I. Sdravo telo.

Pervo premoshenje, ki ga je tebi vſigamogozni
˛Stvarnik dal, je sdravo teló, med vſim
poſvetnim nar boljſhi blagó. — Dokler je zhlovek
sdrav, ſi lehko veſelo shvishga ino pôje,
po nozhi ſladko ſpí, ino ſe ne boji dela po dnévi;
jeſti mu diſhi, ino vſako delo mu gre gladko
od rok. Sa to ſv. piſmo govori: „Sdravje ino
veſelo ſerze ſta vezh vredna, ko vſe slató; in
terdna mozh po shivoti je boljſhi, kakor polne
ſhkrinje dnarjov.“ ¹

Mladenzhi pa radi radi posabijo, kaj imajo,
dokler ſo sdravi: sa to s' ſvojim sdravjam tako
ſlabo ravnajo. Nekteri ſe gerdo tepó, ſuvajo
alj mezhejo, ino ſe tako nevarno poſhkódjejo.
Veliko drugih zhres globozhine ſkaka, po viſokim
drevji pleshe, pade, ſi vlomi nogo alj roko,
pa tudi vrat. ˛She vezh ſe jih na vrozhino mersle
vode napije, ino neduho dobí. Najde ſe jih,
ki po volzhje jedo ino pijejo, ter ne premiſlijo,
kako nesdravo je to. Tudi jih je, ki ſladkarije
radi imajo, ki ne verjamejo, de od ſladkih
jedí rad shelodez bolí. Veliko mladenzhov je
vmásanih ino neſnashnih, ki ſe sjutraj ne vmijejo,
svezher sobov ne istrebijo ino vuſt ne isplahnejo,

ſe ne pozheſajo, tudi o nedelah ne
preoblézhejo ſe. Vſe to je gerdo ino shkodlivo.
Tudi ſhkorni alj zhishme tebi signijejo, ako jih
v' blati (klatji) puſtíſh, kako bo pa sdravo tvoje
teló, zhe ga ſkerbno ne zhediſh. Vſí, ki tako
shivíjo, ljubo sdravje saprávljajo, ſami ſebe morijo,
ino greſhijo zhres peto sapoved boshjo,
ki pravi: „Ne vbijaj!“

Mladénzh, Bog ti daj sdravje, pa tudi
pamet, de ga boſh vedel varvati! Hozheſh dolgo
lét sdrav ino veſél shiveti, poſluſhaj slatih
naukov pet, ki bojo tebi sdravje varovali:

1. Vshivaj vſiga po méri, jej ino
pij le sa potrebo; nehaj, kedar bi ſe ſhe
tebi nekoljko poljubilo. To je slata méra,
sdravja perva podpéra. „Veliko jeſti napravlja
bolezhine, poshreſhnoſt jih je veliko she
pomorila.“ ² Mlin saſtojí, kedar ſe prevezh
saſiple: shelodez oſlabí, ako ſe prevezh nadeva.
„Kdor pa po méri shivi, mirno ino sdravo
ſpi, ino njegov duh je dobre volje.“ ³
Kdor preveliko pije, ſam ſebe salije in ſvoje
sdravje potopí. — Vsemi sa dobro s' domazhim
shiveshzam, ino predobre kuhnje ne posheljúj.
Kdor nesmaſno shiví, ſam v' ſebi zherve redí;
hitro ga bojo pojedli.

2.) Ne bodi vinu, ne shganjizi,
ne drugi ſlazhizi prijatel! V' mladih letah
vino alj pa shganje piti, je ravno ko s' oljam
ogenj gaſiti. „Ako me mladoſt greje, ino

mi kri vrozhino daja, ter ſim shmètniga ino terdniga
shivota, rad bom bokala pogreſhal, v'
katerim je ſtrupna nevarnoſt.“ Tako ſv. Jeronim
mladiga Nepozjana vuzhi. Vino po méri
pito je sdravo sa ſtare ljudí, kakor mleko sa
otroke; shganje ſtare ino mlade morí, ino je
prava ſmertna vôdka, naj bo she brinjovez,
ſlivovez alj rasolj; le sa vrazhtvo (arznije) je
vzhaſi dobro, pa ſhe to malo malo kedaj „Taka
pijazha prav gladko tezhe po gerli (zhe ſe
nje zhlovek privadi), sadnizh pa pikne kakor
gad, ino rani ko ſtrupna kazha.“ Nar bolj
sdrava je zhiſta voda, ki biſtro tezhe, in tudi
mladenzha biſtriga ſtori. Le ſtudenzhnize ſe sa
shejo napíj, ino glava te bolela ne bo.

3. Ne hodi preposno ſpat, in ſkerbi
sgodaj vſtat, dokler ſi sdrav. Vſaka
poſhtena ſtvar gre svêzher pozhivat. ⁴ Roshe
na polji ſe ſtiſnejo, ptizhi v' logi vtihnejo ino
poſpijo, tako tudi vſi pridni ino poſhteni ljudjé.
Kakor hitro pa mlado jutro saſvita, ſe vſe isbudì:
ptizhize shvergolijo, zvetejo roshize, ter
pijejo v' juterni roſi sdravja ino shivlenja novo
mòzh. Dobro boſh tudi ti s-hajal, ako boſh
sgodaj vſtajal. Tvoja glava bo jaſna, kakor
juterno zhiſto nebó; lehko ino zherſtvo tvoje
telo, kakor mlado selenje. Rajſhi boſh molil,
loshej boſh delal, zhe julerne ure ne samudiſh.
Juterni zhaſ, slati zhaſ! — Kdor pa dolgo
leshí, jutern blagoſlov (shegen) samudí, ki ga

Oche nebeſki ſvojim otrokam daja, ki radi sgodaj
vſtájajo. Truplo saſpanza je vèdlo ko puhla
repa, ki je sa nizh. Bolesen poſtele jiſhe,
in ſe nar rajſhi tiſtiga prime, ki po nozhi bres
potrebe bedi, po dnevi pa dremlje alj zlo leshí.
Le kdor sa rano (sgodaj) vſtaja, ſe bolesni
brani, in sdravje ohrani. Tudi ſveta zérkev
lepo opomina: „Ne bodi vam saſtónj vſtati pred
ſvitam, sakaj Goſpod je obljubil krono tem, ki
(sgodaj) zhujejo.“

4. Hozheſh biti ſrezhen ino sdrav, délaj
pridno, kar je prav. Nevarna je per deli
ſe pregnati, pa ravno tak ſhkodjivo je tudi
prasnovati. Sheleso rija ſné, lenoba pa mlado
telo, ako prasnuje. ⁵ ˛Stojezha voda signije,
zhe nje veter ne premaja, truplo pa ſperhní, ki ſe
od dela ne ſputí. Mladenzh, zhe boſh pridno delal,
boſh tudi ſladko ſpal, hude ſenje te ne bojo budile;
jeſti ino piti bo tebi diſhalo, ne bo te tíſhalo,
kar boſh savshil. Lize tvoje bo rudezhe ko rosha,
mozhno kakor dob (hraſt) bo tvoje telo.

Hudo vreme ti ne bo ſhkódvalo, tudi bolesen
ſe te lehko prijela ne bo. Delo je velik boshji
dar, le malovreden zhlovek ſe ga boji; alj ravno
njemu ſe prej alj posnéj huda godí, sakaj
vſaki meglenjak (meglen zhlovek) je gotov
ſromak; lenoba je huda bolésn. Bodi priden
ino delaj rad, dokler ſi sdrav ino mlad; ino bo
tebi dobro vſe shive dni.

5. Varji ſe hudih ſtraſt, to je
pregreſhnih navad, ki ſtrátijo tebi duſho
ino teló. Veliko mladenzhov vojſka pomorí, pa
ſhe vezh hude navade. — Huda jesa je ſtrupna
kazha, ki te sa vſako shal beſedo pikne, in
tvojo kri ſkalí; vrashji savid (nid alj nevoſhlivoſt)
je selen kuſhar, ki ti ſerze rani ino sdravje
morí. Gerda nezhiſtoſt je ljuta (grosovitna)
svér, ki pije sdravo kri mladih ljudí, de jim
truplo oſlabí ino duh onemaga. Kdor she v'
mladih letah neſramno shivi, ga bojo hitro zhervi
ſnedli. Tudi prevelika ſkerb ino ne otolashena
shaloſt je naſhimu sdravju ſhkodliva.
„Shaloſt jih je she veliko pomorila ino nizh ne
pomaga; veſelo ſerze daja zhloveku shivlenje,
ino veſelje mu prihrani ſtare dni.“ ⁶ Rashersdano
veſelje pa, ino vſe nevgnane shelje ljudém
sdravje vjedó, ino jim pamet sméſhajo.
Vſiga tega ſe moraſh 's mladih nog (lét) ſkerbno
varvati. Le zhiſto, sadovoljno ſerze daja veſele
dni, in ſveta zhednoſt sdravo telo ohrani.
˛Srezhen, komur v sdravim trupli tudi lepa duſha
prebiva!

Potreba je pa tudi sa duſho ſkerbeti; sato
je dal Ozhe nebeſhki mladenzham drugo
blago; in to je:

II. Dobra glava.

Mladenzhov drugo shlahno blago je dobra
prebriſana glava, boljſhi, ko golo slato, ako ſe
v' mladih letah dobro svuzhí. Potrebni nauki ſo
shlahni kamenzi, ki ſi jih v' vigredi (ſpomladi)
ſvojga shivlenja naberaſh; s' njimi ſi kupiſh vſako
ſrezbo na ſveti, ino po ſmerti ſveto nebó. Satoraj
ſv. Duh opomina: „Moj ſin! primi ſe nauka od
mladoſti, ino boſh najſhel modroſt do ſivih laſ.
Perſtopi k' njej, kakor on, ki orje in ſéje, ino
zhakaj nje dobriga ſadu. Ti ſe boſh ſzer nekoljko
trudil, alj v' kratkim boſh vshival njeni
ſad.“ ⁷

1. Pervi nar potrebniſhi ſo kerſhanſki
nauki, ki vuzhijo Boga prav ſposnati ino
Jesuſa Kriſtuſa, boshjiga ˛Sina; ſposnati pa tudi,
kar nam Bog sapové, alj ſtoriti prepové.
To ſposnanje imenuje Jesuſ vezhno shivlenje;
kdor to pridno v' glavi imá, praviga
pota isgreſhil ne bo, ki ga k' zhaſni ſrezhi ino
v' svelizhanje vezhno peljà. — Jesuſ, boshji mladenzh,
je v' ſvojim dvanajſtim leti v' ſredi vuzhenih
ſedel, jih poſluſhal ino popraſhoval, de
bi tebi lep isglèd dal, kako ſi naj tudi ti dobriga

nauka jiſheſh. Oh, le rad poſluſhaj boshje
nauke, pa ſhe rajſhi jih premiſhlúj ino na
tenko ſpolnúj; tako boſh po beſedah Jesuſovih
modrimu moshu podoben, ki ſvojo hiſho na ſkalo
sida, ktera ſe mu nikolj poderla ne bo. Kdor
ſe ſamo poſvetne modroſti vuzhí, sa boshje rezhi
pa malo kaj poſkerbí, dela abotno kakor
zhlovek, ki ſvojo hiſho na péſek ſtavi;
hitro ſe mu poderla bo, ino ſhe njega podſula.
⁸

2. Drugi potrebni nauki ſo domazhe dela
ino opravki ſvojiga ſtanú. Kmet ſe
naj vuzhi ſjati ino orati, rokodél alj antverhar
vèrtati ino teſati; vſaki naj delo ſvojiga poſla
dobro saſtopi. Kasji mojſter alj ſhuſhmar, ki
ſvoje delo kasí, ſe ſlabo redí. — Boljſhi je pa
tudi snati eno delo prav, kakor jih veliko na pol.
Devét rokodélzov je deſét ſtradovzov. Umetna
glava ino pa pridne, dela vajene roke ſo nar
boljſhi bogaſtvo. Kdor ſvoje poſhteno delo v'
nemar puſtí, naj ſi ravno na dnarjih ſedí, bo
ſhe boſ hodil.

3. Tretji koriſtni (nuzni) nauki ſo v uzhenoſti,
ki ſe v' poſhtenih ſholah dajajo.
Kdor sna piſati ino brati, vſakimu poſhten
odgovor dati, sa toljko vezh velja, sa
koljkor vezh dobriga sna, naj ſi bo hlapez alj
goſpodár, kmet alj shlahen goſpód, zhe le poſhteno
ravnà. Oh, ne samudi ſhole, ſantizh
mlad, vuzhi ſe vſiga dobriga rad, zhe le priloshnoſt

imáſh; ſaj ne véſh, kamo ſhe doneſ alj
jutri prideſh. Ako ſe mlado drevze ne poshlahtní,
in ſe divjaku shlahna mladika ne vzepi (ne
vpelza), tudi ſtaro drevó shláhniga ſadja rodilo
ne bo. Tako mladenzh, ki ſe nozhe vuzhiti,
vſe ſvoje shive dni malovredua leſnika oſtane.

4. ˛Shterti potrebni nauki ſo pravila alj
regelze, ki ti pravijo, kako ſe naj
modro sadershíſh ino pametno vèdeſh
(noſiſh), de boſh prijeten Bogu ino
poſhtenim ljudém. Fantizh, ki sna beſedo
prav poſtaviti, ino ſe zhedno sadershati, naj
she pride v' goſpoſko hiſho alj v' kmetiſhki hram,
bo povſodi prijatelov najdil, ino vſè ga bo rado
imelo; nesaroblenza ſe vſaki rad sogne. Torej
ſv. Pavl opomina: „Bratje, karkolj je reſnizhno
ino ſpodobno, kar je pravizhno, ſveto in ljubesnivo,
karkolj je dobriga imena, kar je zhednoſti
in hvale vredno, to vam bodi na miſli!“ ⁹

˛So mladenzhi, ki bogate ſtariſhe imajo ino
ſe s' ſvojim blagam bahajo, rekozh: „Meni ſe ni
potreba vuzhiti, ſaj ſim bogatih ſtariſhov ſin.“
Alj kako aboten je taki guzh (marn)! Kaj pomaga
mladenzhu polna hiſha blagá, glava pa
prasna? Modróſt ſe s' dnarjami kupit' ne da, de
bi védel s' blagam modro ravnati. Poſvetno blago
bres dôbriga nauka ino pa prah na zeſti,
ktiriga veter pomete alj nagel desh v' blato premení.
Mlad baházh, ki ſe nozhe vuzhiti, bo
ſtar berázh moral kruha proſiti. „Kdor ſe na

bogaſtvo sanaſha, bo padel; pravizhen pa bo
kakor seleno drevo.“ ¹⁰ Blago môli ſnejo, dnarje
tatje vkradejo, le dobrih naukov nam nihzher
vseti ne more.

Mlada glava je ono nebeſhko premoshenje,
ki ga je Bog zhloveku isrozhil, naj bi s' njim
ſkerbno kupzhovál, ino premoshenja pripravljal
sa vezhno shivlenje. Ako ſe ſkerbno vuzhíſh,
boſh priden hlapez, od kteriga Kriſtuſ pové, de
ſvojimu goſpodu, ki mu pet talentov da, ſhe pet
talentov pridobi; sa to ga goſpód zhres veliko
poſtavi, ino v' ſvoje veſelje vseme. Zhe ſe
pa nizh prida ne navuzhiſh, boſh sanikarnimu
hlapzu podoben, ki ſvoj talent sakople ino ſvojimu
goſpodu kaj odrajtati nima. ˛She to, kar
gleſhta (ima), mu bo vseto, in dragim dano,
on pa vershen v' vunajne teme vezhniga pogublenja.
¹¹ Taka ſe vſim lenuham godí. Le kdor
ſe dobro vuzhí potrebnih ino boshjih rezhi, bo
vshival zhaſno ino vezhno veſelje. — Alj Bog
naſ varji vuzhene glave, ako ſerze shlahno
ni! — Sa to je dober Bog mladenzham tretje
premoshenje dal:

III. Poſhteno ſerze.

˛Serze je mala mala ſtvar, ki zhloveku v'
perſah kluje, vender v' njem vſa zhloveſhka ſrezha
alj neſrezha ſtanuje. V' ſerzi je shila teleſniga

ino duhovſkiga shivlenja domá; sa tega
del ſe hitro na shili pesna, zhe je zhlovek sdrav
alj bolen. Dokler je ſerze sdravo ino veſelo, bo
tudi truplo ſrezhno shivelo; zhe pa zhloveka
ſerze bolí, tudi shivot onemaga. — Is ſerza isvira
sdrava kri, in ſe po zelim shivoti rasliva;
is ſerza vſtajajo tudi shelje, ſlabe alj dobre,
pravizhne alj krivizhne, ki ſtorijo ſrezhno alj
neſrezhno zelo naſhe shivlenje. Ako je ſerze
shlahno, ſrezhen boſh vſe ſvoje shive dni; zhe
pa ſerze ſkasiſh, ſtudenz shive vôde ſkaliſh
(smôtiſh); kako bi tebi is njega zhiſta ſrezha
isvirala? Hozheſh, brate moj, ſrezhno shivéti,
vuzhi ſe sa shlahno ſerze ſkerbeti.

1. |Moli rad! Mlade roshe na polji
ſe po romenim ſonzi obrazhajo, ter is njega pijejo
zhiſto nebeſhko luzh, ravno po tem toljko
lepo zvetijo; ſhe gorſhi (lepſhi) mladenzhi shivijo,
ki povsdigújejo v' molitvi ſvoje ſerze k'
Bogú. Tudi ti vſako jutro Boga is ſerza lepo
posdravi, in mu vſe ſvoje ſerzhne shelje isrozhi;
vſak vezher Boga ſerzhno sahvali sa vſe kar
ſi prijél. Zel dan naj bojo na deli tvoje roke,
per Bogu pa tvoje ſerze, in ſrezhno bo tvoje
shivlenje. Bog ti je dal roke ino noge, uſheſa
ino ozhi, naj tebi ſlushijo; ſerze je pa ſebi isvolil;
v' njem le on prebivati shelí. Torej tvojiga
ſerza vſe ſtvarí na ſvéti naſitit' ne samorejo;
nepokojno je, dokler v' Bogu ne pozhiva. ¹² Sa
ſamo ſerze te Bog proſi, rekozh: „Moj ſin! daj

meni ſvoje ſerze, ino glej na moje pote.“ ¹³
Oh, daruj mu ga prav pogoſto v' poboshni molitvi;
ſaj ga je vreden!

2. Vbogaj rad! Mladenzhi, ki ſtariſhe
radi vbógajo, in vuzhenike pridno ſlúſhajo,
bojo odraſtli modri ino shlahni moshjé; ki ſo
pa terde glave, ino ſe ſvoje terme dershijo, takim
bo ſerze okamenelo, de ſe jih dobriga nizh
prijelo ne bo. Tudi drevze, ki ſe ravnati ne da,
oſtane gerdo ſloko drevò. „Neumen ſe poſmehuje
poſvarjenju ſvojiga ozheta, — hudoben je,
kdor ozhetu shaloſt in ſvojej materi teshavo napravlja.
— Njemu, ki ozheta saſramuje, in sanizhuje
ſvojo mater, naj krokarji (vrane) sa potokam
ozhí isklújejo, ino mlade poſtojne (orli)
pojedó. — Kdor ſvoje ſtariſhe preklinja, njemu
bo luzh v' ſredi teme vgaſnila.“ ¹⁴ „Pokorni
bodite ſvojim viſhim ino jim podloshni, pravi
ſv. Pavl, sakaj oni zhujejo nad vami, kakor taki,
ktéri bojo sa vaſhe duſhe odgovor dajali,
de to s' veſeljam ſtorijo, ne pa sdihváje, sakaj
to bi ne bilo dobro sa vaſ.“ ¹⁵ Kdor ne vboga,
je bres Boga; njegovo ſerze hudi duh v' oblaſti
ima. Fantizh mlad, varji ſe tega ino vbogaj rad!

