This work is licensed under the Creative Commons Attribution-ShareAlike 4.0 International License.
Besedilo je na razpolago pod dovoljenjem Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 mednarodna licenca.
Projekt IMP: Jezikovni viri starejše slovenščine
.
Projekt Wikivir: Slovenska leposlovna klasika
.
Shivlenja
˛SREZHEN POT.
---------
Potrebni nauki,
isgledi ino molitvize
sa
Mladenzhe.
---------
Spiſali
mladi duhovni, ino na ſvetlo dal
ANTON ˛SLOM˛SHEK,
˛Shpiritvàl v' Zelovſhki duhovſhnizi.
˛Srezhno hodita! Bog bodi s' vama po poti, in njegov angel vaji ſpremi. Tobia. 5, 21.
Shivlenja
˛SREZHEN POT.
---------
Potrebni nauki,
isgledi ino molitvize
sa
Mladenzhe.
---------
˛Spíſali mladi duhovni, ino na ſvetlo dal
ANTON ˛SLOM˛SHEK,
˛Shpiritvál v' Zelovſhki duhóvſhnizi.
---------
Po dovoljenji viſhi duhovſke ino deshelſke goſpoſke.
---------
V' Zelovzi 1837.
Natiſnil ino na prodaj imá Janes Leon.
Moj ſin, vſe ſvoje shive dni iméj Boga pred ozhmí, ino varji ſe v' gréh privoliti.
Mladénzh je pred Jesuſa ſtopil ino mu rekel:
„Dobri vuzhenik! kaj naj ſtorim, de vezhno shivlenje doſeshem?“ Jesuſ mu je
Piſhem vam, mladenzhi, kér ſte mozhni ino beſeda boshja u' vaſ prebiva, ino ſte hudiga premagali. Nikár ne ljubite ſveta, tudi ne tega, kar je na ſveti. — ˛Svet prejde ino vſe njegovo poshelenje; kdor pa voljo boshjo ſtori, oſtane vékomaj. ˛S. Janes v' 1. liſti; 2, 14 — 17.
Shivel je ſvoje dni v' dalni dalni desheli na jutrovim
ſkerben ozhe: ſtari Tobija mu je bilo ime.
Imel je blagiga (zhedhiga) ſina, ki ſo ga po ozheti
mladiga Tobijeta imenovali. Mati njegova je bila
Ana. Vbogi vbogi, to de poſhteni ljudjé ſo bili.
Ozhe oſlepel, ſin ſhe veſ mlad; le pridna mati
jih je na ſvojih rokah shivela.
Imel je ozhe v' ſtranſki desheli hekiga
snanza po imeni Gabael. Prezej dnarjov mu je
poſodil bil v' poprejnih letah, ko je ſhe bolje
s-hajal. Rad bi po te dolg ſvojiga ſina poſlal; alj
pot je daln, hoja nevarna, mladenzh nesnán. Mati
joka, ozheta ſkerbí, ino ſin kamo ne vé. „Pojdi,
pravi ozhe, pojiſhi ſi sveſtiga zhloveka, ki bo sa
plazhilo s' tebó ſhel.“
Mladenzh gre ino ſrezha saliga mladenzha,
ki ſe je ravno na pot odpravil. Veſelo ſe Tobijetu
v' tovarſhijo ponudi, ino mu obljubi, de ga
bo ſpremil ino ſrezhno pripeljal ſpet na ozhetov
dom. Lepo nju ſtari Tobija odpravi, rekozh:
„˛Srezhno hodita! Bog bodi s' vama po poti, in
njegov angel ſpremi vaj“
Popotnika ſta ſrezhno hodila; moder ino sveſt
je bil Tobijov tovarſh. Vſake nevarze ga je reſhil
ino mu k' veliki ſrezhi pomagal. Premoshenje
mu je vsdignil, zlo dobro shehko oſkerbel,
pripeljal sdraviga ino premòshniga v' narozhje ljubih
ſtariſhev; tudi ozheta je osdravil in zelo hiſho
ſrezhno ſtoril. — Mladiga Tobijeta sveſt továrſh
je bil Rafael, angel boshji. — Oh, de bi
takiga tovarſha vſi mladenzhi imeli, kedar ſe od
hiſhe ſvojih ljubih ſtariſhev v' ptuje deshele podajo!
Popotnik ſi tudi ti mladenzh, bodi ſi vbogih
alj bogatih ſtariſhev. Zela semlja je le ptuja deshela
sa tebe, hiſha ſtariſhev ſamo kratka oſtaja sa
nekoljko dni tvoje mladoſti; tvoj pravi dom ſo ſvete
nebeſa. Tudi ti moraſh po ſveti ſvoje ſrezhe
jiſkat, de bi ſe kedaj ſrezhno povernil k' ſvojimu
Ozhetu v' ſveto nebo.
Kedar ſe boſh na pot podàl, koga ſi boſh sa
tovarſha isbrál, de te bo ſrezhno vôdil? — Oh,
jiſhi ſi ga, in lepo Boga proſi, naj ti v' tvojih
mladih letah dobriga tovarſha da, de ne sajideſh;
na ſtare dni bi bilo tovarſha iſkati preposno.
Ponuja ſe tovarſhov veliko, obéta prijatlov
ſhe vezh, ki ti ſrezhen pot kashejo, naj bi sa
njimi potegnil; alj ne verjami vſim; radi radi
lashejo. Ismed ſto ſe je teshko na eniga saneſti.
˛Skerbelo je ſtariga Tobija, koga bi ſvojimu
ſinu na pot sa tovarſha dal; tudi tvoje ljube ſtariſhe
in oſherbnike mozhno ſkerbí, kako ſe ti
bo ſhe po ſveti godilo. Ljubesniva Ana Tobijetova
je milo jokala, ter ſe sa ſvojiga ſina bala.
Oh, kdo bi ſe tudi ne poſolsil, gledati nedolshniga
mladenzha, lepiga ko shlahnto drevze v' boshjim
verti, po ſvéti pa videti ſovrashnikov toljko,
ki te zhakajo ino sapeljati shelijo! Tvoji ſtarejſhi
s' tebó ne morejo, bratje ino ſeſtre tvoje te sapuſtijo,
ſamo tvoj Angel varh te ſpremlja od sibele
do pokopaliſha kakor mladiga Tobijeta, naj
ſi ga ravno ne vidiſh. Oh, poſluſhaj njegov glaſ,
vbogaj nja vſaki zhaſ, kar te vuzhí!
Prijasen glaſ sveſtiga Angela varha lehko
v' tih bukvizah bereſh, ino po njim ſrezhen pot
ſposnáſh, kateriga te on vuzhí. Naukov ne sanizhúj,
ki ti jih bukvize dajo; poſnemaj isglede,
ktire ti kashejo. Hodil boſh zhres hribe ino
doline, ſe vosil po ſuhim ino po morji, pa vſelej
ſrezhno, ako naukov ne sanemariſh, ki jih v' tih
bukvizah bereſh. Lehko ſe boſh vſake nevarſhine
branil, lehko sognil vſake neſrezhe, ako
boſh sveſto ohranil, kar boſh bral. Angel boshji
te bo pripeljal na Ozhetov dom v' ſveto nebó,
kjér boſh veſelo vshival, kar ſi po poti shivlenja
dobriga ſtoril.
Kdor pa te nauke sanizhuje, ſvojo ſrezho samezhuje
in ſrezhniga pota vſe ſvoje shive dni imel
ne bo. V grosovitne globozhine bo padil, vſe
ſvoje premoshenje sgubil, ino peklenſki ſovrashnik
ga bo na ſtraſhno ſodbo privlekel, kjér ga
bojo tudi te bukvize toshile, de je sanikarnik, vezhniga
pogublenja vreden. Ne daj Bog tega!
Mladi popotnik, ſrezhno hodi! Boshji angel
naj te vodi! Shivi poſhteno ino bogabojezhe.
S' Bogam!
Bog nam daj vſe povſôd'
˛Srezhno hojo, lahek pôt!
Mladénzh, Bog daj ſrezho! Popotnik ſim jes,
popotnik ſi ti; prijasno podajva ſi roko, ter
povsdigniva k' ſvetim nebeſam ſvoje ozhí. Tamo
nad romenim ſonzam v' prelepi jaſni ſvetlobi, viſoko
nad svesdami tam ſva domá. Zherna semlja,
na kateri ſtojiva, je sa naji le ptuja deshela.
Vzheraj je na nji najna sibela tekla, jutri bo
zherna jama najna poſtelja, daſha pa pojde sopet
domò k' ˛Stvarniku ſvojimu v' ſveto nebó, kjer
Ozhe nebeſhki lepi ſedesh tudi nama pripravlen
ima, ako ga vredna bova.
Ozhe nebeſhki, kteri v' vezhni luzhi prebiva,
tebe, mladénzh, po ſveti poſhle, naj bi
ſi kaj poſkuſil, in pa priſlushil veſelja
ſvetiga raja, neisrezheniga veſelja, ki ga ni
videlo nobeno oko, ne ſliſhalo uho, tudi zhloveſhko
ſerze ne obzhutilo, kateriga je Bog ſamo
tiſtim pripravil, ki njega ljubijo. Satorej
hozhe tudi tebe poſkuſiti, alj njega ljubiſh.
De bi lehko ſvoj pot obhodil, je tebi trojno
premoshenje ſporozhil, lepo drago premoshenje,
ki ga nima zél ſvét:
Pervo premoshenje, ki ga je tebi vſigamogozni
˛Stvarnik dal, je sdravo teló, med vſim
poſvetnim nar boljſhi blagó. — Dokler je zhlovek
sdrav, ſi lehko veſelo shvishga ino pôje,
po nozhi ſladko ſpí, ino ſe ne boji dela po dnévi;
jeſti mu diſhi, ino vſako delo mu gre gladko
od rok. Sa to ſv. piſmo govori: „Sdravje ino
veſelo ſerze ſta vezh vredna, ko vſe slató; in
terdna mozh po shivoti je boljſhi, kakor polne
ſhkrinje dnarjov.“
Mladenzhi pa radi radi posabijo, kaj imajo,
dokler ſo sdravi: sa to s' ſvojim sdravjam tako
ſlabo ravnajo. Nekteri ſe gerdo tepó, ſuvajo
alj mezhejo, ino ſe tako nevarno poſhkódjejo.
Veliko drugih zhres globozhine ſkaka, po viſokim
drevji pleshe, pade, ſi vlomi nogo alj roko,
pa tudi vrat. ˛She vezh ſe jih na vrozhino mersle
vode napije, ino neduho dobí. Najde ſe jih,
ki po volzhje jedo ino pijejo, ter ne premiſlijo,
kako nesdravo je to. Tudi jih je, ki ſladkarije
radi imajo, ki ne verjamejo, de od ſladkih
jedí rad shelodez bolí. Veliko mladenzhov je
vmásanih ino neſnashnih, ki ſe sjutraj ne vmijejo,
svezher sobov ne istrebijo ino vuſt ne isplahnejo,
ſe ne pozheſajo, tudi o nedelah ne
preoblézhejo ſe. Vſe to je gerdo ino shkodlivo.
Tudi ſhkorni alj zhishme tebi signijejo, ako jih
v' blati (klatji) puſtíſh, kako bo pa sdravo tvoje
teló, zhe ga ſkerbno ne zhediſh. Vſí, ki tako
shivíjo, ljubo sdravje saprávljajo, ſami ſebe morijo,
ino greſhijo zhres peto sapoved boshjo,
ki pravi: „Ne vbijaj!“
Mladénzh, Bog ti daj sdravje, pa tudi
pamet, de ga boſh vedel varvati! Hozheſh dolgo
lét sdrav ino veſél shiveti, poſluſhaj slatih
naukov pet, ki bojo tebi sdravje varovali:
1. Vshivaj vſiga po méri, jej ino pij le sa potrebo; nehaj, kedar bi ſe ſhe
2.) Ne bodi vinu, ne shganjizi, ne drugi ſlazhizi prijatel! V' mladih letah
mi kri vrozhino daja, ter ſim shmètniga ino terdniga
shivota, rad bom bokala pogreſhal, v'
katerim je ſtrupna nevarnoſt.“ Tako ſv. Jeronim
mladiga Nepozjana vuzhi. Vino po méri
pito je sdravo sa ſtare ljudí, kakor mleko sa
otroke; shganje ſtare ino mlade morí, ino je
prava ſmertna vôdka, naj bo she brinjovez,
ſlivovez alj rasolj; le sa vrazhtvo (arznije) je
vzhaſi dobro, pa ſhe to malo malo kedaj „Taka
pijazha prav gladko tezhe po gerli (zhe ſe
nje zhlovek privadi), sadnizh pa pikne kakor
gad, ino rani ko ſtrupna kazha.“ Nar bolj
sdrava je zhiſta voda, ki biſtro tezhe, in tudi
mladenzha biſtriga ſtori. Le ſtudenzhnize ſe sa
shejo napíj, ino glava te bolela ne bo.
3. Ne hodi preposno ſpat, in ſkerbi sgodaj vſtat, dokler ſi sdrav. Vſaka
Oche nebeſki ſvojim otrokam daja, ki radi sgodaj
vſtájajo. Truplo saſpanza je vèdlo ko puhla
repa, ki je sa nizh. Bolesen poſtele jiſhe,
in ſe nar rajſhi tiſtiga prime, ki po nozhi bres
potrebe bedi, po dnevi pa dremlje alj zlo leshí.
Le kdor sa rano (sgodaj) vſtaja, ſe bolesni
brani, in sdravje ohrani. Tudi ſveta zérkev
lepo opomina: „Ne bodi vam saſtónj vſtati pred
ſvitam, sakaj Goſpod je obljubil krono tem, ki
(sgodaj) zhujejo.“
4. Hozheſh biti ſrezhen ino sdrav, délaj pridno, kar je prav. Nevarna je per deli
Hudo vreme ti ne bo ſhkódvalo, tudi bolesen
ſe te lehko prijela ne bo. Delo je velik boshji
dar, le malovreden zhlovek ſe ga boji; alj ravno
njemu ſe prej alj posnéj huda godí, sakaj
vſaki meglenjak (meglen zhlovek) je gotov
ſromak; lenoba je huda bolésn. Bodi priden
ino delaj rad, dokler ſi sdrav ino mlad; ino bo
tebi dobro vſe shive dni.
5. Varji ſe hudih ſtraſt, to je pregreſhnih navad, ki ſtrátijo tebi duſho
Potreba je pa tudi sa duſho ſkerbeti; sato
je dal Ozhe nebeſhki mladenzham drugo
blago; in to je:
Mladenzhov drugo shlahno blago je dobra
prebriſana glava, boljſhi, ko golo slato, ako ſe
v' mladih letah dobro svuzhí. Potrebni nauki ſo
shlahni kamenzi, ki ſi jih v' vigredi (ſpomladi)
ſvojga shivlenja naberaſh; s' njimi ſi kupiſh vſako
ſrezbo na ſveti, ino po ſmerti ſveto nebó. Satoraj
ſv. Duh opomina: „Moj ſin! primi ſe nauka od
mladoſti, ino boſh najſhel modroſt do ſivih laſ.
Perſtopi k' njej, kakor on, ki orje in ſéje, ino
zhakaj nje dobriga ſadu. Ti ſe boſh ſzer nekoljko
trudil, alj v' kratkim boſh vshival njeni
ſad.“
1. Pervi nar potrebniſhi ſo kerſhanſki nauki, ki vuzhijo Boga prav ſposnati ino
nauka jiſheſh. Oh, le rad poſluſhaj boshje
nauke, pa ſhe rajſhi jih premiſhlúj ino na
tenko ſpolnúj; tako boſh po beſedah Jesuſovih
modrimu moshu podoben, ki ſvojo hiſho na ſkalo
sida, ktera ſe mu nikolj poderla ne bo. Kdor
ſe ſamo poſvetne modroſti vuzhí, sa boshje rezhi
pa malo kaj poſkerbí, dela abotno kakor
zhlovek, ki ſvojo hiſho na péſek ſtavi;
hitro ſe mu poderla bo, ino ſhe njega podſula.
2. Drugi potrebni nauki ſo domazhe dela ino opravki ſvojiga ſtanú. Kmet ſe
3. Tretji koriſtni (nuzni) nauki ſo v uzhenoſti, ki ſe v' poſhtenih ſholah dajajo.
imáſh; ſaj ne véſh, kamo ſhe doneſ alj
jutri prideſh. Ako ſe mlado drevze ne poshlahtní,
in ſe divjaku shlahna mladika ne vzepi (ne
vpelza), tudi ſtaro drevó shláhniga ſadja rodilo
ne bo. Tako mladenzh, ki ſe nozhe vuzhiti,
vſe ſvoje shive dni malovredua leſnika oſtane.
4. ˛Shterti potrebni nauki ſo pravila alj regelze, ki ti pravijo, kako ſe naj modro sadershíſh ino pametno vèdeſh (noſiſh), de boſh prijeten Bogu ino poſhtenim ljudém. Fantizh, ki sna beſedo
˛So mladenzhi, ki bogate ſtariſhe imajo ino
ſe s' ſvojim blagam bahajo, rekozh: „Meni ſe ni
potreba vuzhiti, ſaj ſim bogatih ſtariſhov ſin.“
Alj kako aboten je taki guzh (marn)! Kaj pomaga
mladenzhu polna hiſha blagá, glava pa
prasna? Modróſt ſe s' dnarjami kupit' ne da, de
bi védel s' blagam modro ravnati. Poſvetno blago
bres dôbriga nauka ino pa prah na zeſti,
ktiriga veter pomete alj nagel desh v' blato premení.
Mlad baházh, ki ſe nozhe vuzhiti, bo
ſtar berázh moral kruha proſiti. „Kdor ſe na
bogaſtvo sanaſha, bo padel; pravizhen pa bo
kakor seleno drevo.“
tatje vkradejo, le dobrih naukov nam nihzher
vseti ne more.
Mlada glava je ono nebeſhko premoshenje,
ki ga je Bog zhloveku isrozhil, naj bi s' njim
ſkerbno kupzhovál, ino premoshenja pripravljal
sa vezhno shivlenje. Ako ſe ſkerbno vuzhíſh,
boſh priden hlapez, od kteriga Kriſtuſ pové, de
ſvojimu goſpodu, ki mu pet talentov da, ſhe pet
talentov pridobi; sa to ga goſpód zhres veliko
poſtavi, ino v' ſvoje veſelje vseme. Zhe ſe
pa nizh prida ne navuzhiſh, boſh sanikarnimu
hlapzu podoben, ki ſvoj talent sakople ino ſvojimu
goſpodu kaj odrajtati nima. ˛She to, kar
gleſhta (ima), mu bo vseto, in dragim dano,
on pa vershen v' vunajne teme vezhniga pogublenja.
ſe dobro vuzhí potrebnih ino boshjih rezhi, bo
vshival zhaſno ino vezhno veſelje. — Alj Bog
naſ varji vuzhene glave, ako ſerze shlahno
ni! — Sa to je dober Bog mladenzham tretje
premoshenje dal:
˛Serze je mala mala ſtvar, ki zhloveku v'
perſah kluje, vender v' njem vſa zhloveſhka ſrezha
alj neſrezha ſtanuje. V' ſerzi je shila teleſniga
ino duhovſkiga shivlenja domá; sa tega
del ſe hitro na shili pesna, zhe je zhlovek sdrav
alj bolen. Dokler je ſerze sdravo ino veſelo, bo
tudi truplo ſrezhno shivelo; zhe pa zhloveka
ſerze bolí, tudi shivot onemaga. — Is ſerza isvira
sdrava kri, in ſe po zelim shivoti rasliva;
is ſerza vſtajajo tudi shelje, ſlabe alj dobre,
pravizhne alj krivizhne, ki ſtorijo ſrezhno alj
neſrezhno zelo naſhe shivlenje. Ako je ſerze
shlahno, ſrezhen boſh vſe ſvoje shive dni; zhe
pa ſerze ſkasiſh, ſtudenz shive vôde ſkaliſh
(smôtiſh); kako bi tebi is njega zhiſta ſrezha
isvirala? Hozheſh, brate moj, ſrezhno shivéti,
vuzhi ſe sa shlahno ſerze ſkerbeti.
1. |Moli rad! Mlade roshe na polji
ſe po romenim ſonzi obrazhajo, ter is njega pijejo
zhiſto nebeſhko luzh, ravno po tem toljko
lepo zvetijo; ſhe gorſhi (lepſhi) mladenzhi shivijo,
ki povsdigújejo v' molitvi ſvoje ſerze k'
Bogú. Tudi ti vſako jutro Boga is ſerza lepo
posdravi, in mu vſe ſvoje ſerzhne shelje isrozhi;
vſak vezher Boga ſerzhno sahvali sa vſe kar
ſi prijél. Zel dan naj bojo na deli tvoje roke,
per Bogu pa tvoje ſerze, in ſrezhno bo tvoje
shivlenje. Bog ti je dal roke ino noge, uſheſa
ino ozhi, naj tebi ſlushijo; ſerze je pa ſebi isvolil;
v' njem le on prebivati shelí. Torej tvojiga
ſerza vſe ſtvarí na ſvéti naſitit' ne samorejo;
nepokojno je, dokler v' Bogu ne pozhiva.
ſamo ſerze te Bog proſi, rekozh: „Moj ſin! daj
meni ſvoje ſerze, ino glej na moje pote.“
Oh, daruj mu ga prav pogoſto v' poboshni molitvi;
ſaj ga je vreden!
2. Vbogaj rad! Mladenzhi, ki ſtariſhe
radi vbógajo, in vuzhenike pridno ſlúſhajo,
bojo odraſtli modri ino shlahni moshjé; ki ſo
pa terde glave, ino ſe ſvoje terme dershijo, takim
bo ſerze okamenelo, de ſe jih dobriga nizh
prijelo ne bo. Tudi drevze, ki ſe ravnati ne da,
oſtane gerdo ſloko drevò. „Neumen ſe poſmehuje
poſvarjenju ſvojiga ozheta, — hudoben je,
kdor ozhetu shaloſt in ſvojej materi teshavo napravlja.
— Njemu, ki ozheta saſramuje, in sanizhuje
ſvojo mater, naj krokarji (vrane) sa potokam
ozhí isklújejo, ino mlade poſtojne (orli)
pojedó. — Kdor ſvoje ſtariſhe preklinja, njemu
bo luzh v' ſredi teme vgaſnila.“
bodite ſvojim viſhim ino jim podloshni, pravi
ſv. Pavl, sakaj oni zhujejo nad vami, kakor taki,
ktéri bojo sa vaſhe duſhe odgovor dajali,
de to s' veſeljam ſtorijo, ne pa sdihváje, sakaj
to bi ne bilo dobro sa vaſ.“
je bres Boga; njegovo ſerze hudi duh v' oblaſti
ima. Fantizh mlad, varji ſe tega ino vbogaj rad!
3. Varji ſe hudiga poshelenja,
ne hoti, kar Bog prepové! Mladimu kralju ˛Salomonu
ſe je Bog nekdaj prikasal, in mu je rekel:
„Proſi, kar hozheſh, dal ti bom.“ ˛Salomon
odgovori: „Goſpod, mlad ſim ſhe; daj mi
modróſti ino umetnoſti, de bom prav vedel, kaj
je dobro, kaj hudo.“ Bogu je bila njegova
proſhnja vſhezh; sato mu rezhe: „Ker to proſiſh,
ino ne dolsiga shivlenja, ne bogaſtva, ne
ſmerti ſvojih ſovrashnikov, glej! dal ſim ti tako
modro ino umetno ſerze, de tebi enakiga kralja
ni bilo, ino ne bo. Pa tudi dal ti bom, kar
niſi proſil — bogaſtva ino ſlave (hvale in zhaſtí);
in zhe boſh móje pote hodil, dal ti bom tudi
ſhe dolgo shivlenje.“
shelje mladenzha ſrezhniga. „Hudo poshelenje
porodi greh, greh pa ſmert.“
Zhe ſi prevezh zhaſtilakoven, ter med
vſemi nar imenitnej biti hrepeniſh, boſh prevsétniga
ſerza, neprijeten Bogú ino neprijasen ljudém;
„Bog in ljudje napuh ſovrashijo;
Bog gnado daja.“ obogateti,
boſh padel v' ſkuſhnjavo ino sadergo hudizhevo;
Le kdor vſmilenje ſkashe, vſmilenje najde. —
˛So tvoje shelje neſramne, ino nezhiſta ſlada tvojo veſelje, ſe ti bo ſerze tako popazhilo,
ſe rado ptujiga blaga pooblaſtí. Kdor v' posemeljſkih
dobrotah ſvoje ſrezhe jiſhe, s' ſitam
vodo sajemlje. „Varujte ſe, opomina Jesuſ, de
vaſhe ſerza ne bojo preobloshene v' poshreſhnoſti
ino pijanoſti.“ jeso kuha ino ſovraſhtvo v' ſebi redí, je
4. Ozhiſti pogoſto ino prav sveſto ſvoje ſerzé. Vſaki vezher ſvóje ſerze pregledaj,
Poglej, kako priden kmet ſvojo semljo ſkerbno
obdeluje, orje ino pleje, de plevél (plevka}
dobriga ſeména ne saduſhì. Tudi ſerze tvoje je
shlahna semlja, ktero je tebi Bog v' oſkerblenje
dal. Zhe boſh ſpal, le poredko ſvojo veſt ſpraſhal,
bo priſhel ſovrashnik duſhe, ino bo luljko
vſe hudobije v' tvoje ſerze saſjál. „Is takiga
ſerza, pravi Jesuſ, is-hajajo hude miſli,
vbôji, preſheſtva, nezhiſtnije, tatvine, krive prizhe,
preklinjevanja.“
vézhniga, ampak ſad pogublenja. ˛Sv. Pavl
vuzhì: „Vſi, ki take rezhi délajo, ne bojo kraljeſtva
boshjiga doſegli.“
smoti, pogubí duſho ino teló. „Blagor pa vſim,
ki ſo zhiſtiga ſerza; Boga bojo gledali.“
Bog je ſtvaril lepo nebo ino prijetno semljo;
dobre ſo bile vſe njegove ſtvarí, med njimi nar
lepſhi zhlovek na ſveti, ſtvarjen po boshji podobi;
s' nebeſhkim oblazhilam zhiſte nedolshnoſti
ga je vſigamogozhen ˛Stvarnik ogernil. Tako
lepo oblezhen je bil boshji prijatel, angeljov
boshjih továrſh, bil je njihove shlahte.
Neſrezhen zhlovek je pa po pervim grehu
ſvete nedolshnoſti oblazhilo sapravil, otemnela
je krona ſtvarjenja; ni dopadil vezh Bogu ſvetimu,
angeli ſo nad njim shalovali, oblazhiti ſe
je sazhelo njemu nebo in semlja ternje roditi.
Oblazhilo ſvete nedolshnoſti je ſebi ino vſim ſvojim
otrokam sgubil. Oh, to je bila shaloſt!
Vſmileni Jesuſ nam je sgubleno oblazhilo nedolshnoſti
so pet saſlushil; vſakimu kriſtjanu ſe
per ſvetim kerſti vnovizh podá. Tudi tebi, ljubi
bratez! ſo ga duhovnik podali, ter ſo djali: „Oblezi
belo oblazhilo nedolshnoſti, katero bres madesha
pred ſoden ſtol naſhiga Goſpoda Jesuſa Kriſtuſa
prineſi, de boſh imel vezhno shivlenje.“
Dokler mladenzh to oblazhilo ſvete nedolshnoſti
noſi, ino s' neſramnim greham ne pomashe, je
ljubej boshji, isvoljen bratej Jesuſov, ſin divize
Marije, shlahen zvet ſvete katoljſhke zerkve,
veſelje angelov ino vſih poſhtenih ljudí.
Ni na ſveti gorſhi (lepſhi) ſtvarí, kakor mladénzh,
ki nedolshno shíví!
Lepo ſe ſveti ſonze romeno na jaſnim nebi,
ſhe lepſhi ſe ſveti oblizhje mladenzha nedolshniga
v' zhiſti ſvetlobi miloſti boshje. Ljubesnivo
je zhiſto jutro mládiga leta, kedar slata sarja
hribe ino doline ogrinja, ſhe ljubesnivſhi je ſantizh
mlad v' nedolshnim jutri ſvojiga shivlenja,
lepa nebeſhka rosha. „Oh, kako
ki ſe zhednoſti ſveti; njegov ſpomin je vezhen,
kér per Bogu in per ljudéh hvalo ima.“ Tako
ſv. Duh govorí.
Poljſkiga kralja, je hotel rajſhi vmreti, kakor
ſveto nedolshnoſt sgubiti. „Rajſhi ſmert, kakor
greh!“ je bila njegova beſeda.
Tri rezhi ſtorijo na semlji isvolene ljubke
boshje: ſtanovitnoſt muzhenike (marternike),
nedolshnoſt mladenzhe, in ſpokornike ojſtra pokora.
— Trojno duſhno oblazhilo ſe v' nebeſih
nar lepſhi ſveti: lepo rudezhe muzhenikov, belo
ko lilja zhiſtih mladenzhov, ino pa ſivo (plavo)
s' ſolsami omito oblazhilo prave pokore. Ktero
smed vſih tréh ſi ti sheliſh? — Oh, isvolji
ſi zhiſto oblazhilo nedolshnoſti; ono vezh veljá,
ko blagó vſiga ſveta. Ino ali meni ne verjameſh,
poſluſhaj, kako ſe v' ſvetim piſmi zhiſtoſt,
mladenzhov hvali: „Blagor jim, ki ſe nedolshno
sadershijo, in po Goſpodovi poſtavi shivijo;“
tako poje David, mosh po volji boshji.
kar je imenítniga ino zhaſtítlivga, ne velja toljko,
kakor zhiſta duſha;“ govorí moder mosh.
˛She lepſhi vſmíleni Jesuſ mladenzhov zhiſto
shivlenje pozheſti ino poviſha. Marijo prezhiſto
devizo ſi je pa ſvojo mater isvolil; le v' njenim
zhiſtim teleſi je prebivati hotel. Isbrál ſi je
ſvetiga Josheſa, mosha nedolshniga ino zhiſtiga
sh ſvojiga varha ino redníka. Med apoſtelni je
ſvetiga Janesa nar bolj ljubil, ki ga je bila gola
nedolshnoſt. Le ſv. Janes je njemu na perſih
ſlonel, le njemu je ſvojo deviſhko mater Jesuſ
na krishi isrozhil, ino nar vezhi ſkrivnoſti
boshjiga kraljeſtva je nedolshnimu Janesu on
rasodel. Kjé je mladénzh, kteri bi ne sheljel
biti po Janesovo Jesuſov ljubej? — Tudi
male otroke je vſmileni Jesuſ k' ſebi klizal, jih
objemal in blagoſlovil (shegnal), dokler ſo bili
nedolshni. „Deviſhtvo ino nedolshnoſt je shlahta
angelſka. Od kodi ona pride, naſ Jesuſ ſam vuzhí,
ki pravi: „Tám v nebeſih ſe ne bojo shenili, ne
moshili, ampak bojo, kakor angelzi.“ (˛Sv. Irinej.)
˛Svet je sakonſki ſtan, Jesuſ ſam ga je
poſvetil; alj lepſhi kakor ſonze od lune je pred
Bógam ino vſim pravizhnimi ljudmi zhiſti (ledig)
ſtan mladenzhov, ako ſe is prave ljubesni boshje
bres vſiga madesha varje. „˛So namrezh, govorí
Jesuſ, ki ſo ſklenili sa kraljeſtva nebéſhkiga
del zhiſti ſantje po deviſhko oſtati.“
Ravno po tem tudi ſv. Pavl mladenzham pravi:
„Shelím, de bi bili bres ſkerbí. Kdor je bres
shene, ſkerbí sa to, kar je Goſpodoviga, kako
bi Boga dopadel; kdor je pa oshenjen, ſkerbí
sa to, kar je ſvétoviga, kako bi sheni dopadel,
ino je rasdelen. Ménim tedaj, de je dobro zhloveku
tako biti.“
Hozheſh ſliſhati, kako vſi kerſhanſki vuzheniki
ſveto zhiſtoſt ſlovijo? „Kaj je drashji
od zhiſtoſti? vpraſha ſv. Bernard, ona ſtori zhloveka
angelja. Zhiſt zhlovek ino pa angel ſe
ſzer raslozhita, to de le po svelizhanji, ne pa
zhednoſti. ˛Srezhnejſhi ſo zhiſti angeli, terdnejſhi
v' zhednoſti zhiſti mladenzhi. ˛Sama zhiſtoſt poſveti
v' merlivim shivlenji nevmerjozho velizhaſt.“
„O zhiſtoſt, govorí ſv. Jeſrém, ti ſerze rasveſeljujeſh,
ktero tebe imá; ti duſho k' nebeſhkim
rezhém povsdigujeſh, ino kakor rosha med duſhój
ino truplam zvetíſh, ter vſe domovanje s'
shlahnim duham napolniſh. Le v' zhiſtoſti ſe ſveti
lepota ſvetnikov bres vſiga madesha.“ — „Kar
ſhe le mi v' prihodnoſti bomo, vuzhi ſv. Ziprijan,
to ſte she vi zhiſte duſhe sazheli bíti; vi velizhaſtvo
vſtajanja she na tim ſveti imate, ki bres
poſvetnih (nezhiſtih) miſel greſte ſkos ſvét. Kér
zhiſti oſtanete, vi ſantje nedolshni, ſte angeljam
boshjim podobni, vi ſte kerſhanſke zérkve zvet.“
„Toljko zhiſti ſtan mladenzhov od sakonſkiga
vezh velja, koljkor vezhi vrednoſt nebo od semlje
ima, ſklene ſv. Krisoſtom; toljko imenitnejſhi
je, koljkor bolj popolnama ſo angeli od
ljudi.“
Kdo bi ne hvalil ſrezho zhiſtiga mladenzha,
ki vſe ſvoje shive dni v' ſveti zhiſtoſti oſtane?
Njegov duh ſe povsdiguje na perutih ſvete poboshnoſti
viſhi zhres ſonze, meſenz in svesde
k' ſvojimu Bogú. Njegovo ſerze veſelo, bres
vſih teleſnih tesháv, je velizhaſten ſedesh nebeſhkiga
kralja. Truplo nedolshniga mladenzha,
zhiſto in ljubesnivo ko jaſno jutro, je shiv tempel
ſvetiga Duha, v' katerim ſam Bog prebiva.
Njegove noge ſzer po semlji hodijo, alj shivlenje
njegovo je v' nebeſih. „Zhiſto nedolshno
shivlenje je shiva podoba nebéſhkiga shivlenja.“
(˛Sv. Bernard.) Ljubi Jesuſ, shenin njegove zhiſte
duſhe v' njem shiví; Marjia deviza je mati
njegova, ki sa-nj proſi ino ſkerbí; angeli ſo
zhiſtiga mladenzha sveſti tovarſhi, ki njega
ſpremljajo po vſih njegovih potah; vſi boshji
ſvetniki ſo njegovi prijateli, ki ſe nad njim veſelijo.
Ni ſe bati zhiſtimu mladenzhu hudobe,
ki lasi po nozhi okolj; ne ſovrashne roke po
dnevi, ki nja salesuje: Goſpód je njegov paſtír,
in zhe bi ravno moral jiti ſkos mrazhno dolíno
ſmerti, ſe lehko veſelí, sakaj prelepa krona
vezhniga shivlenja v' ſvetim raji she zhaka,
njemu pripravljena. „Kdor le ne sheni (in zhiſt
oſtane), bo kakor angel boshji v' nebeſih;
kdor zhiſtoſt ljubi, bo prijatel nebeſhkiga kralja.“
tudi ne ſerze zhloveſhko obzhutilo, kar
je Bog tiſtim pripravil, ki njega ljubijo.
pa njega bolj sveſto ljubiti more, kakor zhiſto
nedolshno ſerze, ki ſe Bogu s' vſim isrozhí!
Neisrezheno nebeſhko veſelje zhiſtih duſh
ſv. Janes popiſhuje, rekozh: „Vidil ſim Jagne
(Jesuſa) na gori ˛Sion (v' nebeſih), ino s' njim
ſhtiri ino ſhtirdeſet tavshent, kteri ſo imeli njegovo
ime. — Ino glaſ is nebéſ, kateriga ſim
ſliſhal, je bil kakor teh, ki na arſe pojó. Ino
ſo peli, kakor novo péſem pred ſedesham. —
Ino nobeden ni mogel te peſmi péti, svunaj onih,
ki ſo is semlje odkupleni. Ti ſo, ki niſo bili s'
shenſtvami ognuſeni; sakaj devize ſo.“
mladenzhov deviſhko telí, prizha ſv. Avguſhtín,
po tem, ko ſe bo v' prah ino pepel premenilo,
ino v' temnim pokopi pozhilo, bo od mertvih
ishujeno k' vezhnimu shivlenju vſtalo; njih
poſvezheno telo bo lepſhi od teléſ vſih drugih isvoljenih,
ki niſo te zhaſti imeli. Njih zhaka poſebno
veſelje, kteriga druge duſhe doſezhi ne morejo.“
Nar blishej boshjiga trona bojo v' nebeſih.
Ni tedaj lepſhi ſtvari na ſveti, ne shlahneji
rezhi pred Bogam, ne pred pravizhnimi
ljudmi, kakor mladenzha nedolshno zhiſto ſerzè.
Lepſhi ko ſonze ſe ſveti belo oblazhilo
zhíſte nedolshnoſti; ono bo otémnelo, zhiſta
nedolshoſt ſe bode ſvetila vékomaj. Ni vezhi
ſrezhe pod ſonzam, kakor shiveti v' vedni zhiſtoſti,
pa tudi prijétniſhiga daru mladenzh Bogu
nima prineſti, kakor zhiſto deviſhko shivlenje.
Vſako drago blago ſe mora dobro varvatí,
de ſe ne sgubí. Sa koljkor vezh ſveta zhiſtoſt
veljá, sa toljkor vezh hudih ſovrashnikov imá,
kteri njo jiſhejo mladenzhu satreti. Tudi ôſe ino
ſovrashni ſèrſheni ſe nar shlahnejſhiga ſadu nar
rajſhi lotijo. Od takih duſhnih tolovajov govorí
ſv. Peter, de okolj hodijo, kakor rujovezh lev,
ter jíſhejo, kogar bi posherli. Potreba nam je
tresnim biti, zhuti ino jim terdno soperſtati.
Velik saklad (ſhaz) pravi ſv. Pavl, nóſimo, pa
v' ſlabih perſtenih poſodah.
shivlenja je poln nevarnih ſpotík ino globokih
prepadov. Mladénzh, ki ſe dobro ne varje,
ſe lehko ſpotekne, v' jamo pregrehe pade, ino
rahlo poſodvo zhiſtiga ſerza potruple; glash pa,
ki ſe enkrat vbije, nikdar vezh zel ne bo.
Rastergana ſuknja ſe ſzer okerpa (oſhije), pa
zela ino nova ni vezh; ravno tako duſhno oblazhilo
ſvete zhiſtoſti, ako ſe enkrat oſkruni.
Oh, koljka shaloſt — koljka neſrezha je sa
mladenzha, ki v' greh sapelján nedolshnoſt sgubí,
in ſvete zhiſtoſti lepo oblazhilo rasterga!
Kako majhno je ſhtevilo odraſhenih mladenzhov,
ki bi ſhe tako ſrezhni bili, po poti nedolshnoſti
hodili, ino priſhli s' nebeſhkim venzam (krenzam)
ſantiſhtva v' vezhno shivlenje! — „˛Shroka
je zeſta, ktera v' pogublenje peljá, ino
veliko jih je, kteri po nji hodijo. Oh, preljubi
moj mladi brate! ſhiroke zeſte rasvujsdániga
shivlenja, pa gotoviga pogublenja,
varji ſe!
Sa potam poſvêtniga shivlenja veliko piſanih
(prishanih, rajdaſtih) kazh preshí (leshí), ino
pod roshnim germam sapelíviga veſelja mladenzhov
zhaka. Kdor ſe eni alj drugej kazhi perblísha,
njega nevſmileno pikne, ter mu s' ſvojim
pregreſhnim ſtrupam pamet omami, ino ſerze
toljko rani, de zelo teshko kdaj vezh osdravi.
1. Perva ſtrupna kazha v' tebi ſpí, ino ſe pregreſhno poshelenje sove (imenuje).
porodí ſmert.“
rezhi, ino jih ne premiſhlúj; vlake neſpodobne
miſli ſe hitro isnebi. Iſkra ſe lehko pogaſí,
dokler ſhe v' perhalzi pozhiva; alj gorje je ogenj
ſtrahvati, ako ſe rasgorí ino na veter pride.
Le ſerze zhiſto ohrani, tako bo zhiſto tudi
tvoje teló.
2. Druga ſtrupna kazha, ki mladenzham
nedolshnoſt vmorí, je neſramna jigrazha
otrók na paſhi alj domá, na poti alj pod ſtrehoj,
v' kakim koti alj na poſtelji, toljko nevarna, de
veliko ſhtevilo mladenzhov ſkos njo ſvojo zhiſtoſt
sgubí, sdravje oſlabi, ino shivlenje prikrajſha.
Na duſhi ino trupli ona vſe tajiſte neſrezhne
ſtori, ki ne poſluſhajo ſvoje veſtí, ktera
jih ſvarí pred tim grosovitnim greham. Ako me
baraſh, kako ſe imenuje, ti po ſlovenſko povedat'
ne vém, sakaj to je mutaſti gréh, kteri
ſe po beſedah ſvetiga Pavla med nami ne imenúj,
In zhe me praſhaſh, kaj je? tebi pokasat'
ne ſmém, sakaj le pogledat' kaj tako oſtúdniga
lehko nedolshnoſt vmorí, kakor bliſk, ki
is jaſniga vdari. Le ſamo to, ljubi moj ſantizh,
proſim te sa boshjo voljo, varji ſe, de tebe
kdo kaj tako neſramniga ne navuzhí, de ſe
ſkrivſhi ne pregreſhiſh! —
Ne nori s' gerdimi otrozi, ki na paſhi goli
létajo alj ſe nagi koplejo; ne zhazhaj (igraj)
s' takimi, ki ſe v' kote ſkrivajo, ino neſramne
rezhi kashejo, alj pa v' poſtelji pod odejoj tebe
per miru ne puſtijo. Ne iſlazhi ſe v' prizho
drugih do goliga, ne naj ſtoriti, zheſar bi te
bilo pred Bogam ſtrah, alj pa ſram, ako bi ſtariſhi
alj drugi poſhteni ljudjé priſhli, ino videli.
Bog te vidi, Bog vſe vé ino ojſtro ſhibo
v' rozi imá, ki bo tiſte otroke kervavo tepel, kteri
délajo gerde rezhí, ino pravijo: „˛Saj me nihzher
ne vidi? Krog mene je vſe temno, ſtene me sakrívajo
ino nobeden me ne gleda; koga bi ſe
bal? Taki ne pomiſli, de ſo boshje ozhi neisrezhenkrat
ſvetlejſhi ko ſonze, ter gledajo na
vſako zhloveſhko djanje ino v' nar ſkrivnejſhi
kote zhloveſhkik ſerz. Taki bo popaden, kedar
ſe njemu bo nar manj sdelo.“
tudi vidi, ino ſe milo joka, kedar otrozi kaj
neſramniga délajo.
Zhe ſi she pa kaj takiga ſtoril, de te ſerze
boli, kedar na Boga smiſliſh, in te ſkerbí,
ali bi bilo greh? le hitro povéj ſpovedniku, alj
vuzheniku, alj pa ozhetu ino materi, kterih nar
raji imaſh. Lehko, de je ſtraſhen mutaſti greh,
ki v' nebo vpije, ino ravno sa to tebi ſtrah dela.
— Oj ne ſtori nikdar kaj takiga, zheſar bi
te ſtrah bilo ino bi ne vedel, ali je greh alj pa ne.
Ako ne povéſh, kar ſi ſtoril, boſh neſrezhen.
3. Tretja ſtrupna kazha, je mladenzhu
vſaka neſramna, klafarſka beſeda, ki
nedolshno ſerze vmorí. — Kedar zhloveka ſtrupna
shivád pikne, ga po zelim shivoti neka vrozhina
obletí, ino hitro mu sazhne ſlabo prihajati;
ravno tako tebe, mladénzh, tudi rjavza
(rudezhiza} oblije, kedar kaj neſramniga ſliſhiſh,
dokler ſhe nedolshno shivíſh. Gerda
beſeda tvoje ſerze rani, in tvoja véſt tebe ſvarí,
de ſi v' nevarnoſti. Sa to ſe pravi, de tud' beſeda
zhloveka vbije; in ſv. Duh govorí: „Vezh je
ſkos jesik pogublenih, kakor ſkos mezh pomorjenih.“
Ne poſluſhaj neſramnih gerdonov, naj she
marnvajo tiho alj na glaſ. „Njih gerlo je, kakor
odperta mertvaſhka jama;
ſtrupni shalizi (sheve) ravno tiſte lashnive kazhe,
ki je perve ſtariſhe v' greh sapeljala. Kdor
ſe njih ſkerbno ne varje, bo sapeljan; hitro bo
vmerla njegova nedolshnoſt.
Ne daj pa tudi Bog, de bi ti kedaj kaj
takiga marnval, kar bi poſhteno ne bilo. „Povém
vam, pravi Jesuſ, de sa vſako prasno beſedo,
ktero bojo ljudjé govorili, bojo ſodni dan
odgovor dajali;
bo! — Gorjéj vſakimu, ki s' ſvojim neſramnim
jesikam kako nedolshno duſho pohujſha!
Bolje bi mu bilo, de bi ſe mu obeſil mlinſki
kamen na vrat, in ſe potopil v' globozhino
morja.
Poſhten mladénzh, ſv. Bernardin, je nezhemarno
govorjenje toljko ſovrashil, de ſe v'
prizho nja kaj neſpodobniga síniti nikdo podſtopil
ni. Ako ſo njegovi malopridni tovarſhi
kaj neſpodobniga vganjali ino sagledali, de on
pride, hitro ſo henjali, ter ſo djali: „Tiho,
ſantjé, Bernardin pride.“ — To je lepo!
4. ˛Shterta sapeliva kazha je mladenzham
vſaka klafarſka péſem, ki ſe po dobrih
voljah prepeva. Slo lehko ſe mladénzh takih
péſem navuzhi, pa tudi dni in nozhí njemu po
tem na miſel hodijo, de jih ſam pôje ino s' njimi
nezhiſti greh ſam ſebi ino drugim budi. Neſramno
peti ſliſhimo mladenzhe na deli ino doma,
v' taberni kakor na paſhi; po petji pa tudi
ſposnamo, alj ſo zhiſtiga alj nezhiſtiga ſerza.
˛Saj ſe tudi ptiza le po petji posná. Mladenzh,
ki rad pleperze pôje, in njih ſhe rajſhi poſluſha,
zhiſtiga ſerza ne bo. „Zheſar je polno
ſerzè, tud' is vuſt vrè.
Ti rezheſh, peſem je lepa, visha veſela;
kaj bi take peſmi ne pél? — Tudi ptizhar ſladko
pôje, kedar ptize lovì ino jim sanke naſtavlja.
Ptizhiza, ki sa njegovim pétjam letí, ſe
hitro vloví, ino ptizhar (tizhjak) ji vrat savije.
Ravno tako mladenzhe peklenſki ſovrashnik s'
neſpodobnim petjam na ſvoje limanze vabi.
Prepevaj le, ſantizh mlad, dokler nedolshno
shivíſh, ſaj tudi angeli boshji s' tebo pojo; in
ſv. Pavl kriſtjane opomina, naj pojó hvalne ino
duhovne peſmi s' veſelim ſerzam Bogu;
tvoje peſme naj bojo poſhtene, v' nebeſih narejene,
ne v' peklenſkim bresdni; naj bo hvalen
Bog, ino veſeli angeli boshji, ne pa blishen
pohujſhan ino ti sapelján. Zhiſta voda le is
zhiſtiga ſtudenza isvira; le is zhiſtiga ſerza poſhtene
peſme tekó.
5. Peta ſrupna kazha ſo vſake sapelive bukve (knige), v' katerih ſe neſramne,
Dobre, ſvete bukve ſo reſ velika dobrota
boshja. Kokor ſrezhen je, kdor ima sveſtiga
príjatla, tako ſrezhen je, kdor lepo brati sna.
˛Svoje lepe bukve lehko vſaki zhaſ v' roke
vsemeſh, ſe rasveſelíſh lepih rezhí, in ohladíſh
ſvoje shaloſtno ſerze. Pa kakor naſ sapelív
prijatel lehko ogoljfá, v' zhaſno ino vezhno
neſrezho potiſne, ako ſe njemu v' roke damo,
ravno tako naſ ſhkodlive bukve oſlepijo, v'
smote, v' hudobije, v' zhaſno ino vezhno neſrezho
ſpravijo. Torej je ſkerbna mati, ſveta katolſhka
zérkev, sapelive bukve brati pod velikim
greham prepovédala.
Ljubi mladénzh! zhe hozheſh poſhten ino
ſrezhen biti, ne jemli vſakih bukuv v' roke, ki
ſe tebi ponujajo. Ni vſe sdravo ne, kar ljudjé
hvalijo. Prej de kake nove alj pa tebi nesnane
knige bereſh, pokashi jih pametnim vuzhenikam,
poſhtenim ſtariſham alj ſpovednikam, de is njih
ſtrupa poprej ne savshijeſh, kakor bukve ſposnáſh.
