This work is licensed under the Creative Commons Attribution-ShareAlike 4.0 International License.
Besedilo je na razpolago pod dovoljenjem Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 mednarodna licenca.
Projekt IMP: Jezikovni viri starejše slovenščine
.
Projekt Wikivir: Slovenska leposlovna klasika
.
Per vſih ſvojih delih ſpomni ſe poſlednjih rezhi, in nikdar ne boſh greſhil. ˛Sir. 7. 40. S’ temi beſedami naſ opomina ſveti Duh vedno premiſhljevati ſhtiri poſlednje rezhi, ſmert, ſodbo, pekel, in nebeſa. To premiſhljevanje naſ bo greha varovalo, naſ bo mozhne ſtorilo, de bomo nevarne ſkuſhnjave lahko premagali, vſe teshave, britkoſti in sopernoſti voljno preterpeli, in sveſto Bogu
Sato ljubi bravez! beri vezhkrat te bukvize, in v’ ſerzu premiſhluj,
Nobena reſniza ni tako perpravna zhloveka sbrihtati, in mu ozhi odpreti kakor ta: „De vſe mora umreti.“
Zhe zhlovek ſam per ſebi prav sveſto in v’ shivo premiſli, de ſmo sa grosno malo zhaſa na ſvetu, de kmalo ſe bodo isteklo ure naſhiga shivljenja, in ſmert ſe bo ſkorej perblishala, ſe mu mora nad vſim poſvetnim veſeljem gnuſiti, in nikdar, tudi v’ nar vezhi zhaſni ſrezhi ne more biti v’ reſnizi veſel.
Bres ſhtevila ljudi je she bilo pred nami na ſvetu, viſokih ali imenitnih in ſromaſhkih, bogatih in revnih, ſrezhnih in neſrezhnih, dobrih in hudobnih, in sdaj tiſtih nobeniga ni vezh.
Kam ſo ſhli? — Umerli ſo. — ˛Smert jih je zhiſto pobrala, ktera nobenimu ne saneſe. Ko bi naſ, kar naſ sdaj shivi, kdo zhes ſto let iſkal, bi nobeniga na ſvetu, ali vſaj grosno malokteriga naſhel. Zhes dve ſto let pa gotovo naſ nobeniga ne bo, ker tudi mi bomo vſi pomerli.
Prah ſi bil in v’ prah ſe boſh povernil. 1. Mos. 3. 19. Ni ga zhloveka na ſvetu, de bi tega ne verjel, de bo umreti mogel. Vender le malokdaj in neradi na ſmert miſlimo, de ſi dobro vemo, de je gotova, pa kdaj bo priſhla tega ne vemo.
Zhe naſ kaka shaloſtna sgodba k’ ſmerti opominja, kakor nagla neprevidena ſmert sveſtiga prijatla, snanza ali dobrotnika; zhe naſ na ſmert ſpomnijo svonovi, kader s’ shaloſtnim glaſam osnanujejo ſmert naſhiga blishniga; — zhe nam Bog vsame ſtarſhe, brate, ſeſtre, ali otroke; vſi v’ shaloſti vtopljeni sazhnemo premiſhljevati in pravimo: „V kratkim ſe bo s’ nami ravno tako sgodilo.“ Pa take shaloſtne miſli kmalo sginejo, ker ſi persadevamo pred ko je mogozhe jih is glave ſpraviti, in ſmert posabiti, ker ſo nam take miſli soperne in teshavne.
Take miſli naſ vedno opominjajo, kako prasno in neumno je vſe poſvetno, in kako kmalo mine. Vſakimu zhloveku pa je treba vezhkrat na ſmert miſliti, ker nobena rezh ni tako gotova kakor ſmert, in morebiti
Vſakteri zhlovek sheli ſrezhno umreti, ker dobro ve, de zhe bo ſrezhna sadnja ura, bo ſrezhna zela vezhnoſt; to je, zhe umerje v’ gnadi in v’ prijasnoſti boshji, bo vekomej ſrezhin. Zhe bo pa neſrezhna sadnja ura, bo neſrezhna zela vezhnoſt; to je, zhe zhlovek umerje v’ ſmertnim grehu, ali v’ boshjim ſovraſhtvu, bo vekomej od Boga savershen.
De bi ſe pa prevezh ne bali ſtraſhne ſmertne ure, in ſe prevezh ne uſtraſhili kader pride, je treba sdaj v’ shivljenji vedno nanjo miſliti, in ſe ſpomniti, de kmalo ſe bo isteklo
Kdor nar potrebnejſhi ſkerb, ſkerb sa svelizhanje od zhaſa do zhaſa odklada, in le na ſtaroſt odlaſha, mu
Vſakdanja ſkuſhnja uzhi, kako nevarno je na prihodni zhaſ ſe sanaſhati, in ſkerb sa svelizhanje na ſtaroſt odkladati, ker s’ laſtnimi ozhmi vidimo, kako malo jih ſtaroſt dozhaka. V’ pervih zhaſih ſveta ſo Ijudje po dolgo zhaſa shiveli. Nekteri ſo oſem, ali tudi devet ſto let shiveli. Naſh pervi ozhe Adam je shivel 930 let, Matusalem je doshivel 969 let.
Kdo ſe more tedaj na ſtaroſt sanaſhati? In tudi 70, 80 ali ſto let, ko jih kdo doshivi, kaj je to proti vezhnoſti? Vpraſhajmo tiſtih, ki ſo veliko ſtaroſt doshiveli, zhe ſe njim sdi de ſo she dolgo zhaſa na ſvetu. Odgovorili nam bodo: „Sdi ſe nam kakor de bi bili ſhe le vzheraj mladi, in ſami ne vemo, kdaj ſo naſhe leta pretekle, vſe je minilo kakor bi ſe nam bilo ſanjalo.“
Sdi ſe nam zelo shivljenje kakor vzherajſhni dan. Torej ſ. piſmo prav imenuje naſhe shivljenje ſenzo, ktera hitro sgine. Job. 8. Naſhe shivljenje je kakor rosha, ktera danſ lepo zvete, jutri uſahne, je kakor dim, kteri
Gotovo je, de vſi bomo umerli, pa kdaj, tega nobeden ne ve. Morebiti kmalo, nobeno uro ne moremo biti bres ſtrahu pred ſmertjo. „Sin zhloveka bo priſhel ob uri sa ktero ne veſte.“ Mat. 24, 44. Torej je potrebno vedno na ſmert miſliti, in ſe sa tiſto grenko sadnjo uro perpravljati, ker premiſhljevanje ſmerti je potrebno pravizhnim in hudobnim kriſtjanam.
Potrebno je ſmert vezhkrat premiſhljevati vſakimu pravizhnimu. To
Premiſhljevanje ſmerti je potrebno greſhniku, ker to ga pervizh uſtraſhi, in mu pokashe kako neumen je, ki v’ pregreſhnih, prasnih, minljivih rezheh ſvoje ſrezhe iſhe. Ako bi zhlovek bogaſtvo zeliga ſveta imel, kaj mu pomaga, ker v’ kratkim ga bo mogel sapuſtiti, zhe pa ni ſvoje duſhe s’ dobrimi deli obogatel, bo vekomej neſrezhen. Kaj pomaga zhloveku ko bi veſ svet dobil, pa bi ſvojo duſho pogubil? — Kako potrebno je zhloveku ſmert vezhkrat premiſhljevati, in ſe sa vezhnoſt perpravljati, je dobro ſposnal pogubljeni bogatin v’ peklenſkim bresnu, ki je ozheta Abrahama proſil, de bi koga is med mertvih na ſvet poſlal njegove brate
Tudi tiſti zhlovek je neſpameſen, kteri tje v’ en dan v’ grehih naprej shivi, in poſvetne norzhije vganja; ne ve kaj dela, in ne vidi nevarnoſti vezhniga pogubljenja. Pa gotovo ſe bo sbrihtal in h’ pameti priſhel, zhe bo sazhel vezhkrat ſmert premiſhljevati. Boljſhi je, pravi ſveto piſmo, iti v’ hiſho shalovanja, kakor v’ hiſho pojedne, ker tam ſe ſpomnimo na ſmert vſih Ijudi. — V’ veſelji pa posabimo na ſmert miſliti. Pridg. 7, 3.
O ſrezhen zhlovek! kteri vedno ſmert premiſhljuje, in ſe vezhkrat ſpomni kako hitro ſe bodo ure naſhiga shivljenja istekle; kako kmalo bo priſhla tiſta ſtraſhna poſlednja ura, pred ktero vſaka, shiva ſtvar trepeta. To premiſhljevanje mu bo vſelej mozh dajalo vſe ſkuſhnjave premagovati, ko bi ſhe tako nevarne bile.
˛Storilo ga bo vſelej ponishniga, ker vidi in ſposna, kako revne ſlabe ſtvari ſmo na semlji, de majhna rezh samore kmalo naſhimu shivljenju konz ſtoriti. To premiſhljevanje ga bo ſtorilo poterpeshljiviga v’ terpljenji in ſtanovitniga v’ dobrim, ker ſposna, de prasno in nizhemerno je vſe poſvetno. Zhlovek kader umerje vſe sapuſti, le kar je dobriga ſtoril, bo s’ ſabo v’ vezhnoſt neſel. Sato pravi ſ. Duh: Per vſih ſvojih delih ſpomni ſe
˛Spomni ſe tedaj kriſtjan! in vedno v’ ſvojim ſerzu premiſhluj, depriſhel bo dan, ki bo nar sadnji in sate ne bo nobeniga vezh na ſvetu. Priſhla bo ura, ktera bo sadnja, in nobene vezh ne boſh na semlji ſliſhal. Sadnjikrat ti bo ſolnze perſijalo, in tema ſe ti bo pred ozhmi naredila, vezher ſvojiga shivljenja bo priſhel, podati ſe boſh mogel na nesnano pot v’ vezhnoſt. Premiſhluj vezhkrat, kako ti bo takrat per ſerzu, kader te bo sadnja bolesen na ſmertno poſteljo perklenila, in boſh vidil snamnja, de ſmert she ni vezh delezh. — Vidil boſh de tvoji nar ljubſhi prijatli in prijatlize, s’ kterimi ſi v’ shivljenji, dokler ſi ſrezhen in premoshen bil, marſkaki veſel dan preshivel, te bodo
Ker ſe je David, ki je bil mosh po volji boshji toliko ſmerti bal, in ſe globoko pred Bogam ponisheval, ker ſe je veſ treſel pred ſmertno uro; deſi ravno je bil reſnizhen ſpokornik, kterimu je ſam Bog ſkos preroka
˛Sanje zhloveku veſelje delajo, kader ſe mu kaj veſeliga ſanja, dokler ſpi, ker ſe mu sdi kakor de bi v’ reſnizi vshival ſrezho, v’ ktero ga ſanje poſtavijo, kader ſe pa sbudi je shaloſten, ker na enkrat sgine veſelje, srezha in vſe dobrote ki jih je v’ ſpanji vshival. Ravno tako ſe zhlovek sbudi, kader pride ſmertna ura. Zelo
Kader je kralj Ezekia is uſt preroka Isaia boshje povelje saſliſhal, de naj ſe perpravi, naj oſkerbi ſvojo hiſho, ker umreti bo mogel, ſe veſ shaloſten s’ veliko ponishnoſtjo k’ Bogu oberne, in ga proſi, de bi mu
Shivimo tako, kakor bomo v’ ſmertni uri sheleli, de bi bili shiveli. De bi ſe bolj ſkerbno k’ ſmerti perpravljali, ſe bolj sveſto greha varvali, in sa svelizhanje bolj kakor do sdaj ſkerbeli, premiſhlujmo:
I. Kakoſhna je ſmert greſhnika.
II. Kakoſhna je ſmert pravizhniga.
I.
Reſ je, de ſmerti ſe vſakteri boji, ker ſmert je ſhtrafenga sa greh, kdo bi ſe pa ſhtrafenge ne bal? Vender ſilno ſtraſhna je ſmert le hodobnim greſhnikam. „˛Smert greſhnikov je prav huda.“ Pſalm. 33, 2. 2.
