhke ſlaboſti ſhtel. ˛Sliſhal bo, pa v’ nesapopadlivi

shaloſti vtopljen, de sazhela ſe bo sdaj njegova vezhna neſrezha. V’ ſmertni uri greſhnik vidi velikoſt in gnuſobo vſaziga greha kakor je ſam na ſebi, ker takrat je njegova veſt proſta, ktera greſhniku naravnoſt vſe pove, kaj hudiga je ſtoril, kolikokrat je veſt saduſhil in jo k’ molzhanju perſilil, kader ga je ſvarila in mu hudobije ozhitala. Vezh ne more greſhnik v’ ſmertni uri ſvojih pregreh smanjſhati, ali pa sgovarjati, ker ne more ſe vmakniti tiſti ſvetlobi „ktera rasſvetli kar je v’ tami ſkritiga, in rasodene nar ſkrivnejſhi miſli zhloveſhkiga ſerza.“ 1. Kor. 4. Greſhniku ſe v’ ſmertni uri pokashejo vſe njegove hudobne miſli, shelje, dela in opravila v’ ſvoji gnuſobi, in oſtudni gerdobi. Vſe mu je pred ozhmi kar je zeli zhaſ ſvojiga shivljenja hudiga

ſtoril. Tudi dobre dela, kar jih je le k’ videsu ali pa is kakiga drusiga hinavſkiga namena ſtoril, ſe mu v’ vſi ſvoji gerbobi pokashejo. „Takrat ſe skashe, de vſe pretezheno ni nizh bilo.“ Pridg. 8, 11.

Sato ſe greſhnik sazhudi, in ſe grosno savsame, ker v’ ſmertni uri kamorkoli pogleda, okoli in okoli ſebe ne vidi drujiga, kakor gerde pregrehe in nagnuſne hudobije, ktere ga kakor vojſka ſovrashnika obleshejo, tako de je perſiljen sdihvati: „Nadloge bres ſhtevila ſo me obdale, moje pregrehe ſo me vjele in jih ne morem pregledati. Jih je vezh ko laſ na moji glavi, in ſerze mi je vpadlo.“ Pſl. 39, 13.

V ſmertni uri greſhnik ſpregleda in vidi, kar v’ shivljenji ni vidil ali ni prav vidil, ali pa viditi, ni hotel.

Kolikokrat ſe je s’ miſlami pregreſhil! Je gerde neſpodobne neſramne miſli v’ ſvojim ſerzu dolgo zhaſa redil, pa ſe jih ni nikoli ſpovedal, jih ni nikoli obshalval. Menil je zhe greha v’ djanji ne ſtori, de ſame miſli niſo tako slo pregreſhne. Kolikokrat ſe je s’ ſvojim hudobnim jesikam pregreſhil! ˛Svojiga blishniga jo opravljal, ga rasnaſhal, mu poſhtenje in dobro ime odvsel, ali pa ga je s’ pohujſhlivim govorjenjem sapeljal, ga pohujſhal in v’ greh perpravil. Kolikokrat je dolgo zhaſa na ſvojiga blishniga jeso in ſovraſhtvo v’ ſerzu dershal, in iſkal perloshnoſti ſe nad njim snoſiti. Pa je miſlil de to ni tako slo pregreſhno, de mu le v’ djanji nizh hudiga ni ſtoril. itd.

Vſe te in take pregrehe, kterih v’ shivljenji ni porajtal, ſe jih nikoli

ni ſpovedel, in nikoli ne ſpokoril, mu bo veſt v’ ſmertni uri tako odkrila, de bo vſako miſel, vſako beſedo, vſaki pogled in vſako ſtopinjo na tanjko vidil in ſposnal, kako slo ſe je pregreſhil, in kako mozhno je ſvojo duſho ranil. Kakor ſe v’ hiſhi, kader ſonze per oknu perſija, tudi nar manjſhi ſmeti vidijo, tako greſhnik v’ ſmertni uri vidi nar manjſhi, pregrehe in madeshe, ki ſo bili v’ njegovim ſerzu ſkriti. ˛Sv Avguſhtin pravi: „Neſrezhni duſhi umirajozhiga greſhnika ſe bodo vſe pregrehe, kar jih je ſtoril tako shivo pred ozhi poſtavile, de bo ob enim popolnama preprizhan in oſramoten.“ Sato bo greſhnik v’ sadnji uri sdihval: „Smertne teshave ſo zhes me priſhle, in potoki hudobije ſo me preſtraſhili. Peklenſke bolezhine ſo me obſhle, in

ſmertne saderge ſo me prehitele.“ Pſl. 17. Kakor ob zhaſu povodnja ſe biſtre vode in veliki potoki vkup ſtezhejo, in po semlji raslijejo s’ tako mozhjo de vſe poderejo, vſe pokonzhajo kamor sadenejo, in zele deshele s’ ſtraham napolnijo: Tako ſe bodo vſe pregrehe, kar jih je greſhnik zeli zhaſ ſvojiga shivljenja ſtoril, v’ njegovi ſmertni uri vkup ſtekle in ga s’ grosnim ſtraham napolnile. Neſpokorni greſhnik bo v’ sadnji uri sdihval in jezhal, kakor je sdihval na ſmertni poſtelji kralj Antioh rekozh: „Omagal ſim, in ſerze mi je vpadlo, in v’ ſvojim ſerzu ſim rekel: Oh! v’ kako veliko nadlogo ſim priſhel, in v’ kako veliko shaloſt, ker ſim bil veſel in ljubljen v’ ſvoji mogozhnoſti, sdaj ſe ſpomnim vſih hudobij, ki ſim jih v’ Jerusalemu ſtoril, od koder ſim slate

in ſreberne poſode vsel, in ſim poſlal po nedolshnim prebivavze v’ Judeji moriti. ˛Sposnam tedej, de ta nadloga jo sato zhes me priſhla, in sdej od velike shaloſti v’ ptuji desheli konz jemljem.“ 1. Makab. 6.

O kriſtjan! ker vedno terdovraten v’ ſvojih pregrehah naprej shiviſh. ſpomni ſe kaj hudiga te zhaka. — Kako grosna, ſtraſhna in teshka bo tvoja ſmert, zhe ſe préd ne ſpokoriſh. Premiſli kako hudo ti bo takrat, kader ſe bo ſmert perblishala. Velike bolezhine, ſmertne teshave bodo tvoje truplo po vſih udih terle na ſmertni poſtelji. Vſa mozh te bo sapuſtila, ſerze ſe bo v’ tebi treſlo. Vſi pozhutki bodo saſtali, ſapa bo vedno bolj redka, ozhi bodo otemnele. — In tako ſe boſh v’ veliki britkoſti blishal tiſti ſtraſhni ſtopinji v’ vezhnoſt,

ktere ne boſh mogel nikdar vezh nasaj ſtoriti. Veſt pa ti bo grosno vpila, de sdaj pojdeſh v’ ſtraſhno neſrezhno vezhnoſt. Tvoja duſha bo s’ shaloſtjo in ſtraham pred vezhnoſtjo napolnjena, ker vidi, de bo neſrezhna in pa vekomej neſrezhna. —

Takrat boſh marſkako rezh sagledal, ktere v’ shivljenji niſi hotel viditi. Vidil boſh kriſtjan! takrat neismerjeno ſhtevilo velikih, gerdih pregreh, ki ſi jih v’ shivljenji sa majhne ſhtel. Vidil in pa uſtraſhil ſe boſh, kako grosne in velike ſo rane tvoje duſhe, pa jih préd nikoli nisi porajtal, in ſi jih osdraviti persadeval. V’ ſmertni uri bi jih rad osdravil, pa takrat bo teshko mogozhe. Le premiſli: morebiti imaſh veliko grehov, ko meniſh de ſo kakor pesdir, takrat pa boſh vidil, de ſo teshki in veliki,

kakor hlodi. Pojdi k’ jeseru, zhe vidiſh hlod po vodi plavati, ſe ti bo majhen sdel dokler je v’ vodi, in zhe v’ vodo sabredeſh, ga s’ eno roko lahko nagneſh in oberneſh kamor hozheſh, kader ga pa h’ kraju perrineſh, vidiſh de je tako velik in teshak, de ga ſhe premakniti ne moreſh. Ravno tako, dokler ſe vosiſh po vodi sdajniga nevarniga ſveta, ſe ti nekteri ſmertni grehi le majhni sde, pa kader boſh priſhel h’ kraju sdajniga shivljenja, in boſh mogel ſtopiti v’ vezhnoſt, naſho prihodno deshelo, takrat ſe boſh savsel in uſtraſhil, ker boſh vidil, kako grosni in teshki ſo tvoji grehi, tudi tiſti, ki ſi od njlh menil, de te ne bodo toliko teshili. Kriſtjan! sdaj ſe poſmehujeſh, kader take reſnize ſliſhiſh, ſi bres ſkerbi, in ſi per ſvojih gerdih hudobijah

veſel in dobre volje. Ali ſpomni ſe, de kader ſe konz tvojiga shivljenja perblisha, ſe bo tvoje veſelje v’ grosno shaloſt ſpremenilo. Kolikor bolj ſe sdaj v’ pregrehah ſmejaſh, toliko bolj milo in britko boſh na ſmertni poſtelji jokal, in shaloval in sdihoval. Pa vſe tvoje shalovanje bo teshko kaj pomagalo. Le premiſli: S’ kolikimi gerdimi hudobnimi pregreſhnimi navadami ſi vklenjen, pa ne ſposnaſh.

S’ kolikimi oſtudnimi hudobijami ſi svesan, pa ne vidiſh. Jetnik peklenſkiga ſovraſhnika ſi, pa ne zhutiſh. V’ ſmertni uri boſh prav vidil, ſkuſil in zhutil; ali oh! de bi le preposno ne bilo.

˛S. Bonaventura pravi: „Kakor vol, dokler je per jaſlih pervesan, ne zhuti teshke ketne na vratu, le takrat jo prav zhuti, kader hozhe prozh iti:

Ravno tako greſhnik ne zhuti v’ shivljenji teshke ketne ſvojih pregreh dokler mirno v’ njih shivi, ali takrat, kader ſe mora is tega ſveta lozhiti, kader mora umreti, zhuti obilno njih tesho. Pa kaj pomaga, ker preſlaba je mozh greſhnika v’ ſmertni uri, de bi samogel takrat raſtergati greſhne vesi.“ — „Nozheſh zhutiti in rastergati sdej v’ shivljenji ſvojih pregreſhnih sves, ampak ſhe veſelje in kratek zhaſ ſi s’ njimi delaſh, zhutil jih boſh na sadnje, pa preposno.“ ˛S. Avg. od Pſl. 52.

O greſhnik! zhe ſe v’ shivljenji ne ſpokoriſh, vidil boſh v’ ſmertni uri, kako ſtraſhno ſe bo nad tabo bliſkala boshja jesa, in ſe ne bo dala utolashiti.—Ne boſh ga imel kraja kam ſe umakniti. V’ shivljenje nasaj ſe verniti ne boſh mogel, ker

dnevi tvojiga shivljenja ſo ſe istekli, in ſmert te ima v’ ſvoji oblaſti. V’ vezhnoſt iti ſe boſh bal in na vſih udih trepetal, ker boſh pod ſabo pekel odpert vidil. V’ takim ſtrahu in trepetu kam ſe boſh djal, kam ſe boſh obernil? Od ſtrahu boſh omagal, in ſerze ti bo upadlo. ˛Stopiti boſh mogel pred pravizhniga ſodnika Jesuſa Kriſtuſa, kteriga oblizhje bo sa te tako ſtraſhno in ſerdito, de boſh per njegovim pogledu od velike grose shelel, de bi ſe gore na te poderle in te pred njegovo ſerditoſtjo ſkrile. V’ grosnim ſtrahu in trepetu, bres troſhta, bres vſiga upanja, v’ ſtraſhni shaloſti ſvoje duſhe ſe boſh blishal tiſti neſrezhni minuti, ko boſh is Jezuſovih uſt saſliſhal ſklep ſvojiga vezhniga pogubljenja. Kam ſe boſh takrat obernil, kje boſh pomozhi iſkal? Per

Jesuſu, drugej je ni dobiti. — Ali ſi pa upaſh per Jesuſu uſmiljenje doſezhi? Teshko. Ker zeli zhaſ ſvojiga shivljenja niſi sa Jesuſa maral, tudi takrat Jesuſ ne bo sa te maral. — O kriſtjan! Jokaj in shaluj rajſhi sdaj zhes ſvoje grehe, dokler jih s’ ſvojimi ſolsami lahko ſhe pobriſheſh, de ne boſh v’ ſmertni uri morebiti preposno jokal in shaloval, ker ti vſe shalovanje nizh ne bo pomagalo.

II.

˛Smert pravizhniga.

˛Smert je ſhtrafenga sa greh, ker ſmo pa v’ Adamu vſi greſhili, torej vſi tudi umreti moramo. Kdo bi ſe pa ſhtrafenge ne bal, ali komu je ſhtrafenga

prijetna? ˛Smert she ſama na ſebi je vſelej huda, in vſaka shiva ſtvar ſe je boji. Sgodbe nam povedo, de ſveti brumni moshje, kteri ſo v’ veliki ſvetoſti in v’ dolgi ojſtri pokori ſtanovitno shiveli, ſo ſe treſli in vſi trepetali, kader ſe je ſmert perblishvala. She ſ. Pavel velki apoſtelj, ker je toliko in vſe s’ veſeljem terpel is ljubesni do Jesuſa Kriſtuſa, ſe je bal, kader je ſhlo h’ konzu njegovo shivljenje in je rekel: „Bojim ſe, ker drugim Evangeli osnanujem, de bi ſam pogubljen ne bil.“ 1. Kor. 9. Vender pravizhnimu brumnimu kriſtjanu ſe ni treba ſmerti prevezh bati, sato ker ſrezhna je njegova ſmert. ˛S. Piſmo pravi: Draga je pred ozhmi goſpoda ſmert njegovih ſvetnikov. Pſl. 115, 15. „Blagor jim, kteri v’ goſpodu umerjo.“ ˛Skriv. ras. 14, 13. Kriſtjan,

kteri je vſelej brumno in pravizhno shivel, ali pa zhe je kdej greſhil, ſe ſtanovitno ojſtro pokoril, kader ga Bog s’ ſmertno bolesnijo poklizhe, je perpravljen, in kader mu goſpod v’ sadnji uri s’ ſmertjo poterka, mu veſelo odpre, in gre v’ ſrezhno vezhnoſt. Pravizhen kriſtjan, kteri je zeli zhaſ ſvojiga shivljenja sa svelizhanje ſvoje duſhe ſkerbel, in ſe sa nebeſa trudil, je pridnimu delavzu enak, kteri je zeli dan teshko, pa pridno, delal, in ſe svezher plazhila veſeli. Kader pride vezher njegoviga shivljenja, kader pride ſmert, tudi lahko s’ saupanjem rezhe, kakor je rekel ſ. Pavel: „Zhaſ moje ſmerti je bliso, dobro vojſkovanje ſim vojſkoval, tek dokonzhal, vero ohranil, in perhranjena mi je krona pravize, ktero mi bo goſpod dal, ne le meni,

temozh vſim, kteri njegov prihod ljubijo.“ II. Timot. 4, 6—8.

I. Pravizhen kriſtjan pomanjſha ſvoje ſmertne teshave, in odganja prevelik ſtrah pred ſmertjo s’ tem zhe premiſli, koga sapuſti, kader umerje. Pravizhen ſe lozhi od hudobniga nevarniga sapeljiviga ſveta, in ſe umakne vſim hudim nevarnim ſkuſhnjavam, ktere ſo ga zeli zhaſ nadleshvale, in mu veliko persadevale. On odide vſim nevarnoſtim, kterim ſe je le s’ boshjo gnado odtegnil, in velikih hudobij ſe ubranil. Konzhal je ſvoje teshavno, shaloſtno popotvanje na ſvetu, in vidi odperte vrata v’ ſvoje pravo ſrezhno vezhno ſtanovanje. Kako veſel je popotnik kader pride is teshavniga popotvanja, is nevarne hude deshele domu! Kako ſe veſeli s’ ſvojimi ljudmi, ker je priſhel v’ pozhitek,

ko je veliko hudiga po ſvojim popotvanji preſtal in preterpel. Hvali Boga, de je ſhe enkrat v’ ſvojo domazhijo priſhel. — Ravno tako ſe veſeli pravizhen kriſtjan per konzu ſvojiga shivljenja, de je vſe poſvetne teshave, vſe terpljenje in britkoſti preſtal, in de bo ſkorej v’ vezhni pozhitek priſhel. Sakaj bi bil v’ ſmerti prevezh shaloſten pravizhen kriſtjan, ker ſvet, shaloſtno dolino ſolsa, sapuſti, na kterim je mogel vſelej veliko terpeti; ker je bil velikokrat v’ teleſnih in duſhnih nevarnoſtih? Kako veſel je kupez kader ſrezhno is daljne deshele s’ barko zhes morje pride, ker ſe ſpomni kader pogleda nasaj, v’ kolikih grosnih ſmertnih nevarnoſtih je bil! Is ſerza hvali Boga, de je na ſuhim bres ſtrahu, in de bo sdaj bres ſkerbi dobizhek ſvoje teshavne

in nevarne voshnje po vodi vshival. —

Ravno tako pravizhen kriſtjan, kader pride h’ kraju ſvojiga shivljenja, vidi, de ſe je ſrezhno prepeljal zhes morje nevarniga ſveta, in de bo sdaj bres vſiga ſtrahu vshival dobizhek ſvojiga truda, in ſvojiga dela na ſvetu. Pravizhen sapuſti na ſvetu ſvoje snanze, tovarſhe, prijatle, pa kakſhni ſo ti prijatli? — Golufni, sapeljivi ſo, ker ſo bili prijatli le savoljo laſtniga dobizhka. Bili ſo prijatli le tako dolgo, dokler ſo od njega kaj dobiti upali, kader je pa nadloga priſhla, ſo ga vſi sapuſtili. Ali pravizhen kriſtjan bo dobil po ſmerti boljſhi in pa reſnizhne prijatle. Dobil bo Jesuſa in njegovo ſveto mater Marijo, dobil bo angelje, ſvetnike in ſvetnize

boshje, s’ kterimi bo v’ vezhnim veſelji sa vſelej ſklenjen oſtal.

To pravizhniga v’ ſmertnih britkoſtih troſhta, ker vidi, de ſkorej bo ſrezhni vezhni pozhitek doſegel.

II. Pravizhniga kriſtjana na ſmertni poſtelji ne ſkerbi prevezh, zhe premiſli ſvoje poprejſhno shivljenje.

Persadeval ſi je vſelej poſhteno in ſveto shiveti. Persadeval ſi je, kar je bilo mogozhe, po dobrih delih, po kerſhanſkih zhednoſtih. Kader ſe je pa kaj pregreſhil, je hitro ſkerbel to s’ reſnizhno pokoro popraviti, in per Bugu odpuſhanje ſvojih grehov sadobiti. Ker mu veſt nizh tako slo hudiga ne ozhita, kar bi ne bil she v’ shivljenji popravil; ker ſi je vſelej zhiſto veſt imeti persadeval, bo tudi v’ ſmertni bolesni s’ ſvojo veſtjo lahko rajtengo ſtoril, in ſe lahko k’

ſmerti perpravil. Perpravljanje k’ ſmerti pravizhnimu kriſtjanu ni prevezh teshavno, sato ker ſe je she v’ shivljenji k’ ſmerti vedno perpravljal in vſelej na ſmert miſlil. — ˛Smert mu ni vezh tako ſtraſhna, ker ſe je she v’ shivljenji s’ njo ſosnanil. — ˛Smertne britkoſti mu niſo tako slo teshke, ker terdno saupa, de dobrotljivi Bog mu jih bo pomagal preterpeti, in lahko s’ Davidam rezhe: „Moja pravizhna pomozh je per Goſpodu, kteri dobrim ſerzam pomaga.“ Pſl. 7, 11. Pravizhen voljno preterpi ſmertne teshave, in ſe veſ boshji volji isrozhi, kakor Job, ki pravi: „Nag ſim is materniga teleſa priſhel, in nag pojdem v’ semljo. Goſpod je dal, Goſpod je vsel, kakor je Goſpodu dopadlo, tako ſe je sgodilo.“ Job. 1, 21. „Kdor ſe Goſpoda boji, mu bo k’ poſlednjim

dobro, in ob dnevu ſvoje ſmerti bo shegnan.“ ˛Sirah. 1, 13.