Le po malim in varno beri, de ti branje
ſhkodvalo ne bo. Prevezh jeſti shelodez oſlabí,
prevezh mnogoterih bukuv brati oſlabí pamet
alj njo zelo smeſha. Ismed prijatelov ſto ſi le
éniga praviga isvôli, ki je po volji boshji, ino
dershi ſe tega sveſtó; ravno to tebi tudi od bukuv
povém.
6. ˛Sheſta nevarna kazha je mladenzhu
vſaka sapelíva shenſka, ki ſe ſpodobno
ne noſi, moshkim naſtavlja ino dopaſti shelí.
Neſramni shenſki ſpol je moshkimu ſpolu nar
huji ſovrashnik, zhe ſe ga sveſto ne varje; in
kar peklenſhek ſtoriti ne more, to sapelivo
shenſtvo ſtorí. Bogabojezh David, mosh po
volji boshji, je sa shehſtva del preſheſtnik ino
zhlovekomór poſtál. ˛Salomona, nar modrejſhiga
kralja, ſo sapelive shenſke toljko omotile, de
je posabil ſvojiga Boga ino malike zheſtil. Junaſhkiga
˛Samsona, ki je leva sadavil, s' oſlovoj
zheluſtjoj tavshente ſovrashnikov pobil, zele
meſtne vrata sadel ino verh hriba saneſil, je
Dalila, goluſna shenſka svesala, de ſo ga ſovrashniki
oſlepili, med katerimi je shaloſtno
konzhal. Ravno tako délajo ſhe den donaſhni
sapelivke s' sapeljanimi ſantmi ino moshmi.
Koljko jih sa shenſkih del ob pamet pride,
koljko jih poſhtenje in tudi shivlenje sgubí! Oj
poſluſhaj sotorej, kaj te ſveti Duh vuzhì: „Vino
ino shenſke ſtorijo, de modri odpadejo, ino saſtopni
sanizhlivi poſtánejo. Ne dajaj shenſtvn
oblaſti zhres ſe, de v' ſramoto ne prideſh. Ne
ogledaj ſe po neſramni shenſki, de v' nje saderge
(mreshe) ne padeſh. Ne imej drushbe s' pleſavko,
tudi nje ne poſluſhaj, de ſe ſkos njeno
ſladko petje ne pogubìſh. Ne gledaj mladenzhize,
de te nje lepota kjé ne pohujſha. —
Odverni ſvoj obras od naliſhpane shenſke ino ne
sijaj po ptuji lepoti. Savolj shenſke lepote ſe je
njih veliko pogubilo, ino is nje ſe posheljenje
kakor ogenj vnema.“
ino ſrezhen biti sheliſh, ſluſhaj, kar te
sa Boga ſvetiga proſim:
Varvaj ſvojih ozhí, ino ne gledaj po
shenſkim ſpolu! Kakor bliſk zhloveka vezhdel
vmorí, kteriga sadene, ravno tako vmori neſramen
poglèd nedolshnoſt mladiga ſerza. Zhlovek
sazherní, v' kteriga vdari, in velik ſmrad ſtrela
napravi; tudi ſveto zhiſtoſt neſramno oko satemní,
ino gerdobo nezhiſtoſti med moshkim' ino
shenſkami vnema. — Ne rekaj, de ſi ſramoshliviga
ſerza, ako imaſh neſramoshlive ozhí; neſramno
oko osnanuje neſramno lerze. (˛Sv. Avguſhtin.)
„S' ſvojimi ozhmi ſím saveso naredil,
pravi bogabojezh Job, de bi zelo ne miſlil na
kako shenſko; sakaj kakoſhen del bi Bog v' meni
imel, ino kakovi delesh Vſigamogozhni?“
tako ſtori tudi ti, zhe hozheſh poſhten oſtati.
Varji ſvojiga jesika, de ſe v' beſedi
s' shenſkim ſpolam ne pregreſhíſh. Kdor ſe s'
shenſtvam rad pogovarja, in bres potrebe v' ſamoti
s' njimi kvantà, on s' nezhiſtoſtjó barantá
ino bo hitro ſvoje ſerze predál. S' shenſtvam
neſramno govoriti ino pa duſho vbiti je vſe
eno; sa to pravi ſv. Pavl, de ſe kaj takiga ſhe
imenovati med kriſtjani ne ſmé.
sapeljive obljube dela, ſi teshek kamen
na ſvojo veſt navali, ino ne vé, kdaj ſi ga
bode odvalil.
ſin, Konrad, sa Rosaljkoj hodil; ki je
bila poſhtena hzher vbogiga teshaka (taverharja),
ino ji je obetal, de njo bo vsel.
Ona ſe mu brani, ker bogati ſtariſhi dovolili
ne bojo, de bi tako ſrotizo vsel. Mladénzh
pa roko k' nebeſam povsdigne, ino ji
perſeshe rekozh: „Rosaljka! alj kdaj tebe sapuſtim,
in kako drugo vsemem, naj moje koſti
nikdar ne ſperhnijo; koſt ſe naj koſti dershi,
ino jes per mertvih pokoja ne najdem.“
Sapeljal je vbogo dèkelzo, pa jo tudi hitro
posabil. Bogato hzhér imenitniga kmeta je
vsel, vbogo Rosaljko pa v' ſramôti ino revſhini
sapuſtil. — Konradu ſe je nekoljko
zhaſa dobro godilo, alj v' ſerzi ga je le zherv
grisel, de je Rosaljko sapeljal. V' kratkih
letah ga je ſmert pobrala. — Oſemnajſt let
po tem je bila Rosaljka na neki goſtiji (ohzeti).
Dobrovoljzi ſo ſi sa kratek zhaſ vſe to ismiſhlali.
Nekimu noroglavzu na miſel pride, de
pervi, kteriga verſta sadene, mora v' koſtenjak
(karnar) jiti, ino koſteniga mosha v' hiſho
prineſti. Bile ſe namrezh zele koſti, bi ſo
njih pogrebniki iskopali, ino v' koſtenjak poſtavili,
kér ſo ſe terdno ſkupaj dershale. —
Igra sadene nekiga terdniga korenjaka, ki
hozhe pokasati, de ga ni ſtrah. Hitro v koſtenjak
tezhe, ino koſténiga mosha v' hiſho
prineſe, ter ga v' ſredo med dobrovoljze poſtavi.
˛Strah ino grosa vſe obleti. — Goſpodar
med ſvate ſtopi, ino jih ojſtro poſvari,
rekozh: „Ni prav, de tiga ſromaka v' pokoji
ne puſtite. Zhe ſo ravno le ſuhe koſtí,
Bog vè, kako ſe njegovi duſhi godi. Vſak
naj satorej koſtniku roko podá, ga sa samero
proſi, ino en ôzhe naſh sa njega pomoli.“
˛Svatjé vbôgajo, in koſtenimu moshu deſno
podajo. Kedar pa verſta na Rosaljko pride,
ſe sazhne braniti ino bledeti. Barajo njo,
zhe ga posna? Ona pravi, de ſe ji snan dosdeva,
sgrabi poſiloma koſteno roko ino rezhe:
„Konrad, jes ti odpuſtim.“ Ko bi trenil na
to beſedo koſti raspadejo. — Kedar ti ſvatjé
od ſtrahu odéhnejo, jim Rosaljka pové, kaj ji
je bil Konrad priſegel, dopolnil pa ne. Goſpoſka,
ki je to svédela, je sapovédala, sopet
koſti pokopati. — Gorjej sapelivzam, ki ſladke
obljube delajo, pa njih dopolniti nozhejo alj ne
morejo! ˛Solse sapelane nedólshnoſti v' nebo
vpijejo (Aus dem Aufmerkſamen. Gräß 1834 Nr. 130.)
Varúj ſvojih vuſhéſ, ino sapeliviga
govorjenja alj goljufniga pétja nikar ne poſluſhaj.
Veliko je shenſkiga ſpola, nalaſh prav
ſladko govorijo, alj pa prav mizhno pôjejo,
mladenzhe v' ſvoje mreshe ſpraviti. Kdor jim
rad vuſheta naſtavlja, ſam ſebi sanke napravlja,
kterih posnéj rastergati premogel ne bo.
„Ne imej drushbe s' pevkò, tudi nje ne poſluſhaj,
de ſkos njeno ſladko pétje ſe ne sgubíſh.
Nezhiſtnize uſte ſo kakor ſatovje, is kateriga ſe
med zedí, ino nje gerlo je glajſhi ko olje; alj
poſlednizh je kakor pelin in kakor na oba kraja
bruſhen mezh.“
ako je kako neſramno beledo saſliſhal; sa to ſo
njegov Ozhe morli ljudí proſiti, naj vprizho
njega ne sínejo neſpodobniga kaj. Zhe ravno
ti savólj oſtudnih marnov ne omedlíſh, bo omedlela
nedólshnoſt tvojiga ſerza, ako pred klafanjam
ne beshíſh.
Varji ſvojih nog, de sa njimi hodil
ne boſh. „Moj ſin! poſluſhaj me, in ne odſtopi
beſedi mojih uſt; opomina ſv. Duh. Odverni
ſvojo pot dalezh ad neſramnize, ino ne perblishaj
ſe k' duram njene hiſhe. — Nje noge
grejo v' ſmert ino nje ſtopinje peljajo v' pekel.“
Kdor po dné sa shenſkim ſpolam lasi, she zhres
koleno v' nezhíſtoſti gasi ino bo ſkorej v' blato
sagresnil. Kdor po nozhi sa njim hodi, njega
she vodi peklenſki smotnjavez, ino ga v' ſvoji
ſlushbi imá. Vſi voglarji ino veſovavzi, vlazhugarji
ino ponozhniki ſo zherni vrani alj krokarji
peklenſkiga bresdna, pravi vbijavzi nedolshnih
duſh. Vſaka nozh imá ſvojo mozh.
„Moj ſin! ako te bojo greſhniki prilisneno vabili,
ne vdaj ſe njim. Ako porezhejo: Pojdi s' nami! ne
hodi s' njimi, dershi nasaj ſvoje noge od njihovih
ſtes. Njihove noge v' hudo tekô.“
Varji ſvojih rok, ino ne dotekni ſe
prepovedanih krajov. Neſramno ſeganje duſho
vmorí. Kdo bo ogenj v' ſtreho noſil, ino pogorel
ne bo? Kdor ſe s' shenſkim ſpolam pezha,
perſtane daja, perſtane jemlje, dokler v' poſhtenih
sarokih ni, ſe bo hitro sgubil; vſi taki dari ino
vſe take ſkrivne rezhí ſo nevarna smota sa mlade
ljudí. „Tak neſpameten mladénzh je kakor vol,
ki bo v' meſnizo pelján, ino kakor jagne, katero
ſkazhe, ter ne vé, de ſe k' vesanju vlezhe, dokler
puſhiza njegove jetre preſune; ravno kakor
ptiza, ki v' saderge hiti, ino ne vé, de ji sa
shívlenje gré. Doſti jih je, ktire je sapelivka
ranila ino poderla, tudi nar mozhnejſhe je ona
vmorila. Njena hiſha je pot k' peklu, ki peljá
v' ſmertno globozhino.“ Tako ſv. Duh govorí.
Mladénzh, Bog ne daj kaj toljko hudiga! Varvati
ſe je lehko, odvaditi gorjé. Jame ſe lehko
sogneſh; alj zhe v' jamo padeſh, ne véſh, kako
boſh is nje priſhel. „Jes vam povém, pravi
Jesuſ, de vſak, kteri sheno pogleda, de
jo posnelí, je she preſheſtval s' njo v'
ſvojim ſerzi.“
ſe v' velikim pregreſhil ne bo. Vſe kerſhanſke
deklize ino devize naj ti bojo enako
nesnane, alj pa enako ſpoſhtovane. Ti niſi ſvetejſhi
ko David, niſi modrejſhi ko ˛Salomon, tud
ne mozhnejſhi ko ˛Samson. Ne posabi, de je
shenſka bila, ki je pèrviga prebivavza is raja
iſpodila.
7. ˛Sedma nevarna kazha je vſaka mozhna pijazha, naj bo she vino, shganje
Zhlovek v' pijanoſti ſtori, kar je tresniga
miſliti ſtrah. „Kdo ſe prepira ino kervavo tepe?
kdo jezhí ino sdihuje? kdo imá satekle ozhí?
Kaj ne tiſti, ki ſo vedno per vini, ino ſi
prisadévajo bokale prasniti. — Tvoje ozhi bojo
po ptujih shenah gledale, in tvoje ſerze bo govorilo
hudobne rezhí. Podoben boſh enimu, ki
v' ſredi morja ſpí, ino je veſlo sgubil.“
to sapelivzi nar rajſhi piti kupújejo, kedar nedolshne
v' greh sapeljujejo. Tudi muham ſe
ſtrupna ſladka pijazha naſtavlja, de jih omôti
ino vgonobí. Kakor muhe pijanzi ino pijanke
pádajo v' greh.
Pijanoſt ino nezhiſtoſt ſte ſi dve ſeſſri is
pekla domá; mladenzha sdivjate, ki ſe njima
podá. — Kakor ſtekli pſi po ſvojih potah létajo,
grísejo in s' ſvojim ſtrupam morijo, zele okoljze
v' neſrezho in vſo deshelo v' ſtrah pripravijo,
ravno tako delajo rasvujsdani mladenzhi, ki od
pjanzhovanja alj pa preſheſtvanja sdivjajo. Joj
mu, kdor ſe takim pridrushi; sgubil bo duſho
ino telò. ˛Sſtekel peſ nima nikdar pokoja ino ſe
vode ko ſmerti bojì; tudi pjanzi níſo per míri,
dokler kaj morejo. De ſo sdivjali, ſe jim ozhitno
po oblizhji posna. ˛Stekliga pſa ſe mora od
dalezh sogniti, in ſkerbno sapreti vrate pred
njim; ravno tako ſe je potreba rasvujsdaniga zhloveka
varvati, de zele ſoſeſke pohujſhal ne bo.
„Bolje bi takimu bilo, de bi ſe mu obeſil mlinſki
kamen na vrat (gerlo) in bi ſe v' globozhino
morja potopil.“
Oh mladénzh, zhe kedaj ſrezhen biti shelíſh,
varúj ſe pjánoſti, varúj nezhiſtoſti; shivi
tresno ino poſhteno, noſi ſe pametno ino
ſpodobno, de boſh ljubej boshji ino vſih poſhtenih
ljudí, krona ſtariſhov, hvala shlahte,
ſvoje fare zhaſt, ſrezha domazhe deshele, ino
veſelje ſvetih nebéſ. — Ako pregrehi le perſt
pokasheſh, te bo sa zelo roko prijela.
Kdor hozhe ſrezhno ſvoj pot hoditi, ſe ne
ſmé ſpotíkati ino muditi; sogniti ſe mora vſakiga
kamena, ki njemu na poti leshí. Varji ſe
tudi tí vlake navade, ki te lehko okrade na
premoshenji alj poſhtenji, ino sa tebe lepa ni.
Veliko takih prasnih, ſhkodlivih pervád ino ſlabih
ſheg ſedajni mladenzhi imajo, ter ſe zlo
s' njimi bahajo. Ne ſpotikaj ſe nad njimi, ino ſe
varji poſebno ſhtirih ſpotík, na kterih ſe toljko
mladénzhov ſpotekne.
1. Varji ſe ſlabe tovarſhije, ki
mladenzham poſhtenje jemlje, ino krade dobro
imé. „Kdor ſe ſmole dotekne, ſe oſmolí, ino kdor
ſe s' prevsetnim pezha, bo prevsetin.“
boſh ſvet, nedolshen s' nedolshnimi; s' zhiſtimi
zhiſt, s' hudobnimi hudoben. Kdor ſe po
ſebi posnati ne da, ſe lehko po ſvojih tovarſhih
ſposná; kar ſi je podobniga, ſe ima rado.
Mladénzh, ti boſh ſrezhal po ſveti takih veliko,
ki bojo vſe drugazh govorili, kakor ſo tebe tvoja
ljuba mati vuzhili, alj tvoj ſkerben ozhe tebi povedali.
Oh ljubi brate! samaſhi pred njimi vuſheſa,
in ne poſluſhaj jih. Kar peklenſki ſovrashnik
ſam ſtoriti ne more, ſkos sapelive tovarſhe
ſtori. Sa to naſ vſmileni Jesuſ ſvarí: „Varujte
ſe lashnivih prerokov, kteri pridejo k'
vam v' ovzhjih oblazhilah, snotraj ſo pa sgrablivi
volkovi! Po njih ſadu jih bote ſposnali.“
De ſe boſh mogel ſlabih tovarſhov varvati, V nekim meſti jutrovim Pergodilo ſe je, de ſv. Janes v' nekih letih
jih moraſh po govorjenji ſposnati. Zheſar
je polno ſerzè, to jim tudi is uſt vrê. Kdor
rad neſramno govorí, tudi v' ſerzu ni zhiſt. —
Lehko jih posnaſh po njihovi noſhi. Kdor
glavo viſoko noſi, po navadi malo veljá. —
Posnaſh jih lehko po dobri volji, kako ſe
vèdejo in sadershíjo. Kdor ſe Boga ne bojí,
ne ſpoſhtuje boshjih rezhí, ſvojo goſpoſko
sanizhuje, je gotovi hudobez. Kdor s' takim
potegne, ſvojo duſho predà.
je ſr. Janes Evangeliſt verliga mladenzha
vgledal, ki ſhe ni kerſhen bil. De bi Boga
sveſtiga ſlushavnika pridobil, ſv. Janes mladenzha
ſhkofu tiſtiga kraja isrozhi, rekozh:
„Tiga mladenzha ti ſporozhim, de sa nja
sveſto ſkerbíſh; zela ſoſeſka ino Kriſtuſ ſta
moja prizha.“ ˛Shkoſ mladenzha v' ſvojo hiſho
vseme, kakor sa ſvojiga ſina sa-nj ſkerbi.
Pridno ga vuzhi kerſhanſkiga nauka, in ker
ſe je hitro svuzhil ino lepo sadershal, je
bil kerſhen, ino je ſveto birmo prijél. ˛Stari
ſhkoſ, predober ozhe, mladenzhu preveliko
ſvojvolje da íno ſe prevezh na-nj saneſe. —
Mladénzh sazhne ſam ſvoj biti, v' ſlabe tovarſhije
hoditi, in s' rasujsdanimi mladenzhi
snaniti ſe, ki ſo ga v' hudo sapeljali. — Pervadli
ſo ga dobro jeſti ino piti, pa nizh délati;
po dné ſpati po nozhi ſe okolj vlazhiti.
In kér niſo kaj vezh shiveti imeli, sazhnò
goljſati, kraſti ino ròpati, ter ſo ſe med ſebo
v' tatinſko derhalo sdrushili. Mladénzh ne
poſluſha vezh ſvoje veſti ne ſvojiga vuzhenika;
kakor isdivjan konj bres vujsde po
ſhroki zeſti pogublenja letí. Med vſemi tovarſhi
hozhe on nar hujſhi biti; sa to ga
sa ſvojiga poglavarja poſtavijo. Tako je bil
blagi mladenzh ſkos ſlabe tovarſhe lenúh,
potepúh, tat, ljudomòrz, in grosovitnih tolovajov
gláva.
ſpet v' tiſto méſto pride. Po opravili
rezhe ſtarimu ſhkoſu: „Odrajtaj nama savupano
blago, ki ſva ga tebi jes ino Kriſtuſ isrozhila!“
˛Shkoſ premiſhluje, kaj ſv. Janes
hozhe; alj popréj ko ſe 'szhajma (raskopéti)
ga ſpet zhaſtitliv apoſtel ogovori: „Mladenzha
hozhem; duſho ſvojiga brata!“ ˛Star
mosh od shaloſti sajoka rekozh: „„Vmerl
je.““ „Kako je vmerl?“ ſe Janes savseme.
„„Odmerl je vſimu dobrimu,““ shaloſtno
ſhkoſ odgovorí; „tam v' uni gori je tolovajov
poglavár.“ ˛Sv. Janes veſ shaloſten
ſvoje oblazhilo preterga, in milo sajoka,
rekozh: „Salimu varhu ſim duſho ſvojiga
brata ſporozhil! Le hitro mi dajte konja
in pa zhloveka, naj me tje pelja.“ V diri
apoſtoljſki ſtarzhek med tolovaje prijaha (prijesdi)
ino jim rezhe, naj ga k' poglavarju
peljajo. Tolovajov glava ga veſ v' oroshji prizhaka,
alj ko hitro ljubesnivga Janesa ſposná,
ſe v' bége podá. ˛Sv. Janes, de ſi ravno ſtar ino
ſlab, sa njim dirja, ino klizhe na veſ glaſ rehozh:
„Moj ſin! sakaj beshiſh pred ſvojim
ozhetam? Vſmili ſe mojiga truda, nikár ſe ne
boj! Tvoje svelizhanje ſhe ni sanujeno. Jes
hozhem sa tebe odgovor dati, tudi vmreti, kahor
je vmerl Jesuſ sa naſ. Poſtoj! Jesuſ me
k' tebi poſhle.“ — Na to mladenzh oſtermí,
oberne v' semljo ſvoje ozhí, oroshje od ſebe
saluzha, mílo sajoka, ino objame ſvetiga Janesa,
ki ga je doſhel. — Veſ vjokan rasbojnik
pred ſvetim Janesam ſtoji, in ſvojo
deſno sakriva, s' kateroj je toljkokrat kri prelival.
˛Sv. Janes pa sa njo prime, in njo
poljubi, ki je bila s' vrozhimi ſolsami prave
pokore oblita. ˛Spet ga nasaj peljá, s' njim
moli ino ſe poſti, dokler ſe veſ ne poboljſha.
Toljko ſveto je po tèm shivel, de ga
je ſv. Janes med zerkvene ſlushavnike vsel.
— Kar ſlaba tovarſhija pohujſha, le ojſtra
pokora poboljſha.
mladenzhov je sapuſtilo ozhetovo hiſho sdravih
ino veſelih, kakor lepo seleno drevó; v'
kratkih letah ſo priſhli vſi sapeljani ino sdélani
sopet domó; in niſo drusiga prineſli, kakor nekoljko
novih smôt in sapelivih ſheg, ſmerdlivo
ſapo ino pa gnilo teló. Taka ſe takim godí, ki
ſe hudobnih tovarſhov ne vàrjejo. ˛Slaba tovarſhija
je nedolshnoſti morija. — Ako svéſh, de
v' kakim kraji radi jigrajo alj ſhpilajo, ne hodi
bliso ino ne vſedi ſe k' njim. Taki ſoſedje, ki
te jigrat ſpravljajo, nozhejo tebe, ampak tvoj
dnar. Vſelej pojdeſh vboshnej od hiſhe, kakor
ſi k' hiſhi priſhel. Ako zhujeſh, de v' kaki taberni
(kerzhmi) kratkozhaſne (luſhne) dekleta
imajo, ſhe memo ne hodi, de njih sapeliviga pétja
ſliſhal ne boſh. One ſo tiſte morſke goſpodizhne,
od katerih ſe perpoveduje, de ſo s' ſvojim
petjam mornarje omôtile, in sapelane rastèrgale.
Zhe vidiſh, de per kaki hiſhi drushina nobeniga
ſtrahu nima, de je goſpodàr ſam malo prida, in goſpodinja
nizh boljſi ni, beshi is take hiſhe kakor
is shive ˛Sodome, de ſe ne pogubíſh! Take nepoſhtene
hiſhe ſo peklenſke vrate. Taki domazhi
ſo zhloveka nar hujſhi ſovrashniki. Kdor
nevarſhino ljubi, bo v' tajiſti pokonzhan.“
2. Varvaj ſe jigre (ſhpila), poſebno
dokler ſi mlad, de ne boſh ſebi ne drugim tat,
ino na ſvojo ſtaroſt berázh. Kdor veliko dnarjov
ima, lehko sa kratek zhaſ jigrá; priden mladenzh
pa nima sapravljati dnarjov ne zhaſa.
Vſak krajzar, ki ga v' jigri sgubíſh, je kerváv
dnar, in v' nebo vpije, ker ga ſam ſebi, alj
pa ſvojim ſtariſham vsemeſh, ter ſe v' ſedmi boshji
sapovedi pregreſhíſh, ktira pravi: „Ne
kradi!“ Ako pa s' jigro kaj perdobiti shelíſh, ſe
zhres deſeto sapoved pregreſhiſh, ki prepové
posheljeti blaga ſvojiga blishniga. Malo malokdaj
prav pametni moshjé bres greha jigrajo; mladenzhi
íno poredni ljudjé pa vſelej greſhíjo. Per jigri
ſe navuzhíſh legati ino goljſati, ſe navadiſh
preklinjati in savesvati (sdajati), de naſ Bog
varji!
binkoſhtno nedelo, v' nozh nekoljko kmetov v'
kerzhmi (taberni) kvartalo. Ravno je bliſkalo
ino gromelo. Eden ismed njih, ki je
she veſ ſvoj dnaſ sajigral, ſhe enkrat poſtavi
kar gleſhta, rekozh: „Ako ſhe to slodej
vseme, tako pa naj mahoma ſtrela vdari.“
Komaj je to isrekel, ſtrela v' taberno vreshe,
treſhi preklinjovza is samise na tla, ino ga
po eni plati tako sadene, de mu pol shvota
odmerje. Vſim drugim ni shaliga ſtorila.
sapravi, vos ino konje sakvartá, in
kedar she vezh ne gleſhta, ſhe ſvojo duſho
verh poſtavi, ter ſe v' goljſijo alj tatvino podá.
Boljſhi je nikdar kvarte posnati, kakor ſe tako
dalezh sapeljati; alj kako lehko je to! V' malim
ſe sazhne, v' velikim nehá. — Tudi trinogarji
ſo pod krisham jigrali, kedar je Kriſtuſ na krishi
vmiral; saſtonj je tekla sa bresduſhne jigravze
aja preſveta reſhnja kri. Oh, de bi
sa toljko navadnih jigravzov tudi sgublena ne
bila.
ſvojiga goſpoda po goljfirſko ob dnarje
ſpravil, jih sajigral, po tem pa ſvojiga prijatla
vmorſl ino oropal, ſo k' ſmerti obſodli,
de bo obeſhen. Kedar je ſvojo obſodbo saſliſhal,
je djal: „Jes ne morem tajiti, de bi
me boshja previdnoſt pred toj neſrezhoj ſvarila
ne b'la. Ko ſim bil nekaj maliga ptujih
dnarjov sajigral, ſo me moj ſtriz objiſkali
in me proſili, naj ſe varjem dolgov délati
ino jigrati. „Zhe ſi dolshen, ſo djali, ti
hozhem pomagati. Dolgi ino jigra ſo naſtave
pogublenja.“ Alj jes niſim vbogal. Enkrat
ſim ravno jigrat ſhel, ino veliko dnarjev s'
ſebó neſel, ko ſo ravno zhloveka is vode
potegnili, ki je savoljo jigre obvupal in v'
vodo ſkozhil. She ſim ſe miſlil verniti; alj
ravno me ſrezha neki jigravez, ki je neſil
polno peſt zekinov is jigre domò. To mi je
sopet veſelje dalo. Svunaj hiſhe, kjér ſmo
jigrali, ſim vgledal delavza per ſtebri, na katerim
je ſvetilniza (leterna) viſila. Ravno je
verv (ſhtrik) na shrebl djal, de bi laterno
privesal. Vidilo ſe mi je, kakor bi bilo to
sa koga obéſiti pripravljeno. Grosa me je
po vſih koſtèh preletela. Nekaj mi je klizalo:
„Tvoj hudoben pot te bo h' gargam pripeljal.
Ne hodi, poverni ſe!“ „˛Stermel ſim,
kakor bi she pod viſlizam' ſtal; alj ſpet ſim
te miſli otreſil in jigrat ſhel. Neſrezhen
pot v' igranje me je na gavge ſpravil.“ —
Neki priden ino poſhten meſarſki hlapez je
ſhel is meſta po desheli shivine kupovat. V'
neki veſi s' tremi ptujzami veſ dnar ſvojiga
goſpodarja sajigra in sazhne jokati, kaj bo
sazhèl. Goljufni jigravzi mu ſlushbo ponudijo,
in on ſe jim v' tovarſhijo poda. Bili ſo vſi
tolovajov (ravbarjov) továrſh. — Ravno tak
nevarna
she bo velika alj mala. Veliko ſe po malim
saſtavi, veliko jih dolgov napravi; alj vezh
jih ſtrela pobije, kakor lotrija obogati.
3. Varji ſe pleſa, ki je malokdaj bres
greha. — Ako baraſh, sakaj pléſhejo? bojo ti
rekli: „Sa dobro voljo.“ Alj ſlaba dobra volja
je, po kateri zhloveka veſ shivot bolí. —
Ako baraſh, kdaj ſe pleſhe? boſh svedel, de
nar vezh po nozhi; Bog je pa nozh sa pozhivati
ſtvaril, ne sa noreti. Po nozhi ſe pleſavzi
prevezh putijo, ſe prehladijo alj prenaglo
napíjejo, ino sbolijo. ˛Serze jim klopozhe, kakor
bi hotlo perſi rasbiti, in goni kri po shilah, kakor
burja valove. Kri ſe ſkalí, vezhkrat zelo
raslije. Kdo samore ſhtevílo neſrezhnih mladenzhov
povedati, ki ſo sdravi pleſarit sazheli,
bolni nehali ino mladi pomerli! Alj ſe ne pravi
to ſam ſebe vbíjati ino zhres peto sapoved boshjo
greſhiti?
Nar vezh ſe pleſhe o ſvetih nedeljah, doſtikrat
po s-hodih (zerkvanji); po boshjih potah,
ino tako ſe dvakrat hujſhi greſhi! Ino zhe
prav po pameti premiſliſh, kako ſe na raji godi,
boſh ſam ſposnal, de ſe v' ſredi med pleſarjami
peklenſki ſovrashnik vertí, dokler angel
varh ſvete nedolshnoſti milo joka; sakaj nedolshnoſt
na pleſi vmira, ino vmerje po poti domó;
godzi ji mertvaſhko peſem pojò. — Koljkokrat
ſe na pleſi ſtepó, kervavijo ino pobijajo!
pleſali, ino tudi neke shene na pleſ ſpravili.
Drugo nozh po tem jih mladi moshjé pred
tabernoj prizhakajo, ino per prizhi tri tiſtih
mladenzhov pokôlejo. — Koljko takih ſtraſhnih
rezhi rasvujsdán pleſ naredí!
Neſramna pleſavka je bila kriva, de je bil ſv.
Janes kerſtník ob glavo djan; rasvujsdano rajanje
je ſhe sdaj krivo, de je mnogoter mladénzh
v' greh sapelján, zhaſno ino vezhno neſrezhen.
„Ne imej drushbe s' pleſavko, opomina
ſv. Duh, de ſe ne pogubíſh!“
peklenſki ſovrashnik ſvoj pobôj imá; nekoljko
jih pobije, nekoljko ſmertno rani; le malo jih
bres ſhkode is pleſiſha gre. Sa to ſv. Krisoſtom
pravi: „Ako bi toljko ſvetlih svesd na
nbi bilo, kakor ſe je she grehov na raji
sgodilo, bila bi temna nozh ſvetlejſhi kakor beli
dan.“ Loshej je bel ſneg v' gorezhi pezhi ohraniti,
de ſe ne rastopí, kakor na raji ſe greha
vbraniti, ki nedolshnoſt ſerza vmorí. — „Otrozi
per jigrah ſkázhejo, boben ino zitre noſijo,
ter ſe per glaſni musiki veſelijo; ſvoje dni v'
dobri volji preshivijo; alj ko bi treuil, pádejo
v' grob.“
Hudobna nezhiſtoſt tri pomagavze imá: pijanzhovanje, veſovanje alj voglarijo ino pleſ. Sa to vſi modri ino ſveti vuzheniki
Ako she rajaſh na kaki domazhi dobri volji
alj goſtiji (ohzeti) v' prizho ſtariſhov alj poſhtenih
goſpodarjov, le kratko pleſhi, de tebe
pleſ omotil ne bo. Po oſhterijah alj tabernah
ſe nikolj ne saſukaj, zhe hozheſh nedolshen
ino poſhten oſtati. Boljſhi je vbogajime
dati, kakor pa godzam na pleſi dajati; boljſhi
de vboshzi sa tebe molijo, in ti po vôski ſtesi
v' nebeſa pomágajo, kakor de tebi godzi godejo
po ſhroki zeſti v' peklenſki bresden. Sapeliv
ſvet ſzer vſe drugazhi govorí, alj njega poſluſhati
varno ni, sakaj: „˛Svet prejde ino vſe
njegovo poshelenje, le kdor voljo boshjo ſtori,
oſtane vekomaj.“
4. Varji ſe tobakaje, ino ſajſe (pipe,
lule) ſhe v' roke, veliko manj v' sobe, ne jemli!
˛Strah me je víditi toljko mladenzhov, zlo ſhe
otrók, ki shlize prav prijeti ne snajo, ſmerdlivo
lulo pa she v' sobéh imajo, s' katero ſebi
in drugim nadlego, ſtrah ino ſhkodo délajo. —
Boſh praſhal: Kako ſhkodo? — Od tobaka sobje
ſperhnijo ino ſe tobakajzu sa toljko hitreji
sdrobijo, sa koljkor popréj je kaditi sazhél,
ter mu ſtojijo po vuſtih, kakor gnili porobi alj
ſhtori sa plotam. — ˛Sapa is tobakajza vſakimu
ſilo ſmerdi, ki te negude navajen ní; tudi perſi
ſe mu vezhdel ſuſhijo, zhe ni poſebno tolſte ino
terdne poſtave. Tobakájz bres vſe potrebe vezh
alj manj ſvojiga sdravja ispluje ino v' nekih letah
toljko dnarjov pokadí, de bi lehko par volov
kupil. Ne rezi: „Kaj ti krajzarji! kar ſe sa
tobak da, ſe malo posnà; tobak ima ſam ſvoj
denar.“ — Ako krajcarja nimaſh, tudi rajniſha
imel ne boſh, ino kdor krajzarja ne pobere,
tudi goldinarja najdel ne bo. Koljko jih je, ki
neſlano jedó, in ſi ſhe kruha kupiti nimajo sa
kaj, alj neſrezhen tobak mora le biti; toljko
huda je ſlaba privada!
Ako vpraſham tobakajza: Pokaj tobak kadiſh?
mi ne vé ſploh kaj drugiga odgovoriti,
kakor: „Sa kratek zhaſ.“ Oj ti sanémaren hlapez,
ki s' tobakam dolg zhaſ paſeſh, alj ne
véſh, de je naſhe shivlenje bres tobaka ſilo kratko,
dolga dolga pa vézhnoſt! Od vſake ponídama
sgublene minute pride tavshent in tavshent
vezhnih lét sa tebe neſrezhnih; vſaka sguba ſe
lehko popravi, le sgublen zhaſ ſe ne poverne
vezh. — Koljko slatih ur sapravijo delavzi s'
tobakajo, ter Bogu drag zhaſ, ſebi ín goſpodarju
pa delo krádejo! Od ſvita do terdiga mraka
mnogeterim pipa alj v' sobéh alj pa v' rokah
tezhí. Koljko jih je, ki zelo po poti v' zérkvo
ino is zérkve bres tobaka biti ne morejo! ˛Svoje
dni ſo poſhteni moshjé ſv. roshenkranz v' rokah
imeli, kedar ſo k' ſlushbi boshji ſhli, sdaj jih
vidim le fajfe v' rokah dershati; mladim, pametnim
fantam ſo molitvine bukvize is shepa (arsheta)
glédale, sdaj noroglavzam le tobaſhki
mehúr alj pa rorzh is devsheka viſi. Povej mi
vender, ljubi moj! kaj je bolj prav?
Dezhko (pueb) ki sazhne kaditi, sazhne ttidi
glavo viſoko noſiti; ſtareſhov vezh ne poſluſha,
in ſi raji fajfo trebi, kakor bi roke povsdignil ín
molil. Od tobakaje ima perſte oshgane, vezh del
pa tudi od napuha vkajene moshgane ino perſmojeno
pamet. Hitro ga grosi ſe ſvojimu goſpodu
odkriti; poklekniti pred Bogam miſli de
ní lepó. Alj ravno takim Kriſtuſ pravi: „Kdor
ſe ſam poviſhuje, bo ponishan.“
˛Sliſhal ſim praviti, de tiſti, ki tobak kadijo,
navdol loshej grejo, kakor na vbrég; kteri
pa noſlajo al ga ſhnofajo, po dné bolj tenko vídijo,
kakor po nozhj; ſliſhal pa tudi toljko neſrézh,
ki ſe jih po ſveti ſkos tobak prigodí, de
me sa vſakiga mladenzha ſerze bolí, ki ſe te
nadloge privadi. — Koljko neſrezhe, ſtraha ino
plazhila, koljko morij ſe ſkos tobakarſko kontrabantíjo
sgodí, koljko greha ſtorí, vſe savolj
tobakaje! — Vſak dan sdihújemo ino proſimo:
„Bog naſ ognja ovarji ino ſv. Florjan!“ ſtari in
mladi pa po vſih potah in kotah ogenj noſijo,
kér tobak shgejo; alj ſe ne pravi to na boshjo
previdnoſt greſhiti? — Sa koljkor vezh moshkih
tobak kadí, sa toljko vezh méſt, tergov ino
veſí pogorí; ismed pogorelzov deſét jih je gotovo
pet ſkos tobakajo pogorelo. Vezhdel pravijo,
kedar kdo pogorí: „To je hudoben zhlovek
ſtoril;“ ako ſe prav prevdari, ſe pa ozhitno
preprizha, de je le tobak. Dokler kravarji ino
kuzhjashi po parnah tobak kurijo, pijanzi ino
potepuhi (ſhterzi) s' gorezhimi lulami v' ſlami
leshijo, ſtenarji (zimermani) in krivzi po ſtrehah,
mlatizhi po ſkednjah kréſhejo, bi moral
zhudesh biti, de bi ſeprej alj posnéj ne vshgalo. Wiener-Neuſtadt) je bilo
ſrezhno ino bogato. V' leti 1834 na male
Maſhe (male Goſpojnze) dan 8ga kimovza
popoldne neki kuzhjáſh v' hlevi tobak napravi
ino v' kermo (resanje) ogenj satroſi. Ko bi
trenil, ſo bili vſi blishni ſkedni v' plameni;
v' eni uri je she vezhi del ſtreh gorelo. Vſi
svoni ſo ſe rastopili, 3 zerkve ino pa 500
hiſh je pogorelo, 30 ljudi ſo is pogoriſha
mertvih islekli; koljko opezhenih ino krulovih!
Eno ſamo vezherko (popolden) je neſrezhna
tobakaja velikim tavshentam beraſhko
palizo v' roke podala. Veliko je
bilo po krivim obdolshenih, dokler ni prevbogi
zhlovek na ſmertni poſteli neſrezhe
povedal.
Boſh rekel: „˛Se mora pa varvati.“ To je lehko
rezheno, pa ne ſtorjeno, dokler navajen tobakájz
ſam ne vé, kdaj kadi, ino ſe le tiſtokrat
ſpomni, kedar mu v' ſajſi pogorí, de ſpet nabaſhe.
Koljko je tobakajzov shivih sgorelo!
nekdo ſvojo lulo, ki ſhe ni zhiſto pogorela,
v' ſvoje dolge hlazhe vteknil. Hlazhe ſo ſe
vnele, ognja vgaſniti mogel ni ino je sgorel.
Mertviga ſo sravno fajfe najdli. — V' Goſpej
ſveti na Koroſhkim je neki moshún do
zerkve prikadil, ino gorezho fajfo v' shep
djal. Per ſlushbi boshji ga sazhne ſtraſhno
pezhi. ˛Stiſka je bila velika, in preden is
zérkve pride, je bil po enej plati veſ oshgan.
Bog naſ varji take nepotrebne ino toljko nevarne
rasvade! ˛Skoraj bi rekel, de bi boljſhi
bilo ſi v' mladih letah roko vlomiti, kakor tobaka
privaditi; roka ſhe sazeli, alj redek je,
ki tobak opuſtí. Huda navada shelesna ſrajza. —
Ti ſe mojim beſedam, fantizh mlad! mor de
ſmejíſh? Alj bi ſe jim na ſmertni poſteli tudi
ſmejal? — Oj ne posabi, kaj tebe ſv. Duh
vuzhí: „Veſélj ſe mladénzh v' ſvoji mladoſti,
ino naj bo veſelo v' tvojih mladih letah tvoje ſerze;
to de vedi, de bode Bog tebe savolj vſiga
tega pred ſodbo poſtavil.
„Sakaj pa toljko pametnih moshov ino imenitnih
Goſpodov kadì?“ ti porezheſh. — Nekoliko
jih tobak pije sa sdravilo alj arznijo; ino
to ravno tako bres greha, kakor bolniki bres
greha vrazhtva (arznije) pijejo, sakaj Bog je
tobak le sa sdravilo ſtvaril; kdo bi pa sdrav,
zke je per pravi pameti, bres vſe potrebe sdravila
pil! — Veliko jih pa tudi kadí is neſrezhne
privade, ino ravno sa to pogoſto sdihujejo,
de bi ſe tobaka nikdar privadli ne bili! „Vſe
tedaj govorí Kriſtuſ, karkolj ti oni rekó, dershi
ino ſtori; po njih delih pa nikar ne delaj.
Bedakov pak ne poſluſhaj ino ne poſnemaj.
Puſti jih, ſlepzi ſo, ino ſlepze vodijo; zhe pa
ſlepez ſlepza vodi, oba v' jamo padeta.“
1. Pervi ſhirok prepád, ki ſe mladenzhu
po poti shivlenja odpira, je prevsetnoſt v' miſlih, ſovrashen napuh v' sadershanji, gisdoſt alj oſert v' noſhi ino oſhabnoſt v' obhoji s drugim' ljudmí, vſe ena gerda
Kdor rad druge sa sjake ima, ſe ne bojí
njih rasshaliti, sa samero ne proſi, temuzh ſe
jim le ſmejí, kedar ſe oni jokajo ino jesijo,
on ſi ſovrashnikov bres vſe potrebe napravi,
ki mu bojo ob ſvojim zhaſi ravno s' tako méro
nasáj mérili, s' kakorſhno jim on méri, ino mu
ſhe pervergli.
ſe povſodi ſpotika, ino ſramota ſe sa njim
pomika. — Mladénzh, ki ſe s' lepim poſvariti
ne da, in vſako beſedo sa slo vseme, ne bo
nizh prida is nja. Napuh njegovo ſerze napihuje,
de ſe ga dober nauk ne prime; ſveta zhednoſt
omaguje ino vſe dobro per njim medlí. —
Kdor ſam ſebe preſhtimá, ravno s' tim osnani,
de malo veljá; dobro blagó ſe hvali ſamó.
„Kaj imaſh, vpraſha ſv. Pavl, kar bi ne bil
prijél? Ako ſi pa prijél, kaj ſe hvaliſh, kakor
bi ne bil prijél.“
Bog vſe pregrehe ſovrashi, nar vezh med
vſemi ſovrashi prevsetnoſt, sakaj ona ſe nad
njega zlo povsdiguje. „Pervo zhlovekoviga
napuha je to, de le Boga lozhi, ker njegovo
ſerze od njega odſtopi, ki ga je ſtvaril.“ Prevsetija
je angele hude duhove naredila, ona
perve ſtariſhe naſhe is lepiga raja íspodila, ona
ſhe sdaj nar vezh mladih ljudì neſrezhnih ſtori.
„Napuh je ſleherniga greha sazhetik; kdor v'
njem tezhi, bo s' kletvijo napolnjen in pogublen.“
prevsetnesh ſkos nje v' nebeſhko kraleſtvo ſhel.
˛Satorej opomina ſv. Peter: „Vi mlajſhi, pokorni
bodite ſtariſham. Vſi ſe eden drugimu ponisnujte:
sakaj Bog prevsetnim soperſtojí, in daja
ponishnim le gnado.“
2. Druga nevarna jama sa mladenzha je
huda jesa alja gnev, ki v' zhloveku sholzh
kuha ino mu sdravje kali, ſpravlja truplo pod
semljo, duſho pa v' pekel. Mladénzh ki ſe rad
jesi, ſtrupno kazho v' ſebi redí, ki ga sa vſako
ſtvarzo pikne ino morí. „Kar ſtori ſtrup savdanimu,
vuzhí ſv. Avguſhtin, to dela jesa
togotnimu.“
Hude jese tovarſh je navaden pobój.
Veliko mladenzhov ſe najde, ki ſo pripravleni
sa vlako shal beſedizo boj narediti. Po kerzhmah
(tabernah) poſodo pobíjajo, ſe po ſejmah
ino s-hodih gerdo tepó, tudi is boshjih potov
prineſejo kervave glave domo. Zele ſoſeſke
ſpúntajo, ino prelétajo zele nozhí, kakor derezhi
volki, ktiri ſe vſaziga lotijo, kdor jim ne
vbeshí. V' boji ſe preklinja, savesuje ino priſega,
de je ſtrah; oblazhílo ſe terga, vbija,
kervaví, ino tako zhres péto sapoved boshjo
greſhí, ki pravi: „Ne vbijaj!“ Oh koljkokrat
per takih bojah mnogotér zhlovek po nedolshnim
ſmert ſtorí!
kmetov memo nekiga ſkednja k' domu
peljalo. Neki nepokojen kmet sazhne hlapzam
sabavljati, ter jim kervave klobaſe
ponuja, ino jih s' gerdimi beſedami pika.
Sazhnò ſe tepſti. Kmetov nekdo veſ nedolshen
jih hozhe miriti; alj hlapzov eden ga
s' kolam po glavi vdari, de na prizhi obleshi,
ino v' nekih urah vmerje.
soper vſakiga vbijavza v' nebo vpije, kakor nekdaj
prelita kri nedolshniga Abelna. Kako bi
tak rasbojnik kedaj ſrezhno vmerl, ki ſe je v'
ſvojim shivlenji rad tepel? On je zele ſoſeſke
ozhiten ſovrashnik, pravo ſeme peklenſkiga
bresdna is ozheta hudizha; sakaj on je bil od
sazhetka vbijávez.
Lepo Jesuſ vuzhi ſe vſakiga boja varvati,
ter pravi: „Povém vam, hudimu ſe ne soper
ſtaviti, temuzh zhe te kdo vdari po tvojim deſnim
lizi, pomoli mu ſhe uniga (rajſhi ko bi ſe
v' boj podál).
Getsemani vkasal: „Vtekni ſvoj mezh v' njegovo
meſto: sakaj vſi, kateri sa mezh prímejo, bojo s'
mezham konzhani.“
She ſtar pregovor pravi: „Vol, kí ſe rad
bôde, hitro roge sgubí; ino jes rezhem: Mladénzh,
ki ſe rad tepe ino bojuje, v' ſmertni nevarnoſti
vedno shivi, ín ſrezhne ſmerti imel ne bo.
„Ne prijasni ſe s' jesovzam, opomina ſv. Duh,
ino ne pezhaj ſe s' togotnim (jesovim) mosham,
de ſe njegoviga sadershanja ne navuzhíſh, ino
priloshnoſti ne dobíſh, ſvojo duſho pohujſhati.“
3. Tretja neſrezhna globód sa mladenzha je navadna kletuv, rotenje ino perduſhovanje, ktéro veliko nesaroblenih
rotijo, sa vſako malo rezh isdájajo. Podobni
ſo taki zhernim meglam, is katerih na meſto
desha le bliſka ino gromí, tozha ropozhe ino
ſtrele ſhvígajo. Bog naſ varji takih ljudí!
Dobrotliv ˛Stvarnik je zhloveku jesik dal,
de bi s' njim Boga hvalil, ſebi ino drugim k'
pridu bil; kdor pa preklinja, shali Boga, pohujſha
blíshniga, nebeſam shaloſt, peklu veſelje dela,
ſam ſebi pa neſrezho. Vréden je, de mu jesik
signije.
kmet, ki je imel hudobno navado per
vſakim deli sa vſe preklinjati, karkolj mu
ni po volji bilo. Tako ſtraſhno je preklinjal,
de je mu doſtikrat kletviz smankalo, ino
ni vedel, kaj bi ſhe sinil. V' nar boljih letah
mu sazhne jesik gniti; poſlednizh ni mogel
vezh jeſti ne govoriti, ino v' dveh letah
je vmerl. Terpel je ſtraſhne bolezhine ino
nar hujſhi glad; pa vſe voljno, ſtoriti sa
ſvoje nekdajne kletvize ojſtro pokoro.
ki veſ tek naſhiga shivlenja sashgè, vnet od
pekla. — S' njim hvalimo Boga Ozheta; ino s'
njim kolnemo ljudí, ki ſo po boshji podobi uſtvarjeni.
Is eníh uſt pride hvala ino ktetva. To
ſe naj ne godi, bratje moji!“ opomina ſv. Jakob.
Kdor ſe sa vſako beſedo rotí, mu ljudjé
malo verjamejo, ker po navadi ni mosh beſede.