I. ˛Straſhna je ſmert greſhnika, ker ga vezhi del neperpravljeniga najde, kakor je evangeljſki goſpodar hudobniga hlapza, nepepravljeniga naſhel. Bog ima na ſvetu s’ greſhnikam poterpljenje, mu sanaſha, ga zhaka, ga k’ ſebi klizhe in vabi, kakor dober
Bog je vſakimu zhloveku odlozhil, koliko zhaſa bo na ſvetu shivel. Isſhteti ſo per Bogu dnevi naſhiga shivljenja, vender ſi hudoben zhlovek ſam shivljenje perkrajſha, in ſi ſmert pred
Hudobni bodo kakor nagla ploha preſhli. Pripov. 10. Ne bodi v’ hudobii terdovraten, in ne bodi neumen, de ne umerjeſh pred ſvojim zhaſam. Pridg. 7, 18.
Vſe to nam poterdi tudi vſakdanja ſkuſhnja, ker vidimo de veliko jih je ki ſi ſami s’ ſvojimi nerodnoſtimi presgodno ſmert nakopavajo, ker bi ſhe dolgo zhaſa lahko shiveli. Kteri pa nerodno in hudobno shivijo, tudi vezhi del neſrezhno umerjo: „Kakorſhno
II. ˛Straſhna je ſmert greſhnika, ker mu ne da zhaſa popraviti ſvojih kriviz.
Hudoben zhlovek dobro ve, de bo umreti mogel, vender ſe k’ ſmerti nozhe perpravljati, in ſi nozhe persadevati ſvojih kriviz pred ſmertjo popraviti, ker vedno miſli de bo ſhe doſti zhaſa imel na ſmert miſliti in ſe perpravljati. Marſkteri pravi: „Koiiko je drugih, kteri ſo veliko hudobnejſhi
O kriſtjan! ki ſe k’ ſmerti perpravljati in pokoro delati vedno odlaſhaſh, in na ſtare leta odkladaſh, varuj varuj ſe de ti rajtenga ne ſpodleti. Mozhno ſe golfaſh, ker nar potrebnejſhi opravilo na ſtaroſt odrivaſh, pa ſhe ne veſh ali boſh jutriſhniga dneva dozhakal. Ali ne veſh de morebiti le boſh drevi v’ poſtljo vlegel, in ne boſh nikoli vezh vſtal, ker bo
Praviſh: „Jih je veliko hudobnejſhih ko ſi ti. vender jih Bog s’ naglo neprevideno ſmertjo is tega ſveta ne vsame.“ Ali premiſli, de ti ne moreſh sa nobeniga vediti, koliki greſhnik de je pred Bogam, ker njegoviga ſerza ne vidiſh, torej ga tudi ne ſmeſh ſoditi. ˛Sodi le ſam ſebe. Zhe pa Bog tega ali uniga v’ reſnizi hudobniga neſporniga greſhnika puſti v’ ſrezhi dolgo zhaſa na ſvetu shiveti, in veliko ſtaroſt dozhakati, kar ſe vender le redko sgodi, ſtori Bog to po ſvojim uſmiljenji is poſebnih urshohov, in na to ſe ne moreſh saneſti de bi Bog tudi s’ tabo toliko poterpljenje imel, ker sanizhujeſh boshje uſmiljenje in vedno terdovratno v’ grehih naprej shiviſh. —
Kader je ſhel Jesuſ is Betanije ſpet v’ Jerusalem, vidi per potu figovo drevo, memo gredé ſtopi k’ njemu, ga ogleda zhe ima drevo kaj ſadu, pa Jesuſ ni drujiga naſhel kakor perje. Na to ſe Jesuſ rasſerdi, in drevo prekolne de ſe je per ti prizhi poſuſhilo. Matth. 21. Pa zhudno je to, ker takrat ko je Jesuſ figovo drevo ogledval in ſadu shelel, ni bil zhaſ sa to, de bi fige ſadje imele.
Drevo ni bilo tedaj urshoh ker ni imelo ſadu, in sakaj ga je vender Jesuſ tako preklel, de ſe je moglo hitro poſuſhiti. ˛S. Avguſhtin pravi: „To je ſkrivnoſt: Jesuſ je hotel s’ tem nerodovitnim dreveſam, kteriga je preklel deſiravno ni bil zhaſ ſadja, vſim greſhnikam ſtraſhen nauk dati, kako ſe bo on nad njimi rasſerdil
O kako ſtraſhno in britko je greſhniku per ſmerti, ker takrat kader ſe perblisha njegova sadnja ura, vidi veliko revſhino ſvoje duſhe, ker je ni s’ dobrimi deli preſkerbel.
Greſhnik vidi v’ ſmertni uri, de njegova duſha bo mogla iti v’ vezhnoſt vſa prasna dobrih del, de ne bo
Greſhnik vidi, de ni nikoli nizh dobriga sa nebeſa ſtoril, hudiga pa bres ſhtevila. Pregledal bo s’ nesapopadljivo shaloſtjo leta ſvojiga shivljenja, ko bo vidil de ſo minile kakor ena ura, in ne bo ſe mogel kakiga ſvetiga dela ſpomniti, ker je veſ zhaſ v’ hudobijah sapravil, in sdaj vezh nima zhaſa popravljati. Shivo bodo greſhniku pred ozhmi leta njegove mladoſti, ktere je v’ prasnih neumnih norzhijah sgubil: na Boga, na
˛S. Avguſhtin pravi: „Greſhnik v’ ſmertni uri ne bo imel pokoja ne upanja, in sadnjizh ne svelizhanja, ker je snotrej in sunej veſ prasen.“ Sunej je prasen in reven, ker je od vſih sapuſhen, tudi njegovi nar ljubſhi prijatli od njega sbeshe, kader ſe ſmert
III. ˛Straſhna je ſmert greſhnika savoljo veliziga ſhtevila pregreh in hudobij.
Kader greſhnik ſklene ſvoje hudobno shivljenje, in v’ velikih ſmertnih grehih umerje, ſpregleda in ſposna ſvoj greſhni ſtan ravno tako, kakor bo pred Bogam ſposnan. Greſhnik je bil v’ shivljenji radovoljno ſlep in gluh, in ni hotel viditi ſvojih hudobij kako velike ſo, ni hotel ſposnati, kam zhloveka hudobije perpeljajo, zhe ſe njim vda, bo pa v’ ſmerti perſiljen viditi in ſliſhati, pa preposno bo. Vidil bo, pa v’ grosnim ſtrahu in trepetu veliko ſhtevilo ſvojih hudobij, ktere je v’ shivljenji sa majhne preſtopke, sa zhloveſhke ſlaboſti ſhtel. ˛Sliſhal bo, pa v’ nesapopadlivi
Sato ſe greſhnik sazhudi, in ſe grosno savsame, ker v’ ſmertni uri kamorkoli pogleda, okoli in okoli ſebe ne vidi drujiga, kakor gerde pregrehe in nagnuſne hudobije, ktere ga kakor vojſka ſovrashnika obleshejo, tako de je perſiljen sdihvati: „Nadloge bres ſhtevila ſo me obdale, moje pregrehe ſo me vjele in jih ne morem pregledati. Jih je vezh ko laſ na moji glavi, in ſerze mi je vpadlo.“ Pſl. 39, 13.
V ſmertni uri greſhnik ſpregleda in vidi, kar v’ shivljenji ni vidil ali ni prav vidil, ali pa viditi, ni hotel.
Kolikokrat ſe je s’ miſlami pregreſhil! Je gerde neſpodobne neſramne miſli v’ ſvojim ſerzu dolgo zhaſa redil, pa ſe jih ni nikoli ſpovedal, jih ni nikoli obshalval. Menil je zhe greha v’ djanji ne ſtori, de ſame miſli niſo tako slo pregreſhne. Kolikokrat ſe je s’ ſvojim hudobnim jesikam pregreſhil! ˛Svojiga blishniga jo opravljal, ga rasnaſhal, mu poſhtenje in dobro ime odvsel, ali pa ga je s’ pohujſhlivim govorjenjem sapeljal, ga pohujſhal in v’ greh perpravil. Kolikokrat je dolgo zhaſa na ſvojiga blishniga jeso in ſovraſhtvo v’ ſerzu dershal, in iſkal perloshnoſti ſe nad njim snoſiti. Pa je miſlil de to ni tako slo pregreſhno, de mu le v’ djanji nizh hudiga ni ſtoril. itd.
Vſe te in take pregrehe, kterih v’ shivljenji ni porajtal, ſe jih nikoli
O kriſtjan! ker vedno terdovraten v’ ſvojih pregrehah naprej shiviſh. ſpomni ſe kaj hudiga te zhaka. — Kako grosna, ſtraſhna in teshka bo tvoja ſmert, zhe ſe préd ne ſpokoriſh. Premiſli kako hudo ti bo takrat, kader ſe bo ſmert perblishala. Velike bolezhine, ſmertne teshave bodo tvoje truplo po vſih udih terle na ſmertni poſtelji. Vſa mozh te bo sapuſtila, ſerze ſe bo v’ tebi treſlo. Vſi pozhutki bodo saſtali, ſapa bo vedno bolj redka, ozhi bodo otemnele. — In tako ſe boſh v’ veliki britkoſti blishal tiſti ſtraſhni ſtopinji v’ vezhnoſt,
Takrat boſh marſkako rezh sagledal, ktere v’ shivljenji niſi hotel viditi. Vidil boſh kriſtjan! takrat neismerjeno ſhtevilo velikih, gerdih pregreh, ki ſi jih v’ shivljenji sa majhne ſhtel. Vidil in pa uſtraſhil ſe boſh, kako grosne in velike ſo rane tvoje duſhe, pa jih préd nikoli nisi porajtal, in ſi jih osdraviti persadeval. V’ ſmertni uri bi jih rad osdravil, pa takrat bo teshko mogozhe. Le premiſli: morebiti imaſh veliko grehov, ko meniſh de ſo kakor pesdir, takrat pa boſh vidil, de ſo teshki in veliki,
S’ kolikimi oſtudnimi hudobijami ſi svesan, pa ne vidiſh. Jetnik peklenſkiga ſovraſhnika ſi, pa ne zhutiſh. V’ ſmertni uri boſh prav vidil, ſkuſil in zhutil; ali oh! de bi le preposno ne bilo.
˛S. Bonaventura pravi: „Kakor vol, dokler je per jaſlih pervesan, ne zhuti teshke ketne na vratu, le takrat jo prav zhuti, kader hozhe prozh iti:
O greſhnik! zhe ſe v’ shivljenji ne ſpokoriſh, vidil boſh v’ ſmertni uri, kako ſtraſhno ſe bo nad tabo bliſkala boshja jesa, in ſe ne bo dala utolashiti.—Ne boſh ga imel kraja kam ſe umakniti. V’ shivljenje nasaj ſe verniti ne boſh mogel, ker
II.
˛Smert je ſhtrafenga sa greh, ker ſmo pa v’ Adamu vſi greſhili, torej vſi tudi umreti moramo. Kdo bi ſe pa ſhtrafenge ne bal, ali komu je ſhtrafenga
I. Pravizhen kriſtjan pomanjſha ſvoje ſmertne teshave, in odganja prevelik ſtrah pred ſmertjo s’ tem zhe premiſli, koga sapuſti, kader umerje. Pravizhen ſe lozhi od hudobniga nevarniga sapeljiviga ſveta, in ſe umakne vſim hudim nevarnim ſkuſhnjavam, ktere ſo ga zeli zhaſ nadleshvale, in mu veliko persadevale. On odide vſim nevarnoſtim, kterim ſe je le s’ boshjo gnado odtegnil, in velikih hudobij ſe ubranil. Konzhal je ſvoje teshavno, shaloſtno popotvanje na ſvetu, in vidi odperte vrata v’ ſvoje pravo ſrezhno vezhno ſtanovanje. Kako veſel je popotnik kader pride is teshavniga popotvanja, is nevarne hude deshele domu! Kako ſe veſeli s’ ſvojimi ljudmi, ker je priſhel v’ pozhitek,
Ravno tako pravizhen kriſtjan, kader pride h’ kraju ſvojiga shivljenja, vidi, de ſe je ſrezhno prepeljal zhes morje nevarniga ſveta, in de bo sdaj bres vſiga ſtrahu vshival dobizhek ſvojiga truda, in ſvojiga dela na ſvetu. Pravizhen sapuſti na ſvetu ſvoje snanze, tovarſhe, prijatle, pa kakſhni ſo ti prijatli? — Golufni, sapeljivi ſo, ker ſo bili prijatli le savoljo laſtniga dobizhka. Bili ſo prijatli le tako dolgo, dokler ſo od njega kaj dobiti upali, kader je pa nadloga priſhla, ſo ga vſi sapuſtili. Ali pravizhen kriſtjan bo dobil po ſmerti boljſhi in pa reſnizhne prijatle. Dobil bo Jesuſa in njegovo ſveto mater Marijo, dobil bo angelje, ſvetnike in ſvetnize
To pravizhniga v’ ſmertnih britkoſtih troſhta, ker vidi, de ſkorej bo ſrezhni vezhni pozhitek doſegel.