Pravizhniga kriſtjana v’ ſmertni uri tudi prihodno shivljenje prevezh ne ſkerbi. Zhe tudi teshko umerje, in nerad ſhe ſvet sapuſti, ker vidi, de je morebiti ſvoji drushini, ali ſvojim blishnim ſhe slo potreben, vender rad ſklene ſvojo voljo s’ boshjo voljo, ker terdno upa, de pojde k’ ſvojimu nebeſhkimu ozhetu. Kakor otrok ob zhaſu nadloge s’ saupanjem hiti v’ narozhje ſvojiga ozheta, ker dobro ve, de ga ozhe ne bo sapuſtil, ampak de mu bo gotovo pomagal in ga neſrezhe branil. Ravno tako pravizhen kriſtjan umerje s’ terdnim saupanjem, de ga bo dobrotljivi nebeſhki ozhe prijasno v’ ſvoje narozhje ſprejel, ker je uſmiljen in dober ozhe, kteri rad odpuſti v’ reſnizi ſpokorjenim

in obilno vſe dobre dela poplazha. On je tiſti uſmiljeni ozhe, kteri vſakimu greſhniku pravi: „˛Spreoberni ſe k’ meni, ker ſim tvoj svelizhar, vſe tvoje hudobije bom posabil, zhe ſo rudezhe ko ſhkerlat, zhe ſe ſpokoriſh jih bom ſtoril bele kakor ſneg. — Ne shelim ſmerti greſhnika, ampak de bi ſe ſpokoril in vekomej shivel. Tako terdno saupanje v’ boshjo miloſt in v’ neſkonzhno njegovo uſmiljenje troſhta pravizhniga v’ ſmertnih britkoſtih, in mu ſtrah pred vezhnoſtjo pomanjſha. Zhe je tudi kaj pregreſhil, pa ſi je vedno persadeval, s’ grenkimi ſolsami reſnizhne pokore boshjo jeso potolashiti, in odpuſhanje sadobiti, sato ſe troſhta, de bo med tiſtimi, ki ſ. piſmo od njih pravi: Kteri med jokanjem ſejejo, bodo s’ veſeljem sheli. Pſl. 125, 5. Pravizhniga

ſlushabnika Bog nikoli ne bo sapuſtil. Kdor je Bogu vedno sveſto ſlushil, in kdor ſe je v’ reſnizi ſpreobernil, naj terdno upa v’ neſkonzhno miloſt vſigamogozhniga Boga, de bo ſrezhno umerl. David pravi: „V’ boſhjo miloſt upam, in moje ſerze bo savoljo boshje pomozhi od veſelja poſkakvalo,“ Pſl. 12, 6.

III. ˛Smert pravizhniga kriſtjana ni prevezh ſtraſhna sato, ker ima v’ sadnji uri mogozhne pomozhnike. Zhe je pravizhen kriſtjan v’ ſmertni uri tudi od vſih ljudi sapuſhen, ima v’ sadnji uri mogozhne pomozhnike, ker ima Jesuſa, Marijo, ſvetiga Joshefa in boshje angelje, kteri ga v’ britkoſti troſhtajo in mu v’ terpljenji pomagajo, ga branijo pred hudimi ſkuſhnjavami, odganjajo peklenſkiga ſovrashnika, de ga ne smoti, in ga v’

vezhnoſt ſpremijo. Pravizhen kriſtjan ſi je vſelej persadeval po Jesuſovih naukih, in po isgledu Jesuſove matere Marije shiveti. Vſelej jih je rad zhaſtil, njim sveſto ſlushil, in ſe njim vedno perporozhal, sato ga tudi v’ ſmertnih britkoſtih ne bodo sapuſtili, ampak gotovo mu bodo pomagali ſrezhno ſvoje shivljenje konzhati. O koliki treſht sa pravizhniga umirajozhiga, ker ſvojo duſho nebeſhkimu ozhetu isvozhi, kakor jo je Jesuſ na krishi isvosil: „V’ tvoje roke isrozhim ſvojo duſho.“ Ne more biti prevezh ſtraſhna ſmert takiga kriſtjana, kteri v’ boshji gnadi, v’ Jesuſovi prijasnoſti, v’ tovarſhii matere boshje, angeljev boshjih prijatlov umerje, ker ſtopi is shaloſtne doline hudobniga ſveta, v’ ſrezhno zhes vſe ſrezhno tovarſhijo nebeſhkih isvoljenih. Pravizhen

kriſtjan vsame s’ ſabo v’ vezhnoſt vſe dobre dela, vſe molitve, poſle, sdihvanje, terpljenje in preganjanje, ktere je ſkrivaj v’ shivljenji vſelej Bogu darval. To ga v’ sadnji uri troſhta in mu britkoſti pomanjſha, ker upa, de ſkorej bo obilno plazhilo v’ nebeſih doſegel. Pravizhen s’ veſeljem v’ ſmertnih teshavah rezhe: „K’ tebi o Goſpod! ſvoj obras obernem, k’ tebi ſvoje ozhi povsdignem. ˛Slednji kteri tebe zhaſti gotovo ve, de bo kronan, ako je v’ shivljenji ſkuſhan, de bo reſhen, ako je v’ britkoſti, in de bo tvojo miloſt doſezhi samogel, ako je pokorjen.“ Tob. 3, 21.

Pravizhen ſe ne uſtraſhi prevezh, kader ſe ſmertna ura blisha, sato ki je bil vedno perpravljen, in je vedno kakor sveſt hlapez zhul, de ga ſmert ni neperpravljeniga ali v’ greſhnim

ſtanu prehitela. Perpravljen je Goſpoda perzhakval, de kader poterka, mu s’ veſeljem hitro odpre. Vedno ſe je ſpomnil, de je Jesuſ svelizhanje obljubil tiſtim, kteri bodo vedno perpravljeni, ki je rekel: „˛Srezhen tiſti hlapez, kteriga Goſpod, kader pride, perpravljeniga najde, on ga bo zhes veliko poſtavil. Pravizhen ſe ſmerti prevezh ne uſtraſhi, ker terdno verje, de njegov svelizhar shivi. „Vem de moj odreſhenik shivi, in de ga bom poſlednji dan vidil.“ Job. 19, 25. Na njegove beſede ſe terdno saneſe, ki je rekel: „Jeſt ſim vſtajenje in shivljenje, kdor v’ mene verje, bo shivel, zhe ravno umerje.“ Jan. 11, 25. On ſe sveſto na Jesuſovo obljubo saneſe, kteri je vſim pravizhnim po ſmerti boljſhi in pa vezhno shivljenje perpravil, in ſvojim sveſtim

prijatlam vezhno ſrezho dati obljubil. Pravizhen, zhe ravno je od vtih sapuſhen, in s’ velikimi bolezhinami in s’ grosnimi teshavami obloshen; zhe nima od nobene ſtrani troſhta ne pomozhi, vender s’ veſelim ſerzam proti nebeſam k’ ſvojimu nebeſhkimu ozhetu sdihne. Bog veſele in troſhta polne beſede v’ njegovo ſerze gorori: „Moj ſin! nikar ne shaluj, ne bom te sapuſtil. Kakor ſe ozhe zhes ſvojiga otroka uſmili, tako ſe bom jeſt zhes te uſmilil. Ob zhaſu potrebe v’ me klizhi, uſliſhal te bom in te otel, in ti me boſh sato hvalil“. Pſl. 49.

Opominovanje.

Vſakteri sheli ſrezhno umreti. Zhe pa hozhemo de bi bila naſha ſmert ſrezhna, ſe moramo sdaj vedno perpravljati, in ſvoje shivljenje tako ravnati de nam ſmert ne bo prevezh ſtraſhna. Torej poravnajmo vſe napazhno, dokler je zhaſ. Zhe ſmo greſhili kakor David, delajmo pokoro, kakor jo je on delal. Sdihujmo k’ Bogu, kakor je on sdihval: „Uſmili ſe zhes me o Bog po ſvoji veliki miloſti, in po obilnoſti ſvojiga uſmiljenja sbriſhi mojo hudobijo.“ Pſl. 50.

Kriſtjan! ſi morebiti ſvojimu blishnimu poſhtenje in dobro ime odvsel, ali ga pohujſhal, ali mu kako drugo krivizo ſtoril. Popravi, poravnaj, daj nasaj, dokler je zhaſ, de te ſmert ne prehiti, in ti perloshnoſti ne odvsame popraviti, kar ſi hudiga ſtoril. Miſli, de po ſmerti ni vezh mogozhe popravljati. Gorjé pa tiſtimu, kteri ſe sanaſha, de bodo krivizhno blago drugi sa njim povrazhvali, in po krivizi dobljeno blago nasaj dajali. — Zhe ſi ſvojiga blishniga pohujſhal, in ga v’ greh sapeljal, popravi sdaj, dokler je ſhe zhaſ, in dokler ti je, in kolikor ti je popraviti mogozhe. Dajaj lepe isglede, in persadevaj ſi tiſte, ktere ſi pohujſhal, ſpet na pravo pot perpeljati. Zhe bres poprave umerjeſh, ne moreſh biti svelizhan. Tiſti, kteri savoljo tebe v’ peklu gore, bodo

grosne ſhtrafenge zhes te klizali, ker ſi jih s’ ſvojim pohujſhanjem v’ vezhno neſrezho perpravil. Kako samoreſh tudi upati po ſmerti uſmiljenje per Bogu doſezhi, ker greh, kteriga ſi s’ pohujſhanjem saſijal, vedno seleni, in ſe od rodu do rodu na tvojo rajtengo dela. She sdavnej bodo morebiti tvoje koſti v’ zherni semlji ſognile, in tvoj greh ſe bo ſhe delal.

Imaſh morebiti s’ blishnim jeso in ſovraſhtvo, popravi sdaj, dokler imaſh zhaſ. Podaj blishnimu prijasno roko, zhe te je tudi slo rasshalil. Odpuſti po Jesuſovim isgledu, vſim kteri ſo ti kaj hudiga ſtorili. Zhe préd umerjeſh, ſe ne boſh mogel ſpraviti s’ ſvojimi ſovrashniki, ako bi ſhe tako slo shelel. —

Imaſh morebiti hudobne pregreſhne navade she dolgo let, de ſkrivaje grosne, nesnane pregrehe vganjaſh; varuj ſe, de ne pojdeſh s’ takimi grosnimi hudobijami obloshen v’ vezhnoſt, ker ſmert sna hitro tvojimu shivljenju konz ſtoriti. Vekomej boſh neſrezhen, zhe hudih navad pred ne opuſtiſh. — Zhe ſi v’ kaki nevarni perloshnoſti, ktera te vezhkrat smoti in v’ greh sapelja, de ſe v’ ſtare pregrehe poverneſh; popúſti perloshnoſt, beshi pred njo, dokler je zhaſ, de ne boſh v’ nevarnoſti konz vsel.

Vſako delo preden ga perzhneſh dobro premiſli, ali ſi upaſh de te per ſmerti ne bo teshilo, in ti shaloſti delalo. Glej na vſako ſtopinjo, in varuj ſe, de ſe ne sapleteſh v’ hudizheve mreshe, ktere nam peklenſki ſovrashnik vedno naſtavlja. Tako ſe

k’ ſmerti smirej perpravljajmo, in kader pride sadnja ura, nam ne bo prevezh ſtraſhna, ker ſliſhali bomo takrat Jesuſove beſede: „Dobri in sveti hlapez — pojdi v’ veſelje ſvojiga gospoda.“ Mat. 25, 21.

Od ˛Sodbe. Poſebna ˛Sodba prezej po ſmerti vſaziga zhloveka.

Prezej po ſmerti teleſa mora zhlovekova duſha k’ ſodbi iti. Naravnoſt mora ſtopiti pred Jesuſa pravizhniga ſodnika, in saſliſhati is njegovih uſt ſodbo, ktera bo duſhi pokasala, kako ſe bo s’ njo na unim ſvetu godilo. „Zhlovekam je poſtavljeno enkrat umreti,

potem pa je ſodba.“ Heb. 9, 27. Ubogi Lazar in hudobni bogatin ſta bila prezej po ſmerti ſojena. Lazarovo duſho ſo angelji v’ Abrahamovo narozje neſli, duſha bogatina pa je bila v’ pekel sakopana. Luk. 16, 22. Jesuſ je na krishi deſnimu ſpokorjenimu hudodelniku obljubil, de ſhe danſ bo s’ njim v’ paradishi. Luk. 23, 43.

˛Straſhna je ſtopinja, ktero mora duſha ſtoriti, kader gre is teleſa, ker ſtopi is tega ſveta v’ vezhnost. Duſha sapuſti vſe poſvetno, od vſiga zhaſniga ſe lozhi, in gre prav ſama v’ nesmerjeno, neſkonzhno deshelo v’ vezhnoſt. S’ ſabo ne vsame drusiga, kakor ſvoje dobre in hude dela. S’ ſtraham in trepetam ſe k’ boshjimu ſodniku blisha. Veſel treſht sa duſho, kader pride v’ vezhnost, zhe ji v’ ti

nesnani desheli naproti pridejo nebeſhki duhovi, boshji prijatli, in jo pred boshji ſedeſh ſpremijo. To ji daje upanje de bo miloſtlivo ſodbo doſegla. Grosna shaloſt in ſtrah pa je sa duſho, kader pride v’ vezhnoſt, zhe tam nikogar ne najde, de bi jo prijasno ſprejel, in jo k’ ſodniku ſpremil. V’ trepetu in britkoſli sagleda duſha od delezh duhove, kteri ſe ji blishajo, pa oh kaki ſtrah, hudi duhovi ſo, kteri jo popadejo in k’ ſodniku vlezhejo. —

Duſha pride pred ſodnika, pa kako ſe sazhudi, ker sagleda, Boga, ne kakor ga je na ſvetu vidila le ſkos vero, ampak vidi ga v’ zelim boshjim velizhaſtvu in v’ pravizi ſerditiga zhes greſhnike. ˛Straſhan in shaloſten je ta pogled sa duſho, ktera s’ velikimi

grehi obloshena pred boshjiga ſodnika pride!

Po tem ko je Adam v’ raji boshjo sapoved prelomil, ga Bog poklizhe k’ odgovoru savoljo nepokorſhine. Adam ſe ſkrije v’ goſhavo seleniga germovja na vertu, in ſe boji pred boshje oblizhje priti. Bog rezhe: Adam kje ſi? Adam s’ trepetam odgovori: „Bal ſim ſe ti perkasati, ker ſim nag, sato ſim ſe ſkril.“ I. b. M. Adam ſe je bal Bogu ſe perkasati, ker je greſhil in ſvojo nedolshnoſt sgubil. Trepetal je pred ſerditim Bogam, kteri mu je bil ſhe smerej dobrotliv in uſmiljen ozhe. Kako bo ſhe le trepetala greſhna duſha pred ojſtrim ſodnikam Jesuſam, ker bo priſhla prednj s’ grosnimi hudobijami in pregrehami obloshena, dobrih del pa vſa prasna. — ˛Sodnik ji bo ukasal na tiſto vago ſevſtopiti,

s’ ktero ſe vſaka duſha vaga, de ſe pokashe, ali je nebeſ ali pekla vredna. Nesapopadljivi ſtrah, shaloſt in trepet prepade duſho na vagi boshje pravize, zhe vidi de vaga ſe le bolj k’ peklu nagiba savoljo teshe velikih pregreh, ker ve de sdaj ſi ne more vezh pomagati, in de sdaj bo sa vſelej ſklenjeno, ali bo sa vſelej ſrezhna ali pa vekomej neſrezhna.

Kako shaloſtna in ſtraſhna bo greſhnikam poſebna ſodba, she is tega vſak lahko ſposna, ker ſhe pravizhni bodo teshko ohſtali, in zhe ſo le s’ kakim malim greham oblosheni ſhli is tega ſveta, ali pa zhe savoljo velikih grehov niſo sadoſti pokore ſtorili, ker jim je zhaſa smanjkalo, ne morejo na ravnoſt v’ boshje kraljeſtvo iti, ampak ſe morajo v’ vizah tako dolgo zhiſtiti, de per Bogu ſtorjeni dolg

popolnama plazhajo. Ker tedaj ſhe pravizhen per ſodbi teshko oſtane, kaj bo ſhe le greſhnik pozhel, kam ſe bo djal? Od vſih sapuſhen ga ne bo imel greſhnik beſednika ne pomozhnika. ˛Sam bo ſtal pred Jesuſam pravizhnim ſodnikam. ˛Sam ſe bo mogel odgovarjati. ˛Sam rajtengo dajati. Greſhnik bo per ſodbi mogel ſam zhes ſe prizhevati. ˛Sodnik mu bo pokasal, de vſe mu je snano, vſe odkrito, kar je greſhnik zeli zhaſ ſvojiga shivljenja hudiga ſtoril. Bog govori greſhniku: „Jeſt te zhem ſhtrafati, in te s’ tvojo veſtjo preprizhati.“ Pſl. 49. Grosno teshavna bo rajtenga, ki jo bo mogel greſhnik per ſodbi dati. ˛Sodnik bo terjal od njega odgovor ne le ſamo od tega, kar je hudiga ſtoril, ampak tudi od vſiga, kar je dobriga samudil. Kar je greſhnik

hudiga shelel, miſlil ali ſtoril, vſe je ſodniku snano. — Nobena rezh mu ni ſkrita, dobro on ve sa vſako ſtopinjo, sa vſak pogled, sa vſako nar manjſhi hudo miſel greſhnlka. Sa vſe to pa bo ojſtro rajtengo terjal. Per ſodbi ne bo noben sgovor nizh veljal, ker Jesuſ bo greſhnika tako preprizhal, de bo zhlovek ſam poterdil, in ſodbo ſvojiga vezhniga pogubljenja podpiſal ker bo ſposnal, de Bog je v’ ſvojih ſodbah pravizhen. Ko bi ſe hotel greſhnik per ſodbi kaj sgovarjati, mu bo ſodnik rekel, kar je nekdaj judam rekel: „Ako bi jeſt ne bil na ſvet priſhel in njim govoril, bi greha ne imeli; ker ſim pa priſhel in ſam uzhil, ne bodo imeli sgovora.“ Jan. 15. Kakor per ſodbi ne bo veljal noben sgovor, ravno tako tudi ne bo nobena proſhnja nizh

pomagala, ker minil bo takrat zhaſ miloſti, in naſtopil bo zhaſ ojſtre pravize. Naj ſe oberne greſhnik v’ tiſti britki uri kamor hozhe, nikjer ne bo pomozhi dobil, zhe nima toliko dobrih del, de bi njegove grehe odvagale. Zhe ſe oberne h’ Angeljem, k’ ſvetnikam, ali k’ materi boshji, nobeden ne bo hotel njegov beſednik biti. Nobeden ne bo kar beſede per ſodniku sanj govoril. Vſi mu bodo odgovorili. Niſi v’ shivljenji sa naſhe opominovanje in lepe isglede maral. ˛Si shivel po ſvoji termi, tudi mi sdaj tebi ne moremo pomagati, in sa te kaj proſiti. Na boshjo miloſt ſe greſhnik per ſodbi tudi ne bo mogel sanaſhati, sato ker bo she vſe preposno. Greſhnik je dolgo zhaſa boshjo miloſt sametaval, in bres vſe ſkerbi greh delal. Takrat ker mu je Bog

doſti shlahtniga zhaſa dal, sa nebeſa, sa svelizhanje ſkerbeti, je le sa zhaſno ſkerbel in sa pekel delal. Samudil je zhaſ uſmiljenja, priſhel je zhaſ ojſtre pravize. Sato mu tudi pravizhni ſodnik takrat vezh ne more persaneſti. Vezh mu ne more miloſti in uſmiljenja ſkasati, ker Bog ne bo beſede nasaj jemal, ki jo je isgovoril. On je pa perſegel, de takrat ne bo nobenimu miloſti ſkasal, ker bo she preposno. Satega voljo govori Goſpod Bog! „Kakor reſnizhno shivim, bom perſego, ktero je greſhnik sanizheval, in saveso, ktero je prelomil, njemu na glavo vergel.“ Ezeh. 17, 19. Ker ſte moj ſvet savergli, in moje ſvarjenje v’ nemar puſtili, ſe bom k’ vaſhimu pogubljenju ſmejal, in vaſ oſramotil.“ Pripov. 1.

Huda in ſtraſhna je ſtopinja greſhnika, ktero mora prezej po ſmerti ſtoriti. Iti mora k’ ſodbi pred boshjiga vſigavedeozhiga, pa ojſtriga in ſerditiga ſodnika, ki ſe ne bo dal nizh preproſiti, in kjer noben sgovor ne bo nizh veljal. Kako grenka in teshka bo tedaj greſhniku per ſodbi, ki je zeli zhaſ ſvojiga shivljenja le sa telo, sa zhaſno poſvetno premoshenje ſkerbel, sa duſho, sa nebeſa pa ni zlo nizh ſtoril.