˛Sa to vuzhí Kríſtuſ: „Vaſhe govorjenje bodi: Je,
je; ne, ne; kar je vezh od tega, je od hudiga.
Kdor sa vſako rezh, ki mu po volji ni, kletvizo na
jesiki imá, on hudimu duhu ſvojo duſho predá
ìno bo v' pekli ſvoje tovarſhe najſhel. „Kedar
hudoben kolne, kolne ſam ſvojo duſho.“
˛Strah je ſliſhati paſtirje na paſhi, kako
hudizhujejo, nedolshno shivino hudimu isdájajo,
ino ne pomiſlijo, kaj govorijo. Kaj bi bilo, zhe
bi ſe sgodilo, kar oni rezhejo? — Grosa je ſliſhati
rasbersdane mladenzhe, kako po mazhjarſko
ino po nemſhko terentajo (preklinjajo), zhudno
nesnane beſede isrékajo, ktire, zhe bi rasumeli
ino vedeli, kaj isgovorijó, bi jim laſi po konzu
vſtali. Kar zhlovek ne rasumi, tudi síniti ne ſmé.
„Povém vám, pravi Jesuſ, de sa vſako prasno
beſedo, ktero bojo ljudjé govorili, bojo odgovor
dajali na ſodni dan. Is ſvojih beſedi boſh opravizhen,
is ſvojih beſedí boſh obſojen.“
Hozheſh, ſantizh mlad, biti poſhten, Bogu
ino pravizhnim ljudém ljubesniv, varji ſe gerde
beſede kakor shiviga ognja. Zhlovek gerdih
beſedí je tudi zhlovek gerdiga ſerza;
ptiza ſe po pétji ſposná. Varji ſe pa tudi gerdih
ljudi, kteri radi preklínjajo. Kakor blato
pete, tako ſe prime gerdo govorjenje mladenzha,
kteri preklinjavze rad poſluſha. Lepa beſeda
lep proſtor najde.
4. ˛Shterta globoka jama neſrezhe je sa mladenzhe
nepokorſhina ſtariſham, vuzhenikam ino pravizhnim predpoſtavlenim.
kedaj ſrezhen bil! ˛Sin, ki ſvojiga ozheta rasshali, Bliso meſta Bukareſta v' desheli Moldavi na Neki vezher ozhe své, de je Marko dvema „˛Stari ima dnar, sazhne pivzov nekdo; sa to Vsemejo potrebno orodje ino ſvetilo; bila Popoldné pride ozhe ˛Simonizh s' duhovnikam
ín ſvoji materi ſolse preliva, nikdar dobro
is-hajal ne bo; neſrezha ga bo vſe shive
dni sa vrat (gerlo) dershala. „Kdor ſvojiga
ozheta saſramuje in sanizhuje ſvojo mater, naj
mu vrane alj krokarji ozhi ispikajo, ino jih mladi
orli (poſtojne) poshrò.“
beſeduje, vreden je, de ſe mu jesik saveshe.
„Kdor ſvoje ſtariſhe preklinja, njegova
luzh bo v' ſredi teme vgaſnila.“
daj nad ozheta alj nad mater roke ſtegniti alj
jih vdariti!
Turſkim je shivel poſhten ozhe Jakob ˛Simonizh.
Ni bil bogat, pa tudi ne dolshen;
pridno je delal ino ſvoje ljudi lehko preshivel.
— Marko, njegov ſin, ſe je na bogato
oshenil, alj v' ſlabih tovarſhijah je velik pijanz
ino sapravlivez jel biti. Kedar ſe je
shganja napil, je goljuſam shetvo na njivi pod
nizh prèdál; ſvojiga ozheta pa gerdo imel
ino nizh vbogal.
ſleparjama (goljuſama) v' roke priſhel, ki
ga v' kerzhmi pjanita ino nagovarjata dolshno
piſmo sa en gon pitane shivine podpiſat', ki
mu jo hozheta prignati. Bila je ozhitna
goljſija. Ozhe v' taberno hiti, najde ſina
med njima, piſmo pa na misi. „Nikar ne
podpiſhi, moj ſin! proſi ozhe, le nizoj ne;“
popade piſmo ino hozhe s' njim vjiti. Marko
plane sa ozhetam rekozh: „Kaj je tebi sa to.
Piſmo nasaj!“ V' tej beſedi s' levizo piſmo
sgrabi, s' deſnizo pa ozheta ſkos vrate ſune,
in ſe med ſvoje tovarſhe povèrne. „Pravizhen
Bog, savpije ozhe, v' tvojih rokah je
ozhetov praviza!“ ino milo joka. Pjanzi ſe
debelo ſmeijo ino Marka hvalijo, ki ſe
je podpiſal.
ſe boji, de bi moral sa ſina plazhovati. Vem kje
ima mazhka sakopaniga. Marko, pojdi ga vsdignit!
V' unim ſtarim sidovji, v' ſtarim topi (ſhtuki,
kanoni) alj pa pod topam morjo dnarji leshati.
She vezhkrat ſo pravili, de po nozhi tam
ropozhe ino ſtraſhi; jes pa le ſodim, de hodi
ſtari ſvoje dnarje meſhat.“ — „Kaj ſhe,
pravi Marko; top je veſ sarijavel; turſki
poglavár ga je ozhetu dal; ſhe smésiti ſe ne
da. ˛Smeſhno ſe mi pa vender sdi, de ſe mi
je ſenjalo, kako ſo me ozhe ſvarili, naj ſe topa
varjem, de mi roke ne sdrobi.“ „Ho ho, ſe
pivzi saſmejijo, ravno to kashe, de bojo dnarji
tam leshali. Pojdimo jih vsdignit!“
je temna nozh, ter grejo v' ſtaro sidovje raskapat.
„Le luknjo nar prej odkoplite; bom
videl, zhe ſe bo top ſproshil. ˛Sam ſatan bi ga
bil pod semljoj nabil (nabaſal).“ Tako Marko
govori ino s' deſnizo v' luknjo ſesne, ter pravi:
„Nekaj she oſhlatam; le blishej s' luzhjo!“ —
Ko bi vſtrelil, tako nesnano Marko savpije, de
vſi tovarſhi isbeshijo. Grosovitno ga je v' roko
sabolelo; komaj ſe je k' domu privlekel. Zelo
nozh v' tami leshi, in kedar ſe rasdeni, ino
on istresi, vidi roko ſtraſhno oteklo. Hitro
po likarja (paderja) poſhle, ki pride ino najde
dve globoke gadove (kazhje) pike, roko pa
she vſo zherno, ter ſposna de ſe mora roka
bres odloga odrèsati, kar ſe je tudi sgodilo.
neſrèzhniga ſina objiſkat, ino najde ravno
tiſto roko, ki ga je svezher poprej is hiſhe
potiſnila, mertvo na misi, ſina pa bledina ko
ſmert v' poſteli leshati. „O Bog, isdihne ozhe,
kako ſtraſhne ſo tvoje ſodbe!“ „Pa tudi miloſtlive,
pravijo duhovnik; on hozhe, naj bi
vaſh ſin ſvojo krivizo ſposnal, ino ſe poboljſhal.“
Roka je prekleta, ki ſe loti ſvojga
ozheta.
njega bojo otrozi zhres prag ſunili. Pravizhen
Bog tepe vſako hudobo, alj nehvaleshne
otroke ſedemkrat hujſhi. Hudoben ſin Abſolon
je ſvojiga ozheta Davida preganjal; na neki veji
je sa laſe oviſel, ſovrashnik ga je s' ſuljzami
prebodel, v' globoko jamo ſo ga vergli ino s'
kamenjam saſuli. Tako ſe mu godi, kdor ſtariſhov
ſvojih ne ſpoſhtuje. — „Vuzhi ſe vbógati,
o zhlovek, ki ſi parſt; vuzhi ſe ponishati,
o prah, ino pogléj, kaj ſv. Luka od Jesuſa prizha,
ter piſhe: „Bil je ſtariſham pokoren“;
velí ſv. Bernard.
˛Sluſhaj rad, kar te ſtarejſhi lépiga vuzhijo,
kakor ſv. Duh govorí: „Moj ſin! poſluſhaj podvuzbenje
ſvojiga ozheta, ino ne sanemari poſtave
ſvoje matere, de bo krona na tvojo glavo djana.“
˛Stori ſhe rajſhi, kar ti poſhteniga velijo, ino
rasveſeli kar moreſh njihove dni. Po tem boſh
tudi dolgo shivel ino dobro ti bo na semlji. Jakob,
ſtari ozhak, je vbogal v' mladih letah ſvojo mater,
ino Bog mu je vſiga sadoſti dal; sgublen
ſin ni hotel biti ſvojimu ozhetu pokoren, ga je
sapuſtil ino ſe po ſveti podál, poſlednizh je moral
otrobe s' ſvínjami jeſti, ino jih ſhe imel ni.
Tako ſe bo vſakimu ſvojoglavzu godilo, ki ſvojim
ſtariſham vhaja ino jih sapuſtì.
Blagor mladenzhu, ki ſkerbniga ozheta imá,
kterimu vſe lehko savupa; ljubesnivo mater,
kterej vſe lehko pové, kakor ſvojimu ſpovedniku.
Oni ſo angeli varhi ſvojimu ſinu, zhe jim
le vſe is ſerza odkrije. — Oh mladenzh! ne
sakrivaj ſvojim ſtariſham ſvojiga djanja, dokler
jih ſhe shivih imaſh; rad bi jim ſhe kdaj pravil,
pa jíh vezh imel ne boſh. — ˛Sin, ki lashe
ſvojimn ozhetu, alj ſvoji materi kaj hudiga
vtají, sato ker ſe njihove ſhibe boji, ſtraſhni
palizi ne bo vjiſhel, s' ktéro ga bojo drugi tepli.
„Kdor ſvojimu ozhetu vseme, íno pravi de to
ni greh, je vbijavzov továrſh.“
Ne posabi pa tudi ſvojih ſtariſhov, kedar ſe
tebi dobro godí, ino zhe jim drugiga ſtoriſi ne moreſh,
ſaj moli sa nje. Bog ti bo ſedembart povernil,
kar ſvojim ſtariſham enkrat ſtoriſh.
Ako ſi v' ſlushbi per poſhtenih ljudéh, lepo
poſhtúj goſpodarja in goſpodinjo, kakor bi tebi
ozhe ino mati bíla, gladko jih vbogaj v' vſih
poſhtenih rezhéh. „Pokorni bodite ſvojim viſhim,
ino bodite jim podloshni, vuzhì ſv. Pavl;
sakaj oni zhujejo, kakor taki, kteri bojo sa vaſhe
duſhe odgovor dajali, de to s' veſeljam ſtorijo, ne
sdihvaje; sakaj to bi ne bilo dobro sa vaſ.“
Ne hodi od bogabojezhe hiſhe bres velike ſile;
goſte ſlushbe, redke ſuknje. Boljſhi je manj
ſlushiti pa v' ſtrahu boshjim shiveti, kakor veliko
plazhila imeti, gnade boshje pa malo. „Kaj
pomaga zhloveku, zhe veſ ſvet perdobí, ſvojo
duſho pa pogubí? Kakoſhno samenjilo bo zhlovek
dal sa ſvojo duſho?“ vpraſha Kriſtuſ.
Preobilen saſlushek dela sapravlivze v' mladoſti,
premaſten vshitek ſtradovze na ſtaroſt.
Pokoren bodi ſvoji duhovſki ino deshelſki
goſpoſki, ino vſe ſvoje predpoſtavlene kakor nameſtnike
boshje ſpoſhtúj. „Ni oblaſti od drugód,
kakor od Boga; ktera pa je, je od Bogà poſtavlena.“
ino kralja, ino ne pridrushi ſe k' sanizhovavzam;
sakaj njih pogublenje pride naglo.“
Ni gerſhih ljudí, kakor ſo pjanzi sa misoj, ki
ſvojo goſpoſko ſodijo ino gerdo oprávljajo, ſami
ſebe pa posabijo, ki ſo poprave nar bolj potrebni.
Taki véjo s' ſvojim jesikam zel ſvét vishariti, le
ſvoje domazhe kozhe ne morejo podproti, de bi
ſe jim ne poderla. Kdor ljudí nad predpoſtavlene
punta, je hudizhov najemnik. Pahnen bo,
kakor luziſer s' ſvojimi puntarji, v' peklenſki
bresden. Punt napravi is mirnih ljudi hudizhe v'
zhloveſhki podobi. ˛Sam Bog naſ tega varji! —
Kriſtuſ je bil pokorn tudi ſvoji krivizhni goſpoſki,
pokorn do ſmerti krisha, ino je ſkos
ſvojo pokorſhino veſ ſvet odreſhil. Ravno to
naſ tudi ſv. Pavl vuzhí: „Vſaki zhlovek bodi viſhi
oblaſti podloshen. — Kteri ſe oblaſti soperſtavi,
ſe boshji volji soperſtavi. Kteri ſe pa soperſtavlajo,
ſami ſebi pogublenja nakopavajo.
Oblaſtník je na meſti Boga, tebi k' dobrimu. Satega
voljo morte podloshni biti, ne le sa voljo
ſtrahovanja, ampak tudi savoljo veſti.“
alj visharji bojo odgovor dajali, kako ſo
sapovedovali, podloshniki pa, kako ſo vbógali.
Bog bo ſodil vſe po ojſtri pravizi, alj nar ſtraſhnej
bo obſodil vſe nepokornike. — Nepokorſhina
je prevsetne angele is nebéſ v' peklenſki bresden
pahnila, ona pervim ſtariſham veſél raj v' ſolsno
dolino premenila; tudi tebi dobriga prineſla ne bo.
˛Sveta pokorſhina je varna ladija, v' kateri ſe
peljamo v' ſveto nebo; vuzhí ſv. Bonaventura;
ona je kluzh, ki nam nebeſa odpré.“
5. Peta nevarna jama je sa mladenzha
lashnivoſt, ino goljfija njena ſoſeda, po
katerih ſe toljko hudiga na ſveti godí. S' lashjo
je peklenſka kazha perve ſtariſhe v' greh sapeljala,
jim nedolshnoſt in poſvezhejozho miloſt boshjo
odvsela; savolj lashi bo ſhe sdaj toljko ljudi
pogublenih. „Vſí lashnivzi ſo otrozi hodizhovi,
pravi Kriſtuſ. On ni v' reſnizi oſtal, ker ni reſnize
v' njem; on je lashnik ino ozhe lashi.“
Lashnivi jesiki, kteri njemu na ſveti ſlushijo,
bojo po ſmerti tudi s' njim v' ognjenim ino shveplenim
jeseri (v' pekli) ſvoj del imeli;“ pravi
ſv. Janes.
zhe ſe ravno islashem.“ Ako komu drugimu
ne, vender ſam ſebi ſhkodjeſh, ker ſkos
greh ſvojo duſho vmoríſh. „Lashnive uſta duſho
vmorijo.“
velika lash, velíki greh; kdor ſe pa maliga ne
varje, tudi velikiga premagal ne bo. Lashnivez
ino tat ſta ſi brata. Sa to govorì ſv. Duh:
„Gorſhi je tat, ko navajen lashnivez; pa oba
bota pogublenje v' delesh prijela.“
lash, opominja ſv. Pavl; vſaki naj govori reſnizo
s' ſvojim blishnim, ſaj ſmo vudje med ſebó.“
Bog je vezhna reſniza; le kdor reſnizo govori,
je otrok boshji. — Mosh beſeda nar vezh veljá.
Pa tudi goljfije varji ſe, naj bo mala alj
velika; vſak krivizhen krajzar vrednoſti deſet
pravizhnih poshrè. Kdor ptuje blago pod ſvojo
ſtreho ſpravlja, ſi mole med ſvojim blagam redí.
Krivizhno blago nikomur teknilo ne bo. Boljſhi
malo po pravizi, kakor po krivizi veliko.
6. ˛Sheſta jama neſrezhe je sa mladenzha
sanikarnoſt ino lenoba, mati veliko drugih
pregréh. Lenúh v' mladih letah dobriga doſti
samudí, ino ſhe to kar imá, po malim sgubí.
Nar vezhi vjima (sguba, nevurje) je sa mladenzha
lenoba; de ga grosi ſe potrebniga nauka,
alj pa navadniga dela pridno prijeti. Mlad sanikarnik
je ſtar berázh. Boljſhi dober nauk v'
glavi, kakor petiza v' shepi. Vezh ko ſantizh
dobriga sna, bolj ſe bres ſkerbi po ſveti podà;
le pridno delo te bo povſodi shivelo. Kar ſe
dobriga samudì, to ſe vkrade, ſebi, alj pa
drugim.
Ne poſtopaj bres dela, dokler ſí sdrav ino
mlad. Megla juterna, ki ſe predolgo pomika,
dobriga desha dala ne bo, tudi mladenzh, ki
ſe prerád bres praviga dela potika, dobriga malo
obéta. „Lenuha glad morí, ker nozhe délati
njegova roka.“
sapiſan. Kar dobriga ſtoriſh alj opuſtiſh,
boſh enkrat tamkaj bral, kedar boſh na ſodbi boshji
ſtal, ino od ſvojih dragih dni rajtingo dajal. Le
pridne delavze Bog rad imá.
Pridniga hlapza, ki je s' petimi talenti ſhe
pét drugih pridobil, je Goſpod zhres veliko
poſtavil ino ga v' ſvoje veſelje vsel; lenimu hlapzu,
ki je ſvoj talent sakopal, je bilo vseto, kar
je imel, ino on v' vunajne teme vézhniga pogublenja
pahnen. Kako ſe pa bo tebi godilo? —
Kar tukaj ſejeſh, boſh tamkaj shél.
7. ˛Sedmi prepád mladenzham ſtraſhno nevàrn
je sapravlivoſt, naj ſi bo v' shiveshi
alj v' oblazhili, kteriga ſtan ne neſe. —
Dokler je zhlovek nedolshen bil, mu oblazhila
ni bilo potreba; kakor hítro je pa greſhil, mu
je Bog obleko sa pokoro ino sa potrebo dal, ne
sa bahanje. — Kedar ſi, ſantizh mlad, novo
oblazhilo kupujeſh, praſhaj ſvojo premoshenje,
ino po njem zeno naredi; baraj drugizh ſvoj ſtan,
ino po pametni ſhegi ſvojiga ſtanu ſi daj oblazhilo
prirésati. Bog hozhe, de ſe s' oblekoj sime
ino ſhkodlive vrozhine várjemo, ſvojo ſramoto
pokrijemo ino ſe po oblazhili ſposnamo, kakoſhniga
ſtanu de ſmo. Kdor v' ſvoji obleki sa to
trojno ne ſkerbí, mozhno greſhí.
Mladénzh, ki v' mladih letah prevezh v' shameti
hodi, lehko na ſtare dni raſhovne imel ne
bo, ſi ſvoje hlazhe okerpat' (oftikat'). Boljſhi
je pamet ko shamet. — Kdor ſe neſpodobno oblazhi,
ſveto ſramoshlivoſt iſlazhi, ino je ſlushavnik
peklenſkiga sapelivza. Gisdazhi (ſhtimanzi)
ino pa prishani metuli ſo ſi nar lepſhi tovarſhi.
Lepi ſo od sunaj, gerdi od snotraj; hitro lepoto
veter neſrezhe pomete, hodnik pa ſhtimanzam
oſtane. „Kdor sa obleko prevezh ſkerbí, pravi
ſv. Ziprijan, ſkerbí sa zhednoſt premalo.“ —
Kdor ſe ſhege ſvojiga ſtanu ſramuje, tudi boshjo
previdnoſt sanizhuje, ki ga je v' ti ſtan poſtavila.
Ino kdor ſe po oblazhili ſvojiga ſtanu ſposnati
ne da, v' boshjim kraljeſtvi smeſhnjavo dela,
in tudi Bog njega sa ſvojga ſlushavnika ſposnal
ne bo. Tud' hudi duh ſe v' drugi podobi
prikashe, kakor ſe mu ſpodobi; njega poſnema,
kdor ſe po ſvojim ſtani ne noſi. „Po oblazhili
ſe zhlovek posna. Nikdar ſe savolj ſvojiga oblazhila
vezhi ne miſli, tudi na dan ſvoje zheſti
ſe ne poviſhúj!“
noſi, naj bo she kmet alj rokodél, vezhdel
na ſtaroſt sa kako rastèrgano ſrajzo proſi,
de bi mu njo kdo dal. Perteni goſpodje po navadi
ſlabo is-hajajo. Mlad baházh, ſtar berázh.
Nar lepſhi obleka je sa delavniga zhloveka,
ktiro ſi ſam naredí.
˛She hujſhi je sa mladenzha sapravliva rasvada
v' shiveshi. Nove ſhkodlive ſhege ino potrate
v' jeſtvini ino pijazhi ſo nar huji novize,
ki ſi jih ljudjé ſami nalágajo. Tozha le neke
okoljze pobije, ſlabe rasvade pa zele deshele
obóshajo. Kdor s' domazhim, sdravim shivesham
sadovóljen ni, ino ſi kopuje laſhke jedí, bo imel
bolen shelodez, moſhno pa prasno. Kdor v'
ſvojih mladih letah veliko po oſhterijah, kerzhmah,
litushih, tebernah ino kofetarijah leta, bo
hodil na ſtaroſt kruha proſit od praga na prag.
Lehko ſe zhlovek boljiga privadi, alj odvadi
teshko, kedar ni kupiti sa kaj. Kdor hozhe
ſrezhno shiveti, morà borno sazheti. Ni ſrezhen,
kdor veliko dobriga imá, ampak kdor maliga potrebuje.
Kar od vezh imaſh, nekoljko prihrani,
nekoljko vbogajme daj. Zheſar je doneſ prevezh,
bo lehko jutri premalo. — Bogatin ſe je maſtno
goſtil ino ni vbogimu Lazaru drobtínz privoſhil;
vmerl je, ino bil v' peklu pokopán.
je trebuh, njih konez je pogublenje.“
8. Oſma globozhina mladenzham ſtraſhma
je pijanſhina, ki morí truplo, ino duſho pogubí.
Shaloſtna je velika ſuſha, ki hribe in
doline poſuſhí, de semlja raspoka, ino sazhnejo
gore ſame od ſebe goreti; ſhe hujſhi ſe pjanzu
godí, ki ſe v' ol, vino alj zelo v' shganje podà;
on ſam v' ſebi ſuſho imá, ktero tudi ſmert ne
bo pogaſila. Pjanzu shelodez oſlabí, de shivesha
kuhati vezh ne samore; sa to pjanzi preveliko
pijejo ino premalo jedo, kako bi ne onemagali!
Pjanza noge vezh ne nóſijo, roke njemu
vpadajo, huda bolesen ſe sa njim pomika, ſmert
priblishuje, ino pekel ſe she odpira, ki bo pijanza
poshèrl. — Pjanz ino pa vos, s' katerim
divji konji vjidejo, ſta ſi podobna. Pjanz
je sgubil pamet, vos pa ſvojga vosnika (furmana);
obedva ſe potéreta. Na pervim vogli ſe
vos sdrobí, pjanz pa, ki ſe po ſhiroki zeſti opoteka,
ſmerti jiſhe, in tudi najde. Vſaka lusha je sadoſti
globoka, de ſe vtopí; vſaka ſtopniza (ſhtenga)
sadoſti viſoka, de ſe pobije. ˛Strena glava
ino pa ſtreno kolò, kako bi pjanza noſila! „Savolj
nesmerne pijazhe, pravi ſv. Duh, jih je
veliko she ſmert ſtorílo.“
Na meſto délati pjanz po litushih (tabernah)
ſedí, ino ſam ſebi slat zhaſ krade. „Rokodélz, ki
ſe pijanzhovanju vdá, ne bo obogatel.“
kteri pijanzhvajo, in ſi med ſebo pojedne naprávljajo,
ſe bojo ſprasnili, ino saſpánz ſe bo s'
zunjami oblazhil.“
ljudi; prihraniti kaj sa ſtare dni, alj pa vbogim
pomágati, pijánz ſvojo premoshenje tako rekozh
v' vodo pomezhe, ino dolge dela, kterih nikolj
poplazhal ne bo. Pogoſto preklinja, klafa ino
opravlja, malo pa moli; malokdaj k' ſpovedi gre,
ino ſhe tiſtokrat ſe ne poboljſha. Gerdo je
njegovo shivlenje, ſtraſhna njegova ſmert; gorel
na tim ſveti, gorel na unim bo, kdor ſe
pjanoſti ne varje
pijanze ino ſim vzhakal njih shaloſtniga
konza. Pervi je na vodeniki vmerl,
drugi je svezher pjan ís gorize ſhel ino na
nekim bregi v' kolovosi obleshal. Ploha po
nozhi pritezhe ino ga salije. Tako ſe je na
hribi vtopil. Tretjimu pjanzu je divja kanja
(sakolzh, jaſtreb) shivlenje vsela. Vjeli ſo namrezh
kanjuha, ino doma priklenili. Pjanzhe
veſ sgublen ga gre drashit. ˛Serdita ptiza ga s'
klunam sa roko popade, de mu hitro otezhe
íno sazherní. Priſad (brand) ſe prime ino on
vmerje. — Kar ſe je ſhtertimu prigodilo, tega
ne vém; ſamo to vém, kar ſv. Pavl pové:
„Pjanzi ne bojo nebeſhkiga kraljeſtva poſedli.“
I. Kor. 6, 10.
pride, ampak ſe le pijanoſti s' zhaſam privadi;
ni pa pregrehe, ki bi zhloveka tako hitro vjela,
ko pijanſhina. Od sazhetka le pokuſha, poſlednizh
pa pijanz miſli, de mu bres vina alj shganja
shiveti ni.
Nekoljko jih pije ino miſli, de bres mozhne
pijazhe delati ne more; taki delavzi she na
pragi pogube ſtojijo; ne bo dolgo, de bojo mozh
ino pamet sapili. Dragi píjejo sa kratek zhaſ, sa
dobro voljo, ino vezhi veſelja na ſveti ne posnajo,
ko po gerli vlivati. Taki she globoko
v' neſrezhi tizhijo. Teshko ſe bojo vboſhtva ino
neſrezhne ſmerti vbranili; sa takim veſeljam vſelej
vezhi shaloſt pride. Tretje pijejo bres vſiga
védenja, bres vſe pameti. Taki pjanzi shiv
pekel v' ſebi imajo, ino zhlovek biti nehajo.
is meſta Tabor veſ pijan domo. Po koſili
gre sa ſvojoj shenoj na vert, njo krega,
de ſhe ni podsemliz (krumpirja) vſadíla, ji
vseme hlod, s' katerim je ſadila, ino njo hozhe
pretépati. Ona vjide, pjanz pa v' hiſho
gre. Nekoljko zhaſa po tem ga gre jiſkat,
ino ga najde na hlevi klezhé viſiti, kjér ſe je
v' pijanoſti obeſil.
˛Shkodliva je zhloveku vſaka mozhna pijazha,
ki ſe zhres potrebo savshiva, shganjiza
pa ſedemkrat hujſhi, prav shivi ſtrup sa ljudi,
poſebno sa mlade.
sa to de majhini oſtanejo. Tudi otrozi v' ſvoji
raſhi saoſtajajo, ako shganja piti dobijo.
mu sazhne shivot od snotraj po malim goreti;
kuhnji grel. Nagloma ſe mu truplo vshgè; in
kedar ſo ga hotli gaſni, je vezh ino vezh
ſiviga plamena is njega ſhvigalo. Povedal je,
de ſe ognja ni doteknil, pa nagloma ſe mu v'
shelodzi vshgè, in v' eni minuti veſ preſtraſhen
vidi, de mu roke ino noge gorijo. Neſrezhen
zhlovek je rad shganje pil, ino ga je
vezhkrat ob enim duſhki pol flaſhke potegnil.
— Na Franzoſkim ſta ſe mosh ino shena
toljko lepo saſtopila, de je eden raji ko drugi
shganjizo pil. Neki vezher ſe shganja toljko
napijeta, de ſta obleshala. Drugo jutro jih
ni bilo drujiga najti, kakor kup oljnatiga,
sazherneliga pepela, ino pa dvoje gole koſtí.
shivlenju shlahna mozh vhaja ino ſmert naglo
perhití. Vſe to ſe shganopivzam ozhitno posná.
Mlado oblizhje naglo obledí, in kakor parſt bledo
prihaja, alj pa rudezhe kakor kuhan rak. Shelodez
ſe kerzhi ino ſtiſka, musek po koſtéh ſuſhí,
ino veſ shivòt ſe treſe kakor ſhiba na vôdi
od prevelika ſuhote. Vlaka nevarna bolesen ſe
ga rada prime, in zhe sbolí, ga ni lehko
osdraviti.
vezh pijanzov pobrala, poſebno pa shganopivzov;
redek je pjanz, ki bi ga per shivlenji
puſtíla.
Kdor sazhne shganje piti, sazhne tudi pamet
gubiti; v' kratkim ſe bo veſ poshivinil. Takiga
ne veſelí délati, ne Bogu ſlushiti, ne sa
ſvoje ljudí, ne sa ſam ſebe ſkerbeti. Gerſhi ko
shvina shiví, in kedar ſe ſpije, ſi ſhe shivlenje
vsame. Vſe to shganje dela; ono is zhloveka
shivino naredi. Sa to pravijo, de je vino Bog
vſtvaril, shganje pa peklenſhek ismiſlil, ki toljko
hudiga ſtori. Zhe ravno tega terditi ne
ſmémo, to vender vémo ino ozhitno vidimo, de
sa toljko vezh ljudí isdivjá, sa koljkor vezh ſe
jih v' shganje podà. Drugi pjanzi ſhe le ſploh
popoldné sazhnó, shganopivzi pa she na teſhe
pijó; she sjutraj shganje is njih hahlá, kakor is
vreliga kotla; kako bi ſe taki pjanzi ne pokuhali
ino ne poſuſhili!
Ne moti ſe, ljubi brate, de je pjanzov veliko,
kterim ſe hudiga nizh ne sgodí. Ako ſe ni,
ſe jim ſhe bo. — Ne sanaſhaj ſe, de ſe tebi ne bo
godilo takó; le po malim huda navada zhloveka
sa ſeboj mika, pa naglo ga sgrabi, kedar ſi
vezh pomagat' ne more, in kakor gorezh kolovrat
s' njim v' pogublenje letí. Le 's kraja ſe
brani hude navade, ki te prijasno vabi; doneſ
je lehko, jutri bi bilo preposno. — Ne daj ſe
poſiliti, zhe ſe ti shganje ſhe tako ſladko piti
ponuja; boljſhi nigdar ſladkiga ſtrupa okuſiti,
kakor od njega vmreti. Loshej boſh shivel bres
shganja sdrav in veſél, kakor bi shganja prevezh
ne pil, zhe ſe ga enkrat privadiſh.
V' Ameriki ino na Angleſhkim prelepo bratovſhino
imajo, de ſe med ſeboj po braterno
shganja varjejo.
leti 1832 nad enkrat ſto tavshent lepe braterne
tovarſhov. Kdor v' to bratovſhino pride,
ſe saobljubi vſake shgane pijazhe varvati. Lo
ol (ov) ino vino ſe pije, pa po malim. Vſak
továrſh je dolshen, kakor vé ino sna, ſvoje
blishne shganiga odvaditi. V' enim leti ſe
je nad ſheſt miljonov goldinarjov privarvalo,
ti ſo jih popréj sa shganje sdajali. Ljudjé
rajſhi vbògajo, bolj sadovoljno shivijo, in ſo
bolj sdravi. — Shene ſe hvalijo, de imajo
nebeſa na semlji, kar moshje, tovarſhi te
lepe bratovſhine, shganja ne pijejo. Ljubi
mir per hiſhi prebiva, boljſhi je shivesh in
oblazhilo; tudi sa otroke imajo vezhi ſkerb.
— Oh de bi tudi per naſ veliko takih bratov
bilo!
podsemlíz alj krumpirja in tudi is drugih rezhí
shganje délajo, in tako rekòzh is ljubiga kruha
ſmerten ſtrup sa ljudi pripravljajo; sa to je toljko
dober kup, de ſe lehko sa neke krajzarje
vſaki dan ſmerti kupi.
9. Deveta jama nar grosovitnejſhi je sa
mladenzhe nezhiſtoſt, nevarna kuga, ki morí
duſho ino telo, de ſe ravno v' sapelive roshize
povija. Ni jih ſhe vojſka toljko pobila, tudi
ne kuga pomorila, kakor je hudobna nezhiſtoſt
mladenzhov zhaſno ino vezhno neſrezhnih ſtorila,
ki ſe niſo nje ſkerbno varvali.
Nezhiſtoſt mlado truplo omorí, kakor huda
ſlana zvetozho rosho, ino mu vſo lepoto vseme.
Kakor od zherva jeden ſad nezhiſtnik klaverno
hodi, bleda ſmert ſe mu na oblizhji posná.
Vgaſnilo je njegovo jaſno, biſtro oko, sginila
sarja ſvete nedolshnoſti is njegovih liz; podoben
je shaloſtnimu dreveſu, kteriga ſo goſenze
objedle. Tudi v' njegovim ſerzi zhiſtiga veſelja
ni vezh, kér le nezhiſti ogenj gorí ino kalne
(môtne) shelje nezhiſtoſti kuha. — Koljko jih
od nesnane nezhiſtoſti signije, koljko nezhiſtnikov
ſe poſuſhí; koljko jih premoshenje ino vſo
ſrezho sapravi, sadnizh obvupa ino ſe pomorí!
Sa to pravi ſv. Duh: „Kdor nezhiſtoſt vganja,
ne bo henjal, dokler ní veſ ogen poshèrt.“ —
„Vſaki gréh, kteriga zhlovek ſtori, je svunaj teleſa,
kdor pa nezhiſtuje, ſe na ſvojim teleſi
pregreſhí.“
njegove koſtí napolnile, ino v' prahu s' njim
pozhivale.“
Kakor je sa truplo nezhiſtoſt velika neſrezha,
tako je nesnana kuga sa duſho; nezhíſtoſt
je nedolshne duſhe nar ſtraſhnejſhi ſmert. Dokler
mladénzh nedolshno shíví, v' njegovim ſerzi zhiſta
ljubesen boshja gorí, kakor veſela lampiza
(ſvetilniza) v' Goſpodovi hiſhi pred boshjim altarjam.
Ako po ſvetli luzhi pihneſh, ſvetlobo
vgaſneſh; vſe je temno ino shaloſtno, le zhern
ſmerdlív ogorek tebi oſtane. Ravno tako vmerje
v' mladim ſerzi nebeſhka luzh miloſti boshje,
kedar mladenzh neſramen greh ſtori; njegova
duſha poſtane is prijatelze boshje gerda puſháſt.
Od nje prerok Jeremija shaloſtno pôje, rekòzh:
„Vſa lepota ˛Sionſke hzhére je od nje sginila;
vſi, ki ſo njo zheſtili, njo sanizhújejo, kér vidijo
njeno ſramoto.“
Ako bi kdo kraljevo hzhér, shlahno oblezheno,
v' gerdo mlako potiſnil, njej predrago ſvartovſko
oblazhilo rastergal ino njo v' oblizhje sapluvál,
povéj, kaj bi kralj s' takim hudòbnesham
ſtoril? — Ravno to bo ſtoril pravizhen Bog s'
nezhiſtnikam, ki ſvojo duſho oſramotí, sakaj tudi
njegova duſha je po ſvetim kerſti bila kraljeva
hzhér Ozheta nebeſhkiga, neveſta Jesuſa Kriſtuſa,
isvoljen tempel ſvetiga Duha, v' predragim
ſvatovſkim oblazhili ſvete nedolshnoſti. Vſo to
nebeſhko shlahnoſt duſhi nezhiſti greh vseme,
ktire ji veſ ſvét ne more poverniti vezh. Pamet
nezhiſtnika oſlabí, kakor ſe zhiſta voda v' blati
ſkalí; njegovo ſerze ljubi mir sgubí, nozh ino
dan mu nezhiſto poshelenje ne da pokoja. Rasbersdan
nezhiſtnik Boga posabi, nemara sa nebeſa
ino ſe pekla ne bojí, zelo ſveto véro satají,
in predà ſvojo duſho. „Vino ino shenſke ſtorijo,
de modri odpádejo, ino saſtopni sanizhlivi poſtanejo;“
govorí ſv. Duh.
sa ſvojoj pregrehoj kakor vol, ki ſe v' meſnizo
peljá. Nje hiſha je pot k' peklu, ki peljá noter
v' ſmertno globozhino.“
toljko lepih zhednoſti imàſh, ako pak paſa zhiſtoſti
nimaſh, boſh vſe poblatil;“ tako ſv. Jeronim
mladiga Nepozjana vuzhí.
Gerda ino oſtudna je ſzer vſaka pregreha,
ki Boga shali ino zhloveka pogubí, alj gnoja gèrſhiga
ni, tudi ne ſaj tako zhernih, kakor nezhiſto
djanje; ſtraſhno ino gerdo, ko shivi pekel.
Nezhiſtnik je derezhi volk med nedolshnoj mladinoj;
nevarn je njegov poglèd, ſhkodliva njegova
ſapa vſakimu, kdor ſe ga ſkerbno ne sogne.
Sa to tudi ljubi Jesuſ ni med ſvoje tovarſhe nobéniga
nezhiſtnika vsel. Bil je med apoſtelni lakomen
Judesh, ki je ſvojga Goſpoda sa trideſet
ſrebernikov predál, bil je nesveſti Peter, ki ga
je trikrat satajil, bil je nevérn Tomash; pa od
nezhiſtnika ne beremo, sakaj: „Nizh nezhíſtiga
v' nebeſhko kraljeſtvo ne pride.“ Sa to ſo ſe pervi
kriſtjani bolj nezhiſtiga greha bali, kakor
nar grosovitnejſhi ſmerti.
nevſmileno terpinzhili (martrali), de
bi ſv. vero satajil, pa nobena muka ga ni
premagala. Sdaj ſi gerdi ſodnik vmiſli njega
ob zhiſtoſt djati, ter ſi je ſveſt, de bo
sapelján tudi véro satajil. — Vkashe ga v'
lepi lepi vert na mehko pérnzo poloshiti ino
s' shidanimi trak'mi privesati, de bi ſi pomagati
ne mogel. Sdaj poſhle neſramno deklizo,
lepo oliſhpano, njega v' nezhiſto djanje pripravit.
Vſe je poſkuſila, pa nizh opravila;
sdaj ga hozhe v' hudo poſiliti. Kedar ſe ſrotej
svesan braniti ne more, ſi koſ jesika odgrisne,
ter ga s' kervijo neſramnizi v' sobe
plune. Tako je sapelivko odgnal, véro ino
nedolshnoſt ohranil.
preſheſtnike kakor vbijavze is ſvoje drushine odlozhíla.
Delati ſo morli dolgo, ojſtro ino ozhitno
pokoro, preden jih je sopet med ſvoje verne
vsela, ino kriſtjani ſo ſe nad njimi kakor nad merlizham
jokali, kér ſo bili pred Bogam mertvi.
Oh koljko je med nami preſheſtnikov, kako malo
po ſpokornih ſols! —
Veliko ſe na ſveti pregrehe godí, ki v' nebo
vpije, ino dela neſrezhne ljudí, pa hudobije ni
zhlovéſhkimu rodu toljko ſhkodlive, kakor oſtudna
pregreha nezhiſtoſti. Zele okoljze, meſta
ino deshele toljko oſlabí, de she ſkoraj pridniga,
sdraviga ſanta vezh najti ni, ki bi ſvojga deviſhtva
(ſantiſhtva) ne bil oſkrunil. Vſo lepoto
je mladenzham nezhiſta ſlada vsela, mosham vſo
mozh posherla, kakor pomorí mersel ſéver shlahnoſt
mladimu zvetju. Kjér poſhtenih mladenzhov
ni, tudi pravizhnih ino zherſtvih moshov
ne bo. „Hudobnih rodovita mnoshiza ne bo sa
nizh, ino preſheſten saród níma globoke korenine,
ne tèrdniga debla.“
Pravizhen Bog tepe vſako pregreho; vſakiga
gréſhnika préj alj posnéj ojſtra ſhiba sadene,
alj nezbiſtnike tepe do bele koſtí. —
Nezhiſto je shivel veſ pervi ſvet, ni bilo poſhténiga
mladenzha ne mosha, rasen Noeta ino
njegovih; ino Bog je veſ ſvet bres vſiga vſmilenja
potopil, rasen oſem pravizhnih. — Gerdo
ſo shiveli raspuſheni ˛Sodomitarji, Gomorzi ino
njih ſoſedje; pravizhen Bog jih je s' shivim
ognjam poshgál, le poſhteniga Lota je po angelu
reſhil. Na tiſtim meſti sdaj ſmerdlivo jesero
ſtojí, ino nam prizha, kako je gerda nezhiſtoſt.
Dva neſramnesha ſta hotla poſhteno ˛Susano v'
nezhiſto djanje poſiliti, ino Bog nju je dal s'
kamenjam podſuti. Onan je ſilo oſtudno rezh ſtoril,
ino Goſpód ga je vmoril. ˛Sedem moshov, ki
ſo Saro, Raguelovo hzhér, v' nezhiſtih miſlih, polni
shivínſkiga poshelenja vseli, je pervo nozh hudi
duh pomoril; sakaj do takih ima hudízh poſebno
oblaſt. Tako ſe bo nezhiſtniku vſakimu
sgodilo. „Kdor ſe s' nezhiſtnizami pezhá, bo
neſramen; on bo delesh ſtrohlivoſti ino zhervov,
ino njegova duſha bo ís ſhtevila shivih
vershena;“ prizha ſv. Duh.
ogenj peklenlkì! tvoje plamno je napúh, tvoje
jiſkre ſlabi pogovori, tvoj dim neſpodobnoſt,
gnuſoba tvoj pepel, ino tvoj konez je pekel.“
Tako ſv. Jeronim govorí.
Mladénzh, ki ſe globoke jame bojíſh, ktero
tebi nezhiſtoſt naſtavlja, ne poſluſhaj sapelivih
tovarſhov, kteri pravijo, de nezhiſtovati ni gréh;
oni ſo najémniki tiſte lashnive kazhe, ki je naſhe
perve ſtariſne sapeljala, ter je tudi djala,
de prepovedan ſad jeſti ni gréh. Vpraſhaj take
krive preroke, ali vbijati ino kraſti tudi ni
gréh, kar peta ino ſedma sapoved prepovedujete?
Ali ni ravno tiſti Bog tudi ſheſte sapovedi dal:
„Ne preſheſtúj!“ Naj bi te ravno angelj kaj
takiga vuzhíl, mu ne ſmeſh verjeti, sakaj on
je preklét, pravi ſv. Pavl;
sapelivzam.
Ne sanaſhaj ſe, rekozh: „˛Saj ſe ne bo svedilo,
zhe ravno kaj nezhiſtga ſtorim.“ Vſe na
ſvetlo pride. Nad tebó je oko, ktero vſe vidi;
pravizhna roka, ki vſaki greh ojſtro kasnuje
(ſtraſuje). Dalej ko odlaga, hujſhi sadene.
Bolj ki ſvoje bolezhine ſkrîvaſh ino jih sdraviti
samudíſh, hujſhi te bojo bolele; vezh ko ſvoje
pregrehe odevaſh ino bolj ko ſkrivaj greſhíſh,
hujſhi ſe Bogu sameriſh, ino ojſtrejſhi ſodbo ſi
narediſh. Podoben ſi pobelenim grobam, ki ſe
od svunaj ſvetijo, snotraj ſo pa polni mertvaſhkih
koſtí, ino vſake gnuſobe.
Ne isgovarjaj ſe, ino ne rezi: „Kaj pa je
hudiga, zhe kako snanje imam, ſaj nobene krivize
ne ſtorim.“ Nevarno je s' ſtrupnoj kazhoj
jigrati; nar bolj varno je, de ſe ji ne priblishaſh.
Nezhiſta ljubesen je huda bolesen, dolga
bolesen pa gotova ſmert. Nezhiſto snanje
malokdaj ſrezhen sakon prineſe, alj pa nikolj.
Na poti pregrehe prava ſrezha mladenzha nikdar
ne ſrezha. Mladenzhi, ki poprej gerdo shivijo,
ſi ſvoj sakon v' shivi pekel premenijo, v' kterim
savshivajo grenek ſad, kteriga ſo ſi pred sakonam
ſadili. Kdor pa v' sakon ſtopiti nozhe alj
ne more ino nezhiſto shiví, po ravni zeſti v'
peklenſki bresden letí. „Vſako drevo, ki dobriga
ſadu ne ſtori, bo poſekano ino v' ogenj versheno.“
Ne rekaj: „˛Saj jih veliko nezhiſtho shiví,
in kaj ſe jim je sgodilo?“ Njihova ſodba tezhe,
ako ſhe ravno ni obtekla. Ob kraji mertviga
morja, kjér ſo nekdaj hudobne meſta ˛Sodoma
ino Gomora ſtale, jabelka ráſtejo, kí ſe svunaj
lepo bliſhijo, snotrej jíh je pa ſam ſtrupen pepél.
Kdor jih ne opuſtí, mora vmreti. Tako ſmertno
jabelko je vſaka nezhiſta ljubesen. Tudi ſteklina
ſe zhloveku hitro ne posná, kedar ga ſtekla
svér vgrísne, alj v' kratkim ſe toljkajn ſtraſhnej
prikashe.
pſa gerdo pretepal; peſ rasjaden ga
sa roko popade ino vgrisne; alj ſantizh tega
ne porajta ino zelo leto sdrav shivi. V'
enim leti ſtraſhno ſtezhe, grise, ino kar mu
v' roke pride, sdrobi. Na ſkeden ſo ga priklenili.
Neki den je nagel piſh ſkos ſviſle
desha po njem vergel; ſrotej ſe je sazhél verteti,
ino ſe je tako dolgo ſukal, de je okolj
padel ino vmerl.
„Ne rezi, greſhil ſim, ino kaj ſe mi je hudiga
sgodilo? Narviſhi je poterpeshlivi maſhovavez.“
Ne tolashi ſe rekozh: „Zhe greſhím, ſaj
ſe lehko ſpovém ino Bog mi bo moje grehe odpuſtil.“
Kdor predersno na boshjo miloſt greſhí,
vezhdel bres boshje miloſti vmerje. Ako lepi
pot ljube nedolshnoſti sapuſtìſh, boſh moral po
ojſtri ſtesi pokore k' nebeſam hoditi; nezhiſtoſt
bo tebi roshe veſelja v' ternje shaloſti premenila.
Kako boſh ſrotej po terdim poti v' nebeſa priſhel,
ako je tebi po lepim poti preteshko! Sa to ſv.
Duh opomina: „Savolj odpuſheniga greha ne bodi
bres ſtraha, tudi ne kladaj greha na greh.
Ne rezi: Vſmìlenje boshjo je veliko, Bog ſe bo
vſmilil obilnoſti mojih grehov. Sakaj njega ſerd
pride ravno tako hitro, kakor vſmilenje; she ſe
osira (gleda) na greſhnika njegov ſerd.“
O vi neſpokorni nezhiſtniki, vi ſlepi kerti
v' oſtudnim gnoji nezhiſtoſti, ne prevsetujte v'
ſvoji rasvujsdanoſti, kakor bi vi bres vſiga
ſtrahu bili! Vſigamogozhen ˛Sodník, ki je prevsetne
angele, vaſhe tovarſhe, s' gorezhimi verigami
(ketnami) v' peklenſki bresden priklenil, on
bo tudi vaſh ſodník. „Gorjej je shivimu Bogu v'
roke priti.“ — Védite ino premiſlite, „de noben
kurbír alj nezhiſtnik nima déla v' kraljeſtvi
boshjim.“
Vi pa, poſhteni mladenzhi! ne dajte ſe nikomur
sapeljati s' prasnimi beſedami, ker savoljo tiga
pride jesa boshja nad nepokorne ljudi.
pa pojde na goro Goſpodovo? Kdo bo v' njegovim
ſvetim meſti (v' nebeſih) prebival? On, ki
ima nedolshne roke ino zhiſto ſerze, kteri ſe s'
nezhemarnim' rezhmi ne pezhà.“
Mlajſhi drevze ko je, rajſhi ſe ga bolesen
prime; shlahneji ko ſi mladénzh, bolj ſkerbno
ſe v' ſvojih mladih letah hude rasvade varji,
poſebno pa noroglávnoſti, ki je mladenzham nar
vezh ſhkodlíva duſhna bolesen.
Kdor ſe v' mladih letah ſvoje glave dershí,
njemu rado ſpodletí; globoko pade ino teshko
vſtane, kér prijatela nima, de bi mu roko podál.
— Mladénzh, kteriga ſe v' roshnim zveti
shivlenja modri nauki ne prímejo, bojo ſe ga
ſlabi nauki kakor hude muhe prijeli; muhaſt
mladenzh bo pa tudi muhaſt (savít) mosh, ktériga
ſe vſaki rad sogne. —
Kdor sazhne she v' ſvojej lepi mladoſti rasbersdano
shiveti, hitro bo zvetje ſvete zhednoſti
pomandral, in ojſtro ternje hudobíj mu bo
oſtalo, ki ga bo do ſmerti vbadalo, ino lehko
ſhe tudi po ſmerti. — Tako noroglavo sadershanje
kaj je drujiga, kakor nevarna bolesen,
ki ſe mladenzhov slo rada prime. Varji ſe te
nevarne bolesni, na kateri jih toljko sbolí, ino
vezhdel vſe ſvoje shive dni boleha. Petero
sdravilo tebi sa to isrozhím:
1. Dershi ſe ſkerbno pametnih mosh ino ne sahajaj med noroglavze, naj bo
sahajaſh, po takej ſe shiveti privajaſh,
ino zheſar ſe Janshek navadi, tega ſe tudi Janes
teshko odvadi. Dezhek (pubizh) ki ſe rad
potepati hodi, ſe hitro svodi ino priden ne bo.