II. Pravizhniga kriſtjana na ſmertni poſtelji ne ſkerbi prevezh, zhe premiſli ſvoje poprejſhno shivljenje.
Persadeval ſi je vſelej poſhteno in ſveto shiveti. Persadeval ſi je, kar je bilo mogozhe, po dobrih delih, po kerſhanſkih zhednoſtih. Kader ſe je pa kaj pregreſhil, je hitro ſkerbel to s’ reſnizhno pokoro popraviti, in per Bugu odpuſhanje ſvojih grehov sadobiti. Ker mu veſt nizh tako slo hudiga ne ozhita, kar bi ne bil she v’ shivljenji popravil; ker ſi je vſelej zhiſto veſt imeti persadeval, bo tudi v’ ſmertni bolesni s’ ſvojo veſtjo lahko rajtengo ſtoril, in ſe lahko k’
Pravizhniga kriſtjana v’ ſmertni uri tudi prihodno shivljenje prevezh ne ſkerbi. Zhe tudi teshko umerje, in nerad ſhe ſvet sapuſti, ker vidi, de je morebiti ſvoji drushini, ali ſvojim blishnim ſhe slo potreben, vender rad ſklene ſvojo voljo s’ boshjo voljo, ker terdno upa, de pojde k’ ſvojimu nebeſhkimu ozhetu. Kakor otrok ob zhaſu nadloge s’ saupanjem hiti v’ narozhje ſvojiga ozheta, ker dobro ve, de ga ozhe ne bo sapuſtil, ampak de mu bo gotovo pomagal in ga neſrezhe branil. Ravno tako pravizhen kriſtjan umerje s’ terdnim saupanjem, de ga bo dobrotljivi nebeſhki ozhe prijasno v’ ſvoje narozhje ſprejel, ker je uſmiljen in dober ozhe, kteri rad odpuſti v’ reſnizi ſpokorjenim
III. ˛Smert pravizhniga kriſtjana ni prevezh ſtraſhna sato, ker ima v’ sadnji uri mogozhne pomozhnike. Zhe je pravizhen kriſtjan v’ ſmertni uri tudi od vſih ljudi sapuſhen, ima v’ sadnji uri mogozhne pomozhnike, ker ima Jesuſa, Marijo, ſvetiga Joshefa in boshje angelje, kteri ga v’ britkoſti troſhtajo in mu v’ terpljenji pomagajo, ga branijo pred hudimi ſkuſhnjavami, odganjajo peklenſkiga ſovrashnika, de ga ne smoti, in ga v’
Pravizhen ſe ne uſtraſhi prevezh, kader ſe ſmertna ura blisha, sato ki je bil vedno perpravljen, in je vedno kakor sveſt hlapez zhul, de ga ſmert ni neperpravljeniga ali v’ greſhnim
Vſakteri sheli ſrezhno umreti. Zhe pa hozhemo de bi bila naſha ſmert ſrezhna, ſe moramo sdaj vedno perpravljati, in ſvoje shivljenje tako ravnati de nam ſmert ne bo prevezh ſtraſhna. Torej poravnajmo vſe napazhno, dokler je zhaſ. Zhe ſmo greſhili kakor David, delajmo pokoro, kakor jo je on delal. Sdihujmo k’ Bogu, kakor je on sdihval: „Uſmili ſe zhes me o Bog po ſvoji veliki miloſti, in po obilnoſti ſvojiga uſmiljenja sbriſhi mojo hudobijo.“ Pſl. 50.
Kriſtjan! ſi morebiti ſvojimu blishnimu poſhtenje in dobro ime odvsel, ali ga pohujſhal, ali mu kako drugo krivizo ſtoril. Popravi, poravnaj, daj nasaj, dokler je zhaſ, de te ſmert ne prehiti, in ti perloshnoſti ne odvsame popraviti, kar ſi hudiga ſtoril. Miſli, de po ſmerti ni vezh mogozhe popravljati. Gorjé pa tiſtimu, kteri ſe sanaſha, de bodo krivizhno blago drugi sa njim povrazhvali, in po krivizi dobljeno blago nasaj dajali. — Zhe ſi ſvojiga blishniga pohujſhal, in ga v’ greh sapeljal, popravi sdaj, dokler je ſhe zhaſ, in dokler ti je, in kolikor ti je popraviti mogozhe. Dajaj lepe isglede, in persadevaj ſi tiſte, ktere ſi pohujſhal, ſpet na pravo pot perpeljati. Zhe bres poprave umerjeſh, ne moreſh biti svelizhan. Tiſti, kteri savoljo tebe v’ peklu gore, bodo
Imaſh morebiti s’ blishnim jeso in ſovraſhtvo, popravi sdaj, dokler imaſh zhaſ. Podaj blishnimu prijasno roko, zhe te je tudi slo rasshalil. Odpuſti po Jesuſovim isgledu, vſim kteri ſo ti kaj hudiga ſtorili. Zhe préd umerjeſh, ſe ne boſh mogel ſpraviti s’ ſvojimi ſovrashniki, ako bi ſhe tako slo shelel. —
Imaſh morebiti hudobne pregreſhne navade she dolgo let, de ſkrivaje grosne, nesnane pregrehe vganjaſh; varuj ſe, de ne pojdeſh s’ takimi grosnimi hudobijami obloshen v’ vezhnoſt, ker ſmert sna hitro tvojimu shivljenju konz ſtoriti. Vekomej boſh neſrezhen, zhe hudih navad pred ne opuſtiſh. — Zhe ſi v’ kaki nevarni perloshnoſti, ktera te vezhkrat smoti in v’ greh sapelja, de ſe v’ ſtare pregrehe poverneſh; popúſti perloshnoſt, beshi pred njo, dokler je zhaſ, de ne boſh v’ nevarnoſti konz vsel.
Vſako delo preden ga perzhneſh dobro premiſli, ali ſi upaſh de te per ſmerti ne bo teshilo, in ti shaloſti delalo. Glej na vſako ſtopinjo, in varuj ſe, de ſe ne sapleteſh v’ hudizheve mreshe, ktere nam peklenſki ſovrashnik vedno naſtavlja. Tako ſe
Prezej po ſmerti teleſa mora zhlovekova duſha k’ ſodbi iti. Naravnoſt mora ſtopiti pred Jesuſa pravizhniga ſodnika, in saſliſhati is njegovih uſt ſodbo, ktera bo duſhi pokasala, kako ſe bo s’ njo na unim ſvetu godilo. „Zhlovekam je poſtavljeno enkrat umreti,
˛Straſhna je ſtopinja, ktero mora duſha ſtoriti, kader gre is teleſa, ker ſtopi is tega ſveta v’ vezhnost. Duſha sapuſti vſe poſvetno, od vſiga zhaſniga ſe lozhi, in gre prav ſama v’ nesmerjeno, neſkonzhno deshelo v’ vezhnoſt. S’ ſabo ne vsame drusiga, kakor ſvoje dobre in hude dela. S’ ſtraham in trepetam ſe k’ boshjimu ſodniku blisha. Veſel treſht sa duſho, kader pride v’ vezhnost, zhe ji v’ ti
Duſha pride pred ſodnika, pa kako ſe sazhudi, ker sagleda, Boga, ne kakor ga je na ſvetu vidila le ſkos vero, ampak vidi ga v’ zelim boshjim velizhaſtvu in v’ pravizi ſerditiga zhes greſhnike. ˛Straſhan in shaloſten je ta pogled sa duſho, ktera s’ velikimi
Po tem ko je Adam v’ raji boshjo sapoved prelomil, ga Bog poklizhe k’ odgovoru savoljo nepokorſhine. Adam ſe ſkrije v’ goſhavo seleniga germovja na vertu, in ſe boji pred boshje oblizhje priti. Bog rezhe: Adam kje ſi? Adam s’ trepetam odgovori: „Bal ſim ſe ti perkasati, ker ſim nag, sato ſim ſe ſkril.“ I. b. M. Adam ſe je bal Bogu ſe perkasati, ker je greſhil in ſvojo nedolshnoſt sgubil. Trepetal je pred ſerditim Bogam, kteri mu je bil ſhe smerej dobrotliv in uſmiljen ozhe. Kako bo ſhe le trepetala greſhna duſha pred ojſtrim ſodnikam Jesuſam, ker bo priſhla prednj s’ grosnimi hudobijami in pregrehami obloshena, dobrih del pa vſa prasna. — ˛Sodnik ji bo ukasal na tiſto vago ſevſtopiti,
Kako shaloſtna in ſtraſhna bo greſhnikam poſebna ſodba, she is tega vſak lahko ſposna, ker ſhe pravizhni bodo teshko ohſtali, in zhe ſo le s’ kakim malim greham oblosheni ſhli is tega ſveta, ali pa zhe savoljo velikih grehov niſo sadoſti pokore ſtorili, ker jim je zhaſa smanjkalo, ne morejo na ravnoſt v’ boshje kraljeſtvo iti, ampak ſe morajo v’ vizah tako dolgo zhiſtiti, de per Bogu ſtorjeni dolg
Huda in ſtraſhna je ſtopinja greſhnika, ktero mora prezej po ſmerti ſtoriti. Iti mora k’ ſodbi pred boshjiga vſigavedeozhiga, pa ojſtriga in ſerditiga ſodnika, ki ſe ne bo dal nizh preproſiti, in kjer noben sgovor ne bo nizh veljal. Kako grenka in teshka bo tedaj greſhniku per ſodbi, ki je zeli zhaſ ſvojiga shivljenja le sa telo, sa zhaſno poſvetno premoshenje ſkerbel, sa duſho, sa nebeſa pa ni zlo nizh ſtoril.
Miſli kriſtjan! ko bi tebi zeſar ſvojo hzher isrozhil, in ti jo srediti in poduzhiti dal. Sraven pa bi ti dal tudi revniga hlapza, de bi tudi ti sanj ſkerbel in ga poſhteno preshivel. Zeſar bi ti rekel: Imej ſkerb sa oba. Tode sa mojo hzher moraſh poſebno ſkerbeti, jo lepo srediti, moraſh lepo s’ njo ravnati, jo pred neſrezho
Hlapez pa bi bil prav rejen, lepo oblezhen in oblikan. Kaj bi zeſar s’ tabo ſtoril ſam lahko uganeſh. Gotovo bi te slo ſhtrafal in bi ti rekel: Ti hudobni nehvaleshni zhlovek! Glej veliko plazhilo ſim ti obljubil, kader ſim ti ſvojo hzher srediti dal, zhe jo boſh lepo redil, prav sa njo ſkerbel in jo ſkerbno uzhil. Daj odgovor! Sakaj ſi jo tako sapuſtil? Sakaj ſi tako neuſmiljeno s’ njo delal, de jo niſi nizh oſkerbel, nizh poduzhil. Glej kako je revna in nevedna. Sa hlapza pa, ki mi je malo na njem leshezhe, ſi toliko ſkerb imel, ſi ga ſkerbno redil in paſel. Vreden ſi torej
Kriſtjan glej! Goſpod vſih goſpodov, kralj vſih kraljev ſam Bog ti je srozhil ſvojo hzher, to je, dal ti je neumerjozho duſho, ktera je po njegovi podobi uſtvarjena. ˛Sapovedal ti je, de jo moraſh pred vſim greham ſkerbno varvati, jo s’ dobrimi deli oſkerbeti in olepſhati, jo s’ boshjo beſedo in s’ ſvetimi sakramenti rediti, in varvati, de ſe ne pomashe, ali pa ne raſterga tiſto lepo belo oblazhilo nedolshnoſti in gnade boshje, s’ kterim jo je Bog per ſvetim kerſtu oblekel. Isrozhil pa ti je Bog telo, ktero je le hlapez neumerjozhe duſhe. Pa glej! kako v’ nemar ſi puſtil ſkerbeti sa duſho, ki je boshja hzhi. Le pomiſli kako revna je, ker savoljo tvoje lenobe in sanikernoſti ſtrada, in
Ker tedaj per ſodbi ne bo veljal noben sgovor, ne bo pomagala nobena proſhnja, zhe s’ grehi oblosheni k’ ſodbi pridemo, torej ſe moramo s’ vſo ſkerbjo greha varvati, in sa ſtorjene pregrehe pridno pokoro delati, de ne bomo vekomej saversheni. Tudi ne bo miloſtliva ſodba sa naſ, zhe ne bomo obilno dobrih del k’ ſodbi s’ ſabo perneſli. Dobre dela naſ bodo v’ vezhnoſt ſpremile, in nam ſrezhno miloſtlivo ſodbo doſezhi pomagale.