Miſli kriſtjan! ko bi tebi zeſar ſvojo hzher isrozhil, in ti jo srediti in poduzhiti dal. Sraven pa bi ti dal tudi revniga hlapza, de bi tudi ti sanj ſkerbel in ga poſhteno preshivel. Zeſar bi ti rekel: Imej ſkerb sa oba. Tode sa mojo hzher moraſh poſebno ſkerbeti, jo lepo srediti, moraſh lepo s’ njo ravnati, jo pred neſrezho

varvati, in zhes nekaj zhaſa, kader ti bo ukasano, mi boſh oba nasaj perpeljal. Ako bi pa ti kriſtjan! kmalo po tem ko ſi prejel srediti zeſarjevo hzher, in eniga njegovih nar ſlabejih hlapzov, zeſarjevo povelje posabil in popolnama v’ nemar ſpuſtil. Bi ne porajtal veliko na zeſarſko hzher, bi jo ſtradal, de v’ obleki in v’ vſih drugih rezheh bi mogla veliko pomankanje terpeti. Sraven bi pa ſhe s’ njo gerdo delal, bi jo ſuval in pretepaval, in bres uſmiljenja bi ji hudiga ſtoril, kolikor bi mogel. Hlapza bi pa prav sveſto redil in paſel. Bi ga lepo oblazhil, vedno sanj ſkerbel in ga varval, tako de ſe mu na obrasu lepa reja kashe. Zhes nekaj let pride zhaſ, de te zeſar poklizhe, tn ti sapove mu njegovo hzher, in tudi hlapza nasaj perpeljati. Kako ti bo

per ſerzu, ker boſh mogel ſtopiti pred oblizhje nar vezhiga poglavarja tvoje deshele, ker boſh vidil de zeſarjeva hzhi je vſa revna, umasana, ſtergana, isſtradana in nizh poduzhena! —

Hlapez pa bi bil prav rejen, lepo oblezhen in oblikan. Kaj bi zeſar s’ tabo ſtoril ſam lahko uganeſh. Gotovo bi te slo ſhtrafal in bi ti rekel: Ti hudobni nehvaleshni zhlovek! Glej veliko plazhilo ſim ti obljubil, kader ſim ti ſvojo hzher srediti dal, zhe jo boſh lepo redil, prav sa njo ſkerbel in jo ſkerbno uzhil. Daj odgovor! Sakaj ſi jo tako sapuſtil? Sakaj ſi tako neuſmiljeno s’ njo delal, de jo niſi nizh oſkerbel, nizh poduzhil. Glej kako je revna in nevedna. Sa hlapza pa, ki mi je malo na njem leshezhe, ſi toliko ſkerb imel, ſi ga ſkerbno redil in paſel. Vreden ſi torej

velike ſhtrafenge, sato te obſodim — v’ jezho do ſmerti. —

Kriſtjan glej! Goſpod vſih goſpodov, kralj vſih kraljev ſam Bog ti je srozhil ſvojo hzher, to je, dal ti je neumerjozho duſho, ktera je po njegovi podobi uſtvarjena. ˛Sapovedal ti je, de jo moraſh pred vſim greham ſkerbno varvati, jo s’ dobrimi deli oſkerbeti in olepſhati, jo s’ boshjo beſedo in s’ ſvetimi sakramenti rediti, in varvati, de ſe ne pomashe, ali pa ne raſterga tiſto lepo belo oblazhilo nedolshnoſti in gnade boshje, s’ kterim jo je Bog per ſvetim kerſtu oblekel. Isrozhil pa ti je Bog telo, ktero je le hlapez neumerjozhe duſhe. Pa glej! kako v’ nemar ſi puſtil ſkerbeti sa duſho, ki je boshja hzhi. Le pomiſli kako revna je, ker savoljo tvoje lenobe in sanikernoſti ſtrada, in

v’ vſih boshjih rezheh pomankanje terpi, sato ker ti le sa truplo ſkerbiſh, mu ſtresheſh, in ga vedno ſkerbno rediſh. Duſho pa v’ veliki revſhini puſtiſh. — Le pomiſli sdaj, kako boſh obſtal, kader boſh k’ ſodbi poklizan? Kader ti bo ſmert poterkala, in ti rekla, de moraſh goſpodu nebeſ in semlje duſho, njegovo hzher, dati in mu jo nasaj isrozhiti, ktero ſi od njega prejel? Kako ſe boſh sgovarjal? Trepetal in treſel ſe bosh, in kar beſedize ne boſh mogel odgovoriti. Kaj samoreſh per taki ſodbi, per taki rajtengi upati? Goſpod Jesuſ Kriſtuſ naſh prihodnji ſodnik ti bo rekel: Ti nesveſti hudobni hlapez, vreden ſi velike ſhtrafenge. Obſodim te sato, ne sa nekaj zhaſa, ampak sa vſelej na vezhno v’ peklenſki bremen.

Ker tedaj per ſodbi ne bo veljal noben sgovor, ne bo pomagala nobena proſhnja, zhe s’ grehi oblosheni k’ ſodbi pridemo, torej ſe moramo s’ vſo ſkerbjo greha varvati, in sa ſtorjene pregrehe pridno pokoro delati, de ne bomo vekomej saversheni. Tudi ne bo miloſtliva ſodba sa naſ, zhe ne bomo obilno dobrih del k’ ſodbi s’ ſabo perneſli. Dobre dela naſ bodo v’ vezhnoſt ſpremile, in nam ſrezhno miloſtlivo ſodbo doſezhi pomagale.

˛Spomnimo ſe na tiſtiga mosha, kteri je bres ſkerbi shivel, in ſe nizh hudiga ni bal; kar per kralji toshen je bil na enkrat k’ odgovoru poklizan. Imel je pa tiſti mosh tri poſebne prijatle. Eniga is med njih je zhes vſe ljubil, in zelo ſvoje saupanje v’ njega ſtavil. Tudi una dva prijatla je ljubil, vender eniga manj ko drusiga.

Preden mosh ſtopi pred kralja, gre k’ ſvojimu nar ljubſhimu prijatlu, in mu rezhe: Ljubi prijatel: „Jeſt ſim per kralji slo satoshen, in ſim poklizan ſe iti odgovarjat. Proſim te, pojdi s’ mano, ſpremi me pred kralja, de boſh kaj same govoril, ali proſil, ali kakor ſi bodi mi kaj pomagal. Ne vem kaj miſli kralj s’ mano ſtoriti. — Prijatel hitro odgovori: Ne morem s’ tabo iti, nimam zhaſa, rnoram po drugih opravilih iti. ˛Sam pojdi, odgovarjaj ſe kakor veſh in snaſh. Mosh na to shaloſtin in veſ pobit gre sdaj h’ drugimu prijatlu, kteriga ni tako slo ljubil kakor perviga, in ga ravno tako proſi.

Ta ſe hitro napravi, in s’ njim gre. Kader pa do vrat kraljeve hiſhe prideta, prijatel od njega sbeshi in ga je ſamiga popuſtil. Mosh na to

ſhe bolj shaloſten ſe boji pred kraljevo oblizhje ſtopiti, in ſe verne ſhe tretjiga prijatla proſiti. Ravno tako mu vſe pove, kakor je pervimu povedal, kako ſe mu godi. Tudi mu pove kako ſta una dva prijatla s’ njim naredila. Proſi de bi ga pred kralja ſpremil, in mu pomagal ſe odgovoriti. Ta, ker je pravi reſnizhen prijatel bil, gre prezej s’ njim h’ kralju, tam sanj govori, ga isgovarja, in tako ſerditiga kralja potolashi, de mosha proſtiga ſpuſti in mu ſvojo prijasnoſt pokashe. Kteri is med tih treh prijatlov je bil pravi reſnizhen prijatel, vſaki lahko ugane. —

Pervi prijatel, kteriga zhlovek na ſvetu Ijubi, ga nar bolj obrajta, ſe nanj sanaſha, in ſvoje ſerze nanj navesuje, je dnar. Kader kralj nebeſ in semlje zhloveka h’ rajtengi poklizhe,

ga dnar bersh sapuſti, pride drugim v’ roke in zhloveku nizh ne pomaga. Drugi prijatel ſo snanzi, tovarſhi in shlahta. Oni zhloveka kader umerje tudi do groba ſpremijo, potem ſe vernejo in ga ſamiga puſte.

Tretji prijatel ſo dobre dela. One ſo pravi reſnizhen prijatel, ker ſpremijo zhloveka, kader umerje, pred ſedesh boshje pravize, ter mu pomagajo boshjo prijasnoſt in miloſtlivo ſodbo doſezhi.

Persadevajmo ſi, kolikor nar vezh je mogozhe, po dobrih delih, de miloſtlivo ſodbo in vezhno svelizhanje doſeshemo. ˛Storimo, kakor naſ ſ. piſmo opominja: „Do ſmerti ne jenjaj v’ dobrim raſti, sakaj boshje plazhilo vekomej oſtane.“ ˛Sir. 18. 22.

Velika ali poſlednja ˛Sodba. ˛Sodnji dan.

Deſi ravno duſha vſaziga zhloveka prezej kader ſe is teleſa lozhi, na ravnoſt k’ ſodbi gre, kjer prejme od pravizhniga ſodnika plazhilo sa dobre, ſhtrafenga pa sa hude dela, bo vender priſhel dan, de bomo vſi vkup na enkrat in ozhitno ſojeni. To bo poſlednji ali ſodnji dan. Jesuſ bo ukasal takrat angeljem ſpraviti vkup vſe narode od vſih krajev ſveta. Glaſ boshjiga ſina bodo saſliſhali vſi, kteri ſo v’ grobih, vſtali bodo in k’ ſodbi pojdejo. Angelji jih bodo vkup sbrali in jih pred ſodnika Jesuſa poſtavili, kteri bo s’ veliko oblaſtjo in

velizhaſtvam v’ oblakih neba priſhel, in naſ bo ozhitno ſodil. Bog bo na konzu ſveta vſe ljudi sato ſhe enkrat ſodil, de bo zeli ſvet ſposnal in vſakteri poſebej ozhitno vidil, de Bog je pravizhen v’ ſvojih ſodbah, de vſakimu po vrednim saſlushenji plazha.

Tiſti poſlednji ali ſodnji dan ſe bo boshja praviza, modroſt in previdnoſt pred vſimi ljudmi ozhitno pokasala, ker bo vſak po ſvojim saſlushenji, plazhilo ali ſhtrafengo prejel. Sato bo Jesuſ takrat v’ prizho zeliga ſveta pravizhne s’ duſho in s’ teleſam s’ ſabo v’ nebeſa vsel, hudobne bo s’ duſho in s’ teleſam v’ peklenſki bresen pahnil. —

Huda in ſtraſhna je sa greſhnike poſebna ſodba, vender ſhe hujſhi in veliko ſtraſhnejſhi bo sa greſhnike poſlednja ali velika ſodba. Kader bo

priſhla tiſta grosovitna ſtraſhna ura, de ſe bo ſvet h’ konzu blishal, kteriga bo ravno tiſti Bog, kteri je vſe is nizh uſtvaril, ſpet v’ nizh ſpremenil, bo na boshje povelje angelj sazhetik ſodbe osnanil, in bo s’ velikim glaſam upil: „Bójte ſe Goſpoda in dajte mu zhaſt, sakaj ura njegove ſodbe je priſhla, in molite ga kteri je nebo in semljo uſtvaril.“ ˛Skriv. ras. 14, 7. Glaſ angeljeve trobente bo sabuzhal, kteri ſe bo od eniga kraja ſveta do drusiga raslegal in mertvim rekel: „Vſtanite — mertvi in pridite k’ ſodbi.“ Na ta glaſ bodo vſi mertvi vſtali, od Adama perviga ozheta, noter do sadnjiga zhloveka na semlji. Vſe ſe bo oshivelo. Semlja bo dala nasaj ljudi, ki jih je do takrat v’ ſebi ſkrite imela. Morje jih bo verglo na ſuho,

kar jih je posherlo. Duſhe ſe bodo ſpet s’ teleſi ſklenile.

Vſi bomo vidili v’ oblakih ſinu boshjiga, vſiga zhaſtitliviga v’ neſkonzhni ſvetlobi, in okoli njega bres ſhtevila angeljev, boshjih ſlushabnikov. Njegovo oblizhje ſe bo ſvetilo bolj ko ſolnze, kakor plemen bodo migljale njegove ozhi, is njegovih uſt pojde na obe plati nabruſhen mezh njegove ojſtre pravize. ˛Skr. ras. 1. Njegove beſede bodo kakor grom, vſe bo pred njim trepetalo.

Kader bo she bliso dan Jesuſoviga prihoda, bo semljo ogenj posherl, in vſe ſe bo rastajalo: „Elementi ſe bodo od vrozhine ſtajali, semlja pa in dela, ktere ſo v’ nji, bodo sgorele.“ II. Petr. 3. „˛Samo ljudje bodo oſtali, in ſahnéli od ſtrahu in zhakanja tega kar bo zhes veſ

ſvet priſhlo.“ Luk. 21. „Kader bo priſhel ſin zhloveka v’ ſvoji ſvetloſti, in vſi angelji s’ njim, takrat bo ſedel na ſedeshi ſvojiga velizhaſtva, in vſi ljudje bodo pred njim sbrani.“ Mat. 25.

O kako grosno nerad, s’ nesapopadlivim ſtraham, in s’ neisrezhenim trepetam pojde greſhnik h’ tej ozhitni ſodbi, ker bo ſam ſebi rekel: Priſhel je zhaſ de ſim od ſmerti vſtal in perzhel drugo shivljenje, ktero bo same vekomej hujſhi in ſtraſhnejſhi kakor vſaka ſmert. Vezhno bom shivel, pa le sato de bom vezhno terpeti mogel. Moja duſha ſe je ſpet s’ teleſam ſklenila, pa le sato de bota oba vkup v’ peklenſkim ognji vekomej gorela. Oh neſrezha zhes vſe neſrezhe! — ˛Stopiti moram sdaj, obloshen s’ ſtraſhnimi pregrehami in gerdimi hudobijami v’ prizho vſih ljudi pred ſodnika,

de bo urshoh mojiga prekleſtva zeli ſvet vidil. Pokasati ſe moram sdaj, v’ prizho vſih Ijudi pred Jesuſam nebeſhkim ſodnikam, ravno pred tiſtim, kteriga ſim v’ shivljenji sanizhval, in ga s’ hudobijami in pregrehami na novo martral in krishal. ˛Stopiti moram ravno pred tiſtiga ſodnika, kteriga beſede, opominovanja in povelja ſim sametaval, in njegove nauke sanizheval, dokler ſim na ſvetu bil. Ali sdaj, ah sdaj kako bom preſtal, ker ſhe pravizhni ſe treſejo! rajſhi bi ſhe sdaj v’ peklenſkim bresnu oſtal, kakor pa k’ ſodbi ſhel.

Preden ſe bo ſodba sazhela, bodo angelji na boshje povelje lozhili greſhnike, hudodelnike od pravizhih, kakor paſtir ovze od koslov lozhi. Ovze, to je pravizhne bodo poſtavili na deſnizo, kosle pa, to je

hudobne bodo poſtavili na levizo. Takrat bodo pravizhni, ktere je ſvet velikokrat sanizhval in sa norze imel, s’ veliko zhaſtjo na deſno ſtran poſtavljeni. Hudobni krivizhni bodo koslam enaki na levo ſtran pahnjeni, ker bodo ſvoje neſrezhne ſodbe perzhakvali. She to tozhenje bo greſhnikam grosno ſtraſhno in britko per ſodbi, ker bodo pogubljenim, vekomej prekletim perſhteti. Na vſih udih bodo pred Jesuſovim prihodam trepetali, in ſhe tiſti zhaſ rajſhi v’ peklenſkim ognji goreli, kakor ſe pred ſerditim Jesuſovim oblizhjem pokasali. —Oh! kako bo hudobne peklo, koliko shaloſt bodo obzhutili, ker bodo naſproti vidili ſtati na deſni ſtrani take, ki ſo jih na ſvetu sa neumne, perproſte ſhteli, jih sanizhvali in preganjali.— „Takrat bodo pravizhni s’ veliko ſerzhnoſtjo

soper te ſtali, kteri ſo jih ſtiſkali in njih dela odvseli. Kader bodo hudobni to vidili, bodo od grosniga ſtrahu vſi prepadeni, in ſe bodo sazhudili, kako ſo uni tako naglo in zhes vſe upanje svelizhanje doſegli. Tukaj bodo ſami per ſebi rekli, ker ſe bodo kſali in od duha britkoſti sdihovali: To ſo tiſti, kterim ſmo ſe mi nekdaj poſmehvali, in jih v’ saſramljiv pogovor imeli. Mi neumni ſmo njih shivljenje sa neſpamet imeli in njih konz sa nezhaſt. Poglej kako ſo sdaj perſhteti med boshje otroke in njih odlozhik je med ſvetniki.

Pravizhni pa bodo vekomej shiveli, in per Goſpodu je njih plazhilo, in narvikſhi sa nje ſkerbi, sato bodo prejeli zhaſtitlivo kraljeſtvo in lepo krono ii goſpodove roke: sakaj on jih bo s’ ſvojo deſnizo pokril, in

s’ ſvojo ſveto roko branil.“ Bukve modr. 5, 1—17.

Po tem ko bodo vſi ljudje tako raslozheni, de bodo pravizhni na deſni, hudobni pa na levi ſtrani ſodnika ſtali, ſe bo ſodba perzhela. Odperle ſe bodo bukve ſvetiga Evangelija, po kterih bomo vſi ſojeni. — Odperle ſe bodo tiſte bukve, v’ kterih je zelo naſhe sadershanje sapiſano. Vſe naſhe dobre pa tudi hude dela ſo na tanjko sapiſane. Nar manjſhi rezh, kar je zhlovek ſtoril, ni posabljena. Takrat ſe bo vſe ozhitno vidilo, vſe ſe bo pokasalo, kar je bilo ſkritiga od sazhetka ſveta do tiſte ure. V’ tiſtih bukvah bo vſakteri lahko bral ſvoje in vſih drugih ljudi shivljenje. Takrat ſe bo mogel vſakteri pokasati ravno takiga, kakorſhin je od Boga ſposnan. Takrat bodo hudobni

krivizhniki od vſih hudobij preprizhani, ktere ſo v’ shivljenji ſkerbno tajili, jih ſkrivali in ſe pravizhne, poſhtene delali. Pokasala ſe bo nedolshnoſt, in odkrila ſe bo kriviza v’ prizho zeliga ſveta. ˛S. Janes, ki je v’ duhu ſodbo vidil pravi: „Vidil ſim velik bel ſedesh, in ſedeti na njem eniga, ki pred njegovim oblizhjem semlja in nebo beshi. — Vidil ſim mertve velike in majhne ſtati pred ſedeshem, in bukve ſo ſe odperle, in druge bukve, ki ſo bukve shivljenja ſo bile odperte, in mertvi ſo bili po tem ſojeni, kar je bilo v’ bukvah sapiſaniga, po njih delih.“ ˛Skr. rasod. 20.

Grosni ſtrah in ſtraſhna ſramota bo prehajala greſhnike per poſlednji ſodbi, ker njih hudobije ſe bodo vſim ljudem osnanile, in njih krivize zelimu ſvetu ozhitno pokasale. She nekdaj

je Bog hudobnim tako shugal: „Glej! jeſt pridem nad te, in bom pred tvojim obrasam odkril, kar je ſkritiga, in bom pokasal ljudſtvam tvojo nagoto, in kraljeſtvam tvojo ſramoto. Na te bom vergel gnuſobo, saſramotil te bom in te poſtavil sa isgled.“ Nahum. 3. —

Kakor ſolnzhni sharki, kader ſkos okno poſijajo, po hiſhi tako rasſvitlijo, de ſe vſaka nar manjſhi rezh vidi, ravno tako bo oko pravizhniga ſodnika Jesuſa prederlo zhloveſhko ſerze, in ga tako rasſvetlilo, de ſe bodo nar manjſhi nar ſkrivnejſhi dobre in hude dela vidile, in vſim ljudem ozhitno pokazale. Jesuſ bo per poſlednji ſodbi odgernil sagrinjalo hinavſhine in vſe zhloveſhke golfije, tako de bomo vſi eden drusiga pregrehe v’ pravi gnuſobi vidili. —

Hudobni, krivizhni kriſtjan! „Premiſli pravi ſ. Avguſhtin, de pred neſkonzhnim ſhtevilam ljudi ſe bodo odkrile vſe tvoje pregrehe, in v’ prizho toliko nebeſhkih angeljev, ſe bodo ozhitno pokasale vſe tvoje hudobije, ne ſamo kar ſi jih v’ djanji, ampak tudi kar ſi jih s’ miſlami in sheljami ſtoril. Takrat boſh imel toliko toshnikov, kolikor jih je bilo na ſvetu, kteri ſo ti lepe isglede pravizhniga shivljenja kasali, v’ prizho vſih boſh oſramoten.“ ˛S. Avg.

Kriſtjan! sdaj ſe ſramujeſh ſvoje grehe ſpovedniku odkriti, in ſe jih ſpovedati, ker ſpovednik je zhlovek, kakor ti, in jih tudi nikomur ne ſme povedati, pa ſe vender kakiga gerdiga greha tako grosno teshko in nerad ſpoveſh, de ſe k’ temu dolgo perpravljaſh. Pomiſli, kako ſe boſh pa mogel

ſramovati per poſlednji ſodbi, ker boſh mogel pokasati, ne pred enim zhlovekam ampak pred vſimi ljudmi zeliga ſveta, pred vſimi angelji, pred Jesuſam ojſtrim ſodnikam, karkoli ſi kdej hudiga ſtoril. Pokasati boſh mogel takrat vſe ſvoje hudobije, ktere ſi miſlil de she sdavnej ſo posabljene, in de niſo nikomur snane. Karkoli ſi kdej kaj hudiga miſlil, shelel, govoril ali ſtoril v’ ſkrivnih tamnih krajih, vſe bo ozhitno per ſodbi, vſe bo osnanjeno. „Miſli kriſtjan, ko bi ti imel kak slo velik oſtuden greh, sa kteriga bi shiv zhlovek ne vedel, pa bi bilo na boshje perpuſhenje v’ zerkvi takrat kader je narvezh ljudi vkup sbranih ozhitno osnanjeno, in vſim povedano, kaj ſi ſtoril, in takrat kader bi tudi ti sraven bil. — Kako de bi ſe ſramval kaj ne? Rajſhi bi

ſe tiſti zhaſ v’ semljo vderl, kakor toliko prizh ſvoje hudobije imel. Kako nam bo ſhe le takrat, kader bodo per poſlednji ſodbi v’ prizho zeliga ſveta, snanim in nesnanim gledovzam naſhe pregrehe odkrite in pokasane!“ ˛S. Krisost. hom. 5. in ep. ad Rom.