˛Slaba tovarſhíja dobro sadershanje kasí.
2. Bodi vſelej krôtek ino ponishen
v' ſvojim sadershanji ino lepo pametno ſe noſi;
ſpoſhtúj ſtariſhe ino vuzhenike, tudi drugih nikar
ne sanizhúj, naj bojo boljſhi alj ſlabſhi, kakor
ſi ti. „Tako vi mlajſhi, pravi ſv. Peter,
bodite pokorni ſtarejſhim; vſi ſe eden drugimu
ponishujte, ker je Bog prevsetnim ſovrash, ponishnim
pa miloſt daja.“
Zhloveku, kteri na viſoki ſkali ſtojí, ſe
rado v' glavi svertí (smoti), mladénzh lehko snorí,
ki previſoko glavo noſi ino je prenapuhnjenih
miſl. Pohlevniga mladenzha vſe rado ima, preſhèrniga
vreſhaka vſe sanizhuje. ˛Samo v' lepim
doli ponishnoſti shlahne roshize verlo zvetijo;
po viſokih ſtermínah prevsétnoſti le ojſtro
ternje raſte.
3. Dobrih ſvêtov (naukov) ne sanizhúj,
ki ti jih ſtari ludjé alj pa modri vuzheniki
dajajo. Kdor modriga poſvarjenja ne
porajta ino ſe ſvoje terme dershí, je abotniku
podoben, ki shlahne bíſere (jagode) v' blato
tepta.
Ne prenagli ſe v' ſvojim djanji ino nehanji;
vſelej premiſli, popréj ko ſtoriſh,
ino proſi Boga, de boſh modriga ſerza. „Zhe
kdo modroſti potrebuje, naj proſi Boga, ki
vſim obilno daja, ino bo njemu dana;“ pravi
ſv. Jakob.
bolí; boljſhi je perva samera ko druga. Ako bi
zhres nevárn moſt hodil, pod katerim derezha
voda ſhumí, kako rahlo bi ſtopal, de bi ſe v'
globozhino ne vdèrl. Ravno tak moſt ſo tudi
mlade leta, v' katerih mosh is mladenzha
sorí. Kdor v' ti dôbi varno ne hodi, lehko sblodi
(smoti ſe) sa zelo ſvoje shivlenje. Kratka
smota, dolgo ſrota.
5. Ne poſnemaj prehitro novih ſheg ne v' koſili ne v' oblazhili, ako prav po
Nar vezhi neſrezha je sa zhloveka, ako
ob pamet pride in obnorí; prav pameten pa v'
reſnizi nobeden ni, ki le na ſtare dni pamet
odlaga. Po ſveti je ſilo veliko prepadov, v'
katire boſh gredòzh padel, ako od mladih nog
pametno shivel ne boſh. Lehko je v' jamo paſti,
alj is jame priti gorjé: lehko greh ſtoriti, alj
teshko poboljſhati ſe. Ako pregrehi le mesínz
pokasheſh, sa zelo roko sgrabila te bo, ino te
vlekla do pogublenja. Velik kamen verh hriba
vſako déte lehko obdershi, zhe ſe pa enkrat na
vdol satozhi, ni ga mogozhe vſtanoviti vezh,
dokler v' globozhini ne obleshí. Ravno tako
ſe mladenzhu godí, ki ſe v' malim hudiga ne
varje. Kdor pervokrat greſhí, ne greſhí sadnokrat;
sa pervoj ſtopinjoj je she druga na pol
ſtorjena. ˛Srezhen kdor pred greham beshí, kakor
Egiptovſki Josheſ, rekozh: „Kako bi samogel
jes tako hudobijo ſtoriti ino greſhiti soper
ſvojga Bogá?“
nedolshnoſti ſvoje ne sgubí ino vſe ſkuſhnjave
lehko premaga,
Preljubesnivi ſantizh moj, ki ſhe lepo zhiſto
shivíſh, ino neſrezhniga greha ne posnaſh,
ki je nevarnej kakor modròſa (kazhe) ſmerten
ſtrup, oh, varvaj ſe pervokrat greſhiti, ſvojo
nedolshnoſt na vſelej sgubiti; hitro bi tebi Bog
ſvojo miloſt vsel, ino te vezhno pognbil.
na Eſtrajharſkim je shlahen mladénzh v'
ſholo hodil, ki ga je bila ſama nedolshnoſt
ino ſvetóſt. Toljko priden je bil ino pa tako
zhedno ſe je sadershal, de ſo ga vſi vuzhiteli
nar raji imeli ino vſim drugim sa isglèd
priporozhali. — Neſrezha je bila, de
ſe je s' rasvujsdanim zhlovekam sisnanil, ki
ga je v' greh sapeljovati sazhèl. ˛Spervizh
ſe je ſerzhno branil ino ſtrah ga je bilo neſramnih
marnov, ktire mu je sapelivez
pravil. Po malim ſe pa le da sapeljati, ſe
pregreſhi ino ſvojo nedolshnoſt sgubí. Oh
neſrezha! — Ravno tiſto nozh, v' kateri je
ſmerten greh ſtoril, je tudi vmerl; sjutraj
mertviga v' poſteli najdejo. — ˛Strah ino
grosa!
ſi pa toljko neſrezhen, de ſi sgubil nedolſhnoſt
ſvojiga ſerza ino ſveto zhiſtoſt sa gerdo zhervivo
veſelje predal, ſaj ne odlagaj omili ſvojiga
ſerza s' vrozhim' ſolsami prave pokore;
le ſamo is tiga ſtudenza ſhe tvoje isvelizhanje
isvira. „Ne odlagaj ſe k' Goſpodu preoberniti,
ino ne odkladaj od dné do dné, govori
ſv. Duh, sakaj njegova jesa bo naglo priſhla:
ino ob zhaſu maſhtovanja te bo rasdjál.“
Ne rezi: „˛Saj niſim ſam; koljko jih je, ki
ravno tako shivijo.“ Ravno ta je tiſta ſhroka
zeſta, ki v' pogublenje pelja, ino po kateri jih
veliko hodi.
pogublenih, kakor svelizhanih;“ pravi ſv. Avguſhtin.
Ne isgovarjaj ſe, de niſi pervi ne
sadni, ki ſlabo shivíſh; ſaj tudi pervi ino sadni
ne boſh, ki v' pogublenje pojdeſh. „Voske
ſo vrata ino teſna je pot, ktera pelja v'
shivlenje, ino malo jih je, ktiri jo najdejo,
govorí Kriſtuſ. Pojdite noter ſkos voske vrata.“
Nikar ſe ne môti, mladi prijatel, in ne
posabi, de je le eno ſamo potrebno: ſvojo duſho
svelizhat'. Le ſamo eno duſho imaſh;
ako njo pogubíſh, nobene vezh nimaſh. — Le
ſamo eden je Bog, tvoj pravizhen ſodnik;
ako ſe njemu sameriſh, h' komu ſe boſh obernil?
— Le ſamo ena ſmert bo tudi tebe
sadela, ſrezhna alj neſrezhna; kakor je tvoje
shivlenje, taka bo tud' tvoja ſmert. — Le ſamo
eno ſodbo boſh po ſmerti saſliſhal:
„Pridi ſem isvoljen mojga Ozheta!“ alj pa:
„Poberi ſe v' vezhen ogenj!“ Kar boſh saſliſhal,
to boſh prijél. — Le ſamo ena vezhnoſt
te zhaka: ſtraſhna alj veſela, ktere konza
nikdar ne bo. De bi vlakih ſto lét le eno
ſolso potozbil, zel ſvet bi v' ſolsah potopil,
vezhniga ognja vgaſnil ne boſh. — Le ſamo
eno je potrebno: ſvojo duſho svelizhat';
vſe je sgubleno, ako je to samujeno! „Per
vſih ſvojih delah ſpomni ſe ſvojih poſlednih
rezhí, in ne boſh nikdar greſhíl.“
Kdor hozhe na ſveti veſelo shiveti, naj ſi
sveſte prijatle ſkerbí, ki mu terplenje polájſhajo,
veſelje poſlájſhajo ino shivlenje prijetno
ſtorijo. „Sveſt prijatel je mozhna bramba; kdor
ga je najdel, je saklad (ſhaz) najſhel; on je
sdravilo shivlenja, ino vezh vreden, kakor
slato in ſrebro.“
ſveti hoditi, ne ſmé bres dobriga tovarſha
biti; sakaj, kedar bo padel, ga ne bo imel,
ki bi mu gori pomagal.
torej mlad popotnik ti obernil, kjé ſi prijatelov
jiſkal, koga ſi sa ſvojga tovarſha isbrál?
1. Pervi prijatel tvoj naj ti bo vſmileni Jesuſ, ljube mladoſti nar sveſtejſhi tovarſh.
Bil ſi sgublen ſin, v' grehi od matere rojen;
Jesuſ je priſhel na ſvét tebi po braterno
roko podàt, ino te ſpet pripeljat k' tvojimu ljubmu
Ozhetu. Vidiſh, kako te on ljubi! — ˛Sovrashniki
tvoji ſo hotli tebe vſmertiti, ino ti
vseti vezhno shivlenje; dal ſe je vſmileni Jesuſ
sa tebe vmoriti, naj bi ti vékomaj shivel. „Vezhe
ljubesni od te nima nobeden, de kdo ſvoje
shivlenje sa ſvoje prijatele da.“
neſkonzhni ljubesni ſhe ni bilo sadoſti. De bi
po poti shivlenja v' dobrim ne oſlabel, daja tebi
v' duſhen shivesh ſvojo laſtno meſó ino kri, ter
govorí: „Jes ſim kruh shivlenja, ki ſim is nebéſ
priſhel. Ako kdo jé od tega kruha, bo
shivel vékomaj; ino kruh kteriga bom jes dal,
je moje meſo sa shivlenje ſvetá.“
k' ſvoji misi klízhe, rekozh: „Pridite k' meni
vſi, ki ſe trudite ino ſte oblosheni, ino jes vaſ bom
poshivel!“
ſveti sa tebe ſkerbí; ſhe lepſhi pa po ſmerti v'
nebeſih, kjer on tebi proſtor pripravlja. Obljubil
je nekdaj po tebe priti, in tebe k' ſebe
vseti na preljubi Ozhetov dom, de kjér je on,
boſh tudi ti njegov ſlushavnik.
ljubesen Jesuſova!
Ino kaj Jesuſ sa toljko ljubesen od tebe
shelí? — Le ſamo tvoje ſerze, de njega ljubiſh.
„Brate moj! daj meni ſerze ſvoje!“ to
te on proſi; „naj bom jes v' tebi ino ti v' meni
vekomaj shivel.“
beſede ſpolnoval, ino moj Ozhe ga bo ljubil, ter
bova k' njemu priſhla ino per njem prebivala.“
Oh koljka ſrezha ljubesni Jesuſove! — Kedar
ſe moraſh v' hudo nevarſhino podati, ſpomni ſe,
de je ljubi Jesuſ tvoj továrſh íno ſerzhno isrezi:
„˛Serze moje, nikar ſe ne boj; Jesuſ Nazarenſki
je vajvoda tvoj!“ in ſrezhno boſh vſe ſovrashnike
ſvoje premagal; sakaj: „Kdor kolj bo klizal
v' ime Goſpodovo, bo ísvelizhan.“
ſe je v' ſvojih mladih letah po selenim
travniki prehajal ino sdihvaje po nebeſih
osiral. Sdaj vgleda pred ſebó saliga mladenzha
v' nebeſhki blagoſti, ki ga prijasno ogovori:
„Bodi posdravlen Edmund, moj preljubi
prijatel!“ Edmund ſe sazhudi, ter mu odgovorí:
„Jes tebe ne posham ino ne vém, kako
bi ti mene posnal?“ Mladenzh mu ljubesnivo
rezhe: „Kaj bi me ne posnal, dokler vender
v' ſholi per tebi ſedim ino te ne sapuſtim,
alj she hodiſh alj ſtojiſh. Le na zhelo mene
poglej ino beri: Jesuſ Nazarenſki, Judovſki
kralj. To je moje ime. Globoko v' ſerze
ſi ga vtiſni ino poboshno na ſroje zhelo
sasnamnovaj; ono je isvelizhanſko ime.“ —
Jesuſ je sginil is pred njegovih ozhí; pa ne
is njegoviga ſerza. ˛Sv. Edmund je bil imeniten
vuzhenik ino ſv. ſhkoſ.
v' hudih ſkuſhnjavah, in te hudoba sapeljati
shelí; hitro isrezi njega preſveto ime: „Jesuſ,
pomagaj, de ſe ne potopím!“ ino vſa ſovrashna
mozh bo pred tebó béshala; vſe boſh samogel
v' njem, ki tebe mozhniga ſtorí. — Ino alj ſe
ti hudo godi in ni pomozni sa tebe od nobéniga
kraja, le s' terdnim savupanjam k' njemu isdehni:
„Jesuſ ſin Davidov, vſmili ſe mene!“ in
zhe bi mati sapuſtila ſvojo déte, on tebe sapuſtil
ne bo.“
Kriſtuſove? nadloga? alj bridkóſt? alj lakota,
alj golota? alj nevarnoſt? alj preganjanje? alj
mezh? — V' vſim tem premagamo savolj tiga,
ki je naſ ljubil. — Ne ſmert ne shivlenje, ne
druga ſtvar naſ ne bo lozhila ljubesni boshje;
ktera je v' Kriſtuſu Jesuſu, Goſpodu naſhim.“
ſo ſvetiga ſhkoſa Polikarpa k' ſmerti obſodili,
ino je on she pred gorezho germado ſtal, ga
neverni ſodník nagovarja; rekozh: „Preklej
(sakolni) Kriſtuſa, ino te ispuſtim!“ ˛Sv. Polikarp
pa odgovori: „She 80 let njemu ſlushim,
ino ſhe nikolj mi ni on shaliga ſtoril;
kako bi ſvojiga kralja preklinjal, ki je mene
odreſhil?“ Tako je isgovoril ino radovoljno
vmerl.
Po vſih tvojih potah tebi nar ljubſhi posdrava,
tvoja nar lepſhi sahvala naj bo: „Hvalen bodi
Jesuſ Kriſtuſ! Bodi hvalen vékomaj!“
Kriſtuſ!“ koga posdravi, ino kdor na to odgovorí:
„Na vekomaj Amen!“ alj pa: „Bodi
hvalen vékomaj!“ vſakokrat 100 dni odpuſtikov
sadobí. Vſi, ki ſo to ſveto navado vſe
ſvoje shive dni imeli, sadobijo na poſledno
uro popolnoma odpuſtik, ako ob zhaſi, obshalovaje
ſvoje grehe, preſveto ime Jesuſa
ino Marije, zhe ne s' jesikam, ſaj v' ſerzi isrekò,
— Ravno te odpuſtike tudi vſi sadobijo,
ki druge vuzhijo ino opominvajo tako
posdravljati ſe. Pap. ˛Sikſtuſ V. 1587. Benedikt
XIII. 1728.
2. Druga tvoja tovarſhiza po poti shivlenja
naj tebi boshja beſeda bo, beſeda nauka
Jesuſoviga, ki ima vezhno shivlenje. V' temni
nozhi je popotniku potreba luzhi, de ne sajide
in ſe ne pobije; ravno tako potrebna je mladenzhu
beſeda boshja, ki njemu kashe pravo pot
v' vezhno shivlenje. „Jes ſim luzh na ſvét priſhel,
de nobeden, kteri v' mene véruje ne, oſtane
v' temi.“
ino sdivjá, koljkor jih pridige ino kerſhanſke
nauke objiſkovati nehá. „Kdor je is Boga, beſedo
boshjo poſluſha.“
mlado jutro ſkerbno na polje leti po zvetlih roshizah
ſladkiga medu naberat; tezí vſako nedelo
ino sapovedan ſvetek (prasnik) tudi ti v' ſveto
vesho boshjo, boshjiga nauka poſluſhat'; on je
tvoji duſhi ravno to, kar je vſakdanji kruh sa
tvoje teló. Bres shivesha vmerlo bi tvoje truplo,
bres nauka boshjiga pa tvoja duſha. Gorjé
vſim viſokoglavzam, ki pridige malo obrajtajo,
ino kerſhanſke nauke ſhe manj. ˛Sam ſv. Duh
po pridgarjih govorí; ino: „Kdor njih poſluſha,
pravi Jesuſ, mene poſluſha; kdor njih sanizhuje,
mene sanizhnje.“
Kader je Kriſtuſ v' puſhavi ſkuſhan bil, je
peklenſkiga ſovrashnika vſelej s' boshjo beſedo
savernil, rekozh: „Piſano je, Goſpoda ſvojiga
Boga moli ino njemu ſlushi!“ ino hudi duh je
sbeshal.
beſeda mogozhno orôshje; ona je mozhna ino ojſtrejſhi,
ko na dvé plati bruſhen mezh, ki do
shiviga prebôde.
na krishi je Kriſtuſ ſvoje potolashenje v' boshji
beſedi imel; ter je isrekal, kar je v' ſvetim piſmi
od nja govorjeniga bilo. Tudi tebi bo v' nar
hujſhih bridkoſtih beſeda boshja nebeſhka tolashba;
sakaj ſlajſhi je ona kakor méd.
boshjo ljubi, ne bo nikolj na sgubi; ona
vezhno shivlenje imá.
memo zerkvize ſhla, v' kateri ſe je ravno
ſlushba boshja obhajala. „Pojdiva ſhe midva
sa kratek zhaſ v' zérkev!“ rezhe eden.
Greſta ino ſe bres vſih miſel v' neki ſtol
vſedeta. Med pridgoj ſv. Duh ſerze eniga
toljko gine, de ſe na veſ glaſ rasjoka, ſe
ſvojiga hudobniga shivlenja duhovniku ſpové,
in prav sveſto Bogu ſlushiti sazhnè.
3. Tretja pomozhniza tvoja naj ti bo
ſerzhna molitev, katíro je dobrotlivi Jesuſ
nam tovarſhizo isrozhil, kedar ſe je tega ſveta
lozhil, rekozh: „Zhujte ino molite, de v'
ſkuſhnjavo ne pridete.“
oblake predere, gre pred ſedesh miloſti boshje
ino prineſe ſvojim prijatelam sa vſe potrebe boshjih
darov. „Molitev, pravi ſv. Avguſhtín, je
nebeſhki kluzh, ki nam nebeſa odprè; je mana,
ki nam naſhe shelje napolni; je ojſter mezh,
s' katerim ſovrashnike ſvoje premagamo. Molitev
pravizhniga gre k' nebeſam, ino boshje
vſmilenje pride is nebéſ. Naj ſi je ravno niska
semlja ino viſoko nebó, vender Bog zhloveka
vſliſhi, ako le zhiſto veſt imá.“
ſvoji domiſhleni modroſti prevseme ino molitev
opuſtí, ter pravi: „Pokaj bi molil; ſaj
molitev nizh ne pomaga.“ Modriga vuzhenika
to mozhno v' ſerze saboli; veſ shaloſten ſvojga
vuzhenza objiſhe. „Kaj vam je?“ mladenzh
pobara. „Oh, velì moder mosh, moj prijatel
dobro polje ima ino je doſehmal lepo ishajal,
sdaj je pa delo opuſtil ino vſe ſvoje
orodje prodal, rekozh: „˛Saj me Bog bres
vſiga dela lehko shiví.“ „Temu moshu ſe v'
glavi meſha, rezhe mladenzh; to ſe pravi
Boga predersno ſkuſhati. Kdo je toljki abotnik?“
„Ravno ti, moj ljubej! mu vuzhenik
odgovori. Bog zhloveka bres dela ravno kakor
bres molitve lehko shivi, to de nozhe. Sapovedal
je délati, pa tudi moliti, ino je delu
kakor molitvi ſvojo obljubo dal. Hozheſh
torej ſrezhen biti, moli ino delaj!“
Moli kedar ſi veſél ino hvali Boga, ki tebi
veſelja daja; — moli v' shaloſti, kakor Jesuſ na
oljſki gori, ino proſi nebeſhkiga Ozheta, naj tebi,
zhe je mogozhe, grenek kelh terplenja odvseme;
naj ſe njegova ſv. volja vſigdar sgodí. Juterna
roſa pohladí raspokano ſuho semljo, bogabojezha
molitev pa shaloſtno ſerze. — Zhe ſi
v' ſkuſhnjavah ino ſe hudih miſel snebiti ne moreſh,
sazhni moliti, rekozh: „O Bog! hiti mene
raſhit; Goſpod, tezi meni pomagat!“ ino beshale
bojo tvoje ſkuſhnjave. — Kedar ſi v' velikih
teshavah ino ne véſh, kamo bi ſe djal, povsdigni
ſvoje roke, s' rokami pa tudi ſvoje ſerze
ino sazhni moliti, rekozh: „Is globozhíne klizhem
k' tebi, Goſpód, Goſpód! vſliſhi moj glaſ!“
Popréj bo Vſigamogozhni tebi angela poſlal,
kakor bi tebe bres vſe pomozhi sapuſtil. — Kjér ſe
kolj snajdeſh, moli ozhitno, moli ſkrivaj v' ſvojim
ſerzi. „Bogabojezha duſha je tempel
boshji, in zhiſto ſerze nar lepſhi altàr.“ (˛Sv.
Bernard.)
4. ˛Shterti prijatel, ſrezhniga shivlenja
sveſt tovarſh, je ſveti pôſt, varh ljubiga
sdravja, ſvete zhiſtoſti sveſt redník ino ozhe
kerſhanſke mére v' shiveshi. Moder pôſt zhloveka
vuzhí s' malim sa dobro vseti ino ſe
ſhkodlivih rezhí varvati, hudo poshelenje premagati
ino greſhne pozhutke ſtrahvati; kdor pa
to premore, vezh veljá kakor vojſhak, kteri
meſta ino kraljéſtva premaga. Nesmérna shertnoſt
nar vezh ljudi v' nar boljih letah pomorí;
ljudjé, ki ſe radi po pameti poſtijo, vzhakajo
ſtarih dní.
Ljubesnivo ino prijetno je jaſno nebó, ktérga
ne sakrivajo temni oblaki, ſhe ljubesnivſhi
je tresno teló, ki po malim jé ino pije; v' njem
biſtra pamet prebiva. Debele megle ſonze sakrivajo,
preobloshen shelodez pamet tamní; is
gnoja ſmerdliva ſoperza vſtaja, is polniga trebuha
pa kalne (môtne) miſli. „Varujte ſe, de
vaſhe ſerza ne bojo preobloshene v' poshreſhnoſti
ino v' pijanoſti.“
piſh nad zhloveka, in poshreſhnik ji vbéshati
ne more. Ne boj ſe, de bi po pametnim poſti
s-hudel ino oſlabel; Daniei ino njegovi tovarſhi
ſo rajſhi ſozhivje jedli ino zhiſto vodo pili,
kakor ſe per kraljevi misi goſtili, vender ſo bili
lepſhiga liza kakor vſi drugi kraljevi rejenzi,
ino ni bilo take prebriſane glave, kakor oni.
Vergli ſo Ananija, Azaria ino Miſaela v' ogneno
pezh, ino niſo sgoreli; vergli ſo Daniela med
derezhe leve, ino niſo ſe ga lotili. Vſi ti mladenzhi
ſo bili ljubiki boshji; poſt pa ljubike
boshje ſtorí. Pervi zhlovek ſe ni poſtil, ter je
prepovedan ſad jedil, ino naſ vſe neſrezhne
ſtoril; Jesuſ isvelizhar naſh ſe je poſtil, ino naſ
je odreſhil; pa nam tud isglèd sapuſtil, naj ga
poſnémamo.
Poſti ſe, kedar te hudo poshelenje ſkuſha;
de ga ſrezhno premagaſh; poſti ſe, ako neſrezhno
greſhíſh. „Poſt greh pomorí, hudobijo pokonzha,
v' svelizhanje pomaga, je korenina
boshje miloſti ino je dno ſvete zhiſtoſti.“ (˛Sv.
Ambrosh.) ˛Sveti pôſt je tiſti isvelizhanſki moſt,
po katerim ſo ſvetniki v' nebeſa hodili; ſrezhno
boſh hodil po njim tudi ti, ako sapovédane
poſte dershíſh, ino ſe modro poſtiſh.
5. Peti prijatel mladenzhu je vſak dober oprávk, vſako pridno delo, ktériga
Bogateshi dnarje poſojújejo, vole kupújejo
ino jih po réjah imajo, de bojo ob ſvojim
zhaſi lep dobizhek imeli; modri mladenzhi pa
ſkerbijo, de ſe kaj dobriga navuzhijo: naj
bo she brati alj tekàti,
ljudjé toljko borno shiveli, de ſo morli po
simi vezhdél na dolenſko jiti vbogajime proſit.
˛Samo ovze ſo redili, pa ſrovo ovno prodàjali,
ino v' ſili prav dober kup. Duhovnimu
tiſte okoljze ſo ſe farmani mozhno vſmilili;
sazhnejo miſliti kako jim pomagati. Pridno
deklizo v' ſlushbo vsemejo, ki je snala ovno
preſti; potem najmejo saſtopniga tekavza, ht
jim je ovno podelal ino potikàl. Vsemejo
ſhtir ſvojih farmanov, de ſo napravleno ſukno
v' meſto s' njimi na prodaj neſli. Videti
lep dobizhek (bliso 140 rajniſhov ſo vezh iskupli,
kakor je ſrova ovna veljala) ſe sazhnejo
eden od drugiga vuzhiti is ſvoje ovne
ſnkno délati. V' kratkim je zela okoljza toljko
obogatela, de ſo ſhe drugim pomagali;
ni bilo ljudém potreba berazhiti vesh. —
Gerda navada je, de moshki po simi bres
dela sa miso ſedijo, na pezhi leshijo ino ſi
fajfe trebijo. Ravno takim ſe glad v' pezhi
kuha ino beraſhka paljza ſkos vrate ponuja.
„Leniga zhaka ſtergan rokáv, paljza beraſhka,
prasen bokál.“ Vodnik.
metle vesali alj preſti. Vſako tako pridno delo
bo zhloveka lehko shivilo, ako vſe drugo sgubí.
— Tudi Jesuſ je delal orala ino drugo domazhe
orodje, prizha ſv. Juſtín; sravno dela je
pa tudi raſtil v' modroſti ino v' miloſti per Bogu
ino per ljudeh.
Kdor pridno dela, ſe lehko ſkuſhnjavam
brani; hude muhe le ſamo lenuhe rade píkajo.
„Vedno kaj dobriga delaj, de te ſkúſhnjavez
prasnovati ne najde, opomina ſv. Jeronim; ne
bo te lehko vjél, ako bres dela ne boſh.“ —
Pridnimu ino saſtopnimu delavcu je Bog ino vſak
poſhten zhlovek prijatel; veſelo na semlji lehko
shiví, ino ſi s' pridnim delam nebeſa ſlushi;
po ſmerti pa gre v' nebeſa ſvoj saſlúshen dnar
prijét, kjér delavnik neha ino ſe vezhna nedela
sazhne.
6. ˛Sheſta tvoja tovarſhiza naj bo poſhtena obnoſha, modro ino pametno sadershanje.
˛Spoſhtuj ſvoje goſpode, naj ſi bojo duhovſki
alj deshelſki; kedar jih ſrezhaſh, ſe jim
odkrí; roko jim poljubi, kedar k' njim prideſh,
alj od njih gréſh. Lepa posdrava nam prijatele
dela, ino ponishna obnoſha, zhe je reſnizſna,
naſ bolj priporozha kakor vuzhena glava ino
sholtih zekinov nadevan shep. Tudi ſv. Pavl je
ravno te miſli, ker govorí: „Dajte vſakimu,
kar mu gré; ſpoſhtovanje, komur ſpoſhtovanje;
zheſt, komur zheſt.“
bodi ſvojim verſtnikam ino tovarſham, ki ſo
tvoje ſtaroſti alj tvojiga ſtanu; zhe ravno niſo
vezh ko ſi ti, lehko de ſhe pa bojo. S' braterno
ljubesnijo ſe med ſeboj ljubite, s' pozheſtenjam
drugi drugimu napréj prídite.
imejte eden drugiga viſhi od ſebe.“
— Bodi prijasen ſvojim nishejam, ki ſo mlajſhi,
alj boshneji, alj revnejſhi kakor ſi ti.
„Nikar vezh od ſebe ne míſli ko ſe ſpodobi miſliti,
ampak miſli kar je prav. Kakor imamo v'
enim teleſi veliko vudov, vſaki vud pa nima
ravno tiſtiga opravila; tako je naſ tudi veliko
eno teló v' Kriſtuſi, vſak poſebej pa ſmo eden
drugiga vudi.“
eniga teleſa dobri. Pogoſto en ſovrashnik vezh
ſhkodje, kakor pomaga prijatlov deſét.
Pomagaj rad vſakimu zhloveku, koljkor
premoreſh, naj bo domázh alj ptujz, naj bo
she ſtriz alj vujz, bogat alj vboshen. Roka
roko vmije, lize pa obedve. Ne daj ſe dolgo
proſiti sa to, kar lehko daſh; kar ſe rado da,
dvakrat toljko vrednoſti imá. S' kakorſhno méro
mérite, pravi Jesuſ, s' takoſhno ſe vam bo
nasaj mérilo.“
Poſhtene ſhege ne sanizhuj, naj ſi bo ſtara
alj nova, de je le dobra. Vſe novo ſe poſtara,
pa tudi ſtaro ſpet ponoví; le kdor ſe pameti
dershí, je moder. Sato ſv. Pavl opomina:
„Vſe poſkuſite, kar je prav, dershite.“
7. ˛Sedma tvoja tovarſhiza bodi tebi
dobra véſt, ki zhloveka k' dobrimu opomina,
ino pred hudim ſvarí. — Ako tebi tvoja
véſt pravi: nikar! sa nobeno zeno ne ſtori; ako
pa rezhe: to je prav! ſtoriti nikolj ne samudi.
Véſt je boshji glaſ; ſrezhen, kdor njo poſluſha.
Njena hvala bo tebi ſtanovitno veſelje dajala,
naj ſe ti dobro alj hudo godi. Dobra veſt zhloveka
sasible, de ſladko ſpí, zhe ravno na terdi
ſlami leshí: huda véſt krivizhnika tudi na pernizi
drami. ˛Straſhne ſenje ga pláſhijo po nozhi,
hude miſli ga ſtráſhijo po dné, grosoviten
zherv ga grise, ki ſe vmoríti ne da; v' perſah
mu peklenſki ogenj gorí, ki hujſhi pezhe, kakor
sherezhe voglje.
Hozheſh dobro véſt imeti, moraſh is mládiga
sa njo ſkerbeti, in ſe varvati vſake krivize,
male kakor velike. — Krivizhno blago dobriga
nikolj prineſlo ne bo; vſak krivizhen
krajzar deſét pravizhnih poshrè, ino boljſhi je
malo po pravizi, kakor po krivizi veliko. —
Ravno tako nam pregreſhno veſelje naſhih shelj
ne potolashi, ampak jih le rasdrashi, véſt pa
nepokojno ſtorí. — Varuj ſe torej vſakiga greha;
greh je tern hude veſti. Hujſhiga pa vender
na ſveti ní, kakor nedolshno duſho v' greh
sapeljati; pohujſhanje zhiſte duſhe je nar ſtraſhneji
morija. ˛Sa to Jesuſ pravi: „Gorjé zhloveku,
po kterim pohujſhanje pride. Bolje bi
mu bilo, de bi ſe mu obeſil mlinſki kamen na
vrat, in bi ſe potopil v' globozhino morja.“
Koljkor sapeljanih duſh kdor na ſvoji veſti imá,
toljko peklenſkih kazh ſi na ſvojo ſerze obeſi,
ki ga bojo vekomaj píkale. Le kdor zhiſto véſt
imá, lehko mirno shiví ino ſrezhno vmerje.
Hozheſh dobro véſt imeti, ſi moraſh dobriga
ſpovednika pojíſkati, ino ſe njih tako sveſto
dershati, kakor ljubesnivo déte ſvojiga ljubiga
ozheta. ˛Spovedník ſo tvoj duhovſki ozhe,
ino ti ſi njihov otrok. Sa to ſv. Duh govorí:
„Moj ſin! poſluſhaj podvuzhenje ſvojiga ozheta,
de bo djana krona na tvojo glavo.“
bres praviga ſpovednika in pa popotnik
bres snaniga visharja po nevarnim poti ſrezhno
ne bota hodila.
Dokler moreſh le k' enim ſe hodi ſpovedat,
bolj ko tebe posnajo, loshej tebe po poti
pravize peljajo. Sdravnike ino ſpovednike
pogoſto ſpreménjati nikolj pridno ní. — Kedar
pa dobriga ſpovednika imaſh, le vſe jim povej,
sa vſe potrebno jih popraſhaj, ino bres
njihoviga ſveta kaj ne ſtori; tako ſi nikdar
vgreſhil ne boſh. „˛Stesa pravizhniga je kakor
ſvetlo ſonzhize, pot krivizhniga pa terda
nozh.
8. Oſmi tvoji tovarſhi ſo snanzi ino prijateli, kterih po vſim ſvéti najdeſh, ino
Kakor dobrote mínejo ino prijatli sgínéjo,
zhe ne popréj vender sa grobam, tako bojo tebi
tretji prijateli vekomaj sveſti oſtali, tebe ſpremili
krisham ſvét, ino pójdejo s' tebó tudi na
un ſvét v' dolgo vézhnoſt: to ſo zhednoſti in dobre dela. Naj ſi ravno nìmaſh poſvetnih
zhe le po ſvoji mozhi dobriga ſtoriſh.
Ravno to tebe vſmileni Jesuſ vuzhí, rekòzh:
„Delajte ſi prijatle s' poſvetnim samoshenjam
(krivizhnim mamonam) de vaſ, kedar obnemàgate
(vmèrjete) vsamejo v' vezhne prebivaljſha
(v' nebeſa).“
Kerſhanſki mladénzh pa nima ſamo prijatelov
na tem ſveti; tudi v' nebeſih, kjér je domá,
bres ſhtevila veliko snanzov ino prijatlov imá,
katerih ne ſmé posabiti.
9. Med nebeſhkimi snanzi ino snankami
je nar perva prijatelza tvoja sa Bogam Maríja prezhiſta deviza, tvoja nar mogozhnejſhi
Kar je Marija na shenitnini (ohzeti) v' Kani
Galileje ſtreshetam djala: „Karkolj vam Jesuſ
porezhe, ſtorite!“ to tudi tebi ona velí. Maríjin
ſín ne more biti, kdor svéſt ſlushavnik
Jesuſov ni. — Ni mladenzha na ſveti poſhteniga,
ne vém ſvetnika v' nebeſih, ki bi Marijo
poſebno ne zheſtìl ino ſi nje sa ſvojo poſebno
pomozhnizo ne bil isvolil. Tudi tvoja poſebna
tovarſhiza tebi ona naj bo, poſebno dokler po
deviſhko (v' ledig ſtani) shivíſh. — Prezhiſta
Devica, neveſta ſvetiga Dnba, ſe je moshke
podobe sbala, kedar ji je angel Gabriel pozheſhenje
prineſil; sa to je pa deviza rodila ino
deviza oſtala, vſim mladenzham isglèd, kako
naj deviſhko zhiſtoſt ohranijo. — Poníshna dekla
Goſpodova je Marija bila, ti pa hlapez sveſt
Goſpodov bodi; kakor Mariji, naj ſe tudi tebi
po njegovi ſveti beſedi godí —
Posdravi vezhkrat ſvojo nebeſhko mater
rekozh: „Bodi zheſhena kraljiza, mati miloſti,
shivlenje, veſelje ino vupanje naſhe!“ Perporozhaj
ſe vedno njeni mogozhni priproſhni, ino
rezi: „Pod tvojo pomózh perbeshímo, o ſveta
boshja porodniza, ne saversi naſhih proſhenj v'
naſhih potrébah.“ — „Kedar tebe valovi hudih
pregréſhnih navàd sgrabijo, ino ſi v' nevarnoſti,
de bi te ne posherli, ogledaj ſe gor na nebeſhko
svesdo, saklizhi Marijo. Hitro boſh obzhutil
roko, s' katero te bo prijela, povsdignila
ino ohranila, is nevarnoſti reſhila ino is morja
na kraj miru ino pokoja pripeljala;“ vuzhí
ſv. Bernard. — Ako je tvoje ſerze shaloſtno
ino ſe potolashiti ne moreſh, oberni ſe k' Mariji
ſvoji materi, ino ſe njej priporozhi, rekozh:
„˛Spomni ſe, o premila deviza Marija, de ni
bilo ſhe kdaj ſliſhati, de bi kdo bil sapuſhen,
ki je pod tvojo brambo pribeshal, ſe tebi sa
pomózh priporozhil, ino sa tvojo priproſhnjo proſil.
V' tem shivim savupanji, deviz Deviza, k'
tebi hitím, pred tebó greſhnik isdihujem; ne
saversi, Mati Jesuſa, boshjiga ˛Sina, mojih beſedí,
ampak milo poſluſhaj ino vſliſhi me!“
ſtraſhno hude ſkuſhnjave kterih ſe ni
mogel isnebiti. V' ſvoji bridkoſti ſe v' zerkev
podá, pred podobo Marije devize poklekne,
sazhne milo ſoſse tákati, ino to molitvizo
shebrati. Kakor hitro je to opravil, ſe njegovo
ſerze oveſelí, in ljubi mir ga ni vezh
sapuſtil.
V' narozhji ſvoje matere najdil boſh mir in veſelje.
— Moli poſebno o ſabotih litanije Matere
boshje, poſti ſe vezhkrat Bogu ino Mariji v'
zheſt; hodi vezhkrat ob njenih ſvetih prasnikih
k' ſpovedi ino k' ſvetimu obhajilu, ako le moreſh;
shivi po njenih ſvetih isgledih, ín kar
boſh pravizhniga po Mariji proſil, vſe boſh prijél
ino ſe nikdar sgubil ne boſh. „Po njej je
ſtopil Bog na to semljo, govorí ſv. Avguſhtin,
po njej saſlushijo priti ljudjé k' Bogu.“
10. Deſeti továrſh, poſeben nebeſhki
prijatel je tvoj sveſti Angel varh, kí ga
je Ozhe nebeſhki tebi tovarſha dal od sibele do
pokopaliſha. On tebe hudiga varje ino te h'
dobrimu opomina; on v' tvojim ſerzi dobre miſli
budí, in te ſkos tvojo véſt ſvarí, kedar kaj
hudiga ſtoriſh. Tvoj angel varh ſtojí pred oblizhjam
Ozheta nebeſhkiga, noſi tvoje molitve
in dobre dela pred tron miloſti boshje, ino ſe
veſelí tvojga poboljſhanja. Sa to pravi Kriſtuſ,
de je veſelje med angeli boshjimi nad enim
greſhnikam, kteri ſe ſpokorí.
Tvoj deſni angel varh tebi v' nebeſa pomaga;
o nikar de bi ti ſebi in drugim ſkos sapeljvanje
v' pekel pomagal! Vſak sapelivez je
ſovrashnik angelov ín pomagavez hudizhov.
„Poglej, pravi goſpod Bog, jes hozhem ſvojiga
angela poſlati, ki pojde pred tebó; on bo tebe
na poti varval, in te pripeljal v' tajiſti kraj, katerga
ſim tebi pripravil. ˛Spoſhtúj ga ino gléj,
de njega ne sanizhujeſh. Kedar boſh greſhil,
on tebi ne bo prisaneſil; v' njem je moje ime.“
Pozheſti vſaki dan sjutraj ino svezher ſvojiga
angela varha, ter ſe njegovimu varſtvu isrozhi,
rekózh: „Ljubi angel, ti varh moj,
vſelej mi k' pomozhi ſtoj!“ — Obljubi pa tudi
ſvojimu angelu ga lepo vbógati, ino mu sveſto
pomagati Boga zheſtít' ino blishniga isvelizhat'.
Kdor ſam ſebe in druge hudiga varje,
sa ſrezho ino svelizhanje ſvoje ſoſeſke ſkerbi,
on je angelz ſvojih bratov, ino bo tudi v'
nebeſih angelov ſrezhen továrſh. — Poklizhi v'
vſih ſkuſhnjavah ino nevarſhinah ſvojga angela
v' pomózh, íno ſe hudiga ne boj.
deshelſki poglavár je vbogi materi mosha ino
otrokam ozheta v' jezho vergel. She 15 meſenzov
je bil nedolshen mosh sapèrt. Neko
dolgo nozh mati poklekne in tudi otroke moliti
opomina rekozh: „Otrozi! ſhe vi molite
ino perporozhite ſe ſvojim angelam varham,
naj Vſigamogozhniga naproſijo, de ſe bo vjetiga
ozheta vſmilil.“ — Otrozi vbógajo. Nagloma
pa nar mlajſhi njih, ſhe veſ nedolshen
angelz, savpije ino ſtermo ſkos okno
gleda rehôzh: „Mama! poglejte angelze,
kako ſe ſvetijo, in pa kak hitro dirjajo proti
poglavarjovi hiſhi! Sdaj she v' hiſho grejo.“
„Hodi ſpat, déte, rezhe mati; ti niſi sdravo,
ki to govoriſh. K' temu moshu ne hodijo angelzi.“
— „˛Shli ſo ſhli k' njemu;“ déte poterdi.
„Kaj niſte mati vi ſami rekli, sazhne
ſtarejſhi otrok, de angelzi per bogabojezhih
zhújejo; lehko ſo naſho molitev ſliſhali,
ino ſo ſhli hudimu goſpodu povedat, kar je
Bog rekel.“ Materi ſe na to ſerze ohladí;
vſi ſladko saſpijo. — Drugi dan poglavar
ſvojmu piſarju velì: „Kakorkolj ſim ſe nizoj
obernil, neprenehama ſim proſhnje shene ino
otrók sa tega jetnika ſliſhal; niſim imel pokoja,
dokler ſim mosh beſedo dal, kakor hitro
bo dan tiga jetnika ispuſtiti. Naj ſe to
sgodí!“ — Kmalo po tèm reſhen ozhe sheno
ino ſvoje atroke objame.
angelu vkasal, de bo tebe po vſih tvojih
potah varval.“
per tebi, de te varjejo in ti pomágajo; govorí
ſv. Ambrosh. Kaj bi ſe bali, ki toljke varhe
imamo? Le ſamo poſnémajmo jih. — Kedar naſ
kaka slo huda ſkuſhnjava ſtiſka, alj ſe nam velika
bridkoſt priblishuje, vſaki naj ſvojga varha
poklizhe, ſvojga vladnika in pomozhnika ſvojiga
v' ſrezhi ino v' bridkoſti.“
11. Ednajſti poſeben prijatel v' nebeſih je
tvoj ſveti imenik, alj ſvetnik tvojiga imena, ki ſo ga tebi per ſv. kerſti sa tovarſha
na proſhnjo ſtareſhov ino botrov (kumejov) da;
le po tem imeni naſ ſv. mati kat. zérkev sa ſvoje
otroke ſposná, po tem ſe bomo tudi na unim
ſveti ſposnali. Ako pa greſhno shiviſh, ſvojiga
patrona (beſednika) pridno ne ſposnáſh, tudi
on enkrat tebe sa ſvojiga imenza posnal ne bo.
Kakor tebe tvoji snanzi ino prijateli po tvojim
imeni klizhejo, tako klizhi ſvojga patrona
tud' ti, ino ſkerbi, de boſh njegoviga imena
vreden.
vojſhàk. Kedar je svedel, de ſe neki malo
prida moshún tud Alekſander imenuje, mu je
djal: „Alj ſe noſi, de boſh Alekſandra vreden,
alj ſe pa Alekſander vezh ne imenúj.“
kdor po isgledi njegovim shiví ino nja zhednoſti
ſkerbno poſnéma.
Dobro ſtoriſh, zhe ſi lepo podobo ſvojiga
ſvetiga patrona omiſliſh, ino ſe ſpomniſh njegoviga
shivlenja koljkorkrat njegov kip (pild)
sagledaſh; ſhe boljſhi ſtorilh, ako njegove zhednoſti
globoko v' ſvoje ſerze vtiſneſh, ino vezhkrat
ſveto obljubo ponovíſh njih po ſvojim ſtani
ſkerbno poſnémati. Poſebno kedar veſél god
ſvojiga imena obhajaſh, ponovi, kerſtno obljubo,
prebèri ino premiſli shivlenje ſvojiga patrona;
ſkleni kakor on pravizhno shiveti ino sa nebeſhko
kraljeſtvo voljno terpeti; taka reſhitev
je nar boljſhi vesitev, ktéro vſaktér lehko ima.
„Ravnaj ſe po meni, kakor ſim ſe jes po Kriſtuſi;“
opomina. Perporozhaj ſe ſvojimu patronu, alj ſe
ti dobro alj hudo godí, naj proſi sa tebe Bogà; sapuſhen
ni, kdor ima ſvojiga beſednika v' nebeſih.
12. Dvanajſti tovarſhi ino tovarſhize tvoje
ſo vſi ſvetniki ino ſvetnize boshje,
tvoji bratje ino ſeſtre v' nebeſih. Tam per
Ozhetu ſe veſelijo, sa tebe proſijo ino shelijo,
de bi priſhel ſkoraj sa njimi v' ſveto nebó. —
Ljubi njih, in perporozhaj ſe njim, naj Boga
sa tebe proſijo; molitev pravizhnih veliko premore,
koljko vezh proſhnja isvoljenih.
Lepo miglajo ſvetle svesde na ponozhnim
nebi, kashejo pot brodnarjam po morji ino popotnikam
ſteso po ſuhim; ſhe lepſhi ſe ſvetijo
isvoljeni boshji v' nebeſih, ino nam kashejo pravo
pot ſrezhno sa njimi priti. Moder popotnik
ſe rad po nebi osira, kedar ſe njemu na semlji
ſtemní, ogledúj ſe mladenzh tudi ti ino rad
premiſhlùj ſvetnikov ſveto shivlenje, dokler na
ſveti malo kaj dobriga vidiſh.
Vſaki dan ſveta mati katolſhka zérkev veſél
ſpomín eniga ſvetnika abhaja; obhajaj ga
tudi ti, kakor te ſv. katolſhka zérkev vuzhí,
ino ſe vſako jutro ſvetniku tiſtiga dné priporozhi.
— Beri ino poſluſhaj, kako ſo boshji ſvetniki
shiveli; shivlénje ſvetnikov, pravi ſv. Franziſhko
Salesjan, je shiv evangelj. — Poſebno
pa vſako nedelo ſi eniga sa tovarſha isvôli,
njegovi priproſhni ſe isrozhi, njegove zhednoſti
sapomni, in jih poſnemat' obljubi. — K' temu
namenu najdeſh v' teh bukvizah dva ino
petdeſet boshjih ſvetnikov, vſake ſtaroſti, vſakiga
ſtanu, poſebno sa mladenzhe popiſanih; po
njih boſh ſposnal, kako ſe Bog v' ſvetnikih zheſtí.
— Oni tebi roke podájajo ino tebe k' ſebi
shelíjo, le tudi ti jim roko podáj ino lepo sveſto
hodi sa njimi, dokler enkrat po tebe pridejo
ino te ſprémijo v' vezhno shivlenje. „Gotovo
boſh tudi po tim kratkim shivlenji ti, kar ſo
sdaj ſvetniki, ako boſh na semlji to, kar ſo oni
bili ſvoje dní." ˛Sv. Janes Kriſoſtom.
˛Sv. Alojsi, nedolshen ino ko angel zhiſt Laſhko (Italja) ſe imenujejo vſe lepe deshele Evropa je tiſti nar bolj ſrezhen del ſveta,
mladénzh, je bil na Laſhkim
sa Tershaſhkim morjam od laſhke Gorize
globoko med ſredno morje. Ako sa ſonzam
greſh, ſtopiſh na Franzoſko; ako le na gorenſko
oberneſh, prideſh na Nemſhko. ˛Slovenſkiga
ſe dotika Benezhanſko Lombarſko
kraljeſtvo, v' kterim ſta poglavitne meſta Benedke
(Mletke) ino Milán. Sa Lombarſkim
pridejo papeshove dershave, kjèr je Rim nar
imenítniſhi meſto. ˛She dalej na ſpodjanſkim
(nishej) je Napolitanſko, ino nar nishej
˛Sizilſki otok. — Lahì ſo radi dobre
volje, pa tudi hude jese, vſmilezhni ino priljudni,
radi molijo ino ſo terdi katolſhki kriſtjani.
— Laſhka semlja je ſilo topla in rodovita,
kjèr raſte toljko shlahnih laſhkih rezhi. Ravnine
ſo ſilo ſhiroke, prelepo obdelane, reke
velike, ſneg le po gorah nekoljko pobeli;
sa to ſe Laſhko Evropini vert imenuje.
kjér ˛Slovenzi, Nemzi, Lahi, Franzosi, Anglesi,
˛Shpanjoli, ino drugi ſoſedi prebivajo.