˛Spomnimo ſe na tiſtiga mosha, kteri je bres ſkerbi shivel, in ſe nizh hudiga ni bal; kar per kralji toshen je bil na enkrat k’ odgovoru poklizan. Imel je pa tiſti mosh tri poſebne prijatle. Eniga is med njih je zhes vſe ljubil, in zelo ſvoje saupanje v’ njega ſtavil. Tudi una dva prijatla je ljubil, vender eniga manj ko drusiga.
Ta ſe hitro napravi, in s’ njim gre. Kader pa do vrat kraljeve hiſhe prideta, prijatel od njega sbeshi in ga je ſamiga popuſtil. Mosh na to
Pervi prijatel, kteriga zhlovek na ſvetu Ijubi, ga nar bolj obrajta, ſe nanj sanaſha, in ſvoje ſerze nanj navesuje, je dnar. Kader kralj nebeſ in semlje zhloveka h’ rajtengi poklizhe,
Tretji prijatel ſo dobre dela. One ſo pravi reſnizhen prijatel, ker ſpremijo zhloveka, kader umerje, pred ſedesh boshje pravize, ter mu pomagajo boshjo prijasnoſt in miloſtlivo ſodbo doſezhi.
Persadevajmo ſi, kolikor nar vezh je mogozhe, po dobrih delih, de miloſtlivo ſodbo in vezhno svelizhanje doſeshemo. ˛Storimo, kakor naſ ſ. piſmo opominja: „Do ſmerti ne jenjaj v’ dobrim raſti, sakaj boshje plazhilo vekomej oſtane.“ ˛Sir. 18. 22.
Deſi ravno duſha vſaziga zhloveka prezej kader ſe is teleſa lozhi, na ravnoſt k’ ſodbi gre, kjer prejme od pravizhniga ſodnika plazhilo sa dobre, ſhtrafenga pa sa hude dela, bo vender priſhel dan, de bomo vſi vkup na enkrat in ozhitno ſojeni. To bo poſlednji ali ſodnji dan. Jesuſ bo ukasal takrat angeljem ſpraviti vkup vſe narode od vſih krajev ſveta. Glaſ boshjiga ſina bodo saſliſhali vſi, kteri ſo v’ grobih, vſtali bodo in k’ ſodbi pojdejo. Angelji jih bodo vkup sbrali in jih pred ſodnika Jesuſa poſtavili, kteri bo s’ veliko oblaſtjo in
Tiſti poſlednji ali ſodnji dan ſe bo boshja praviza, modroſt in previdnoſt pred vſimi ljudmi ozhitno pokasala, ker bo vſak po ſvojim saſlushenji, plazhilo ali ſhtrafengo prejel. Sato bo Jesuſ takrat v’ prizho zeliga ſveta pravizhne s’ duſho in s’ teleſam s’ ſabo v’ nebeſa vsel, hudobne bo s’ duſho in s’ teleſam v’ peklenſki bresen pahnil. —
Huda in ſtraſhna je sa greſhnike poſebna ſodba, vender ſhe hujſhi in veliko ſtraſhnejſhi bo sa greſhnike poſlednja ali velika ſodba. Kader bo
Vſi bomo vidili v’ oblakih ſinu boshjiga, vſiga zhaſtitliviga v’ neſkonzhni ſvetlobi, in okoli njega bres ſhtevila angeljev, boshjih ſlushabnikov. Njegovo oblizhje ſe bo ſvetilo bolj ko ſolnze, kakor plemen bodo migljale njegove ozhi, is njegovih uſt pojde na obe plati nabruſhen mezh njegove ojſtre pravize. ˛Skr. ras. 1. Njegove beſede bodo kakor grom, vſe bo pred njim trepetalo.
Kader bo she bliso dan Jesuſoviga prihoda, bo semljo ogenj posherl, in vſe ſe bo rastajalo: „Elementi ſe bodo od vrozhine ſtajali, semlja pa in dela, ktere ſo v’ nji, bodo sgorele.“ II. Petr. 3. „˛Samo ljudje bodo oſtali, in ſahnéli od ſtrahu in zhakanja tega kar bo zhes veſ
O kako grosno nerad, s’ nesapopadlivim ſtraham, in s’ neisrezhenim trepetam pojde greſhnik h’ tej ozhitni ſodbi, ker bo ſam ſebi rekel: Priſhel je zhaſ de ſim od ſmerti vſtal in perzhel drugo shivljenje, ktero bo same vekomej hujſhi in ſtraſhnejſhi kakor vſaka ſmert. Vezhno bom shivel, pa le sato de bom vezhno terpeti mogel. Moja duſha ſe je ſpet s’ teleſam ſklenila, pa le sato de bota oba vkup v’ peklenſkim ognji vekomej gorela. Oh neſrezha zhes vſe neſrezhe! — ˛Stopiti moram sdaj, obloshen s’ ſtraſhnimi pregrehami in gerdimi hudobijami v’ prizho vſih ljudi pred ſodnika,
Preden ſe bo ſodba sazhela, bodo angelji na boshje povelje lozhili greſhnike, hudodelnike od pravizhih, kakor paſtir ovze od koslov lozhi. Ovze, to je pravizhne bodo poſtavili na deſnizo, kosle pa, to je
Pravizhni pa bodo vekomej shiveli, in per Goſpodu je njih plazhilo, in narvikſhi sa nje ſkerbi, sato bodo prejeli zhaſtitlivo kraljeſtvo in lepo krono ii goſpodove roke: sakaj on jih bo s’ ſvojo deſnizo pokril, in
Po tem ko bodo vſi ljudje tako raslozheni, de bodo pravizhni na deſni, hudobni pa na levi ſtrani ſodnika ſtali, ſe bo ſodba perzhela. Odperle ſe bodo bukve ſvetiga Evangelija, po kterih bomo vſi ſojeni. — Odperle ſe bodo tiſte bukve, v’ kterih je zelo naſhe sadershanje sapiſano. Vſe naſhe dobre pa tudi hude dela ſo na tanjko sapiſane. Nar manjſhi rezh, kar je zhlovek ſtoril, ni posabljena. Takrat ſe bo vſe ozhitno vidilo, vſe ſe bo pokasalo, kar je bilo ſkritiga od sazhetka ſveta do tiſte ure. V’ tiſtih bukvah bo vſakteri lahko bral ſvoje in vſih drugih ljudi shivljenje. Takrat ſe bo mogel vſakteri pokasati ravno takiga, kakorſhin je od Boga ſposnan. Takrat bodo hudobni
Grosni ſtrah in ſtraſhna ſramota bo prehajala greſhnike per poſlednji ſodbi, ker njih hudobije ſe bodo vſim ljudem osnanile, in njih krivize zelimu ſvetu ozhitno pokasale. She nekdaj
Kakor ſolnzhni sharki, kader ſkos okno poſijajo, po hiſhi tako rasſvitlijo, de ſe vſaka nar manjſhi rezh vidi, ravno tako bo oko pravizhniga ſodnika Jesuſa prederlo zhloveſhko ſerze, in ga tako rasſvetlilo, de ſe bodo nar manjſhi nar ſkrivnejſhi dobre in hude dela vidile, in vſim ljudem ozhitno pokazale. Jesuſ bo per poſlednji ſodbi odgernil sagrinjalo hinavſhine in vſe zhloveſhke golfije, tako de bomo vſi eden drusiga pregrehe v’ pravi gnuſobi vidili. —
Hudobni, krivizhni kriſtjan! „Premiſli pravi ſ. Avguſhtin, de pred neſkonzhnim ſhtevilam ljudi ſe bodo odkrile vſe tvoje pregrehe, in v’ prizho toliko nebeſhkih angeljev, ſe bodo ozhitno pokasale vſe tvoje hudobije, ne ſamo kar ſi jih v’ djanji, ampak tudi kar ſi jih s’ miſlami in sheljami ſtoril. Takrat boſh imel toliko toshnikov, kolikor jih je bilo na ſvetu, kteri ſo ti lepe isglede pravizhniga shivljenja kasali, v’ prizho vſih boſh oſramoten.“ ˛S. Avg.
Kriſtjan! sdaj ſe ſramujeſh ſvoje grehe ſpovedniku odkriti, in ſe jih ſpovedati, ker ſpovednik je zhlovek, kakor ti, in jih tudi nikomur ne ſme povedati, pa ſe vender kakiga gerdiga greha tako grosno teshko in nerad ſpoveſh, de ſe k’ temu dolgo perpravljaſh. Pomiſli, kako ſe boſh pa mogel
Pravizhen ſodnik Jesuſ Kriſtuſ bo s’ ſvojim vſigavideozhim ozheſam pregledal vſaziga, in ga bo preprizhal, de je pekla ali pa nebeſ vreden. O kriſtjan! kako grosno ſe boſh takrat uſtraſhil, ker vidil boſh, de per ſodbi bo rajtenga vſa drugazhna, kakor jo sdaj ſam delaſh. Pokasal ti bo Jesuſ bres ſhtevila hudobnih, neſpodobnih miſel in shelja, ki jih niſi nikoli v’ greh ſhtel. Vidil boſh veliko gerdih pohujſhlivih beſedi, ki jih niſi porajtal; pa takrat boſh ſposnal koliko
Sato bodo greſhniki per poſlednji ſodbi, v’ grosnim ſtrahu in trepetu pred Jesuſam ſtraſhnim ſodnikam ſtali, kteriga ſe ne bodo upali v’ obras pogledati. —
Vidili bodo de njih ſodba je neſrezhna, s’ duſho in s’ teleſam bodo mogli v’ vezhne martre iti, sato bodo grosni glaſ sagnali in ſtraſhno krizhali. Hribe in nar vezhi gore bodo proſili in klizali, de bi ſe nanje poderle,
Po tem kader bo vſakteri poſlednji dan saſliſhal ſvojo ſodbo, in ſposnal kaj je vreden, bo vſak ſam poterdil, de po vſi pravizi je obſojen, de vreden je tega, kar mu je perſojeniga. Takrat ſe bo Jesuſ na ſodnjim
Kdo ſi je v’ ſtanu miſliti troſht, veſelje in ſladkoſt, ktero bodo obzhutili svoljeni na deſni ſtrani boshjiga ſodnika, ker s’ temi ſrezhnimi beſedami njim bo svelizhanje dal. S’ Jesuſam pojdejo v’ ſrezhno shivljenje. —
Potem ſe bo obernil na levo ſtran, in bo s’ gromezhim glaſam hudobnim savershenim rekel: „Poberita ſe od mene vi prekleti v’ vezhni ogenj, kteri je hudizhu in njegovim angeljem perpravljen.“ Mat. 26. O ſtraſhne grosno shaloſtne beſede, kterih ſliſhati naſ Bog varuj. Bres troſhta, bres pomozhi, bres upanja, bres uſmiljenja, ſe bo sazhela sa njih vezhna neſrezha,
Jokali bodo takrat ajdje ali neverniki, ki ſe njim je krish in nauk Jesuſa Kriſtuſa neumnoſt sdel, ker ſo imeli perloshnoſt reſnizo ſposnati, pa je niſo hotli. Jokali bodo takrat terdovratni judje, ker ſo bili tako ſlepi, de ſo Jesuſa nar vezhiga dobrotnika savergli, in ga neuſmiljeno na krishi umorili, in tako nebeſa sa vſelej sgubili. Nar hujſhi pa bodo jokali katoljſhki kriſtjani, kteri ſo Jesuſa ſposnali in njegove dobrote vshivali. Bili ſo v’ kerſhanſki veri srejeni in poduzheni, imeli ſo ſvete sakramente, dobro ſo posnali pot proti nebeſam, in vender ſo shiveli hujſhi in neſpodobnejſhi, kakor ajdje in judje, sato jih tudi hujſhi ſhtrafenga zhaka.