3. Varji ſe hudiga poshelenja,
ne hoti, kar Bog prepové! Mladimu kralju ˛Salomonu
ſe je Bog nekdaj prikasal, in mu je rekel:
„Proſi, kar hozheſh, dal ti bom.“ ˛Salomon
odgovori: „Goſpod, mlad ſim ſhe; daj mi

modróſti ino umetnoſti, de bom prav vedel, kaj
je dobro, kaj hudo.“ Bogu je bila njegova
proſhnja vſhezh; sato mu rezhe: „Ker to proſiſh,
ino ne dolsiga shivlenja, ne bogaſtva, ne
ſmerti ſvojih ſovrashnikov, glej! dal ſim ti tako
modro ino umetno ſerze, de tebi enakiga kralja
ni bilo, ino ne bo. Pa tudi dal ti bom, kar
niſi proſil — bogaſtva ino ſlave (hvale in zhaſtí);
in zhe boſh móje pote hodil, dal ti bom tudi
ſhe dolgo shivlenje.“ ¹⁶ Tako ſtorijo pravizhne
shelje mladenzha ſrezhniga. „Hudo poshelenje
porodi greh, greh pa ſmert.“ ¹⁷

Zhe ſi prevezh zhaſtilakoven, ter med
vſemi nar imenitnej biti hrepeniſh, boſh prevsétniga
ſerza, neprijeten Bogú ino neprijasen ljudém;
„Bog in ljudje napuh ſovrashijo; ¹⁸ le ponishnim
Bog gnado daja.“ ¹⁹ Sheliſh prevezh obogateti,
boſh padel v' ſkuſhnjavo ino sadergo hudizhevo;
²⁰ tvoje ſerze bo terdo ino nevſmíleno;
Le kdor vſmilenje ſkashe, vſmilenje najde. —
˛So tvoje shelje neſramne, ino nezhiſta ſlada
tvojo veſelje, ſe ti bo ſerze tako popazhilo,
de ga bo ſama gerdôba. Nozh ino dan
te bo gonilo, kakor ſlépiga konja na vujsdi,
dokler ſe veſ sdelal ne boſh. „Vrozha shelja,
gorezhimu ognju enaka vgaſnila ne bo, dokler
ne bo vſe poshgano.“ ²¹ ˛Serze, ki bres vſe mére
dobro jeſti ino piti shelí, nima nikolj sadoſti, ino

ſe rado ptujiga blaga pooblaſtí. Kdor v' posemeljſkih
dobrotah ſvoje ſrezhe jiſhe, s' ſitam
vodo sajemlje. „Varujte ſe, opomina Jesuſ, de
vaſhe ſerza ne bojo preobloshene v' poshreſhnoſti
ino pijanoſti.“ ²² — ˛Serze, ki rado jeso
kuha ino ſovraſhtvo v' ſebi redí, je
peklenſki kotel, is kteriga vſa neſrezha vre;
kako bi gnada boshja v' njem prebívala? — Meſó
v' kterim ſe zhervi saredijo, vezh dobro ní; ſlabo
je tudi ſerze, v' katerim hude shelje shivijo.
Vſaka pregreſhna shelja je shiv zherv, ki ſerze
gloda ino morí, de je mladenzh bledimu dreveſu
podoben, ki ga zherv jé. V' dreveſu ſe mora
zherv vmoriti, v' ſerzu pa huda shelja vgaſiti,
de ga konez ne bo. Satorej, mladenzh!

4. Ozhiſti pogoſto ino prav sveſto
ſvoje ſerzé. Vſaki vezher ſvóje ſerze pregledaj,
ali ſe v' pregreſhne rezhi saljubilo ní?
Bog hozhe imeti zelo ſerze, alj pa nobeniga.
Ako Bogu le nekoljko ſvojiga ſerza ponujaſh,
drugo pa v' pregreſhno poshelenje sakopaſh, Bog
sa-nj ne mara, ino peklenſki ſovrashnik ſi ga
vlaſtí; nameſti Boga le hudi duh v' njem ſvoj
ſedesh ima. ˛Sam Bog naſ tega varji!

Poglej, kako priden kmet ſvojo semljo ſkerbno
obdeluje, orje ino pleje, de plevél (plevka}
dobriga ſeména ne saduſhì. Tudi ſerze tvoje je
shlahna semlja, ktero je tebi Bog v' oſkerblenje
dal. Zhe boſh ſpal, le poredko ſvojo veſt ſpraſhal,
bo priſhel ſovrashnik duſhe, ino bo luljko
vſe hudobije v' tvoje ſerze saſjál. „Is takiga

ſerza, pravi Jesuſ, is-hajajo hude miſli,
vbôji, preſheſtva, nezhiſtnije, tatvine, krive prizhe,
preklinjevanja.“ ²³ Vſe to pa ni ſad shivlenja
vézhniga, ampak ſad pogublenja. ˛Sv. Pavl
vuzhì: „Vſi, ki take rezhi délajo, ne bojo kraljeſtva
boshjiga doſegli.“ ²⁴ Hudobno ſerze glavo
smoti, pogubí duſho ino teló. „Blagor pa vſim,
ki ſo zhiſtiga ſerza; Boga bojo gledali.“ ²⁵

1. ˛Sv. Alojsi.
Isglèd ſvete nedólshnoſti.

˛Sv. Alojsi, nedolshen ino ko angel zhiſt
mladénzh, je bil na Laſhkim ¹⁹⁰ v' Kaſtiljoni domá,

pervorojen ſin kraljeviga vajvoda. Bogabojezha
mati ga je she v' sibeli Bogu isrozhila,
pa tudi vuzhila njemu ſlushiti, poſebno pa ljubiga
Jesuſa ino Marijo zheſtiti. Blago déte
Alojsi je rado vbogalo; vſe ſvoje shive dni angelſkiga
oblazhila nedolshnoſti ino poſvezhijozhe
gnade boshje sgubil ni, ktéro je per ſvetim
kerſti sadobil. — Oh, kako lep je fantizh v'

ſveti nedolshnoſti! angel je v' zhloveſhki,
podobi. Kdor pa hozhe nedolshno shiveti,
mora sa ſveto zhiſtoſt ſkerbeti, kakor ſv.
Alojsi.

Kedar je vtegnil, ſe je v' ſveto ſamoto podál,
in zhe ſo sa njim poglédali, kaj dela, je
klezhé molil, ſveto pél, alj pa ſvete bukve
bral. — Otrok, ki ſe rad poteple, ſvoje nedolshnoſti
dolgo ohranil ne bo; otrozi ſe
med ſebo ſtraſhnih rezhi navuzhijo. Mladénzh,
ne sahajaj v' ſlabe tovarſhije, dershi
ſe Jesuſa ino Marije kakor ſv. Alojsi.

Bogu bolj sveſto ſlushiti ſe je saobljubil
vſe ſvoje shive dni zhiſto pa deviſhko shiveti.
De bi v' gréh ne padil, ſe je vſako ſredo, pétek
ino ſaboto poſtil, pa tudi druge dni le sa
potrebo jedil ino pil. Shenſkih ſe je zhiſti mladénzh
ſkerbno varval, ſe ni bres ſile s' nobeno
pogovarjal, ino je beshal dalj ko je mogel is
takiga kraja, kjér ſe je kaj neſpodobniga godilo,
alj govorilo. — Kako pa ſedajnih mladenzhov
veliko shiví? Mnogoterim je ſhe
materno mleko po sobih zedi, in she ſo ljubo
nedolshnoſt sgubili. Shivijo, kakor bi
ne bilo pekla ino ne nebéſ. Kar je gerdiga,
jim dopade, poſhtenja pa jih je ſram; ne
bojijo ſe greha kakor ſv. Alojsi.

Ozhe vseme mladiga Alojsija na vojſko, de
bi ſe sholnirſhine privadil. ˛Sliſhal je bojake
gerdo govoriti, ino ſhe ni vedil, de ſo neſpodobne
beſede greh, Kakor hitro je pa ſposnal,
de ſo te neſpodobne beſede greh, ſe je vſiga

zhiſto ſpovedal, ino je smôte ſvoje mladoſti
mozhno obshaloval. — Sa vredno ſveto obhajilo
ſe je tri dni pripravljal, ino je tri dni po obhajili
Jesuſu sa toljko miloſt hvalo dajal. Od
gorezhe ljubesni do ſvojiga Isvelizharja ſo ga
po obhajili vſelej ſolse polile. — Pogoſto h'
ſveti ſpovedi ino vredno k' ſvetimu obhajilu
hoditi je mladenzham toljko potrebno, ko
po dne jeſti, ino po nozhi ſpati, ako pravizhno
shiveti hozhejo. Kdor vſakiga meſza,
alj ſaj vſake kvatre vredne ſpovedi ino
ſvetiga obhajila ne opravi, bo teshko ſvojo
nedolshnoſt ohranil, ino ſe lehko pogubil.

Ozhetu ojſtro shivlenje mladiga Alojsija ni
bilo po volji; pòſhlejo ga v' velike meſta, v'
kraljeve hiſhe, naj bi ſe bolj ſveta privadil.
Moder mladénzh ſe pa sapelivimu ſvetu oſlepiti
ni dal, ter je ſposnal, kako je prasno vſe poſvetno
velizhaſtvo, zhe nam brani Bogu lepo
ſlushiti. ˛Sklenil je duhovnik biti. Kakor rada
ſo mu poboshna mati privoljili, tako mozhno ſo
mu ozhe branili. ˛She le v' dvéh letah sa tem
jih preproſi, ino veſél v' red (orden) ſvetiga
Ignazja k' Jesuitam gre. — Potreba je ſinu
poſluſhati, v' katér ſtan mu ozhe ino mati
ſvetujeta; alj ſhe bolj poſluhniti Boga ino
premiſliti nagnenje ſvojiga ſerza. ˛Srezhniga
ſtanu ni, ako ſe bres Bogá isvoli.

V' duhovſkim ſtani je bil ljubzhik boshji
veſ ponishen ino pokoren; zhe ravno shlahniga
rodu, je vſe domazhe dela voljno opravljal, pa
tudi blishnimu pomagati ſi je po vſi mozhi prisadél.

Kedar ſe je kushna bolésen v' Rimi ¹⁹¹
veliko ljudi prijela, je isproſil, de ſo ga poſlali
bolnikam ſtrezh. Na ſvojih ramah jih je v' bolnishnize
(ſhpitale) noſil, ino sa vboge od hiſhe
do hiſhe vbogajime proſil. Ljudjé, ki ſo ga to
ſtoriti vidili, ſo tudi po njegovim isgledi ſtorili.
— Kogar pa dobri ljudjé radi imajo, njega
tud Bog rad imá.

˛Sv. Alojsi je sbôlel, ino ſe bres vſiga odloga
vmreti pripravljal. Voljno je vſe sdravila
jemál, naj ſo ſhe toljko grenke bile. Le od
nebéſ ſe je nar raji pogovarjal, ino je ſvoji ljubi
materí piſal, naj ſe s' njim veſelijo, de je she
tako bliso ſvetiga raja. — Kedar je zhutil, de
ſe njegova poſledna ura she blisha, je vſe okolj
ſtojezhe povabil, naj sahvalno peſem s' njim sapojò.

Poſlednizh ſe je lepo naſmejal , rekòzh:
„Gremo gremo s' veſeljam!“ Vpraſhajo
ga: „Kamo?“ „V nebeſa!“ jim odgovorí,
ſe poln savupanja v' podobo krishaniga ogleda,
isdihne poboshno, rekòzh: „Goſpod v' tvoje roke
isrozhím ſvojo duſho!“ isrezhe ſladko ime
Jesuſ, in lepo mirno v' ſhtir ino dvajſetim leti
ſvoje mladoſti v' Goſpodu saſpí. —

Tako lepo vmerje nedolshen! Ljudjé ſe
sa njim jókajo, alj veſelo ga nebeſhki angelzi
ſpremijo v' ſveto nebó; sakaj ſv. Duh
govorí: „Ker je pravizhen Bogu dopadil,
je bil njemu ljub; in kér je
med gréſhniki shivel, je bil ismed
njih vset, de bi hudobija ne bila njegov
um popazhila, ne hinavſhina
njegoviga ſerza sapeljala.“ Modr. 4,
10. „Lehka je nedolshnih ſmert, vezhni raj
jim je odpèrt; le nekoljko tu terpijo, tam
ſe vezhno veſelijo.“ ˛Sv. Atanasi.

2. ˛Sv. Ambrosh.
Poſhten mladénzh ino imeniten mosh.

Pogoſto she déte v' mladoſti pokashe, kaj
nekdaj v' ſtaroſti bo; kakor ſe tudi v' shivlenji
ſvetiga Ambrosha bère. Bil je imenitnih rimſkih
ſtariſhev ſin, ino ko je ſhe v' sibeli ſladko ſpal,
ſo buzhelize priletele, ino krog njegovih uſt obſedele.
Péſtovna jih je hotla odpoditi, de bi

ga ne opikale; ozhe ji pa prepové, ter hozhe
videti, kaj bo is tega. V' kratkim ſo ſame zhudno
viſoko odletele, ino po tem ſo vſi ſodli, de
bo to déte nekdaj imeniten mosh. Buzhele ſo
pokasale prihodniga mosha, kije bil s' ſvojim
mizhnim govorjenjam pravizhnim ſladek ko méd
(ſterd) krivizhnikam pa ojſter ko shelo (ojſterz)
ſerditih buzheliz (zhibeliz).

V' ſvoji shlahti je imel ſv. Ambrosh ſveto
devizo ino muzhenizo ˛Sotero; nje je bil bolj
veſél, ko vſih drugih ſhe toljko ſhtimanih ſorodnikov,
ter je nje ſveto shivlenje poſnemal.
Tudi nja ſeſtra Marzelina je bila ſveta deviza,
ki ga je vuzhila bogabojezhe shiveti, ino ſveto
zhiſtoſt toljko ljubiti, de ſe ni ſamo on vſiga
neſpodobniga varval, ampak tudi ſvoje snanze
ino snanke mozhno nagovarjal, naj po deviſhko
shivijo. — Poſhteni bratje ino ſeſtre ſe
morjo med ſebo hudiga sveſto varvati ino
k' dobrimu opominjati; le tako bojo vredni
otrozi boshji, ino shlahta angelſka. Ravno
to je nar imenitnej shlahnija.

Mladi Ambrosi je poboshno shivel, pa ſe
tudi pridno vuzhil. V' kratkim ſo ga deshélſkiga
poglavarja v' Milani ¹⁹² poſtavili. — Hozheſh

mladenzh tudi ſrezhen biti, isvolj ſi v' ſvojih
mladih letah dve nar potrebnej drushize; bogabojezhoſt
in pridnoſt; one bote sveſte tovarſhize
tvoje po poti prave ſrezhe; vſe
drugo prave ſtanovitnoſti nima.

Tiſti zhaſ niſo v' Milani ſhkofa imeli. Duhovſhina
ino ljudſtvo ſe v' veliko zérkev sberó,
noviga ſhkoſa isvolit. Ambrosh, deshelſki oblaſtnik,
pride mir ino ſpravo oſkerbét. Ravno
ljudi lepo k' temu opominja, in neki otrok ſe v'
zerkvi saglaſí: »Ambrosh naj bo naſh ſhkof!“
Vſe sberaljſhe to poterdi ino njega isvoli. On
ſe je pa tiga preſtraſhil, ino je hotel shéshati;
alj niſo ga ispuſtili, dokler ni bil poterjen ino
sa ſhkofa poſvezhen. — Tako neſkonzhno moder
Vishar nekimu oralo, drugimu kelh,
tretjimu kraljevo palizo v' roke da; nekdaj
pa vſim ſvet raj odpro, ki po ſvojim ſtani
sveſto Bogu ſlushijo, kakor je ſv. Ambrosh
ſlushil.

Veliki nameſtnik boshji bil je ſkerben duſhen
paſtír. Neprenehama je ljudi vuzhíl, veliko
ſvetih bukuv ſpiſal, mnogo greſhnikov poboljſhal,
pa tudi veliko hudiga je preterpel sa
boshjo zhaſt ino sa isvelízhanje ſvojih ovzhiz.
Na ſmertni poſteli ſo ga prijatli proſili, naj bi
ſi ſhe shiveti nekoljko zhaſa od Boga isproſil.
˛Sv. Ambrosh jim odgovori: „Niſim med vami
tako shivel, de bi me morlo bíti
ſram ſhe nekaj zhaſa per vaſ shiveti;
pa ſe tudi ne bojím vmréti, ſaj imamo
Goſpoda dobriga.“ — ˛Srezhen, kdor tako

shiví, de lehko na vezher ſvojga shivlenja
ravno tak govorí!

„Pravizhen bo, kakor palmovo
drevo zvetel, in kakor zedar na gori
Libani raſtil v' hiſhi Goſpodovi,
v' veshi naſhiga Boga.“ Pſalm. 91.

„Zhaſt mladenzhov je: Boga bati ſe,
ſtariſham pokoren biti, ſtare ljudi ſpoſhtovati,
ſveto zhiſtoſt obdershati, in poſhtenoſt
ljubiti, to je mladih lét lepota.“ ˛Sv. Ambrosh.

3. ˛Sv. Andrej.
Ljubej isvelizhanſkiga krisha.

Boga prav ſposnati, ino ſvoje shivlenje po
boshji volji ravnati, mora biti vſakiga zhloveka
perva ſkerb, kakor je bila ſvetiga Andreja. ˛Sv.
Andrej in ˛Shimon Peter, ſi brata, ſta po Galilejskim
morji ¹⁹³ ribila ob zhaſi, kedar je ſv. Janes

kerſtník v' puſhavi pridgovat' sazhél. ˛Sv. Andrej
ga je hodil ſkerbno poſluſhat, ino je ravno
prizho bil, kedar je ſv. Janes kerſtník Jesuſa
ljudém obljubleniga odreſheníka pokasal, rekózh:
„Poglejte jagne boshje, ki grehe ſveta
odjemlje!“ — Veſelo ſe je po tem ſv. Andrej
Kriſtuſu ponudil, naj bi ga sa uzhenza vsel,
kar ſe je tudi sgodilo. To ſrezho ſv. Andrej
ſvojimu bratu pravit hiti, rekózh: „Isvelizharja
ſmo najdli, kteriga ſo nam
preroki napovedvali.“ Tudi ˛Shimona
Petra k' Jesuſu peljá. — Oh, kako lepa je taka
braterna ljubesen, ki bratam v' nebeſa
pomaga!

Kedar ſta ravno tiſto leto ſv. Andrej ino
˛Shimon Peter s' ſvojimi tovarſhi zelo nozh ribila,
pa nizh vjela, pride Jesuſ s' veliko trumo
ljudí k' Galilejſkimu morju. Ribizhi ravno mreshe
shaloſtno pèrejo; in kedar Jesuſ vuzhiti nehá,
rezhe ˛Shimonu, naj ſhe enkrat vlak naredijo.
˛Storíli ſo, ino toljko rib vjeli, de ſo ſe
mreshe tergale, ino zholni topili. Na tolik
zhudesh jih je Kriſtuſ poklizal jit po vſim ſveti
ſkos isvelizhanſke nauke ljudi v' nebeſhko kraljeſtvo
lovít alj ſpravljat. Gredózh ſo vſe popuſtili
ino sa Jesuſam ſhli. — Tako moraſh biti
tudi perpravlen, mladenzh, sa boshjo
zhaſt ino svelizhanje duſh ſe vſiga poſvetniga
isnebiti, ako bi bila boshja volja,
ſaj na sgubi ne boſh; vſe bo tebi ſtokrat
povernjeno, po ſmerti pa vezhno shivlenje
dano.

Jesuſ je ſvetiga Andreja toljko ljubil, de
ga je med 12 ſvojih apoſtelnov vsel, ki ſo ga
po vſih krajih ſpremljali, koder je hodil, vſe
vidili, kar je ſtoril, ino vſe ſliſhali, kar je
vuzhíl, po njegovim odhodu ſveto kerſhanſko
véro po vſim snanim ſveti rasſhirat. Do konza
je bil sveſt ſlushavnik ſvojiga Goſpoda.

˛Sv. Duh je na binkoſhtno nedelo apoſtelne
napolnil, ino sazheli ſo ſveto véro Jesuſovo osnanovat'.
˛Sv. Andrej je ſpervizh Judam pridgoval,
ino je bil s' drugimi apoſtelni savoljo Jesuſoviga
imena preganjan. Po tem ſe je podál
med nesnane narode, ki ſo po ſévernih krajih
Evrope ¹⁹⁴ prebivali, ino je, kakor vuzheni terdijo,
tudi ſtarim ˛Slovenzam veſél glaſ kraljeſtva
boshjiga osnanoval. Poſlednizh ſe je v'

Gerſhke kraje, v' Ahajo ino Epír obernil, ino
je perpridgoval v' poglavitno meſto Patras. ¹⁹⁵
Veliko nevérnikov ſe je dalo kerſtiti, ino ravno
to je meſtnimu poglavarju Ageju toliko samerselo,
de ſvetimu Andreju prepove od Jesuſa
govoriti, ter mu vkashe malikam darovati.
˛Sv. Andrej mu pa odgovori: „Jes darujem
vſaki dan vſigamogozhnimu, edínimu
Bogú, ne klavne shivine, temuzh neoſkrunjeno
jagne na ſvetim altarji,
ki zelo ino shivo oſtane, tudi po tem,
ko ſe vérnim she savshiti da.“ Na vſe
to ga poglavar v' shelesje djati sapové, ino poſlednizh

kríshati obſodi, naj bi kakor njegov Goſpod
krìshan vmerl.