Od jutra ſe Asje dershi, od drugih krajev
jo morje obdaja. Semlja je sdrava in rodovita,
kjér ni premerslo, tud ne prevrozhe.
Rodí nam shita in vina, daja ſrebra in slata,
kakor drugih potrebnih rezhi. Evropejzi ſo
nar bolj rasumni ljudjé; deb' le tudi pametni
bili!
pervorojen ſin kraljeviga vajvoda. Bogabojezha
mati ga je she v' sibeli Bogu isrozhila,
pa tudi vuzhila njemu ſlushiti, poſebno pa ljubiga
Jesuſa ino Marijo zheſtiti. Blago déte
Alojsi je rado vbogalo; vſe ſvoje shive dni angelſkiga
oblazhila nedolshnoſti ino poſvezhijozhe
gnade boshje sgubil ni, ktéro je per ſvetim
kerſti sadobil. — Oh, kako lep je fantizh v'
ſveti nedolshnoſti! angel je v' zhloveſhki, podobi. Kdor pa hozhe nedolshno shiveti, mora sa ſveto zhiſtoſt ſkerbeti, kakor ſv. Alojsi.
Kedar je vtegnil, ſe je v' ſveto ſamoto podál,
in zhe ſo sa njim poglédali, kaj dela, je
klezhé molil, ſveto pél, alj pa ſvete bukve
bral. — Otrok, ki ſe rad poteple, ſvoje nedolshnoſti dolgo ohranil ne bo; otrozi ſe med ſebo ſtraſhnih rezhi navuzhijo. Mladénzh, ne sahajaj v' ſlabe tovarſhije, dershi ſe Jesuſa ino Marije kakor ſv. Alojsi.
Bogu bolj sveſto ſlushiti ſe je saobljubil
vſe ſvoje shive dni zhiſto pa deviſhko shiveti.
De bi v' gréh ne padil, ſe je vſako ſredo, pétek
ino ſaboto poſtil, pa tudi druge dni le sa
potrebo jedil ino pil. Shenſkih ſe je zhiſti mladénzh
ſkerbno varval, ſe ni bres ſile s' nobeno
pogovarjal, ino je beshal dalj ko je mogel is
takiga kraja, kjér ſe je kaj neſpodobniga godilo,
alj govorilo. — Kako pa ſedajnih mladenzhov veliko shiví? Mnogoterim je ſhe materno mleko po sobih zedi, in she ſo ljubo nedolshnoſt sgubili. Shivijo, kakor bi ne bilo pekla ino ne nebéſ. Kar je gerdiga, jim dopade, poſhtenja pa jih je ſram; ne bojijo ſe greha kakor ſv. Alojsi.
Ozhe vseme mladiga Alojsija na vojſko, de
bi ſe sholnirſhine privadil. ˛Sliſhal je bojake
gerdo govoriti, ino ſhe ni vedil, de ſo neſpodobne
beſede greh, Kakor hitro je pa ſposnal,
de ſo te neſpodobne beſede greh, ſe je vſiga
zhiſto ſpovedal, ino je smôte ſvoje mladoſti
mozhno obshaloval. — Sa vredno ſveto obhajilo
ſe je tri dni pripravljal, ino je tri dni po obhajili
Jesuſu sa toljko miloſt hvalo dajal. Od
gorezhe ljubesni do ſvojiga Isvelizharja ſo ga
po obhajili vſelej ſolse polile. — Pogoſto h' ſveti ſpovedi ino vredno k' ſvetimu obhajilu hoditi je mladenzham toljko potrebno, ko po dne jeſti, ino po nozhi ſpati, ako pravizhno shiveti hozhejo. Kdor vſakiga meſza, alj ſaj vſake kvatre vredne ſpovedi ino ſvetiga obhajila ne opravi, bo teshko ſvojo nedolshnoſt ohranil, ino ſe lehko pogubil.
Ozhetu ojſtro shivlenje mladiga Alojsija ni
bilo po volji; pòſhlejo ga v' velike meſta, v'
kraljeve hiſhe, naj bi ſe bolj ſveta privadil.
Moder mladénzh ſe pa sapelivimu ſvetu oſlepiti
ni dal, ter je ſposnal, kako je prasno vſe poſvetno
velizhaſtvo, zhe nam brani Bogu lepo
ſlushiti. ˛Sklenil je duhovnik biti. Kakor rada
ſo mu poboshna mati privoljili, tako mozhno ſo
mu ozhe branili. ˛She le v' dvéh letah sa tem
jih preproſi, ino veſél v' red (orden) ſvetiga
Ignazja k' Jesuitam gre. — Potreba je ſinu poſluſhati, v' katér ſtan mu ozhe ino mati ſvetujeta; alj ſhe bolj poſluhniti Boga ino premiſliti nagnenje ſvojiga ſerza. ˛Srezhniga ſtanu ni, ako ſe bres Bogá isvoli.
V' duhovſkim ſtani je bil ljubzhik boshji
veſ ponishen ino pokoren; zhe ravno shlahniga
rodu, je vſe domazhe dela voljno opravljal, pa
tudi blishnimu pomagati ſi je po vſi mozhi prisadél.
Kedar ſe je kushna bolésen v' Rimi
Dva brata ſta ga 754 let pred Kriſtuſovim
rojſtvam posídala. Bilo je nekdaj poglavitno
meſto snániga ſveta ino je ſhe sdaj glava zeliga
kerſhanſtva. — V' Rimi prebiva nad 153,000
ljudi, je 35,900 hiſh, ino 328 zerkuv; med
njimi nar vezhi ino nar lepſhi na ſveli zérkev
ſv. Petra, v' kteri je, njegovo pokopaliſhe.
— V Rimi je veliko imenitnih pa ſhe
vezh ſvetih rezhi; sa to is vſih krajov kerſhanſtva
veliko romarjov v' to ſveto meſto hiti,
na pokopaliſhi dveh pervih Apoſtelnov
ino toljko drugih marternikov ſvoj boshji pot
opravit, tam, kjér vidni poglavar ſv. ker.
zèrkve, ſveti ozhe papeſh, ſvoj ſedesh imajo.
veliko ljudi prijela, je isproſil, de ſo ga poſlali
bolnikam ſtrezh. Na ſvojih ramah jih je v' bolnishnize
(ſhpitale) noſil, ino sa vboge od hiſhe
do hiſhe vbogajime proſil. Ljudjé, ki ſo ga to
ſtoriti vidili, ſo tudi po njegovim isgledi ſtorili.
— Kogar pa dobri ljudjé radi imajo, njega
tud Bog rad imá.
˛Sv. Alojsi je sbôlel, ino ſe bres vſiga odloga
vmreti pripravljal. Voljno je vſe sdravila
jemál, naj ſo ſhe toljko grenke bile. Le od
nebéſ ſe je nar raji pogovarjal, ino je ſvoji ljubi
materí piſal, naj ſe s' njim veſelijo, de je she
tako bliso ſvetiga raja. — Kedar je zhutil, de
ſe njegova poſledna ura she blisha, je vſe okolj
ſtojezhe povabil, naj sahvalno peſem s' njim sapojò.
Poſlednizh ſe je lepo naſmejal , rekòzh:
„Gremo gremo s' veſeljam!“ Vpraſhajo
ga: „Kamo?“ „V nebeſa!“ jim odgovorí,
ſe poln savupanja v' podobo krishaniga ogleda,
isdihne poboshno, rekòzh: „Goſpod v' tvoje roke
isrozhím ſvojo duſho!“ isrezhe ſladko ime
Jesuſ, in lepo mirno v' ſhtir ino dvajſetim leti
ſvoje mladoſti v' Goſpodu saſpí. —
Tako lepo vmerje nedolshen! Ljudjé ſe
sa njim jókajo, alj veſelo ga nebeſhki angelzi
ſpremijo v' ſveto nebó; sakaj ſv. Duh
govorí: „Ker je pravizhen Bogu dopadil, je bil njemu ljub; in kér je med gréſhniki shivel, je bil ismed njih vset, de bi hudobija ne bila njegov um popazhila, ne hinavſhina njegoviga ſerza sapeljala.“ Modr. 4,
Pogoſto she déte v' mladoſti pokashe, kaj
nekdaj v' ſtaroſti bo; kakor ſe tudi v' shivlenji
ſvetiga Ambrosha bère. Bil je imenitnih rimſkih
ſtariſhev ſin, ino ko je ſhe v' sibeli ſladko ſpal,
ſo buzhelize priletele, ino krog njegovih uſt obſedele.
Péſtovna jih je hotla odpoditi, de bi
ga ne opikale; ozhe ji pa prepové, ter hozhe
videti, kaj bo is tega. V' kratkim ſo ſame zhudno
viſoko odletele, ino po tem ſo vſi ſodli, de
bo to déte nekdaj imeniten mosh. Buzhele ſo
pokasale prihodniga mosha, kije bil s' ſvojim
mizhnim govorjenjam pravizhnim ſladek ko méd
(ſterd) krivizhnikam pa ojſter ko shelo (ojſterz)
ſerditih buzheliz (zhibeliz).
V' ſvoji shlahti je imel ſv. Ambrosh ſveto
devizo ino muzhenizo ˛Sotero; nje je bil bolj
veſél, ko vſih drugih ſhe toljko ſhtimanih ſorodnikov,
ter je nje ſveto shivlenje poſnemal.
Tudi nja ſeſtra Marzelina je bila ſveta deviza,
ki ga je vuzhila bogabojezhe shiveti, ino ſveto
zhiſtoſt toljko ljubiti, de ſe ni ſamo on vſiga
neſpodobniga varval, ampak tudi ſvoje snanze
ino snanke mozhno nagovarjal, naj po deviſhko
shivijo. — Poſhteni bratje ino ſeſtre ſe morjo med ſebo hudiga sveſto varvati ino k' dobrimu opominjati; le tako bojo vredni otrozi boshji, ino shlahta angelſka. Ravno to je nar imenitnej shlahnija.
Mladi Ambrosi je poboshno shivel, pa ſe
tudi pridno vuzhil. V' kratkim ſo ga deshélſkiga
poglavarja v' Milani
kraljeſtva v' laſhki desheli, proti Franzoſkim.
Meſto je lepo ino veliko, ima nad
5600 hiſh, ino 145,000 prebivavzov; kralj
nameſtnik in viſhi ſhkof v' njem prebivata.
Milanzi lepo shido délajo.Hozheſh
mladenzh tudi ſrezhen biti, isvolj ſi v' ſvojih mladih letah dve nar potrebnej drushize; bogabojezhoſt in pridnoſt; one bote sveſte tovarſhize tvoje po poti prave ſrezhe; vſe drugo prave ſtanovitnoſti nima.
Tiſti zhaſ niſo v' Milani ſhkofa imeli. Duhovſhina
ino ljudſtvo ſe v' veliko zérkev sberó,
noviga ſhkoſa isvolit. Ambrosh, deshelſki oblaſtnik,
pride mir ino ſpravo oſkerbét. Ravno
ljudi lepo k' temu opominja, in neki otrok ſe v'
zerkvi saglaſí: »Ambrosh naj bo naſh ſhkof!“
Vſe sberaljſhe to poterdi ino njega isvoli. On
ſe je pa tiga preſtraſhil, ino je hotel shéshati;
alj niſo ga ispuſtili, dokler ni bil poterjen ino
sa ſhkofa poſvezhen. — Tako neſkonzhno moder Vishar nekimu oralo, drugimu kelh, tretjimu kraljevo palizo v' roke da; nekdaj pa vſim ſvet raj odpro, ki po ſvojim ſtani sveſto Bogu ſlushijo, kakor je ſv. Ambrosh ſlushil.
Veliki nameſtnik boshji bil je ſkerben duſhen
paſtír. Neprenehama je ljudi vuzhíl, veliko
ſvetih bukuv ſpiſal, mnogo greſhnikov poboljſhal,
pa tudi veliko hudiga je preterpel sa
boshjo zhaſt ino sa isvelízhanje ſvojih ovzhiz.
Na ſmertni poſteli ſo ga prijatli proſili, naj bi
ſi ſhe shiveti nekoljko zhaſa od Boga isproſil.
˛Sv. Ambrosh jim odgovori: „Niſim med vami tako shivel, de bi me morlo bíti ſram ſhe nekaj zhaſa per vaſ shiveti; pa ſe tudi ne bojím vmréti, ſaj imamo Goſpoda dobriga.“ —
shiví, de lehko na vezher ſvojga shivlenja ravno tak govorí!
„ Pravizhen bo, kakor palmovo 91.
„Zhaſt mladenzhov je: Boga bati ſe,
ſtariſham pokoren biti, ſtare ljudi ſpoſhtovati,
ſveto zhiſtoſt obdershati, in poſhtenoſt
ljubiti, to je mladih lét lepota.“ ˛Sv. Ambrosh.
Boga prav ſposnati, ino ſvoje shivlenje po
boshji volji ravnati, mora biti vſakiga zhloveka
perva ſkerb, kakor je bila ſvetiga Andreja. ˛Sv.
Andrej in ˛Shimon Peter, ſi brata, ſta po Galilejskim
morji
v' Judejo, ˛Samarijo, ino Galilejo. V'
Galileji je veliko jesero, Galilejſko morje
imenovano, 3 mile dolgo, 1 milo ſhiroko, vſe
shiro shlahnih rib. Krog jesera ſo bile prelepe
rodovite okoljze; ob morju ſo ſtale meſta
Kapernaum, kjer je Kriſtuſ ſtanoval, Betzajda,
kjér je bilo nar vezh apoſtelnov domá;
Korazajm ino drugih vezh. ˛Skos jesero lepa
reka Jordan tezhe. — V' tim veſelim
kraji je nar rajſhi Jesuſ vuzhil ino zhudeshe
delal.
kerſtník v' puſhavi pridgovat' sazhél. ˛Sv. Andrej
ga je hodil ſkerbno poſluſhat, ino je ravno
prizho bil, kedar je ſv. Janes kerſtník Jesuſa
ljudém obljubleniga odreſheníka pokasal, rekózh:
„Poglejte jagne boshje, ki grehe ſveta odjemlje!“ — Veſelo ſe je po tem ſv. Andrej
Kedar ſta ravno tiſto leto ſv. Andrej ino
˛Shimon Peter s' ſvojimi tovarſhi zelo nozh ribila,
pa nizh vjela, pride Jesuſ s' veliko trumo
ljudí k' Galilejſkimu morju. Ribizhi ravno mreshe
shaloſtno pèrejo; in kedar Jesuſ vuzhiti nehá,
rezhe ˛Shimonu, naj ſhe enkrat vlak naredijo.
˛Storíli ſo, ino toljko rib vjeli, de ſo ſe
mreshe tergale, ino zholni topili. Na tolik
zhudesh jih je Kriſtuſ poklizal jit po vſim ſveti
ſkos isvelizhanſke nauke ljudi v' nebeſhko kraljeſtvo
lovít alj ſpravljat. Gredózh ſo vſe popuſtili
ino sa Jesuſam ſhli. — Tako moraſh biti tudi perpravlen, mladenzh, sa boshjo zhaſt ino svelizhanje duſh ſe vſiga poſvetniga isnebiti, ako bi bila boshja volja, ſaj na sgubi ne boſh; vſe bo tebi ſtokrat povernjeno, po ſmerti pa vezhno shivlenje dano.
Jesuſ je ſvetiga Andreja toljko ljubil, de
ga je med 12 ſvojih apoſtelnov vsel, ki ſo ga
po vſih krajih ſpremljali, koder je hodil, vſe
vidili, kar je ſtoril, ino vſe ſliſhali, kar je
vuzhíl, po njegovim odhodu ſveto kerſhanſko
véro po vſim snanim ſveti rasſhirat. Do konza
je bil sveſt ſlushavnik ſvojiga Goſpoda.
˛Sv. Duh je na binkoſhtno nedelo apoſtelne
napolnil, ino sazheli ſo ſveto véro Jesuſovo osnanovat'.
˛Sv. Andrej je ſpervizh Judam pridgoval,
ino je bil s' drugimi apoſtelni savoljo Jesuſoviga
imena preganjan. Po tem ſe je podál
med nesnane narode, ki ſo po ſévernih krajih
Evrope
vetre rasdeli. Zhe ſe oberneſh v' tiſte kraje,
kjer ſonze is haja (vſtaja), imaſh pred ſebó
is-hod, vſtôk alj jutro: sa ſebó sahod, sapad
alj vezher; na deſno je jug, jushna alj
poldanja ſtran; na levo je ſever alj polnozhna
ſtran. Po tem ſe rezhe: od is-hoda do sahoda,
od juga do ſeverja; to je, od eniga
kraja semlje do drugiga, — Vſa semlja ima
pet poglavitnih delov, kateri ſo: Asija, kjer
je hil Kriſtuſ rojen; Aſrika, kjér ſo Samurzi,
sazherneli ljudjè; Evropa, kjér mi shivimo;
Amerika ino Avſtralija, alj Polinesija (mnogotozhje)
ki ſe nov ſvet imenujete, ker ſo nju
v' novih zhaſih najdli.
tudi ſtarim ˛Slovenzam veſél glaſ kraljeſtva
boshjiga osnanoval. Poſlednizh ſe je v'
Gerſhke kraje, v' Ahajo ino Epír obernil, ino
je perpridgoval v' poglavitno meſto Patras.
dalezh sa Hrovaſhkim pod jugam, med
morjam ino Turſkim zeſarſtvam. Po tiſtih
deshelah ſo lepe planine, kjér zhede paſejo,
pa tudi rodovitne doline, kjér doſti shlahniga
ſadja raſte. Med deshelami o morji ſte poſebni
dve Ahaja in Epir; Patras poglavitno
meſto v' Ahaji. Imenitne ſtare meſta v' Greziji
ſo Korint, ˛Solunj alj Teſalonika, Filipe, v'
kterih je ſv. Paul vuzhil, ino jim liſte piſal;
ino poglavitno meſto Atén. — Gerki ſo bili
ſvoje dni vuzheni ino ſlavni ljudjé; njihov jesik
je po vſim snanim ſveti ſlovel; tudi apoſtelni
ino evangeliſti ſo v' gerſhki beſedi piſali.
Bili ſo dolgo lét Turkam pokorni, sdaj pa
ſpet ſvojiga kralja imajo. Gerki ſo umetni
saſtopni kupzi, ino ſvojo kupzhijo po morji
ravnajo.
Veliko nevérnikov ſe je dalo kerſtiti, ino ravno
to je meſtnimu poglavarju Ageju toliko samerselo,
de ſvetimu Andreju prepove od Jesuſa
govoriti, ter mu vkashe malikam darovati.
˛Sv. Andrej mu pa odgovori: „Jes darujem vſaki dan vſigamogozhnimu, edínimu Bogú, ne klavne shivine, temuzh neoſkrunjeno jagne na ſvetim altarji, ki zelo ino shivo oſtane, tudi po tem, ko ſe vérnim she savshiti da.“ Na vſe
kríshati obſodi, naj bi kakor njegov Goſpod
krìshan vmerl.
Po poti k' ſmerti perpravlen krish od dalezh
vgleda, in ga veſelo posdravi, rekózh:
„Oblagi (ſrezhen) krish, ki ſi ſvojo lepoto od vudov Goſpodovih prijél, dolgo ſim te sheljel, neprenehama jiſkal. Míren ino veſél k' tebi pridem; vsemi me ismed ljudí ino isrozhi mojimu vuzheniku, naj me on po tebi prime, ki me je na tebi reſhil!“
Dva dni je ſv. Andrej shiv na krishi viſel
ino ni do sadne ure nehal ſveto véro Jesuſovo
osnanovati, ter je sa ſvoje morivze molil. Ljudém
ſe nedolshen apoſtel vſmili, hozhjo ga poſilim
isſneti; Andrej je pa le proſil: „Goſpód! ne naj ſvojiga ſlushavnika is krisha vseti; vsemi me raj ti k' ſebi; ſaj je she zhaſ, de k' tebi pridem.“
Oh, naj bi mladenzh tudi ti le nekoljko ljubesni Andrejove do Jesuſa imel, radovoljno bi vſe ſvoje krishe ino teshave ſvojiga ſtanu preſtál, kakor naſ Kriſtuſ ſam opomina: „Ako hozhe kdo sa meno priti, naj satají ſam ſebe, ino vſak dan ſvoj krish sadene ino naj gre sa meno.“ Luk. 9
„Kriſtuſov krish nam nebeſa odpira, s' savupanjam on bolnike podpira ino ſlepe sa roko peljá; on je drevo vſtajenja, on leſ vezhniga shivlenja.“ ˛Sv. Krisoſtom.
˛Sv. Anton je bil v' neki veſi na Egiptovſkim
deshela v' Aſriki, obljubleni desheli ſoſeda.
Od jutra ima rudezho, proti ſeverju ſredno
morje, ino ſe le nekoljko obljublene deshele
po ſuhim dershi. V' Egipti ſo velike gore
ino ſtraſhne puſhave; pa tudi doſti rodovitniga
polja. V' tiſtih krajih sa simo ne véjo,
le ſpomlad ino poletje imajo; vrozhina je
toljka, de vſe vſahne. Po ſredi deshele
tezhe velika reka Nil, ki vſako leto o pravim
zhaſi s' ſvojoj povodnjoj vſe pokrajne doline
toljko pognoji, de ſe po pravizi Egipt
shitniza imenuje. — ˛Sedajni prebivavzi ſo
ſploh Mahomedanzi: le malo kriſtjanov sdaj v'
Egipti prebira.
ino bogati ljudjé, alj de bi ſe nedolshen mladénzh
med nevérnimi tovarſhi ne pohujſhal, ſo
ſe bali Antona v' ſhola dati; sa toljko bolj
ſkerbno ſo ga doma vuzhili Boga prav ſposnati,
ino mu sveſto ſlushiti. Tudi brati ſe je
navuzhil. — Dobro je ſina v' ſholo dati, ki je prebriſane glave, pa sadershanja lepiga; lehho bo kdaj imeniten goſpód, ſlava ſvoje shlahte, ino ſrezha ſvojiga ljudſtva; alj ſhe loshej bo ſin sapeljan, sanikarn potepúh, ſramota ſvojiga kraja, ino zele deshele nadloga. Ni na ſveti vezhiga neteka, kakor je ſpazhen dijak (ferderban ſhtudent), kedar ſe smoti. Ozhetu ino materi beraſhko palizo prineſe, bratam ino ſeſtram ſuknjo isſlezhe, ino poſlednizh ſam sa njimi berazhiti gre. Bog varji ſtariſhe takih ſhtudentov! Kedar ſe pa otrozi v' meſtne ſhole dajajo, naj bo ſtariſhev perva ſkerb, de bojo per poſhtenih kerſhanſkih ljudéh.
˛She ni bil poboshen mladenzh ſv. Anton
dvajſet let ſtar, she ſo mu ſtarejſhi pomerli. On
ino njegova ſeſtra, ki je mlajſhi od njega bila,
ſta lepiga premoshenja prijela. Obílno premoshenje
ſtariſhev je pogoſto pohujſhanje otrók;
alj ſerze ſvetiga Antona je le v' nebeſah ſvoje
shelje imelo. Podál ſe je neko nedelo v' farno
zérkev k' boshjimu opravilu. Gredózh premiſhljuje
ſveto shivlenje apoſtelnov ino pervih kriſtjanov,
kako ſo vſe sapuſtili, ino sa Jesuſam
ſhli. Tudi on shelí tako ſtoriti, ako bi boshja
volja bila, ſi lepſhi plazhila v' nebeſih saſlushit.
Kedar v' zérkev ſtopi, ino duhovnik na
lezo (pridishnizo alj kanzel) prídejo, ravno beſede
is ſvetiga evangelja beró, ktire je Kriſtuſ
bogatimu mladenzhu povedal: „Ako hozheſh
popolnama biti, jidi, prodaj, kar imaſh ino daj vbogim, in boſh saklad imel v' nebeſih; ter pridi in hodi sa meno.“ Te beſede ſo toljko njegovo ſerze
Mladenzhi radi ſlabo sadershanje ſvojih
verſtnikov poſnémajo, ſtare, modre ljudi pa sanizhújejo,
kar je goſtokrat njih nar vezhi neſrezha.
˛Sv. Anton ſi je pa bogabojezhiga ſtarzheka
sa vuzhitela isvolil, ktéri je v' njegovi
ſoſeſki prebival. Hodil je tudi druge ſvete
moshe objiſkat, ino ſe je od eniga prav ponishen
biti, od drugiga moliti, od tretjiga poſtiti
ſe, vuzhíl. Kar je per drugih hvalevredniga
videl, to je doma ſtoril, ino je tako v' ſvetih
zhednoſtih raſtil, kakor mlado drevo sa biſtrim
potokam raſte.
Kakor je pa ſadunoſnimu drevju hudiga vetra
ino barje potreba, de ga goſenze ne objedó, tako
potreba je tudi pravizhnimu ſkuſhnje. Hudi
duh je hotel ſvetiga Antona omôtiti, ter mu je
na miſel noſil lepo bogaſtvo, kteriga je drugim
sapuſtil, ino sdaj ſam v' toljki revſhini shiví;
kasal mu je, kako ſrezhno bi bil lehko shivel,
sdaj pa v' puſhaví toljko terpi. ˛Sv. mladénzh
ſe pa ni premôtiti dal, ſhe toljko sveſtejſhi je
molil, poſtil ſe, klizal Jesuſa v' pomózh, ino je
vſe ſkuſhnjave ſrezhno premagal. — Vſak zhlovek ſvoje ſkuſhnjave ima, poſebno pa v' mladih letah; ſaj je bil tudi Jesuſ ſkuſhan. Alj ſkuſhnjava nima oblaſti naſ premagati, ako ſe ſami nozhemo. Po Jesuſi vſe premóremo, ki nam mozh daja.
Veliko let je v' ſvoji ſveti ſamoti preshivel,
ino njega ſveto shivlenje ſe je po vſim ſveti
rasglaſilo. ˛Stari ino mladi, modri ino nevedni
k' njemu hitijo, njega paſluſhat ino zhudeshe
vidit, ki jih je nad bolnikami ſtoril. Nekteri
ſo ga proſili, naj bi jih popolnoma ſveto shiveti
vuzhíl. Poſtavili ſo ſi okolj njegove bajtize male
hiſhize (bramze), ino ſo per ſvetim Antoni v'
ſveti druſhini shiveli, molili, ſvete peſme peli,
premiſhlovali boshje rezhi, ino pridno delali,
kakor jih je on vuzhil. Tako ſo ſe menihi sazheli,
in ſv. Anton je njih pervi apat, duhovni
ozhe bil. — Ni lepſhiga na ſveti, kakor to, de ſoſedjé ino domazhi v' ſveti druſhini shivijo, ſe hudiga varjejo, ino v' dobrim podpirajo; ſam Jesuſ v' ſredi med njimi prebiva.
˛Sv. Anton je bil she 105 let ſtar, ino Bog
mu je rasodél, de bo v' kratkim vmerl. Objiſkal
je ſhe pred ſmertjo vſe ſvoje vuzhenze,
jih opominvajé: „Preljubi moji otrozi! ne navelízhajte ſe dobrih del opravljati; shivite kakor bi vam vſaki dan vmreti bilo.“ — Vſe ga je hotlo per ſebi
Kako reſnizhne ſo beſede ſv. Paula, ki
govori: »Bogabojezhoſt je sa vſe
dobra, kér ima obljubo ſedájniga
shivlenja, ino prihodniga.“ Tim. 4, 8.
„Brumnoſti hod je med vſemi nar lepſhi
pot.“ ˛Sv. Gregor.
V' Aſriki,
ſvèt, je od naſ globoko pod jugam. Po
vſih krajih v' morji ſtoji, le majhen krajez
semlje, ki ſe ˛Suez imenuje, ſe terde
Asije dershi. ˛Straſhne puſhave, nesmérne
planjave rasbeleniga péſka, ſo v' tiſtih
nesnanih deshelah. Vetri ſo goſtokrat vrezhi,
kakor plamén, ter s' ſvojim ſtrupam
ljudi ino shivino vmorijo. ˛Suſha je toljka,
de dni hoda vode ne najdeſh. Nekoljko primorſkih
krajov je pa tudi lepih in rodovitih,
kakor Egipt. Ludjé ſo od prevelike vrozhine
sagoreli ino zherni; po vezhim Mahomedanſke
vere, divji ino sapuſheni. V' Aſriki je
ſhe veliko roparſkih (rasbojniſhkih) meſt,
kjer s' ljudmi, kakor s' nevumnoj shivinoj
kupzhujejo.
Avguſhtin rojen. Imel je slo poſvetniga ozheta,
pa bogabojezho mater ſveto Moniko. Lepó ga
je vuzhila Bogu ſlushiti, ino Jesuſa toljko ljubiti,
de ni mladenzha veſelilo bukuv brati, v'
katerih ni preſládkiga imena Jesuſ najdel. —
Blagor ſinu, ki bogabojezho mater ima; kar ljubesniva mati ſinka navuzhí, vſe ſvoje shive dni ne bo posabil. Oj mladenzhi, ſluſhajte radi ſvoje matere, dokler jih ſhe imate; dobra mati ſo pervi dar miloſti boshje na ſveti.
Otrokam nar nevarnej ſo ſlabe tovarſhije,
kar ſpriden (ſpazhen) otrok hudobniga sna, v' to
ſvoje tovarſhe tud' sapeljá, ako derhal otrok
varuzha (varha) nima. Tako je mali Avguſhtin
s' drugimi ſantini v' neki ſoſedov vert slesil, kjér
ſo polno jebelno drevo otreſli, ino nesrele jabelke
ſvinam pometali. — Veliko ſhkode otrozi is nevúmnoſti ſtorijo; ako ſe ne podvuzhijo prav, ino nobeniga ſtrahu nímajo.
Avguſhtin odraſte, ino ſe v' viſoke ſhole
podá. Vuzhíl ſe je dobro, pa tudi sazhél prevsetovati,
ino viſoke glave biti. Vuzhenoſt ga je
napihnila, ino pregreha v' ſvoje sanke vlovila. —
Oh kako nevarno je sa mladenzha, ki je prebriſane glave, pa ne ponishniga ſerza; napuhnesha ſe vſe pregrehe lotijo. — Mladi Avguſhtin
Avguſhtin mozhno prebriſan, pa tudi ſhtimán,
ni le ſam pravizhniga pota sapuſtil; ſam
sapeljan je tudi drugih tovarſhov sapeljal, kakor
teshek kamen, ki ſe po bregi satozhi, tudi
drugih kamenov ſproshi, de ſe sa njim potozhijo.
Priſhel je v' Rim, is Rima v' Milán mlade ljudi
poſvetne sagovornoſti vuzhit. Vſiga je imel
dovolj, pa ne mirne veſti; bil je greſhnik, ino
greſhni pokoja nimajo.
V' trideſetim leti ſvoje ſtaroſti sazhne ſvoje
smôte ojſtro premiſhlovati; vidi ſlabo sadershanje
krivoverzov, ki ſo ga môtili, in ſvoje gerdobe
ſposnava. ˛Sliſhati, kako lepo Milanſki
ſhkof ſv. Ambrosh pridigje, ga hodi tudi poſluſhat.
Boshja beſeda ga v' ſerze prime; on
ſposnà ſvoje pregrehe, ino pravovérn kriſtjan
biti sheli, alj bil je veſ v' pregreſhne ſlade
sakopán, ino slo teshko mu je bilo ſe jih isnebiti,
kakor ſam govorí: „Vlazhil ſim ſvoje teshko shelesje (hude navade) sa ſebó, pa ſim ſe vender bal, ſí ga rastergati; ſhe ſliſhati niſim mogel kogá, mi ſveto zhiſtoſt hvaliti; zlo branil ſim ſe mu, ki mi jo roko podajal, me ſushnoſti reſhit', ktero ſim ljubil.“
Zhedalje bolj nepokojno je Avguſhtinovo
ſerze prihájalo; jiſkal je v' piſmíh poſvetnih modrijanov
pokoja, alj ni ga najdil. Sazhne ſveto
piſmo brati, ino sazhelo ſe mu je ſvitati. Potrebo,
ſe k' Bogu poverniti, ſposnà, alj pregreſhno shivlenje
ſe mu ſhe opuſtiti ne da; godilo ſe mu
je kakor saſpanzu, kteriga kdo budí, kakor
ſam pravi: „Sdaj sdaj bom, ſim djal; pa
le nekoljko mi ſhe naj; alj tiga: sdaj sdaj ni dolgo bilo ino moje nekoljko ni minulo.“ — Te ſvoje teshave Avguſhtin
Rim 13, 13, 14. Te beſede ſo ga
rasſvetlile. ˛Sklene v' zhiſtoſti shiveti ino veſ
Bogu ſlushiti.
Sapuſtí ſvojo poſvetno ſlushbo, ino ſe lepo
k' ſvetimu kerſtu pripravlja. Ko je kerſhen bil,
ni bilo nepokoja ne shaloſti v' njegovim ſerzi
vezh, in od veſelja bi ſe bil jokal. — Poverne
ſe v' ſvoje domazhe kraje , ino v' nekoljkih letah
ga ſhkofa poſtavijo. Kar je v' mladoſti pohujſhal,
je sdaj s' ſvojimi nauki ino s' ſvetim shivlenjam
poboljſhal, veliko ſvetih bukuv ſpiſal, greſhnikov
preobernil, ino kerſhanſkih duſh v' nebeſhko
kraljeſtvo pripeljal. ˛She sdaj ſe po vſih zérkvah
ſliſhi ſvetiga vuzhenika ſlavno ime.
V' ſvoji veliki ſtaroſti je ſhe milo toshoval,
rekózh: „Kako posno ſim sazhél tebe ljubiti, o Goſpod! Kamorkolj ſe zhlovek oberne, ne najde drusiga, kakor doſti nepokoja ino nadlóg; le ſamo ti ſi njemu mir, le v' tebi ſamim ſvoje svelizhenje najde.“ Na ſmertni poſteli je
Neſrezhen mladenzh, ki ſe v' ſvojih
mladih letah smôti, ſhe neſrezhnej, ki pokoro
odlaga. „Versimo od ſebe dela teme, ino oblezimo oroshje ſvetlobe;
ino v' pijanoſti, ne v' nezhiſtoſti ino v' neſramnoſti, ne v' kresi in nehvaleshnoſti.“
„Zhloveſhko ſerze miru ne vskiva, dokler
v' tebi, o Bog, ne pozhiva.“ ˛Sv. Avguſhtin.
Svéſt prijatel je boljſhi, kakor gotóv dnar,
in poſhten tovarſh je viden angel boshji mladenzhu.
Taka prijatela ino ſholſka tovarſha ſta
ſi bila ſv. Basili ino ſv. Gregor Nazjanzhan.
˛Sv. Basili je imel imenitne, ſvete ſtariſhe.
Njegova babiza ſv. Makrina, ino bogabojézh
ozhe ſta mladenzha v' ſtrahu boshjim isredila.
Podál ſe je po tem v' vuzhene ſhole, potrebne
modroſti vuzhít. ˛Shtudentjé alj dijaki ſo po
velikih meſtah grosno rasvujsdano shiveli; alj
mladi Basili ſe je sapelivih tovarſhov varval, ino
ſi je ſvetiga Gregorja prijatela isbral. „˛Skupaj ſva shivela, ſkupaj prebivala, in ſkupaj jedla. Bila ſva ene volje, eniga ſerza; le ena duſha je v' dvéh truplah prebivala. Edina ſkerb je nama bila zhednoſt, le sa prihodno vézhnoſt ſva ſe opomínala bogabojezhe shivetí. Niſva ſe s' tovarſhami pohajala, ki ſo ſe ſlabo sadershali. Dobro ſva vedla,
de je lohkejſhi ſe njihovih hudobji priváditi, kakor ſlabe tovarſhe hudiga odvaditi. — Le ſamo dva pota ſva v' meſti posnala, perviga v' zerkvo k' vuzhenikam potrebne modróſti. Na poſvetne dobre volje, kratkozhaſe in pojédi niſva pota védla, in vſe take potrate drugim prepuſtila. Naju nar vezhi prisadeva ino nar viſhi ſlava je bila ta, de ſva ſe kriſtjana imenovala, ino v' reſnizi bila.“ —
Nedolshni sapuſtijo mladenzhi ozhetovo hiſho
ino ſe v' meſtne ſhole podajo. Ozhe in mati,
bratjé in ſeſtre pojiſhejo ſvoje ſledne krajzarje
jim pomagat. Po meſtih pa sapelivih tovarſhov
vſe gomesni, (gomeslá) ki ſe jim prijasne délajo,
ino jih v' ſvoje pajdaſhije vadijo. Po takih
ſe navuzhijo jigrati, neſpodobno govoriti ino neſramne
rezhi vganjati. Po dnevi ſe malo vuzhijo,
po nozhi v' kaſeteríjah ino v' oſhtarijah
bedíjo; nikdar ni dnarjov sadoſti. Po novih ſhegah
ſe drago oblazhijo, dobro jedò ino pijejo,
ſtarejſhi pa doma ſtradajo; bratjé ino ſeſtre bôſi
hodijo. Kedar taki ſholzi o prasnikih damu pridejo,
jih she veliko moliti vezh ne sna, hudobíj
pa toljko véjo, de je poſhtenih ljudi pred njimi
ſtrah. V' zérkvo jiti, roke povsdigniti ino moliti,
jih je ſram: ſe pohajati ino neſpodobno norzhvati,
miſlijo de je po goſpoſko ino lepo. Taki
ſo duſhna kuga sa domazho okoljzo; hitro ſe
gerdih rezhí drugi ſantje od njih navuzhijo. —
Vi ozhetje, ki ſine v' viſhi ſhole dajate, ſkerbno
posvedujte, kako ſe v' tim alj v' unim meſti
godí, ino v' nevarne kraje ne dajajte njih; pa
túdi pobarajte vezhkrat vuzhenike, kako ſe sadershijo.
Boljſhi je plushiti, boljſhi pukſho noſiti,
kakor ſe v' ſholah smotiti, in pogubiti. –
Vi mladenzhi pa, ki v' ptuje meſta greſte, poſhtenih tovarſhov ſe dershite, kakor ſta ſi ſv. Basili ino ſv. Gregor dobra bila.
Kedar ſe poſhtena mladenzha isvuzhita, terdno
ſkleneta ne jiſkati poſvetne zhaſti in dobrote,
ampak vſe k' boshji zhaſti oberniti. ˛Sv. Basili
poboshne moshe objiſkuje, ſe od njih navuzhit
shiveti. Videti, kako neki tresno shivijo, drugi
ſe ojſtro poſtijo, ſpet drugi sveſto molijo in pridno
delajo, ſe sazhudi, ino ſklene jih na tenko
poſnemati. Tako je israſtil toljko imeniten ino
ſvet mosh, de ſo ga maſhnika poſvetili, ino
posnej velikiga ſhkoſa isvolili. ˛Sv. paſtír je
tudi ſvoje ovzhíze ſveto paſil, ino ſkerbno varval,
de mu jih krivoverzi smotili niſo. To jim
je ſilo merselo. Krivoverni zeſar poſhle ſvojga
naméſtniga poglavarja nad Basilja, naj bi ga
v' krivo véro pripravil. Alj ſv. ſhkof mu na
ravnoſt odgovorí: „Zeſarju dopaſti ne bom pogubljal ſvoje veſti. Vſe, kar mi shugaſh (protíſh) mene ne vſtraſhi. Kdor ne gleſhta vézh, kakor bukuv nekoljko, pa lôsniga ponoſheniga oblazhila, kar ga na shivoti ima, ſe sa ſvoje blage ne bojí. Me hozhete is domazhije
ístirati? ne vém, sakaj bi ſe tega bal? Zel ſvét je meni ptuja deshela, le nebeſa imam sa ſvoj dom. Ka me hozhete v' jezho vrezhi? Tud' v' vôsi bom bolj veſél; kakor zeſarſki ſvetvavzi polek ſvojga goſpoda. Kar muke (martre) sadene, kako bi me terpinzhili? Moje telo je toljko ſlabotno, de jih ne bo preterpelo. Pervi mahlej bo tudi poſledni, ki mi ga valha mogozhnoſt dati samore. Kar pa savolj ſmerti: bo ona meni dobrotniza vſmilena, ki me pred boshje oblizhje popelja; ravno to v' ſvojim shivlenjí nar bolj shelím.“ Tako je ſv. mosh hudobnim krivoverzam povedal, ino niſo ſe
˛Sv. Basili je mladenzham veliko naukov
sapiſal, ino je bil, kakor ſv. Gregor, njegov
tovarſh, ljube mladine sveſt prijatel ino vuzhitel.
„˛Sveto piſmo, pravi on, in poglavitni nauki vezhniga shivlenja ſo kriſtjanu nar potrebniſhi podvuzhenje. Pa tudi druge vednoſti ſo dobre in tak rekózh zhedno pérje, ki shlahno ſadje lepſha in varje. — Mladenzhi, govori dalej, kar is tiga ſveta v' uni ſvet ne poneſete, tako blago ni vredno de ſe hvali, ino ſrezha imenuje, ki nam le kratko haſne. — Imenitna radovina, mozh ino lepota, zhaſt in obláſt, vſe te rezhi niſo toljko vredne, de bi jih
prevezh posheleli, alj druge ljudi sa-nje savidali (nevoſhlivali).
Poln dobrih del je ſklenil ſv. Basili ſvoje
ſveto shivlenje. Od prevelikiga joka ſe per
njegovim pogrebi niſo mertvaſhke peſme ſliſhale.
Tako priraſtejo is bogabojezhih mladenzhov
v' poſhteni prijasnoſti modri in ſveti
moshjé; ſlaba tovarſhija pa mladenzham
vſo pravo ſrezho poshré. Sa to pravi ſv.
Duh: „Sveſt prijatel je mozhna bramba; — on vezh velja kakor ſrebro in slato: Le kteri ſe Boga bojijo, ga najdejo.“ ˛Sir. 6, 4 — 16. „Ne pezhaj
Kdor hozhe ſveto shivetí, mora she v'
mladih letah sazheti; ſtaro ſuho drevó ſe
bres zhudesha ne oseleni. — Nar nevarnej
ſo mladenzhu sapeliveshi; ako hozhe nedolshen
oſtati, ſe jih mora varvati, kakor
ſv. Benedikt.
Bil je v' laſhki desheli bliso Rima rojen,
ino v' to meſto ſo ga imenitni ſtarejſhi v' ſholo
dali. Toljko pridno ſe je vuzhíl, de ſo ga bili
ſtárejſhi prav veſeli. Kedar moder mladenzh
rasvujsdano shivlenje ſvojih tovarſhov vgléda,
ino ſposná, kako nevarno mu je med njimi shiveti,
sapuſtí meſto ino ſe v' tiho ſamoto podá,
ter dobro ve, de je boljſhi med divjoj sverinoj
prebivati, kakor med divjimi, sapelivimi ljudmi.
— Zhe ravno sa vſakiga ni, ſe sapeljvanju v' puſhavo ſkriti, je vender naſha dolshnóſt ſe sapelivzov ſkerbno sogniti, kdor nevarſhino ljubi, ſe v' nevarſhini pogubí.
Tudi v' ſveti ſamoti naſ ſhuſhnjave najdejo; zhlovek jih noſi povſodi s' ſebó.
Jèlo je po desheli ſloveti, kako ſv. Benedikt
ſveto shiví. Od vſih krajov ga pridejo objiſkovat,
ino nja nauke poſluſhat. Veliko njih ſv.
Benedikta naproſi, de per njem oſtanejo, ino v'
ſveti drushini s' njim Bogu ſlushijo. Posidal je
v' ta namén v' tiſtim kraji dvanajſt malih kloſhtrov,
vſakímu kloſhtru je dal dvanajſt menihov
ino eniga poglavarja. ˛Sv. Benedikt je vſe
lepo vishal, ter jim molíti ino delati ojſtro
narozhal. Posneji ſe je na drug hrib preſelil,
kteri ſe gora Kaſino imenuje, kjér je nov kloſhter
poſtavil, dve zerkvi posidal, ino ſvete vodbe
(regelze) ſpiſal, po katerih ſhe sdaj zherno
oblezhení minihi shivijo, ki ſe po ſvojim duhovſkim
ozheti Benediktinarji imenujejo. ˛Sveti
ino pridni moshje ſo bili; po vſih krajih ſo
semljo lepo obdelovali, ino mladenzhe vuzhili,
kakor jim je ſv. Benedikt sapovedal.
Preden je ſv. Benedikt sbolel, ſi je dal
pokopaliſhe pripraviti, ino ſheſti dan ſvoje bolesni
v' zérkvo saneſti. V' ſredi ſvojih vuzhenzov
sadno popotnico (preſveto reſhnje Telo)
savshije, ino v' njihovih rokah ſvojo duſho Bogu
isrozhí. Po njegovi ſmerti ſe. je ſvètla ſtesa
is semlje v' nebeſe sasnala, ino saſliſhal
glaſ: „Ta je pot, po kateri ljublen boshji prijatel v' nebeſa gre.“
„Kakor ſrove derva ogenj pogaſijo, tako
saduſhijo tud modróſt gerde hudobije,
o mladóſt. Delo, trud ino molitev odshenó
ſkuſhnjave mladih lét.“ ˛Sv, Ziprian.
Imeniten zerkvéni vuzhenik ſv. Bernard je
bil na Franzoſkim
kraljeſtvo proti ſonzhnimu sahodu od ˛Slovenſkiga.
Od jutra ſe dershi nemſhkih,
ſhvajzerſkih (helveſhkih) ino laſhkih deshéſ;
od juga ima morje ino ſhpanſko kraljeſtvo;
od vezhera ino ſeverja ga ſhiroko morje obdaja.
— Franzoſke deshele ſo ſploh rodovite,
semlja shlahne vina shita ino ſadje rodi.
Imenitne reke po desheli tekó, po katerih
ſe ladje vosijo. — Franzosi, ljudjé
dobriga ſerza, pa lehkih miſel. Bili ſo nekdaj
dobri kriſtjani, ino
med njimi shivelo. — Poſvetni modrijani ſo
jih veliko smôtili.
saliga liza, lepe poſtave, pa tudi prebriſane
glave, de malo takih. Njegovi ſtariſhi ſo bili
imenitni, bogati ino tudi pametni, ki niſo ſvojih
otrók rasvadili, ampak jih is mladiga ojſtro
shiveti vuzhili. Bernardovo nar vezhi bogaſtvo
je bilo de ſo ga v' ſtrahi boshjim isredili, de
ſe je dobro vuzhil ino polhteno sadershal. Vſe ga
je ljubilo ino hvalilo, on je pa le veſ pohleven
ino ponishen bil. Vedel je, kako ſte mladenzhu
dve rezhi nar nevarnejſhi: previſokih miſel biti, ino preveliko govoriti.
Kakor ſe oſe rade shlahniga ſadu primejo,
tako ſe prilisujejo sapelivzi mladenzham, ki premoshne
ſtariſhe imajo. Tudi Bernarda ſo ſlabi
tovarſhi na ſvoje roko vabili, s' njimi rasbersdano
shivét, ſoſebno po ſmerti njegove bogabojezhe
matere, kedar ni bilo ozheta domá. Alj
ſtrah boshji ga je ovarval vſih sapelivoſt; bal
ſe je Boga rasshaliti, ki vſe vidi, ino vſe vé.
Tudi neſramne shenſke ſo sa njim lasile, to de nedolshen
mladénzh ſhe nobene pogledal ni. Pergodilo
ſe je, de ſe ga neka neſramenza v' goſtilnizi
(oſhtaríji) loti. Kedar ji vbeshati mogel ni,
na veſ glaſ savpije: „Rasbojniki, tatjé ſo tukaj; pomagajte!“ Na to je ona isbéshala.
˛Se sapelivimu ſvetu vmekniti, ſi je ſv.
Bernard Marijo devizo sa ſvojo ljubo mater isvolil,
ſe njej poſebno isrozhil, sapuſtil poſvetno
shivlenje ino ſe je v' ſveto ſamoto k'
bogabojezhim duhovnim podal. Teshko mu je
to hodilo. Bratje, snanzi ino prijateli ſo mu
branili, ino ſe sa njega jokali; tudi on ſe je
sa nje jokal, ter jim golfijo ino nevarnoſt poſvetniga
shivlenja toljko shivo popiſal, de tudi
oni ſklenejo jiti sa njim v' ſveto shivlenje. Kedar
ſe bratjé is doma odpravljajo, rezhe ſtarejſhí
mlajſhimu, ki bi imel doma oſtati: „Vſe naſhe premoshenje naj tvoje bo; mi pa gremo v' ſamoto.“ Mlajſhi ſilo shaloſten odgovori:
ſeſtra. Bilo je ſedmiro otrók, ino ſedem ſvetnikov.
To je poſhtena, hvale vredna shlahta, ki ſe ne prepira sa poſvetno blagó, ampak sa ſveto nebó.
Bog je dal ſvetimu Bernardu toljko modroſt,
de je njega ime po vſim kerſhanſtvi ſlovelo.