Takrat, oh takrat bo tiſto ſtraſhno lozhenje, ktero bo shaloſt pogubljenih na levi ſtrani slo povikſhalo, ker bodo na deſni ſtrani med isvoljenimi vidili prijatle, snanze, tovarſhe, kteri ſo bili ravno v’ takim ſtanu, in ravno v’ takih perloshnoſtih, pa ſo na deſno ſtran med isvoljene
˛Straſhno bodo pogubljeni takrat rijuli in s’ grosnim preklinovanjem vpili in tulili: Prekleta ura, v’ kteri
De bi naſ ne sadela tiſta ſtraſhna neſrezha, per poſlednji ſodbi na levo ſtran poſtavljeni, in potem sa vſelej pogubljeni biti, ſe moramo sdaj v’ shivljenji vedno perpravljati, de bomo mogli per ſodbi odgovor dati. Vezhkrat moramo ſtraſhni ſodnji dan premiſhljevati, poſebno ob zhaſu ſkuſhnjave
Verſka reſniza je, de Bog bo pravizhne v’ vezhno veſelje v’ nebeſa vsel, pa ravno tako je reſ, de Bog bo hudobne vekomej savergel, in jih pahnil v’ kraj vezhne ſhtrafenge, kteri kraj pekel imenujemo. Pekel je tedaj tiſti kraj, kjer pogubljeni vezhne ſhtraſenge terpe. Kdor tega ne verje, pravi ſveti Avguſhtin, tudi ne verje, de je Bog. Kakor bodo pravizhni v’ nebeſih vekomej s’ Bogam ſklenjeni, vshivali nebeſhko veſelje
To naſ uzhi Jesuſ Kriſtuſ vezhna reſniza: „Oni bodo vun pahnjeni v’ unajne tame, kjer bo jokanje in s’ sobmi ſhkripanje.“ Mat. 8, 12. Pogubljeni ne bodo vidili shivljenja, ampak jesa boshja bo vekomej nad njimi. Terpeli bodo v’ ſvojim pogubljenji vezhne martre. Saversheni bodo sa vſelej is pred boshjiga oblizhja, odlozheni od boshje zhaſti. Odlozheni od tovarſhije pravizhnih, bodo hudizham perſhteti. Take ſtraſhne neſrezhe ſe obvarvati naſ Jesuſ sveſto opominja, in nam ukashe rajſhi roko ali nogo odſekati, ali oko isruvati, to je, rajſhi nar prijetniſhi rezhem ſe odpovedati, kakor v’ vezhni
She nekdaj je Bog hudobnim grosno shugal rekozh: „V’ mojim ſerdu je bil ogenj ushgan, in bo do dna pekla gorel. — Zhes hudobne bom neſrezhe vkup ſpravil, in ſvoje puſhize bom v’ nje isſtreljal. V. buk. Mos. 32.
Tudi ajdje ali neverniki, kteri od prave vere nizh niſo vedli, ſo po ſami pameti ſposnali, de hudobni, krivizhni bodo po ſmerti ſhtrafani. Koliko bolj vemo ſhe le mi kriſtjani, ker nam je boshji ſin rasodel, in povedal, kako hudo ſe bo godilo po ſmerti greſhnikam, zhe v’ grehih umerjo. —
Hudobni shelijo de bi ne bilo pekla, de bi bres ſtrahu ſvoje hudobije
De bi ſe bolj ſkerbno varvali greha, kteri zhloveka v’ peklenſki bresen v’ vezhno neſrezho ſpravi, premiſlimo: Kako grosne, velike in ſtraſhne martre pogubljeni v’ peklu terpeti morajo.
I.
Pogubljeni ſo is pred boshjiga oblizhja saversheni. „Poberite ſe vi
Pogubljeni ſo sa vſelej sgubili boshjo prijasnoſt in vezhno svelizhanje, torej jih bo sguba nebeſ bolj pekla, kakor vſe peklenſke martre. Is globozhine peklenſkiga bresna, bode pogubljeni ſvoje ozhi povsdigvali proti nebeſam, ktere bodo v’ ſvojih miſlih vedno odperte vidili, in neisrezheno ſrezhne bodo tam gori vſelej vidili tiſte boshje prijatle, kteri ſo na ſvetu ravno v’ takim ſtanu, ravno v’ takih nevarnih okoliſhinah shiveli, in ravno take hude ſkuſhnjave imeli, pa ſo nedolshnoſt ohranili, ali pa reſnizhno pokoro ſtorili, in tako v’ nebeſa priſhli. Per tem pogledu ſe bodo pogubljeni ſvoje ſlepote in
Pogubljeni ſo Boga sa vſelej sgubili, vekomej bodo od njega odlozheni. Zhes to sgubo bodo oni grosno shalovali in krivave ſolse tozhili, pa nizh njim ne bo pomagalo, ker preposno
Abſolom, Davidov ſin, je ſilno shaloval, ker ni ſmel ohlizhja ſvojiga ozheta viditi. Kralj ni vezh zhaſa ſvojiga ſina pred ſe puſtil, ker ſe mu je bil sameril. Abſoloma je to tako bolelo, in mu tako teshko bilo, de sadnizh je rekel: Proſim de kraljevo oblizhje vidim, zhe ſe pa kralj ſhe na mojo krivizo ſpomni, naj me umori. II. buk. k. 14.
Drugazhi bolj duſha sa Boga uſtvarjena le po Bogu hrepeni, in ſe s’ njim ſkleniti sheli. Kakor shejin jelen hrepeni po mersli vodi, tako duſha s’ Bogam ſklenjena biti sheli, in vender bo mogla pogubljena duſha od Boga vezhno odlozhena biti. To lozhenje od Boga bo duſhi tako teshko djalo, de bi rajſhi bila konzhana,
Oh neſrezha, grosna neſrezha! Od Boga ſvojiga ſtvarnika vekomej odlozhen biti, kdo bo to sapopadel?
II.
Pogubljene bo huda veſt vedno pekla, ker bodo sposnali, de ſami ſo vezhniga pogubljenja krivi, in vſe nar ſtraſhnejſhi martre bodo na duſhi in na teleſu terpeli.
Veſt pogubljenim ne bo nikdar pokoja dala, ampak vedno jih bo pekla, pikala in grisla. „Zherva njih veſti ne bo nikoli konz, in ogenj ne bo nikoli ugaſnil. Mark. 9. Vedno ſe ſvojih pregreh ſpomnijo, in njih hudobije ſo njim smerej pred ozhmi, ktere jim veſt bres prenehanja ozhita.
Hudobni ſi persadevajo sdaj v’ shivljenji, ſvojo veſt saduſhiti in jo k’ molzhanju perſiliti, de bi bolj bres ſkerbi v’ hudobijah shiveli; ali gorje in gorje jim, zhe tudi v’ pregrehah umerjo, ker v’ peklu jim bo veſt vedno ozhitala, de lahko bi bili svelizhani, ako bi bili hotli; ker pa v’ shivljenji niſo hotli poſluſhati glaſu ſvoje veſti, ki jih je opominovala in ſvarila, bodo mogli poſluſhati v’ peklu, v’ vezhnim ognji nje ojſtro pa breskonzhno ozhitanje in grisenje.
V’ neisrezheni britkoſti in v’ ſtraſhni shaloſti, vſak pogubljeni v’ peklenſkim bresnu sdihuje, joka in shaluje ker mu nikoli ne more is miſel priti, de lahko bi bil svelizhan, ſamó ko bi bil hotel. Oh! vpije vſak pogubljen kriſtjan v’ peklu: Na poti proti nebeſam ſim bil in vender moram
Bil ſim na svetu tovarſh Jesuſovih prijatlov, in sdaj bom vekomej tovarſh peklenſkiga ſatana.
Zhloveka, kteri v’ ſmertnih grehih umerje, in v’ boshjim ſovraſhtvu ſvoje shivljenje ſklene, obſodi Bog po ſvoji vezhni pravizi v’ vezhne ſhtrafenge in sapové: „Popadite ga, sveshite mu roke in noge, in versite ga v’ unajne tame, kjer bo jokanje in s’ ſobmi ſhkripanje.“ Mat. 22. In neſrezhni pogubljenz ſe vdere v’ tiſti ſtraſhni kraj, kteriga ſ. piſmo imenuje ognjeno pezh. „Mat. 13. kjer
„Tako pojdejo hudobni v’ deshelo revſhine in tamote, v’ kteri ſmertna senza in vezhna grosa prebiva.“ Job. 10. ˛S. Janes pravi: „Prekleti bodo ſvoj del imeli v’ ognjenim in shveplenim jeseru.“ ˛Skriv. ras. 21. Sa ſtorjene hudobije bodo pogubljeni saperti v’ vezhno jezho, in tam ne bodo imeli druge tovarſhije, kakor druge pogubljene, hudizhe in vſe peklenſke ſpake in poſhaſti. Kdo je v’ ſtanu isgovoriti, kako ſtraſhno in shaloſtno je prebivati med tako neſrezhno tovarſhijo? ˛She na ſvetu vſak ve, kako hudo in shaloſtno je med takimi ljudmi shiveti, kteri ſe vedno ſovrashijo, preklinjajo ter isdajajo in rotijo. Koliko ſtraſhnejſhi je ſhe v’ peklu, ko bi druge martre ne bilo, kakor
Nimajo ga pogubljeni v’ peklu nar manjſhiga troſhta. Na ſvetu, zhe ſe komu hudo godi, zhe je v’ veliki neſrezhi in v’ velikih britkoſtih, ima vender kakiga prijatla, de ga potroſhta in s’ prijasnimi uſmiljenimi beſedami mu nekoliko terpljenje pomanjſha, in mu tudi kolikor samore pomaga. Med pogubljenimi pa ſe nizh eden drugimu ne ſmilijo, in ſe nizh troſhtati ne morejo. Od nobene ſtrani ni troſhta upati. Saſtonj vpijejo proti nebeſam, Bog jih ne ſliſhi. Kakor ſo bili oni na ſvetu gluhi boshjimu vabljenju in klizanju, tako je Bog gluh njih upitju in njim daje ſkos selo vezhnoſt vſo obilnoſt ojſtre boshje pravize zhutiti. „Pogubljeni v’ peklu
Glej kriſtjan! tako boſh jokal, tulil in klel v’ peklenſkim bresnu, ker ſe sdaj ſmejaſh, in v’ ſvojih gerdih pregrehah terdovratno shiviſh, pa nizh ti ne bo pomagalo, tvoje terpljenje ne bo sa en laſ ne pomanjſhano ne perkrajſhano. Gorje ti bo, zhe v’ ſmertnih grehih umerjeſh, preden pokoro ſtoriſh, bres miloſti boſh pahnjen sa vſelej is pred boshjiga oblizhja, in tvoj delesh bo med prekletimi. Vsdigval boſh ſvoje ozhi proti nebeſam, in milo jokal, kakor joka hudodelnik, kteri je savoljo ſvojih hudobij sa zeli zhaſ ſvojiga shivljenja v’ hudo jezho obſojen, kader per oknizu ſvoje jezhe vidi in ſliſhi tovarſhe, kako ſe veſelijo, rajajo in veſele peſmi prepevajo. Drugazhi bolj ſe bo tebi ſerze
III.
Pogubljeni v’ peklu terpe grosne martre in ſtraſhne bolezhine, ker v’ peklenſkim ognji gore, kteri ne bo nikdar vgaſnil.
„Poberite ſe vi prekleti, v’ peklenſki ogenj pojdite.“ ˛Straſhne beſede, s’ kterimi bo Jesuſ pogubljene savergel, in jih v’ pekel pahnil, kjer
˛Straſhen je bil ogenj, kteri je hudobne neſramne meſta ˛Sodomo in Gomoro, s’ prebivavzi vred poshgal in pokonzhal. Bog je v’ ſvoji jesi ta shvepljen ogenj is neba vergel na neſpodobne pregreſhne prebivavze, de ſo hudobije s’ ljudmi vred sgorele, „vender je ta ogenj le podoba, isgled peklenſkiga ognja.“ Jud. v. 7.
Kolike martre terpe pogubljeni v’ peklenſkim bresnu, v’ vezhnim ognji, nam nar bolj pove bogati mosh, kteri je umerl, in v’ pekel pokopan bil. She toliko let vpije v’ ſtraſhnim terpljenji: „Grosovitno terpim v’ tem plemenu.“ Klizhem, pa nobeden me ne ſliſhi. Jokam, pa nobenimu ſe ne ſmilim. Od grosovitnih bolezhin jezhim, pa nobeden me ne potroſhta.