Po poti k' ſmerti perpravlen krish od dalezh
vgleda, in ga veſelo posdravi, rekózh:
„Oblagi (ſrezhen) krish, ki ſi ſvojo
lepoto od vudov Goſpodovih prijél,
dolgo ſim te sheljel, neprenehama jiſkal.
Míren ino veſél k' tebi pridem;
vsemi me ismed ljudí ino isrozhi mojimu
vuzheniku, naj me on po tebi
prime, ki me je na tebi reſhil!“ Oh,
kaj vſe shiva ljubesen v' Jesuſa premore!
tudi nar ſtraſhnej martro v' veſelje premeni,
in je mozhneji ko ſmert.

Dva dni je ſv. Andrej shiv na krishi viſel
ino ni do sadne ure nehal ſveto véro Jesuſovo
osnanovati, ter je sa ſvoje morivze molil. Ljudém
ſe nedolshen apoſtel vſmili, hozhjo ga poſilim
isſneti; Andrej je pa le proſil: „Goſpód!
ne naj ſvojiga ſlushavnika is
krisha vseti; vsemi me raj ti k' ſebi;
ſaj je she zhaſ, de k' tebi pridem.“
Tako je lepo vmerl.

Oh, naj bi mladenzh tudi ti le nekoljko
ljubesni Andrejove do Jesuſa imel, radovoljno
bi vſe ſvoje krishe ino teshave ſvojiga
ſtanu preſtál, kakor naſ Kriſtuſ ſam opomina:
„Ako hozhe kdo sa meno priti,
naj satají ſam ſebe, ino vſak dan
ſvoj krish sadene ino naj gre sa
meno.“ Luk. 9, 83.

„Kriſtuſov krish nam nebeſa odpira, s'
savupanjam on bolnike podpira ino ſlepe sa
roko peljá; on je drevo vſtajenja, on leſ
vezhniga shivlenja.“ ˛Sv. Krisoſtom.

4. ˛Sv. Anton puſhavnik.
Bogabojézh mladenzh ino ſvet mosh.

˛Sv. Anton je bil v' neki veſi na Egiptovſkim
¹⁹⁶ rojen. Njegovi ſtariſhi ſo bili imenitni
ino bogati ljudjé, alj de bi ſe nedolshen mladénzh
med nevérnimi tovarſhi ne pohujſhal, ſo
ſe bali Antona v' ſhola dati; sa toljko bolj
ſkerbno ſo ga doma vuzhili Boga prav ſposnati,

ino mu sveſto ſlushiti. Tudi brati ſe je
navuzhil. — Dobro je ſina v' ſholo dati, ki
je prebriſane glave, pa sadershanja lepiga;
lehho bo kdaj imeniten goſpód, ſlava ſvoje
shlahte, ino ſrezha ſvojiga ljudſtva; alj
ſhe loshej bo ſin sapeljan, sanikarn potepúh,
ſramota ſvojiga kraja, ino zele deshele nadloga.
Ni na ſveti vezhiga neteka, kakor je
ſpazhen dijak (ferderban ſhtudent), kedar
ſe smoti. Ozhetu ino materi beraſhko palizo
prineſe, bratam ino ſeſtram ſuknjo isſlezhe,
ino poſlednizh ſam sa njimi berazhiti
gre. Bog varji ſtariſhe takih ſhtudentov!
Kedar ſe pa otrozi v' meſtne ſhole dajajo, naj
bo ſtariſhev perva ſkerb, de bojo per poſhtenih
kerſhanſkih ljudéh.

˛She ni bil poboshen mladenzh ſv. Anton
dvajſet let ſtar, she ſo mu ſtarejſhi pomerli. On
ino njegova ſeſtra, ki je mlajſhi od njega bila,
ſta lepiga premoshenja prijela. Obílno premoshenje
ſtariſhev je pogoſto pohujſhanje otrók;
alj ſerze ſvetiga Antona je le v' nebeſah ſvoje
shelje imelo. Podál ſe je neko nedelo v' farno
zérkev k' boshjimu opravilu. Gredózh premiſhljuje
ſveto shivlenje apoſtelnov ino pervih kriſtjanov,
kako ſo vſe sapuſtili, ino sa Jesuſam
ſhli. Tudi on shelí tako ſtoriti, ako bi boshja
volja bila, ſi lepſhi plazhila v' nebeſih saſlushit.
Kedar v' zérkev ſtopi, ino duhovnik na
lezo (pridishnizo alj kanzel) prídejo, ravno beſede
is ſvetiga evangelja beró, ktire je Kriſtuſ
bogatimu mladenzhu povedal: „Ako hozheſh

popolnama biti, jidi, prodaj, kar
imaſh ino daj vbogim, in boſh saklad
imel v' nebeſih; ter pridi in hodi sa
meno.“ Te beſede ſo toljko njegovo ſerze
vnelo, de je po tem rasen ſeſterniga déla, vſe
ſvoje premoshenje med vboge rasdelil. De bi
bres vſih poſvetnih ſkerbí Bogu ſlushil, ſvojo
ſeſtro devizam isrozhí, ki ſo v' ſveti druſhini
shivele; on pa v' ſveto ſamoto gre, kjér je molil,
premiſhloval boshje rezhi, ino ſi s' ſvojmi
rokami potreben shivesh ſiushil. — Kriſtuſ ne
sapoveduje mladenzham vſe sapuſtiti, ino v'
puſhavo jiti; vender vſim pové: „Jiſhite
narprej boshje kraljeſtvo ino njegovo
pravizo; vſe drugo vam bo
naversheno. Kaj pomaga zhloveku,
naj ſi veſ ſvet pridobi, ako pa ſvojo
duſho sgubi.“

Mladenzhi radi ſlabo sadershanje ſvojih
verſtnikov poſnémajo, ſtare, modre ljudi pa sanizhújejo,
kar je goſtokrat njih nar vezhi neſrezha.
˛Sv. Anton ſi je pa bogabojezhiga ſtarzheka
sa vuzhitela isvolil, ktéri je v' njegovi
ſoſeſki prebival. Hodil je tudi druge ſvete
moshe objiſkat, ino ſe je od eniga prav ponishen
biti, od drugiga moliti, od tretjiga poſtiti
ſe, vuzhíl. Kar je per drugih hvalevredniga
videl, to je doma ſtoril, ino je tako v' ſvetih
zhednoſtih raſtil, kakor mlado drevo sa biſtrim
potokam raſte.

Kakor je pa ſadunoſnimu drevju hudiga vetra
ino barje potreba, de ga goſenze ne objedó, tako

potreba je tudi pravizhnimu ſkuſhnje. Hudi
duh je hotel ſvetiga Antona omôtiti, ter mu je
na miſel noſil lepo bogaſtvo, kteriga je drugim
sapuſtil, ino sdaj ſam v' toljki revſhini shiví;
kasal mu je, kako ſrezhno bi bil lehko shivel,
sdaj pa v' puſhaví toljko terpi. ˛Sv. mladénzh
ſe pa ni premôtiti dal, ſhe toljko sveſtejſhi je
molil, poſtil ſe, klizal Jesuſa v' pomózh, ino je
vſe ſkuſhnjave ſrezhno premagal. — Vſak zhlovek
ſvoje ſkuſhnjave ima, poſebno pa v' mladih
letah; ſaj je bil tudi Jesuſ ſkuſhan. Alj
ſkuſhnjava nima oblaſti naſ premagati, ako
ſe ſami nozhemo. Po Jesuſi vſe premóremo,
ki nam mozh daja.

Veliko let je v' ſvoji ſveti ſamoti preshivel,
ino njega ſveto shivlenje ſe je po vſim ſveti
rasglaſilo. ˛Stari ino mladi, modri ino nevedni
k' njemu hitijo, njega paſluſhat ino zhudeshe
vidit, ki jih je nad bolnikami ſtoril. Nekteri
ſo ga proſili, naj bi jih popolnoma ſveto shiveti
vuzhíl. Poſtavili ſo ſi okolj njegove bajtize male
hiſhize (bramze), ino ſo per ſvetim Antoni v'
ſveti druſhini shiveli, molili, ſvete peſme peli,
premiſhlovali boshje rezhi, ino pridno delali,
kakor jih je on vuzhil. Tako ſo ſe menihi sazheli,
in ſv. Anton je njih pervi apat, duhovni
ozhe bil. — Ni lepſhiga na ſveti, kakor to,
de ſoſedjé ino domazhi v' ſveti druſhini
shivijo, ſe hudiga varjejo, ino v' dobrim podpirajo;
ſam Jesuſ v' ſredi med njimi prebiva.

˛Sv. Anton je bil she 105 let ſtar, ino Bog
mu je rasodél, de bo v' kratkim vmerl. Objiſkal

je ſhe pred ſmertjo vſe ſvoje vuzhenze,
jih opominvajé: „Preljubi moji otrozi!
ne navelízhajte ſe dobrih del opravljati;
shivite kakor bi vam vſaki dan
vmreti bilo.“ — Vſe ga je hotlo per ſebi
imeti; alj on je odgovoril: „Anton gre sdaj
od tod, in ne bo dalej vezh per vaſ.“
— Povernil ſe je v' ſvojo ljubo ſamoto, ter je
ſrezhno ino veſelo vmerl.

Kako reſnizhne ſo beſede ſv. Paula, ki
govori: »Bogabojezhoſt je sa vſe
dobra, kér ima obljubo ſedájniga
shivlenja, ino prihodniga.“ Tim. 4, 8.
„Brumnoſti hod je med vſemi nar lepſhi
pot.“ ˛Sv. Gregor.

5. ˛Sv. Avguſhtin.
Isglèd praviga poboljſhanja.

V' Aſriki, ¹⁹⁷ delezh sa morjam je bil ſv.
Avguſhtin rojen. Imel je slo poſvetniga ozheta,

pa bogabojezho mater ſveto Moniko. Lepó ga
je vuzhila Bogu ſlushiti, ino Jesuſa toljko ljubiti,
de ni mladenzha veſelilo bukuv brati, v'
katerih ni preſládkiga imena Jesuſ najdel. —
Blagor ſinu, ki bogabojezho mater ima; kar
ljubesniva mati ſinka navuzhí, vſe ſvoje shive
dni ne bo posabil. Oj mladenzhi, ſluſhajte
radi ſvoje matere, dokler jih ſhe imate;
dobra mati ſo pervi dar miloſti boshje na
ſveti.

Otrokam nar nevarnej ſo ſlabe tovarſhije,
kar ſpriden (ſpazhen) otrok hudobniga sna, v' to
ſvoje tovarſhe tud' sapeljá, ako derhal otrok
varuzha (varha) nima. Tako je mali Avguſhtin
s' drugimi ſantini v' neki ſoſedov vert slesil, kjér
ſo polno jebelno drevo otreſli, ino nesrele jabelke
ſvinam pometali. — Veliko ſhkode otrozi
is nevúmnoſti ſtorijo; ako ſe ne podvuzhijo
prav, ino nobeniga ſtrahu nímajo.

Avguſhtin odraſte, ino ſe v' viſoke ſhole
podá. Vuzhíl ſe je dobro, pa tudi sazhél prevsetovati,
ino viſoke glave biti. Vuzhenoſt ga je
napihnila, ino pregreha v' ſvoje sanke vlovila. —

Oh kako nevarno je sa mladenzha, ki je prebriſane
glave, pa ne ponishniga ſerza; napuhnesha
ſe vſe pregrehe lotijo. — Mladi Avguſhtin
sazhne po dobrih voljah hoditi, ino ſe
s' shenſkim ſpolam snaniti; nedolshnoſt v' njegovim
ſerzi vmíra, in boshji ſtrah ga sapuſha.
Veſ poſvetnih miſel in neſpodobnih shelj ne porajta
opominvanja ſvoje matere, ne poſluſha
opomnize ſvoje veſti, in Bog dopuſtí, de ſe pravo
vero sapuſtivſhi Avguſhtin v' krivo véro
smoti. — Mladenzh, ki ſe neſramnih ljudí ne
varjeſh, v' nevarne kraje sahajaſh, vidiſh,
kamo boſh sajiſhel! Oſtudna ljubesen bo ti
pamet ſkalíla (omôtla), boshja roka te sapuſtila,
de boſh vèro tajíl, duſho in truplo
pogubil. ˛Srezha tvoja, ako ozheta alj mater
imaſh, ki te vredno ſvarijo, molijo ino
ſe sa tebe ſolsijo, kakor ſv. Monika sa ſvojga
ſina. — Dni in nozhi ſe je mati sa-nj prejokala,
in kedar ſi she vezh ſvétvati ne vé, gre
bogoljubniga ſhkofa proſit, naj bi rasvajenga
ſina poſvarili. Moder ſhkof shaloſtni materi odgovorijo:
„Ne obvupaj, shena! ſin, ki
ſvoji materi toljko ſols veljé, ſe ne
bo pogubil.“

Avguſhtin mozhno prebriſan, pa tudi ſhtimán,
ni le ſam pravizhniga pota sapuſtil; ſam
sapeljan je tudi drugih tovarſhov sapeljal, kakor
teshek kamen, ki ſe po bregi satozhi, tudi
drugih kamenov ſproshi, de ſe sa njim potozhijo.
Priſhel je v' Rim, is Rima v' Milán mlade ljudi
poſvetne sagovornoſti vuzhit. Vſiga je imel

dovolj, pa ne mirne veſti; bil je greſhnik, ino
greſhni pokoja nimajo.

V' trideſetim leti ſvoje ſtaroſti sazhne ſvoje
smôte ojſtro premiſhlovati; vidi ſlabo sadershanje
krivoverzov, ki ſo ga môtili, in ſvoje gerdobe
ſposnava. ˛Sliſhati, kako lepo Milanſki
ſhkof ſv. Ambrosh pridigje, ga hodi tudi poſluſhat.
Boshja beſeda ga v' ſerze prime; on
ſposnà ſvoje pregrehe, ino pravovérn kriſtjan
biti sheli, alj bil je veſ v' pregreſhne ſlade
sakopán, ino slo teshko mu je bilo ſe jih isnebiti,
kakor ſam govorí: „Vlazhil ſim ſvoje
teshko shelesje (hude navade) sa
ſebó, pa ſim ſe vender bal, ſí ga rastergati;
ſhe ſliſhati niſim mogel kogá,
mi ſveto zhiſtoſt hvaliti; zlo branil
ſim ſe mu, ki mi jo roko podajal,
me ſushnoſti reſhit', ktero ſim ljubil.“
— Koljko mladenzham ſe v' pregrehi
ravno tako godí. Lehko je lehko ſe v' saderse
saviti, ki ſo ſkrivno naſtavljene; teshko
pa teshko ptizhu vjiti, ki ſe na limanze
vjame. Alj kar ljudem mogozhe ni, je Bogu
lehko.

Zhedalje bolj nepokojno je Avguſhtinovo
ſerze prihájalo; jiſkal je v' piſmíh poſvetnih modrijanov
pokoja, alj ni ga najdil. Sazhne ſveto
piſmo brati, ino sazhelo ſe mu je ſvitati. Potrebo,
ſe k' Bogu poverniti, ſposnà, alj pregreſhno shivlenje
ſe mu ſhe opuſtiti ne da; godilo ſe mu
je kakor saſpanzu, kteriga kdo budí, kakor
ſam pravi: „Sdaj sdaj bom, ſim djal; pa

le nekoljko mi ſhe naj; alj tiga: sdaj
sdaj ni dolgo bilo ino moje nekoljko
ni minulo.“ — Te ſvoje teshave Avguſhtin
ſvojim prijatlam potoshi, ino njih nekdo mu perpoveduje,
kako ſvetoje ſv. Anton puſhavnik shivel,
ino kako ſta po njegovim isgledi dva imenitna
zeſarſka ſlushavnika vſe sapuſtivſhi ſhla
Bogu ſlushit. Ta perpoved je Avguſhtina vſiga
premenila. „Kaj délamo? je savpil;
preproſti grejo v' nebeſhko kraljeſtvo,
mi pa na vſe vuzheni abotniki,
pogléj, kako ſe v' neſramnih pregrehah
valjamo! Kaj naſ je ſram sa njimi jiti,
kalj? kér ſo nam oni naprej uſhli? —
Sdaj, ravno sdaj mora biti!“ — To je
isrekel in terdno ſklenil poboljſhati ſe; pa njegove
ſlabe rasvade, she toljko lét njemu drushize,
ſo ga mudile ino ſilile v' poprejno shivlenje.
V' tim ſvojim duhovſkim vojſkovanji ſe
v' ſamoten vert podá, pod neko drevo pokrukne
(ſe poſloni), ino v' ſolsah milo sajoka, rekózh:
„Oh kako dolgo bom ſhe le na jutri
odlagal! sakajne kolj sdaj?“ Tako sdihaje
saſliſhi glaſ, kakor bi mlado dete klizalo:
„Vsemi in beri! vsemi in beri!“ — To
je boshji glaſ, miſli; vſtane, ter vsame bukve
liſtov ſvetiga Paula, in perve beſede, katere
sagleda, ſo bile: „Ne v' poshréſhnoſti ino v'
pijanoſti; ne v' nezhiſtoſti, ino neſrámnoſti,
ne v' kregi ino nevoſhlivoſti,
ampak oblezite Jesuſa Kriſtuſa, ino
ne ſtréshite meſu po njegovih sheljah.“

Rim 13, 13, 14. Te beſede ſo ga
rasſvetlile. ˛Sklene v' zhiſtoſti shiveti ino veſ
Bogu ſlushiti.

Sapuſtí ſvojo poſvetno ſlushbo, ino ſe lepo
k' ſvetimu kerſtu pripravlja. Ko je kerſhen bil,
ni bilo nepokoja ne shaloſti v' njegovim ſerzi
vezh, in od veſelja bi ſe bil jokal. — Poverne
ſe v' ſvoje domazhe kraje , ino v' nekoljkih letah
ga ſhkofa poſtavijo. Kar je v' mladoſti pohujſhal,
je sdaj s' ſvojimi nauki ino s' ſvetim shivlenjam
poboljſhal, veliko ſvetih bukuv ſpiſal, greſhnikov
preobernil, ino kerſhanſkih duſh v' nebeſhko
kraljeſtvo pripeljal. ˛She sdaj ſe po vſih zérkvah
ſliſhi ſvetiga vuzhenika ſlavno ime.

V' ſvoji veliki ſtaroſti je ſhe milo toshoval,
rekózh: „Kako posno ſim sazhél tebe
ljubiti, o Goſpod! Kamorkolj ſe zhlovek
oberne, ne najde drusiga, kakor
doſti nepokoja ino nadlóg; le ſamo ti
ſi njemu mir, le v' tebi ſamim ſvoje
svelizhenje najde.“ Na ſmertni poſteli je
neprenehama ſedem pſalmov pokore molil, ter je
djal: „Nobén kriſtjan, ſhe toljko bogabojézh,
naj bres pokore ne vmerje!“
Veſelo je umerl, rekozh: „Vſmilenga Boga
imamo.“

Neſrezhen mladenzh, ki ſe v' ſvojih
mladih letah smôti, ſhe neſrezhnej, ki pokoro
odlaga. „Versimo od ſebe dela
teme, ino oblezimo oroshje ſvetlobe;
opomina ſv. Paul. Kakor po dnevi poſhteno
hodimo; ne v' poshreſhnoſti,

ino v' pijanoſti, ne v' nezhiſtoſti ino
v' neſramnoſti, ne v' kresi in nehvaleshnoſti.“
Rim. 13, 13.

„Zhloveſhko ſerze miru ne vskiva, dokler
v' tebi, o Bog, ne pozhiva.“ ˛Sv. Avguſhtin.

6. ˛Sv. Basili in ſv. Gregor.
Poſhtena tovarſha ino sveſta prijatela.