Pravizhen ſodnik Jesuſ Kriſtuſ bo s’ ſvojim vſigavideozhim ozheſam pregledal vſaziga, in ga bo preprizhal, de je pekla ali pa nebeſ vreden. O kriſtjan! kako grosno ſe boſh takrat uſtraſhil, ker vidil boſh, de per ſodbi bo rajtenga vſa drugazhna, kakor jo sdaj ſam delaſh. Pokasal ti bo Jesuſ bres ſhtevila hudobnih, neſpodobnih miſel in shelja, ki jih niſi nikoli v’ greh ſhtel. Vidil boſh veliko gerdih pohujſhlivih beſedi, ki jih niſi porajtal; pa takrat boſh ſposnal koliko

hudiga ſo ſtorile, koliko nedolshnih sapeljale, in v’ kolikih ſerzih ſo tvoje neſpametne beſede vſadile korenine gerdih in velikih pregreh. Vſi, ktere ſi pohujſhal, te bodo per ſodbi toshili, zhes te prizhali in na te ſhtrafenge klizali. Vidil boſh, koliko lepiga shlahtniga zhaſa ſi v’ lenobi in v’ sanikernoſti sapravil! Koliko boshjih gnad ſi savergel? — Koliko lepih naukov ſi v’ nemar puſtil. Od vſiga tega boſh mogel ojſter odgovor in teshko rajtengo dajati. Vidil boſh pa tudi vſe ſvoje dobre dela, kar ſi jih ſtoril, in uſtraſhil ſe boſh, ker boſh sagledal de ſo prasne, bres vſe zene, bres vſe vrednoſti pred Bogam, sato ki jih niſi ſtoril is praviga namena, savoljo Boga ampak ſtoril ſi jih le savoljo hvale, ali savoljo zhaſti, ali pa savoljo zhaſniga dobizhka. Vſe, karkoli ſi dobriga

ſtoril, le is drugih miſel, kar niſi sgol is ljubesni do Boga ſtoril, bo saversheno. Tako le boſh prasen, bres vſih dobrih del ſtal pred ſodnikam, in neſrezhniga obſojenja zhakal. ˛She pravizhni poterpeshlivi Job ſe je veſ treſel, kader je prihodno ſodbo premiſhljeval, in je rekel: „Kaj bo s’ mano kader me bo priſhel Bog ſodit, in kaj mu bom odgovoril, kader me bo sazhel ispraſhevati. — Jeſt ſim v’ ſkerbi savoljo vſih ſvojih del, ker vem, de (o Bog) nobenimu greha ne pregledaſh.“ Job. 9. Ker ſe je tedaj Job pred ſodbo bal, kterimu ſ. piſmo prizhvanje da, de je bil pravizhen, koliko ſe je bati ſhe le nam tiſte ſtraſhne poſlednje ſodbe, ker moramo s’ Davidam ſposnati; de vſa zhloveſhka ſvetoſt bo takrat sginila, kakor sgine ſenza pred ſolnzam: „Ker

ſe tukaj pravizhniga ſhtejem, bom morebiti tam sa krivizhniga ſposnam.“ Pſi. 74. „Gorje per ſodbi tudi brumnim pravizhnim, zhe boſh ti o Goſpod! s’ njimi bres uſmiljenja ravnal.“ ˛S. Avg. Gotovo je ſtraſhno v’ roke shiviga Boga paſti. „Ako bo pravizhni komej svelizhan, kje ſe bo hudobnesh in greſhnik pokasal.“ I. Petr. 4, 18.

Sato bodo greſhniki per poſlednji ſodbi, v’ grosnim ſtrahu in trepetu pred Jesuſam ſtraſhnim ſodnikam ſtali, kteriga ſe ne bodo upali v’ obras pogledati. —

Vidili bodo de njih ſodba je neſrezhna, s’ duſho in s’ teleſam bodo mogli v’ vezhne martre iti, sato bodo grosni glaſ sagnali in ſtraſhno krizhali. Hribe in nar vezhi gore bodo proſili in klizali, de bi ſe nanje poderle,

jih pokrile, in ſerditimu Jesuſovimu pogledu umaknile. Radi bi ſe kam ſkrili, pa ne bo njim mogozhe. Rajſhi bi tiſti zhaſ oſtali v’ nar hujſhih peklenſkih martrah, kakor bi ſhli k’ ſodbi pravizhniga Boga, pa ne bo mogozhe. — Mogli ſe bodo pokasati pred Jesuſam, ſerditim ſodnikam, kteri bo vſe njih ſkrivne hudobije vſim ljudem osnanil. „Nizh ni ſkritiga, kar bi ſe ne rasodelo, ali hudiga, kar bi ſe ne svedilo.“ Mat. 10, 26. Tako bodo hudobni greſhniki ſposnali in ozhitno prizhevanje dati mogli, de pravizhne ſo Goſpodove ſodbe.

Po tem kader bo vſakteri poſlednji dan saſliſhal ſvojo ſodbo, in ſposnal kaj je vreden, bo vſak ſam poterdil, de po vſi pravizi je obſojen, de vreden je tega, kar mu je perſojeniga. Takrat ſe bo Jesuſ na ſodnjim

ſtolu veſ prijasen k’ pravizhnim na deſni ſtrani obernil in njim porezhe: „Pridite vi isvoljeni mojiga ozheta, in poſedite kraljeſtvo, ktero je vam perpravljeno od sazhetka ſveta.“ Mat. 25.

Kdo ſi je v’ ſtanu miſliti troſht, veſelje in ſladkoſt, ktero bodo obzhutili svoljeni na deſni ſtrani boshjiga ſodnika, ker s’ temi ſrezhnimi beſedami njim bo svelizhanje dal. S’ Jesuſam pojdejo v’ ſrezhno shivljenje. —

Potem ſe bo obernil na levo ſtran, in bo s’ gromezhim glaſam hudobnim savershenim rekel: „Poberita ſe od mene vi prekleti v’ vezhni ogenj, kteri je hudizhu in njegovim angeljem perpravljen.“ Mat. 26. O ſtraſhne grosno shaloſtne beſede, kterih ſliſhati naſ Bog varuj. Bres troſhta, bres pomozhi, bres upanja, bres uſmiljenja, ſe bo sazhela sa njih vezhna neſrezha,

peklenſko terpljenje. „Sato bodo takrat jokali vſi rodovi na semlji.“ Mat. 24.

Jokali bodo takrat ajdje ali neverniki, ki ſe njim je krish in nauk Jesuſa Kriſtuſa neumnoſt sdel, ker ſo imeli perloshnoſt reſnizo ſposnati, pa je niſo hotli. Jokali bodo takrat terdovratni judje, ker ſo bili tako ſlepi, de ſo Jesuſa nar vezhiga dobrotnika savergli, in ga neuſmiljeno na krishi umorili, in tako nebeſa sa vſelej sgubili. Nar hujſhi pa bodo jokali katoljſhki kriſtjani, kteri ſo Jesuſa ſposnali in njegove dobrote vshivali. Bili ſo v’ kerſhanſki veri srejeni in poduzheni, imeli ſo ſvete sakramente, dobro ſo posnali pot proti nebeſam, in vender ſo shiveli hujſhi in neſpodobnejſhi, kakor ajdje in judje, sato jih tudi hujſhi ſhtrafenga zhaka.

Grosno bodo jokali kriſtjani takrat, kader njim bo Jesuſ pokasal krish, martre, terpljenje, ki jih je sa nje preſtal in preterpel. Pokasal njim bo Jesuſ ſvoje rane, in ſveto reſhnjo kri, ktero je do sadnje kaplize na krishi prelil k’ njih odreſhenju, pa vſe to ſo sanizhevali, in le rajſhi po naukih ſpazheniga ſveta, kakor po Jesuſovih naukih shiveli. „Ker ſo greſhniki prejeto reſnizo radovoljno sanizhevali, bo ſtraſhna ſodba in ognjeno maſhevanje zhes nje priſhlo.“ Heb. 10, 26. Sato njim bo ſodnik per ſodbi rekel: Poberite ſe od mene, vi prekleti, v’ vezhni ogenj pojdite sdaj. Vezh ni sa vaſ uſmiljenja, vezh miloſti. V’ shivljenji ſim vam uſmiljenje ponujal, pa niſte sanj marali, ſte ga nanizhevali, sdaj jeſt sa vaſ vekomej ne bom maral, in vaſ bom sa vſelej sanizheval.

Vezhna praviza me ſili, de vaſ moram pogubiti. Ezeh. 7, 8—9. Vezh niſim sdaj vaſh Ozhe, jim porezhe Jesuſ, kakor ſim unih sveſtih prijatlov na deſni ſtrani, ampak vaſh ozhe bo od sdaj na vekomej peklenſki hudizh. Vezh niſim vaſh svelizhar in odreſhenik, ampak, kakor odprem sdaj isvoljenim vrata v’ nebeſa, kamor jih v’ vezhno veſelje s’ ſabo peljem, tako ſe odpre pod vami sdaj rasbelejni pekel, v’ kteriga ſtraſhen bresen ſe boſte na vekomej vderli. —

Takrat, oh takrat bo tiſto ſtraſhno lozhenje, ktero bo shaloſt pogubljenih na levi ſtrani slo povikſhalo, ker bodo na deſni ſtrani med isvoljenimi vidili prijatle, snanze, tovarſhe, kteri ſo bili ravno v’ takim ſtanu, in ravno v’ takih perloshnoſtih, pa ſo na deſno ſtran med isvoljene

priſhli, in sdaj ſe bodo sa vſelej lozhili. Oh shaloſtna lozhituv! ˛Sin ſe bo lozhil od ozheta, ozhe od ſina, eden pojde v’ nebeſhko kraljeſtvo drugi v’ peklenſki bresen. Mati pojde od hzhere, hzhi od matere; ena v’ nebeſa druga v’ vezhni ogenj. Brat pojde od ſeſtre, ſeſtra od brata. Prijatel od prijatla. ˛Shli bodo eden od drusiga, pa sa vſelej, lozhili ſe bodo, pa ſe nikoli vezh ne bodo vidili. Bres mire bo obupanje pogubljenih, ker bodo vidili ſvoje tovarſhe, kako veſeli pojdejo s’ Jesuſam v’ tovarſhii vſih isvoljenih v’ vezhno veſelje; oni pa ſe bodo vderli v’ vezhni ogenj, v’ tovarſhii peklenſkih duhov in vſihsavershenih pogubljenih.

˛Straſhno bodo pogubljeni takrat rijuli in s’ grosnim preklinovanjem vpili in tulili: Prekleta ura, v’ kteri

ſim rojen bil, bodo rekli. Prekleta minuta, ko ſe je reklo, de je zhlovek ſpozhet. Prekleto truplo, ktero je le poshelelo, kar je zhes boshje sapovedi bilo. Prekleta duſha, ki ni hotla prav reſnize ſposnati, in bolj teleſnih ſkuſhnjav premagovati. V’ takim grosnim ſtraſhnim preklinvanji in sdajanji ſe bodo greſhniki v’ peklenſki bresen pogresnili, is kteriga nikdar ne bo odreſhenja. Pravizhne pa bo Jesuſ s’ ſabo v’ nebeſa vsel, in njim vezhno veſelje sa plazhilo dal.

De bi naſ ne sadela tiſta ſtraſhna neſrezha, per poſlednji ſodbi na levo ſtran poſtavljeni, in potem sa vſelej pogubljeni biti, ſe moramo sdaj v’ shivljenji vedno perpravljati, de bomo mogli per ſodbi odgovor dati. Vezhkrat moramo ſtraſhni ſodnji dan premiſhljevati, poſebno ob zhaſu ſkuſhnjave

ſe ſpomniti, kaki ſtrah, kakſhina shaloſt in velika ſramota naſ bo obſhla per ſodbi, zhe tudi ſkrivaj v’ greh pervolimo, ker per ſodbi bo vſe odkrito in osnanjeno. Delajmo vezhkrat ſami ſ’ ſabo rajtengo, in ſhtrafujmo ſami ſebe s’ ojſtro pokoro savoljo ſtorjenih grehov. Hitimo popraviti, kar Jesuſa shali, de per njem miloſt doſeshemo. Tako bomo odſhli vezhni ſhtrafengi, ker bomo miloſtlivo ſodbo imeli. Sodnji dan nam po tem ne bo shaloſten in ſtraſhan, ampak bo dan veſelja in zhaſti, ker bomo isvoljenim perſhteti, in v’ nebeſhko kraljeſtvo vseti.

Od Pekla.

Verſka reſniza je, de Bog bo pravizhne v’ vezhno veſelje v’ nebeſa vsel, pa ravno tako je reſ, de Bog bo hudobne vekomej savergel, in jih pahnil v’ kraj vezhne ſhtrafenge, kteri kraj pekel imenujemo. Pekel je tedaj tiſti kraj, kjer pogubljeni vezhne ſhtraſenge terpe. Kdor tega ne verje, pravi ſveti Avguſhtin, tudi ne verje, de je Bog. Kakor bodo pravizhni v’ nebeſih vekomej s’ Bogam ſklenjeni, vshivali nebeſhko veſelje

sa plazhilo ſvojih dobrih del, ravno tako bodo hudobni v’ peklu terpeli vezhne martre sa ſhtrafengo ſvojih hudobij.

To naſ uzhi Jesuſ Kriſtuſ vezhna reſniza: „Oni bodo vun pahnjeni v’ unajne tame, kjer bo jokanje in s’ sobmi ſhkripanje.“ Mat. 8, 12. Pogubljeni ne bodo vidili shivljenja, ampak jesa boshja bo vekomej nad njimi. Terpeli bodo v’ ſvojim pogubljenji vezhne martre. Saversheni bodo sa vſelej is pred boshjiga oblizhja, odlozheni od boshje zhaſti. Odlozheni od tovarſhije pravizhnih, bodo hudizham perſhteti. Take ſtraſhne neſrezhe ſe obvarvati naſ Jesuſ sveſto opominja, in nam ukashe rajſhi roko ali nogo odſekati, ali oko isruvati, to je, rajſhi nar prijetniſhi rezhem ſe odpovedati, kakor v’ vezhni

ogenj versheni biti, kjer zherv nikoli ne pogine, in ogenj nikoli ne ugaſne. Mark. 9.

She nekdaj je Bog hudobnim grosno shugal rekozh: „V’ mojim ſerdu je bil ogenj ushgan, in bo do dna pekla gorel. — Zhes hudobne bom neſrezhe vkup ſpravil, in ſvoje puſhize bom v’ nje isſtreljal. V. buk. Mos. 32.

Tudi ajdje ali neverniki, kteri od prave vere nizh niſo vedli, ſo po ſami pameti ſposnali, de hudobni, krivizhni bodo po ſmerti ſhtrafani. Koliko bolj vemo ſhe le mi kriſtjani, ker nam je boshji ſin rasodel, in povedal, kako hudo ſe bo godilo po ſmerti greſhnikam, zhe v’ grehih umerjo. —

Hudobni shelijo de bi ne bilo pekla, de bi bres ſtrahu ſvoje hudobije

uganjali in per vſih krivizah bres ſhtrafenge oſtali. Pa veſt tudi nar hujſhim hudodelnikam njih pregrehe vedno ozhita, in njim prihodne ſhtrafenge napoveduje. Vera naſ tedaj uzhi, pamet poterdi, in veſt nam prizhuje, de perpravljeno je na unim ſvetu ſtraſhno in pa vezhno terplenje v’ peklu, kamor bodo hudobni neſpokorjeni greſhniki versheni, in v’ vezhni ogenj pokopani.

De bi ſe bolj ſkerbno varvali greha, kteri zhloveka v’ peklenſki bresen v’ vezhno neſrezho ſpravi, premiſlimo: Kako grosne, velike in ſtraſhne martre pogubljeni v’ peklu terpeti morajo.

I.

Pogubljeni ſo is pred boshjiga oblizhja saversheni. „Poberite ſe vi

prekleti, pravi Jesuſ hudobnim neſpokorjenim greſhnikam, v’ vezhni ogenj, kteri je hudizhu in njegovim angeljem perpravljen.“ Mat. 25.

Pogubljeni ſo sa vſelej sgubili boshjo prijasnoſt in vezhno svelizhanje, torej jih bo sguba nebeſ bolj pekla, kakor vſe peklenſke martre. Is globozhine peklenſkiga bresna, bode pogubljeni ſvoje ozhi povsdigvali proti nebeſam, ktere bodo v’ ſvojih miſlih vedno odperte vidili, in neisrezheno ſrezhne bodo tam gori vſelej vidili tiſte boshje prijatle, kteri ſo na ſvetu ravno v’ takim ſtanu, ravno v’ takih nevarnih okoliſhinah shiveli, in ravno take hude ſkuſhnjave imeli, pa ſo nedolshnoſt ohranili, ali pa reſnizhno pokoro ſtorili, in tako v’ nebeſa priſhli. Per tem pogledu ſe bodo pogubljeni ſvoje ſlepote in

ſvoje terdovratnoſti ſpomnili, de ſo vſe boshje gnade savergli, in ſe radovoljno v’ peklenſke martre sakopali. To jih bo neisrezheno peklo. Sato pravi ſ. Krisoſtom: „Veliko huji kakor pekel ſe mi sdi, ne doſezhi nebeſhke zhaſti, in veliko bolj miſlim je treba shalovati savoljo sgube nebeſhkiga kraljeſtva, kakor savolj peklenſkih marter. Sguba nebeſ nar huje pezhe, nar bolj boli. Sato naj mi govori kdo od tavshent peklov, ne bo nizh taziga, nizh tako shaloſtniga in hudiga povedal, kakor je shaloſtno, hudo in ſtraſhno nebeſa sgubiti.“

Pogubljeni ſo Boga sa vſelej sgubili, vekomej bodo od njega odlozheni. Zhes to sgubo bodo oni grosno shalovali in krivave ſolse tozhili, pa nizh njim ne bo pomagalo, ker preposno

bo takrat. Pogubljeni bodo od delezh vidili zhaſt in neſkonzhno veſelje isvoljenih, kakor je bogati mosh vidil is pekla v’ narozhje Abrahama, in ſi bodo ſami bres prenehanja ozhitali rekozh: — Glejte ſrezhno veſelo boshje kraljeſtvo, ktero je bilo tudi nam perpravljeno, pa sa vſelej ſmo ga sgubili. — Nam ſo bile obljube dane. Jesuſ nam je s’ ſvojimi nauki pot v’ nebeſa pokasal in jo nam s’ ſvojimi isgledi sasnamnoval. On dobrotlivi svelizhar, nam je s’ ſvojim britkim terplenjem in grenko ſmertjo na krishi, vrata v’ nebeſa odperl. Pa vſe to je bilo nad nami sgubljeno vſe saſtojn. Saſhli ſmo, oſtali ſmo terdovratni in ſlepi na hudobnih potah, in tako ſmo ſe v’ vezhno neſrezho vderli, ker niſmo hotli poſluſhati glaſa dobrih paſtirjev, kteri ſo ſi

veliko persadevali, naſ na pravo pot perpraviti, in niſmo hotli! Glejte naſhiga goſpoda, bodo rekli pogubljeni eden drugimu, kako ſe da veſelo vshivati ſvojim isvoljenim prijatlam. Njega vshivati ſmo tudi mi namenjeni bili, in vender ga ne bomo nikoli gledali. Tukaj Boga sdaj ne moremo prav sapopaſti. Vidimo ga le ſkos vero kakor v’ ſhpeglu, torej ne moremo prav sapopaſti, kolika neſrezha je Boga sgubiti. Pogubljeni to sgubo tako v’ shivo zhutijo, de zhes to sgubo neſkonzhno shalujejo, in ſe ſtraſhno kſajo, de ſo Boga nar vezhi dobroto sa vſelej sgubili, kteriga bi bili lahko vekomej vshivali. Nikdar otrok ne more obzhutiti take shaloſti, kader ſe mora od ſvojih ljubih ſtarſhev lozhiti, in jih sa vſelej sapuſtiti,

kakorſhno zhuti duſha kader Boga sgubi.

Abſolom, Davidov ſin, je ſilno shaloval, ker ni ſmel ohlizhja ſvojiga ozheta viditi. Kralj ni vezh zhaſa ſvojiga ſina pred ſe puſtil, ker ſe mu je bil sameril. Abſoloma je to tako bolelo, in mu tako teshko bilo, de sadnizh je rekel: Proſim de kraljevo oblizhje vidim, zhe ſe pa kralj ſhe na mojo krivizo ſpomni, naj me umori. II. buk. k. 14.