Nimam je nar manjſhi pomozhi. Drujiga ne vidim okoli in okoli ſebe kakor ognjeni plemen. Drusiga ne zhutim, ko ogenj. Drusiga ne posheram ko ogenj. ˛Sam ſim veſ ognjen. Ozhe Abraham uſmili ſe zhes me! vpije pogubljeni bogatin is dna pekla, poſhlji Lazara, de naj omozhi konz ſvojiga perſta v’ vodi, in ohladi moj jesik, ker grosovitno terpim v’ tem plemenu. Pa tudi to mu ni dovoljeno, ampak Abraham mu je odgovoril: ˛Sin! ſpomni ſe, de ſi v’ shivljenji prejel dobro, Lazar pa hudo; sato ſe sdaj on veſeli ti pa terpiſh. In velik prepad je med nami in vami, tako de nobeden od naſ k’ vam, in od vaſ k’ nam ne more. Luk. 16. Tako ſe godi bogatimu moshu sdaj v’ peklu. Na ſvetu je imel vſiga sadoſti in v’ obilnoſti. lmel je kar je
V’ peklu je ſtraſhan nam nesapopadljiv ogenj, kteri bo duſho in telo shgal in martral, pa vender nikoli konzhal. V’ tem ognji bodo pogubljeni goreli, in vender nikoli ne bodo sgoreli.
˛S. Avguſhtin pravi: Nesapopadlive, pa vender reſnizhne ſo martre, ki jih pogubljeni v’ peklenſkim bresnu terpé. „Vezhi ſo njih martre, kakor terplenje zeliga ſveta. Vſe kar ſo marterniki preterpeli, karkoli ſi samoremo na ſvetu hudiga in ſtraſhniga miſliti, ni ſenza proti martram, ki jih pogubljeni v’ peklu terpe.“
„Prekleti od Boga saversheni, bodo v’ ognjenim in shveplenim jeseru ſvoj del imeli.“ ˛Skriv. ras. 21. Le poglejmo zhloveka, kteri ima na kakim udu ſvojiga shivota prav hude velike bolezhine; kako jezhi, sdihuje, vpije, in nima pokoja ne po dnevi ne po nozhi. V’ ſilno velikih bolezhinah zhlovek tuli, divja, vpije, de ſe vſakimu ſmili, kdor ga vidi. Kako bodo ſhe le tulili pogubljeni v’ peklenſkih martrah, ker bodo terpeli take ſtraſhne martre in bolezhine v’ vezhnim ognji, de jih sdaj ſhe sapopaſti in miſliti ne moremo. — Terpeli bodo ne na enim udu, ampak na vſih udih bres raslozhka, grosne bolezhine. Terpeli bodo na duſhi in na teleſu, ker bodo v’ bresnu, kakor v’ gorezhim morji vtopljeni, in od plemena peklenſkiga ognja neprenehama
Tam bo eno uro teshej preterpeti, kakor tukaj ſto let nar hujſhi pokoro delati. Tam ne bo pogubljenim nobeniga pozhitka, nikoli pokoja, ampak vezhna shaloſt, vezhno terpljenje. Vezhno jokanje in s’ sobrmi ſhkripanje. — Vſe veſelje in ſlaſti, ktere ſo pogubljeni na ſvetu vshivali ſe njim bo v’ peklu v’ ogenj in v’ grosne bolezhine ſpreminilo. V’ neſkonzhnih martrah bodo krizhali: „O mi neumni! kako po nemarnim ſmo pot reſnize sgreſhili. Luzh reſnize
Nikogar ne bodo imeli pogubljeni, de bi mu ſvojo neſrezho, ſvoje bolezhine in terpljenje potoshili. Od vſih sapuſheni, od Boga saversheni, ne bodo sraven ſebe drusiga imeii, kakor hudizhe, kteri jih bodo neprenehama martrali. „Ker bodo greſhniki to vidili, ſe bodo jesili in s’ sobmi ſhkripali, in ſe ſuſhili. Shelje hudobnih bodo poginile.“ Pſl. 111.
˛Straſhno bo pogubljenim v’ peklenſkim ognji hudo ſe godilo, ker neſkonzhne, nesapopadlive bolezhine bodo na duſhi in na teleſu terpeli. Sraven njim bo veſt zelo vezhnoſt vpila: ˛Sami ſte ſi to ſtraſhno neſrezho na glavo nakopali. Vſakimu pogubljenimu bo veſt vekomej ozhitala, in mu bo rekla: Ne bilo bi tebi treba goreti v’ temu plemenu, ko bi bil hotel boshje dobrote v’ prid ſi
Tako bo Bog v’ ſvojim ſerdu zelo vezhnoſt pogubljenim kasal ſvojo vſigamogozhnoſt, in ſvoje velizhaſtvo. V’ ſvojih miſlih bodo saversheni vedno nebeſa odperte vidili, in ne bodo nikdar mogli posabiti, de ſo jih po nemarnim sgubili in s’ nemarnoſtjo vezhno neſrezho saſlushili.
IV.
˛Straſhne ſo martre peklenſkiga bresna, gorje mu, kteri vanje pride. Vender nar hujſhi je, kar je ſtrah miſliti, de ſo peklenſke martre vezhne, ker nikoli ne bodo nehale. Pogubljeni v’ peklu vſe nar ſtraſhnejſhi martre terpe bres vſiga upanja, de bi njih terpljenje kdej nehalo. „Njih zherva ne bo konz, in njih ogenj ne pogaſne.“ Luk. 9. Terpeli bodo bres konza, bres kraja, bres prenehanja. Terpeli bodo vekomej.
Pugubljeni v’ peklu vedno shelijo konza ſvojiga terpljenja, in po njem hrepenijo. Pa kolikor bolj gledajo po konzu ſvojiga terpljenja, toliko bolj ſe preprizhajo, de sa nje ni nikjer konza in ga tudi nikoli ne bo. Kakor pravizhni v’ nebeſih bodo vekomej
Vezhnoſt! ſtraſhna vezhnoſt, ktera ſe ne da ne dopovedati ne sapopaſti naſ mora uſtraſhiti, zhe le malo pomiſlimo, kaj ſe pravi terpeti, vezhno, sa vſelej, bres konza terpeti. Ta miſel naſ mora sbrihtati, in naſ perganja ſi vſepersadevati, de v’ vezhno neſrezho ne pridemo. Miſli kriſtjan! ko bi kaki zhlovek bil sa tako dolgo v’ pekel obſojen, de bi s’ ſvojimi ſolsami zeli ſvet potopil, ako bi
Vender to ni vezhnoſt, ker zhes nesapopadlivo veliko let bi ſe vender zeli ſvet v’ ſolsah vtopil, ako bi Bog vſakih tavshent let le eno ſamo greſhnikovo ſolso perhranil. Kader bi toliko let preteklo, de bi ſolse kakiga pogubljeniga zeli ſvet potopile, vezhnoſt vender smerej zela oſtane, in ni minute manjſhi. ˛Straſhno dolgo bi mogli pogubljeni v’ peklenſkim bresnu terpeti, preden bi vſakteri toliko
Terpeli bodo vezhno, smerej naprej bres prenehanja sa vſelej, konza nikoli ne bo. V’ vezhnoſti ſe bo terpljenje vedno sazhenjalo, nikoli smanjſhalo, nikoli perkrajſhalo, nikoli nehalo. Bog je v’ ſvoji jesi taki ſtraſhan ogenj pershgal v’ peklenſkim bresnu, de nikoli ne bo ugaſnil, in v’ tem ognji bo pravizhni Bog hudobne, savoljo njih hudobij vekomej ſhtrafval. „Neſrezhni pogubljeni v’ peklu vedno umerajo, pa nikoli ne
Pogubljenim ſo njih pregrehe in ſtorjene hudobije vedno pred ozhmi, ktere jih s’ vednim ſtraham in s’ shaloſtjo napolnujejo. In ker v’ peklu ne bodo mogli nikdar vezh ſvojih pregreh popraviti, ne bodo mogli nikdar zhes nje pokore ſtoriti, njim torej nikdar ne morejo odpuſhene biti. Samudili ſo shlahtni zhaſ miloſti, po nemarnim ſo sapravili zhaſ boshjiga uſmiljenja, torej morajo vezhno terpeti.
Bolnik, zhe ima ſhe tako hudo teſhko bolesen; zhe mora velike bolezhine terpeti, ima vender v’ zhaſu pokoj, bolezhine nehajo, do kako uro saſpi, de ſe malo pozhije in oddahne. Na ſvetu ni tako velike bolezhine, ni tolike neſrezhe, de bi s’ zhaſam ne nehala. Peklenſke martre pa nikdar ne bodo nehale.
„V peklu ſo bolezhine ſtraſhne. ſtrah grosovitin, ſmrad nesapopadliv. Tam je ſmert duſhe in teleſa, bres vſiga upanja odpuſhanje in miloſt doſezhi. Pogubljeni v’ peklu vedno tako umirajo, de vedno shivé, in vedno shivé, de smerej umirajo,“ ˛S. Bernard.
V peklu je zherv veſti, ognjene ſolse, nadloge, bolezhine bres pomozhi, vesi, ktere ne bodo nikoli rasvesane, ſhtrafenge bres konza, lozhenje od Jesuſa Kriſtuſa, kteriga pogubljeni nikdar ne bodo vidili. To je pogubljenim hujſhi, ko vſe druge ſhtrafenge.“ ˛S. Avguſhtin l. c. Neſkonzhno shaloſt bo zhutil kriſtjan, kteri bo to neſrezho imel v’ peklenſki bresen priti, kader ſe bo ſpomnil, koliko gnad je od Boga prejel, s’ kterimi bi ſe lahko bil obvarval vezhne neſrezhe, in bi lahko bil svelizhanje doſegel. ˛Spomnil ſe bo, koliko lepih prilik je imel, ktere ſo ga k’ pravizhnimu k’ ſvetimu shivlenju napeljevale, pa jih je v’ nemar puſtil, ſi jih ni v’ prid obernil.
˛Spomnil ſe bo, de vſelej mu je bii ſhiroko odpert svelizhanſki ſtudénz,
Grosna in pa vezhna shaloſt bo v’ peklu katoljſhkiga kriſtjana pekla, ker mu nikdar ne bo is miſel; de imel je pravizo do nebeſhkiga kraljeſtva, vedel je pot, po kteri ſe v’ nebeſa pride, in vender je pogubljen. To ga bo bres prenehanja peklo, grislo, in bodlo. Ta miſel mu bo pekel
Od sgubljeniga ſina nam ſveto piſmo pove, de v’ revſhini, v’ pomankanji in v’ drugih nadlogah, ktere je mogel terpeti, po tem ko je vſe ſvoje premoshenje sapravil, mu ni nobena rezh tolike shaloſti delala, kakor kader ſe je hiſhe ſvojiga ozheta ſpomnii. To ga je tako peklo, de je v’ ſvoji neſrezhi sdihval in rekel: „V’ hiſhi mojiga ozheta imajo najemniki kruha sadoſti, v’ obilnoſti, jeſt pa tukaj v’ ptuji desheli od lakote, od vſiga hudiga konz jemljem. Ravno tako pogubljeniga kriſtjana v’ peklu to grosno boli in mu neisrezheno shaloſt dela, ker redno premiſhluje in pravi: Glejte, kako ſe veſelijo isvoljeni v’ hiſhi mojiga ozheta! Kako ſrezhni ſo, in to ſrezho bodo vekomej vshivali!
Premiſli tedaj o kriſtjan! vezhkrat, kaj ſtraſhniga je to, terpeti, pa vekomaj in neuſmiljene martre terpeti! Nobeniga oddihleja, nobeniga troſhta,
Ako bi Bog pogubljenim dovolil, de bi ſmeli na semljo ſe verniti, in popraviti kar ſo préd pregreſhili, o! s’ kakim velikim veſeljem bi oni vſe radi, in ſhe tako dolgo terpeli, in oh! kakoſhno pokoro bi radi delali? Pa to njim nikoli mogozhe ne bo, ker sa vſelej, sa vezhno ſo is pred boshjiga oblizhja saversheni. — Tebi kriſtjan! je ſhe mogozhe, ti ſhe lahko ſtoriſh, kar saversheni vezh ſtoriti ne moreje, in ſe lahko vezhne neſrezhe obvarvaſh.
Ker tedaj ſposnamo, de ſtraſhne nesapopadlive ſhtrafenge, in grosne
I.