Papeshi ino ſhkofjé, kralji ino zeſarji ſo
ga sa ſvêt praſhali; verh vſiga tega je pa tako
priden ino penishen bil, de ſi je ſam ſvoje
ſhkorne (zhevle) trebil ino zhedil (puzal). —
Kako gerdo je torej mladenzham, ki ſo sdravi ino mozhni, pa sakadijo svezher blatne ſhkornize pod klop, ino blatni okolj hodijo! Po blatnim oblazhili ſe ravno tak lehko lenúh posná, kakor po prevelikim liſhpanji na pameti vboshez.
Ker je ſv. Bernard poſvetno zheſt ino obláſt
savolj Boga sapuſtil, mu je Bog sa vſe to
ſtotero nebeſhkih darov povernil. Bil je mogozhen
v' beſédi, in vſe, kar je rekel, ſo ludjé
ſtorili. ˛Spiſal je doſti ſvetih bukuv, ino ſhe
sdaj ſe v' pridigah njegove beſede boshjiga nauka
ponovljajo. Premagal je ſerzhno vſe duſhne
ino teleſne teshave, ter je ſhel, 64 let ſtar,
v' veſelje ſvojga Goſpoda.
Varvati je potreba shlahen zvet, de ga
mras (ſlana) ne omori; ſhe vezh varvati
mlado ſerze, de ljube nedolshnoſti ne sgubí.
Sa to ſv. Peter opomina: „Bodite tresni ino zhujte; sakaj hudizh, vaſh ſovrashnik hodi okolj, ko rujovezh lev, jiſkáje, kogar bi poshèrl.“ I. Petr. 5, 8.
„˛Sovrashnik lehko teleſno (pregreſhno) poshelenje sbudí, alj per tebi ſtojí, v' tajiſto dovoliti, alj dopadenje pobiti.“ ˛Sv. Bernard.
˛Sv. Blash je bil bogabojezhih ſtariſhev
ſin, ki ſo zhredo paſli ino ſe shivinſke reje
shſveli. Po isgledi Jesuſovim ſo ſe lepo ravnali,
kteri ſe imenuje dober paſtír ſvojih ovzhíz, ino
ſo ſvojiga ſinka ravno tako bogabojezhe shiveti
vuzhili, naj bi sveſt ſlushavnik Jesuſov bil.
Mladénzh jih je rad vbogal, ſe je bal Boga
rasshaliti ino ſe sameriti ſtariſham. Kedar je
she sadoſti odraſtil, tndi zhredo paſe, ino je
prav ſkerben sa ſvojo ljubo shivinzo. — ˛Srezhni ſo paſtirzi, ki ſe Boga bojijo, ino shivino ſhkode varjejo. Abraham, Jakob, Egiptovſki Josheſ, Moseſ in David ſo tudi paſli; paſtirzam je angel pervim osnanil, de je rojen Svelizhar ſvetá. — Veliko paſtirjev ſe pa na paſhi neſpodobno sadershí. Nedolshno shivino preklinjajo, nevſmileno pretépajo, v' ſhkodo puſhajo, kradejo, jigrajo, ſe gerdih rezhí vuzhijo, ino ſkrivaj ſtraſhne grehe délajo, ki v' nebó vpijó. Oh, takim niſo angeli tovarſhi; ſam preklenſhek je njim prijatel.
˛Sv. Blash, priden paſtir, je lepo shivel,
ino toljko dobriga ſtoril, de je njegovo ime po
zeli desheli ſlovelo. Neverzi ſo tiſti zhaſ kriſtijane
hudo pregánjali, ino morili. Tudi ſvetiga
Blasha ſo priſhli v' planino lovit. Ni ſe vſtraſhil
sa Kriſtuſa vmreti, ſhe jeſti je ſovrashnikam
dal, ki ſo ga po tem pred nevſmilenga ſodnika
gnali. ˛Serzhno je povedal, de Kriſtuſu ſlushi,
ino rajſhi vmerje, kakor bi pravo véro satajil.
Sa to ga vkashe nevérn ſodnik krisham svesati,
ino s' volovſkimi shilami (bikovzi) nevſmileno
rastepſti. Dober Bog mu je pa bolezhine polajſhal
ino rane pozelil. Po tem ga rezhe v' poſodvo
vreliga kropa vrezni, kjér ga pét dni puſtijo,
ter miſlijo, de je mertev. Bog ga ohrani per sdravji
ino shivlenji. ˛Sheſti dan pridejo rabelni, de
bi truplo is vode vergli, ino ſe sazhudijo, nja
shiviga viditi, ſposnajo pravo véro, íno ſe dajo
kerſtiti. — ˛Sv. Blash ſe ſpet k' ſvoji zhredi
poverne, kjér je v' ſvojim delavnim ſtani ſrezhno
shivel, dokler ga je Bog k' ſebi vsel.
Bog je vſakimu zhloveku prijatel, ki njega
ljubi, naj bo bogát alj vboshen, goſpod alj
kmet. Ne posabi lepiga nauka, kteriga ſtari
Tobija mladimu da: „Ne boj ſe moj ſin; zhe ravno borno shivimo, veliko dobriga bomo imeli, ako ſe bomo Boga bali, vſiga greha varvali, ino ſtorili dobriga.“ Tob. 4, 23.
Vſe poſvetno je gol prah; prava ſrezha
boshji ſtrah,
˛Stariſhi ſv. Boſhtjana (˛Sebaſtijana) ſo bili ˛Shpanſko kraljeſtvo (˛Shpanija) je od naſ dalezh ˛Spomlad (vigred) ſe she po ſvetim Boſhtjani
vboshni kmetizhi v' ſhpanſki desheli.
pod jugam, ino ſe po ſeverji Franzoſkiga,
proti vezheri Portugalſkiga kraljeſtva
dershi; od vſih drugih ſtrani je pa morje.
Deshela ima viſoke gore, velike reke, ino
je ſploh rodovita.
sazhne; po leti je ſtraſhna vrozhina, po
enih krajih ſhe prav ſnega ne posnajo.
˛Shpanjolzi ſo zherſtvi, ſhtimani ludjé, vſi
katolſhke vére.
ſvoje dni is noviga ſveta vlekli, je deshelo
obóshala, ino ljudſtvo vezhdel neſrezhno
ſtorila.
ga isredili po ſvojim ſtani, ſkerbno moliti vuzhili,
íno pa varvati ſe greha. Boſhtjan je vidil
ſvojiga ozheta ino ſvojo mater lepo Bogu ſlushiti,
ino je ravno tako ſtoril. Paſil je majhino
zhedizo ſvojih ſtariſhov, in ko je shivinza
pohlevno dersala, je on na paſhi pokleknil, ino
molil. — Nedolshne otroke Bog nar raji vſliſhi, ter jih reſhi vſake neſrezhe, kakor ſvetiga Boſhtjana.
Kekar je she sali ſantizh odraſtil, pride nevarna
kushna bolésen in ſe ga prime. De bi
drugi bolesni od njega ne dobili, ga v' neko
bajtizo (utizo) na ſamim savlezhejo, in mati mu
vſaki dan jeſti neſe, pa od dalezh pred nja poſtavi,
de bi vsel ino jedil. V' nekih dneh she
ni mogel vezh vſtati, ne leſti po ſvoje koſilo;
mati miſli, de je she mertev, ino ſe po njem
jozhe (plaka). Sdaj pride divji volk v' njegovo
utizo, ga sa glavo sgrabi, mu bule alj hum-
pe, ki jih je imel, predère, zhedno islishe, ino
ga sapuſtí. To je bilo njegovo sdravje. ˛Spet
je okreval (osdravil) ino priſhel sdrav domó.
Kar jih je videlo, vſi ſo Boga hvalili, ki ſvojim
ljúbejam tako zhudno pomaga.
V' dvajſeto leto ſvoje ſtaroſti je doma oſtal,
ino ſe vſakiga dela dobro navadil. Kér pa ſtarejſhi
s' ſvojoj maloj kmetijzoj vſih otrók niſo
mogli rediti, ſi je ſhel Boſhtjan dalej kruha
ſlushit. Premoshna vdova ga v' nekim meſti ſlushiti
vseme. ˛Skerbno je vſe po opravljal, ſvojo
goſpodinjo rad vbogal, ino ſpoſhtoval. Vdova
ga hozhe v' neſramen greh sapeljati, poſhten
hlapez pa rajſhi ſlushbo sapuſtí, ki je bila njemu
nevarna in goſpodinji. — Tako ſkuſhnjava nikolj ne prasnuje; vedno je potreba zhuti. Mladénzh naj is hiſhe beshí, kjér ſe njemu mresha pregréſhniga snanja naſtavlja; boljſhi je zhíſta véſt, ko slata ſlushba.
Boſhtjana je neki shlahen goſpod v' ſlushbo
vsel; alj hzhúr, ktéra je ozheta goſpodinila, ſe
je sazhela bogabojezhimu hlapzu perlisovati.
Neki dan s' volmi poln vos blaga pripeljá, kar
mu hzhér nekoljko ſladke torte prineſe; alj
Boſhtjan nozhe prikupila, koſze torte volam da
ino tako ſkuſhnjavo premaga. — Nar bolj sapeljivi
mladim ljudem ſo lepi dari, ki ſe v' neſpodobnim snanji dajajo: sdaj kako gisdaſto (ofertno) oblazhilo, pa slati perſtani, alj uhane; sdaj kaka nova haderza. Vſe te rezhi ſo zena pregrehe, in kdor jih jemlje, ſe ſkuſhanavi predá. Nar nevarnejſhi pa je od takih ljudi, ki neſpodobno miſlijo, poſebej jeſti in piti jemati. V' takih ſladkarijah je nezhiſten ſtrup; ne jemli ga!
Boſhtjan ſi je drugo ſlushbo pojiſkal, ino
v' nekim meſti poſhteno goſpôdo ſlushi. Bil je
veſ priden ino prijasen, kakor ſe kerſhanſkimu
hlapzu ſpodobi, ino ſhe gerdiga miſlil ni; pa
goſpoda je dve hzhéri imela, kterih ena je hodila
sa njim, ter mu obétala, de ga bo vsela;
zlo po nozhi je priſhla v' ſpalnizo k' njemu.
Tega ſe ſv. mosh preſtraſhi in bres pomiſlika
ſlushbo sapuſtí. — Ponozhno lasenje in voglarija (veſovanje) je nedolshnoſti kuga. Kdor po nozhi h' drugimu ſpolu hodi, njega ſkuſhnjava vodi ino pregreha na vujsdi ima.
Boſhtjan ſe je sunaj meſta na priſtavo nekiga
goſpoda vſelil, ino je njegovo polje obdeloval.
Bog mu je ſrezho dal, de ſo njive toljko
rodile, de ſta on ino goſpod obogatela. Boſhtjan
je po tem ſklenil ſe v' nov ſvét podati, de
bi ſhe tam vezh dôbriga ſtoril. Kedar ſe v'
ptuj ſvét odpravlja, mu pripelja neki vezher
moshki ſpol mlado kerſhenzo, ter ga sa boshjo
voljo proſi, naj njo pod ſtreho vseme, de ſe ji
hudiga ne prigodí. Boſhtjan, vſmilenga ſerza, ji
lepo poſtele, on ſe pa sa vrate na ſlamo vleshe.
Deklina ga pa sdaj sazhſle proſiti, naj bi njo
v' Ameriko
imenuje, kér je te del ſveta Kriſhtof
ſhe le v' leti 1492 najdil. Od vſih krajov
Ameriko morje obdaja, ino ſe v' gorno alj
ſéverno, ino v' ſpodno alj jushno Ameriko
rasdeli. Semlja je dobra in rodovita, daja
shita, vina, slata ſrebra ino vſih potrebnih
rezhi; veliko ſhe pa ni obdelane.
˛Straſhno saraſhene dobrove ino planine ſo
ſhe v' tiſtih krajih, nar vezhi gore, ino nar
ſhirokejſhi reke. Amerizhani ravno pod
nami prebivajo; kedar je per naſ nozh, je
per njih dan. Ludjé v' Ameriki ſo is vſih
krajov ſveta: beli, zherni ino rudezhkaſti,
mnogih ver ino ſheg. ˛Silo veliko je ſhe
divjakov, ki praviga Boga ne posnajo, ino
po planinah shivijo. Veliko ljudi v' novim
ſveti ſvoje ſrezhe jiſhe, veliko vezh jih pa
le revſhino najde. Veliko bogaſtvo je tam
doma, pa tudi vboſhtvo.
Na to ſe Boſhtjan rasſerdi, ino njo
ojſtro ispraſhuje, kdo ino od kodi je? Morla mu
je povedati, kako je s' mladenzham neſramno
shivela, in ſvojim ſtariſham vbéshala. Gredòzh
njo ſtariſham nasaj poſhle, ino ſe po morji v'
nov ſvet podá. — Kdor ozhetu vbeshí, in sapuſtí ſvojo mater, nehvaleshnik, kako bo ſrezhen na ſveti?
˛Sv. Boſhtjan je v' Ameriki nevednim ino
potrebnim ljudém neisrezheno veliko dobriga
ſtoril. Vuzhil jih je shivino rediti, polje délati
ino travnike koſíti; bil je ozhe zele deshele.
Bog mu tudi v' Ameriki ſrezho da. ˛S
ſvojim premoshenjam je vbogim obilno pomagal,
ſam pa po ſtari navadi borno shivel. Na ſvoje
ſtare dni je ſvoje bogaſtvo vbogajime dal, on
pa med brate ſvetiga Franziſhka v' kloſhter
ſhel, ker je ſveto vmerl, kakor je ſveto shivel.
Mladénzh! ohrani zhiſto véſt, ino Boga
ne posabi, tudi on te nikjér sapuſtil ne bo;
ſaj je po zelim ſveti domá, in ti povſodi
njegov ſin. On ſam govorí po ſvojim preroki:
„De bi ravno shena posabila ſvojiga ſina, vender jes tebe posabil ne bom.“ Jes. 49, 15.
„Te hudoba sapeljava, ſerzhno ti premagaj
njo; hujſhi ko je bla ſkuſhnjava,
lepſhi tvoja krona bo.“ ˛Sv. Avguſhtin.
Bil je v' ſhpanſki desheli ſv. Dominik imenitnih
ſtariſhov ſin. Od ſvoje bogabojezbe matere
ſe je navuzhil biti pohleven, bogabojézh
in sa vſe priden. ˛Sveto piſmo je v' mladih letah
she nar raje bral, po katerim je ſklenil le Bogu
shiveti ino ſkerbeti sa isvelizhanje ſvojiga blishniga.
Vbogim je bil od ſvojih mladih dni po-
V' laſhki desheli bliso Rima je ſv. Felikſ
ſvoje ſtariſhe imel. Niſo bili premoshni, pa
bogabojezhi, kakor tudi on njihov ſin. Bil je
ſhe otrok, ino je shivino paſil, ter ſi v' tihi ſamoti
na neko drevo krish sareshe, pod drevo poklekne,
in zele ure lepo moli. Ker drugih molitviz
ne sna, ſvet ozhenaſh, zheſhena ſi Marijo,
véro ino zhaſt bodi Bogu Ozhetu i. t. d.
vezhkrat ponoví. Premiſhluje lepo nebó, zherno
semljo, roshe na polji, ptize pod nebam ino
ribize v' vodi; vſe rezhí mu kashejo dobriga
Ozheta, ki jih je ſtvaril. — Tako lehko ſlushi vſak zhlovek Bogu; ino zhe ravno brati ne sna, zelo ſtvarjenje sa bukve imá, is katerih velizhaſtvo boshje ſposnuje.
Ko je Felikſ sa teshke dela terden israſtil,
k' nekimu premoshnimu goſpodarju ſlushit gre,
ino njega polje obdeluje. Ker po dné moliti
vtegnil ni, je po nozhi molil, ino vſak dan k'
ſveti maſhi ſhel, pa vſelej ob takim zhaſi, de
ni ſvojga dela samudil. Poſebno rad je terplenje
Kriſtuſovo premiſhloval, ter mu je ſvojo
terplenje isrozhal. V' ſvoji bogabojezhnoſti ſe
pa ſv. Felikſ ni kiſlo dershal; on je bil krôtek,
prijasen ino vedno dobre volje. V ſlabe tovarſhije
hodil ni, pa tudi ni toshil zhres druge;
ino zhe ga je kdo, de je ſvetník, sanizhoval,
mu je pohlevno odgovoril: „Bog daj, de bi bil
tudi ti ſvetnik!“ Tako vſe sopernoſti v' ſvoje
poſvezhenje oberne.
˛Sv. Felikſ je v' ſtrahi boshjim shivel, ino
Bog ga je ozhitno neſrezhe reſhil. Neki dan
pride njegov goſpodár veſ zherno oblezhen na
njivo; mladi voli ſe ſplaſhijo, njega poderó in
pod oralo ſpravijo; njemu ſe pa ni shalize sgogilo.
— Neſrezha tudi sa tebó vſaki dan hodi, in ti ne véſh, kjé te sadene. Priporozhi ſe torej vſako jutro ino vſak vezher Bogu, de boſh bres ſkerbi v' boshjih rokah shivel.
˛Sv. Felikſ je sheljel ſvoje shivlenje zhiſto
Bogu poſvetiti, ino je ſproſil, de ſo ga k' Kapuzinarjam
vseli. V' tej bogabojezhi bratovſhini
je ſhe bolj ſveto shivel, vbogim pomagal,
bolnikam ſtregel, ino vmerjozhim v' pomozh bil;
poſlednizh je pa tudi on ſveto vmerl.
Take sveſle hlapze ima Bog rad, pa tudi
vſi dobri ljudjé. Od ſvetiga Felikſa naj ſe
vſi hlapzi ino teshaki pravizhno shiveti vuzhijo
po nauki ſvetiga Pavla, ki govorí:
Hlapzi, ſlushite s' dobro voljo kakor Goſpodu, ino ne kakor ljudém; ter vedite, de karkolj bo kdo dobriga ſtoril, to bo od Goſpóda prijel.“
„Naj pravizhen ravno ſlushi, vender
je le ſvoj goſpód; ino greſhnik, naj kraljuje,
vender shaloſtno hlapzhuje; koljkor ima
hudobíj, toljko goſpodínj.“ ˛Sv Avguſhtín.
She v' ſvojih mladih letah je bil Filip veſ
ponishen in ljubesnív. Vſi ſo ga imenovali blagiga
(dobriga) Filipa, kar je v' reſnizi bil. V
Laſhkim je bil rojen ino je imel bogoljubne ſtariſhe.
Nikdar ozheta rasshalil ni, ino ſe ni is
meſta genil, kamor ſo mu mati vkasali, bres
dovolenja. Po ſmerti ſvoje matere je tudi mazhuho
ravno tako ſpoſhtoval, sa to ga je tudi
mazheha kakor ſvojiga ſina rada imela. —
Gerdo je gerdo, ako paſterki ino paſterkinje ſvoje ozhme ino mazhuhe sanizhujejo, jih preklinjajo in ſhe pogledati ne morejo! Kako bi ſrezho imeli, dokler ljubesni per njih ni? Reſ de vezhdel huda je, ozheta ſkerbniga sgubiti in ozhma imeti, ljubo mater sa mazhuho smeniti; sa to otrozi vi, ateja ino mamo prav sa ljubo imejte, ino proſite Boga, naj jih ſhe dolgo skiví. Zhe vam pa piſane (nepríſtne) ſtariſhe da, vſe voljno poterpite. Doſtikrat ozhem ino mazhuha sapuſhene otroke
Mladi Filip ni sa to priden bil, de bi ga
ljudjé radi imeli; ſkerbel je pred vſim Bogu
dopaſti. ˛Silo rad je molil, ino ſe pridno vuzhil;
kar je poſvetniga bilo, njega ni veſelilo.
Imel je bogatiga ſtríza, ki mu je hotel vſe ſporozhiti,
alj bogoljuben Filip ni maral sa poſvetno
bogaſtvo. Hotel je borno shiveti, ino sa
vezhnoſt veliko dobriga ſtoriti, de bi bogat ís
tiga ſveta v' nebeſa ſhel. Vedil je, de naſ poſvetno
blago le tiſtokrat ſrezhne ſtori, zhe ſi
s' njim nebeſa ſlushimo. Nebeſa ſlushi ſí pa
reven ravno tak lehko, vezhrat ſhe loshej, kakor
bogát.
˛Sv. Filip je bil dobro vuzhen in veſ poboshen,
ljubesnív do Boga ino ſvojiga blishniga; sato ſo
ga maſhnika poſvetili alj shegnali. Bil je dober
vuzheník ino viden angel varh mladih ſantov
in dekliz; greha jih je varval, ino ſveto
shiveti vuzhíl. She od delezh je oſtudne greſhnike
posnal, in vezhkrat rekel: „V' vojſki sa zhiſtoſt le bojezhi premagajo, ki ſe nevarnoſti sognejo ino priloshnoſti vbeshijo.“
Veſ poterpeshlív je v' ſvoji sadni bolesni
molil, rekózh: „Goſpod! pomnoshi moje bolezhine, pomnoshi pa tudi mojo poterpeshlivoſt!“
„Kdor ſvojiga ozheta gerdo pogleduje
in ſvojo mater na ſtran poſtavlja,
vreden je, de mu krokarji
(vrane) ozhi isklujejo ino jih mladi
orli sa potokam poshrô.“ Prip. 30,
17. „Nar lepſhi je mladina, ki ſe Boga
bojí; nar vezhi zhaſt sa ſina, ki ſtariſhe zheſtí.“ ˛Sv. Ambrosh.
Zhlovek ima nevmerjozho duſho, ino
vmerlivo telo. Deshelni poglavar ima le
zhres truplo obláſt; Bog je Goſpodar duſhe
ino teleſa. Nizh ſe torej ne ſmé ſtoriti,
kar bi Boga rasshalilo, ne duſha pogubiti,
de bi truplo shivelo. To nam ſerzhen vojſhak
ſv. Florjan pokashe.
V' sgornim Eſtrajhi
ſe sgorniga ˛Shtajarſkiga na Nemſhkim
dershi. V' ſpodnim Eſtrajhi je poglavitno
meſto Dunaj alj Bezh, v' sgornim pa Linz,
bliso kateriga je ſv. Florjan ſmert ſtoril.
Semlja je dobra ino ſkerbno obdelana; v'
ſpodnim Eſtrajhi sdravo vino raſte. Eſtrajharji
ſo prijasni in dobrovoljni ludje, katolſhke
vère.
ſtarih zhaſah, kedar ſo neverni Rimlani
zhres vſe te kraje goſpodarili. Veſ mlad je
bil she ſv. Florjan zhverſt rimſki vojſhák, zeſarju
ino desheli sveſt, alj ſhe sveſteji Bogu,
kterimu je lepo ſlushil. — Kriſtjani priſeshejo na kerſtnim kameni biti Jesuſu, vojſhaki
pa per banderi zeſarju sveſto ſlushiti; kdor, pervo obljubo posabi in véro satají, tudi druge ne dopolni, in pred ſovrashnikam beshí. ˛Sv. Florjan ni tega ſtoril.
Grosovitna zeſarja, Dioklezjan ino Makſiminjan,
vkasheta ojſtro kriſtjane ſiliti, naj satajijo
Jesuſa, alj jih pa pomoriti. Veliko kriſtjanov
ſe preſtraſhi ino is meſta beshí, ſv. Florjan
pa le v' meſto hiti, jih v' pravi véri poterdit.
Gredozh ga sholnirji ſrezhajo, ki jih je
nevérn poglavár poſlal, kriſtjane lovít. ˛Sv.
Florjan ozhitno ſposna, de je kriſtjan, in ſe
njim voljno vda, de ga pred poglavarja shenó.
˛Sodník ga mozhno nagovarja, naj malike zheſti,
kakor je vkasa zeſarſka; ſv. Florjan mu
pa na ravnoſt odgovorí, de tiga nikdar ſtoril ne
bo, naj le s' njim ſtori po zeſarſki sapovedi.
Poglavar ſe mu grosi, de ga bo muzhiti, tudi
vmoriti dal, zhe ne dopolni povelje zeſarſke.
˛Sv. Florjan je odgovoril: „Jes zheſtim ſvojga Boga ino le njega molim. ˛Sluſham tudi vkaso zeſarſko v' takih rezheh, ktire vojſko sadévajo; alj malikam darvati ino jih moliti, meni nobeden sapovedati ne more. Ti imaſh sdaj moje telo v' oblaſti, pa moje duſhe ne; zhres njo le Bog obláſt ima.“
Veſ raskazhen poglavar ga vkáshe pretépati,
nevſmileno s' grebeni tèrgati, ter ga ſpet
nagovarja, naj malikam daruje. „Ravno sdaj darujem ſvojimu Goſpodu Jesuſu Kriſtuſu to ſvoje terplenje;“ mu ſv. Florjan
nepreſtraſhen pové. — Videti, kako ſv. Florjan
veſel terpí, ino sa vſe Boga hvali, ga bres
odloga obſodi v' blishno vodo, ktera ſe Ens
imenuje, vtopiti. Ko ga na ſmerten kraj prishenó,
je bil ravno tako dobre volje, kakor bi
ſe kopat ſhel. Goſpóda je sahvalil, de ga vredniga
ſtori, jiti v' vezhno shivlenje.
Na môſti je ſhe poproſil, naj mu dajo nekoljko
zhaſa pomoliti. Proti ſonzhnim is-hodu
ſe sdaj oberne, ſerzhno moli, ter ſklene ſvojo
molitev: „Jesuſ, moj Goſpod, ſprimi mojo duſho.“ Svesali ſo ga, mu kamen na
„Truplo je ſtvarjeno sa duſho, ne pa
duſha sa teló; ako duſho kdor sapravi,
trupla reſhil tud ne bo. Je duſha isvelizhana,
bo ſrezhno tud telo.“ ˛Sv. Krisoſtom.
V' gradi Kſaveri na ˛Shpanſkim rojen, ſe
ſv. Franziſhk Kſaverjan imenuje. Bil je ſin imenitnih
ſtariſhev, pa tudi prebriſane glave, in ſe
je prav rad vuzhíl. ˛Starſhi ſo ga v' Paris
ima 1100 uliz (gaſ), 12 farnih zèrkuv, 27
podrushenz, ino 28,000 hiſh, kjér nad
tudi hudobnih. V' Parisi je veliko bogaſtva,
pa tudi vboſhtva.
viſoke ſhole poſlali. Bil je priden, pa ſilo sheljen
poſvetne zheſtí; na boshjo zheſt je ſkoraj
posabil. — Lepo je lepo sa mladenzha, ki ſe tako noſi, de ga ljudjé hvalijo, pa tudi slo nevarno. ˛Shtimana glava ſe rada smôti; le kdor vſe k' vezhi boshji zheſti oberne, ſam pa ponishen oſtane, ſrezhno is-haja.
Pergodilo ſe je, de ſv. Franziſhko s' ſvetim
Ignazjam pod enoj ſtrehoj prebiva, kjér ſe
sisnanita ino poprijásnita. ˛Sv. Ignazi mu sazhne
kasati, kako nezhémerna ino nevarna je vſa
poſvetna zheſt, ako nje ne isrozhimo Bogu, ino
he ſkerbimo sa ſvoje isvelizhanje. ˛Spomni ga
beſede Kriſtuſove: „Kaj pomaga zhloveku, naj veſ ſvet pridobí, ſvojo duſho pa pogubí.“ Te beſede ſo zheſtisheljniga mladenzha
ſamo sa boshjo zheſt shivéti ino vmreti. —
˛Srezhen mladenzh, ki ſe s' dobrim prijatelam sisnani, ki ga lepo poſvarí in navuzhi Bogu ſlushiti; gerdo snanje pa je duſhna morija.
˛Sv. Franziſhko je ſklenil s' nekoljko tovarſhami
v' duhovſki ſtan ſtopiti. De bi ſe vredno
ſkos dobre dela pripravil, je v' Benedkah
ſtaro meſto sa Tershaſhkim morjam, tak rekozh
na morji plava, ker na 80 otozih sidano
ſtoji. Nameſti zeſt ſo po meſti vodotoki
(kanali) ino nameſti vosov ſe ljudjé v' zholnizhah
vosijo, kterih ſe per 20,000 po meſti
sible. Veliko verlih hiſh ino ſivnih zérkuv
ſe v' Benedkah vidi; nar lepſhi je velika
zérkev ſvetiga Marka. Benezhani ſo bili
ſvoje dni bogati ino mogozhni goſpodarji;
njih deshele ſo nad laſhko Gorizo ſegale, ino
njih barke po vſih morjah plavale.
bolnikam ſtregel, ino po tem sa maſhnika shegnan
bil. V' maſhnim ſtani je ojſtro ino ſveto
shivel, ljudi ſkerbno vuzhíl ino jih k' pokori
opominjal. Posnej ſe je po ſhirokim morji v'
dalno Indijo podál, nevérzam ſveto Jesuſovo
véro osnanovat. Kedar ſo ſe po morji peljali,
ſo mu v' barki hlapza ponujali, ki bi mu ſtregel,
ter ſo djali, de bi sa apoſtolſkiga miſjonarja ne
bilo lepo prati, alj jeſti kuhati. Alj on ga ni
hotel, ino je rekel: „Moje roke ſo moje ſlushavnize: ne le ſam ſebi, tudi drugim
hozhem poſtrezhi, ter ſe ne bojím koga pohujſhati, dokler ne ſtorim kaj, kar bi Boga rasshalilo.“ —
Ni mogozhe popiſati ne dopovédati, koljko
je ſv. Franziſhko v' Indiji dobriga ſtoril, koljko
mladenzhov poduzhil, greſhnikov poboljſhal ino
nevérnikov kerſtil. Po vſih krajih, koder je hodil,
ſo ga sa ſvojga ozheta imeli. Per 30
kraljeſtuv je peſhez (k' nogam) prehôdil, vezh
kó v' ſto deshelah ſv. evangelj osnanoval, ino
s' ſvojoj rokoj nad 200,000 hajdov je kerſtil.
— Veliko je she dobriga ſtoril sa boshjo zheſt
ino svelizhanje blishniga, ſhe vezh je sheljel
ſtoriti, ino le v' Kinesarſko
vezhi kraljeſtvo v' Asiji, dalezh dalezh od naſ
proti ſonzhnimu is-hodu. Kinejzi alj Kitajzi
ſo slo prebriſani ljudjé, vezhdél hajdovſke
poſebne vére. Kmetovanje nar vezh ljubijo,
in vſako leto kitajſki zeſar nekoljko brasd s'
ſvojimi rokami isorje. Zhe je ravno semlja
povſodi obdelana in rodovita, je vender v'
tiſtih krajih toliko ljudi, de jih pogoſto
vezh ſto tavshent od glada pomerje. Kriſtjane
hudo preganjajo, ino ſhe v' ſedajnih
zhaſah morijo. Oſhabnih ljudi ſe ſveti
nauki ponishniga Jesuſa ne radi primejo.
Po nekih krajah je pa tudi prezej Kriſtjanov;
alj tako malo duhovnih, de po zele leta
maſhnika ne vidijo.
ime osnanovat. Boga je pa sadoſti biſo, vezher
njegoviga shivlenja ſe priblisha, ino on na nekim
ſamotnim otoki sbolí. Pod ſlaboj pojatoj (utizoj)
od vſih sapuſhen obleshí, le krishan Jesuſ
je njegov prijatel; v' njegovo podobo gleda,
in po nebeſih isdihuje. Jesuſa ino Marijo v'
pomozh saklizhe ino veſelo vmerje. Bil je v'
shivlenji ino po ſmerti zhuden proſhnik vſim,
ki ſe njemu priporozhajo.
Toljko ſo ſvetniki sa nebeſhko kraljeſtvo
ſtorili, mi pa ſhe deſet boshjih sapoved
prav ne dershimo; kaj bo sa nebeſa? Oj ne
posabimo Jesuſovih beſéd, ktire ſo ſvetiga Kſaverja
smodrile: „Kaj pomaga zhloveku, zhe veſ ſvét pridobí, ſvojo duſho pa pogubí? Mat. 16, 86.
„Bog je zhloveku udov po dvoje dal:
noge dvé, roke dvé; duſho ſamo le eno.
Zhe sgubím tudi eno oko, drugo oſtalo
mí bo; zhe pa duſho sgubim, nobene vezh
nimam.“ ˛Sv. Krisoſtom.
Bogabojezhi ſtarejſhi po navadi tud' bogabojezhe
otroke imajo, sakaj jabelko dalezh od
debla ne pade. Tako je imel ſv. Franziſhko, v'
gradi Sales bliso Franzoſkiga rojen, ljubesniviga
ozheta, pa ſhe ljubesnivſhi mater, ki ſta
bila shlahniga rodú. Ko ga je mati ſhe pod ſvojim
ſerzam noſila, je Boga vedno proſila, raji ne
poroditi, kakor doshiveti, de bi njeno déte kdaj
ſkos greh ſovrashnik boshji bilo. Sa to je doſtikrat
otroku ponovila, rekozh: „˛Sinko moj! rajſhi bi te mertviga vidila, kakor pa svédela, de bi ti le en tam ſmerten greh ſtoril.“ Brala mu je shivlenje ſvetnikov,
Dali ſo ga v' viſoke ſhole v' Paris, po tem
pa v' Padvo
Viſoke ſhole ſo nekdaj toljko v' Padvi ſlovele,
de je bilo neko leto po 2 — 3000
ſhtudentov is vſih krajov ſveta. Med 96 zérkvami
je nar imenitnej zérkev ſvetiga Antona
Padvanſkiga, v' kateri nja ſveto truplo
pozhiva.
priloshnoſt ſe dobriga veliko navuzhiti, pa tudi nevarnoſt
ſvojo nedolshnoſt sgubiti, ino ſe ispriditi
(ſpazhiti). Hudôbni mladenzhi ſo mu sanke naſtavljali,
de bi v' nezhiſtoſt sabredil (sagasil), alj s' ſilo
ſe jim je vbranil. Neko naproſheno shenſtvo ga
je smotiti hotlo, alj bogabojézh mladénzh ji ojſtro
rezhe: „Ako naj ravno noben shivi zhlovek ne, vidi naj vender Bog, on gola ljubesen, ki greh s' vezhnim pogublenjam tepe.“ — Na te beſede ſe je sapelivka
˛Skuſhnjave ſrezhno premagat je rad molil,
ſe poſtil, ino ſvete sakramente pogoſto prijemal.
Bog mu je pomagal, de ſe je lehko dobro vuzhíl,
ino ſveto shivel; sa to je ſhe sdaj vſih
pridnih ſholzov poſeben prijatel in pomozhnik,
ki ſe njemu priporózhajo ino njega lepe isglede
poſnémajo.
˛Sv. Franziſhko je bil po natori ſilo nagel,
alj on ſe je tako ſkerbno krôzhal in jese varval,
de je po tem nar pohlevnejſhi bil. Bog
mu je njegovo krotkoſt prelepo plazhal. Ko je
v' Rimi prebival, pride neki vezher v' ſvojo goſtinzo
(taberno) in ravno ſliſhi, kako goſtnik njegove
ſlushavnike odpravlja, naj ſe drugi goſpôdi
is njegove hiſhe vgenejo. Pohlevno sapové ſv.
Sales ſvoje rezhi pobrati, ino ſe drugam preſeliti.
Po nozhi mozhna plôha priburi, povodnja
ravno tiſto goſtinzo podere, ino vſi ludjé, ki
ſo v' njej prebivali, ſmert ſtorijo.
V' Jakini (Ankoni), v' nekim primorſkim meſti
rimſke deshele, je ladjo najél ſe po morji v' Benedke
prepeljat. Neka goſpà, ki je bila voshinjo
she poprej plazhala, ga ni hotla s' ſebó,
zhe bí ravno bili vſi proſtora imeli, ino ſe tako
dolgo krega, de je ſv. Franziſhko perſilen bil
saoſtati. Njegovi ſlushavniki ſo bili slo hudi;
on pa veſ pohleven pravi: „V' boshjo voljo ſe podajmo!“ Barko odrinejo ino na globoko
Imenitne ſlushbe ſo ſe ſvetimu Franziſhku
ponujaie, on pa je hotel le ponishen ſlushavnik
Kriſtuſov biti, ino je duhovſki ſtan naſtopil. Bil
je bogabojezh maſhnik ino ſveti ſhkoſ; doſti
lepih bukuv je ſpiſal, ino neisrezheno velikim
duſham v' nebeſa pomagal, kjér ſe med njimi
sdaj veſelí.
Bodi pohleven tudi ti ino ſe nagle jese ſkerbno varúj, ter ne posabi, kar te Kriſtuſ vuzhí: „
„Nagla jesa pamet otemní, in zhloveka
v' shvino premení.“ ˛Sv. Basili.
Veliko ſtariſhev je, ki imajo vezh ſkerbi
sa premoshenje, kakor sa poſhteno isrejenje
ſvojih otrók. Takiga ozhéta je tudi ſv. Franziſhko
imel, premóshniga kupzhovavza (barantavza
alj tergovza) ſin, v' malim meſti Aſiſi na
Laſhkim. V' ſholo ſo ga ſtarſhi poſhiljali, de
bi ſe vſiga dobro navuzhil, kar je potreba sa
kupzhijo vediti, sa bogabojezhe shivlenje ſvojiga
ſina jih je pa malo ſkerbelo. Mladénzh
je ravno sa to tudi slo mlazhno ino poſvetno shivel,
ni rad molil, in ſe je tudi le ſlabo vuzhil;
sakaj kdor ſe hozhe dobro vuzhiti, mora pridno
moliti; bres Boga ne samoremo nizh.
Franziſhko, zhe ravno mlad, nevarno sbolí,
in sazhne premiſhlovati, kako minejozhe je vſe,
in de ſe tudi mladénzh ſmerti vbraniti ne more.
˛Sveti ſtrah ga objide, ino on terdno ſklene, zhe
mu ſhe Bog osdraviti da, njemu bolj sveſto ſlushiti.
— Ne prevsetúj s' ſvojim sdravjam, ſantizh mlad, ne trati ga s' rasvujsdanim shivlenjam. Doneſ ſi sdrav ko riba v' vodi, ino ſe boletnim ljudém ſmejiſh, lehko de jutri na ſmertni paſtelji, alj na mertvaſhkim vojdri leshiſh. Zhe pa sbolíſh, ne posabi ſvoje duſhe, ſpravi ſe s' Bogam, ſtori terdno obljubo, ako ſpet osdraviſh, lepſhi Bogu ſlushiti po isgledi ſvetiga Franziſhka.
Kedar sopet osdravi, veſ ſlushavnik boshji,
rad moli, v' ſveti ſamoti terplenje Kriſtuſovo premiſhluje,
bolnikam ſtreshe, ino rad potrebnim
pomaga. To poboshno shivlenje lakomniga ozheta
mozhno jesí. Ojſtro ga ſvari, tepe ino v'
poprejſhne navade ſili, ter mu pravi, de je
abotnik in sapravlivez. Kedar ſe pa mladenzh
poſvetno shiveti poſiliti ne da, ga ozke popade
ino pred ſhkofa pelja, ter mu rezhe: „Tukej
v' prizho naſhiga ſhkofa ſe odpovéj vſimu mojimu
premoshenju!“ Rad je moder, mladenzh sa
Jesuſa del to ſtoril, ker ga poſvetno blago ni
veſelilo. Tudi ſvoje oblazhilo iſlezhe, in ſkopimu
ozhetu poda, rekozh: „Doſehmalo ſim vaſ ozheta imenoval, poſehmal bom pa loshej Bogu rekel: „Ozhe naſh, kateri ſi v' nebeſih. Per njem imam sdaj ſvoj del juſkati v' njega poſtavim vſe ſvoje savupanje.“ ˛Shkofa je to govorjenje
˛Sv. Franziſhko je sazhil tudi ljudi opominjati,
naj ſe poboljſhajo ino pokoro ſtorijo. Mozhne ſo
bile njegove beſede, pa ſhe mozhnejſhi njegovo
ſveto shivlenje. Veliko ljudi ſe je poboljſhalo in
ſpokorilo. ˛Spokorjenim greſhnikam v' vezhi savupanje
ino tolásh je isproſil od Jesuſa popolnoma
odpuſtike, ki ſo jih rimſki papesh osnanili,
in ſe ſhe sdaj vſako leto enkrat delijo, po imeni
porzjunkula, sa to, ker ſo malo zerkvizo po laſhko
takó imenovali, per kateri je tiſti zhaſ ſv.
Franziſhko prebival. Vezh bogabojezhih ljudí,
ſe mu je, ſpokorno shiveti, pridrushilo.
Ta ſveta drushina, je bila sazhetek meníhov,
ki ſe ſhe sdaj Minoriti, Franziſhkanarji, ino Kapuzinarji imenujejo. Po vſih
Na sadno uro vseme lepo od ſvojih ſlovó,
ter pravi: „Bog vaſ ovarji, moji otrozi! ˛Srezhen, kdor v' dobrim do konza sveſt oſtane. Sdaj grem k' Bogu, ino vaſ vſe njegovi miloſti priporozhím.“
odperlo. Pomni torej, kar ſv. Duh vuzhí: “ ˛Sin, ne odtegni daru potrebnimu, ino ne odtegni ſvojih ozhi od vbogiga.
˛Sirah. 4, 1.
„Vboshzam vbogaj'me dajati, je ſeme
v' dobro semljo ſjati, ki nam hitro sasorí;
pot k' nebeſam mu pripravlja, ki rad vbogim
podeli.“ ˛Sv. Avguſhtin.
Kakor gerdo je, ako ſe zhlóvek niſkiga
ſtanú napihuje ino bahá, tako lepo je, zhe ſe
mladénzh imenitniga tlana ponishuje, kakor ſv.
Gregor. Bil je ſin ſlavnih ſtariſhov, je imel
bogatiga ozheta in ſveto mater, pa tudi on je
bil toljko vuzhen, de ga je zeſar, zhe je bil ravno
ſhe mlad, poglavarja rimſkimu meſtu poſtavil.
˛Sv. Gregor hitro ſposná, de mu je toljka ſlushba
in velizhaſt nevarna, in de ne more, kakor
bi rad, v' toljkim ſtani sa isvelízhanje ſvoje duſhe
ſkerbeti. Po ſmerti ſvojga ozheta veliko
premoshenja vbogim rasdaja, nekoljko kloſhtrov
posida, in tudi ſvoje domazho poſlopje v' ſveto
prebivaliſhe boshjih ſlushavnikov premeni; iſlezhe
slato oblazhila, ter sazhne tiho ino ſveto
shivéti. — Vidiſh mladenzh, de prava ſrezha ni vſelej v' viſokim ſtani domá; le v' tiſtim ſtani nar vezhi ſrezha shiví, v' kteriga naſ Bog poklizhe.
Sa njegove vuzhenoſti ino ſvetoſti del ſo
ga maſhnika shegnali. Grosoviten pomor je tiſti
zhaſ po Rimi bil, ino nevſmilena kuga je
tudi papesha pobrala. Nameſti nar viſhiga poglavarja
ſvete zérkve je ſv. Gregor prozeſje peljal,
per katerih ſo Boga proſili, ino ſvetnike
v' priproſhnjo klízali, naj bi jim Bog ſtraſhno
ſhibo odvsél; kar ſo bili vſliſhani. V' ti ſpomín
ſe ſhe sdaj ſvetiga Marka dan prozeſja
vodi.
Toljko ſlavniga moshá ſo sdaj papesha isvolili;
ſv. Gregor ſe pa toljke zheſti preſtraſhi,
v' hoſto sbeshí, ino ſe v' neki berlog ſkrije.
Ljudje pa nozh ino dan Boga proſijo, naj jim
ſvetiga Gregorja svédeti da, ino sa viſhiga paſtirja
kerſhanſke zérkve poſtavi. Bog je njih
proſhinjo vſliſhal, de ſo ga svédeli ino poſilim
v' Rim pripeljali, kjér je na meſto ſvetiga Petra
poſtavlen bil. Vſe ſe je veſelilo, le on je bil
shaloſten, ter ſe je bal, de bi ſvojih velikih
dolshnoſt tenko dopolniti ne mogel. „Tako me ſerze boli, de komej govorím, je
˛Sv. Gregor je bil dober paſtir ſvojih ovzhíz,
veſ ſkerben sa boshjo zheſt ino isvelizhanje
duſh. Lepo zerkveno pétje, ki ſe ſhe
sdaj per ſlushbi boshji v' naſhih zérkvah pôje,
napravil je on. Veliko ſretih bukuv je ſpiſal ino
nam v' podvuzhenje sapuſtil; sa to ſe poglaviten
zerkveni ozhák ímenuje. Ker ſam kerſhanſke
vére osnanovat ni mogel jiti, je bogabojezhih
maſhnikov v' Anglijo
Evropi, unkraj Franzoſkiga, od vſih
krajov s' morjam obdano. Semlja je dobro
in zhiſto delana, pa she ljudém slo preteſna;
vreme megleno ino vetrovno. Anglesi ſo prebriſani
ino umetni delavzi, ki zhudne rezhi
naredijo. Na morji ſo nar mogozhniſhi vojſhaki
ino nar imenitnejſhi tergovzi, ki na
vſe kraje ſvetá barantajo. Poglavitno meſto
je London, ki ima pol drug miljon prebivavzov.
Anglesi ſo vezhdel nekatoliſhke vere,
in ſami ſvoji ljudjé. V' Angleſhkim je veliko
bogatinov, ki neisrezheno premoshenja
imajo, pa ſhe vezh ſtradovzov, ki gladú
vmirajo, od prevelike dragine.
ino jih kerſtít. — Koljkor je poſvetno bogaſtvo
in dobroto ſovrashil, toljko je vboſhtvo ín terplenje
ljubil, ter je djal, de le to kriſtjana Jesuſu
podobniga ſtori.
Vezhdel ſvojiga shivlenja je boléhal, pa vſe
voljno poterpel, in ne prenéhama je pridno delal.
She na semlji je Bog ponishniga ſlushavnika
nad vſe povsdignil; alj ſhe lepſhi v' nebeſih
poviſhal, kjér sdaj sa ſvoje dobre dela neſkonzhno
plazhilo savshiva.
Kdor per Bogi in per ljudéh imeniten biti shelí, naj ponishnoſt ljubi, priden bo, ino lepo Bogu ſlushi; sakaj: „
„Kdor bogabojezhe shiví, sravno pa
ponishen ni, prah na veter noſi.“ ˛Sv. Gregor.
Rojen v' ſhpanſki desheli je ſv. Ignaz imenitne
ſtariſhe imel. Prav poſvetno ſo ga isredili,
ino kralju v' ſlushbo dali. Hvalil ſe je s' lepotoj
ſvojiga trupla, ino ſe gisdavo (prevsetno) noſil.
Doſezhi vezho zheſt ſe je v' shold podál, kjér je
bolj ſkerbel ljudém dopaſti, kakor Bogú. Ta
prisadeva bila je sa mladenzha ſilo nevarna; sakaj
kogar ſkerbí le pregreſhnim ljudém dopaſti,
on ſlushavnik Kriſtuſov ni. Bog ſe pa mladiga
Ignazja vſmili, ino mu k' njegovi ſrezhi zhaſno
neſrezho poſhle. V' boji ga nagla krogla (kugla)
sadene, ki mu deſno nogo slomi, ino levo hudo
rani. V' neki grad ga saneſó, kjèr je dolgo
zhaſa boln leshal, ino veliko bolezhín terpel.
Njegova noga je tako ſlabo szelila; de je vſe
shive dni ſhantov oſtal. — Tako Bog mladenzhu lepoto vseme, kteri s' njoj prevsetuje; sakaj ona je boshji dar, in tem nevarna, ki njo prevezh obrájtajo.
Dolg zhaſ je Ignazju v' poſteli bilo; proſi
torej, naj mu kakih poſvetnih kvant sa kratek
zhaſ brati dajo. K' ſrezhi pa ni bilo takih knig
(bukuv) per hiſhi, ino prineſó mu shivlenje Jesuſa
ino ſvetnikov. ˛Spervizh njemu to branje ni
dopadlo; bil je prevezh poſvetnih baſnov (ſabul)
navajen; pa zhedalje bolj mu dopádejo, in ga
toljko vnémejo, de na to ſklene po isgledi Jesuſovim
shiveti ino ſvetnike poſnemati. — Dvojno je mladenzham nar vezh nevarno: ſlabim tovarſham v' roke priti, alj pa ſlabe bukve v' roke dobiti. ˛Spazhene knige ſo prepovedan ſad, ktire ſam peklenſki ſovrashnik ſkos ispridene piſárje pozherka, ter jih nedolshni mladini naſtavlja, naj bi ſe ſmertniga ſtrupa is njih napíla. ˛Sladko ſo piſane kakor méd, in kdor jih bère, ga omotijo kakor pijanka ribe v' potozi. Kdor hozhe ſrezhen biti, naj ſe jih varje, in v' mladih letah bukuv ne bere, kterih ſhe prav ne posná. — Ravno tak dobro je pa ſvete, poſhteno ſpiſane bukve brati, ki naſ vuzhtjo Bogu ſlushiti, modro shiveti, ino drugih vezh koriſtnih rezhí, katerih védeti je sa shivlenje potrebno. Take knige ſo prijateli sveſti, ki nam kratek zhaſ délajo, ino naſ vſiga lepiga vuzhijo, kakor ſvetiga Ignazja.