Drugazhi bolj duſha sa Boga uſtvarjena le po Bogu hrepeni, in ſe s’ njim ſkleniti sheli. Kakor shejin jelen hrepeni po mersli vodi, tako duſha s’ Bogam ſklenjena biti sheli, in vender bo mogla pogubljena duſha od Boga vezhno odlozhena biti. To lozhenje od Boga bo duſhi tako teshko djalo, de bi rajſhi bila konzhana,

ko bi mogozhe bilo, kakor de nikoli ne bo boshjiga oblizhja gledala.

Oh neſrezha, grosna neſrezha! Od Boga ſvojiga ſtvarnika vekomej odlozhen biti, kdo bo to sapopadel?

II.

Pogubljene bo huda veſt vedno pekla, ker bodo sposnali, de ſami ſo vezhniga pogubljenja krivi, in vſe nar ſtraſhnejſhi martre bodo na duſhi in na teleſu terpeli.

Veſt pogubljenim ne bo nikdar pokoja dala, ampak vedno jih bo pekla, pikala in grisla. „Zherva njih veſti ne bo nikoli konz, in ogenj ne bo nikoli ugaſnil. Mark. 9. Vedno ſe ſvojih pregreh ſpomnijo, in njih hudobije ſo njim smerej pred ozhmi, ktere jim veſt bres prenehanja ozhita.

Hudobni ſi persadevajo sdaj v’ shivljenji, ſvojo veſt saduſhiti in jo k’ molzhanju perſiliti, de bi bolj bres ſkerbi v’ hudobijah shiveli; ali gorje in gorje jim, zhe tudi v’ pregrehah umerjo, ker v’ peklu jim bo veſt vedno ozhitala, de lahko bi bili svelizhani, ako bi bili hotli; ker pa v’ shivljenji niſo hotli poſluſhati glaſu ſvoje veſti, ki jih je opominovala in ſvarila, bodo mogli poſluſhati v’ peklu, v’ vezhnim ognji nje ojſtro pa breskonzhno ozhitanje in grisenje.

V’ neisrezheni britkoſti in v’ ſtraſhni shaloſti, vſak pogubljeni v’ peklenſkim bresnu sdihuje, joka in shaluje ker mu nikoli ne more is miſel priti, de lahko bi bil svelizhan, ſamó ko bi bil hotel. Oh! vpije vſak pogubljen kriſtjan v’ peklu: Na poti proti nebeſam ſim bil in vender moram

sdaj v’ peklu goreti. Bil ſim v’ katolſhki veri, ktera ſama samore svelizhati, in vender ſim od Boga sa vſelej savershen. Bil ſim per ſ. kerſtu vset sa boshjiga otroka, sa jerba nebeſhkiga kraljeſtva, in vender je moja jerbſhina sdaj peklenſki bresen.

Bil ſim na svetu tovarſh Jesuſovih prijatlov, in sdaj bom vekomej tovarſh peklenſkiga ſatana.

Zhloveka, kteri v’ ſmertnih grehih umerje, in v’ boshjim ſovraſhtvu ſvoje shivljenje ſklene, obſodi Bog po ſvoji vezhni pravizi v’ vezhne ſhtrafenge in sapové: „Popadite ga, sveshite mu roke in noge, in versite ga v’ unajne tame, kjer bo jokanje in s’ ſobmi ſhkripanje.“ Mat. 22. In neſrezhni pogubljenz ſe vdere v’ tiſti ſtraſhni kraj, kteriga ſ. piſmo imenuje ognjeno pezh. „Mat. 13. kjer

bo ogenj, in shveplo v’ terpljenju hudobnim odlozheno.“ Pſl. 10.

„Tako pojdejo hudobni v’ deshelo revſhine in tamote, v’ kteri ſmertna senza in vezhna grosa prebiva.“ Job. 10. ˛S. Janes pravi: „Prekleti bodo ſvoj del imeli v’ ognjenim in shveplenim jeseru.“ ˛Skriv. ras. 21. Sa ſtorjene hudobije bodo pogubljeni saperti v’ vezhno jezho, in tam ne bodo imeli druge tovarſhije, kakor druge pogubljene, hudizhe in vſe peklenſke ſpake in poſhaſti. Kdo je v’ ſtanu isgovoriti, kako ſtraſhno in shaloſtno je prebivati med tako neſrezhno tovarſhijo? ˛She na ſvetu vſak ve, kako hudo in shaloſtno je med takimi ljudmi shiveti, kteri ſe vedno ſovrashijo, preklinjajo ter isdajajo in rotijo. Koliko ſtraſhnejſhi je ſhe v’ peklu, ko bi druge martre ne bilo, kakor

vekomej med hudizhi in med drugimi savershenimi v’ eni jezhi sapert biti, kjer eden drusiga preklinjajo, eden drusiga urshoh ſvojiga pogubljenja delajo. ˛Starſhi preklinjajo otroke, otrozi ſtarſhe. Mosh kolne sheno, shena mosha. Bratje rotijo ſvoje brate, tovarſhi ſvoje tovarſhe. Eden drugimu pravijo: Ti ſi kriv moje take ſtraſhne neſrezhe, ker ſi me pohujſhal in me v’ greh sapeljal. Ti ſi me, v’ hudobijah poduzhil, na ktere bi jeſt ſam nikdar ſhe miſlil ne bil. O prekleta tiſta ura, v’ kteri ſim s’ tabo prijasnoſt naredil, vpijejo pogubljeni eden drugimu! Oh de bi te jeſt nikdar ne bil posnal, ja de bi te nikdar ne bil vidil, bi ne bil v’ vezhno neſrezho priſhel! Oh, prekleta tovarſhija, prekleta meſna ljubesen! — Pogubljeni kolnejo v’ peklu ſebe, ter uro in dan

ſvojiga rojſtva. Preklinjajo ſvoje ſovarſhe, pohujſhlivze in sapeljivze. Vender vſe to njim nizh ne pomaga.

Nimajo ga pogubljeni v’ peklu nar manjſhiga troſhta. Na ſvetu, zhe ſe komu hudo godi, zhe je v’ veliki neſrezhi in v’ velikih britkoſtih, ima vender kakiga prijatla, de ga potroſhta in s’ prijasnimi uſmiljenimi beſedami mu nekoliko terpljenje pomanjſha, in mu tudi kolikor samore pomaga. Med pogubljenimi pa ſe nizh eden drugimu ne ſmilijo, in ſe nizh troſhtati ne morejo. Od nobene ſtrani ni troſhta upati. Saſtonj vpijejo proti nebeſam, Bog jih ne ſliſhi. Kakor ſo bili oni na ſvetu gluhi boshjimu vabljenju in klizanju, tako je Bog gluh njih upitju in njim daje ſkos selo vezhnoſt vſo obilnoſt ojſtre boshje pravize zhutiti. „Pogubljeni v’ peklu

neprenehama sdihujejo, pa ni ga de bi ſe zhes nje uſmilil; is globozhine upijejo, pa ni ga de bi jih ſliſhal; tulijo, pa ni ga de bi jim pomagal; jokajo, pa ni ga de bi ſe mu ſmilili.“ ˛S. Ziril. dacapo. Sato bodo pogubljeni vſi obupni ſmerti sheleli in proſili, pa je ne bo. Bres konza, bres mire ſo neſrezhni, pa ſi ne morejo pomagati, in ſi nikoli ne bodo pomagali. Sato bodo pogubljeni v’ peklu ſtraſhno kleli in ſi voſhili, de bi ne bili nikoli na ſvet rojeni. „Naj pogine dan kader ſim rojen bil, in nozh, kader ſe je reklo, zhlovek je ſpozhet, kjer ni saperla teleſa, ki me je noſilo, in ni od mojih ozhi hudiga odtegnila. Sakaj niſim v’ maternim teleſu umerl, ali naglo poginil, kader ſim is teleſa priſhel. Sakaj ſim bil na kolena vset, sakaj s’ perſi dojen,

ker bi sdaj tiho ſpal in v’ ſvojim ſpanji pozhival.“ Job. 3.

Glej kriſtjan! tako boſh jokal, tulil in klel v’ peklenſkim bresnu, ker ſe sdaj ſmejaſh, in v’ ſvojih gerdih pregrehah terdovratno shiviſh, pa nizh ti ne bo pomagalo, tvoje terpljenje ne bo sa en laſ ne pomanjſhano ne perkrajſhano. Gorje ti bo, zhe v’ ſmertnih grehih umerjeſh, preden pokoro ſtoriſh, bres miloſti boſh pahnjen sa vſelej is pred boshjiga oblizhja, in tvoj delesh bo med prekletimi. Vsdigval boſh ſvoje ozhi proti nebeſam, in milo jokal, kakor joka hudodelnik, kteri je savoljo ſvojih hudobij sa zeli zhaſ ſvojiga shivljenja v’ hudo jezho obſojen, kader per oknizu ſvoje jezhe vidi in ſliſhi tovarſhe, kako ſe veſelijo, rajajo in veſele peſmi prepevajo. Drugazhi bolj ſe bo tebi ſerze

tergalo, zhe v’ pekel prideſh, kar te bo gotovo sadelo, zhe boſh vedno hudobno shivel in zhe nikoli ne boſh pokore ſtoril, ker boſh vidil ſvoje tovarſhe ſe v’ nebeſih bresſkonzhno veſeliti, ſebe pa v’ vezhnim peklenſkim ognji goreti. Sato shaluj, sdihuj in jokaj zhes ſvoje pregrehe, dokler samoreſh s’ ſvojimi ſolsami peklenſki ogenj pogaſiti, ſvoje grehe sbriſati, in per Bogu uſmiljenje doſezhi.

III.

Pogubljeni v’ peklu terpe grosne martre in ſtraſhne bolezhine, ker v’ peklenſkim ognji gore, kteri ne bo nikdar vgaſnil.

„Poberite ſe vi prekleti, v’ peklenſki ogenj pojdite.“ ˛Straſhne beſede, s’ kterimi bo Jesuſ pogubljene savergel, in jih v’ pekel pahnil, kjer

bodo vekomej goreli. ˛S. Avguſhtin pravi, de v’ peklu je reſnizhni ogenj kteri nesapopadlivo pezhe, in bo duſho in telo s’ grosnimi bolezhinami napolnil.“ Boshja jesa je pershgala v’ peklu taki zhudni in ſtraſhni ogenj, kteri bo pogubljene v’ peklu vekomej shgal in pekel. Proti temu peklenſkimu ognju vſa vrozhina poſvetniga ognja ſhe ſenza ni. Ko bi pa v’ peklu she drusiga ognja ne bilo kakor naſh ogenj, bi bilo she sadoſti ſtraſhno. Le pomiſlimo, ko bi bil zhlovek obſojen v’ hudo rasbeljeno pezh, kjer ſe shelesna ruda topi, vershen biti; s’ kakim ſtraham in trepetam bi ſe blishal hudi vrozhini! Pa bi vender ta troſht imel, de njegova martra ne bo dolgo terpela, ker ve, de v’ taki veliki vrozhini bo komej do dna pezhi perletel, bo she mertev. V’ peklu

je vſe drugazhi, to ſhe ni podoba proti vrozhini peklenſkiga ognja.

˛Straſhen je bil ogenj, kteri je hudobne neſramne meſta ˛Sodomo in Gomoro, s’ prebivavzi vred poshgal in pokonzhal. Bog je v’ ſvoji jesi ta shvepljen ogenj is neba vergel na neſpodobne pregreſhne prebivavze, de ſo hudobije s’ ljudmi vred sgorele, „vender je ta ogenj le podoba, isgled peklenſkiga ognja.“ Jud. v. 7.

Kolike martre terpe pogubljeni v’ peklenſkim bresnu, v’ vezhnim ognji, nam nar bolj pove bogati mosh, kteri je umerl, in v’ pekel pokopan bil. She toliko let vpije v’ ſtraſhnim terpljenji: „Grosovitno terpim v’ tem plemenu.“ Klizhem, pa nobeden me ne ſliſhi. Jokam, pa nobenimu ſe ne ſmilim. Od grosovitnih bolezhin jezhim, pa nobeden me ne potroſhta.

Nimam je nar manjſhi pomozhi. Drujiga ne vidim okoli in okoli ſebe kakor ognjeni plemen. Drusiga ne zhutim, ko ogenj. Drusiga ne posheram ko ogenj. ˛Sam ſim veſ ognjen. Ozhe Abraham uſmili ſe zhes me! vpije pogubljeni bogatin is dna pekla, poſhlji Lazara, de naj omozhi konz ſvojiga perſta v’ vodi, in ohladi moj jesik, ker grosovitno terpim v’ tem plemenu. Pa tudi to mu ni dovoljeno, ampak Abraham mu je odgovoril: ˛Sin! ſpomni ſe, de ſi v’ shivljenji prejel dobro, Lazar pa hudo; sato ſe sdaj on veſeli ti pa terpiſh. In velik prepad je med nami in vami, tako de nobeden od naſ k’ vam, in od vaſ k’ nam ne more. Luk. 16. Tako ſe godi bogatimu moshu sdaj v’ peklu. Na ſvetu je imel vſiga sadoſti in v’ obilnoſti. lmel je kar je

ſerze poshelelo. Sdaj nima ene ſame kaplje vode, de bi v’ peklenſkim plemenu ſvojo gorezho shejo pogaſil. Tako ſe godi vſim pogubljenim v’ peklu. Tako ſe bo godilo tudi nam, zhe bomo terdovratni v’ hudobijah shiveli, in v’ grehih umerli.

V’ peklu je ſtraſhan nam nesapopadljiv ogenj, kteri bo duſho in telo shgal in martral, pa vender nikoli konzhal. V’ tem ognji bodo pogubljeni goreli, in vender nikoli ne bodo sgoreli.

˛S. Avguſhtin pravi: Nesapopadlive, pa vender reſnizhne ſo martre, ki jih pogubljeni v’ peklenſkim bresnu terpé. „Vezhi ſo njih martre, kakor terplenje zeliga ſveta. Vſe kar ſo marterniki preterpeli, karkoli ſi samoremo na ſvetu hudiga in ſtraſhniga miſliti, ni ſenza proti martram, ki jih pogubljeni v’ peklu terpe.“

„Prekleti od Boga saversheni, bodo v’ ognjenim in shveplenim jeseru ſvoj del imeli.“ ˛Skriv. ras. 21. Le poglejmo zhloveka, kteri ima na kakim udu ſvojiga shivota prav hude velike bolezhine; kako jezhi, sdihuje, vpije, in nima pokoja ne po dnevi ne po nozhi. V’ ſilno velikih bolezhinah zhlovek tuli, divja, vpije, de ſe vſakimu ſmili, kdor ga vidi. Kako bodo ſhe le tulili pogubljeni v’ peklenſkih martrah, ker bodo terpeli take ſtraſhne martre in bolezhine v’ vezhnim ognji, de jih sdaj ſhe sapopaſti in miſliti ne moremo. — Terpeli bodo ne na enim udu, ampak na vſih udih bres raslozhka, grosne bolezhine. Terpeli bodo na duſhi in na teleſu, ker bodo v’ bresnu, kakor v’ gorezhim morji vtopljeni, in od plemena peklenſkiga ognja neprenehama

pokriti. „Sato je zhudin nam nesapopadliv tiſti ogenj, pravi ſ. Avguſhtin, ker duſho in telo shge bres de bi jih ſoshgal, ker bres prenehanj gori, bres de bi ga kdo podpihval.“ Tiſti ſtraſhni ogenj bo tam pregrehe pogubljenih shgal bres de bi jih kdej konzhal. —

Tam bo eno uro teshej preterpeti, kakor tukaj ſto let nar hujſhi pokoro delati. Tam ne bo pogubljenim nobeniga pozhitka, nikoli pokoja, ampak vezhna shaloſt, vezhno terpljenje. Vezhno jokanje in s’ sobrmi ſhkripanje. — Vſe veſelje in ſlaſti, ktere ſo pogubljeni na ſvetu vshivali ſe njim bo v’ peklu v’ ogenj in v’ grosne bolezhine ſpreminilo. V’ neſkonzhnih martrah bodo krizhali: „O mi neumni! kako po nemarnim ſmo pot reſnize sgreſhili. Luzh reſnize

nam ni ſvetila in ſolnze rasumnoſti nam ni ſijalo. Na poti krivize in pogubljenja ſmo ſe utrudili. Kaj nam sdaj vſe to pomaga? Glejte kako velik raslozhik je med nami in med pravizhnimi, ki ſo bili naſhi tovarſhi na ſvetu, kterim ſmo ſe poſmehovali, in njih shivljenje sa neumno ſhteli! Sdaj ſo boshjim otrokam perſhteti in v’ drushbo ſvetnikov vseti. Oni ſe bodo vekomej v’ nebeſih veſelili, mi pa bomo v’ peklu vekomej shalovali. S’ nebeſhkimi dobrotami bodo napolnjeni, in v’ drushbo ſvetnikov vseti, mi pa bomo v’ grosnih martrah vezhno revſhino terpeli. Od delezh bomo njih veſele peſmi ſliſhali, pa njim drusiga ne bomo mogli odgovoriti, kakor Joh! Joh! in Gorje.“ Buk. mo. dr. 5.

Nikogar ne bodo imeli pogubljeni, de bi mu ſvojo neſrezho, ſvoje bolezhine in terpljenje potoshili. Od vſih sapuſheni, od Boga saversheni, ne bodo sraven ſebe drusiga imeii, kakor hudizhe, kteri jih bodo neprenehama martrali. „Ker bodo greſhniki to vidili, ſe bodo jesili in s’ sobmi ſhkripali, in ſe ſuſhili. Shelje hudobnih bodo poginile.“ Pſl. 111.

˛Straſhno bo pogubljenim v’ peklenſkim ognji hudo ſe godilo, ker neſkonzhne, nesapopadlive bolezhine bodo na duſhi in na teleſu terpeli. Sraven njim bo veſt zelo vezhnoſt vpila: ˛Sami ſte ſi to ſtraſhno neſrezho na glavo nakopali. Vſakimu pogubljenimu bo veſt vekomej ozhitala, in mu bo rekla: Ne bilo bi tebi treba goreti v’ temu plemenu, ko bi bil hotel boshje dobrote v’ prid ſi

obrazhati. Bog te je hotel svelizhati, ti pa niſi sanj maral. Ker ſi boshje gnade sametaval, ſi Boga perſilil, de te je mogel pogubiti. Poglej! prav radovoljno ſi ſe pogresnil v’ bresen peklenſkiga ognja. Veſt hudobnim v’ peklu ozhita, kakor je nekdaj prerok Osea israelſkimu ljudſtvu ozhital rekozh: „Glej o Israel! is tebe je tvoje pogubljenje, Goſpod ti je dobro hotel, ti pa ſi ſe mu uſtavljal, in ga niſi poſluſhal.“ Osea. 13, 9.

Tako bo Bog v’ ſvojim ſerdu zelo vezhnoſt pogubljenim kasal ſvojo vſigamogozhnoſt, in ſvoje velizhaſtvo. V’ ſvojih miſlih bodo saversheni vedno nebeſa odperte vidili, in ne bodo nikdar mogli posabiti, de ſo jih po nemarnim sgubili in s’ nemarnoſtjo vezhno neſrezho saſlushili.

IV.

˛Straſhne ſo martre peklenſkiga bresna, gorje mu, kteri vanje pride. Vender nar hujſhi je, kar je ſtrah miſliti, de ſo peklenſke martre vezhne, ker nikoli ne bodo nehale. Pogubljeni v’ peklu vſe nar ſtraſhnejſhi martre terpe bres vſiga upanja, de bi njih terpljenje kdej nehalo. „Njih zherva ne bo konz, in njih ogenj ne pogaſne.“ Luk. 9. Terpeli bodo bres konza, bres kraja, bres prenehanja. Terpeli bodo vekomej.

Pugubljeni v’ peklu vedno shelijo konza ſvojiga terpljenja, in po njem hrepenijo. Pa kolikor bolj gledajo po konzu ſvojiga terpljenja, toliko bolj ſe preprizhajo, de sa nje ni nikjer konza in ga tudi nikoli ne bo. Kakor pravizhni v’ nebeſih bodo vekomej

ſrezhni, bres ſtrahu de bi njih ſrezha kdej nehala: Ravno tako bodo pogubljeni vekomej v’ peklu neſrezhni, in njih neſrezhe ne bo konz. Njih terpljenje ſe bo vedno perzhenjalo in nikoli ne bo nehalo. Terpeli bodo zelo vezhnoſt. Goreli bodo toliko milionov let, kolikor je svesd na nebu, bilik trave na semlji, kolikor je liſtja na dreveſih, in njih terpljenje ſe bo le smirej sazhenjalo. Kader bo preteklo ſpet drugih milijonov let, kolikor je sernov peſka v’ morji, kolikor je kapliz v’ vſih vodah, rekah, ſtudenzih in v’ vſih morjih, zhaſ njih ſtraſhniga terpljenja ne bo sa en ſami laſ krajſhi. Smerej bodo v’ ſredi vezhnoſti, in nikoli ne bodo ene ſtopinje blishej konza, ker ga nima nobeniga. Nikoli nikoli ne bo vgaſnil ogenj, v’ kterimu bodo pogubljeni

vekomej krivave ſolse tozhili savoljo ſvojih pregreh, in bodo v’ tej peklenſki jezhi krizhali: „Neisrezhene ſo bolezhine, ki jih terpimo v’ tem plemenu.“ Pa s’ vſim ſvojim vpitjem, jezhanjem in sdihvanjem, ne bodo Boga nikdar omezhili, de bi ſe zhes nje uſmilil, ker samudili ſo zhaſ miloſti, in s’ grehi oblosheni priſhli pravizi boshji v’ roke.