Is semlje in na semlji ſmo uſtvarjeni, pa naſh namen ni sa vſelej na semlji oſtati. Namenjeni ſmo sa boljſhi, ſrezhno, vezhno shivljenje na unim ſvetu. Naſho shivljenje na tem ſvetu ni drusiga, kakor popotvanje. Gremo tako rekozh memo ſveta, ker gremo v’ naſho pravo deshelo, v’ naſhe prihodno ſtanovanje, v’ vezhnoſt. Tam nam je perpravljen tiſti ſrezhni kraj,
De bi ſe mi ſrezhno na ſvetu vojſkovali, ſrezhno ſvoj tek dokonzhali, vero sveſto ohranili, in dobili tiſto krono nebeſhke zhaſti, ktero nam je Jesuſ Kriſtuſ perpravil, je potreba, de vedno proti nebeſam sdihujemo, in ſe ſpomnimo, koliko veſelje naſ tam gor zhaka, zhe bomo do konza ſtanovitni v’ boshji ljubesni oſtali, in v’ prijasnoſti boshji umerli.
Preſlaba je naſha pamet, premajhin naſh um, kakor de bi mogli sapopaſti velikoſt, imenitnoſt in shlahtnoſt nebeſhkiga veſelja. ˛S. Pavel pravi: „De oko ni vidilo, uho ni ſliſhalo, tudi v’ ſerze zhlovekovo ni priſhlo, kar je Bog tem kteri ga ljubijo perpravil.“ I. Kor. 13, 2. Vender nam
Zhe bomo tako ſrezhni, de v’ gnadi boshji umerjemo, bomo isvoljenim boshjim perſhteti, in v’ nebeſa vseti. Tam ne bomo nobeniga tudi nar manjſhiga slega ne na duſbi ne na teleſu imeli. Nobene britkoſti ali teshave; nobene bolesni ali bolezhine, in tudi ſmerti ſe vezh ne bo treba bati, ker vſe to bo minilo. Na tem ſvetu zhlovek nikoli ni bres teshav in bres vſiga terplenja. Tega ſtiſka ta nadloga, uniga kaka druga. Ne ure ne more biti
V’ nebeſih bodo isvoljenim vſe ſolse od njih ozhi sa vſelej obriſane. Nikdar nikoli ne bodo obzhutili nar manjſhi shaloſti. Nikdar njim ne bo nobena britkoſt njih zhiſtiga veſelja grenila. ˛S. Krisoſt. pravi: „Svoljenim v’ nebeſih ſe ni treba bati, ne revſhine ne shaloſti. V’ nebeſlh nobeden ne rani, nobeden ni ranjen; nobedert ne drashi, nobeden ni drashen. Nobeden ſe ne jesi, nobeden ne gori od greſhniga posheljenja, nobeden ni v’ ſkerbi sa ſvoj shivesh, nobeden ne toshi zhes ſvoje poglavarje. V’ nebeſih je vſe v’ miru, vſe v’ pokoji, vſe v’ veſelji. Vſe je dan, ſvitloba in ljuzh, ljuzh toliko lepſhi memo ſolnza, kolikor je ſoln ze lepſhi kakor ſvezha.
Na tem ſvetu ni prave, ni reſnizhne ſrezhe. Naſhe ſerze, ako bi ſe nam tukaj ſhe tako dobro godilo, nikdar ni popolnama sadovoljno, ampak vedno ſhe nekaj drusiga sheli. Vaſha duſha je vedno nepokojna, dokler ne bo s’ Bogam ſklenjena. Kakor majhen otrok ni drugej pokojin in veſel, kakor v’ narozhji ſvoje matere; tako tudi naſha duſha, ki je po
De bi pa naſhe telo bilo perpravno sa tako zhaſt v’ nebeſih, bo ſodnji dan ſpremenjeno in prenovljeno. „Jesuſ Kriſtuſ bo naſhe revno telo ſpremenil, ker ga bo podobi ſvojiga ſvitliga teleſa enakiga ſtoril, po djanji, s’ kterim samore vſe rezhi ſebi podvrezhi.“ Filip. 3, 21. Naſhe telo je sdaj duſhi teshka butara, ktera je duſhnim opravilam vezhkrat na poti. Telo je duſhi jezha, is ktere reſhena biti sheli. Po tem pa, ko bodo ſpremenjene naſhe teleſa, vezh ne bo tako, ampak s’ ſvojim zhaſtitlivim teleſam ſklenjena, bo vezhno ſrezhna in veſela. Po vſtajenji naſhe telo vezh ne bo tako ſlabo, tolikim teshavam in bolesnim podrersheno, ampak zhaſtitlivo, od vſiga ſpremenjenja popolnama
Na gori Tabor je bil ſ. Peter s’ takim veſeljem in s’ toliko nebeſhko ſladkoſtjo napolnjen, de je shelel sa vſelej tam oſtati, ker je v’ Jesuſovim ſpremenjenji komej iſkro boshje zhaſti vidil, in je hitel proſiti: Goſpod! dobro nam je tukej, ako hozheſh naredimo ſhotore, in sa vſelej tukaj oſtanimo. Mat. 17, 4. Zhe ſe she na ſvetu tako veſelje obzhutiti da, koliko bo
Pa v’ nebeſih ne bomo le ſamo proſti od vſiga terpljenja, od vſih teshav in britkoſt, ampak bomo tudi vſe dobro, karkoli ſi je mogozhe miſliti ali sheleti, na teleſu in na duſhi vekomej vshivali. Doſegli bomo tiſto ſrezho, po kteri ſmo zeli zhaſ ſvojiga popotvanja na semlji sdihvali. Doſeglo bo naſhe ſerze, v’ nebeſih, kar je vedno shelelo. Vidila bo duſha Boga ſvojiga ſtvarnika, po kterim je vedno hrepenela.
II.
Svoljeni bodo v’ nebeſih Boga od oblizhja do oblizhja gledali, kakor prijatel ſvojiga prijatla v’ obras gleda, kader ſe prijasno s’ njim pogovarja. Oni bodo Boga vshivali in ſe vekomej s’ njim veſelili.
Boga sdaj, dokler ſmo na tem ſvetu, ne moremo viditi, ne sapopaſti in ne popolnama ſposnati. Vidimo ga le s’ ozhmi vere. ˛Sposnamo ga le po njegovih deiih ſkos luzh naſhe majhne pameti, kolikor nam je mogozhe. ˛S. Pavel pravi, de sdaj Boga vidimo le kakor ſkos ſhpegel, ſkos debel in tamen glash. Vidimo ga sdaj le kakor v’ megli, v’ nebeſih pa ga bomo od oblizhja do oblizhja, obras v’ obras, kakor je ſam na ſebi vekomej gledali, in ga ſposnali kakor ſmo
V’ nebeſih bo naſha ſrezha, po kteri naſhe ſerze vedno hrepeni popolnama, ker bomo Boga vidili kakorſhen je ſam na ſebi, ga vekomej gledali in ſe s’ njim veſelili, bres de bi ſe kdej navelizhali. She na tem ſvetu je naſha duſha vedno sheljna Boga viditi, s’ njim ſe ſkleniti in boshje laſtnoſti ſposnati. Te shelje ſe bodo v’ nebeſih popolnama ſpolnile, ker tam bo nehala vera, sginilo bo upanje, oſtala bo ſama ljubesen, in ta vezhna ljubesen naſ bo s’ Bogam vekomej ſklenjene obdershala. Kakſhino veſelje obzhuti zhlovek na ſvetu, kader doſeshe kako rezh, ki jo
V’ kolikim neſkonzhnim veſelji bo ſhe le naſha duſha vtopljena, kader pride v’ nebeſa, ker bo sagledala ſvojo nar vezhi dobroto — ſvojiga Boga, po kterim je toliko zhaſa sdihovala!
Vidila bo tam Boga, kteriga na ſvetu ſhe nikoli nobeden ni vidil, in ga viditi ne more. Mojseſ je shelel Boga viditi, kokorſhen je, sato ga je proſil takrat, ko je s’ njim govoril: Goſpod! pokashi mi ſvojo zhaſt. Goſpod mu odgovorſ: Vſe dobro ti hozhem
To ſposnanje bo isvoljene v’ nebeſih tako s’ Bogam ſklenilo, in s’ tako zhaſtjo navdalo, de ſe bodo kakor ſolnze ſvetili, in bodo Bogu podobni. ˛Sveti Janes pravi: „Preljubi! Otrozi boshji ſmo ſzer, pa ni ſhe priſhlo na dan, kaj bomo, toliko pa vemo, de bomo Bogú podobni, kader ſe bo perkasal,
Neſkonzhna boshja dobrota in modroſt nam bo rasodeta. Pokasano bo nam popolnama boshje velizhaſtvo. Odkrita nam bo njegova neſkonzhna imenitnoſt in shlahtnoſt, in odpert nam bo ſtudenz njegove neſkonzhne ljubesni, is kteriga bomo vedno sajemali in vender nikoli ne bo smanjkala. Sato pravi ſveti Avguſhtin od isvoljenih: „Bogovi ſo vſi, kar jih je v’ nebeſih, sakaj vſi ga ſposnajo bres smote, gledajo ga bres konza, hvalijo, in ſe neutrudijo ga hvaliti; ljubijo ga in ſe ne navelizhajo ga ljubiti. Smirej ga gledajo, in smirej shelijo ga gledati, tako lep je. Smirej ga ljubijo, in smirej shelijo ga ljubiti, tako ſladko in prijetno je ga ljubiti.“
Ljubesen, ktera naſ bo s’ Bogam ſklenila, ſe ne bo nikdar nikoli smanjſhala, ker ſtudenz, is kteriga bomo sajemali bo smirej poln. Smirej ſe nam bo novo veſelje odperalo, in ſe nam bodo kasale nove ſladkoſti, ktere bodo naſho ljubesen vekomej vnemale. „V’ nebeſih pravi ſ. Avguſhtin, ſe ne bomo poſtarali, ne bomo nikoli sboleli, ſe bomo vekomej veſelili, in shivljenja ne bo nikoli konz.“ Solil. c. 15.
Napojeni bomo s’ ljubesnijo in s’ veſeljem, pa naſ bo le ſhe shejalo; ali ta sheja nam bo prijetna, ker bomo vſelej ſpet naſiteni bres de bi ſe kdej navelizhali. Ta toliko lepi shlahtni in ſveti Bog, on sazhetik in sapopadik vſe lepote, on ki je ſam sgol lepota in ſladkoſt, bo naſhe vezhno plazhilo v’ nebeſih. Tako bomo naſiteni
III.
Neſkonzhno veſelje obzhuti isvoljena duſha, kader pride v’ nebeſa, ker najde tam ſvoje prave sveſte nebeſhke prijatle.
She veliko veſelje obzhuti zhlovek na tem ſvetu, zhe je tako ſrezhen de najde kakiga praviga, reſnizhniga prijatla, kterimu ſvoje nadloge potoshi in mu vſe saupa. Napol loshej zhlovek terpi ſvoje teshave in neſrezhe, zhe jih sveſtimu prijatlu rasloshi in potoshi. Koliko veſelje bo ſhe le v’ nebeſih, ker bomo naſhli tam naſhe nar sveſtejſhi prijatle, isvoljene ſvetnike, kteri ſo naſ vedno k’ ſebi sheleli, in per Bogu sa naſ proſili. Kako veſela
O koliko ſrezhno, nesapopadlivo veſelje, kader ſe nam bodo vrata v’ nebeſa odperle! Takrat nam bodo na proti priſhli angeljzi in ſvetniki. Priſhli nam bodo na proti naſhi bratje, ſeſtre, snanzi in prijatli in tovarſhi,
Naſhli bomo v’ nebeſih sveſte angeljze varhe, kteri ſe naſ na ſvetu ſpremljevali, po nevarnih potih naſ vodili, in varovali v’ neſrezhah, de ſo naſ v’ vezhno ſrezho perpeljali. Kakoſhno veſelje tedej bo s’ takimi sveſtimi nebeſhkimi prijatli v’ nebeſih vekomej shiveti, in njih ſrezhno prijasnoſt sa vſelej vshivati! Tako bomo vseti v’ meſto shiviga Boga, v’ nebeſhki Jerusalem, v’ tovarſhijo boshjih angeljev, in v’ tovarſhijo ſamiga neſkonzhniga Boga.
V’ nebeſih bomo obdani s’ veſelimi nebeſhkimi angelji, kterih je
Nebeſhko veſelje dopovedati ali sadoſti ga popiſati, shivimu zhloveku ni mogozhe, ker ga nobeni zhlovek ni v’ ſtanu sgovoriti, in ſi ga tudi nobeden ne more miſliti. Nebeſhko veſelje popolnama dopovedati je ravno tako nemogozhe, kakor zelo morje v’ majhno ſkledizo ſpraviti.
Od ſvetiga Avguſhtina ſe bere, de ga je njegov prijatel ˛Severi proſil, de naj od nebeſhkiga veſelja kaj piſhe.