Kedar osdravi, veſ drugazhen shiví. Huda
vojſka je v' njegovim ſerzi bila; pregreſhno
veſelje ga je v' poprejne navade mikalo;
alj ſvetnikov lepo shivlenje ga je vabilo, ravno
tako ſveto shiveti; Nar rajſhi je ſvete bukve
Tomasha Kempzhana bral, imenovane: Hoja sa Kriſtuſam. Jél je zelo ſvoje shivlenje
Tudi blishnim v' nebeſa pomagat, ga ni
grosilo s' otrozmi v' ſholo hoditi, ſe latinſhine
navuzhit, zhe je bil ravno she 33 let ſtar, ter je
védel, de vuzhiti ſe gerdo ni, zheſar zhlovek
ne vé, alj ne snati ino ſe ne vuzhiti, kedar
bi lehko, to je gerdo. — V' ſholah ſe mu vezh
bogabojezhih mladenzhov pridrushi, ki ſe saobljubijo,
vſe ſvoje shive dni Bogu ſlushiti ino
duſham v' nebeſa pomagati. Kedar ſo ſe isſholali,
ſo bili v' Benedkih maſhniki poſvezheni.
Tí ſo bili pervi tovarſhi imenítniga reda (ordna)
tovarſhije Jesuſove, ki ſe jim Jesuiti pravi.
˛Slavni, vuzheni ino ſveti moshjé ſo Jesuiti
bili, mladenzhev poſebni prijateli in vuzheniki,
kakor njih duhovni ozbe ſv. Ignazi, kteri je
mladenzhe nar rajſhi vuzhil, ino sa nje ſkerbel.
Veliko veſelje bilo je ſvetimu Ignazju ſvetlo
nebó ino svesde pregledovati, in rad je sa
to na kako viſhino ſtopil. Kedar je lepoto nebéſ
premiſhloval, ſe je od veſelja rasjokal, rekózh:
„Kako oſtudna je meni semlja, kedar nebeſa pogledam!“ —
˛Sv. Ignazi je imel poſebne dve ſkerbí:
perva je bila, Boga prav zhéſtiti: sa to je bil
njegov navaden prigovor: „Vſe k' vezhi
zheſti boshji!“ Druga njegova ſkerb je
bila, blishniga isvelizhati; sa to je pogoſto djal:
„Ni sadoſti, de jes ſam Goſpodu ſlushim; vſe ſerza naj njega ljubijo, vſi jesiki hvalijo!“ —
„Kako oſtudna je meni semlja, kedar
nebeſa pogledam!“ ˛Sv. Ignazi.
Ni ſtana tako ſtariga na ſveti, kakor je
kmetiſhki, pa tudi ne toljko ſrezhniga, zhe le
kmetizh po nauki Jesuſovim shivi, kakor ſv. Isidor,
kmetov poſeben savetnik alj patrón. Njegovi
ſtariſhi ſo v' Madriti
meſto v' zelim kraijeſtvi, ki ſe v' poſhterti
uri komaj obhodi.
na ˛Shpanſkim, shiveli. Niſo imeli bogaſtva;
s' ſvojmi shulami ſo ſi vſakdanj kruhej ſlushili,
ino ſvojiga ſina prav po kerſhanſko isredili.
˛Skerbeli ſo mu poſebno sa kerſhanſko poduzhenje,
de je Boga ſerzhno ljubil, greha ſe pa
svetlo varval. Mladi Isidor je rad k' kerſhanſkimu
nauku hodil, in kar je ſliſhal, je v' ſvojim
ſerzi ohranil. — Kaj pomaga ſinam po ſtariſhah veliko premoshenja, zhe pa kerſhanſkiga nauka ni? Premoshenje bres ſtrahu boshjiga, ino pa pleve bres sernja. Poboshno ſerze ino pridne roke ſo nar boljſhi dota (erbija); ino to ſo ſtariſhi ſvetimu Isidorju sapuſtili.
Ozhe ino mati ſvojimu ſinu niſta v' goſpoſki
ſtan pomàgala, ker ſta ſposnala, de ga je
Bog sa kmeta vſtvaril; pa tudi dobro védla, de
goſpoſki ſtan zhloveka ne ſtori ſrézhniga, ako
ga Bog v' viſhi ſtan ne poklizhe. Sa hlapza je
Isidor per nekim bogatim goſpodarju ſlushil,
sveſto opravljal ſvoje dolshnoſti, ter je shivel
sdrav in veſel. — ˛Starejſhi, ki ſvoje ſine le v' goſpoſki ſtan tiſhijo, vezhdel ſvoje otroke neſrezhne ſtorijo, ako niſo poſebno prebriſane glave ino pa modriga sadershanja. Perſilen goſpod je ravno ko na pol kuhana jéd, ki nikomarju prav ne tekne. Boljſhi je biti dober kmet, kakor perten (na pol) goſpód.
Dve poglavitne dolshnoſti kmetiſhki ljudjé
imajo: Moli, ino delaj! To je pravizhen Isidor
vſak dan sveſto dopolnil. Sgodaj je vſtal,
ino tekel v' blishno zérkev k' ſveti maſhi; Bogu
je ſam ſebe in ſvoje delo priporozhil, kér je
védel, de vſe dobro le od Boga pride. Ko je
opravil juterno ſlushbo boshjo, ſe je veſelo na
ſvoje delo podal, ki mu je po tem sa toljko
bolje od rok ſhlo. Pri delu je vezkrat ſvoje ſerze
k' Ozhetu povsdignil, ino vſe ſvoje opravila
njemu isrozhal. Zhe mu je kako delo teshavno
bilo, ſe je ſpomnil Jesuſa, kako voljno je teshek
krish na goro neſil, in tako mu ni bilo nizh
preteshkiga. — Sakaj je pa sdaj per hlapzih ino deklah vezh toshvanja kakor terplenja, de she drugiga govoriti ne vedó, kakor to, koljko terpijo? Sa tega del, ker premalo Bogu ſlushijo, le na zhaſen dobizhek gledajo, vezhniga pa posabijo. Delo jim hodi dvakrat teshji, plazhila jim nikdar sadovi ni; ſvoje dela na pol ſtorijo, in tak ſvoje poſhtenje sgubijo, de jih poſlednizh ljudjé ne obrájtajo, ino tudi Bog ne mara sa nje.
˛Sv. Isidor ni delal ſamo sa zhaſen dobizhek,
ſlushil je sa vezhno plazhilo, ino je tudi ſvojga
priſlushika rad vbogim podelil, kar je premogel,
de bi ſi pripravljal vezhnih sakladov
(ſhazov) v' nebeſih; vedel je, de kdor rad vbogajime
daja, nikdar oboshal ne bo. Vſmilila ſe
mu je tudi shivinza, ktera je ravno tak boshja
ſtvar. Neki posimſki dan je v' mlin (malen) neſil,
ino videl ſhôko ptizhiz, ki ſo lazhne po
drevji klaverno ſedele. Odgerne nekoljko ſnega,
ino jim toljko sernja potroſi, de ſo ſe nasobale.
Továrſh ſe mu je ſmejal, alj Bog je
Isidorju boshji dar ozhitno povernil, ino dal,
de ſe mu je obilnej namlelo. — Gérdiga ſerza
zhlovek je, kterimu ſe ljuba shivinza ne vſmili; ſhe gerſhi, kdor njo preklinja, pretepa, pobija, in zlo terpinzhi alj martra. Tak shvinoderz je ozhiten ſovrashnik boshji, sakaj Bog je shivino ſtvaril.
Hudobni ljudjé ſo bogabojézhiga Isidorja
goſpodarju toshili, de vedno v' zérkvi tezhi,
doma pa delo saoſtaja, in ſe mu ſhkoda godí.
Goſpodar ga hudo okrega; Isidor ſe mu pa
pohlevno odgovorí: „Zhe bole kako samudo
najdli, mi plazhila vtergajte, kar bo ſhkode.“
Neko jutro je goſpodár ſam na polje gledat ſhel,
alj je reſniza, kar ljudjé pravijo. ˛Sv. Isidor
je bil she v' zérkvi, alj angela dva ſta sa njega
orala, kakor pripovedujejo. — Tako Bog v' deli poverne, kar ſe v' molitvi pomudí; vſe ſe naj o pravim zhaſi sgodí.
Bogat v' dobrih delah je ſv. Isidor ſvoj delavnik
na tim ſveti dokonzhal, ino sdaj vezhno
nedelo v' nebeſih ima. Oh, de bi vſi kmetjé, hlapzi in goſpodarji tako shiveli, ko on! lehko bi bili ſrezhni ino veſeli tukaj in tam. Jesuſ naſ tako shiveti vuzhí: „
˛Srezhen, kdor Bogu prav ſlushi, naj
maſhuje alj plushi. Per Bogu ſerzé per delu
roké.
Kriſtuſ je med ſvoje apoſtelne dva Jakoba
svolil: pervi je bil Zebedejov ſin, ſvetiga Janesa
evangeliſta brat, kteriga ſo v' Jerusalemi
obljubleni desheli, nekdajni ſedesh judovſkih
kraljov, kjer je bil tempel ˛Salomonov, pravimu
Boga poſvezhen. Bilo je velizhaſtno
meſto ſhe ob zhaſi Jesuſovim, alj hudobni
ſo bili njegovi prebivavzi, ino Jesuſ mu je
s' ſolsnimi ozhmi prerokval, de bo rasdjano.
Judjé ſo ſe 70 let po Kriſtuſovim rojſtvi ſpúntali;
Rimlani ſo vſo deshelo obſedli, ino
poſlednizh Jerusalem rasorali, de ni kamen na
kamni oſtál, kakor je Kriſtuſ 37 lét popréj
napovedal. ˛Sv. Helena, mati perviga ker.
zeſarja Konſhtantina, je dala lepo zérkev
boshjiga groba posidati, kamor ſo is vſih
krajov ſveta kriſtjani na boshji pot hodili.
Nekoljko ſto let po tem ſo Muhamedani ſi
ſvete meſta oſvojili, ino kriſtjane hudo imeli.
Vsdignili ſo ſe kerſhanſki vojſhaki is Evrope,
ſvete meſta ſpet dobit. Krishanki ſo jim
rekli ino tim vojſkam krishatije, ker je vſakter
krish ne perſih noſil. Okolj dveſto let
ſo ſe hodili knesi (groſi) ino vitesi, vezhdel
is vſih teh ſtarih gradov, ki ſhe sdaj ſtojijo,
v' ſveto deshelo vojſkovat, ino bliso ſto let
ſo imeli ſvete meſta v' oblaſti. Ker pa kriſtjani
eniga ſerza bili niſo, ſo jih ſpet sgubili,
ino sdaj Turki v' Jerusalemi goſpodujejo. Nar
lepſhi zérkev je ſhe sdaj boshjiga groba,
kjér je bil Kriſtuſ pokopan; kjer je pa nekdaj
imeniten tempel bil, tam velika molivniza
(shamija) turſka ſtoji. ˛Sedajn Jerusalem
je ſlabo, shaloſtno meſto, zela okoljina
puſta. Veſ kraj shaljuje, ter nam kashe,
kako ſtrahuje pravizhen Bog terdovratne,
neſpokorjene ljudi. Kaj pomaga ſveto
meſto, ako ljudſtvo pridno ni! —
ob glavo djali; drugi je bil Jakob Alſejov ſin,
Marijne shlahte. Goſpód je timu poſebno modroſt
ino ſvetóſt dodelil, ino apoſtelni ſo njega
perviga ſhkoſa v' Jerusalemi poſtavli. Bil je toljko
poboshen, de ſo ga tudi ſovrashni Judjé ſpoſhtovali,
ino imenovali pravizhniga. Ojſtro
je shivel, ni vina pil, ne meſa jedel, ino je
borno oblezhen hodil; od klezhanja v' molitvi ſe
mu je kosha na koleni vterdila. — Ako hozheſh, mladenzh, per Bogu ino per pravizhnih ljudeh kaj veljati, shivi pravizhno ino ſlushi Bogu sveſto. To te ſv. Jakob v' ſvojim liſti vuzhí, rekozh: „
˛Sovrashniki nauka Kriſtuſoviga ſo ga hotli
napraviti, naj bi kerſhanſko véro satajil, ino
ljudi napravil ne vérvati v' Jesuſa Kriſtuſa; sakaj
kar kolj je zhaſtitliv ſtarzhek rekel, tega ſe je
ljudſtvo dershalo. Poſtavijo ga na neki viſok
kraj Jerusalemſkiga tempelna, kjer je veliko
ljudi sbranih bilo, ino vpíjejo: „Oj pravizhen
mosh, ti nam pové, kdo je Jesuſ, kteri je krishan
bil? Kar nam boſh rekel, vérvali bomo.“
˛Sv. Jakob na veſ glaſ odgovori: „Jesuſ, ˛Sin boshji, ſedí na deſnizi ſvojga vézhniga Ozheta, ino bo priſhel v' oblakih vſe ljudi ſodit.“ Veliko poſluſhitelov
˛Svéſtiga ſlushavnika boshjiga ne ſmé biti
ſram ino ne ſtrah, dati Bogu ſpodobno hvalo
in zheſt, zhe bi bilo ravno hudo sa to.
Ravno to nam ſv. Jakob v' ſvojim liſti
priporozha, ter govori: „Blagor zhloveku, ki ſkuſhnjo preterpí, sakaj ſkuſhan bo prijél venz (krono), kteriga je Bog tajiſtim obljubil, ki njega ljubijo.“ Jak. 1, 12. Kratek zhaſ
˛Sv. Janes je imel ſveto shlahto: Zebedeja
ozheta, ˛Salome bogabojezho mater, ſvetiga Jakoba
brata; bil je tudi on veſ nedolshen in ſvet.
Zelo mlad je ſhe bil, kedar je njega ino brata
Jesuſ od riblenja v' apoſtolſtvo saklizal. Mladenzha
ljubesnivo deviſhko ſerze je zhres vſe Jesuſu
dopadlo; sa to je bil Janes ljubej Jesuſov.
Oh mladenzhi, kako ſrezhni ſte vi, dokler ſte zhiſtiga, nedolshniga ſerza! Jesuſ je tudi vaſh dober prijatel, Marija vaſha ljuba mati, vaſhi tovarjhi angeli ſo. Kakor hitro pa gerdo miſlite, neſramno klafate, nespodobno delate, v' ſlabe tovarſhije sahájate, po nozhi voglarite, ino ſe s' shenſtvam pezhate, — hitro vmira Jesuſova ljubesen v' vaſhim ſerzi; angeli shaljujejo, ino peklenſki ſovrashnik vam roko podá.
Jesuſ je ſvetiga Janesa nar rajſhi imel;
vsel ga je na goro, kjér ſe je premenil, ino
mu je pokasal ſvojo nebeſhko zheſt; per sadnji
vezherji njemu je Janes na perſih ſlonel, ino
nar blishej njegoviga ſerza bil; na oljſki gori
ga je s' ſebó v' vert saklizal, kjér je kervav put
putil. pa tudi Janes je bil med vſemi apoſtelni
Jesuſu nar bolj sveſt; on ſam ga je pod krish
na ſtraſhno goro Kalvarijo ſpremil, ter je do
konza per njem oſtál. Jesuſ mu je pa tudi is
krisha tvojo shaloſtno mater isrozhil, ino materi
Janesa sa ſina dal; ſaj ſta bila obedva deviſhkiga
ſerza. — Ljubi Jesuſa, ſlushi mu sveſto v' shaloſti kakor v' veſelji, tak bo tudi Marija tvoja mati, ino ſv. Janes tvoj brat. Nedolshni mladenzhi ſo angelam v' shlahti.
Po Jesuſovim vnebohodi ſta Marija in ſv.
Janes v' ſveti drushbi shivela, dokler ni boshja
mati, sapuſtivſhi to ſolsno dolino, k' ſvojimu
ſinu v' nebeſa ſhla. Janes je bliso ſto let doshivel,
ter je veliko meſt ino deshél Kriſtuſu
pridobil. ˛Spiſal nam je ſvet evangelj, ino bukve
ſkrivniga rasodenja, v' katerih beremo, kako
ſe je kerſhanſki zerkvi godilo, in ſe ſhe
bo do konza ſveta, kakor mu je ſam Jesuſ pokasal.
Imamo tudi tri liſte alj piſma od njega,
polne gorezhe, kerſhanſke ljubesni. Kakor je
pa ljubesen razbil, njo je tudi v' djanji pokasal.
Kedar she ni od prevelike ſtaroſti v' zèrkev
hodíti mogel, ſo ga v' sberaljſhe vérnih
noſili. Ni jim samogel pridigvati vezh kakor
tele beſede: „Otrozhizhi, ljubite ſe med ſebó, otrozhizhi ljubite ſe!“ Tega védniga
Ljubi mladenzhi! bodite kakor ſv. Janes
nedolshni, ljubite Jesuſa, kakor ga je
on ljubil, pa tudi ſvojiga blishniga prav po
kerſhanſko, in vi bote ljubeji Jesuſovi. — Med vſemi apoſtelni je ſv. Janes nar vezhi ſtaroſti vzhakal, ker je deviſhkiga shivlenja bil; doshiveli bote tudi vi ſtarih dni, ako duſho ino telo zhiſto ohranite. Nezhiſtniki bojo hitro zhervam v' shivesh. ˛Sluſhajte, kar vaſ ſv. Janes vuzhi: „
Blagor ſínu, ki ima ſkerbno mater; ſrezhna Antijohija, imenitno nekdajno meſto v' Sirji, Asja je med petimi deli ſveta nar pervi in
pa tudi mati, ki ima toljko dobriga ſina,
kakor je ſv. Janes Krisoſtom bil, v' meſti Antijohiji
desheli Asje, bliso ſvete desbele. V' Antijohiji
je ſv. Pavl vuzhil, ino ſv. Peter ſvoj pervi
ſedesh isvoljil, kjér ſe je toljko nevérnikov
kerſtilo, de ſo ſe pervizh kriſtjani imenovali.
Le malokaj je ſhe nekdajniga velizhaſtniga
meſta viditi.
nar vezhi del, kjér je Bog naſhe perve ſtariſhe
ſtvaril, ino je Kriſtuſ rojen bil; nam
proti jutru. Semlja je po nekih krajih lepa,
ko boshji vert, po drugih puſta, ſtraſhna puſhava.
Veliki ſloni, derezhi levi ino grosovitni
tigri ſo v' Asji doma. — V' Asji ſo bile
nekdajne kraljeve meſta: Babilon, Ninive ino
vezh drugih; sdaj ſo Persija, Kina, Indija ino
Japan imenitne kraljeſtva proti ſonzhnimu ishodu.
Nekoljko deshél ima tudi Turſki,
nekoljko Ruſki zeſar v' oblaſti. Is Asje ſo
ſe narodi po vſih krajih semlje rasſuli.
Ljudjé ſo sdaj nekoljko kerſhanſke, ino
nar vezh pa drugih vér. V' Asji je prava luzh
ſvete vére ſjati sazhela; kér ljudjé niſo po
njenih naukih shiveli, jih je sapuſtila, ino
v' druge deshele ſhla.
dobriga ozheta vsela; alj ljubesniva mati, zhe
ravno mlada vdova, ſi je vſe prisadela, ſvojiga
ſina poſhteno isrediti. Zhudno dobro glavo
je imel, ino ſe tako pridno vuzhíl, de ſo ſe
njegovi vuzheniki nad njim savseli. Ker pa
prebriſana glava malo pomaga, ako pameti ino
bogabojezhoſti ni, je ſv. Janes tudi rad molil,
ſveto piſmo bral, ino ſe ponishno noſil, de ſi je
bil ravno mlad in vuzhén. Ni hotel nevarnih
poſvetnih ſlushb, ki ſo ma jih ponujali; isvolil
ſi je duhovſki ſtan, ter je hotel v' puſhavo
jiti.
Ljubesnivi materi ſe je preſilo toshilo ſvojiga
ſina is doma puſtiti. „Moj ſin! je djala, sa
vſe, kar ſim tebi ſtorila, ne sheljím drujiga od
tebe, kakor ne ſtori me v' drugizh vdovo. Pozhakaj
toljko, de me boſh h' ſvojmu ozhetu pokopal,
potlej lehko greſh, kakor dalezh hozheſh.“
˛Sv. Janes je mater vbogal íno doma oſtal, pa
tudi v' ſredi velikiga meſta je tiho ino ſveto shivel.
— Dolshni ſo otrozi ſtariſhe vbógati, ino jih na ſtare dni bres velike ſile ne sapuſtiti. ſaj jih tudi ſtariſhi mladih niſo sapuſtili. Bog daja ſrezho otrokam, ki ſtariſhe lepo imajo.
Poboshno shivlenje Janesovo ſe po ſhrokim
rasvé; bil je satorej od ſhkofa duhovnik
shegnan, ino mu narozheno boshjo beſedo Antijohenzam
osnanovati. Njegove pridge ſo po
zelim zeſarſtvi saſlovele; sa to ga Krisoſtoma,
po naſhim slate uſte imenujejo, in kedar v' Zarimgradi
ſvoje dni poglavitno meſto bilo vſiga rimſkiga
zeſarſtva na jutrovim. Konſhtantin, petri kerſhanſki
zeſar, ga je ponovil, ino mu ſvoje ime
dal. Posnej ſo ſi ga Turki pooblaſtili, ino
ſhe sdaj turſki zeſar v' njem prebiva. Meſto
je v' lepim lepim kraji o morji, kjér ſe Evropa
in Asja gledate.
poglavitno meſto odpeljali ino ſhkofa poſtavili.
Kakor ſhkof je v' ſvojih pridgah ſerzhno reſnizo
govoril, terdil pravizo ino ſovrashil greh. Vſi
dobri ſo ga radi poſlúſhali, hudobni pa ſmertno
ſovrashili. — Ravno taka ſe ſhe den denaſhen
godí. Kar pravizhni ljubijo, to krivizhni ſovrashijo, ino kdor jim po pravizi pové, jih rasdrashi.
Zeſariza Evdokſija je ſilo poſvetno shivela.
Merselo ji je, de ſveti vuzhenik neſramen
pleſ, neſpodobno shenſko noſhinjo, ino druge
pregreſhne dobrovolje prepoveduje. Zeſarju ga
toshuje, ino podpihuje druge ljudi, ſvetiga
ſhkofa toshvati. Radovérn zeſar ſe vtogoti, ino
pravi tvojim ſvetvavzam: „Oh, kako bi neki timu
ſhkofu prav ojſtro plazhal?“ Zeſarjovi prilisvavzi
hitro sazhnó, in pervi pravi: „Istiraj (ispôdi) ga
v' ptuje kraje, de ti ne pride vezh pred ozhí.“ Drugi
rezhe: „Vsemi njemu vſe, kar imá.“ Tretji
ſe oglaſi: „Vkashi ga v' shelesje djati ino
v' jezho sapreti.“ ˛Shterti velí, naj ga k' ſmerti
obſodi ino ſe ga na vſelej snebí. Poſlednizh
nekdo vſtane, ki je bil modrejſhi od vſih, ter
pravi: „Vſi ſe motite! s' vſim tem njemu ne
bote kaj hudiga ſtorili. Kamo ga bi istírali?
On je na veſolnim ſveti domá. Alj mu vsemete
premoshenje, ga bote le vbogim vseli, njemu
ne. Zhe ga v' jezho dénete, bo on shelesje
poljubil, ino ſe veſelil. Ako ga k' ſmerti obſodite,
njemu nebeſa odprete. O Zeſar! ako mu
hozheſh kaj hudiga ſtoriti, perſili ga v' greh.
Posnam mosha, ne boji ſe na ſveti drujiga
vezh, kakor greha.“ — Oj preſrezhni zhlovek, od kateriga ſe tako govorí.
Perſilen je bil poglavitno meſto sapuſtiti,
alj preganjan sa pravize del ni drujiga
rekel, kakor to: „Goſpód! isidi ſe tvoja
volja. Kar Bog hozhe, naj ſe sgodí!“
Gnali ſo ga v' ſilo terde kraje, kjér ſi je veliko
hudiga vshìl; alj tudi tam je veliko dobriga
ſtoril sa boshjo zheſt ino svelizhanje blishniga.
— Bres vſiga vſmilenja ſvetiga mosha is
perviga kraja ſhe v' hujſhi kraj shenó. Po poti
od prevelike vrozhine ino od húdiga vremena
nevarno sboli; nobene poſtreshbe, ſhe pridne
ſtrehe mu ne dajo. Pridejo gredózh do neke
zérkve ſvetiga marternika Basiliſka, kjér prenozhíjo.
Po nozhi ſe mu ſv. Basiliſko prikashe,
ino ga potolashi rekózh: „Bodi veſél, Janes, brate moj, jutri bova v' enim kraji ſkupaj!“ Drugo jutro proſi vojſhake, naj
Ne boj ſe, o mladenzh, govoriti reſnizo,
terditi pravizo, kedar je tvoja dolshnóſt,
naj te ravno sa to hudobneshi pregánjajo.
Rasveſeli ſe Jesuſove obljube, ki govorí:
„Blagor savolj pravize preganjanim, ker njih je nebeſhko kraljeſtvo.“ — Mat. 5, 10.
„Le greha naj bo tebe ſtrah; vſe drugo
je le dim in prah.“ ˛Sv. Krisoſtom.
Lepſhiga ni na ſveti, kakor gledati mladiga
hlapzhizha v' zérkvi, ki lepo pametno k'
ſveti maſhi ſtreshe; sakaj to je angelſka ſlushba.
Tak bogabojézh zerkven ſlushitel je bil
ſv. Janes, v' tersi Nepomuk na Pemſkim
od naſ proti ſeverju sa Eſtrajham (Rakushanſkim),
ki je ſvoje dni ſvoje kralje imela,
sdaj pa v' oblaſti Eſhajharſkiga zeſarja ſlovi.
Pemſka semlja med gorami leshi, ima shita,
ſadja ino shivine; vina manj, pa sa toljko
vezh dobriga ova (pira). Pemzi alj Zhehi ſo
ſlovenſkiga rodu; pa jih nekoljko teshej saſtopimo,
kakor druge ſlovenſke ſoſede. Pemzi
ſo vezhdel katoljſhki kriſtjani, dobri musikanti,
pa tudi dobri dèlavzi, ki doſti lepih
ino haſnovitih rezhi naredijo.
rojen, ino po tem Nepomuſhki imenovan. Imel
je vboge, to de poſhtene ſtariſhe, ki ſo ga is
mladiga v' ſtrahi boshjim redili, ino vuzhili Boga
zhres vſe ljubiti. Kakor hitro je toljko odraſtil,
de je na altar doſegel, ſe je navuzhil k' ſveti
maſhi ſlushiti. Vſako jutro je prav sgodaj vſtàl,
de je maſhnikam per altarji ſtregel. Toljko ſe
je poboshno noſil, de ſo vſi, ki ſo ga videli,
lehko molili. — Zhedno je sa vſakiga fanta ino ſpodobno, de k' ſveti maſhi ſtrezhi sna;
alj gerdo je, ino velik greh temu, ki ſe neſpodobno pred altarjam vêde (noſi). Maſhni ſtresheti alj miniſtranti, ki molitve prehitro sgovárjajo, ſe ſmejijo, osírajo (ogledujejo), ino po zerkvi létajo, niſo ſlushavniki boshji, temuzh najemniki peklénſkiga ſovrashnika. Oni vſmílenga Jesuſa shalijo, kriſtjane môtijo, ino sa tiſte krajzarje, ki jih saſlúshijo, duſho predajo. Oh, to je grosa in ſtrah! Mladenzh, ne hodi bliso altarja, ako ſe ſpodobno ne sadershíſh; ſtraſhen je kraj, na katerim ſe ſv. maſha ſlushi.
Mladi Janesek je pridno v' ſholo hodil, in
ſe je ſkerbno vuzhíl; sa otrozharije mu ni bilo
mar. Moliti in pa vuzhiti ſe ga je nar bolj
veſelilo. — Gerdo je ſholarje videti, kedar is
ſhole grejo, kako ſe ſúvajo, ſkazhejo in nespodobno
norijo. Vſi taki po poti sgubijo, kar
ſo ſe v' ſholi navuzhili. Fanté pa, ki kvartajo
ino sa dnarje igrajo, hudi duh v' ſvoji
oblaſti ima, ter jih po ſhroki zeſti v' pekel peljá.
Bog ne daj tega!
˛Stariſhi ſo ſv. Janesa v' viſhi ſhole poſlali.
V' Prasi
ſredi zheſhke alj pemſke semlje ſtoji; ima 46
zerkvi, med njimi nar lepſhi velika zerkev ſvetiga
Vita, v' kateri 4 ſreberni angeli ſrebern grob
ſv. Janesa Nepomuſhkiga dershijo: 3382 hiſh,
ino 96,000 prebivavzov. V' 4 urah meſto obhodiſh.
˛Skos meſto tezhe velika Moldava
(Veltava), prek nje je verli moſt, is kateriga
ſo ſv. Janesa vtopili. Velike ſhole ſo bile
nekdaj tako imenitne, de ſe je po 20,000
ſhtudentov v' Prasi ſholalo.
poſvetili. Mlad ſlushavnik bil je v' malim
sveſt, sa to ga je dober Bog zhres veliko poſtavil.
Toljko lepo je pridigval, de ſo od vſih krajov
ljudjé hruli njega poſluſhat. Bogabojezha
pemſka kraliza Johana ſi ga je ſpovednika isvoljila.
Hudoben pemſki kralj Benzheſl (Venzeſlaus)
je raspaſheno shivel. Merselo mu je,
de kraliza tako pogoſto k' ſpovedi hodi, ter hozhe
svédeti, zheſa ſe ſpoveduje; Saklizhe ſvetiga
Janesa, ino mu veliko obeta; naj ſpoved
kralize pové; alj ſveti maſhnik molzhí. Ker s'
dobrim kaj ne opravi, mu protí ſtraſhne martre
in ſmert. ˛Sv. Janes kralju ſerzhno odgovorí:
„Tega ne ſmém, in rajſhi vmerjem.“
Grosovitnik vkashe ſvetiga mosha nevſmíleno muzhiti
ino s' gorezhimi baklami shgati; ſv. Janes
je vſe voljno preſtál, in ker je vedel, de bo
vmreti moral, ſe pripravlja sa ſrezhno ſmert.
˛Sv. Janes ſe poda k' Materi boshji na boshjo
pot, kjér ſe Bogu ino Mariji sa ſrezhno ſmert
priporozhí. Kedar ſe v' poglavitno meſto poverne,
in memo kraljeviga poſlopja gre, njega ſerdit
kralj sagleda, k' ſebi poklizhe, ter ga sarotí,
naj mu pové, kaj ſe je kraliza ispovédala; ako
ne, ga bo sapovedal vtopiti. Janes mu drugiga
ne odgovorí, kakor de rajſhi tavshentkrat vmerje.
Nevſmilen kervolog vkashe ſvetiga Janesa
o terdim mraki is moſta v' globoko Moldavo vrezhi.
Hitro ſo ſe nad njegovim ſvetim truplam
luzhi prikasale, kakor gorezhe svesdize ſvetle,
ino ſo ljudém osnanile, kjé telo ſvetiga ſpovednika
najdejo. Tri ſto let po tem ſo njegov jesik
ſhe ravno tako lepo rudezh najdli, ko bi
bil shiv, v' zhudno snaminje, kako Bog tiſte
ljubi, ki ſe v' jesiki ne pregreſhijo.
Mladénzh, ki rad govoríſh, varji, de
ſe s' jesikam ne pregreſhíſh. Ne kradi blishnimu
poſhtenja, varji ſe neſrámniga govorjenja;
vſelej rajſhi manj govori kakor prevezh,
ino ne posabi, de tudi beſeda zhloveka
vbije. ˛Sv. Duh pravi: „Veliko je s' mezham pomorjenih, ſhe vezh so jesikam pogublenih. „Sirah. 28, 22.
Per miſi ljudí pred obrekvanjam ovarvat
je ſv. Avguſhtin te le verſtize napiſal:
„Kogar veſelí zhres druge govoriti,
Naj ſe ne slobí kdaj k' moji misi priti!“
˛Starejſhi ſvetiga Jefrema ſo bili kmetjé.
Niſo mu imeli premoshenja ſporozhiti, sa toljko
bolj ſo ga vuzhili, naj ſe Boga bojí in greha
varje. Ko je bil ſhe mlad, ga je rada jesa
sgrabila. Neki dan od doma gre, najde gredózh
kravo revniga vboshzheka, ino jo is hudobije tako
dolgo s' kamenjam naganja, de obleshí, in k' domu
ne more. Pride divja svér, ino kravo rasterga.
Jokáje ſrotej krave jiſhe, ino Jefrema vpraſha,
ali kaj vé, kamo bi kravza bila? Nameſto odgovora
ga Jeſrem oſhabno smérja ino mu perímke
daja. — Najde ſe ſhe veliko takih noroglávzov, ki vbogo shivinzo sa kratek zhaſ preganjajo, ljudem pa beſedújejo, ter ne pomíſlijo, kako je to velik gréh. Tudi njih Bog tepel bo, kakor neſrézhniga Jefrema.
Meſenz dni po tem ſe mladi Jefrem is polja
k' domu ſpravlja. Dalezh je bilo, nozh ga objide,
ino moral je per nekim ovzharji prenozhiti.
Ovzhar je bil piján, ino kér je terdo
ſpal, perderò volki nad zhedo, ino veliko ſhkode
naredijo. Drugo jutro pridejo laſtniki, kterih
ſo ovze bile, ino ne verjamejo, de bi jim
volki toljko ſhkode ſtorili bli, ampak tèrdijo, de
ſo le tatjé; ter dajo paſtirja ino vbogiga Jefrema
v' jezho sapreti, kakor bi bila tatíje tovarſha
ino pomagavza. S' njima ſta bila ſhe
dva jetnika saperta, kterih eniga ſo dolshili, de
je vbijavez, drugi preſheſtnik. — V' ſedmih dneh
ſe Jefremu v' ſpanji angel prikashe ino ga pobara,
sakaj je v' jezhi? „Sa to, mu shaloſten
odgovorí, ker me dolshijo, de bi bil tate v' ovzhàrnzo
ſpuſtil, zhe ſim ravno nedolshen.“ „Dobro
vém, de ſi v' tém nedolshen; alj le ſpomni
ſe, kaj ſi nekoljko popréj vzhinil (ſtoril), ino
ſposnal boſh, de je Bog pravizhen.“ Kedar ſe
prebudi, premiſhluje, kaj bi bil pregreſhíl?
˛Spomni ſe, kako gerdo je s' kravo reveshu naredil,
in ſvoje ſenje tovarſhama pravi. Tndi
ona ſposnata, de ſta kriva hudobij, zhe ravno
ne teh, katerih nju sdaj dolshijo.
Dva dni po tem jih pred ſodnika shenò.
Tovarſha njegova ispraſhújejo, nju tepò ino grosovitno
terpínzhijo; ravno tako ſhe drugih pet
hudodelzov. Jefrema grosa obhaja vſe to videti;
ſilo joka ino trepezhe, ter ſe boji, de bodo tudi
nad njega ſegli. Alj sopet ga v' jezho sapro,
kjer je ſhe dva meſenza tezhal. Angel ſe mu
ſpet prikashe, rekózh: „Noj Jefrem! alj ſi
preprizhan, de Bog ſvét po pravizi vlada (visha)
ino nobénimu krivize ne ſtori?“ „Dobro, goſpód,
Jefrem odgovorí; dobro ſposnam, de ſo zhudne
njegove dela, neprevedlive njegove ſodbe. Vender
vſmili ſe ſvojiga ſlushàvnika, ino reſhi me
jezhe; hozhem menih biti, íno svetlo ſlushiti
Jesuſu.“ Angel mu rezhe, de ga bojo ſhe v'
drugizh pred ſodnika gnali, ino po tem ispuſtili.
„Joj meni! Jefrem savpije; kako bom pa ſtraſhno
shuganje pred ſodnikam prebavil!“ Angel
odgovorí: „Bolje bi tebi bilo, de bi ſe v' nobeni
rezhi pregreſhil ne bil, ne bilo bi ti potreba v'
tej ſtiſki biti; ker ſi pa saſlushil vſe to, kako
bi tebi pomagal?“ Potolashil vender ga je,
de ne bo toljko terpel, ino bo sopet proſt; kar
je tudi sgodilo.
Kakor hitro Jefrem is jezhe pride, ſi zhaſtitlivga
vuzhenika pojiſhe, ino sazhne ſveto
shiveti. Molil je, pridno delal, poſtil ſe, ino
tako vſe ſvoje hude navade, poſebno pa jeso
premagal. Kedar mu je enkrat po dolgim poſti
prav lázhnimu njegov továrſh jeſti prineſil, mu
ſkleda is rok pade, ſe potruple ino vſa jéd rastroſi.
˛Sv. Jefrem ſe ne rasſerdi vezh, ampak
veſ pohleven tovarſha potolashi, rekózh: „Nizh
ne dé, brate moj; ker nozhe jed do mene priti,
pojdem pa jes do nje.“ Na tla ſe vſede, shivesh
pograbi, kar more, in ga veſelo povshíje.
Nezhiſtniga greha ſe je poſebno varval, ino
sa to neprenehama v' Boga nudil, ktér vſe vidi,
vſe vé. Kedar ſe je enkrat v' neko meſto
podal, okolj kateriga je veliko puſhavnikov
shivelo, je Boga proſil, de bi ga ſrezhal
kdo, ki bi mu kak dober nauk is ſvetiga
piſma povédal. Kedar do meſtnih vrat pride,
ga neko shenſtvo vſe nalíſhpano ſrezha, ino
ga ſtermo gleda. ˛Sv. Jefrem njo pobara: „Kaj
me tako ſtermo gledaſh?“ Shena mu odgovorí:
„Jes imam pravizo to ſtoriti, sakaj shena je is
mosha ſtvarjena: pa ti bi mene ne ſmel pogledati,
ampak le semljo, is katire ſi.“ ˛Sv. Jefrem
ſe je savsél, ino hvalil Boga sa te nauk.
Kedar je mladiga mosha neki dan v' meſti
Edeſi
(Medrezhji, med vodami) na jutrovim, bliso
ſvete deshele. V' ſtarih zhaſah je v' tiſti okoljzi
veliko puſhavnikov shivelo.
pregreſhil s' njoj, ji ſvet duhovnik rezhe: „Pojdi
v' ſredo meſta na velik terg, ino me tamkaj
pozhaj!“ „Voj, je djala, tega ne; tam bí naj
veliko ljudi videlo, ino ſram bi naj bilo.“ ˛Sv.
Jefrem ji rezhe: „Ti ſe ljudi bojiſh, Boga pa
ne, ki je povſodi prizhejózh, ino bo enbart vſe
ſodil?“ Te beſede ſo njo toljko ginile, de ſe
poboljſha in ſpokori. — Oh, naj bi mladenzhi nikdar ne posabili, de jih Bog vidi!
Veſ zhaſ ſvojga shivlenja je ſv. Jefrem Bogu
sveſto ſlushil, ljudém pa neisrezheno veliko dobriga
ſtoril sa duſho ino teló. Na poſledno uro
je sapovedal, naj ga prav borno pokoplejo, ino
na meſti ſedmine vbogajime dajo; bilo bi shalenje
boshje, je djal, vbogim kratiti, na ſedmini
pa tratiti.
Mladénzh, boj ſe ojſtre pravize boshje,
ino vſake krivize varji ſe, sakaj: „Ni
mraka ne teme toljke, de bi ſe greſhnik
mogel v' njo sakriti.“ Job. 34, 22.
„Sedajna tvoja hoja le koſzhek pota
je; de dojdeſh v' kraj pokoja, gredózh ne
mudi ſe.“ ˛Sv. Jefrem.
Po miſlih zerkvenih vuzhenikov je bil ſv.
Jernej (Arni, Paternush) ſpervizh Natanael
imenovan. Bil je v' Galileji rojen, vbogi, poſhten
ribizh, kakor vezh del vſi drugi apoſtelni.
S' ſvetim Filipam ſta ſi bila poſebna prijatla.
— Nar shlahnej blago na ſveti je pravi prijatel; sa to ſv. Duh govorí: „ Sveſt prijatel je mozhna bramba; kdor ga je najſhel, je saklad najſhel; njegova zena vſe drugo prevaga; on je nam shlahno masilo, v' shivlenji. Kateri Boga zheſtijo, ga najdejo; le med boga bojezhimi je prijatelſtvo terdno, kteri ſo ene míſli.“ To reſnizo nam shivlenje ſvetiga Jerneja lepo pokashe.
Kedar je Kriſtuſ ſvetiga Filipa v' ſvoje tovarſhtvo
poklizal, je ſv. Filip hitro tudi ſvojiga
prijatla Natanaela pojiſkal ino mu rekel: „Obljubleniga
Meſija, ki ſo ga preroki osnanovali,
ſmo najdli; pridi ino pogléj!“ Natanael gre s'
Filipam Jesuſa ſposnovat. Ko Jesuſ poſhteniga
mosha vgleda, ga od dalezh pohvali, rekózh:
„Glej, to je pravi Israelz, v' katerim goljfije ni.“ Natanael mu rezhe: „
Sveſto je ſv. Jernej sa Kriſtuſam hodil ino
ſe njegovih boshjih naukov vuzhíl. Po Jesuſovim
v' nebohodi je ſerzhno ſvet evangelj narprej
v' domazhi desheli na Judovſkim
sôve, ino od naſ proti ſonzhnim is-hodu
sa morjam leshi. — Judovſkiga ſhe dalej proti
jutru ſe Arabja dershi, po kateri ſo Israelzi is
Egipta 40 let hodili. Tam je imenitna gora Horeb,
na kateri je Moseſ ovze paſil, ino gorezh
germ (kupino) videl; gora ˛Sinaj, na kateri je
Bog 10 sapoved dal. Deshela je po vezhim puſhava,
vrozhina ſtraſhna, ino pogoſto kushen
veter; ima pa vender doſti shlahnih rezhi: zhiſto
slato, kadilo in balsam. Is tih krajov ſo bili
po miſlih vuzhenikov modri, ki ſo priſhli Jesuſa
darovat; tam je tudi Mahomed, turſki prerok,
ſvojo lashnivo yero sazhél. — Od Judovſkiga
proti ſevernim jutru je Persja, ino sa
Persjoj ſtara Indija, dalni kraji na jutrovim,
kjer je sdaj malo pravovernih kriſtjanov. Armenja
ſe imenuje deshela, ki od Judovſkiga proti
ſeverju leshi, ino ſe Ruſovſkiga zaſarſtva v' Asji
dershi. V' teh krajih je viſoka gora Ararat, kjér
je barka Noetova obſedela; tam tezhete velike
reke Evſrat ino Tiger, od katerih ſveto piſmo govori.
Armenzi ſo imenitni barantavzi, ki po
vſih krajih ſveta kupzhujejo.
potlej pa po Arabji, Persji, Indiji, ino
poſlednizh v' veliki Armenji na jutrovim. Kedar
je neko kraljevo hzher zhudama osdravil,
ktero je boshja (padaviza) metala, ino sa tem
njeniga ozheta kralja ino vſe njegove domazhe
kerſtil, ſe hudoben kraljov brat s' neverniki ſpunta.
˛Svetiga Jerneja primejo, shivimu kosho
lupijo ino mu poſlednizh glavo vſékajo. Veſelo
je sa véro Kriſtuſovo vmérl.
Bog ſvoje ljube po ſtesi terplenja v' nebeſa
peljá, sakaj: „Nebeſhko kraljeſtvo ſilo terpí, ino ſilni ga na ſe potegnejo.“
„Kdor na ſveti ne terpí, naj ſe vezhnoſti
bojí.“ ˛Sv. Avguſhtin.
˛Srezhen mladenzh, dokler nedolshno shiví;
ſkuſhnjava nima do njega oblaſti, lepo mirno
hodi po roshizah zhednoſti, in angel boshji
ga varje. Kedar pa ljubo nedolshnoſt sgubí,
ga tudi duſhni mir sapuſtí; ſtraſhne ſkuſhnjave
ſe obudijo ino mu premenijo roshize nedólshnoſti
v' ojſtro ternje pokore. To nam ſv. Jeronim
(Hironim alj Jerom) prizha.
Bil je bogatih ſtariſhev ſin v' nekdajnim
meſti ˛Shtridovi, kakor nekteri pravijo med
Muroj ino Dravoj
ki na ˛Salzpurſkim isvira, ſkos nemſhki Gradez
tezhe, ino ſe pri Legradi s' Dravo ſklene; —
Drava is Tirolſkiga po Koroſhkim pritezhe, med
Vogerſkim, Hrovaſhkim ino ˛Slavonſkim v' Donavo
gre; ˛Savina bliso Koroſhkiga isvira, ſkos
Zele tezhe, ino ſe per sidanim moſti s' ˛Savo
sdrushi; Sava na Krajnſkim pod viſokim Triglovam
vſtane, nekoljko ſpodniga ˛Shtajarſkiga otezhe,
na Hrovaſhko gre, ino ſe per Belimgradi
v' veliko Donavo potopi.
domá, drugi pa terdijo, de v' Dalmatinſkim.
deshela med Donavoj ino Adrijaſhkim morjam;
sdaj je kraljeſtvo unkraj Hrováſhkiga med morjam
ino Turſkim, v' Eſtrajharſki oblaſti. Semlja
je kamenita, gore velike; pa rodi ſladko
mozhno vino. Nar imenitnej meſta ſo Sadar,
(Zara) kjér je deshelſko vladarſtvo; ino Dobrovnik
(Ragusa). Dalmatinzi ſo ˛Slovenzi, vezhi
del katolſhke vére.
v' Rim ſholati dal. Vuzhil ſe je dobro, alj veſ
je bil poſvetnih miſel. ˛Slabi tovarſhi ſo ga v'
nevarne drushbe privadili, kjér ſo pleſali in
neſpodobne rezhi délali. Mladénzh sazhne rasbersdano
shiveti, ino môtiti ſe, ker je miſlil,
kakor bi bilo vſe poſvetno veſelvanje bres greha.
— Tudi v' ſedajnih dnéh ſe nar vezh mladenzhov v' ſlabih tovarſhijah smôti, kteri ſe isgovarjajo, de tudi drugi ravno tako shivijo. Pa ravno shivlenje tako je tiſta ſhiroka zeſta, ki po beſedah Jesuſovih v' pogublenje pelja, ino veliko jih je, ki po
njej hodijo. Gorje mladenzhu, ki ſe takih ne lozhi.
Bog mladimu Jeronimu nevárn ſtan pokashe,
v' katerim ſe njegova duſha snajde. Bres
odloga sapuſtí ſvoje sapelive tovarſhije, oshaljuje
pregrehe ſvoje mladoſti, ino ſe k' ſvetimu kerſtu
pripravlja. (Tiſti zhaſ ſo vezhdel le odraſhene
kerſtili). Po ſvetim kerſti ni sgubil vezh oblahila
zhiſtoſti. Hodil je imenitne vuzhenike objiſkovat,
de bi ſe per njih prave modroſti ſvetiga
shivlenja navuzhil. Priſnel je v' Voglej
(v' Akvilejo)
Tershaſhkim morjam; sdaj le mala veſ s' imenitno
ſtaro zerkvijo nekdajnih patrijarhov (viſhi
ſhkofov). Is Akvileje ſo priſhli pervi kerſhanſki
vuzheniki na Krajnſko, Koroſhko ino ˛Shtajarſko.
Sdaj jo viſhi ſhkofija v' laſhko Gorico
preſeléna.
ſveti prijasnoſti vezh let shivel. — Hozheſh mladenzh tudi ti ſvoje shivlenje poboljſhati, tako je potreba, de narprej ſlabim tovarſham ſlovo daſh. Pa kakor te sapilivi pajdaſhi radi imajo, dokler s' njimi greſhíſh, tako te ſovrashili bojo, ako njih opuſtíſh. Taka ſe je ſvetimu Jeronimu godila.
˛Sovrashniki ſo ga hudo obrekovali ino preganjali;
ſe njim vgenit ſe zhres ſhiroko morje
na jutrovo prepelja v' ſveti ſamoti shivét.
Alj tudi v' tihi puſhavi zhloveka ſkuſhnjava
najde, ino rasvajeni pozhutki naſ povſodi v'
hudo vlézhejo; potreba jih je s' poſtam, molitvijó
ino ſvetim premiſhlovanjam ſtrahovati, kakor
je ſv. Jeronim ſtoril. Kedar ſo mu nekdajne
dobre volje na miſel hodile, je premiſhloval
ſhtiri poſledne rezhí, poſebno ſtraſhno
ſodbo boshjo, kakor ſam govorí: „Naj jém alj pijem, alj kaj drugiga poſlujem, vedno ſe mi sdi ſliſhati grosoviten glaſ: „Vſtanite mertvi, ſtopite k' ſodbi!“ Pred podoboj krishaniga Jesuſa je
Na ſtare dni ſe je v' Betlehem
na kamnitim hribi, v' prav prijetni okoljzi.
Sdaj je le mala vaſ, ino svunaj veſi imenitna
zérkva na tiſtim kraji, kjér je Isvelizhar
rojen bil.
sravno hlevza (ſhtalize), kjer je bil Jesuſ rojen.