Svéſt prijatel je boljſhi, kakor gotóv dnar,
in poſhten tovarſh je viden angel boshji mladenzhu.
Taka prijatela ino ſholſka tovarſha ſta
ſi bila ſv. Basili ino ſv. Gregor Nazjanzhan.

˛Sv. Basili je imel imenitne, ſvete ſtariſhe.
Njegova babiza ſv. Makrina, ino bogabojézh
ozhe ſta mladenzha v' ſtrahu boshjim isredila.
Podál ſe je po tem v' vuzhene ſhole, potrebne
modroſti vuzhít. ˛Shtudentjé alj dijaki ſo po
velikih meſtah grosno rasvujsdano shiveli; alj
mladi Basili ſe je sapelivih tovarſhov varval, ino
ſi je ſvetiga Gregorja prijatela isbral. „˛Skupaj
ſva shivela, ſkupaj prebivala, in ſkupaj
jedla. Bila ſva ene volje, eniga
ſerza; le ena duſha je v' dvéh truplah
prebivala. Edina ſkerb je nama bila
zhednoſt, le sa prihodno vézhnoſt ſva
ſe opomínala bogabojezhe shivetí.
Niſva ſe s' tovarſhami pohajala, ki ſo
ſe ſlabo sadershali. Dobro ſva vedla,

de je lohkejſhi ſe njihovih hudobji
priváditi, kakor ſlabe tovarſhe hudiga
odvaditi. — Le ſamo dva pota ſva v'
meſti posnala, perviga v' zerkvo k' vuzhenikam
potrebne modróſti. Na poſvetne
dobre volje, kratkozhaſe in pojédi
niſva pota védla, in vſe take potrate
drugim prepuſtila. Naju nar vezhi
prisadeva ino nar viſhi ſlava je
bila ta, de ſva ſe kriſtjana imenovala,
ino v' reſnizi bila.“ — Tako ſv. Gregor
pripoveduje. Kaj ſe pa od ſedajnih ſhtudentov
prepogoſto ſliſhi in vidi?

Nedolshni sapuſtijo mladenzhi ozhetovo hiſho
ino ſe v' meſtne ſhole podajo. Ozhe in mati,
bratjé in ſeſtre pojiſhejo ſvoje ſledne krajzarje
jim pomagat. Po meſtih pa sapelivih tovarſhov
vſe gomesni, (gomeslá) ki ſe jim prijasne délajo,
ino jih v' ſvoje pajdaſhije vadijo. Po takih
ſe navuzhijo jigrati, neſpodobno govoriti ino neſramne
rezhi vganjati. Po dnevi ſe malo vuzhijo,
po nozhi v' kaſeteríjah ino v' oſhtarijah
bedíjo; nikdar ni dnarjov sadoſti. Po novih ſhegah
ſe drago oblazhijo, dobro jedò ino pijejo,
ſtarejſhi pa doma ſtradajo; bratjé ino ſeſtre bôſi
hodijo. Kedar taki ſholzi o prasnikih damu pridejo,
jih she veliko moliti vezh ne sna, hudobíj
pa toljko véjo, de je poſhtenih ljudi pred njimi
ſtrah. V' zérkvo jiti, roke povsdigniti ino moliti,
jih je ſram: ſe pohajati ino neſpodobno norzhvati,
miſlijo de je po goſpoſko ino lepo. Taki
ſo duſhna kuga sa domazho okoljzo; hitro ſe

gerdih rezhí drugi ſantje od njih navuzhijo. —
Vi ozhetje, ki ſine v' viſhi ſhole dajate, ſkerbno
posvedujte, kako ſe v' tim alj v' unim meſti
godí, ino v' nevarne kraje ne dajajte njih; pa
túdi pobarajte vezhkrat vuzhenike, kako ſe sadershijo.
Boljſhi je plushiti, boljſhi pukſho noſiti,
kakor ſe v' ſholah smotiti, in pogubiti. –
Vi mladenzhi pa, ki v' ptuje meſta greſte,
poſhtenih tovarſhov ſe dershite, kakor ſta
ſi ſv. Basili ino ſv. Gregor dobra bila.

Kedar ſe poſhtena mladenzha isvuzhita, terdno
ſkleneta ne jiſkati poſvetne zhaſti in dobrote,
ampak vſe k' boshji zhaſti oberniti. ˛Sv. Basili
poboshne moshe objiſkuje, ſe od njih navuzhit
shiveti. Videti, kako neki tresno shivijo, drugi
ſe ojſtro poſtijo, ſpet drugi sveſto molijo in pridno
delajo, ſe sazhudi, ino ſklene jih na tenko
poſnemati. Tako je israſtil toljko imeniten ino
ſvet mosh, de ſo ga maſhnika poſvetili, ino
posnej velikiga ſhkoſa isvolili. ˛Sv. paſtír je
tudi ſvoje ovzhíze ſveto paſil, ino ſkerbno varval,
de mu jih krivoverzi smotili niſo. To jim
je ſilo merselo. Krivoverni zeſar poſhle ſvojga
naméſtniga poglavarja nad Basilja, naj bi ga
v' krivo véro pripravil. Alj ſv. ſhkof mu na
ravnoſt odgovorí: „Zeſarju dopaſti ne
bom pogubljal ſvoje veſti. Vſe, kar
mi shugaſh (protíſh) mene ne vſtraſhi.
Kdor ne gleſhta vézh, kakor bukuv
nekoljko, pa lôsniga ponoſheniga oblazhila,
kar ga na shivoti ima, ſe sa
ſvoje blage ne bojí. Me hozhete is domazhije

ístirati? ne vém, sakaj bi
ſe tega bal? Zel ſvét je meni ptuja
deshela, le nebeſa imam sa ſvoj dom.
Ka me hozhete v' jezho vrezhi? Tud'
v' vôsi bom bolj veſél; kakor zeſarſki
ſvetvavzi polek ſvojga goſpoda. Kar
muke (martre) sadene, kako bi me terpinzhili?
Moje telo je toljko ſlabotno,
de jih ne bo preterpelo. Pervi mahlej
bo tudi poſledni, ki mi ga valha mogozhnoſt
dati samore. Kar pa savolj
ſmerti: bo ona meni dobrotniza vſmilena,
ki me pred boshje oblizhje popelja;
ravno to v' ſvojim shivlenjí nar
bolj shelím.“ Tako je ſv. mosh hudobnim
krivoverzam povedal, ino niſo ſe
predersnili njemu shaliga ſtoriti.

˛Sv. Basili je mladenzham veliko naukov
sapiſal, ino je bil, kakor ſv. Gregor, njegov
tovarſh, ljube mladine sveſt prijatel ino vuzhitel.
„˛Sveto piſmo, pravi on, in poglavitni
nauki vezhniga shivlenja ſo kriſtjanu
nar potrebniſhi podvuzhenje. Pa
tudi druge vednoſti ſo dobre in tak rekózh
zhedno pérje, ki shlahno ſadje
lepſha in varje. — Mladenzhi, govori dalej,
kar is tiga ſveta v' uni ſvet ne
poneſete, tako blago ni vredno de ſe
hvali, ino ſrezha imenuje, ki nam le
kratko haſne. — Imenitna radovina,
mozh ino lepota, zhaſt in obláſt, vſe
te rezhi niſo toljko vredne, de bi jih

prevezh posheleli, alj druge ljudi
sa-nje savidali (nevoſhlivali). Naſho
vupanje gre v' dolgo vezhnoſt; kar
naſ to taj ſpremi, to naj ljubimo, tega
po vſi mozhi jiſhimo.“

Poln dobrih del je ſklenil ſv. Basili ſvoje
ſveto shivlenje. Od prevelikiga joka ſe per
njegovim pogrebi niſo mertvaſhke peſme ſliſhale.

Tako priraſtejo is bogabojezhih mladenzhov
v' poſhteni prijasnoſti modri in ſveti
moshjé; ſlaba tovarſhija pa mladenzham
vſo pravo ſrezho poshré. Sa to pravi ſv.
Duh: „Sveſt prijatel je mozhna bramba;
— on vezh velja kakor ſrebro in
slato: Le kteri ſe Boga bojijo, ga
najdejo.“ ˛Sir. 6, 4 — 16. „Ne pezhaj
ſe s' hudobnesham; prijatel tvoj bo Jésuſ
ſam.“ ˛Sv. Gregor.

7. ˛Sv. Benedikt.
Imeniten vuzhitel ſvetiga shivlenja.

Kdor hozhe ſveto shivetí, mora she v'
mladih letah sazheti; ſtaro ſuho drevó ſe
bres zhudesha ne oseleni. — Nar nevarnej
ſo mladenzhu sapeliveshi; ako hozhe nedolshen
oſtati, ſe jih mora varvati, kakor
ſv. Benedikt.

Bil je v' laſhki desheli bliso Rima rojen,
ino v' to meſto ſo ga imenitni ſtarejſhi v' ſholo

dali. Toljko pridno ſe je vuzhíl, de ſo ga bili
ſtárejſhi prav veſeli. Kedar moder mladenzh
rasvujsdano shivlenje ſvojih tovarſhov vgléda,
ino ſposná, kako nevarno mu je med njimi shiveti,
sapuſtí meſto ino ſe v' tiho ſamoto podá,
ter dobro ve, de je boljſhi med divjoj sverinoj
prebivati, kakor med divjimi, sapelivimi ljudmi.
— Zhe ravno sa vſakiga ni, ſe sapeljvanju
v' puſhavo ſkriti, je vender naſha
dolshnóſt ſe sapelivzov ſkerbno sogniti, kdor
nevarſhino ljubi, ſe v' nevarſhini pogubí.

Tudi v' ſveti ſamoti naſ ſhuſhnjave
najdejo; zhlovek jih noſi povſodi s' ſebó.
˛Svetiga Benedikta ſo ſlabe miſli ino nezhedne
shelje toljko obhajale, de ſe je she namenil bil
v' poſvetno shivlenje nasaj poverniti. Alj v' tej
teshavi ſe ojſtro poſti, moli in pokori, ter s' boshjoj
pomozhjoj nezbiſte shelje na vſelej premaga.

Jèlo je po desheli ſloveti, kako ſv. Benedikt
ſveto shiví. Od vſih krajov ga pridejo objiſkovat,
ino nja nauke poſluſhat. Veliko njih ſv.
Benedikta naproſi, de per njem oſtanejo, ino v'
ſveti drushini s' njim Bogu ſlushijo. Posidal je
v' ta namén v' tiſtim kraji dvanajſt malih kloſhtrov,
vſakímu kloſhtru je dal dvanajſt menihov
ino eniga poglavarja. ˛Sv. Benedikt je vſe
lepo vishal, ter jim molíti ino delati ojſtro
narozhal. Posneji ſe je na drug hrib preſelil,
kteri ſe gora Kaſino imenuje, kjér je nov kloſhter
poſtavil, dve zerkvi posidal, ino ſvete vodbe
(regelze) ſpiſal, po katerih ſhe sdaj zherno
oblezhení minihi shivijo, ki ſe po ſvojim duhovſkim

ozheti Benediktinarji imenujejo. ˛Sveti
ino pridni moshje ſo bili; po vſih krajih ſo
semljo lepo obdelovali, ino mladenzhe vuzhili,
kakor jim je ſv. Benedikt sapovedal.

Preden je ſv. Benedikt sbolel, ſi je dal
pokopaliſhe pripraviti, ino ſheſti dan ſvoje bolesni
v' zérkvo saneſti. V' ſredi ſvojih vuzhenzov
sadno popotnico (preſveto reſhnje Telo)
savshije, ino v' njihovih rokah ſvojo duſho Bogu
isrozhí. Po njegovi ſmerti ſe. je ſvètla ſtesa
is semlje v' nebeſe sasnala, ino saſliſhal
glaſ: „Ta je pot, po kateri ljublen
boshji prijatel v' nebeſa gre.“ Hozhemo
tudi mi sa njim v' nebeſa priti, mormo
po ſvojim ſtani popolnoma ſveto shiveti.
To naſ Kriſtuſ vuzhi, rekozh: „Bodite
popolnoma, kakor je vaſh Ozhe
nebeſhki popolnama.“ Mat. 5 — 48.

„Kakor ſrove derva ogenj pogaſijo, tako
saduſhijo tud modróſt gerde hudobije,
o mladóſt. Delo, trud ino molitev odshenó
ſkuſhnjave mladih lét.“ ˛Sv, Ziprian.

8. ˛Sv. Bernard.
˛Sérzhen premagavez hudobije.

Imeniten zerkvéni vuzhenik ſv. Bernard je
bil na Franzoſkim ¹⁹⁸ rojen. Bil je mladenzh

saliga liza, lepe poſtave, pa tudi prebriſane
glave, de malo takih. Njegovi ſtariſhi ſo bili
imenitni, bogati ino tudi pametni, ki niſo ſvojih
otrók rasvadili, ampak jih is mladiga ojſtro
shiveti vuzhili. Bernardovo nar vezhi bogaſtvo
je bilo de ſo ga v' ſtrahi boshjim isredili, de
ſe je dobro vuzhil ino polhteno sadershal. Vſe ga
je ljubilo ino hvalilo, on je pa le veſ pohleven
ino ponishen bil. Vedel je, kako ſte mladenzhu
dve rezhi nar nevarnejſhi: previſokih
miſel biti, ino preveliko govoriti.

Kakor ſe oſe rade shlahniga ſadu primejo,
tako ſe prilisujejo sapelivzi mladenzham, ki premoshne
ſtariſhe imajo. Tudi Bernarda ſo ſlabi
tovarſhi na ſvoje roko vabili, s' njimi rasbersdano
shivét, ſoſebno po ſmerti njegove bogabojezhe
matere, kedar ni bilo ozheta domá. Alj
ſtrah boshji ga je ovarval vſih sapelivoſt; bal
ſe je Boga rasshaliti, ki vſe vidi, ino vſe vé.

Tudi neſramne shenſke ſo sa njim lasile, to de nedolshen
mladénzh ſhe nobene pogledal ni. Pergodilo
ſe je, de ſe ga neka neſramenza v' goſtilnizi
(oſhtaríji) loti. Kedar ji vbeshati mogel ni,
na veſ glaſ savpije: „Rasbojniki, tatjé ſo
tukaj; pomagajte!“ Na to je ona isbéshala.
— Tako naj vſak poſhten mladenzh ſvojo
nedolshnoſt varje! Fantje pa, ki ſe radi
sa voglam pomíkajo, po hiſhah lásijo, ino ſe
po kotih potíkajo, tergajo angelſko oblazhilo
ſvete zhiſtoſti. Oſhtarije (litushi alj
taberne) ſo bile ino bojo mladenzham nevarnejſhi,
ko tolovajſke jame.

˛Se sapelivimu ſvetu vmekniti, ſi je ſv.
Bernard Marijo devizo sa ſvojo ljubo mater isvolil,
ſe njej poſebno isrozhil, sapuſtil poſvetno
shivlenje ino ſe je v' ſveto ſamoto k'
bogabojezhim duhovnim podal. Teshko mu je
to hodilo. Bratje, snanzi ino prijateli ſo mu
branili, ino ſe sa njega jokali; tudi on ſe je
sa nje jokal, ter jim golfijo ino nevarnoſt poſvetniga
shivlenja toljko shivo popiſal, de tudi
oni ſklenejo jiti sa njim v' ſveto shivlenje. Kedar
ſe bratjé is doma odpravljajo, rezhe ſtarejſhí
mlajſhimu, ki bi imel doma oſtati: „Vſe naſhe
premoshenje naj tvoje bo; mi pa
gremo v' ſamoto.“ Mlajſhi ſilo shaloſten odgovori:
„Vi ſi nebeſa isvolite, meni pa
semljo puſtite; ta delitev ni po pravizi!“
V' kratkim je ſhel tud on sa njimi.
Poſlednizh ſhe ozhe h' ſvojim ſinam v' ſveto
drushino gré, kakor tudi Umbelína Bernardova

ſeſtra. Bilo je ſedmiro otrók, ino ſedem ſvetnikov.
To je poſhtena, hvale vredna shlahta,
ki ſe ne prepira sa poſvetno blagó, ampak
sa ſveto nebó.

Bog je dal ſvetimu Bernardu toljko modroſt,
de je njega ime po vſim kerſhanſtvi ſlovelo.
Papeshi ino ſhkofjé, kralji ino zeſarji ſo
ga sa ſvêt praſhali; verh vſiga tega je pa tako
priden ino penishen bil, de ſi je ſam ſvoje
ſhkorne (zhevle) trebil ino zhedil (puzal). —
Kako gerdo je torej mladenzham, ki ſo sdravi
ino mozhni, pa sakadijo svezher blatne
ſhkornize pod klop, ino blatni okolj hodijo!
Po blatnim oblazhili ſe ravno tak lehko lenúh
posná, kakor po prevelikim liſhpanji na
pameti vboshez.

Ker je ſv. Bernard poſvetno zheſt ino obláſt
savolj Boga sapuſtil, mu je Bog sa vſe to
ſtotero nebeſhkih darov povernil. Bil je mogozhen
v' beſédi, in vſe, kar je rekel, ſo ludjé
ſtorili. ˛Spiſal je doſti ſvetih bukuv, ino ſhe
sdaj ſe v' pridigah njegove beſede boshjiga nauka
ponovljajo. Premagal je ſerzhno vſe duſhne
ino teleſne teshave, ter je ſhel, 64 let ſtar,
v' veſelje ſvojga Goſpoda.

Varvati je potreba shlahen zvet, de ga
mras (ſlana) ne omori; ſhe vezh varvati
mlado ſerze, de ljube nedolshnoſti ne sgubí.
Sa to ſv. Peter opomina: „Bodite tresni
ino zhujte; sakaj hudizh, vaſh ſovrashnik
hodi okolj, ko rujovezh lev,
jiſkáje, kogar bi poshèrl.“ I. Petr. 5, 8.

„˛Sovrashnik lehko teleſno (pregreſhno)
poshelenje sbudí, alj per tebi ſtojí, v' tajiſto
dovoliti, alj dopadenje pobiti.“ ˛Sv.
Bernard.

9. ˛Sv. Blash.
Poboshen zhrednik.

˛Sv. Blash je bil bogabojezhih ſtariſhev
ſin, ki ſo zhredo paſli ino ſe shivinſke reje
shſveli. Po isgledi Jesuſovim ſo ſe lepo ravnali,
kteri ſe imenuje dober paſtír ſvojih ovzhíz, ino
ſo ſvojiga ſinka ravno tako bogabojezhe shiveti
vuzhili, naj bi sveſt ſlushavnik Jesuſov bil.
Mladénzh jih je rad vbogal, ſe je bal Boga
rasshaliti ino ſe sameriti ſtariſham. Kedar je
she sadoſti odraſtil, tndi zhredo paſe, ino je
prav ſkerben sa ſvojo ljubo shivinzo. — ˛Srezhni
ſo paſtirzi, ki ſe Boga bojijo, ino shivino
ſhkode varjejo. Abraham, Jakob, Egiptovſki
Josheſ, Moseſ in David ſo tudi paſli; paſtirzam
je angel pervim osnanil, de je rojen Svelizhar
ſvetá. — Veliko paſtirjev ſe pa na paſhi
neſpodobno sadershí. Nedolshno shivino
preklinjajo, nevſmileno pretépajo, v' ſhkodo
puſhajo, kradejo, jigrajo, ſe gerdih rezhí
vuzhijo, ino ſkrivaj ſtraſhne grehe délajo,
ki v' nebó vpijó. Oh, takim niſo angeli tovarſhi;
ſam preklenſhek je njim prijatel.

˛Sv. Blash, priden paſtir, je lepo shivel,
ino toljko dobriga ſtoril, de je njegovo ime po
zeli desheli ſlovelo. Neverzi ſo tiſti zhaſ kriſtijane
hudo pregánjali, ino morili. Tudi ſvetiga
Blasha ſo priſhli v' planino lovit. Ni ſe vſtraſhil
sa Kriſtuſa vmreti, ſhe jeſti je ſovrashnikam
dal, ki ſo ga po tem pred nevſmilenga ſodnika
gnali. ˛Serzhno je povedal, de Kriſtuſu ſlushi,
ino rajſhi vmerje, kakor bi pravo véro satajil.
Sa to ga vkashe nevérn ſodnik krisham svesati,
ino s' volovſkimi shilami (bikovzi) nevſmileno
rastepſti. Dober Bog mu je pa bolezhine polajſhal
ino rane pozelil. Po tem ga rezhe v' poſodvo
vreliga kropa vrezni, kjér ga pét dni puſtijo,
ter miſlijo, de je mertev. Bog ga ohrani per sdravji
ino shivlenji. ˛Sheſti dan pridejo rabelni, de
bi truplo is vode vergli, ino ſe sazhudijo, nja
shiviga viditi, ſposnajo pravo véro, íno ſe dajo
kerſtiti. — ˛Sv. Blash ſe ſpet k' ſvoji zhredi
poverne, kjér je v' ſvojim delavnim ſtani ſrezhno
shivel, dokler ga je Bog k' ſebi vsel.