Vezhnoſt! ſtraſhna vezhnoſt, ktera ſe ne da ne dopovedati ne sapopaſti naſ mora uſtraſhiti, zhe le malo pomiſlimo, kaj ſe pravi terpeti, vezhno, sa vſelej, bres konza terpeti. Ta miſel naſ mora sbrihtati, in naſ perganja ſi vſepersadevati, de v’ vezhno neſrezho ne pridemo. Miſli kriſtjan! ko bi kaki zhlovek bil sa tako dolgo v’ pekel obſojen, de bi s’ ſvojimi ſolsami zeli ſvet potopil, ako bi

le vſakih tavshent let eno ſamo ſolso ſtoshil. Kdaj bi toliko ſols najokal, de bi is njih bilo tako morje, ktero bi zeli ſvet potopilo? Koliko milijonov let bi bilo k’ temu potreba. Judesh ˛Shkarjot bi bil komej dve ſolse ſtoril! Kdaj bi jih bilo, sa en potok? — Kdaj bi jih bilo toliko, de bi eno dolino napolnile? In kdaj bi samogle zeli ſvet pokriti?

Vender to ni vezhnoſt, ker zhes nesapopadlivo veliko let bi ſe vender zeli ſvet v’ ſolsah vtopil, ako bi Bog vſakih tavshent let le eno ſamo greſhnikovo ſolso perhranil. Kader bi toliko let preteklo, de bi ſolse kakiga pogubljeniga zeli ſvet potopile, vezhnoſt vender smerej zela oſtane, in ni minute manjſhi. ˛Straſhno dolgo bi mogli pogubljeni v’ peklenſkim bresnu terpeti, preden bi vſakteri toliko

ſols natozhil, de bi s’ njimi zeli ſvet lahko potopil, vender bi upanje imeli, de bo njih terpljenje kdej nehalo. Upanje bi imeli, de bodo, zhe ravno zhes ſilno dolgo let, vender kdej reſheni. Vezhnoſt pa nikdar ne bo nehala. Pogubljenim ſe ne bo nikdar perbleſhilo nar manjſhi upanje reſhenja, ali pomanjſhanja njih terpljenja.

Terpeli bodo vezhno, smerej naprej bres prenehanja sa vſelej, konza nikoli ne bo. V’ vezhnoſti ſe bo terpljenje vedno sazhenjalo, nikoli smanjſhalo, nikoli perkrajſhalo, nikoli nehalo. Bog je v’ ſvoji jesi taki ſtraſhan ogenj pershgal v’ peklenſkim bresnu, de nikoli ne bo ugaſnil, in v’ tem ognji bo pravizhni Bog hudobne, savoljo njih hudobij vekomej ſhtrafval. „Neſrezhni pogubljeni v’ peklu vedno umerajo, pa nikoli ne

umerjo; vedno terpé pa nikoli sadoſti ne terpe; vedno konz jemlo, pa nikoli ne konzhajo, sato ker ſmert vedno shivi, njih konz ſe vedno sazhenja, in njih terplenje nikoli ne neha.“ ˛S. Avg. L. 8. c. 5. Sato pravi prerok Isaia: „Kdo is med naſ bo mogel prebivati s’ poshreſhnim ognjem; kdo ſtanovati s’ vezhno sherjavizo?“ Isaia. 33, 14.

Pogubljenim ſo njih pregrehe in ſtorjene hudobije vedno pred ozhmi, ktere jih s’ vednim ſtraham in s’ shaloſtjo napolnujejo. In ker v’ peklu ne bodo mogli nikdar vezh ſvojih pregreh popraviti, ne bodo mogli nikdar zhes nje pokore ſtoriti, njim torej nikdar ne morejo odpuſhene biti. Samudili ſo shlahtni zhaſ miloſti, po nemarnim ſo sapravili zhaſ boshjiga uſmiljenja, torej morajo vezhno terpeti.

˛Straſhna miſel je to zhe prav prevdarimo: Terpeti, ſilno veliko terpeti, in pa vekomej terpeti.

Bolnik, zhe ima ſhe tako hudo teſhko bolesen; zhe mora velike bolezhine terpeti, ima vender v’ zhaſu pokoj, bolezhine nehajo, do kako uro saſpi, de ſe malo pozhije in oddahne. Na ſvetu ni tako velike bolezhine, ni tolike neſrezhe, de bi s’ zhaſam ne nehala. Peklenſke martre pa nikdar ne bodo nehale.

„V peklu ſo bolezhine ſtraſhne. ſtrah grosovitin, ſmrad nesapopadliv. Tam je ſmert duſhe in teleſa, bres vſiga upanja odpuſhanje in miloſt doſezhi. Pogubljeni v’ peklu vedno tako umirajo, de vedno shivé, in vedno shivé, de smerej umirajo,“ ˛S. Bernard.

V peklu je zherv veſti, ognjene ſolse, nadloge, bolezhine bres pomozhi, vesi, ktere ne bodo nikoli rasvesane, ſhtrafenge bres konza, lozhenje od Jesuſa Kriſtuſa, kteriga pogubljeni nikdar ne bodo vidili. To je pogubljenim hujſhi, ko vſe druge ſhtrafenge.“ ˛S. Avguſhtin l. c. Neſkonzhno shaloſt bo zhutil kriſtjan, kteri bo to neſrezho imel v’ peklenſki bresen priti, kader ſe bo ſpomnil, koliko gnad je od Boga prejel, s’ kterimi bi ſe lahko bil obvarval vezhne neſrezhe, in bi lahko bil svelizhanje doſegel. ˛Spomnil ſe bo, koliko lepih prilik je imel, ktere ſo ga k’ pravizhnimu k’ ſvetimu shivlenju napeljevale, pa jih je v’ nemar puſtil, ſi jih ni v’ prid obernil.

˛Spomnil ſe bo, de vſelej mu je bii ſhiroko odpert svelizhanſki ſtudénz,

is kteriga bi lahko bil sajemal vezhno svelizhanje. Imel je ſvete sakramente, pa ali ni sa nje maral, ali pa jih je po nevrednim prejemal. ˛Spomnil ſe bo, koliko lepih naukov ie ſliſhal, koliko prijasniga opominovanja je prejel, koliko lepih sgledov je pred ozhmi imel, ktere je sanizheval, ali pa jih ni porajtal. Sato bo savershen kriſtjan v’ ſvoji vezhni neſrezhi sdihval: O! kako lahko bi bil svelizhan, ko bi bil hotel bogati, kar ſo me boshji nameſtniki uzhili, ako bi bil boshje dobrote v’ prid obrazhal in sa ſvojo duſho ſkerbel. Pazh bi mi ne bilo treba v’ peklenſkim ognji terpeti, in vekomej goreti, ker lahko bi ſi bil pomagal, tode preposno je sdaj. Lahko bi bil v’ nebeſa priſhel, ko bi bil le hotel, kakor ſo drugi svelizhani, kteri ſo bili ravno

v’ takim ſtanu, in ſo ravno take gnade imeli. Sdaj pa ſim vekomej pogubljen! Snajdem ſe v’ neſrezhni, bolezhi vezhnoſti, pa ſam ſim kriv tega! Ne gorel bi vekomej, ko bi ne bil boshjiga opominovanja sametaval! ˛Skerbel ſim le sa zhaſno, kar ſe je kakor dim ſkadilo in kakor ſenza preſhlo; kaj mi sdaj vſe to pomaga, vekomej moram terpeti in v’ grosni revſhini od vſih sapuſhen biti. „Tako sdihujejo, tako govoré v’ peklu, kteri ſo greſhili.“ Modr. 5.

Grosna in pa vezhna shaloſt bo v’ peklu katoljſhkiga kriſtjana pekla, ker mu nikdar ne bo is miſel; de imel je pravizo do nebeſhkiga kraljeſtva, vedel je pot, po kteri ſe v’ nebeſa pride, in vender je pogubljen. To ga bo bres prenehanja peklo, grislo, in bodlo. Ta miſel mu bo pekel

hujſhi in teshavnejſhi ſtorila, kakor je pekel nevernikov in krivoverzov. Sato bo pogubljeni kriſtjan, kaderkoli bo is peklenſkiga bresna ſvoje ozhi proti nebeſam povsdignil, sdihval: O ſvete nebeſa, lepo nebeſhko prebivaliſhe! Gor priti ſim bil namenjen. Sa nebeſa ſim bil uſtvarjen, pa ſim jih sa vſelej sgubii, in v’ vezhno neſrezho priſhel! Oh! sakaj niſim umerl, dokler ſim nedolshen bil! Ali sakaj niſim prezej po ſvetim kerſtu umerl, de bi bil svelizhan. Sdaj pa ſi nikdar vezh pomagati ne morem. Bolj ko bo pogubljen kriſtjan to grosno sgubo premiſhljeval, vézhi shaloſt bo zhutil, in tega ſi vender nikoli ne bo mogel is miſli ſpraviti, vedno bo ſam ſebi rekel: Oh! ſhiroko ſo mi bile odperte vrata v’ nebeſa, pa ſim ſi jih ſam radovoljno s’ laſtno roko

savſelej sakljenil, in ſe v’ vezhni ogenj pogresnil.

Od sgubljeniga ſina nam ſveto piſmo pove, de v’ revſhini, v’ pomankanji in v’ drugih nadlogah, ktere je mogel terpeti, po tem ko je vſe ſvoje premoshenje sapravil, mu ni nobena rezh tolike shaloſti delala, kakor kader ſe je hiſhe ſvojiga ozheta ſpomnii. To ga je tako peklo, de je v’ ſvoji neſrezhi sdihval in rekel: „V’ hiſhi mojiga ozheta imajo najemniki kruha sadoſti, v’ obilnoſti, jeſt pa tukaj v’ ptuji desheli od lakote, od vſiga hudiga konz jemljem. Ravno tako pogubljeniga kriſtjana v’ peklu to grosno boli in mu neisrezheno shaloſt dela, ker redno premiſhluje in pravi: Glejte, kako ſe veſelijo isvoljeni v’ hiſhi mojiga ozheta! Kako ſrezhni ſo, in to ſrezho bodo vekomej vshivali!

Jeſt pa tukaj v’ ſtraſhni nesnani desheli vezhno pomankanje terpim. Od hudiga konz jemlem, vender ne bom nikoli konzhan, ampak bres konza na vekomej bom terpeti mogel. Ali ſtraſhno je ker pugubljen kriſtjan v’ peklu ne more rezhi, kakor je sgubljeni ſin rekel: „Vsdignil ſe bom in pojdem k’ ſvojimu ozhetu.“ Luk. 15. Pogubljen kriſtjan ſposna de je od nebeſhkiga ozheta sa vſelej savershen, in od vſih isvoljenih na vekomej odlozhen. On vidi, de isvoljeni v’ nebeſih bodo vekomej ſrezhni, on pa vekomej neſrezhen. Svelizhani bodi vekomej s’ Bogam, pogubljeni pa sa vſelej s’ hudizhem ſklenjeni oſtali.

Premiſli tedaj o kriſtjan! vezhkrat, kaj ſtraſhniga je to, terpeti, pa vekomaj in neuſmiljene martre terpeti! Nobeniga oddihleja, nobeniga troſhta,

nobene pomozhi imeti! Nobeniga konza ſvojiga terplenja ne viditi, nobeniga reſhenja ne upati! Zhe te to premiſhljevanje ne gine in tvojiga ſerza ne omezhi, je gotovo, de ſi terſhi kakor ſilna ſkala.

Ako bi Bog pogubljenim dovolil, de bi ſmeli na semljo ſe verniti, in popraviti kar ſo préd pregreſhili, o! s’ kakim velikim veſeljem bi oni vſe radi, in ſhe tako dolgo terpeli, in oh! kakoſhno pokoro bi radi delali? Pa to njim nikoli mogozhe ne bo, ker sa vſelej, sa vezhno ſo is pred boshjiga oblizhja saversheni. — Tebi kriſtjan! je ſhe mogozhe, ti ſhe lahko ſtoriſh, kar saversheni vezh ſtoriti ne moreje, in ſe lahko vezhne neſrezhe obvarvaſh.

Ker tedaj ſposnamo, de ſtraſhne nesapopadlive ſhtrafenge, in grosne

martre ſo perpravljene v’ peklenſkim bresnu hudobnim, kteri bodo v’ grehih ſvet sapuſtili, in s’ hudobijami oblosheni v’ vezhnoſt priſhli; moramo sdaj pekel le od delezh premiſhljevati, de ſe ga obvarjemo. Sdaj ſkerbimo, de odidemo peklenſkimu bresnu, de ne bomo perſiljeni kdej v’ djanji zhutiti, kar sdaj le verjemo, ker po tem ſi nikdar vezh pomagati ne bomo mogli. Zhe gremo po ſhiroki poti, ktera v’ pogubljenje pelja, obernimo ſe hitro na voſko teshavno pot proti nebeſam. ˛Spómnimo ſe, de malo je dni naſhiga shivljenja. Pomagajmo ſi sdaj, dokler ſi ſhe lahko pomagati samoremo. Ne samudimo lepiga shlahtniga zhaſa, ker Bog nam ſvojo miloſt ponuja. Zhe ga samudimo, ga ne bomo nikoli vezh nasaj dobili. Poſluſhajmo boshje

opominovanje, in ne bodimo terdovratniga ſerza, dokler je Bog perpravljen nam miloſt ſkasati. Zhe bomo boshje opominovanje sdaj sanizhvali, bo sa naſ priſhel zhaſ, de bomo Boga sa miloſt proſili, pa naſ ne bo hotel uſliſhati. Persadevajmo ſi tedaj, kar je narvezh mogozhe s’ pravo reſnizhno pokoro nebeſa saſlushiti. Premiſhlujmo vezhkrat ſtraſhno vezhnoſt, de ſe vezhne neſrezhe peklenſkiga bresna obvarjemo, in vezhno ſrezho v’ nebeſih doſeshemo!!!

Od Nebeſ.

I.

Is semlje in na semlji ſmo uſtvarjeni, pa naſh namen ni sa vſelej na semlji oſtati. Namenjeni ſmo sa boljſhi, ſrezhno, vezhno shivljenje na unim ſvetu. Naſho shivljenje na tem ſvetu ni drusiga, kakor popotvanje. Gremo tako rekozh memo ſveta, ker gremo v’ naſho pravo deshelo, v’ naſhe prihodno ſtanovanje, v’ vezhnoſt. Tam nam je perpravljen tiſti ſrezhni kraj,

kjer ſe Bog ſvojim ſlushabnikam od oblizhja v’ oblizhja rasodeva, in ushivati daje, in tam je on ſam njih neſkonzhno plazhilo. Ta ſrezhni, bres konza prijetni in veſeli kraj imenujemo Nebéſa. Vſi ſmo sa nebeſa uſtvarjeni, vſi ſmo gori priti namenjeni. Bog sheli de bi vſi ljudje svelizhani bili, in de bi nobeden pogubljen ne bil. On dobrotlivi Bog naſ vſe sheli per ſebi imeti, de bi ſe tam v’ vezhnoſti, v’ nebeſih bres konza veſelili. Tode saſlushiti moramo tako neſkonzhno plazhilo, kteriga nam je Bog v’ nebeſih perpravil; s’ ſvetim shivljenjem ſe moramo sdaj vredne ſtoriti nebeſhkiga veſelja, zhe ga hozhemo po ſmerti doſezhi. Bres saſlushenja ni plazhila. Kolikor bo kdo saſlushil, toliko bo prejel. Bres vojſkovanja ni krone. Bolj ſerzhno ko ſe zhlovek na

ſvetu vojſkuje soper ſvoje duſhne ſovrashnike, in jih premaguje, lepſhi krono bo v’ nebeſih doſegel.

De bi ſe mi ſrezhno na ſvetu vojſkovali, ſrezhno ſvoj tek dokonzhali, vero sveſto ohranili, in dobili tiſto krono nebeſhke zhaſti, ktero nam je Jesuſ Kriſtuſ perpravil, je potreba, de vedno proti nebeſam sdihujemo, in ſe ſpomnimo, koliko veſelje naſ tam gor zhaka, zhe bomo do konza ſtanovitni v’ boshji ljubesni oſtali, in v’ prijasnoſti boshji umerli.

Preſlaba je naſha pamet, premajhin naſh um, kakor de bi mogli sapopaſti velikoſt, imenitnoſt in shlahtnoſt nebeſhkiga veſelja. ˛S. Pavel pravi: „De oko ni vidilo, uho ni ſliſhalo, tudi v’ ſerze zhlovekovo ni priſhlo, kar je Bog tem kteri ga ljubijo perpravil.“ I. Kor. 13, 2. Vender nam

je Jesuſ toliko od nebeſ rasodel, de naſ tam gori zhaka tolika zhaſt, ktere ni vredno terpljenje sdajniga zhaſa, to je, nam je perpravljeno v’ nebeſih vezhi plazhilo, kakor ſmo ga ſhe s’ vezhim terpljenjem v’ ſtanu saſlushiti. Terpljenje sdajniga zhaſa ni veliko proti prihodni zhaſti, ktera bo nad nami rasodeta. Rim. 8, 18.

Zhe bomo tako ſrezhni, de v’ gnadi boshji umerjemo, bomo isvoljenim boshjim perſhteti, in v’ nebeſa vseti. Tam ne bomo nobeniga tudi nar manjſhiga slega ne na duſbi ne na teleſu imeli. Nobene britkoſti ali teshave; nobene bolesni ali bolezhine, in tudi ſmerti ſe vezh ne bo treba bati, ker vſe to bo minilo. Na tem ſvetu zhlovek nikoli ni bres teshav in bres vſiga terplenja. Tega ſtiſka ta nadloga, uniga kaka druga. Ne ure ne more biti

zhlovek bres ſtrahu pred kako neſrezho. Pazh je reſ ta ſvet dolina ſolsa, po kteri hodimo shaloſtni otrozi Eve, in sdihujemo po prihodnim domovanji. Zhe ima tudi zhlovek na tem ſvetu nar vezhi zhaſno ſrezho, kako dolgo jo samore vshivati? ker ſmert ſtori konz vſimu poſvetnimu veſelju. ˛Strah pred ſmertjo ogreni vſe poſvetne ſladkoſti. Le v’ nebeſih bomo zhiſto veſelje vshivali, kjer ſmert vezh ne bo zhes naſ goſpodarila. „Kader bo umerjozhnoſt, neumerjozhnoſt oblekla, takrat ſe bodo ſpolnile beſede: ˛Smert je premagana.“ I. Kor. 15, 54. Naſhe shivljenje na tem ſvetu ni drusiga ko vedna vojſka, vedno bojvanje, polno teshav in terplenja. Kakor delavez na polji v’ veliki vrozhini hladne ſenze sheli; in najemnik komaj zhaka, de bi ſe dan

nagnil in delo ſkorej nehalo, ravno tako sheli naſha duſha reſhena biti is britkoſti, in is poſvetnih sopernoſt in ſe ſkorej s’ ſvojim ſtvarnikam ſkleniti. V’ nebeſih bodo naſhe shelje popolnama ſpolnjene, ker „jagnje, ktero je v’ ſredi trona, bo isvoljene vodilo, in peljalo k’ ſtudenzu shive vode, in Bog bo sbriſal vſe ſolse od njih ozhi.“ ˛Skriv. ras. 7, 17. „V nebeſih ne bo ne kletve, ne vpitja, ne bolezhine, Bog bo obriſal vſe ſolse od ozhi isvoljenih; vezh ne bo ne shaloſti ne ſmerti, ker vſe to je minilo. Bog bo prebival s’ zhloveki, on bo njih troſht, on njih veſelje, in gledali bodo njegoviga oblizhja, njegove lepote.“˛Skriv. ras. 21. Kako veſel je jetnik, kteri je dolgo zhaſa sdihval v’ tamni jezhi, kjer je vſaki dan novo terplenje imel, kader

pride konz njegove ſhtrafenge, ko vſe terpljenje na enkrat mine; kader ga is jezhe proſtiga ſpuſte, sgine s’ njega vſa shaloſt. Vezh ne sdihuje, ker ni ſe mu vezh bati jetniſhkih teshav. Ravno tako bo minilo sa naſ vſe terplenje, kader bomo reſheni is jezhe tega ſveta, zhe v’ nebeſa pridemo. Tam ne bo vezh ne teshav ne terpljenja. Ne bo ſe nam treba bati ne teleſnih in ne duſhnih britkoſt. Vezh ne bo treba ſe péhati in truditi, in s’ teshkim delam, s’ potam v’ obrasu sa potrebni shivesh ſkerbeti, ker semlja nam vezh ne bo ternja in oſata rodila, de bi jo s’ teshkim delam in trudam obdelovati mogli. V’ nebeſih bomo bres vſiga truda v’ obilnoſti in v’ nesmernim bogaſtvu shiveli. Tam ne bo ne lakote ne sheje, ne mrasa ne vrozhine. Ne

bo naſ v’ nebeſih terla revſhina in pomanjkanje, ker bomo neſkonzhno obogateni. Ne bo ſe treba bati hudobnih, krivizhnih ſovrashnikov, de bi naſ preganjali, ſovrashili in sanizhvali, ker ſklenjeni bomo s’ Bogam v’ vezhni ljubesni. Ne bo ſe treba vezh ſmerti bati, ker ſmerti tam vezh ne bo. „Naſhe bitje bo, pravi ſ. Avg. v’ nebeſih bres ſmerti, naſhe snanje bres smote, in naſha ljubesen bres ſtrahu.“ De civ. D. 11, 28, to je: Shiveli bomo v’ nebeſih bres de bi nam bilo treba na ſmert miſliti. Boshje ſkrivnoſti, ktere ſo nam sdaj nesnane, bomo vedli in ſposnali bres de bi ſe kdej smotili. Ljubili bomo Boga na vekomej, bres de bi naſ v’ tej ljubesni kdo motil. O kako prijetne ſo tvoje prebivaliſha, o Goſpod! Moja duſha sheli in hrepeni po goſpodovi

hiſhi. Moje ſerze in moje meſo ſe veſeli v’ shivim Bogu. Pſlm. 83, 2. 3.