Preden ſveti Avguſhtin od nebeſhkiga veſelja sazhne piſati, ker je zhutil kako je to teshko, ſe je hotel s’ ſvetim Hieronimam savoljo tega poſvetovati in mu piſmo piſati. „Pa kar ſim sazhel piſati, pravi ſ. Avguſhtin, pride na enkrat v’ hiſho, kjer ſim bil, neisrezhena ljuzh, kokorſhne v’ naſhih zhaſih ſhe ni bilo viditi s’ neisrezheno
Vſe tedej, karkoli ſe samore od nebeſhkiga veſelja rezhi in miſliti, je komej ſenza proti neſkonzhni nesapopadlivi ſladkoſti, ktero isvoljeni v’ nebeſih vshivajo, ktero pa bomo vekomej vshivali tudi mi, kader v’
Kdo bi ſi tedej ne shelel tega neſkonzhniga veſelja v’ nebeſih? Kdo bi ſi ne persadeval po tej neſkonzhni ſrezhi? Na temu ſvetu nimamo drusiga kakor teshave, nadloge in britkoſti, pa zhe jih savoljo Boga voljno in poterpeshlivo preneſemo, nam Jesuſ obljubi vezhno veſelje v’ nebeſih sa plazhilo dati. Terpimo tedej radi in s’ veſeljem, de toliko ſrezho v’ nebeſih doſeshemo. ˛Spomnimo ſe, de ſe bo naſha shaloſt v’ veſelje ſpremenila. Priſhel bo sa naſ ſrezhen dan vezhnoſti, kteriga nobena mozh vezh ne bo mrazhila, ampak vezhna reſniza. Bog
Povsdignimo vezhkrat ſvoje ozhi proti nebeſam, in sdihujmo s’ Davidam: „Moja duſha sheli, in omedluje po Goſpodovi hiſhi. Blagor jim, kteri V’ tvoji hiſhi o Goſpod! prebivajo, hvalili te bodo vekomej, Pſalm. 83, 3, 5.
IV.
Sraven nebeſhkiga neisrezheniga veſelja, bodo isvoljeni v’ nebeſih tudi neſkonzhno zhaſt vshivali, ker bodo h’ grosno veliki imenitnoſti in shlahtnoſti povsdignjeni.
She na tem ſvetu ſi zhlovek sa veliko ſrezho ſhteje, zhe ſme, kader ſe mu sdi, pred zeſarja ſtopiti, in bres ſtrahu s’ njim prijasno in po domazhe
Kader pridemo v’ nebeſa, kjer bomo plazhilo sa vſe dobre dela doſegli, bomo k’ taki zhaſti in imenitnoſti povsdignjeni, ktere ſi sdaj miſliti ne moremo. Tam bomo kakor angelji. Zhe vezh je kdo sanizhvanja in preganjanja savoljo Boga voljno preterpel, vezhi zhaſt bo v’ nebeſih doſegel. Kolika je tiſta zhaſt in imenitnoſt, ktera nam je v’ nebeſih perpravljena, ſe tudi ne da ne dopovedati ne sapopaſti. Vſa poſvetna zhaſt in imenitnoſt, vſe ſladkoſti in shlahtnoſti zeliga ſveta, ni proti nebeſhki zhaſti in imenitnoſti
Kraljiza is poldnevſke deshele ˛Sabe je nekdaj veliko od Salomonove zhaſti, in od njegove modroſti ſliſhala. ˛Se vsdigne in gre v’ Jerusalem obiſkat Salomona, ker je hotla ſama viditi njegovo zhaſt, in ſe preprizhati od njegove modroſti, ali je reſ ali ne, kar ſe je od njega govorilo. Pa ko pride v’ Jerusalem, in vidi njegovo modroſt, vidi grosno poſlopje, ktero je ſosidal; vidi jedi njegove mise, ſtanovanje njegovih ſlushabnikov, zele verſte njegovih ſtreshetov, in njih oblazhila in shgane ofre, ki jih je v’ Goſpodovi hiſhi ofroval; ſe savsame, oſtermi in rezhe: „Reſniza je, kar ſim v’ ſvoji desheli ſliſhala od tvojiga govorjenja in od tvoje modroſti, in niſim verjela tem, ki ſo mi pravili, dokler niſim ſama priſhla, s’ ſvojimi ozhmi vidila, in ſposnala, de
Ravno tako ſe bomo sazhudili tudi mi, kader pridemo v’ nebeſhki Jerusalem. Kader bomo sagledali boshjo zhaſt, ktere bomo deleshni v’ nebeſih, bomo ſposnali in rekli: „V reſnizi o Goſpod! je vezhi tvoja zhaſt, vezhi tvoja in tvojiga prebivaliſha lepota, kakor ſe mi je moglo dopovedati.“ K’ toliki zhaſti in shlahtnoſti bomo v’ nebeſih povikſhani, k’ toliki imenitnoſti in viſokoſti bomo povsdignjeni, od ktere pravi ſ. Bernard: de vſe miſli zhlovekove preſeshe in vſe njegove shelje. Zhaſt, ktera nam je
Kader v’ nebeſa prldemo, naſ bo nebeſhki kralj prijasno ſprejel, naſ bo v’ ſvoje neſkonzhno lepo prebivaliſhe peljal, in nam bo ſvojo boshje zhaſt rasodel. Kolika ſrezha sa naſ! s’ neſkonzhnim Bogam v’ vezhni prijasnoſti in vezhni ljubesni, v’ veſelji shiveti! Vseti bomo v’ nebeſih v’ prijasno tovarſhijo tiſtiga narſvetejſhiga, in nar mogozhnejſhiga kralja nebeſ in semlje, kteriga je prerok Daniel v’ duhu samaknjen vidil, in ga tako popiſhe, kader ga je na zhaſtitlivim tronu ſedeti videl:
„Njegovo oblazhilo je kakor ſneg belo, in laſje njegove glave kakor zhiſta volna: Njegov zhaſtitliv tron je ognjen plemen: in koleſa trona gorezh
Sakaj, „kakor hrepeni jelen po merslih vodah, tako hrepeni moja duſha po tebi o Bog. Mojo duſho sheja po mozhnim shivim Bogu, kdaj bom tje priſhel, in ſe pred boshjim oblizhjem perkasal.“ Pſl. 41, 2—3.
„Moja duſha sheli in omedluje po Goſpodovi hiſhi. Blagor jim, kteri v’ tvoji hiſhi o Goſpod! prebivajo, hvalili te bodo vekomej. Pſalm. 83, 3, 5. Blagor zhloveku, kteri ſe savoljo tebe o Goſpod, vſim poſvetnim ſtvarem odpové, de bo vreden tebe o Bog v’ angeljſki drushbi vekomej zhaſtiti!
V.
Kar bo naſho ſrezho, veſelje in zhaſt, katero bomo v’ nebeſih vshivali, popolnama ſtorilo, bo to, de bo vezhna. Ne bo ſe nam treba bati, de bi kdej nebeſhko veſelje minilo.
Ako zhlovek na tem ſvetu doſeshe toliko ſrezho, kolikorſhno ſi samore miſliti, popolnama ſrezhen vender biti ne more, ker ve de zhaſne, poſvetne ſrezhe ne bo mogel dolgo vshivati. Na tem ſvetu ne more nobene rezhi sa vſelej imeti. Tukaj ni ſtanovitnoſti. Vſaka rezh le nekaj zhaſa terpi. Zhe zhlovek na tem ſvetu doſeshe tiſto rezh, ktere je dolgo zhaſa tako ſerzhno shelel, de je veſ po nji hrepenel, in je tako shelje ſvojiga ſerza popolnama ſpolnil, ima prezej sraven to ſkerb, de bi je ne sgubil. Vſa zhaſt, ſrezha in imenitnoſt, bogaſtvo in premoshenje zeliga ſveta, ne more zhloveka popolnama ſrezhniga ſtoriti, ker vſe to mora zhlovek
Le v’ nebeſih bo naſha ſrezha popolnama, ker tam bodo shelje naſhe duſhe sadoſti ſpolnjene, ker bomo s’ Bogam se vſelej ſklenjeni. V’ nebeſih ne bo ſkerbi, ne bo ſtruhu, de bi naſhe veſelje kdej nehalo, naſha ſrezha ſe kdej ſpreminila, ampak ſrezhni, veſeli bomo sa vſelej, bres konza na vſe vezhne zhaſe. Kakor bodo pogubljeni v’ peklenſkim bresnu sa vſelej na vekomej oſtali, in vezhne peklenſke martre terpeli, tako ſe bodo isvoljeni s’ Bogam ſklenjeni vekomej v’ nebeſih veſelili.
Kader naſ bo Bog v’ ſvoje vezhno domovanje vsel, in nam tam namenjeno ſtanovanje odkasal, nam bo rekel: Od sdaj bote per meni in s’ mano vekomej oſtali. Od sdaj ſe ne bomo nikdar vezh lozhili. „Vi bote moje ljudſtvo, in jeſt vaſh Bog bom per vaſ.“ Takrat bo naſha ſrezha popolnama, kjer bomo s’ Bogam, kakor otrozi s’ ſvojim ozhetam v’ vezhni ljubesni ſklenjeni.
˛Spomnimo ſe tedej, kader naſ nadloge ſtiſkajo, in mnoge neſrezhe tarejo, de naglo bodo minile, in zhe jih voljno preterpimo, nam dobrotlivi Bog sato vezhno neſkonzhno plazhilo obljubi. Zhe nam sdaj na ſvetu nobena rezh ne gre po ſrezhi, nobena rezh ſe ne iside po naſhih sheljah, nikar savoljo tega ne godernjajmo, ampak voljno preterpimo, in ſvoje
V’ nebeſih bomo naſhli vſe, karkoli bomo hotli. Vſe bomo imeli, kolikor nam je mogozhe sheleti. Tam bomo imeli vſe dobro, bres ſtrahu kdej vezh ſvoje ſrezhe sgubiti. Tam bo naſha volja in boshja volja Ie ena; naſha ne bo hótla nizh ptujiga, nizh poſebniga. V’ nebeſih nam ne bo nizhzhe sabavljal. Nobeden naſ ne bo tosheval. Nobeden nam ne bo na poti, nobeden naſproti, ampak vſe, karkoli bi radi, bomo pred ſabo popolnama imeli, kar bo vſe naſhe shelje naſitlo, in sverhama ſpolnilo. Tam nam bo Bog povrazhval zhaſt sa oſramotenje, ktero ſmo na ſvetu terpeli,
V’ nebeſih bomo s’ vezhno ljubesnijo ſklenjeni. S’ sdrushenim glaſam bomo Bogu vezhno hvalo prepevali, ker nam je neſkonzhno miloſt ſkasal, de nam je sa majhno, kratko terpljenje na ſvetu, vezhno veſelje v’ nebeſih dal. Sato neſkonzhno ljubesen, s’ ktero naſ Bog she na ſvetu ljubi, nar bolj pa naſ bo v’ nebeſih ljubil, ne bomo nikdar nehali Boga hvaliti, in v’ njem ſe veſeliti. Te
Premiſhljujmo vedno neſkonzhno veſelje nebeſhkiga kraljeſtva, ker to premiſhljevanje naſ bo mozhne in terdne ſtorilo, de bomo vſe krishe in teshave voljno preterpeli. Naj naſ sadenejo ſhe tolike nadloge in britkoſti, naſ vender v’ vſih shaloſtnih pergodbah troſhtajo boshje obljube. Dobrotlivi Bog pa nam je ſam obljubil, de bo nam po sdajnim voljnim terpljenji, v’ nebeſih vezhno veſelje sa plazhilo dal.
Po shaloſti pride veſelje. Zhe ſmo na ſvetu revni, ſovrasheni, preganjani,
Zhe ſmo sdaj na ſvetu smirej bolehni, de nimamo kar ure veſeliga sdraviga shivljenja, in veliko let she
Ne iſhimo prasniga poſvetniga veſelja, kar kmalo mine, in le duſho moti in ji brani ſe povsdignit! k’ Bogu ſvojimu ſtvarniku. Zhe bolj zhlovek iſhe poſvetniga veſelja, bolj je duſha shaloſtna in nepokojna, ker duſha je le sa Boga uſtvarjena, torej le ſamo v’ Bogu pravi pokoj in reſnizhno veſelje najde.
Premiſhlujmo vedno ſhtiri poſlednje rezhi, de ſe greha varjemo, in v’ nebeſa pridemo.