Bog je vſakimu zhloveku prijatel, ki njega
ljubi, naj bo bogát alj vboshen, goſpod alj
kmet. Ne posabi lepiga nauka, kteriga ſtari
Tobija mladimu da: „Ne boj ſe moj ſin;
zhe ravno borno shivimo, veliko
dobriga bomo imeli, ako ſe bomo Boga
bali, vſiga greha varvali, ino ſtorili
dobriga.“ Tob. 4, 23.

Vſe poſvetno je gol prah; prava ſrezha
boshji ſtrah,

10. ˛Sv. Boſhtjan.

˛Stariſhi ſv. Boſhtjana (˛Sebaſtijana) ſo bili
vboshni kmetizhi v' ſhpanſki desheli. ¹⁹⁹ Lepo ſo
ga isredili po ſvojim ſtani, ſkerbno moliti vuzhili,
íno pa varvati ſe greha. Boſhtjan je vidil
ſvojiga ozheta ino ſvojo mater lepo Bogu ſlushiti,
ino je ravno tako ſtoril. Paſil je majhino
zhedizo ſvojih ſtariſhov, in ko je shivinza
pohlevno dersala, je on na paſhi pokleknil, ino
molil. — Nedolshne otroke Bog nar raji vſliſhi,
ter jih reſhi vſake neſrezhe, kakor ſvetiga
Boſhtjana.

Kekar je she sali ſantizh odraſtil, pride nevarna
kushna bolésen in ſe ga prime. De bi
drugi bolesni od njega ne dobili, ga v' neko
bajtizo (utizo) na ſamim savlezhejo, in mati mu

vſaki dan jeſti neſe, pa od dalezh pred nja poſtavi,
de bi vsel ino jedil. V' nekih dneh she
ni mogel vezh vſtati, ne leſti po ſvoje koſilo;
mati miſli, de je she mertev, ino ſe po njem
jozhe (plaka). Sdaj pride divji volk v' njegovo
utizo, ga sa glavo sgrabi, mu bule alj hum-
pe, ki jih je imel, predère, zhedno islishe, ino
ga sapuſtí. To je bilo njegovo sdravje. ˛Spet
je okreval (osdravil) ino priſhel sdrav domó.
Kar jih je videlo, vſi ſo Boga hvalili, ki ſvojim
ljúbejam tako zhudno pomaga.

V' dvajſeto leto ſvoje ſtaroſti je doma oſtal,
ino ſe vſakiga dela dobro navadil. Kér pa ſtarejſhi
s' ſvojoj maloj kmetijzoj vſih otrók niſo
mogli rediti, ſi je ſhel Boſhtjan dalej kruha
ſlushit. Premoshna vdova ga v' nekim meſti ſlushiti
vseme. ˛Skerbno je vſe po opravljal, ſvojo
goſpodinjo rad vbogal, ino ſpoſhtoval. Vdova
ga hozhe v' neſramen greh sapeljati, poſhten
hlapez pa rajſhi ſlushbo sapuſtí, ki je bila njemu
nevarna in goſpodinji. — Tako ſkuſhnjava
nikolj ne prasnuje; vedno je potreba zhuti.
Mladénzh naj is hiſhe beshí, kjér ſe njemu
mresha pregréſhniga snanja naſtavlja; boljſhi
je zhíſta véſt, ko slata ſlushba.

Boſhtjana je neki shlahen goſpod v' ſlushbo
vsel; alj hzhúr, ktéra je ozheta goſpodinila, ſe
je sazhela bogabojezhimu hlapzu perlisovati.
Neki dan s' volmi poln vos blaga pripeljá, kar
mu hzhér nekoljko ſladke torte prineſe; alj
Boſhtjan nozhe prikupila, koſze torte volam da
ino tako ſkuſhnjavo premaga. — Nar bolj sapeljivi

mladim ljudem ſo lepi dari, ki ſe v'
neſpodobnim snanji dajajo: sdaj kako gisdaſto
(ofertno) oblazhilo, pa slati perſtani,
alj uhane; sdaj kaka nova haderza. Vſe
te rezhi ſo zena pregrehe, in kdor jih jemlje,
ſe ſkuſhanavi predá. Nar nevarnejſhi pa
je od takih ljudi, ki neſpodobno miſlijo, poſebej
jeſti in piti jemati. V' takih ſladkarijah
je nezhiſten ſtrup; ne jemli ga!

Boſhtjan ſi je drugo ſlushbo pojiſkal, ino
v' nekim meſti poſhteno goſpôdo ſlushi. Bil je
veſ priden ino prijasen, kakor ſe kerſhanſkimu
hlapzu ſpodobi, ino ſhe gerdiga miſlil ni; pa
goſpoda je dve hzhéri imela, kterih ena je hodila
sa njim, ter mu obétala, de ga bo vsela;
zlo po nozhi je priſhla v' ſpalnizo k' njemu.
Tega ſe ſv. mosh preſtraſhi in bres pomiſlika
ſlushbo sapuſtí. — Ponozhno lasenje in voglarija
(veſovanje) je nedolshnoſti kuga. Kdor
po nozhi h' drugimu ſpolu hodi, njega
ſkuſhnjava vodi ino pregreha na vujsdi ima.

Boſhtjan ſe je sunaj meſta na priſtavo nekiga
goſpoda vſelil, ino je njegovo polje obdeloval.
Bog mu je ſrezho dal, de ſo njive toljko
rodile, de ſta on ino goſpod obogatela. Boſhtjan
je po tem ſklenil ſe v' nov ſvét podati, de
bi ſhe tam vezh dôbriga ſtoril. Kedar ſe v'
ptuj ſvét odpravlja, mu pripelja neki vezher
moshki ſpol mlado kerſhenzo, ter ga sa boshjo
voljo proſi, naj njo pod ſtreho vseme, de ſe ji
hudiga ne prigodí. Boſhtjan, vſmilenga ſerza, ji
lepo poſtele, on ſe pa sa vrate na ſlamo vleshe.

Deklina ga pa sdaj sazhſle proſiti, naj bi njo
v' Ameriko ²⁰⁰ s' ſebo vsel, ter ſe joka in prilisuje.
Na to ſe Boſhtjan rasſerdi, ino njo
ojſtro ispraſhuje, kdo ino od kodi je? Morla mu
je povedati, kako je s' mladenzham neſramno
shivela, in ſvojim ſtariſham vbéshala. Gredòzh
njo ſtariſham nasaj poſhle, ino ſe po morji v'
nov ſvet podá. — Kdor ozhetu vbeshí, in
sapuſtí ſvojo mater, nehvaleshnik, kako bo
ſrezhen na ſveti?

˛Sv. Boſhtjan je v' Ameriki nevednim ino

potrebnim ljudém neisrezheno veliko dobriga
ſtoril. Vuzhil jih je shivino rediti, polje délati
ino travnike koſíti; bil je ozhe zele deshele.
Bog mu tudi v' Ameriki ſrezho da. ˛S
ſvojim premoshenjam je vbogim obilno pomagal,
ſam pa po ſtari navadi borno shivel. Na ſvoje
ſtare dni je ſvoje bogaſtvo vbogajime dal, on
pa med brate ſvetiga Franziſhka v' kloſhter
ſhel, ker je ſveto vmerl, kakor je ſveto shivel.

Mladénzh! ohrani zhiſto véſt, ino Boga
ne posabi, tudi on te nikjér sapuſtil ne bo;
ſaj je po zelim ſveti domá, in ti povſodi
njegov ſin. On ſam govorí po ſvojim preroki:
„De bi ravno shena posabila
ſvojiga ſina, vender jes tebe posabil
ne bom.“ Jes. 49, 15.

„Te hudoba sapeljava, ſerzhno ti premagaj
njo; hujſhi ko je bla ſkuſhnjava,
lepſhi tvoja krona bo.“ ˛Sv. Avguſhtin.

11. ˛Sv. Dominik.
Vbogih vſmilen prijatel.

Bil je v' ſhpanſki desheli ſv. Dominik imenitnih
ſtariſhov ſin. Od ſvoje bogabojezbe matere
ſe je navuzhil biti pohleven, bogabojézh
in sa vſe priden. ˛Sveto piſmo je v' mladih letah
she nar raje bral, po katerim je ſklenil le Bogu
shiveti ino ſkerbeti sa isvelizhanje ſvojiga blishniga.
Vbogim je bil od ſvojih mladih dni po-

12. ˛Sv. Felikſ.
˛Srezhen kmetiſhki hlapez.

V' laſhki desheli bliso Rima je ſv. Felikſ
ſvoje ſtariſhe imel. Niſo bili premoshni, pa
bogabojezhi, kakor tudi on njihov ſin. Bil je
ſhe otrok, ino je shivino paſil, ter ſi v' tihi ſamoti
na neko drevo krish sareshe, pod drevo poklekne,
in zele ure lepo moli. Ker drugih molitviz
ne sna, ſvet ozhenaſh, zheſhena ſi Marijo,
véro ino zhaſt bodi Bogu Ozhetu i. t. d.
vezhkrat ponoví. Premiſhluje lepo nebó, zherno
semljo, roshe na polji, ptize pod nebam ino
ribize v' vodi; vſe rezhí mu kashejo dobriga
Ozheta, ki jih je ſtvaril. — Tako lehko ſlushi
vſak zhlovek Bogu; ino zhe ravno brati
ne sna, zelo ſtvarjenje sa bukve imá, is
katerih velizhaſtvo boshje ſposnuje.

Ko je Felikſ sa teshke dela terden israſtil,
k' nekimu premoshnimu goſpodarju ſlushit gre,
ino njega polje obdeluje. Ker po dné moliti
vtegnil ni, je po nozhi molil, ino vſak dan k'
ſveti maſhi ſhel, pa vſelej ob takim zhaſi, de
ni ſvojga dela samudil. Poſebno rad je terplenje
Kriſtuſovo premiſhloval, ter mu je ſvojo
terplenje isrozhal. V' ſvoji bogabojezhnoſti ſe
pa ſv. Felikſ ni kiſlo dershal; on je bil krôtek,
prijasen ino vedno dobre volje. V ſlabe tovarſhije
hodil ni, pa tudi ni toshil zhres druge;
ino zhe ga je kdo, de je ſvetník, sanizhoval,

mu je pohlevno odgovoril: „Bog daj, de bi bil
tudi ti ſvetnik!“ Tako vſe sopernoſti v' ſvoje
poſvezhenje oberne.

˛Sv. Felikſ je v' ſtrahi boshjim shivel, ino
Bog ga je ozhitno neſrezhe reſhil. Neki dan
pride njegov goſpodár veſ zherno oblezhen na
njivo; mladi voli ſe ſplaſhijo, njega poderó in
pod oralo ſpravijo; njemu ſe pa ni shalize sgogilo.
— Neſrezha tudi sa tebó vſaki dan hodi,
in ti ne véſh, kjé te sadene. Priporozhi
ſe torej vſako jutro ino vſak vezher Bogu,
de boſh bres ſkerbi v' boshjih rokah
shivel.

˛Sv. Felikſ je sheljel ſvoje shivlenje zhiſto
Bogu poſvetiti, ino je ſproſil, de ſo ga k' Kapuzinarjam
vseli. V' tej bogabojezhi bratovſhini
je ſhe bolj ſveto shivel, vbogim pomagal,
bolnikam ſtregel, ino vmerjozhim v' pomozh bil;
poſlednizh je pa tudi on ſveto vmerl.

Take sveſle hlapze ima Bog rad, pa tudi
vſi dobri ljudjé. Od ſvetiga Felikſa naj ſe
vſi hlapzi ino teshaki pravizhno shiveti vuzhijo
po nauki ſvetiga Pavla, ki govorí:
Hlapzi, ſlushite s' dobro voljo kakor
Goſpodu, ino ne kakor ljudém; ter
vedite, de karkolj bo kdo dobriga
ſtoril, to bo od Goſpóda prijel.“
Efes. 6, 7 — 8.

„Naj pravizhen ravno ſlushi, vender
je le ſvoj goſpód; ino greſhnik, naj kraljuje,
vender shaloſtno hlapzhuje; koljkor ima
hudobíj, toljko goſpodínj.“ ˛Sv Avguſhtín.

13. ˛Sv. Filip Nereji.
Pokoren ſin ljubih ſtariſhev.

She v' ſvojih mladih letah je bil Filip veſ
ponishen in ljubesnív. Vſi ſo ga imenovali blagiga
(dobriga) Filipa, kar je v' reſnizi bil. V
Laſhkim je bil rojen ino je imel bogoljubne ſtariſhe.
Nikdar ozheta rasshalil ni, ino ſe ni is
meſta genil, kamor ſo mu mati vkasali, bres
dovolenja. Po ſmerti ſvoje matere je tudi mazhuho
ravno tako ſpoſhtoval, sa to ga je tudi
mazheha kakor ſvojiga ſina rada imela. —
Gerdo je gerdo, ako paſterki ino paſterkinje
ſvoje ozhme ino mazhuhe sanizhujejo, jih
preklinjajo in ſhe pogledati ne morejo! Kako
bi ſrezho imeli, dokler ljubesni per njih ni?
Reſ de vezhdel huda je, ozheta ſkerbniga sgubiti
in ozhma imeti, ljubo mater sa mazhuho
smeniti; sa to otrozi vi, ateja ino mamo prav
sa ljubo imejte, ino proſite Boga, naj jih ſhe
dolgo skiví. Zhe vam pa piſane (nepríſtne)
ſtariſhe da, vſe voljno poterpite. Doſtikrat
ozhem ino mazhuha sapuſhene otroke rajſhi[?][rajſki]
imata, ko laſten ozhe ino mati.

Mladi Filip ni sa to priden bil, de bi ga
ljudjé radi imeli; ſkerbel je pred vſim Bogu
dopaſti. ˛Silo rad je molil, ino ſe pridno vuzhil;
kar je poſvetniga bilo, njega ni veſelilo.
Imel je bogatiga ſtríza, ki mu je hotel vſe ſporozhiti,
alj bogoljuben Filip ni maral sa poſvetno
bogaſtvo. Hotel je borno shiveti, ino sa

vezhnoſt veliko dobriga ſtoriti, de bi bogat ís
tiga ſveta v' nebeſa ſhel. Vedil je, de naſ poſvetno
blago le tiſtokrat ſrezhne ſtori, zhe ſi
s' njim nebeſa ſlushimo. Nebeſa ſlushi ſí pa
reven ravno tak lehko, vezhrat ſhe loshej, kakor
bogát.

˛Sv. Filip je bil dobro vuzhen in veſ poboshen,
ljubesnív do Boga ino ſvojiga blishniga; sato ſo
ga maſhnika poſvetili alj shegnali. Bil je dober
vuzheník ino viden angel varh mladih ſantov
in dekliz; greha jih je varval, ino ſveto
shiveti vuzhíl. She od delezh je oſtudne greſhnike
posnal, in vezhkrat rekel: „V' vojſki sa
zhiſtoſt le bojezhi premagajo, ki ſe
nevarnoſti sognejo ino priloshnoſti
vbeshijo.“

Veſ poterpeshlív je v' ſvoji sadni bolesni
molil, rekózh: „Goſpod! pomnoshi moje
bolezhine, pomnoshi pa tudi mojo poterpeshlivoſt!“
Oſemdeſet let ſtar je mirno
v' Goſpodu saſpal; Bog mu je dolgo shivlenje
dal, ker je mladenzh ſhterto sapoved boshjo
sveſto dopolnil, ki pravi: „˛Spoſhtúj ozheta
in mater ſvojih, de boſh dolgo shivel,
ino ti dobro pojde na semlji!

„Kdor ſvojiga ozheta gerdo pogleduje
in ſvojo mater na ſtran poſtavlja,
vreden je, de mu krokarji
(vrane) ozhi isklujejo ino jih mladi
orli sa potokam poshrô.“ Prip. 30,
17. „Nar lepſhi je mladina, ki ſe Boga

bojí; nar vezhi zhaſt sa ſina, ki ſtariſhe
zheſtí.“ ˛Sv. Ambrosh.

14. ˛Sv. Florjan.
˛Serzhen vojſhák sa boshje kraljeſtvo.

Zhlovek ima nevmerjozho duſho, ino
vmerlivo telo. Deshelni poglavar ima le
zhres truplo obláſt; Bog je Goſpodar duſhe
ino teleſa. Nizh ſe torej ne ſmé ſtoriti,
kar bi Boga rasshalilo, ne duſha pogubiti,
de bi truplo shivelo. To nam ſerzhen vojſhak
ſv. Florjan pokashe.

V' sgornim Eſtrajhi ²⁰¹ ſe je vrodil, v' tiſtih
ſtarih zhaſah, kedar ſo neverni Rimlani
zhres vſe te kraje goſpodarili. Veſ mlad je
bil she ſv. Florjan zhverſt rimſki vojſhák, zeſarju
ino desheli sveſt, alj ſhe sveſteji Bogu,
kterimu je lepo ſlushil. — Kriſtjani priſeshejo
na kerſtnim kameni biti Jesuſu, vojſhaki

pa per banderi zeſarju sveſto ſlushiti; kdor,
pervo obljubo posabi in véro satají, tudi
druge ne dopolni, in pred ſovrashnikam beshí.
˛Sv. Florjan ni tega ſtoril.

Grosovitna zeſarja, Dioklezjan ino Makſiminjan,
vkasheta ojſtro kriſtjane ſiliti, naj satajijo
Jesuſa, alj jih pa pomoriti. Veliko kriſtjanov
ſe preſtraſhi ino is meſta beshí, ſv. Florjan
pa le v' meſto hiti, jih v' pravi véri poterdit.
Gredozh ga sholnirji ſrezhajo, ki jih je
nevérn poglavár poſlal, kriſtjane lovít. ˛Sv.
Florjan ozhitno ſposna, de je kriſtjan, in ſe
njim voljno vda, de ga pred poglavarja shenó.
˛Sodník ga mozhno nagovarja, naj malike zheſti,
kakor je vkasa zeſarſka; ſv. Florjan mu
pa na ravnoſt odgovorí, de tiga nikdar ſtoril ne
bo, naj le s' njim ſtori po zeſarſki sapovedi.
Poglavar ſe mu grosi, de ga bo muzhiti, tudi
vmoriti dal, zhe ne dopolni povelje zeſarſke.
˛Sv. Florjan je odgovoril: „Jes zheſtim
ſvojga Boga ino le njega molim.
˛Sluſham tudi vkaso zeſarſko v' takih
rezheh, ktire vojſko sadévajo; alj
malikam darvati ino jih moliti, meni
nobeden sapovedati ne more. Ti imaſh
sdaj moje telo v' oblaſti, pa moje duſhe
ne; zhres njo le Bog obláſt ima.“

Veſ raskazhen poglavar ga vkáshe pretépati,
nevſmileno s' grebeni tèrgati, ter ga ſpet
nagovarja, naj malikam daruje. „Ravno sdaj
darujem ſvojimu Goſpodu Jesuſu Kriſtuſu
to ſvoje terplenje;“ mu ſv. Florjan

nepreſtraſhen pové. — Videti, kako ſv. Florjan
veſel terpí, ino sa vſe Boga hvali, ga bres
odloga obſodi v' blishno vodo, ktera ſe Ens
imenuje, vtopiti. Ko ga na ſmerten kraj prishenó,
je bil ravno tako dobre volje, kakor bi
ſe kopat ſhel. Goſpóda je sahvalil, de ga vredniga
ſtori, jiti v' vezhno shivlenje.