V’ nebeſih bodo isvoljenim vſe ſolse od njih ozhi sa vſelej obriſane. Nikdar nikoli ne bodo obzhutili nar manjſhi shaloſti. Nikdar njim ne bo nobena britkoſt njih zhiſtiga veſelja grenila. ˛S. Krisoſt. pravi: „Svoljenim v’ nebeſih ſe ni treba bati, ne revſhine ne shaloſti. V’ nebeſlh nobeden ne rani, nobeden ni ranjen; nobedert ne drashi, nobeden ni drashen. Nobeden ſe ne jesi, nobeden ne gori od greſhniga posheljenja, nobeden ni v’ ſkerbi sa ſvoj shivesh, nobeden ne toshi zhes ſvoje poglavarje. V’ nebeſih je vſe v’ miru, vſe v’ pokoji, vſe v’ veſelji. Vſe je dan, ſvitloba in ljuzh, ljuzh toliko lepſhi memo ſolnza, kolikor je ſoln ze lepſhi kakor ſvezha.

Tam ni nobene nozhi, tudi nobeni oblaki ne tamnijo nebeſhke ſvitlobe, ktera pa vender ne pezhe in tudi ne shge. Tam gor ga ni mrasa ne vrozhine, ampak vſe je v’ takim ſtanu, kakorſhniga samorejo le ſamo tiſti sapopaſti, ki ſo ga she doſegli. Tudi ni tam nobene ſtaroſti, ne njenih ſlaboſt in nadloshnoſt, ampak jenjalo je vſe, karkoli je ſtrohljiviga, ker neſtrohljiva zhaſt tam goſpoduje.“

Na tem ſvetu ni prave, ni reſnizhne ſrezhe. Naſhe ſerze, ako bi ſe nam tukaj ſhe tako dobro godilo, nikdar ni popolnama sadovoljno, ampak vedno ſhe nekaj drusiga sheli. Vaſha duſha je vedno nepokojna, dokler ne bo s’ Bogam ſklenjena. Kakor majhen otrok ni drugej pokojin in veſel, kakor v’ narozhji ſvoje matere; tako tudi naſha duſha, ki je po

boshji podobi uſtvarjena, ne more biti pokojna, in popolnama veſela, kakor le v’ boshjim narozhji, to je v’ nebeſih. Veſelje, zhaſt, ſladkoſt, ſrezha, ki jo bomo v’ nebeſih vshivali, ſe ne da nikakor dopovedati, in nobeden zhlovek je ni v’ ſtanu sapopaſti. Vſe bomo imeli, karkoli bomo posheleli. She na ſvetu pravimo od takiga, kteriga hozhemo ſrezhniga imenovati: Vſe ima, kar njegovo ſerze posheli. Vender na tem ſvetu nikdar niſmo v’ ſtanu vſiga doſezhi kar naſhe ſerze posheli, le v’ nebeſih bodo shelje naſhiga ſerza popolnama naſitene, ker tam gori bomo vſe imeli. Naſha duſha bo s’ zhiſto, boshjo, nesapopadlivo ſladkoſtjo napolnjena. Tam bomo vſe imeli, ker bomo s’ Bogam ſklenjeni vekomej shiveli. — Tudi naſhe telo bo v’ nebeſih neſkonzhno

veſelje vshivalo, ker je na ſvetu perpomoglo saſlushiti nebeſhko plazhilo.

De bi pa naſhe telo bilo perpravno sa tako zhaſt v’ nebeſih, bo ſodnji dan ſpremenjeno in prenovljeno. „Jesuſ Kriſtuſ bo naſhe revno telo ſpremenil, ker ga bo podobi ſvojiga ſvitliga teleſa enakiga ſtoril, po djanji, s’ kterim samore vſe rezhi ſebi podvrezhi.“ Filip. 3, 21. Naſhe telo je sdaj duſhi teshka butara, ktera je duſhnim opravilam vezhkrat na poti. Telo je duſhi jezha, is ktere reſhena biti sheli. Po tem pa, ko bodo ſpremenjene naſhe teleſa, vezh ne bo tako, ampak s’ ſvojim zhaſtitlivim teleſam ſklenjena, bo vezhno ſrezhna in veſela. Po vſtajenji naſhe telo vezh ne bo tako ſlabo, tolikim teshavam in bolesnim podrersheno, ampak zhaſtitlivo, od vſiga ſpremenjenja popolnama

proſto, in tako perpravno s’ duſho vred ſe vekomej veſeliti. „Takrat ſe bodo pravizhni kakor ſolnze ſvetili v’ kraljeſtvu nebeſhkiga ozheta.“ Mat. 13, 43. „Hvaljen bodi Bog in ozhe naſhiga Goſpoda Jesuſa Kriſtuſa, kteri naſ je po ſvojim velikim uſmiljenji prerodil k’ shivimu upanju ſkos vſtajenje Jesuſa Kriſtuſa od mertvih, k’ neſtrohlivimu deleshu v’ nebeſih perhranjenimu sa vaſ. I. Petr. 1, 3, 4.

Na gori Tabor je bil ſ. Peter s’ takim veſeljem in s’ toliko nebeſhko ſladkoſtjo napolnjen, de je shelel sa vſelej tam oſtati, ker je v’ Jesuſovim ſpremenjenji komej iſkro boshje zhaſti vidil, in je hitel proſiti: Goſpod! dobro nam je tukej, ako hozheſh naredimo ſhotore, in sa vſelej tukaj oſtanimo. Mat. 17, 4. Zhe ſe she na ſvetu tako veſelje obzhutiti da, koliko bo

ſhe le v’ nebeſih? „˛S. Peter je komej kaplizo nebeſhke ſladkoſti okuſil, in vſe poſvetno mu je bilo soperno, kaj bi bil Peter ſhe le rekel, ko bi popolnamoſt boshje ſladkoſti bil okuſil, ktero je Bog perpravil tem, ki njega Ijubijo.“ ˛S. Avg. solil. 22.

Pa v’ nebeſih ne bomo le ſamo proſti od vſiga terpljenja, od vſih teshav in britkoſt, ampak bomo tudi vſe dobro, karkoli ſi je mogozhe miſliti ali sheleti, na teleſu in na duſhi vekomej vshivali. Doſegli bomo tiſto ſrezho, po kteri ſmo zeli zhaſ ſvojiga popotvanja na semlji sdihvali. Doſeglo bo naſhe ſerze, v’ nebeſih, kar je vedno shelelo. Vidila bo duſha Boga ſvojiga ſtvarnika, po kterim je vedno hrepenela.

II.

Svoljeni bodo v’ nebeſih Boga od oblizhja do oblizhja gledali, kakor prijatel ſvojiga prijatla v’ obras gleda, kader ſe prijasno s’ njim pogovarja. Oni bodo Boga vshivali in ſe vekomej s’ njim veſelili.

Boga sdaj, dokler ſmo na tem ſvetu, ne moremo viditi, ne sapopaſti in ne popolnama ſposnati. Vidimo ga le s’ ozhmi vere. ˛Sposnamo ga le po njegovih deiih ſkos luzh naſhe majhne pameti, kolikor nam je mogozhe. ˛S. Pavel pravi, de sdaj Boga vidimo le kakor ſkos ſhpegel, ſkos debel in tamen glash. Vidimo ga sdaj le kakor v’ megli, v’ nebeſih pa ga bomo od oblizhja do oblizhja, obras v’ obras, kakor je ſam na ſebi vekomej gledali, in ga ſposnali kakor ſmo

tudi mi ſposnani. Tam ga bomo prav gledali, ga ljubili, in vekomej vshivali. „Sdaj nekoliko ſposnam, takrat pa bom ſposnal, kakor ſim ſam ſposnan.“ I. Kor. 13, 12.

V’ nebeſih bo naſha ſrezha, po kteri naſhe ſerze vedno hrepeni popolnama, ker bomo Boga vidili kakorſhen je ſam na ſebi, ga vekomej gledali in ſe s’ njim veſelili, bres de bi ſe kdej navelizhali. She na tem ſvetu je naſha duſha vedno sheljna Boga viditi, s’ njim ſe ſkleniti in boshje laſtnoſti ſposnati. Te shelje ſe bodo v’ nebeſih popolnama ſpolnile, ker tam bo nehala vera, sginilo bo upanje, oſtala bo ſama ljubesen, in ta vezhna ljubesen naſ bo s’ Bogam vekomej ſklenjene obdershala. Kakſhino veſelje obzhuti zhlovek na ſvetu, kader doſeshe kako rezh, ki jo

je dolgo zhaſa in is zeliga ſerza shelel? ſe trudil in pehal de bi jo dobil? Od veſelja ſe ne ve kam djati, kader ſo shelje njegoviga ſerza ſpolnjene, deſiravno dobro ve, de vſe zhaſne rezhi sginejo kakor dim, ſe ſkadijo in sgubijo kakor ſenza. Dobro ve, zhe ſhe toliko ſrezho na ſvetu doſeshe, de malo zhaſa jo bo vshival.

V’ kolikim neſkonzhnim veſelji bo ſhe le naſha duſha vtopljena, kader pride v’ nebeſa, ker bo sagledala ſvojo nar vezhi dobroto — ſvojiga Boga, po kterim je toliko zhaſa sdihovala!

Vidila bo tam Boga, kteriga na ſvetu ſhe nikoli nobeden ni vidil, in ga viditi ne more. Mojseſ je shelel Boga viditi, kokorſhen je, sato ga je proſil takrat, ko je s’ njim govoril: Goſpod! pokashi mi ſvojo zhaſt. Goſpod mu odgovorſ: Vſe dobro ti hozhem

pokasati, in moje ime ti rasodeti, mojiga oblizhja pa ne moreſh viditi, ker nobeden zhlovek me ne bo vidil in shiv oſtal, tvoje oko bi ne moglo moje lepote preneſti, omagalo in konz bi vselo. Pojdi vender tje na uno ſkalo, in ti bom ſtoril kolikor samoreſh preneſti. Kader pojde moja zhaſt memo, te bom poſtavil v’ jamo ſkale, in te sakril s’ ſvojo deſnizo. Kader memo odidem bom vsel prozh ſvojo roko in me boſh od sad vidil, mojiga obrasa pa ne boſh mogel viditi. II. Mos. 33. To veliko, neſkonzhno, nesapopadlivo zhaſt, ktere Mojseſ ni mogel preneſti, bomo v’ nebeſih bres sadershika gledali. Vidili bomo v’ nebeſih Boga naſhiga dobrotliviga ozheta, kteri je naſ uſtvaril, in s’ neſkonzhnimi dobrotami nam she na ſvetu ſvojo ſladkot obilno okuſhati

dajal, de bi ſi bolj persadevali njega ſamiga v’ nebeſih doſezhi. ˛Sposnali bomo boshje laſtnoſti, in ſe zhudili, ker bomo vidili, koliko je Bog sa naſhe svelizhanje ſtoril. Vidili bomo tam Jesuſa Kriſtuſa, naſhiga svelizharja, nar vezhiga dobrotnika, kteri je do sadnje kaplize ſvojo drago kri sa naſ na krishi prelil, de nam je nebeſhko zhaſt saſlushil, in naſ od vezhniga pogubljenja otel. Vidili bomo Jesuſovo mater Marijo, naſho ſrednizo, naſho pomozhnizo, ktera je vedno sa naſ proſila per Jesuſu ſvojim Ijubesnivim ſinu, de nam je dajal gnado, de niſmo opeſhali na potu nevarniga ſveta, de niſmo saſhli na krive pota. Zhe ſmo pa saſhli, in bili she v’ nevarnoſti vezhniga pogubljenja, je nam Marija per Jesuſu miloſt doſegla in nam ſproſila gnado, de ſmo

ſe ſpet k’ Bogu obernili, in s’ pravo reſnizhno pokoro odpuſhanje ſvojih grehov doſegli. Tudi ſkrivnoſti naſhiga odreſhenja bomo ſposnali, in vedli zlo ſkrivnoſti ſvete trojize, in snane nam bodo zhudne pota, po kterih naſ je boshja previdnoſt vodila, de ſmo v’ boshje kraljeſtvo ſrezhno priſhli. Tam bomo vidili in ſposnali kar ſe nam sdaj tako zhudno sdi, sakaj je Bog dal nekterim lepo ſvetiti luzh reſnize, toliko drugih pa je puſtil, v’ ſmertni tamoti nevednoſti in smotnjav.

To ſposnanje bo isvoljene v’ nebeſih tako s’ Bogam ſklenilo, in s’ tako zhaſtjo navdalo, de ſe bodo kakor ſolnze ſvetili, in bodo Bogu podobni. ˛Sveti Janes pravi: „Preljubi! Otrozi boshji ſmo ſzer, pa ni ſhe priſhlo na dan, kaj bomo, toliko pa vemo, de bomo Bogú podobni, kader ſe bo perkasal,

ker ga bomo gledali kakorſhen je.“ I. Jan. 3, 2.

Neſkonzhna boshja dobrota in modroſt nam bo rasodeta. Pokasano bo nam popolnama boshje velizhaſtvo. Odkrita nam bo njegova neſkonzhna imenitnoſt in shlahtnoſt, in odpert nam bo ſtudenz njegove neſkonzhne ljubesni, is kteriga bomo vedno sajemali in vender nikoli ne bo smanjkala. Sato pravi ſveti Avguſhtin od isvoljenih: „Bogovi ſo vſi, kar jih je v’ nebeſih, sakaj vſi ga ſposnajo bres smote, gledajo ga bres konza, hvalijo, in ſe neutrudijo ga hvaliti; ljubijo ga in ſe ne navelizhajo ga ljubiti. Smirej ga gledajo, in smirej shelijo ga gledati, tako lep je. Smirej ga ljubijo, in smirej shelijo ga ljubiti, tako ſladko in prijetno je ga ljubiti.“

Ljubesen, ktera naſ bo s’ Bogam ſklenila, ſe ne bo nikdar nikoli smanjſhala, ker ſtudenz, is kteriga bomo sajemali bo smirej poln. Smirej ſe nam bo novo veſelje odperalo, in ſe nam bodo kasale nove ſladkoſti, ktere bodo naſho ljubesen vekomej vnemale. „V’ nebeſih pravi ſ. Avguſhtin, ſe ne bomo poſtarali, ne bomo nikoli sboleli, ſe bomo vekomej veſelili, in shivljenja ne bo nikoli konz.“ Solil. c. 15.

Napojeni bomo s’ ljubesnijo in s’ veſeljem, pa naſ bo le ſhe shejalo; ali ta sheja nam bo prijetna, ker bomo vſelej ſpet naſiteni bres de bi ſe kdej navelizhali. Ta toliko lepi shlahtni in ſveti Bog, on sazhetik in sapopadik vſe lepote, on ki je ſam sgol lepota in ſladkoſt, bo naſhe vezhno plazhilo v’ nebeſih. Tako bomo naſiteni

s’ obilnoſtjo boshje hiſhe, in ſam Bog naſ bo napajal s’ potoki ſvojiga veſelja. Pſalm. 35, 9.

III.

Neſkonzhno veſelje obzhuti isvoljena duſha, kader pride v’ nebeſa, ker najde tam ſvoje prave sveſte nebeſhke prijatle.

She veliko veſelje obzhuti zhlovek na tem ſvetu, zhe je tako ſrezhen de najde kakiga praviga, reſnizhniga prijatla, kterimu ſvoje nadloge potoshi in mu vſe saupa. Napol loshej zhlovek terpi ſvoje teshave in neſrezhe, zhe jih sveſtimu prijatlu rasloshi in potoshi. Koliko veſelje bo ſhe le v’ nebeſih, ker bomo naſhli tam naſhe nar sveſtejſhi prijatle, isvoljene ſvetnike, kteri ſo naſ vedno k’ ſebi sheleli, in per Bogu sa naſ proſili. Kako veſela

ſta dva prijatla, kader vkup prideta? Nikoli ſe ne moreta sadoſti sgovoriti, in eden drugimu ſvojih pergodeb dopovedati. Hitro jima dan sa dnevam mine, in teshko jima je ker ne moreta sa vſelej vkup oſtati. V’ nebeſih ſe bomo s’ ſvojimi ljubimi prijatli ſpet vidili. S’ pravizhnimi brumnimi tovarſhi, bomo v’ nebeſlh ſpet ſkenjeni, ker ſmo ſe na ſvetu tako neradi raslozhili. Tam bomo s’ vezhno ljubesnijo svesani, vekomej v’ Bogu shiveli, in ſe nikoli vezh ne bomo raslozhili.

O koliko ſrezhno, nesapopadlivo veſelje, kader ſe nam bodo vrata v’ nebeſa odperle! Takrat nam bodo na proti priſhli angeljzi in ſvetniki. Priſhli nam bodo na proti naſhi bratje, ſeſtre, snanzi in prijatli in tovarſhi,

kteri ſo pred nami v’ nebeſa priſhli, in ſo naſ ſerzhno k’ ſebi sheleli. S’ neisrezhenim veſeljem naſ bodo ſprejeli, in naſ ſpremili pred boshji tron, pred Jesuſa naſhiga svelizharja, kteriga bomo vekomej ljubili in vshivali.

Naſhli bomo v’ nebeſih sveſte angeljze varhe, kteri ſe naſ na ſvetu ſpremljevali, po nevarnih potih naſ vodili, in varovali v’ neſrezhah, de ſo naſ v’ vezhno ſrezho perpeljali. Kakoſhno veſelje tedej bo s’ takimi sveſtimi nebeſhkimi prijatli v’ nebeſih vekomej shiveti, in njih ſrezhno prijasnoſt sa vſelej vshivati! Tako bomo vseti v’ meſto shiviga Boga, v’ nebeſhki Jerusalem, v’ tovarſhijo boshjih angeljev, in v’ tovarſhijo ſamiga neſkonzhniga Boga.

V’ nebeſih bomo obdani s’ veſelimi nebeſhkimi angelji, kterih je

bres ſhtevila. V’ ſredi med milijoni vekomej ſrezhnih tovarſhev ſe bomo veſelili, in angeljſko petje poſluſhali. ˛Sveti Avguſhtin pravi: Nobeden ſi v’ sdajnim shivljenji sadoſti ne more miſliti, kako velika je ſladkoſt, kako prijetno in veſelo je poſluſhati angeljſko petje. Nikdar ſi ne more sdaj sadoſti miſliti, kolika ſrezha je, v’ drushbi ſvetnikov biti, ker bomo vſo ſrezho eden drusiga vidili, ſi jo pervoſhili, ſe nad njo veſelili, in jo bomo kakor ſvojo obzhutili. V’ tej popolnama ljubesni toliko angeljev in bres ſhtevila ljudi, kjer bo vſakteri vſaziga ravno tako kakor ſam ſebe ljubil, bo tudi veſelja bres mire. Vſak ſe bo nad ſrezho vſaziga drusiga ravno toliko veſelil, kakor nad ſvojo laſtno, in bo tedej imel toliko veſeljev, kolikor tovarſhev.

Nebeſhko veſelje dopovedati ali sadoſti ga popiſati, shivimu zhloveku ni mogozhe, ker ga nobeni zhlovek ni v’ ſtanu sgovoriti, in ſi ga tudi nobeden ne more miſliti. Nebeſhko veſelje popolnama dopovedati je ravno tako nemogozhe, kakor zelo morje v’ majhno ſkledizo ſpraviti.

Od ſvetiga Avguſhtina ſe bere, de ga je njegov prijatel ˛Severi proſil, de naj od nebeſhkiga veſelja kaj piſhe.

Preden ſveti Avguſhtin od nebeſhkiga veſelja sazhne piſati, ker je zhutil kako je to teshko, ſe je hotel s’ ſvetim Hieronimam savoljo tega poſvetovati in mu piſmo piſati. „Pa kar ſim sazhel piſati, pravi ſ. Avguſhtin, pride na enkrat v’ hiſho, kjer ſim bil, neisrezhena ljuzh, kokorſhne v’ naſhih zhaſih ſhe ni bilo viditi s’ neisrezheno

lepim in prijetnim duham.“ Avguſhtin ſe preſtraſhi, in ſliſhi is ſrede ljuzhi glaſ, kteri mu rezhe: „Kaj hozheſh Avguſhtin! ali miſliſh de boſh mogel ſplati morje v’ majhno poſodizo, in veſ ſvet ſtiſniti v’ ſvojo peſt? Ali bo tvoje oko vidilo, kar ſhe ni moglo nobeniga zhloveka oko viditi? In kar ſhe ni nobeno uho ſliſhalo, ali bo tvoje ſliſhalo? Kar ſhe nobeno zhloveſhko ſerze ni sapopadlo, miſliſh boſh ti mogel sapopaſti? Kakoſhen konz imajo neſkonzhne rezhi? In to kar je neismerliviga, s’ kakoſhno mero boſh meril.“

Vſe tedej, karkoli ſe samore od nebeſhkiga veſelja rezhi in miſliti, je komej ſenza proti neſkonzhni nesapopadlivi ſladkoſti, ktero isvoljeni v’ nebeſih vshivajo, ktero pa bomo vekomej vshivali tudi mi, kader v’

nebeſa pridemo. ˛Sveti Avguſhtin pravi: „Tolika je ſladkoſt nebeſhkiga veſelja, de ko bi le ena ſama kapliza te ſladkoſti v’ peklenſki bresen kanila, bi vſo peklenſko grenkoſt v’ ſladkobo ſpremenila.“ Serm. 7.

Kdo bi ſi tedej ne shelel tega neſkonzhniga veſelja v’ nebeſih? Kdo bi ſi ne persadeval po tej neſkonzhni ſrezhi? Na temu ſvetu nimamo drusiga kakor teshave, nadloge in britkoſti, pa zhe jih savoljo Boga voljno in poterpeshlivo preneſemo, nam Jesuſ obljubi vezhno veſelje v’ nebeſih sa plazhilo dati. Terpimo tedej radi in s’ veſeljem, de toliko ſrezho v’ nebeſih doſeshemo. ˛Spomnimo ſe, de ſe bo naſha shaloſt v’ veſelje ſpremenila. Priſhel bo sa naſ ſrezhen dan vezhnoſti, kteriga nobena mozh vezh ne bo mrazhila, ampak vezhna reſniza. Bog

ga bo rasſvetlovala. Tam v’ nebeſih bo smirej veſel dan, smirej gotov in nikoli ne ſpremenljiv.

Povsdignimo vezhkrat ſvoje ozhi proti nebeſam, in sdihujmo s’ Davidam: „Moja duſha sheli, in omedluje po Goſpodovi hiſhi. Blagor jim, kteri V’ tvoji hiſhi o Goſpod! prebivajo, hvalili te bodo vekomej, Pſalm. 83, 3, 5.

IV.

Sraven nebeſhkiga neisrezheniga veſelja, bodo isvoljeni v’ nebeſih tudi neſkonzhno zhaſt vshivali, ker bodo h’ grosno veliki imenitnoſti in shlahtnoſti povsdignjeni.

She na tem ſvetu ſi zhlovek sa veliko ſrezho ſhteje, zhe ſme, kader ſe mu sdi, pred zeſarja ſtopiti, in bres ſtrahu s’ njim prijasno in po domazhe

ſe pogovarjati. Kolika zhaſt nam bo ſhe le v’ nebeſih, ker ne bomo s’ kakim zhloveſhkim kraljem, ampak s’ kraljem nebeſ in semlje, s’ Goſpodam vſih goſpodov, s’ ſamim Bogam ſe ſmeli prijasno pogovarjati, in njegovo prijasnoſt vekomej vshivati.

Kader pridemo v’ nebeſa, kjer bomo plazhilo sa vſe dobre dela doſegli, bomo k’ taki zhaſti in imenitnoſti povsdignjeni, ktere ſi sdaj miſliti ne moremo. Tam bomo kakor angelji. Zhe vezh je kdo sanizhvanja in preganjanja savoljo Boga voljno preterpel, vezhi zhaſt bo v’ nebeſih doſegel. Kolika je tiſta zhaſt in imenitnoſt, ktera nam je v’ nebeſih perpravljena, ſe tudi ne da ne dopovedati ne sapopaſti. Vſa poſvetna zhaſt in imenitnoſt, vſe ſladkoſti in shlahtnoſti zeliga ſveta, ni proti nebeſhki zhaſti in imenitnoſti

in shlahtnoſti, kakor kapliza proti vſimu morju; kakor iſkriza proti ſolnzu. Sato ker je ſveti Paul v’ ſvojih nadlogah in v’ ſvojim terplenji premiſhljeval prihodno plazhilo in zhaſt v’ nebeſih, je bil v’ ſerzu rasveſeljen in je rekel: „Napolnjen ſim s’ troſhtam in imam ſilno veliko veſelja v’ vſi naſhi nadlogi.“ II. Kor. 7, 4. Notrajno veſelje in troſh vshiva pravizhna duſha she na tem ſvetu, ktera v’ reſnizi Boga ljubi, in is ljubesni do njega vſe s’ veſeljem preterpi, ker dobro ve, de bo v’ nebeſih toliko bolj povikſhana, kolikor bolj je pred ſvetam ponishana in sanizhvana. Sato pravi ſ. Bernard: „Zhe ſi tako dober o Goſpod! tiſtim kteri tebe iſhejo, kakſhin ſhe le boſh tiſtim, kteri te najdejo.“ Serm. 47.

Kraljiza is poldnevſke deshele ˛Sabe je nekdaj veliko od Salomonove zhaſti, in od njegove modroſti ſliſhala. ˛Se vsdigne in gre v’ Jerusalem obiſkat Salomona, ker je hotla ſama viditi njegovo zhaſt, in ſe preprizhati od njegove modroſti, ali je reſ ali ne, kar ſe je od njega govorilo. Pa ko pride v’ Jerusalem, in vidi njegovo modroſt, vidi grosno poſlopje, ktero je ſosidal; vidi jedi njegove mise, ſtanovanje njegovih ſlushabnikov, zele verſte njegovih ſtreshetov, in njih oblazhila in shgane ofre, ki jih je v’ Goſpodovi hiſhi ofroval; ſe savsame, oſtermi in rezhe: „Reſniza je, kar ſim v’ ſvoji desheli ſliſhala od tvojiga govorjenja in od tvoje modroſti, in niſim verjela tem, ki ſo mi pravili, dokler niſim ſama priſhla, s’ ſvojimi ozhmi vidila, in ſposnala, de

meni poloviza ni povedana bila; vezhi je tvoja modroſt, in tvoje dela, kakor ſlovenje, ktero ſim ſliſhala. Blagor tvojim ljudem, in blagor tvojim ſlushabnikam, kteri ſo vedno per tebi, in tvojo modroſt poſluſhajo.“ III. B. K. 10, 1—8.

Ravno tako ſe bomo sazhudili tudi mi, kader pridemo v’ nebeſhki Jerusalem. Kader bomo sagledali boshjo zhaſt, ktere bomo deleshni v’ nebeſih, bomo ſposnali in rekli: „V reſnizi o Goſpod! je vezhi tvoja zhaſt, vezhi tvoja in tvojiga prebivaliſha lepota, kakor ſe mi je moglo dopovedati.“ K’ toliki zhaſti in shlahtnoſti bomo v’ nebeſih povikſhani, k’ toliki imenitnoſti in viſokoſti bomo povsdignjeni, od ktere pravi ſ. Bernard: de vſe miſli zhlovekove preſeshe in vſe njegove shelje. Zhaſt, ktera nam je

v’ nebeſih perpravljena je tako velika, de ſi zhlovek tolike ne more ne miſliti ne sheleti.

Kader v’ nebeſa prldemo, naſ bo nebeſhki kralj prijasno ſprejel, naſ bo v’ ſvoje neſkonzhno lepo prebivaliſhe peljal, in nam bo ſvojo boshje zhaſt rasodel. Kolika ſrezha sa naſ! s’ neſkonzhnim Bogam v’ vezhni prijasnoſti in vezhni ljubesni, v’ veſelji shiveti! Vseti bomo v’ nebeſih v’ prijasno tovarſhijo tiſtiga narſvetejſhiga, in nar mogozhnejſhiga kralja nebeſ in semlje, kteriga je prerok Daniel v’ duhu samaknjen vidil, in ga tako popiſhe, kader ga je na zhaſtitlivim tronu ſedeti videl:

„Njegovo oblazhilo je kakor ſneg belo, in laſje njegove glave kakor zhiſta volna: Njegov zhaſtitliv tron je ognjen plemen: in koleſa trona gorezh

ogenj. Od njegoviga oblizhja isvira ognjen in derezh potok ſvitlobe, in ſe zhaſtitlivo naprej po nebu vali. Velika truma isvoljenih, ki je ni mogozhe ſhteti, prepevajo njegovo zhaſt, in pojo novo peſem, glaſ njih petja je kakor ſhum velikih voda. Zele verſte nebeſhkih duhov, kar ozhi neſo, ga obdajajo. Tavshent tavshentov mu jih ſtreshe, in deſet tavshentkrat ſto tavshent mu jih na ſlushbo ſtoji.“ Daniel, 7. Bres ſhtevila Serafinov ſtoji pred njegovim tronam previdenih vſaki s’ ſheſterimi perutami, s’ dvema pokrivajo ſvoje obizhje, s’ dvema ſvoje noge; s’ dvema letajo, de ſpolnujejo hitro ko bi s’ ozhmi trenil njegove povelja, in eden proti drugimu vpijejo: ˛Svet, ſvet, ſvet, Goſpod Bog Sabaot. „In s’ tem neſkonzhnim Bogam bomo prebivali

in ſe s’ njim v’ nebeſih veſelili.“ — O ſrezha, zhes vſe ſrezhe, nesmerjena zhaſt naſ zhaka v’ nebeſih! Neſkonzhno veſelje nam je perpravljeno! Sdihujmo tedaj vezhkrat po tej nebeſhki ſrezhi kakor je nekdaj David sdihval: O nebeſhko veſelje, kdaj bom v’ tebi vidil ſvojiga Boga! Kako dolgo me bodo valovi ſkuſhnjav in nevarnoſt sapeljiviga ſveta ſim ter tje metali, in ſi persadevali me ob toliko ſrezho perpraviti! Kako dolgo bom ſhe klizal k’ tebi o Goſpod? Uſliſhi Goſpod! moje vpitje, in perpelji me ſkorej v’ ſrezhno vezhnoſt.

Sakaj, „kakor hrepeni jelen po merslih vodah, tako hrepeni moja duſha po tebi o Bog. Mojo duſho sheja po mozhnim shivim Bogu, kdaj bom tje priſhel, in ſe pred boshjim oblizhjem perkasal.“ Pſl. 41, 2—3.

„Sakaj en dan v’ tvoji veshi je vezh vreden, kakor tavshent drugih. Rajſhi hozhem nar manjſhi v’ hiſhi ſvojiga Boga biti, kakor v’ ſhotorjih greſhnikov prebivati.“ Pſalm. 83, 11.

„Moja duſha sheli in omedluje po Goſpodovi hiſhi. Blagor jim, kteri v’ tvoji hiſhi o Goſpod! prebivajo, hvalili te bodo vekomej. Pſalm. 83, 3, 5. Blagor zhloveku, kteri ſe savoljo tebe o Goſpod, vſim poſvetnim ſtvarem odpové, de bo vreden tebe o Bog v’ angeljſki drushbi vekomej zhaſtiti!

V.

Kar bo naſho ſrezho, veſelje in zhaſt, katero bomo v’ nebeſih vshivali, popolnama ſtorilo, bo to, de bo vezhna. Ne bo ſe nam treba bati, de bi kdej nebeſhko veſelje minilo.

Ne bo nam treba imeti ſtrahu, de bi neſkonzhno ſrezho v’ nebeſih kdej sgubili.

Ako zhlovek na tem ſvetu doſeshe toliko ſrezho, kolikorſhno ſi samore miſliti, popolnama ſrezhen vender biti ne more, ker ve de zhaſne, poſvetne ſrezhe ne bo mogel dolgo vshivati. Na tem ſvetu ne more nobene rezhi sa vſelej imeti. Tukaj ni ſtanovitnoſti. Vſaka rezh le nekaj zhaſa terpi. Zhe zhlovek na tem ſvetu doſeshe tiſto rezh, ktere je dolgo zhaſa tako ſerzhno shelel, de je veſ po nji hrepenel, in je tako shelje ſvojiga ſerza popolnama ſpolnil, ima prezej sraven to ſkerb, de bi je ne sgubil. Vſa zhaſt, ſrezha in imenitnoſt, bogaſtvo in premoshenje zeliga ſveta, ne more zhloveka popolnama ſrezhniga ſtoriti, ker vſe to mora zhlovek

kmalo, zhe préd ne, gotovo pa v’ ſmertni uri sapuſtiti. Zhaſna ſrezha ſe pazh malo zhaſa da vshivati. ˛Strah pred ſmertjo vſako vshivanje poſvetne ſrezhe ogreni, in sheljá naſhe duſhe nobena rezh na zelim ſvetu sadoſti in popolnama ſpolniti ne more.

Le v’ nebeſih bo naſha ſrezha popolnama, ker tam bodo shelje naſhe duſhe sadoſti ſpolnjene, ker bomo s’ Bogam se vſelej ſklenjeni. V’ nebeſih ne bo ſkerbi, ne bo ſtruhu, de bi naſhe veſelje kdej nehalo, naſha ſrezha ſe kdej ſpreminila, ampak ſrezhni, veſeli bomo sa vſelej, bres konza na vſe vezhne zhaſe. Kakor bodo pogubljeni v’ peklenſkim bresnu sa vſelej na vekomej oſtali, in vezhne peklenſke martre terpeli, tako ſe bodo isvoljeni s’ Bogam ſklenjeni vekomej v’ nebeſih veſelili.

Kader naſ bo Bog v’ ſvoje vezhno domovanje vsel, in nam tam namenjeno ſtanovanje odkasal, nam bo rekel: Od sdaj bote per meni in s’ mano vekomej oſtali. Od sdaj ſe ne bomo nikdar vezh lozhili. „Vi bote moje ljudſtvo, in jeſt vaſh Bog bom per vaſ.“ Takrat bo naſha ſrezha popolnama, kjer bomo s’ Bogam, kakor otrozi s’ ſvojim ozhetam v’ vezhni ljubesni ſklenjeni.

˛Spomnimo ſe tedej, kader naſ nadloge ſtiſkajo, in mnoge neſrezhe tarejo, de naglo bodo minile, in zhe jih voljno preterpimo, nam dobrotlivi Bog sato vezhno neſkonzhno plazhilo obljubi. Zhe nam sdaj na ſvetu nobena rezh ne gre po ſrezhi, nobena rezh ſe ne iside po naſhih sheljah, nikar savoljo tega ne godernjajmo, ampak voljno preterpimo, in ſvoje

shelje satajujmo. ˛Spomnimo ſe vezhkrat, de sa majhno radovoljno sdajno satajenje ſvojih sheljá, bomo v’ nebeſih smiraj vſe po ſvojih sheljah imeli.

V’ nebeſih bomo naſhli vſe, karkoli bomo hotli. Vſe bomo imeli, kolikor nam je mogozhe sheleti. Tam bomo imeli vſe dobro, bres ſtrahu kdej vezh ſvoje ſrezhe sgubiti. Tam bo naſha volja in boshja volja Ie ena; naſha ne bo hótla nizh ptujiga, nizh poſebniga. V’ nebeſih nam ne bo nizhzhe sabavljal. Nobeden naſ ne bo tosheval. Nobeden nam ne bo na poti, nobeden naſproti, ampak vſe, karkoli bi radi, bomo pred ſabo popolnama imeli, kar bo vſe naſhe shelje naſitlo, in sverhama ſpolnilo. Tam nam bo Bog povrazhval zhaſt sa oſramotenje, ktero ſmo na ſvetu terpeli,

dal nam bo velizhaſtvo sa shaloſt, in sa poſledno meſto, na kteriga naſ je ſvet vedno poſtavljal, nam bo dal Bog kraljevi ſedesh, in to sa vſelej, na vekomej. V’ nebeſlh bomo doſegli ſad pokorſhine pod boshjimi sapovdami, kteriga bomo vekomej vshivali. Ojſtra pokora ſe bo v’ veſelje ſpremenila, in prava reſnizhna ponishnoſt bo k’ vezhni zhaſti povsdignjena.

V’ nebeſih bomo s’ vezhno ljubesnijo ſklenjeni. S’ sdrushenim glaſam bomo Bogu vezhno hvalo prepevali, ker nam je neſkonzhno miloſt ſkasal, de nam je sa majhno, kratko terpljenje na ſvetu, vezhno veſelje v’ nebeſih dal. Sato neſkonzhno ljubesen, s’ ktero naſ Bog she na ſvetu ljubi, nar bolj pa naſ bo v’ nebeſih ljubil, ne bomo nikdar nehali Boga hvaliti, in v’ njem ſe veſeliti. Te

hvaleshne nebeſhke peſmi ſe ne bomo nikdar prepevati navelizhali. To bo naſhe narvezhi veſelje, in nesapopadliva ſladkoſt, ker hvala, ki mu jo bomo dajali, bo vekomej Bogu prijetna. To naſ bo s’ takim veſeljem in s’ tako ſladkoſtjo napolnilo, de ne bomo nikoli nizh drusiga sheleli. ˛Sveti Avguſhtin pravi: kjer je Bog, tam je vſe, tam nizh ne more manjkati. Sato pravi David: „Blagor jim o Goſpod! kteri v’ tvoji hiſhi pribivajo, vekomej te bodo hvalili.“ Pſl. 83, 3.

Opominovanje.

Premiſhljujmo vedno neſkonzhno veſelje nebeſhkiga kraljeſtva, ker to premiſhljevanje naſ bo mozhne in terdne ſtorilo, de bomo vſe krishe in teshave voljno preterpeli. Naj naſ sadenejo ſhe tolike nadloge in britkoſti, naſ vender v’ vſih shaloſtnih pergodbah troſhtajo boshje obljube. Dobrotlivi Bog pa nam je ſam obljubil, de bo nam po sdajnim voljnim terpljenji, v’ nebeſih vezhno veſelje sa plazhilo dal.

Po shaloſti pride veſelje. Zhe ſmo na ſvetu revni, ſovrasheni, preganjani,

ne shalujmo savoljo tega, ampak is ljubesni do Boga vſe poterpeshlivo perneſimo. ˛Spomnimo ſe, de ob zhaſu, sa kteriga le Bog ve, bo priſhel vezhni mir, in vezh ne bo sdajniga dne, ne sdajne nozhi, ampak vezhen bo dan, neſkonzhna ſvitloba, ſtanoviten mir in pokoj bres ſkerbi. V’ nebeſih nam vezh ne bo treba ſkerbeti in rêzhi: Kdo me bo reſhil od tega umerjozhiga shivota. Vezh nam ne bo treba sdihvati: O kako dolgo moram na ſvetu biti, ker tam vezh ne bo ſmerti, ampak popolnama svelizhanje. Vezh naſ ne bodo tam britkoſti in teshave terle, ampak v’ ſrezhni nebeſhki tovarſhii, bomo vezhno veſelje vshivali.

Zhe ſmo sdaj na ſvetu smirej bolehni, de nimamo kar ure veſeliga sdraviga shivljenja, in veliko let she

morebiti sdihujemo pod teshko butaro hudih bolesen, tudi sa to ne shalujmo, ampak ſpomnimo ſe, zhe bomo poterpeshlivi, de nam bo vſe to obilno s’ vezhnim veſeljem v’ nebeſih poplazhano, kakorſhniga plazhila ſi ſhe s’ tolikim terpljenjem niſmo v’ ſtanu saſlushiti. ˛Sveti Pavl pravi: „Terpljenje sdajniga zhaſa ni veliko proti prihodnji zhaſti, ktera bo nad nami rasodeta.“ Riml. 8, 18. Ko bi nam bilo dano s’ telesnimi ozhmi viditi ſvetnike in njih neſkonzhno ſrezho in zhaſt v’ nebeſlh, de bi vidili v’ kolikim velizhaſtvu in veſelji ſo sdaj tiſti, ki ſo bili nekdaj na ſvetu sanizhvani, ſovrasheni in sa norze ſhteti, bi gotovo nobeniga terpljenja ne bili shaloſtni. Ne sheleli bi v’ tem shivljenji veſelih dni, ampak ſhe veſelili bi ſe sa Boga vezh terpeti. Sa nar

vezhi dobizhek bi ſi ſhteli od ljudi sanizhvani biti, ker le s’ terpljenjem ſe samoremo vredne ſtoriti v’ vezhno veſelje priti. Kakor ſe slato v’ ognji zhiſti, tako naſ bodo teshave, nadloge, britkoſti iszhiſtile, de ſe bomo v’ nebeſih kakor ſolnze ſvetili.

Ne iſhimo prasniga poſvetniga veſelja, kar kmalo mine, in le duſho moti in ji brani ſe povsdignit! k’ Bogu ſvojimu ſtvarniku. Zhe bolj zhlovek iſhe poſvetniga veſelja, bolj je duſha shaloſtna in nepokojna, ker duſha je le sa Boga uſtvarjena, torej le ſamo v’ Bogu pravi pokoj in reſnizhno veſelje najde.

Premiſhlujmo vedno ſhtiri poſlednje rezhi, de ſe greha varjemo, in v’ nebeſa pridemo.