Na môſti je ſhe poproſil, naj mu dajo nekoljko
zhaſa pomoliti. Proti ſonzhnim is-hodu
ſe sdaj oberne, ſerzhno moli, ter ſklene ſvojo
molitev: „Jesuſ, moj Goſpod, ſprimi
mojo duſho.“ Svesali ſo ga, mu kamen na
vrat alj ſhinjak, obéſli, ino ga v' vodo vergli.
— Tako je ſvet vojſhák sa vezhno veſelje zhaſno
shivlenje dal. — Zeſarjam ino drugim
deshelſkim poglavarjam ſmo dolshni v' vſim
pokorni biti; le ſamo takrat ne ſmemo vbogati,
kedar ſe boshja sapoved ſkos to prelomi;
Bog je naſh pervi Goſpodár. Jesuſ govorí:
„Ne bojte ſe jih, ki telo vmorijo,
duſhe pa ne morejo vmoriti; temuzh
bojte ſe veliko vezh tiſtiga,
kteri samore duſho ino telo pogubiti
v' pekel.“ Mat. 10, 28.

„Truplo je ſtvarjeno sa duſho, ne pa
duſha sa teló; ako duſho kdor sapravi,
trupla reſhil tud ne bo. Je duſha isvelizhana,
bo ſrezhno tud telo.“ ˛Sv. Krisoſtom.

15. ˛Sv. Franziſhko Kſaverjan.
Isglèd, kaj dobri snanzi pomagajo.

V' gradi Kſaveri na ˛Shpanſkim rojen, ſe
ſv. Franziſhk Kſaverjan imenuje. Bil je ſin imenitnih
ſtariſhev, pa tudi prebriſane glave, in ſe
je prav rad vuzhíl. ˛Starſhi ſo ga v' Paris ²⁰² v'
viſoke ſhole poſlali. Bil je priden, pa ſilo sheljen
poſvetne zheſtí; na boshjo zheſt je ſkoraj
posabil. — Lepo je lepo sa mladenzha, ki
ſe tako noſi, de ga ljudjé hvalijo, pa tudi
slo nevarno. ˛Shtimana glava ſe rada smôti;
le kdor vſe k' vezhi boshji zheſti oberne,
ſam pa ponishen oſtane, ſrezhno is-haja.

Pergodilo ſe je, de ſv. Franziſhko s' ſvetim
Ignazjam pod enoj ſtrehoj prebiva, kjér ſe
sisnanita ino poprijásnita. ˛Sv. Ignazi mu sazhne
kasati, kako nezhémerna ino nevarna je vſa
poſvetna zheſt, ako nje ne isrozhimo Bogu, ino
he ſkerbimo sa ſvoje isvelizhanje. ˛Spomni ga
beſede Kriſtuſove: „Kaj pomaga zhloveku,
naj veſ ſvet pridobí, ſvojo duſho pa
pogubí.“ Te beſede ſo zheſtisheljniga mladenzha
tako osdraviie, de je terdno ſklenil,

ſamo sa boshjo zheſt shivéti ino vmreti. —
˛Srezhen mladenzh, ki ſe s' dobrim prijatelam
sisnani, ki ga lepo poſvarí in navuzhi Bogu
ſlushiti; gerdo snanje pa je duſhna
morija.

˛Sv. Franziſhko je ſklenil s' nekoljko tovarſhami
v' duhovſki ſtan ſtopiti. De bi ſe vredno
ſkos dobre dela pripravil, je v' Benedkah ²⁰³
bolnikam ſtregel, ino po tem sa maſhnika shegnan
bil. V' maſhnim ſtani je ojſtro ino ſveto
shivel, ljudi ſkerbno vuzhíl ino jih k' pokori
opominjal. Posnej ſe je po ſhirokim morji v'
dalno Indijo podál, nevérzam ſveto Jesuſovo
véro osnanovat. Kedar ſo ſe po morji peljali,
ſo mu v' barki hlapza ponujali, ki bi mu ſtregel,
ter ſo djali, de bi sa apoſtolſkiga miſjonarja ne
bilo lepo prati, alj jeſti kuhati. Alj on ga ni
hotel, ino je rekel: „Moje roke ſo moje
ſlushavnize: ne le ſam ſebi, tudi drugim

hozhem poſtrezhi, ter ſe ne bojím
koga pohujſhati, dokler ne ſtorim kaj,
kar bi Boga rasshalilo.“ — Vidiſh mladénzh
velikiga ſvetnika, kako sa ſvoje potrebno
ſam ſkerbí; tebe pa tako rado grosi,
ſvoje rezhi poſpraviti ino v' lepim redi imeti!
Lenobe ino gerdobe naj te bo ſram, ne pa
poſhteniga dela.

Ni mogozhe popiſati ne dopovédati, koljko
je ſv. Franziſhko v' Indiji dobriga ſtoril, koljko
mladenzhov poduzhil, greſhnikov poboljſhal ino
nevérnikov kerſtil. Po vſih krajih, koder je hodil,
ſo ga sa ſvojga ozheta imeli. Per 30
kraljeſtuv je peſhez (k' nogam) prehôdil, vezh
kó v' ſto deshelah ſv. evangelj osnanoval, ino
s' ſvojoj rokoj nad 200,000 hajdov je kerſtil.
— Veliko je she dobriga ſtoril sa boshjo zheſt
ino svelizhanje blishniga, ſhe vezh je sheljel
ſtoriti, ino le v' Kinesarſko ²⁰⁴ nameni, Jesuſovo

ime osnanovat. Boga je pa sadoſti biſo, vezher
njegoviga shivlenja ſe priblisha, ino on na nekim
ſamotnim otoki sbolí. Pod ſlaboj pojatoj (utizoj)
od vſih sapuſhen obleshí, le krishan Jesuſ
je njegov prijatel; v' njegovo podobo gleda,
in po nebeſih isdihuje. Jesuſa ino Marijo v'
pomozh saklizhe ino veſelo vmerje. Bil je v'
shivlenji ino po ſmerti zhuden proſhnik vſim,
ki ſe njemu priporozhajo.

Toljko ſo ſvetniki sa nebeſhko kraljeſtvo
ſtorili, mi pa ſhe deſet boshjih sapoved
prav ne dershimo; kaj bo sa nebeſa? Oj ne
posabimo Jesuſovih beſéd, ktire ſo ſvetiga Kſaverja
smodrile: „Kaj pomaga zhloveku,
zhe veſ ſvét pridobí, ſvojo duſho
pa pogubí? Mat. 16, 86.

„Bog je zhloveku udov po dvoje dal:
noge dvé, roke dvé; duſho ſamo le eno.
Zhe sgubím tudi eno oko, drugo oſtalo
mí bo; zhe pa duſho sgubim, nobene vezh
nimam.“ ˛Sv. Krisoſtom.

16. ˛Sv. Franziſhko Salesjan.
Isglèd pohlévniga mladenzha.

Bogabojezhi ſtarejſhi po navadi tud' bogabojezhe
otroke imajo, sakaj jabelko dalezh od
debla ne pade. Tako je imel ſv. Franziſhko, v'
gradi Sales bliso Franzoſkiga rojen, ljubesniviga
ozheta, pa ſhe ljubesnivſhi mater, ki ſta
bila shlahniga rodú. Ko ga je mati ſhe pod ſvojim
ſerzam noſila, je Boga vedno proſila, raji ne
poroditi, kakor doshiveti, de bi njeno déte kdaj
ſkos greh ſovrashnik boshji bilo. Sa to je doſtikrat
otroku ponovila, rekozh: „˛Sinko moj!
rajſhi bi te mertviga vidila, kakor pa
svédela, de bi ti le en tam ſmerten
greh ſtoril.“ Brala mu je shivlenje ſvetnikov,
she maliga v' zérkev s' ſebó vodila, ino
ga vuzhila, kako ſe ima v' hiſhi boshji ſpodobno
sadershati. Bilo ga je satorej v' molitvi,
poſebno per ſveti maſhi, ko angela viditi.
˛Sploh gola pamet ino pohlevnoſt ga je bila.
Lashi ſe je toljko bal, de je rajſhi vſako ſhtrafo
preſtál, kakor bi ſe bil slegal. ˛Sam ſi je
pritergal, ino vboshzhikam dal; pa tudi sa nje
vbogajime proſil. — Tako je bogabojezha mati
ſinu perva ſrezha na ſveti, pa tudi poboshen
ſin dobre matere nar vezhi veſelje.

Dali ſo ga v' viſoke ſhole v' Paris, po tem
pa v' Padvo ²⁰⁵ na Laſhko vuzhít ſe. Imel je lepo

priloshnoſt ſe dobriga veliko navuzhiti, pa tudi nevarnoſt
ſvojo nedolshnoſt sgubiti, ino ſe ispriditi
(ſpazhiti). Hudôbni mladenzhi ſo mu sanke naſtavljali,
de bi v' nezhiſtoſt sabredil (sagasil), alj s' ſilo
ſe jim je vbranil. Neko naproſheno shenſtvo ga
je smotiti hotlo, alj bogabojézh mladénzh ji ojſtro
rezhe: „Ako naj ravno noben shivi
zhlovek ne, vidi naj vender Bog, on
gola ljubesen, ki greh s' vezhnim pogublenjam
tepe.“ — Na te beſede ſe je sapelivka
rasjokala ino pobóljſhala.

˛Skuſhnjave ſrezhno premagat je rad molil,
ſe poſtil, ino ſvete sakramente pogoſto prijemal.
Bog mu je pomagal, de ſe je lehko dobro vuzhíl,
ino ſveto shivel; sa to je ſhe sdaj vſih
pridnih ſholzov poſeben prijatel in pomozhnik,
ki ſe njemu priporózhajo ino njega lepe isglede
poſnémajo.

˛Sv. Franziſhko je bil po natori ſilo nagel,
alj on ſe je tako ſkerbno krôzhal in jese varval,
de je po tem nar pohlevnejſhi bil. Bog
mu je njegovo krotkoſt prelepo plazhal. Ko je
v' Rimi prebival, pride neki vezher v' ſvojo goſtinzo
(taberno) in ravno ſliſhi, kako goſtnik njegove
ſlushavnike odpravlja, naj ſe drugi goſpôdi
is njegove hiſhe vgenejo. Pohlevno sapové ſv.

Sales ſvoje rezhi pobrati, ino ſe drugam preſeliti.
Po nozhi mozhna plôha priburi, povodnja
ravno tiſto goſtinzo podere, ino vſi ludjé, ki
ſo v' njej prebivali, ſmert ſtorijo.

V' Jakini (Ankoni), v' nekim primorſkim meſti
rimſke deshele, je ladjo najél ſe po morji v' Benedke
prepeljat. Neka goſpà, ki je bila voshinjo
she poprej plazhala, ga ni hotla s' ſebó,
zhe bí ravno bili vſi proſtora imeli, ino ſe tako
dolgo krega, de je ſv. Franziſhko perſilen bil
saoſtati. Njegovi ſlushavniki ſo bili slo hudi;
on pa veſ pohleven pravi: „V' boshjo voljo
ſe podajmo!“ Barko odrinejo ino na globoko
perpeljajo; kar ſe vsdigne grosoviten vihár, ki
barko ino ljudí potopí. — Blagor krotkim,
oni bojo semljo poſedli.“

Imenitne ſlushbe ſo ſe ſvetimu Franziſhku
ponujaie, on pa je hotel le ponishen ſlushavnik
Kriſtuſov biti, ino je duhovſki ſtan naſtopil. Bil
je bogabojezh maſhnik ino ſveti ſhkoſ; doſti
lepih bukuv je ſpiſal, ino neisrezheno velikim
duſham v' nebeſa pomagal, kjér ſe med njimi
sdaj veſelí.

Bodi pohleven tudi ti ino ſe nagle jese
ſkerbno varúj, ter ne posabi, kar te Kriſtuſ
vuzhí: „Vuzhite ſe od mene, kér jes ſim
krôtek, ino is ſerza ponishen, in bote
pokoj najdli ſvojim duſham.“
Mat. 11, 29.

„Nagla jesa pamet otemní, in zhloveka
v' shvino premení.“ ˛Sv. Basili.

17. ˛Sv. Franziſhko ˛Serafinſki.
Mlad prijatel vbógih.

Veliko ſtariſhev je, ki imajo vezh ſkerbi
sa premoshenje, kakor sa poſhteno isrejenje
ſvojih otrók. Takiga ozhéta je tudi ſv. Franziſhko
imel, premóshniga kupzhovavza (barantavza
alj tergovza) ſin, v' malim meſti Aſiſi na
Laſhkim. V' ſholo ſo ga ſtarſhi poſhiljali, de
bi ſe vſiga dobro navuzhil, kar je potreba sa
kupzhijo vediti, sa bogabojezhe shivlenje ſvojiga
ſina jih je pa malo ſkerbelo. Mladénzh
je ravno sa to tudi slo mlazhno ino poſvetno shivel,
ni rad molil, in ſe je tudi le ſlabo vuzhil;
sakaj kdor ſe hozhe dobro vuzhiti, mora pridno
moliti; bres Boga ne samoremo nizh.

Franziſhko, zhe ravno mlad, nevarno sbolí,
in sazhne premiſhlovati, kako minejozhe je vſe,
in de ſe tudi mladénzh ſmerti vbraniti ne more.
˛Sveti ſtrah ga objide, ino on terdno ſklene, zhe
mu ſhe Bog osdraviti da, njemu bolj sveſto ſlushiti.
— Ne prevsetúj s' ſvojim sdravjam,
ſantizh mlad, ne trati ga s' rasvujsdanim
shivlenjam. Doneſ ſi sdrav ko riba v' vodi,
ino ſe boletnim ljudém ſmejiſh, lehko de jutri
na ſmertni paſtelji, alj na mertvaſhkim
vojdri leshiſh. Zhe pa sbolíſh, ne posabi
ſvoje duſhe, ſpravi ſe s' Bogam, ſtori terdno
obljubo, ako ſpet osdraviſh, lepſhi Bogu
ſlushiti po isgledi ſvetiga Franziſhka.

Kedar sopet osdravi, veſ ſlushavnik boshji,

rad moli, v' ſveti ſamoti terplenje Kriſtuſovo premiſhluje,
bolnikam ſtreshe, ino rad potrebnim
pomaga. To poboshno shivlenje lakomniga ozheta
mozhno jesí. Ojſtro ga ſvari, tepe ino v'
poprejſhne navade ſili, ter mu pravi, de je
abotnik in sapravlivez. Kedar ſe pa mladenzh
poſvetno shiveti poſiliti ne da, ga ozke popade
ino pred ſhkofa pelja, ter mu rezhe: „Tukej
v' prizho naſhiga ſhkofa ſe odpovéj vſimu mojimu
premoshenju!“ Rad je moder, mladenzh sa
Jesuſa del to ſtoril, ker ga poſvetno blago ni
veſelilo. Tudi ſvoje oblazhilo iſlezhe, in ſkopimu
ozhetu poda, rekozh: „Doſehmalo ſim
vaſ ozheta imenoval, poſehmal bom pa
loshej Bogu rekel: „Ozhe naſh, kateri
ſi v' nebeſih. Per njem imam sdaj
ſvoj del juſkati v' njega poſtavim vſe
ſvoje savupanje.“ ˛Shkofa je to govorjenje
toljko rasveſelilo, de ſo ga s' ſvojim laſtnim plajſham
ogernili. — Dolshni ſo ljubiti otrozi
ſvoje ſtariſhe, pa ſhe vezh ſvojga Boga;
„Kdor ozheta alj mater vezh ljubi
kakor mene, govori Jesuſ, ni mene
vreden.“

˛Sv. Franziſhko je sazhil tudi ljudi opominjati,
naj ſe poboljſhajo ino pokoro ſtorijo. Mozhne ſo
bile njegove beſede, pa ſhe mozhnejſhi njegovo
ſveto shivlenje. Veliko ljudi ſe je poboljſhalo in
ſpokorilo. ˛Spokorjenim greſhnikam v' vezhi savupanje
ino tolásh je isproſil od Jesuſa popolnoma
odpuſtike, ki ſo jih rimſki papesh osnanili,
in ſe ſhe sdaj vſako leto enkrat delijo, po imeni

porzjunkula, sa to, ker ſo malo zerkvizo po laſhko
takó imenovali, per kateri je tiſti zhaſ ſv.
Franziſhko prebival. Vezh bogabojezhih ljudí,
ſe mu je, ſpokorno shiveti, pridrushilo.

Ta ſveta drushina, je bila sazhetek meníhov,
ki ſe ſhe sdaj Minoriti, Franziſhkanarji,
ino Kapuzinarji imenujejo. Po vſih
krajih ſveta jih je raspoſlal, ljudém pokoro priporozhat.
On ſam pa ni hotel bit' sa maſhnika, kér
ni bil po ſvojih miſlih ſerza doſti zhiſtiga. Kakor
ponishnoſt, je tudi ſveto zhiſtoſt ljubil, ino
jo ſvojim tovarſham poſebno priporozhal. Vſih
prasnih in nepotrebnih pogovorov s' drugim ſpolam
ſe je ſkerbno varval, ter je djal: “˛Se s'
shenſkim ſpolam pezhati ino pa sherezhe
voglje teptati, kdo bi ſi podplatov
ne opekel? Varvati ſe je potreba tudi
maliga, sakaj peklenſkimu ſovrashniku
je en laſ dovólj, de is njega mozhno
verv alj ſhtrik ſplete.“ — Verh drugih
zhednoſt je tudi delavnoſt priporozhal, ker
je lenoba dvoriſhe ſlabih miſel ino neſramniga
poshelenja; delo pa greſhno teló ſtrahuje.

Na sadno uro vseme lepo od ſvojih ſlovó,
ter pravi: „Bog vaſ ovarji, moji otrozi!
˛Srezhen, kdor v' dobrim do konza
sveſt oſtane. Sdaj grem k' Bogu, ino
vaſ vſe njegovi miloſti priporozhím.“
To je isgovoril ino veſelo vmerl. — Vſmilenje
do vbogih je ſvetimu Franziſhku per Bogu
vſmilenje najdlo, mu na pravi pot ſvetiga
shivlenja pomagalo, ino mu vrata nebeſhke

odperlo. Pomni torej, kar ſv. Duh vuzhí:
“˛Sin, ne odtegni daru potrebnimu,
ino ne odtegni ſvojih ozhi od vbogiga.
˛Sirah. 4, 1.

„Vboshzam vbogaj'me dajati, je ſeme
v' dobro semljo ſjati, ki nam hitro sasorí;
pot k' nebeſam mu pripravlja, ki rad vbogim
podeli.“ ˛Sv. Avguſhtin.

18. ˛Sv. Gregor.
Veſ ponishen ſlushavnik boshji.

Kakor gerdo je, ako ſe zhlóvek niſkiga
ſtanú napihuje ino bahá, tako lepo je, zhe ſe
mladénzh imenitniga tlana ponishuje, kakor ſv.
Gregor. Bil je ſin ſlavnih ſtariſhov, je imel
bogatiga ozheta in ſveto mater, pa tudi on je
bil toljko vuzhen, de ga je zeſar, zhe je bil ravno
ſhe mlad, poglavarja rimſkimu meſtu poſtavil.
˛Sv. Gregor hitro ſposná, de mu je toljka ſlushba
in velizhaſt nevarna, in de ne more, kakor
bi rad, v' toljkim ſtani sa isvelízhanje ſvoje duſhe
ſkerbeti. Po ſmerti ſvojga ozheta veliko
premoshenja vbogim rasdaja, nekoljko kloſhtrov
posida, in tudi ſvoje domazho poſlopje v' ſveto
prebivaliſhe boshjih ſlushavnikov premeni; iſlezhe
slato oblazhila, ter sazhne tiho ino ſveto
shivéti. — Vidiſh mladenzh, de prava ſrezha
ni vſelej v' viſokim ſtani domá; le v' tiſtim
ſtani nar vezhi ſrezha shiví, v' kteriga naſ
Bog poklizhe.

Sa njegove vuzhenoſti ino ſvetoſti del ſo
ga maſhnika shegnali. Grosoviten pomor je tiſti
zhaſ po Rimi bil, ino nevſmilena kuga je
tudi papesha pobrala. Nameſti nar viſhiga poglavarja
ſvete zérkve je ſv. Gregor prozeſje peljal,
per katerih ſo Boga proſili, ino ſvetnike
v' priproſhnjo klízali, naj bi jim Bog ſtraſhno
ſhibo odvsél; kar ſo bili vſliſhani. V' ti ſpomín
ſe ſhe sdaj ſvetiga Marka dan prozeſja
vodi.

Toljko ſlavniga moshá ſo sdaj papesha isvolili;
ſv. Gregor ſe pa toljke zheſti preſtraſhi,
v' hoſto sbeshí, ino ſe v' neki berlog ſkrije.
Ljudje pa nozh ino dan Boga proſijo, naj jim
ſvetiga Gregorja svédeti da, ino sa viſhiga paſtirja
kerſhanſke zérkve poſtavi. Bog je njih
proſhinjo vſliſhal, de ſo ga svédeli ino poſilim
v' Rim pripeljali, kjér je na meſto ſvetiga Petra
poſtavlen bil. Vſe ſe je veſelilo, le on je bil
shaloſten, ter ſe je bal, de bi ſvojih velikih
dolshnoſt tenko dopolniti ne mogel. „Tako
me ſerze boli, de komej govorím, je
nekimu prijatlu piſal. Zheſar ſe drugi veſelijo,
ſim jes shaloſten. Proſim,
moli sa mene!“ — Bog sanizhuje zheſtilakotne,
ki po viſokih ſlushbah hrepenijo,
rad pa ponishnim pomaga, kteri v' njegovo
pomozh savupajo.

˛Sv. Gregor je bil dober paſtir ſvojih ovzhíz,
veſ ſkerben sa boshjo zheſt ino isvelizhanje
duſh. Lepo zerkveno pétje, ki ſe ſhe
sdaj per ſlushbi boshji v' naſhih zérkvah pôje,

napravil je on. Veliko ſretih bukuv je ſpiſal ino
nam v' podvuzhenje sapuſtil; sa to ſe poglaviten
zerkveni ozhák ímenuje. Ker ſam kerſhanſke
vére osnanovat ni mogel jiti, je bogabojezhih
maſhnikov v' Anglijo ²⁰⁶ poſlal, vuzhít nevérnike
ino jih kerſtít. — Koljkor je poſvetno bogaſtvo
in dobroto ſovrashil, toljko je vboſhtvo ín terplenje
ljubil, ter je djal, de le to kriſtjana Jesuſu
podobniga ſtori.

Vezhdel ſvojiga shivlenja je boléhal, pa vſe
voljno poterpel, in ne prenéhama je pridno delal.
She na semlji je Bog ponishniga ſlushavnika
nad vſe povsdignil; alj ſhe lepſhi v' nebeſih
poviſhal, kjér sdaj sa ſvoje dobre dela neſkonzhno
plazhilo savshiva.

Kdor per Bogi in per ljudéh imeniten biti
shelí, naj ponishnoſt ljubi, priden bo, ino lepo
Bogu ſlushi; sakaj: „Bog prevsetnim
soper ſtojí, ponishnim pa gnado
daja.“ Jak. 4, 6.

„Kdor bogabojezhe shiví, sravno pa
ponishen ni, prah na veter noſi.“ ˛Sv. Gregor.

19. ˛Sv. Ignazi.
Isgled, kaj branje ſvetih bukuv premòre.

Rojen v' ſhpanſki desheli je ſv. Ignaz imenitne
ſtariſhe imel. Prav poſvetno ſo ga isredili,
ino kralju v' ſlushbo dali. Hvalil ſe je s' lepotoj
ſvojiga trupla, ino ſe gisdavo (prevsetno) noſil.
Doſezhi vezho zheſt ſe je v' shold podál, kjér je
bolj ſkerbel ljudém dopaſti, kakor Bogú. Ta
prisadeva bila je sa mladenzha ſilo nevarna; sakaj
kogar ſkerbí le pregreſhnim ljudém dopaſti,
on ſlushavnik Kriſtuſov ni. Bog ſe pa mladiga
Ignazja vſmili, ino mu k' njegovi ſrezhi zhaſno
neſrezho poſhle. V' boji ga nagla krogla (kugla)
sadene, ki mu deſno nogo slomi, ino levo hudo
rani. V' neki grad ga saneſó, kjèr je dolgo
zhaſa boln leshal, ino veliko bolezhín terpel.
Njegova noga je tako ſlabo szelila; de je vſe
shive dni ſhantov oſtal. — Tako Bog mladenzhu
lepoto vseme, kteri s' njoj prevsetuje;
sakaj ona je boshji dar, in tem nevarna, ki
njo prevezh obrájtajo.

Dolg zhaſ je Ignazju v' poſteli bilo; proſi
torej, naj mu kakih poſvetnih kvant sa kratek
zhaſ brati dajo. K' ſrezhi pa ni bilo takih knig
(bukuv) per hiſhi, ino prineſó mu shivlenje Jesuſa
ino ſvetnikov. ˛Spervizh njemu to branje ni
dopadlo; bil je prevezh poſvetnih baſnov (ſabul)
navajen; pa zhedalje bolj mu dopádejo, in ga
toljko vnémejo, de na to ſklene po isgledi Jesuſovim
shiveti ino ſvetnike poſnemati. — Dvojno
je mladenzham nar vezh nevarno: ſlabim
tovarſham v' roke priti, alj pa ſlabe bukve
v' roke dobiti. ˛Spazhene knige ſo prepovedan
ſad, ktire ſam peklenſki ſovrashnik
ſkos ispridene piſárje pozherka, ter jih nedolshni
mladini naſtavlja, naj bi ſe ſmertniga
ſtrupa is njih napíla. ˛Sladko ſo piſane
kakor méd, in kdor jih bère, ga omotijo kakor
pijanka ribe v' potozi. Kdor hozhe ſrezhen
biti, naj ſe jih varje, in v' mladih letah
bukuv ne bere, kterih ſhe prav ne posná. —
Ravno tak dobro je pa ſvete, poſhteno ſpiſane
bukve brati, ki naſ vuzhtjo Bogu ſlushiti,
modro shiveti, ino drugih vezh koriſtnih
rezhí, katerih védeti je sa shivlenje potrebno.
Take knige ſo prijateli sveſti, ki
nam kratek zhaſ délajo, ino naſ vſiga lepiga
vuzhijo, kakor ſvetiga Ignazja.

Kedar osdravi, veſ drugazhen shiví. Huda
vojſka je v' njegovim ſerzi bila; pregreſhno
veſelje ga je v' poprejne navade mikalo;
alj ſvetnikov lepo shivlenje ga je vabilo, ravno
tako ſveto shiveti; Nar rajſhi je ſvete bukve

Tomasha Kempzhana bral, imenovane: Hoja
sa Kriſtuſam. Jél je zelo ſvoje shivlenje
po tih bukvah ravnati.

Tudi blishnim v' nebeſa pomagat, ga ni
grosilo s' otrozmi v' ſholo hoditi, ſe latinſhine
navuzhit, zhe je bil ravno she 33 let ſtar, ter je
védel, de vuzhiti ſe gerdo ni, zheſar zhlovek
ne vé, alj ne snati ino ſe ne vuzhiti, kedar
bi lehko, to je gerdo. — V' ſholah ſe mu vezh
bogabojezhih mladenzhov pridrushi, ki ſe saobljubijo,
vſe ſvoje shive dni Bogu ſlushiti ino
duſham v' nebeſa pomagati. Kedar ſo ſe isſholali,
ſo bili v' Benedkih maſhniki poſvezheni.
Tí ſo bili pervi tovarſhi imenítniga reda (ordna)
tovarſhije Jesuſove, ki ſe jim Jesuiti pravi.
˛Slavni, vuzheni ino ſveti moshjé ſo Jesuiti
bili, mladenzhev poſebni prijateli in vuzheniki,
kakor njih duhovni ozbe ſv. Ignazi, kteri je
mladenzhe nar rajſhi vuzhil, ino sa nje ſkerbel.

Veliko veſelje bilo je ſvetimu Ignazju ſvetlo
nebó ino svesde pregledovati, in rad je sa
to na kako viſhino ſtopil. Kedar je lepoto nebéſ
premiſhloval, ſe je od veſelja rasjokal, rekózh:
„Kako oſtudna je meni semlja,
kedar nebeſa pogledam!“ — Tudi ti
povsdigúj ſvoje ſerze k' nebeſam; one naj
bojo tvoje shelje, one tvoje nar ſlajſhi veſelje;
le kar zhlovek ſerzhno poshelí, to tudi
ſkerbno jiſhe; kdor pa jiſhe, on najde.

˛Sv. Ignazi je imel poſebne dve ſkerbí:
perva je bila, Boga prav zhéſtiti: sa to je bil
njegov navaden prigovor: „Vſe k' vezhi

zheſti boshji!“ Druga njegova ſkerb je
bila, blishniga isvelizhati; sa to je pogoſto djal:
„Ni sadoſti, de jes ſam Goſpodu ſlushim;
vſe ſerza naj njega ljubijo, vſi
jesiki hvalijo!“ — Oh, naj bi vſi ljudjé,
vſaki po ſvojim ſtani, sa to dvoje prav
ſkerbeli, kako ſrezhno bi na tim ſveti shiveli,
po ſmerti ſe pa per Ozhetu veſelili,
kjer ſe ſv. Ignazi sdaj veſelí. — Lepo naſ
k' temn ſv. Pavl opominja: „Jiſhite kar je
gori, kjer Kriſtuſ na deſnizi boshji
ſedí; hrepenite po tiſtim, kar je sgoraj,
ne pa, kar je na semli.“ Kol. 3, 1.

„Kako oſtudna je meni semlja, kedar
nebeſa pogledam!“ ˛Sv. Ignazi.

20. ˛Sv. Isidor.
Poboshen kmetiſhki delavez.

Ni ſtana tako ſtariga na ſveti, kakor je
kmetiſhki, pa tudi ne toljko ſrezhniga, zhe le
kmetizh po nauki Jesuſovim shivi, kakor ſv. Isidor,
kmetov poſeben savetnik alj patrón. Njegovi
ſtariſhi ſo v' Madriti ²⁰⁷, poglavitnim meſti
na ˛Shpanſkim, shiveli. Niſo imeli bogaſtva;
s' ſvojmi shulami ſo ſi vſakdanj kruhej ſlushili,

ino ſvojiga ſina prav po kerſhanſko isredili.
˛Skerbeli ſo mu poſebno sa kerſhanſko poduzhenje,
de je Boga ſerzhno ljubil, greha ſe pa
svetlo varval. Mladi Isidor je rad k' kerſhanſkimu
nauku hodil, in kar je ſliſhal, je v' ſvojim
ſerzi ohranil. — Kaj pomaga ſinam po
ſtariſhah veliko premoshenja, zhe pa kerſhanſkiga
nauka ni? Premoshenje bres ſtrahu
boshjiga, ino pa pleve bres sernja. Poboshno
ſerze ino pridne roke ſo nar boljſhi dota
(erbija); ino to ſo ſtariſhi ſvetimu Isidorju
sapuſtili.

Ozhe ino mati ſvojimu ſinu niſta v' goſpoſki
ſtan pomàgala, ker ſta ſposnala, de ga je
Bog sa kmeta vſtvaril; pa tudi dobro védla, de
goſpoſki ſtan zhloveka ne ſtori ſrézhniga, ako
ga Bog v' viſhi ſtan ne poklizhe. Sa hlapza je
Isidor per nekim bogatim goſpodarju ſlushil,
sveſto opravljal ſvoje dolshnoſti, ter je shivel
sdrav in veſel. — ˛Starejſhi, ki ſvoje ſine le
v' goſpoſki ſtan tiſhijo, vezhdel ſvoje otroke
neſrezhne ſtorijo, ako niſo poſebno prebriſane
glave ino pa modriga sadershanja.
Perſilen goſpod je ravno ko na pol kuhana
jéd, ki nikomarju prav ne tekne. Boljſhi je
biti dober kmet, kakor perten (na pol)
goſpód.

Dve poglavitne dolshnoſti kmetiſhki ljudjé
imajo: Moli, ino delaj! To je pravizhen Isidor
vſak dan sveſto dopolnil. Sgodaj je vſtal,
ino tekel v' blishno zérkev k' ſveti maſhi; Bogu
je ſam ſebe in ſvoje delo priporozhil, kér je

védel, de vſe dobro le od Boga pride. Ko je
opravil juterno ſlushbo boshjo, ſe je veſelo na
ſvoje delo podal, ki mu je po tem sa toljko
bolje od rok ſhlo. Pri delu je vezkrat ſvoje ſerze
k' Ozhetu povsdignil, ino vſe ſvoje opravila
njemu isrozhal. Zhe mu je kako delo teshavno
bilo, ſe je ſpomnil Jesuſa, kako voljno je teshek
krish na goro neſil, in tako mu ni bilo nizh
preteshkiga. — Sakaj je pa sdaj per hlapzih
ino deklah vezh toshvanja kakor terplenja,
de she drugiga govoriti ne vedó, kakor to,
koljko terpijo? Sa tega del, ker premalo
Bogu ſlushijo, le na zhaſen dobizhek gledajo,
vezhniga pa posabijo. Delo jim hodi
dvakrat teshji, plazhila jim nikdar sadovi
ni; ſvoje dela na pol ſtorijo, in tak ſvoje
poſhtenje sgubijo, de jih poſlednizh ljudjé
ne obrájtajo, ino tudi Bog ne mara sa nje.

˛Sv. Isidor ni delal ſamo sa zhaſen dobizhek,
ſlushil je sa vezhno plazhilo, ino je tudi ſvojga
priſlushika rad vbogim podelil, kar je premogel,
de bi ſi pripravljal vezhnih sakladov
(ſhazov) v' nebeſih; vedel je, de kdor rad vbogajime
daja, nikdar oboshal ne bo. Vſmilila ſe
mu je tudi shivinza, ktera je ravno tak boshja
ſtvar. Neki posimſki dan je v' mlin (malen) neſil,
ino videl ſhôko ptizhiz, ki ſo lazhne po
drevji klaverno ſedele. Odgerne nekoljko ſnega,
ino jim toljko sernja potroſi, de ſo ſe nasobale.
Továrſh ſe mu je ſmejal, alj Bog je
Isidorju boshji dar ozhitno povernil, ino dal,
de ſe mu je obilnej namlelo. — Gérdiga ſerza

zhlovek je, kterimu ſe ljuba shivinza ne
vſmili; ſhe gerſhi, kdor njo preklinja, pretepa,
pobija, in zlo terpinzhi alj martra.
Tak shvinoderz je ozhiten ſovrashnik boshji,
sakaj Bog je shivino ſtvaril.

Hudobni ljudjé ſo bogabojézhiga Isidorja
goſpodarju toshili, de vedno v' zérkvi tezhi,
doma pa delo saoſtaja, in ſe mu ſhkoda godí.
Goſpodar ga hudo okrega; Isidor ſe mu pa
pohlevno odgovorí: „Zhe bole kako samudo
najdli, mi plazhila vtergajte, kar bo ſhkode.“
Neko jutro je goſpodár ſam na polje gledat ſhel,
alj je reſniza, kar ljudjé pravijo. ˛Sv. Isidor
je bil she v' zérkvi, alj angela dva ſta sa njega
orala, kakor pripovedujejo. — Tako Bog v'
deli poverne, kar ſe v' molitvi pomudí; vſe
ſe naj o pravim zhaſi sgodí.

Bogat v' dobrih delah je ſv. Isidor ſvoj delavnik
na tim ſveti dokonzhal, ino sdaj vezhno
nedelo v' nebeſih ima. Oh, de bi vſi kmetjé,
hlapzi in goſpodarji tako shiveli, ko on!
lehko bi bili ſrezhni ino veſeli tukaj in tam.
Jesuſ naſ tako shiveti vuzhí: „Jiſhite nar
poprej boshjiga kraljeſhva, ino njegove
pravize, ino vſe drugo vam
bo priversheno.“ Mat. 6, 33.

˛Srezhen, kdor Bogu prav ſlushi, naj
maſhuje alj plushi. Per Bogu ſerzé per delu
roké.

21. ˛Sv. Jakob.
Isglèd Bogu sveſto ſlushiti.

Kriſtuſ je med ſvoje apoſtelne dva Jakoba
svolil: pervi je bil Zebedejov ſin, ſvetiga Janesa
evangeliſta brat, kteriga ſo v' Jerusalemi ²⁰⁸
ob glavo djali; drugi je bil Jakob Alſejov ſin,

Marijne shlahte. Goſpód je timu poſebno modroſt
ino ſvetóſt dodelil, ino apoſtelni ſo njega
perviga ſhkoſa v' Jerusalemi poſtavli. Bil je toljko
poboshen, de ſo ga tudi ſovrashni Judjé ſpoſhtovali,
ino imenovali pravizhniga. Ojſtro
je shivel, ni vina pil, ne meſa jedel, ino je
borno oblezhen hodil; od klezhanja v' molitvi ſe
mu je kosha na koleni vterdila. — Ako hozheſh,
mladenzh, per Bogu ino per pravizhnih ljudeh
kaj veljati, shivi pravizhno ino ſlushi
Bogu sveſto. To te ſv. Jakob v' ſvojim liſti
vuzhí, rekozh: „Zhe kdo is med vaſ
modroſti potrebuje, naj proſi Boga,
ino dana mu bo; naj pa proſi s' savúpanjam.

˛Sovrashniki nauka Kriſtuſoviga ſo ga hotli
napraviti, naj bi kerſhanſko véro satajil, ino
ljudi napravil ne vérvati v' Jesuſa Kriſtuſa; sakaj

kar kolj je zhaſtitliv ſtarzhek rekel, tega ſe je
ljudſtvo dershalo. Poſtavijo ga na neki viſok
kraj Jerusalemſkiga tempelna, kjer je veliko
ljudi sbranih bilo, ino vpíjejo: „Oj pravizhen
mosh, ti nam pové, kdo je Jesuſ, kteri je krishan
bil? Kar nam boſh rekel, vérvali bomo.“
˛Sv. Jakob na veſ glaſ odgovori: „Jesuſ, ˛Sin
boshji, ſedí na deſnizi ſvojga vézhniga
Ozheta, ino bo priſhel v' oblakih
vſe ljudi ſodit.“ Veliko poſluſhitelov
je na to veſel glaſ sagnalo, rekózh: „Hvalen
bodi Davidov ˛Sin!“ ˛Sovrashnike Jesuſove je
pa to toljko vjesilo, de ſo ga is viſhine na tla
vergli. ˛Svet mosh sopet vſtane, ino klezhè
sa ſvoje ſovrashnike moli; oni ga pa s' kamenjam
pobijajo, ino eden njih ga poſlednizh s'
batizó (kolam) pa glavi vdari, de vmerje.

˛Svéſtiga ſlushavnika boshjiga ne ſmé biti
ſram ino ne ſtrah, dati Bogu ſpodobno hvalo
in zheſt, zhe bi bilo ravno hudo sa to.
Ravno to nam ſv. Jakob v' ſvojim liſti
priporozha, ter govori: „Blagor zhloveku,
ki ſkuſhnjo preterpí, sakaj
ſkuſhan bo prijél venz (krono), kteriga
je Bog tajiſtim obljubil, ki njega
ljubijo.“ Jak. 1, 12. Kratek zhaſ
in lehko delo naj nam vſelej bo, s' kterim ſrezhno
in veſelo vezhnoſt ſlushimo.“ ˛Sv. Jeronim.

22. ˛Sv. Janes evangelíſt.
Nedolshen mladénzh, poſeben prijatel Jesuſov.

˛Sv. Janes je imel ſveto shlahto: Zebedeja
ozheta, ˛Salome bogabojezho mater, ſvetiga Jakoba
brata; bil je tudi on veſ nedolshen in ſvet.
Zelo mlad je ſhe bil, kedar je njega ino brata
Jesuſ od riblenja v' apoſtolſtvo saklizal. Mladenzha
ljubesnivo deviſhko ſerze je zhres vſe Jesuſu
dopadlo; sa to je bil Janes ljubej Jesuſov.
Oh mladenzhi, kako ſrezhni ſte vi, dokler ſte
zhiſtiga, nedolshniga ſerza! Jesuſ je tudi
vaſh dober prijatel, Marija vaſha ljuba
mati, vaſhi tovarjhi angeli ſo. Kakor hitro
pa gerdo miſlite, neſramno klafate, nespodobno
delate, v' ſlabe tovarſhije sahájate,
po nozhi voglarite, ino ſe s' shenſtvam pezhate,
— hitro vmira Jesuſova ljubesen v' vaſhim
ſerzi; angeli shaljujejo, ino peklenſki
ſovrashnik vam roko podá.

Jesuſ je ſvetiga Janesa nar rajſhi imel;
vsel ga je na goro, kjér ſe je premenil, ino
mu je pokasal ſvojo nebeſhko zheſt; per sadnji
vezherji njemu je Janes na perſih ſlonel, ino
nar blishej njegoviga ſerza bil; na oljſki gori
ga je s' ſebó v' vert saklizal, kjér je kervav put
putil. pa tudi Janes je bil med vſemi apoſtelni
Jesuſu nar bolj sveſt; on ſam ga je pod krish
na ſtraſhno goro Kalvarijo ſpremil, ter je do

konza per njem oſtál. Jesuſ mu je pa tudi is
krisha tvojo shaloſtno mater isrozhil, ino materi
Janesa sa ſina dal; ſaj ſta bila obedva deviſhkiga
ſerza. — Ljubi Jesuſa, ſlushi mu sveſto
v' shaloſti kakor v' veſelji, tak bo tudi
Marija tvoja mati, ino ſv. Janes tvoj brat.
Nedolshni mladenzhi ſo angelam v' shlahti.

Po Jesuſovim vnebohodi ſta Marija in ſv.
Janes v' ſveti drushbi shivela, dokler ni boshja
mati, sapuſtivſhi to ſolsno dolino, k' ſvojimu
ſinu v' nebeſa ſhla. Janes je bliso ſto let doshivel,
ter je veliko meſt ino deshél Kriſtuſu
pridobil. ˛Spiſal nam je ſvet evangelj, ino bukve
ſkrivniga rasodenja, v' katerih beremo, kako
ſe je kerſhanſki zerkvi godilo, in ſe ſhe
bo do konza ſveta, kakor mu je ſam Jesuſ pokasal.
Imamo tudi tri liſte alj piſma od njega,
polne gorezhe, kerſhanſke ljubesni. Kakor je
pa ljubesen razbil, njo je tudi v' djanji pokasal.
Kedar she ni od prevelike ſtaroſti v' zèrkev
hodíti mogel, ſo ga v' sberaljſhe vérnih
noſili. Ni jim samogel pridigvati vezh kakor
tele beſede: „Otrozhizhi, ljubite ſe med
ſebó, otrozhizhi ljubite ſe!“ Tega védniga
ponovlenja ſo ſe vuzbenzi navelizhali, ino
ſo djali: „Vuzhenik! kaj nam to ne prenéhama
praviſh?“ Lepo jim odgovorí: „To je
sapoved Goſpodova, ino zhe ſe le to
sgodí, je sadoſti.“

Ljubi mladenzhi! bodite kakor ſv. Janes
nedolshni, ljubite Jesuſa, kakor ga je
on ljubil, pa tudi ſvojiga blishniga prav po

kerſhanſko, in vi bote ljubeji Jesuſovi. — Med
vſemi apoſtelni je ſv. Janes nar vezhi ſtaroſti
vzhakal, ker je deviſhkiga shivlenja bil; doshiveli
bote tudi vi ſtarih dni, ako duſho ino
telo zhiſto ohranite. Nezhiſtniki bojo hitro
zhervam v' shivesh. ˛Sluſhajte, kar vaſ ſv. Janes
vuzhi: „Nikar ne ljubite ſvét, tudi
ne tega, kar je na ſveti. Zhe kdo ſvet
ljubi, ljubesni Ozhetove v' njem ni.
— Ino ſvet preide, ino vſe njegovo
poshelenje; kdor pa voljo boshjo
ſtori, oſtane vékomaj.“ I. Jan. 2, 15 —
17. „Poſvetnesh je ravno kakor votel ſod;
kar sgoraj noter vlijeſh, istezhe 's njega
ſpod.“ ˛Sv. Gregor.

23. ˛Sv. Janes Krisoſtom.
Greha gorezhi ſovrashnik.

Blagor ſínu, ki ima ſkerbno mater; ſrezhna
pa tudi mati, ki ima toljko dobriga ſina,
kakor je ſv. Janes Krisoſtom bil, v' meſti Antijohiji
²⁰⁹ rojen. ˛She je bil otrok, ko mu je ſmert

dobriga ozheta vsela; alj ljubesniva mati, zhe
ravno mlada vdova, ſi je vſe prisadela, ſvojiga
ſina poſhteno isrediti. Zhudno dobro glavo
je imel, ino ſe tako pridno vuzhíl, de ſo ſe
njegovi vuzheniki nad njim savseli. Ker pa
prebriſana glava malo pomaga, ako pameti ino
bogabojezhoſti ni, je ſv. Janes tudi rad molil,
ſveto piſmo bral, ino ſe ponishno noſil, de ſi je
bil ravno mlad in vuzhén. Ni hotel nevarnih
poſvetnih ſlushb, ki ſo ma jih ponujali; isvolil
ſi je duhovſki ſtan, ter je hotel v' puſhavo
jiti.

Ljubesnivi materi ſe je preſilo toshilo ſvojiga
ſina is doma puſtiti. „Moj ſin! je djala, sa

vſe, kar ſim tebi ſtorila, ne sheljím drujiga od
tebe, kakor ne ſtori me v' drugizh vdovo. Pozhakaj
toljko, de me boſh h' ſvojmu ozhetu pokopal,
potlej lehko greſh, kakor dalezh hozheſh.“
˛Sv. Janes je mater vbogal íno doma oſtal, pa
tudi v' ſredi velikiga meſta je tiho ino ſveto shivel.
— Dolshni ſo otrozi ſtariſhe vbógati,
ino jih na ſtare dni bres velike ſile ne sapuſtiti.
ſaj jih tudi ſtariſhi mladih niſo sapuſtili.
Bog daja ſrezho otrokam, ki ſtariſhe
lepo imajo.

Poboshno shivlenje Janesovo ſe po ſhrokim
rasvé; bil je satorej od ſhkofa duhovnik
shegnan, ino mu narozheno boshjo beſedo Antijohenzam
osnanovati. Njegove pridge ſo po
zelim zeſarſtvi saſlovele; sa to ga Krisoſtoma,
po naſhim slate uſte imenujejo, in kedar v' Zarimgradi
²¹⁰ ni ſhkofa bilo, ſo njega poſilim v'
poglavitno meſto odpeljali ino ſhkofa poſtavili.
Kakor ſhkof je v' ſvojih pridgah ſerzhno reſnizo
govoril, terdil pravizo ino ſovrashil greh. Vſi
dobri ſo ga radi poſlúſhali, hudobni pa ſmertno
ſovrashili. — Ravno taka ſe ſhe den denaſhen

godí. Kar pravizhni ljubijo, to krivizhni
ſovrashijo, ino kdor jim po pravizi
pové, jih rasdrashi.

Zeſariza Evdokſija je ſilo poſvetno shivela.
Merselo ji je, de ſveti vuzhenik neſramen
pleſ, neſpodobno shenſko noſhinjo, ino druge
pregreſhne dobrovolje prepoveduje. Zeſarju ga
toshuje, ino podpihuje druge ljudi, ſvetiga
ſhkofa toshvati. Radovérn zeſar ſe vtogoti, ino
pravi tvojim ſvetvavzam: „Oh, kako bi neki timu
ſhkofu prav ojſtro plazhal?“ Zeſarjovi prilisvavzi
hitro sazhnó, in pervi pravi: „Istiraj (ispôdi) ga
v' ptuje kraje, de ti ne pride vezh pred ozhí.“ Drugi
rezhe: „Vsemi njemu vſe, kar imá.“ Tretji
ſe oglaſi: „Vkashi ga v' shelesje djati ino
v' jezho sapreti.“ ˛Shterti velí, naj ga k' ſmerti
obſodi ino ſe ga na vſelej snebí. Poſlednizh
nekdo vſtane, ki je bil modrejſhi od vſih, ter
pravi: „Vſi ſe motite! s' vſim tem njemu ne
bote kaj hudiga ſtorili. Kamo ga bi istírali?
On je na veſolnim ſveti domá. Alj mu vsemete
premoshenje, ga bote le vbogim vseli, njemu
ne. Zhe ga v' jezho dénete, bo on shelesje
poljubil, ino ſe veſelil. Ako ga k' ſmerti obſodite,
njemu nebeſa odprete. O Zeſar! ako mu
hozheſh kaj hudiga ſtoriti, perſili ga v' greh.
Posnam mosha, ne boji ſe na ſveti drujiga
vezh, kakor greha.“ — Oj preſrezhni zhlovek,
od kateriga ſe tako govorí.

Perſilen je bil poglavitno meſto sapuſtiti,
alj preganjan sa pravize del ni drujiga
rekel, kakor to: „Goſpód! isidi ſe tvoja

volja. Kar Bog hozhe, naj ſe sgodí!“
Gnali ſo ga v' ſilo terde kraje, kjér ſi je veliko
hudiga vshìl; alj tudi tam je veliko dobriga
ſtoril sa boshjo zheſt ino svelizhanje blishniga.
— Bres vſiga vſmilenja ſvetiga mosha is
perviga kraja ſhe v' hujſhi kraj shenó. Po poti
od prevelike vrozhine ino od húdiga vremena
nevarno sboli; nobene poſtreshbe, ſhe pridne
ſtrehe mu ne dajo. Pridejo gredózh do neke
zérkve ſvetiga marternika Basiliſka, kjér prenozhíjo.
Po nozhi ſe mu ſv. Basiliſko prikashe,
ino ga potolashi rekózh: „Bodi veſél, Janes,
brate moj, jutri bova v' enim kraji
ſkupaj!“ Drugo jutro proſi vojſhake, naj
bi na tim meſti do enajſtih poterpeli; alj moral
je s' njimi napréj. Kedar pa sazhne vmirati, ſe
s' njim poverniti morjo. Ker nasaj pride, ſe belo
preoblezhe, prejme preſveto reſhnje Telo, poſledno
popotnizo (braſhnjo), isrezhe ſvoje navadne
beſede: „Bodi Bog hvalen v' vſih rezhéh!“
ſe pokrisha, in ſvojo duſho ſtvarniku
isrozhi. —

Ne boj ſe, o mladenzh, govoriti reſnizo,
terditi pravizo, kedar je tvoja dolshnóſt,
naj te ravno sa to hudobneshi pregánjajo.
Rasveſeli ſe Jesuſove obljube, ki govorí:
„Blagor savolj pravize preganjanim,
ker njih je nebeſhko kraljeſtvo.“ — Mat. 5, 10.

„Le greha naj bo tebe ſtrah; vſe drugo
je le dim in prah.“ ˛Sv. Krisoſtom.

24. ˛Sv. Janes Nepomuſhki.
Sveſti zerkveni ſlushavnik.

Lepſhiga ni na ſveti, kakor gledati mladiga
hlapzhizha v' zérkvi, ki lepo pametno k'
ſveti maſhi ſtreshe; sakaj to je angelſka ſlushba.
Tak bogabojézh zerkven ſlushitel je bil

ſv. Janes, v' tersi Nepomuk na Pemſkim ²¹¹
rojen, ino po tem Nepomuſhki imenovan. Imel
je vboge, to de poſhtene ſtariſhe, ki ſo ga is
mladiga v' ſtrahi boshjim redili, ino vuzhili Boga
zhres vſe ljubiti. Kakor hitro je toljko odraſtil,
de je na altar doſegel, ſe je navuzhil k' ſveti
maſhi ſlushiti. Vſako jutro je prav sgodaj vſtàl,
de je maſhnikam per altarji ſtregel. Toljko ſe
je poboshno noſil, de ſo vſi, ki ſo ga videli,
lehko molili. — Zhedno je sa vſakiga fanta
ino ſpodobno, de k' ſveti maſhi ſtrezhi sna;

alj gerdo je, ino velik greh temu, ki ſe neſpodobno
pred altarjam vêde (noſi). Maſhni
ſtresheti alj miniſtranti, ki molitve prehitro
sgovárjajo, ſe ſmejijo, osírajo (ogledujejo),
ino po zerkvi létajo, niſo ſlushavniki boshji,
temuzh najemniki peklénſkiga ſovrashnika.
Oni vſmílenga Jesuſa shalijo, kriſtjane môtijo,
ino sa tiſte krajzarje, ki jih saſlúshijo,
duſho predajo. Oh, to je grosa in ſtrah!
Mladenzh, ne hodi bliso altarja, ako ſe
ſpodobno ne sadershíſh; ſtraſhen je kraj,
na katerim ſe ſv. maſha ſlushi.

Mladi Janesek je pridno v' ſholo hodil, in
ſe je ſkerbno vuzhíl; sa otrozharije mu ni bilo
mar. Moliti in pa vuzhiti ſe ga je nar bolj
veſelilo. — Gerdo je ſholarje videti, kedar is
ſhole grejo, kako ſe ſúvajo, ſkazhejo in nespodobno
norijo. Vſi taki po poti sgubijo, kar
ſo ſe v' ſholi navuzhili. Fanté pa, ki kvartajo
ino sa dnarje igrajo, hudi duh v' ſvoji
oblaſti ima, ter jih po ſhroki zeſti v' pekel peljá.
Bog ne daj tega!

˛Stariſhi ſo ſv. Janesa v' viſhi ſhole poſlali.
V' Prasi ²¹² ſe je isſholal, kjér ſo ga tudi maſhnika

poſvetili. Mlad ſlushavnik bil je v' malim
sveſt, sa to ga je dober Bog zhres veliko poſtavil.
Toljko lepo je pridigval, de ſo od vſih krajov
ljudjé hruli njega poſluſhat. Bogabojezha
pemſka kraliza Johana ſi ga je ſpovednika isvoljila.
Hudoben pemſki kralj Benzheſl (Venzeſlaus)
je raspaſheno shivel. Merselo mu je,
de kraliza tako pogoſto k' ſpovedi hodi, ter hozhe
svédeti, zheſa ſe ſpoveduje; Saklizhe ſvetiga
Janesa, ino mu veliko obeta; naj ſpoved
kralize pové; alj ſveti maſhnik molzhí. Ker s'
dobrim kaj ne opravi, mu protí ſtraſhne martre
in ſmert. ˛Sv. Janes kralju ſerzhno odgovorí:
„Tega ne ſmém, in rajſhi vmerjem.“
Grosovitnik vkashe ſvetiga mosha nevſmíleno muzhiti
ino s' gorezhimi baklami shgati; ſv. Janes
je vſe voljno preſtál, in ker je vedel, de bo
vmreti moral, ſe pripravlja sa ſrezhno ſmert.

˛Sv. Janes ſe poda k' Materi boshji na boshjo
pot, kjér ſe Bogu ino Mariji sa ſrezhno ſmert
priporozhí. Kedar ſe v' poglavitno meſto poverne,
in memo kraljeviga poſlopja gre, njega ſerdit
kralj sagleda, k' ſebi poklizhe, ter ga sarotí,
naj mu pové, kaj ſe je kraliza ispovédala; ako
ne, ga bo sapovedal vtopiti. Janes mu drugiga
ne odgovorí, kakor de rajſhi tavshentkrat vmerje.
Nevſmilen kervolog vkashe ſvetiga Janesa

o terdim mraki is moſta v' globoko Moldavo vrezhi.
Hitro ſo ſe nad njegovim ſvetim truplam
luzhi prikasale, kakor gorezhe svesdize ſvetle,
ino ſo ljudém osnanile, kjé telo ſvetiga ſpovednika
najdejo. Tri ſto let po tem ſo njegov jesik
ſhe ravno tako lepo rudezh najdli, ko bi
bil shiv, v' zhudno snaminje, kako Bog tiſte
ljubi, ki ſe v' jesiki ne pregreſhijo.

Mladénzh, ki rad govoríſh, varji, de
ſe s' jesikam ne pregreſhíſh. Ne kradi blishnimu
poſhtenja, varji ſe neſrámniga govorjenja;
vſelej rajſhi manj govori kakor prevezh,
ino ne posabi, de tudi beſeda zhloveka
vbije. ˛Sv. Duh pravi: „Veliko je s'
mezham pomorjenih, ſhe vezh so jesikam
pogublenih. „Sirah. 28, 22.

Per miſi ljudí pred obrekvanjam ovarvat
je ſv. Avguſhtin te le verſtize napiſal:
„Kogar veſelí zhres druge govoriti,
Naj ſe ne slobí kdaj k' moji misi priti!“

25. ˛Sv. Jefrem.
˛Strahván mladénzh, mosh po volji boshji.

˛Starejſhi ſvetiga Jefrema ſo bili kmetjé.
Niſo mu imeli premoshenja ſporozhiti, sa toljko
bolj ſo ga vuzhili, naj ſe Boga bojí in greha
varje. Ko je bil ſhe mlad, ga je rada jesa

sgrabila. Neki dan od doma gre, najde gredózh
kravo revniga vboshzheka, ino jo is hudobije tako
dolgo s' kamenjam naganja, de obleshí, in k' domu
ne more. Pride divja svér, ino kravo rasterga.
Jokáje ſrotej krave jiſhe, ino Jefrema vpraſha,
ali kaj vé, kamo bi kravza bila? Nameſto odgovora
ga Jeſrem oſhabno smérja ino mu perímke
daja. — Najde ſe ſhe veliko takih noroglávzov,
ki vbogo shivinzo sa kratek zhaſ
preganjajo, ljudem pa beſedújejo, ter ne pomíſlijo,
kako je to velik gréh. Tudi njih
Bog tepel bo, kakor neſrézhniga Jefrema.

Meſenz dni po tem ſe mladi Jefrem is polja
k' domu ſpravlja. Dalezh je bilo, nozh ga objide,
ino moral je per nekim ovzharji prenozhiti.
Ovzhar je bil piján, ino kér je terdo
ſpal, perderò volki nad zhedo, ino veliko ſhkode
naredijo. Drugo jutro pridejo laſtniki, kterih
ſo ovze bile, ino ne verjamejo, de bi jim
volki toljko ſhkode ſtorili bli, ampak tèrdijo, de
ſo le tatjé; ter dajo paſtirja ino vbogiga Jefrema
v' jezho sapreti, kakor bi bila tatíje tovarſha
ino pomagavza. S' njima ſta bila ſhe
dva jetnika saperta, kterih eniga ſo dolshili, de
je vbijavez, drugi preſheſtnik. — V' ſedmih dneh
ſe Jefremu v' ſpanji angel prikashe ino ga pobara,
sakaj je v' jezhi? „Sa to, mu shaloſten
odgovorí, ker me dolshijo, de bi bil tate v' ovzhàrnzo
ſpuſtil, zhe ſim ravno nedolshen.“ „Dobro
vém, de ſi v' tém nedolshen; alj le ſpomni
ſe, kaj ſi nekoljko popréj vzhinil (ſtoril), ino
ſposnal boſh, de je Bog pravizhen.“ Kedar ſe

prebudi, premiſhluje, kaj bi bil pregreſhíl?
˛Spomni ſe, kako gerdo je s' kravo reveshu naredil,
in ſvoje ſenje tovarſhama pravi. Tndi
ona ſposnata, de ſta kriva hudobij, zhe ravno
ne teh, katerih nju sdaj dolshijo.

Dva dni po tem jih pred ſodnika shenò.
Tovarſha njegova ispraſhújejo, nju tepò ino grosovitno
terpínzhijo; ravno tako ſhe drugih pet
hudodelzov. Jefrema grosa obhaja vſe to videti;
ſilo joka ino trepezhe, ter ſe boji, de bodo tudi
nad njega ſegli. Alj sopet ga v' jezho sapro,
kjer je ſhe dva meſenza tezhal. Angel ſe mu
ſpet prikashe, rekózh: „Noj Jefrem! alj ſi
preprizhan, de Bog ſvét po pravizi vlada (visha)
ino nobénimu krivize ne ſtori?“ „Dobro, goſpód,
Jefrem odgovorí; dobro ſposnam, de ſo zhudne
njegove dela, neprevedlive njegove ſodbe. Vender
vſmili ſe ſvojiga ſlushàvnika, ino reſhi me
jezhe; hozhem menih biti, íno svetlo ſlushiti
Jesuſu.“ Angel mu rezhe, de ga bojo ſhe v'
drugizh pred ſodnika gnali, ino po tem ispuſtili.
„Joj meni! Jefrem savpije; kako bom pa ſtraſhno
shuganje pred ſodnikam prebavil!“ Angel
odgovorí: „Bolje bi tebi bilo, de bi ſe v' nobeni
rezhi pregreſhil ne bil, ne bilo bi ti potreba v'
tej ſtiſki biti; ker ſi pa saſlushil vſe to, kako
bi tebi pomagal?“ Potolashil vender ga je,
de ne bo toljko terpel, ino bo sopet proſt; kar
je tudi sgodilo.

Kakor hitro Jefrem is jezhe pride, ſi zhaſtitlivga
vuzhenika pojiſhe, ino sazhne ſveto
shiveti. Molil je, pridno delal, poſtil ſe, ino