˛Sveta Pavla je dva kloſhtra posidala,
eniga moshkim, drujiga shenſkim. ˛Sv. Jeronim
je med njimi shivel, kakor ozhe med ſvojimi
ſini ino hzhérami, ter jih je kerſhanſke
modroſti lepo vuzhíl. Dober Bog mu je do
ſmerti mnogoterih nadlog poſhiljal, pa vſe je
voljno prebil ſvojo duſho svelizhat.
„Goſpód! je vezhbart isdihoval, kako dolgo ſhe boſh ſvojiga ſlushavnika na semlji terpeti puſtil? Alj naj
bo hvaleno tvoje ime: tvoja volja ſe isidi!“ — Kedar ſo priſhli poſledno uro njemu
Bog ne porajta imenitnoſti ſtana, ne gleda
bogaſtva ne poſvetne zheſti; on ljubi ſhiſtoſt ino
nedolshnoſt ſerza, le pokorne ino pridne mladenzhe
rad ima, kakor ſvetiga Joshefa. Bil je
ſv. Josheſ nar imenitnejſhi shlahte rojen, kralj
David in ˛Salomon ſta bila njegova predediza;
alj kakor poſvetno velizhaſtvo rado neko hiſho
sapuſtivſhi v' drugo gre, tako je tudi rodvina
ſvetiga Joshefa toljko obdshala, de ſe je
on moral ſtenarſkiga dela navuhiti, ino ſi s'
ſvojimi shulami vſakdanji kruhej ſlushiti. — Ne sanaſhaj ſe tudi ti, fantizh mlad, na imenitnoſt ino bogaſvo ſvojih ſtariſhev. Ogenj, voda, ſovrashniki tebi lehko vſe vsémejo, ino ti beraſhko palico v' roke podajo; ſamo to, zheſar ſe navuzíſh, tebi oſtane. Pridne roke ſo nar bolj bogatija, poſhteno ſerse nar imenitnejſhi shlahtnija.
˛Sv. Joshef, ker je veſ nedolshen, bogabojézh
ino priden bil, ga je Ozhe nebeſhki ſvojimu
edinorojenimu ˛Sinu Jesuſu sa varha, ino
Mariji prezhiſti devizi shenina isvolil, ter ga
zhres vſe mladenzhe ino moshe povsdignil. —
Ne bodi shaloſten hlapzhe moj, ako ſi borniga ſtanu, pogoſto sanizhvan od oſhabnih prevsetneshov; Bog ponisha napuhneshe, ino poviſha ponishne. Ne bo dolgo, ino ravno oni, ki te sdaj sanizhújejo, ſe bodo tebi priklánjali; ſamo potreba je, de ſi v' reſnizi ponishen ino Bogu pokoren, kakor ſv. Joshef.
V' velikih ſkerbéh je bìl, ko je Marijo ſvojo
neveſto jemal; angel mu je djal: „Ne boj ſe vseti Marije sa ſvojo sheno; ona bo mati ˛Sina boshjiga.“ Veſelo Mariji roko
na viſoki pezhini, od Jerusalema 24 ur hoda,
kjér ſo Jesuſ, Marija ino ſv. Josheſ prebivali.
Sdaj je le majhna veſ, kjér kriſtjani shivijo.
je bil njegov ino Marijni rod, je bilo dalezh,
tudi po simi s' noſhezhoj shenoj ſilo teshavno;
alj ſv. Joshef veſ pokoren ſe ne vſtavi, temuzh
ſe voljno na pot poda. — V' njegovim
domazhim meſti ga shlahta nozhe posnati, njemu
ino Mariji ſhe ſtrehe ne da: poterpeshlivo
is meſta gre, v' bornim hlevzi prenozhí, ino
v' tim revnim kraji Marija boshjo déte porodí,
Jesuſa isvelizharja vſiga ſveta. — Grosoviten
Herod mladimu otroku po shivlenji ſtreshe, ino
ga ſklene vmoriti. Angel Joshefu pové, naj s'
Jesuſam ino Marijoj v' ptujo deshelo beshí, ino
tam oſtane, dokler mu sopet nasaj ne porezhe.
˛Sv. Joshef ne odlaga, ne toshuje, ampak vſtane
vseme Jesuſa ino Marijo, ino gre v' dalen Egipt.
Ko je nevſmilen kervolog Herodesh vmerl, pride
ſpet angel Joshefu povedat, naj ſe v' ſvojo
deshelo poverne. Joshef gre nasaj v' meſtize
Nazaret, tam pridno dela, ino poſhteno ſvoje
shiví. —
Marija ino ſv. Joshef ſta sveſto hodila k'
ſlushbi boshji v' Jerusalem; ino kedar je bil
mladénzh Jesuſ 12 let ſtar, ſta tudi njega s'
ſebo vsela, hiſho boshjo objiſkat, ino lepo Ozhetu
nebeſhkimu ſlushit. — Oh naj bi tudi pev naſ mladi fantje s' ſvojimi ſtariſhi v' zerkvo hodili, ſe od njih v' zerkvi ſpodobno sadershati vuzhili; ne pa po ſamim létali, Boga skalili ino ljudí hujſhali; kakor ſe pogoſto godí.
Ko je she Jesuſ mozhen priraſtel, je ſvetimu
Joshefu ſvojimu redniku pridno délati pomagal.
˛Skerbno ſta shagala, ſékala, ino teſala
kakor priden ozhe ino ljubesnív ſin, de nji je
bilo veſelje glédati; Marija nju je pa ſkerbno
goſpodínila. Shiveli ſo borno, pa vender ſrezhno,
ker ſo imeli poſhteno ſerze ino pridne roke.
V' narozhji Jesuſa ino Marije ſv. Joshef
ſvoje shivlenje ſklene, ino ſvojo zhiſto duſho
˛Stvarniku isrozhí. Ponishen je shivel na semli,
poviſhan ſe sdaj v' nebeſih veſelí, vſih poſhtenih
mladenzhov poſeben prijatel in proſhník.
Mladenzh, ki hozheſh na ſveti ſrezhen biti, ino svelizhan po ſmerti, ne letaj sa bogaſtvam, ne sa poſvetnoj zheſtjoj. Varji ſe greha, priden bodi ino ſlushi Bogu lepó; tako bo veſelo tukaj tvoje shivlenje, ino po ſmerti odperto tebi ſveto nebó. ˛Sv. Duh govorí: „
naj ſe mu ravno ſhe tak hudo godí; njega ſrezhniga imenúj, zhres vſe hvali in poviſhúj; ſaj ſo nebeſa njegove.“ ˛Sv. Krisoſtom.
Imeniten vites ſv. Juri je bil v' juternih deshelah
doma. Njegovi ſtariſhi ſo bili bogati;
ino kedar mu je ozhe odmèrl, je ſam od ſebe
v' shold ſhel, ter je védel, de je tudi sholnirſki
ſtan od Boga, pravizo med ljudmi terditi,
hudodelze ſtrahovati, ino ſtrantkim ſovrashnikam
v' deshelo braniti. — Ni lepo sa verliga fanta, ki je zherſtev in mlad, de ſe sholda bojí; ſhe gerſhi je, ſkrivati ſe, vhájati pa velik greh; sakaj vhajovez je ozhiten puntar soper Boga po beſedah ſvetiga Petra, ki pravi: „
bi ſe oblaſli ne bal, dobro ſtori, ino boſh hvalo od nje imel.“ Rim. 13, 1 — 3. Vojſhák, ki je na vojſki ſerzhen, ino vſmilen domá, per Bogu ino per ljudéh veliko veljá. Noſi otko (lopatizo) alj mezh, ſlushi vſelej Bogu vſhezh, ino ſe ob pravim zhaſi sa boshjo zheſt poſkuſi, kakor ſv. Juri.
˛Slushil je nevérniga zeſarja Dioklezjana,
kteri ga je veliko obrajtal, ino sa viſhiga vojſhaka
povsdignil. Kedar je pa nevſmilen zeſar
jél kriſtjane pregánjati, íno jih ſiliti, de bi
kerſhanſko véro satajili ino malike molili, ni
ſv. Juri po nobeni zeni v' to dovolil, ter je zeſarju
na ravnoſt povedal, kako hudo dela, ki
nedolshne kriſtjane tako grosovítno morí. Zeſar
ſe vjesi, vkashe ſvetiga Jurja s' kolam treti,
natesvati ino nevſmileno muzhiti; ker ſe pa
ni premotiti nal, ſo ga ob glavo djali. — Naj ſi je ravno ſv. Juri ſvoje zhaſno shivlenje sa Kriſtuſa dal, mu je dober Bog ſtotero vſe to povernil. Njegova duſha ſe sdaj v' ſvetih nebeſah veſeli, ino na semli toljko lepih zêrkuv ſtojí njemu k' zhaſti posidanih.
˛Sv. Juri, mogozhen prijatel vſih pravovernih
kriſtjanov, v' podobah na konji ſedí,
ino ſtraſhno poſháſt s' ojſtroj ſulzoj prebada;
v' ſtrani pa mlada deviza klezhí, ktero ji
ſtraſhni sverini otél. Ali veſh mladenzh, kaj
to pomeni? Grosovitna svér je pregreha, ino
tvoja duſha lepa, mlada deviza, Jesuſova
neveſta, ktero peklenſka puſháſt poshreti shelí.
Premagúj ſerzhno ſkuſhnjave, in reſhi ſvojo
duſho pogube, tako bo ſv. Juri prijatel tvoj, ti pa v' nebeſih njegov továrſh. ˛Sv Duh pravi: „
Ozhe ſvetige Karola Baromeja je bil imeníten
ino bogat knes (grof) v' laſhki desheli,
ki je poſebno rad vbogajime dajal. Nekoljko
snanzov ga je ſvarilo, naj ne posabi, de ima
veliko otrók oſkerbeti. On jim odgovori: „Ako
jes sa vboge ſkerbim, bo tudi Kriſtuſ ſkerbel
sa moje otroke.“ Tudi mati je bila ponishna
ino vſmilezhna goſpá, ki je sa vboge ino bolnike
rada poſkerbela, ter jim pomagala, kar je
premogla. Kerſhanſki ſtariſhi ſo tudi kerſhanſke
otroke imeli; med njimi nar pridniſhi je
ſv. Karol bil. Zhenzharíje ga niſo veſelile kakor
druge poſvetne otroke; on je molil, alj ſe
pa vuzhìl, kedar ſo drugi jigrali; v' ſholo ino
v' zerkev je nar raj hodil. Po tem bogoljubnim
sadershanji ſvojiga Karlna ſo ſtarejſhi lehko
ſposnali, de ga Bog v' duhovſki ſtan klizhe,
ter ſo ga dali na maſhtvo vuzhít. — Kmetiſhki ſlarejſhi, ki ſvoje ſine v' ſholo dajo, bi radi, naj bi vſak maſhnik bil. Lepa ino poſhtena je ta shelja, zhe le ſin glavo in sadershanje sa to imá; ako pa glave in sadershanja ni, ſe ozhe in mati slo pregreſhita, zhe ga v' duhovſki ſtan ſilita. Boljſhi je na polji orati, kakor perſilen na altorji ſtati, shiveti pa ne, kakor ſe maſhniku boshijmu ſpodobi.
V' viſokih ſholah je ſv. Karol veſ poníshen
bil, ino nedolshno shivel, ako ſo ravno tovarſhi
raspuſheno shiveli, ino tudi njega omôtiti ſi prisadevali.
Veliko je molil, poſtil ſe, ino pa ſvete
sakramente pogoſto prijemal, de bi ſveto
zhiſtoſt ohranil, sakaj védel je, de bres zhiſtiga
ſerza vredno duhovſki ſtan naſtopiti ne samore.
Kedar mu je neki ſtar, malopriden ſlushavnik
enkrat neſramno shenſtvo napeljal, naj bi ga sapeljala,
je nedolshen mladenzh hitro ís hiſhe sbéshal,
ino tako ſveto zhiſtoſt ohranil. — Beshi tudi ti, mlad prijatel boshji, kedar nesramne moshke alj shenſke vidiſh, de ſe neſpodobno vêdejo; le kdor pred takim beshí, nedolshen oſtane.
˛Striz ſvetiga Karola ſo bili tiſti zhaſ ſveti
papesh, pervi poglavar kerſhanſke zérkve na
semlji. Kedar je bil ſv. Karol sa maſhnika
poſvezhen, ſo ga savoljo njegove vuzhenoſti ino
ſvetoſti kardinala
ſretvavzi ino sa njimi pervi visharji
ſvete zérkve. Nekoljko jih je v' Rimi, nekoljko
po kerſhanſkih deshelah, kjér ſvoje ſhkofije
imajo.
isvoljili. Bil je po tem veliki ſhkof v' Milani
na Laſhkim, ljubesnív ozhe ino ſkerben paſtir
ſvojih ovzhíz. Neprenéhama je vérne vuzhíl
lepiga sadershanja, in jih ſvaríl, de bi s' poſvetnoj
dobrovoljoj Boga ne shálili. Ker ga pa
niſo Milanzhani vbógali, jim je ozhitno napovedal,
de bo prilhla ſhíba boshja nad nje; kar
ſe je tudi sgodilo. ˛Straſhna kuga je vſtala, ino
velik pomôr je bil po zeli Milanſki okoljzi. V'
tej veliki ſmertni nevárnoſti ſo poſvetni poglavarji
bres pomude is meſta sbéshali, ravno oni,
ki ſo popréj ljudſtvo v' pregreſhne dobre volje
napeljovali; ſv. Karol pa ſvojih ovzhíz ni sapuſtil.
Dni in nozhí je premolil, poſtil ſe ino delal sa
grehe ſvojiga ljudſtva ojſtro pokoro; prozeſje
vodil, ter kriſtjane opomìnal, jeso boshjo tolashiti.
Huda lakota je bila po meſti, ker ſo
premoshni vezh del pobégnili, vboshni ljudjé pa
oſtali; vſe je rasdajal, tudi laſtno poſtel predal,
ino na golih deſkah (dilah) je leshal, vbogim
pomagat.
Kedar je kuga hénjala, poklizhe ſvoje ovzhize,
naj bi ſe Bogu sahvalili, ino jih ojſtro
opomínja, ne drashiti viſhej jese boshje, ter pravi:
„Vaſhe abotne dobrovolje, ki jih poſebno o puſti imate, ſo veliko krive, de je Bog ſhibo kuge nad naſ poſlal; ino zhe ne bote takih rezhí opuſtili, ki ſe
kriſtjanam ne ſpodobijo, bojím ſe, de bi naſ Bog ſhe huje ſtrahoval. — Od ſedaj sa naprej naj bojo vſelej overshene une neſpodobne ſheme (maſhkare) v' katire njih veliko podobo boshjo sakriva, ino v' njih nepoſhtene rezhí dopernaſha. S' njimi naj grejo tudi dalezh od naſ vſe komedije ino poſvetne jigre, per katerih ljudſtvo ob nedelih ino prasnikah greſhi, na meſto te ſvete dni prav poſvezhovati. Dalezh od naſ naj bojo nevarni pleſi ino raji, ki ſo kerſhanſki zhiſtoſti toljko ſhkodlivi, toljko krega, boja ino ſovraſhtva napravljajo, ino ſo shive ſhole nezhíſtoſti. Nehajo naj vſe nesmerne pojedine ino pijanzharije, ki zhloveka tak sdélajo, de ſe vezh ne savé, kedar v' miſlih, v' beſedah ino v' djanji tako hudo greſhi. Pokonzhajo ino v' vezhen bresden pogresnejo ſe naj vſe tiſte she saſtarane pregreſhne navade, ki ſo bíle ſhe med ljudſtvam do sdaj saoſtale! Sa njih del je shalen Bog sa ſhibo kuge prijél, naſ ſtrahovat. —
˛Sv. Karol je sahvalno opravilo sa preloshenje
kuge ravno v' sadnih puſtnih dnéh obhajal,
ker ob tem zhaſi puſtnjaki po navadi nar
vezh Boga shalijo. Sa to je ſhe sdaj po nekih
méſtah ino krajih navada, de ſe tri sadne puſtne
dni preſveto reſhnje Telo ozhitno k' molitvi poſtavi,
ſproſit vſmilenje ſlepim greſhnikam. Veliko
veliko je ſv. Karol dobriga ſtoril, veliko je
pa tudi ſovrashnikov imel, ki ſo toshvali, de
je preójſter, jim nobeniga veſelja ne dovoli, i. t. d.
Vſe je voljno poterpel, ino je do poſledne vure
ſlushavnik boshji sveſt oſtàl. V' ſmèrtni bolesni
je bil krishani Jesuſ njegov tolashnik; vedno ſe
je v' njegovo podobo osiral, ino poſlednizh isdihnil
rekozh: „Glej! sdaj pridem;“ po teh
beſedah je v' vezhno veſelje ſhel.
Ozhe nebeſhki ima rad, de ſo njegovi
otrozi poſhtene dobre volje. Alj Bogu ſe vſmili!
kedar mladenzhi po rasvujsdanih pleſah
radújejo, angeli boshji shaljujejo. Kerſhanſka
dobra volja naj bres vſiga greha
bo, kakor ſv. Pavl vuzhí: „Veſelite ſe vſelej v' Goſpodu, ſhe enkrat rezhem, veſelite ſe; pa vaſha pohlevnoſt naj bo snana vſem ljudém.“ Fil. 4, 4 — 5.
Kakor ſtariſhi ſvoje otroke is mládiga vuzhijo,
tako odraſheni otrozi vezhidel shivijo, pravízhno
alj krivizhno. Nar bolj ſe pa materne beſede
mladiga ſerza primejo, ki je ſhe mehko kakor
vóſk, in sa vſe dobro pripravno. ˛Srezhen ſin,
ki ima toljko ſkerbno mater, kakor njo je ſv.
Klemen imel.
V' tiſtih shaloſtnih zhaſih, ko ſo nevérni
malikvavzi kriſtjane nevſmíleno morili, je imenitna
vdova shivela, Shoſija po imeni. Imela je
ediniga ſinka, Klemena, katerga je od mladih
dni vuzhila, kako naj ſerzhen bojvavez Kriſtuſov
bo; sakaj tiſti zhaſ ſi je bil vſak kriſtjan
ſveſt, de bo sa pravo véro martran ino vmorjen.
Kako ſrezhni ſmo sdaj mi kriſtjani, katerih sa ſvete vére del nihzher ne tepe in ne morí! Pa ravno sa to, ker nam predobro je, ſe naſ veliko smôti in pogubi, ako ſe od mladih nog ne vádimo, sa isvelizhanje duſhe vojſkovati ſe.
˛Skerbna mati Shoſija je ſvojiga Klemena
neprenéhama opominjala ſe vojſkovati, ino terpeti
sa Bogá. Nobéniga nauka ni ſliſhal toljkokrat,
kakor te beſede; ni ſmelo per hiſhi ſe
sgoditi ne govoriti kaj, kar bi mladenzhizha bilo
v' druge miſli obernilo. Kakor hitro ſe je brati
navuzhil, mu je mati shivlenje ſvetih muzhenzov
(marternikov) podala, naj bere, koljko ſo sveſti
prijateli boshji ſerzhno terpeli sa Jesuſa; ino
zhe ſo nevſmileni neverniki kriſtjane k' ſmerti
gnali, je tudi mati ſina gledat peljala, de bi ſe
od njih navuzhil sa Kriſtuſa shiveti ino vmreti.
Po prebivavnizi, kjér ſta prebivala, ni bilo videti,
kakor podobe kerſhanſkih marternikov,
kako ſo ſe sa ſveto vero vojſkovali. Vſaki god
tiſtih je mati ſvojiga ſina prashno oblekla, naj
bi ſe njih godovanja veſelil. Verh te nar
perve ſkerbi je mati pa tudi ſkerbela, de ſe je
Klemen vſiga navuzhil, kar mu je bilo po njegovim
ſtani potrebniga védeti.
Bogabojezh mladénzh ſvoje dvanajſto leto
naſtopi, ino ljuba mati njemu sbolí! Poklizhe ga
h' ſvoji ſmertni poſteli, ino na sadno uro pobara:
„Déte moje! kaj ſim tebe vſe ſvoje shive dni vuzhila?“ Blagi ſin ji odgovorí:
Po ſmeri ſvoje matere je ſerzhen mladénzh
sveſto dopolnil, kar je obljubil; bil je mosh po
volji bashji. Veliko je terpel sa nebeſhko kraljeſtvo,
je sa kerſhanſko véro vmerl, ino je
prijel nebeſhko krono, katero je Goſpíd ſvojimu
sveſtimu bojvavzu podál.
Mladénzh! zhe ſe tebi ravno bati ni,
de bi sa kerſhanſko véro kri prelil, vender
boſh veliko hudiga prebíl, ako hozheſh ne
dolshen ino pravizhen oſtati. Pomni torej,
kar te ſv. Pavl vuzhí: „Terplenje ſedajniga zhaſa ni veliko proti prihodni zhaſti, ki ſe med nami rasodela bo.“ Rim. 8, 18. „S' ſvetnikmi veſeliti ſe shelimo, alj krishov in tesháv ſe pa bojimo; kdor s' ſvetmi marterniki terpeti nozhe, mu tudi v' njih veſelje prit' ne bo mogozhe.“
Vboshen mladénzh ſv. Lavrenz je v' Rimi
shivel, pa ſkerben sa nebeſa je v' ſvoji mladoſti
she bil; ker je védel, de ſtaroſt teshko da,
kar mladoſt samudi. Veſ ko angel nedolshen,
pohleven in ljubesnîv je ſvetimu papeshu Kſiſtu
II. poſebno dopadel, ki ga med ſvoje vuzhenze
vseme, ino sa duhovſki ſtan ſkerbno isredí.
Kér je rad vbogal, ino ſvojimu duhovſkimu
ozhetu v' vſih rezhéh vſtregel, ga ſvet
papesh diakona (duhovnika s' ſheſtermi shegni)
poſveti, zhe ravno je bil ſhe mlad. Imel je zerkveno
ſlushbo k' ſveti maſhi ſtrezhi, sa vboge
vdove in sapuſhene ſrote ſkerbeti. — Oh kako lepa je ſlushba majhniga ſtana, pa ſe le temu ſpodobi, ki nedolshno ino bogabojezhe shiví, kakor ſv. Lavrenz. Rasvujsdân mladenzh ino pa zhervívi ſad niſta sa altar.
Sveſto je mlad diakon ſvojo ſveto ſlushbo
opravljal, k' ſveti maſhi ſlushil, vérne obhajal,
ino sa vboge prav po ozhetovo ſkerbel. Boshji
duh ga je vodil; bil je prijeten Bogu in pravizhnim
ljudém. Nevérni zeſar Valerijan je
vkasal kriſtjane nevſmileno pregánjati, pred
vſim pa duhovnike martrati ino moriti, ako
Jesuſove vére ne satajijo. Ravno ſvetiga papesha
Kſiſta II. in ſhe nekoljko duhovnikov k'
ſmerti shenó. Mladi Lavrenz ſe ſvojiga zhaſtítlivga
paſtirja lozhiti ne more; jokáje sa njim
hití, ino na veſ glaſ milo sdihuje: „Kamo greſh, ozhe, bres ſvojiga ſína? kamo hítíſh maſhnik ſvet bres ſlushavnika ſvojiga? — V' zhem ſìm ſe tebi, ozhe, sameril, de me sapuſhaſh? Le poſkuſi me, ali ſim vreden, de ſi me ſvojiga ſlushavnika ísvolil, deliti Goſpodovo kri? Ne sapuſti me, ſveti ozhe!“ Prijasno
sveſta ſlushavnika boshja ſlovò, perpravlena jiti sa ſvojim Goſpodam v' terplenje in ſmert, po ſmerti pa tudi v' vezhno shivlenje.
˛Sveti papesh ino njegovi tovarſhi grejo
ſerzhno sa Jesuſa vmrét; ſv. Lavrenz pa hití,
ſe v' tréh dnéh k' ſmerti pripravit. Kar je ſhe
zérkvenih denarjov gleſhtal, je med vboge rasdelil;
tndi drage zerkvene poſode je popredal,
de bi nevſmilenim ſovrashnikam v' roke ne priſhle;
kar je iskupil, je vbogim rasdal. — Rimſki
poglavar, to svédeti, ſvetiga Lavrenza pred
ſe saklizhe, ino mu ojſtro sapové zerkvene saloge
(ſhaze) odrajtati, katerih zeſar sa vojſko
potrebuje. ˛Sv. Lavrenz mu odgovorí:
„Zhe mi odlog daſh, hozhem ti nar vezhi bogaſtvo pokasati, ki ga zerkev ímá.“ Dovolil mu je. ˛Sv. Lavrenz gre, ino
Véſ raskazhen ſe mu poglavár sagrosí, rekòzh:
„Vem, de bi rad hitro vmerl; alj tvoja
ſmert bo pozhaſna.“ Vkashe ſerzhniga mladenzha
do goliga isſlezhi ino nevſmileno rasmeſariti;
ker pa ſv. Lavrenz le ſtanovitno ſveto véro
Jesuſovo terdi, ga sapové na rasbelen (sherezh)
rashen (roſh) perpeti ino na sherjavzi polahoma
pezhi. Oh koljke ſo bile te bolezhine! ſhe
bolj gorezha je bila njegova lubésen do Jesuſa.
Vſe je voljno terpel. Po eni plati she veſ pezhen
lepo mirno grosovitneshu rezhe: „Vkashi me oberniti, de bom po obéh ſtranih dober; po tem pa vreshi en koſ ino jej, ako ſe ti poljubi!“ — Po tem je veſelo
Vidiſh, kerſhanſki mladenzh, kako voljno
nedolshen Lavrenz terpí? Kako ſe pa ti
hujaſh, kedar te kaki sob pobolí! ˛Sliſhiſh,
kako pohlevno ſveti mladenzh na pekozhim
ognji moli? kako ſerdito pa ti beſedujeſh,
kedar ti ſtariſhi alj predpoſtavljeni kako shal
beſedo rekó! Bres poterplenja ni shivlenja
ſrézhniga tukaj, ne vezhniga tam. Vuzhi
ſe torej ſerzhno, pa tudi voljno sa isvelizhanje
ſvoje terpéti, sakaj ſv. Duh govorí:
„Slato in ſrebro ſe v' ognji ſkuſha, ljudjé pa, ki imajo isvelizhani biti, v' pezhi ponishovanja. ˛Sirah. 2, 5. —
Ako drevze mlado lepo selení, ſhe lepſhi
bo zvetelo in sorilo, ter dovolj rodilo shláhniga
ſadú; in zhe ſe mladénzh pridno ino rad vuzhi,
pa lepo vboga, bo tud' nekdaj moder mosh,
ſvojiga ljudſtva zhéſt in ſlava, kakor ſv. Luka
(Lukesh). Rojen je bil v' Antijohiji. ˛Skerbno
ſe je is mladih nog uzhíl brati ino piſati, pa tudi
sdraviti bolnike, de bi revesham v' bolesni pomagal.
— Oh mladenzh, minute ne samudi v' ſvoji lepi vigredi, ino vſiga koriſtniga ſe vuzhi, kakorkolj priloshnoſt imaſh; blago je drevze, ki nam daja dober ſad, ſhe shlahnejſhi je zhlovek, ki v' potrebah pomagati vé. Kedar ſe pa vuzhíſh, le takiga ſe vuzhi, kar ljudem pomaga, alj jih poſhteno rasveſelí; vuzhiti ſe prasnih rezhí ſe pravi prasno ſlamo mlatiti.
Vuzheni modrijani radi Boga ino nebéſ posabijo,
ſi ſonze vgáſnejo, in bledo luno zhloveſhke
pameti prishgejo. ˛Sv. Luka je bil mozhno
vuzhén, pa tudi Boga je mozhno ljubil.
Kedar ſo apoſtelni v' njegovo meſto perpridigvali,
je sheljno poliuſbal Jesuſoviga nauka veſel
glaſ. Bog mu da nebeſhko luzh isvelizhanſke
vére prav ſposnati; bil je kerſhen in med
osnanovavze boshjiga kraljeſtva vset. — Toljko ſrezhni ſo pametni mladenzhi, ki radi
keſhanſke nauke poſlúſhajo, ino ſe modrih moshov dershijo; noroglave paglovze (zhmerzhke) pa peklenſhek na vajeti (vujsdi) ima, ter jih s' ſebó v' pekel tira; ſlabi tovarſhi jih sa njim tiſhijo. Oh, gorjé bo takim!
˛Sv. Luka je posnal Marijo, Jesuſovo mater,
je, videl Janesa in veliko drugih Jesuſovih
ljubzov. Od njih je svedei nauke, ki jih je
Kriſtuſ vuzhíl, je ſliſhal zhudeshe, ki jih je
Jesuſ ſtoril; vſe to; je pa tudi nam sapuſtil, ter
nam po navdanji ſvetiga Duha tretje evangelj
popiſal, kteriga ſhe sdaj beremo. — Kakor je dobro delo lazhniga naſititi, je tud boshji dar nevedniga podvuzhiti. „
V' tovarſhiji ſvetiga Pavla je ſv. Luka po
Gerſhkim in Laſhkim vuzhíl, ter ga ni sapuſtil
v' veſelji ne v' terplenji. Kako ſe njima in drugim
apoſtelnam godilo je, beremo v' apoſtolſkim djanji,
ki nam ga je tudi on popiſal. — Lepo ni, zhe továrſh továrſha v' teshavah sapuſtí; lepo ni, ako mladenzh naukov in prigodkov ſvojih ſtarejſhov ino vuzhitelov posabi. Takim shivlenja ſveta luzh v' ſredi teme vgaſne. Bêrimo radi, in perpovedujmo, kar ſmo dobriga ſliſhali ali videli; lepo ſe imejmo, ino ſi pomágajmo. ˛Sam sa ſebe je le volk.
Po ſlavni ſmerti ſvetiga Pavla, ktero
je v' Rimi preſtál, ſv. Luka isvelizhanſki nauk
Jesuſove vére po ſvéti osnanuje. Bog mu je
dal sa ſveto véro kri preliti, de je sdaj dvakrat
lepſhi njegova krona v' nebeſih; lepa sa vſe,
kar je dobriga ſtoril, ſhe lepſhi sa to, kar ſi
je hudiga vshil. — Oh de bi tudi nam ſproſil po njegovih ſtopinjah priti v' njegovo veſelje! Kdor hozhe modro shiveti, mora v' mladoſti sazhéti modro vuzhiti ſe, ino tudi modro ſtoriti vſe, kar je prav; sakaj ſv. Duh pravi: „
V' Zeli, v' ſtaro imenitnim meſti na ſpodnim
˛Shtajarſkim
zeſárſtva, ki ſe v' gorno ino ſpodno ˛Shtajarſko
deli. ˛Shtajarzam ſonze is Vogerſkiga priſije,
na Koroſhko in gorno Krajnſko pa sa gore gré;
jug alj sdolz is ſpodne Krajne in Hrovatije, ſever
alj gornjak pa is Eſtrajha piha, kteriga ſe
sgorno ˛Shtajarſko dershi. Poglavitno meſto je
nemſhki Gradez: druge snane meſta ſo Zele,
Marpurg, Prug, Judenburg, Ruje, Biſtriza,
ſloven Gradez, Radgon ino Breshze. V' Marija
Zeli je nar imenitnej boshji pot v' Eſrajſhkim
zeſarſtvi. Po sgornim ˛Shtajarſkim ſo velike planine,
kjer dobro sheléso délajo; na ſpodnim ſo
lepe ravnine ino veſeli hribzi, kjer shlahne vina
raſtejo. V' Zelſkim ino Marporſhkim krosi
(kraſiji) ˛Slovenzi prebivajo, v' Graſhkim,
Pruſhkim ino Judenpurſkim pa Nemzi.
veki (ſtoletji) po Kriſtuſovim rojſtvi. Njegovi
ſtarejſhi ſo bili bogati, pa tudi bogabojezhi
ino ſkerbni ljudjé. Dali ſo ſvojga ſina pobóshnimu
duhovna Oranju v' ſholo, per katerim ſe
je vſiga navuzhil, kar je bilo shlahnimu mladenzhu
védeti potreba, poſebno Bogu ſlushiti in
blishnimu pomagat'. — ˛Skerbno isrejeni mladenzhi ſo nar vezhi ſrezha ino vejelje ſvojga kraja, ſlabo podvuzheni ino rasvajeni pa shiva neſrezha in ſram. Sa tega del ni hujſhih ſovrashnikov domazhe deshele, kakor ſo sanikarni ſtarejſhi in malo pridni vuzheniki.
V' trinajſtim leti njegove ſtaroſti je njemu
ſmert ljubo mater, ino v' devetnajſtim ſkerbniga
ozheta vsela; vſe premoshenje ſtariſhov je bilo
njegovo. Lenko bi bil v' vſih poſvetnih dobrotah
shivel, alj vedel je, de ſvet ino vſe njegovo
poshelenje prejide. Ni hotel po navadi ſvojih rojakov
v' ſlabe tovarſhije in sapelive dobrovolje
hoditi, ne snaniti ſe s' rasvujsdanimi mladenzhi,
ſhe manj s' nevarnim shenſkim ſpolam. Vboshze
ſvojiga meſta ſi je prijatele isvolil, jim pomagati
ino pa sa nebeſhko kraljevo ſkerbeti je
ſklenil. Raspuſtil je ſvoje ſushne, premoshenje
vbogim rasdajal, ino tako ſvojo poſvetno ſrezho
po braterno s' drugimi delil. Vſi pravízhni
ſo ga ljubili, ino po ſhirokim je ſlovelo njegovo
ime.
Kerſhanſki domorodez ſe ne obeſha na kraj
ſvojiga rojſtva; zela domazha deshela mu je v'
ſkerbi. Rad ſvoj dom sapuſtí, kedar ga je drugej
(drusi) potreba. Tudi ſv. Makſimiljan je
Zele sapuſtil, ter ſe podal v' nekdajno imenitno meſto
Lavrejak bliso Donave, ki je tiſti zhaſ s' Zelam
v' eni desheli bilo, kí ſo jo Norikum imenovali.
Ravno niſo Lavrejazhani ſhkofa imeli; ino ſo vſi
ſposnali, de ni vredniſhiga te imenitne ino ſvete
ſlushbe, kakor ſv. Makſimiljan. Sa ſvojiga
ſhkofa ga isvolijo, zhe ſe je ravno branil, ino
toljke teshe bal.
Veliko je imel ſkerbi ino truda vérne kriſtjane
v' dobrim ſtanovitno terditi, nevérnikam pravo
véro osnanovati, vbogim pomagati, ino ſvoje
drage ovzhize divjim ſovrashnikam branit', ki ſo
tiſti zhaſ od vſih krajov nad nje hruli. Koljkor
premore, vsame pregnanih pod ſvojo ſtreho,
ter jih s' shivesham ín oblazhilam preſkerbí. De
bi v' ſvojih velikih ſkerbeh ne opeſhal (oſlabel),
moli rad in pogoſto, poſebno pa proſi per ſveti
maſhi Boga sa pomózh, ker vé, de Bog
ſlushavnikam ſvojim rad pomaga, ki ſvoje ſkerbi
pred nja polágajo.
She bliso ſedem ino dvajſet let ſe je ſv.
Makſimiljan v' vinogradi Goſpodovim snojil (potil),
ino lepo je she ſveta véra Jesuſova per
Lavrejazhanah zvetela. Dober paſtír je bil v'
Goſpodi tega veſél, alj tudi shaloſten videti, kako
njegovo rojſtno meſto v' temnizah malikvanja in
druge grehôte tezhí; sakaj ravno v' Zeli ſo hajdje
imeniten tempel imeli, v' katerim ſo maliku
vojſke darovali, ki mu je bilo Marſ ime. Vſmilili
ſo ſe ſvetimu Makſimiljanu vbogi Zelani, sakaj
ljubil je ſvoje rojake. Poda ſe v' Zele, de
bi kerſhanſko vero oshivel, ino pregreſhno malikvanje
satèrl. — Ravno tako ne ſmé pravizhen roják tudi v' dalnih krajah posabiti ſvojiga dóma, kjér je njegova sibika tekla, kjér je pervo veſelje savshíl. Dolshen je vſak domazhimu kraju po ſvojim samoshenji pomágati, kjér je tudi on perve dobrotnike in pomozhnike imel.
˛Sv. Makſimiljan pride v' ſvoj domazh kraj,
in ſlíſhi, de je rimiſki poglavar Evlasi ojſtro
vſim sapovédal maliku Marſu darovati: kdor bi
ſe vſtavljal, ga vmoriti. Bres pomude pred
grosovitnesha gre, ga s' lepim proſi, naj kriſtjanam
prisaneſe, ino jih nikar ne ſili, kar ſtoriti
ne ſmejo. ˛Serzhno ga po tem ſvarí in opominja,
naj pomiſli, de ni priſhel v' ti kraj nedolshnih
kri prelivat, ampak podloshnike hudiga varvat.
˛Slép malikvaviz pa, veſ ſerdít, vkashe Makſimiljana
v' malikvavſki tempel gnati, ter mu obljubi
pervo ſlushbo v' tempelni dati, naj Marſu
daruje, Jesuſa pa satají; ako ne, bo vmorjen.
˛Svetiga mosha ne premaga ſladka obljuba, ne
vſtraſhi grosovitna shuga; perpravlen je sa Jesuſa
vmreti, ſvoje domorodze v' pravi isvelizhanſki
véri poterdit. Shènejo ga na moriſhe, ino
mu svunaj ſedajniga Zela
imelo. Bilo je nekdaj veliko ino imenitno, alj
ſovrashniki ſo ga rasſuli; le ſhterti del ga sdaj
ſtoji. V' ſtarim gradi, ki ſe gorno Zele imenuje,
ſo pred nekaj ſto letiui mogozhni knesi alj grofje
goſpodariii ino veliko ſlovenſke deshele v' ſvoji
oblaſti imeli. Le kratka je bila njih poſvetna
zhaſt ino obláſt.
sdaj ſvetiga Makſimiljana zerkviza ſtojí, glavo
vſékajo, v' leti, ki ſe je piſalo 284. Poboshne Zelanke
ſo njegovo ſveto telo ſkriváje pokopale,
ino ſhe kashejo ſtudenz, kamor ſe je njegova
ſveta glava satakala. — Naj bi ſe vſi ſlovenſki mladenzhi ſvetiga Makſimiljana ſpomnili, in kakor on ſvojo domovino ljubili; pa ſe tud' tako noſili, de bi bili ſvojih domazhih krajov ſrezha ino zheſt!
Vſmilen Jesuſ je ſvoje rojake toljko
ljubil, de ſe je milo nad njimi rasjokal, videti
njih terdovratnoſt ino prihodno neſrezho.
Tudi ſv. Pavl je sheljel savershen biti
sa ſvojo rodovino, njo isvelizhat. Ravno
on govorí: „Kdor sa ſvoje in slaſti domazhe ne ſkerbí, je véro satajil, ino je od nevernika hujſhi.“ I. Tim.
Vſak rojak, ki v' ſvojih shiljah ima
shlahno kri, sa Boga in domovino vmerje
in shiví.
˛Sv. Marko je bil judovſkiga rodú. ˛Sliſhati
veſél nauk Jesuſove vére osnanovati, ſe
da kerſtiti ino poſtane sveſt továrſh ſvetiga Petra
apoſtelna. — ˛Srezhen, kdor boshjo beſedo sheljno poſluſha in premiſhluje! Juterna rôſa semljo oselení, boshja beſeda pa ſerze tiſtiga omladi, kteri njo sveſto ohrani Mladénzh, ki pridige ino kerſhanſke nauke opuſha, nikolj priden mosh ne bo; podoben je sanikarnimu lenúhu, ki v' ſenzi leshí, kedar pridni ſojedjé ſéjejo. Ternje lenuhu polje obraſte, hudobija pa sanemarnimu kriſtjanu dobro ſerze saduſhí.
˛Sv. Marko je hodil s' ſvetim Petram po
ſveti, ter mu pomagal ljudi vuzhiti in kerſhovati.
Priſhla ſta v' Rim, v' poglavitno meſto ſvetá.
Kriſtjani ſo ga naproſili, de jim je ſv. evangelj popiſal,
kako je Kriſtuſ shivel, vuzhil, zhuda delal,
terpel ino vmerl. ˛She sdaj ga s' veſeljam beremo
ino poſluſhamo. — Dobro delo je, lazhne naſititi, napojiti shéjne; ſhe boljſhi delo je podvuzhiti nevedne, poſvariti gréſhnike. Vſak po ſvojim ſtani lehko to ſtori, ino zhe vezh ne more, naj kaj lepiga drugim bère, ino ſkerbí, de ſe kraljeſtvo ſposnanja boshjiga med ljudmi ſhira, Bog manj rasshali in bolj zheſtí. Ki to ſtorijo, ſo pomagavzi apoſtelnov boshjih.
Pravijo, de je ſv. Peter poſlal ſvetiga Marka
v' imenitno meſto Voglej (Akvilejo) ſvet
evangélj osnanovat, is kateriga meſta ſe je ſveta
kerſhanſka vera po Krajnſkim,
leshi med Hrovaſhkim, ˛Shtajarſkim ino Korotanam
do Tershaſhkiga morja. Semla je mozhno
gorata, pa tudi rodovita; ima na Gorenſkim
viſokih planin, kjér ſe shivina redí; na Dolenſkim
lepih ravnin ino goriz, kjér shita ino vina
imajo; v' notrajnim Krajnji ſo gore puſte, alj ob
morji raſtejo laſhke rezki in shlahne vina. Poglavitno
meſto je Ljublana; primorſko imenitno
meſto pa Terſt. Viſhi ſkkof v' laſhki Gorizi,
drugi pa v' Ljublani, v' Terſti ino Porezhji (Parenzi)
prebivajo. Snane meſta ſo tudi Krajn,
Novomeſto, Idrija, Kamnik ino ſhkofja Loka.
Krajnzi imajo dobre glave ino pridne roke, ki
ſi veliko saſlushijo in dalezh po ſveti pridejo.
tirolſke ino krajnſke deshele. Koroſhko
ima velike ino lepe planine, kjér verlo shivino
redijo, rudo kopajo in sheleso delajo, is
kateriga nar vezh iskupijo. V' Plibersi nad Belakam
ſe ſvinza doſti dobi. Poglavitno meſto je
Zelovez; tudi Belák, Velikovez, ſhent Vit, ˛Shtraſpurg,
Brésje (Frisah), Pliberg ino Bolſhburg ſo
snane meſta. V' Zelovzi Kerſhki, ino v' ſhent
Andrashi Lavantinſki ſhkof prebivajo. Koroſhzi
ſo nekoljko ˛Slovenzi, ſkoraj vſi katolſhke vére;
vezh del pa Nemzi, med katermi veliko lutranov
shivi.
ſhe sdaj Benezhani ſvojiga perviga patrona imajo.
Posnej poſhle njega ſv. Peter is Rima v' Egipt,
kjér je poſebno v' poglavìtnim meſti Alekſandriji
veliko malikvavzov preobernil. Malikvavſki ſleparji
ſo ga jéli pregánjati, ino ſklenili vmoriti.
Ravno ſo ſvojim malikam imenitno godovanje
obhajali, ſv. Marko pa ſveto maſho ſlushi; kar
ga sgrabijo, na vojko (vajet alj verv) privéshejo,
ter ga po kamenji tako nevſmileno vlazhijo,
de ſe je sa njim kervava zeſta posnala.
Kedar ſo ſe tega navelizhali (nadovolili), ga v'
temno jezho vèrshejo. Jesuſ ſe mu dobrotlivo
prikashe, ino ga potolashi rekozh: „Mir tebi Marko!“ Veſ oveſelen je zelo nozh Boga prehvalil.
Mladenzhi, kedar bote pred duhovſkoj
alj deshelſkoj goſpoſkoj na prizhi ſtali, ne
de bi ſe sbali reſnize ino pravize terditi.
Ne ravnajte ſe po krivizhnih beſedah ljudí,
temuzh vſelej govorite, kakor Bog sapové,
ino vam vaſha véſt velí; tako bote moshjé po
volji boshji. Apoſtelni ſo rekli: „Bogu je potreba bolj pokornim biti, kakor ljudém. Djanje ap. 5, 29. Sa to ſv. Gregor pravi: „Nizh ſe nam na ſveti tukaj toljko bati ní, kakor ſe Boga, manj bati kakor pa ljudi.“
Bil je ſv. Martin v' ˛Somboteli (˛Sabarji), Vogerſko kraljeſtvo (nekdaj Panonja imenvano) K' Vogerſkimu ſe ſhteje tudi hrovaſhko kraljeſtvo.
ſtarim meſti ſedajne vogerſke
ſe proti juga Turſkiga, ˛Slavonije ino Hrovatije,
proti vezheru ˛Shtajarſkiga ino Eſtrajha, proti
ſéverju Poljſkiga, ino proti jutru ˛Sedemgraſhkiga
(Erdelje) ino Vlaſhije dershi. Vogerſho
ima velike gore, pa tudi velike ravnine; rodi
veliko shivine, ima veliko shita, vina ino rude.
Eſtrajharſki zeſar ſo tudi vogerſki kralj. Poglavitne
meſta ſo Poshon (Preſhpurg) ino Budim.
Prebivavzi na Vogerſkim ſo Mazhjari alj pravi
Vogri, Nemzi, narvezh pa je ˛Slovenzov. Vogri
ſo vezhdel katolſhke vére, pa tudi ſtaroverzov
ino lutranov je veliko.
Hrovatija je jushna ſoſeda ſhtajarſke ino
krajnſke deshele, ki ſega od vogerſke semlje
do adriaſhkiga morja, ino sa turſkoj mejoj
leshi. Deshela je rodovita, daja doſti shivine,
vina in shita, morje pa doſti ſoli. Poglavitno
meſto je Sagrab, kjér Ban deshelſki poglavár,
ino katolſhki ſhkof prebivata. Snano meſto je
tudi Varashdin sa Dravo, ino Karlovez sa Kulpoj.
Ob morji je narimenitnej meſto Reka; ˛Senj
je ſedesh katolſhkiga ſhkofa. Hrovatjè sa
turſkoj mejoj, ſo vſi vojſhaki (ſoldalje), ki ſovrashnika
ino kushnih bolésn v' deshelo varjejo.
Hrovatje ſo vezhdel katolſhhe vére, pa tudi
ſtarovérzov je veliko.
nevérnih ſtariſhev rojen. Ozhe ino mati
ſta mu v' zérkvo branila, pa moder mladénzh
je poſiloma hodil kerſhanſke nauke poſluſhat,
ino je ſkerbno po tiſtih shivel. — Veſelo je, kedar ſtarejſhi ſvoje otroke h' kerſhanſkim naukam vôdijo; ſhe vezhi je veſelje, ako mladénzhi ſami od ſebe radi v' zerkev hodijo. Bogabojezhi mladenzhi pokashejo she v' ſvoji mladoſti, de bojo kdaj modri ino poſhteni moshje, kokor ſv. Martin.
˛Starejſhi ſo ga v' shold dali, in moral je
na Franzoſko h' konjikam jiti; alj tudi med vojſhakami
je po kerſhanſko shivel, sveſto ſlushbo
opravljal, ni klel ne klafal, ampak rad molil,
je bil ſerzhen, pa tudi vſmilen. Kedar je
neki posimlki dan na pol gòliga berazha (ſhterza)
sa potam simo ogrébati videl, pa mu ni
imel kaj vbogajime dati, s' mezham ſvoj plajſh
raspara, eno plat vbógimu sa ogrinalo da, s'
drugim pa ſam ſebe ogerne. Na to ſe mu pervo
nozh Kriſtuſ v' prizho angelov ſvojih prikashe
s' ravno tiſtim pol plajſkam oblezhen, rekozh:
„˛S' tím oblazhilam je mene Martin oblekel.“
— Naj bi bili mladenzhi vezh vſmíleni, ino nameſto ſebi lepoto omiſhlovati, rajſhi vbogim pomagali; imeli bi tudi Jesuſa ſvojiga povrazhnika.
Bog je mládiga vojſhaka sa duſhniga bojvavza
kraljeſtva nebeſhkiga isvoljil: sapuſtil je
torej ſv. Martin ſoldaſhino ino ſe je ſhel na duhovſko
vuzhit. Is ljubesni do ſvojih ſtariſhev
ino shlahte ſe v' ſvoj kraj poda, jim isvelizhanſko
véro osnanovat; alj le ſamo mater je Kriſtoſu
pridobil, terdovraten ozhe ſe mu ni podvuzhiti
dal. Po ſvojim poti je v' nekih hribah
med rasbojnike priſhel. She je njih eden po
njim mahnil, alj neki drugi mu s' rokoj priſtreshe,
de ga ni vſmertil; ſv. Martin ſe pa ſhe vſtraſhil
ni. Vpraſhajo ga, kdo je on, de ſe jih ne bojí.
On jim odgovorí, de je kriſtján, ktéri vé, de
Bog ſvoje varje, poſebno jih v' velikih nevarſhinah
vidno ohrani; pa hudodelzi naj ſe bojó,
kér savolj hudobij vſmilenja Kriſtuſoviga vredni
ne bojo. — Tako bres ſtrahu lehko po ſveti hodi, kdor ſe Bogu v' roke da, ino v' gnadi boshji shiví — Ravno tiſti, ki ga je hotel vbiti,
Krivovérzi ſo ſvetiga Martina is domazhiga
kraja pregnali; vernil ſe je v' Franzoſko semljo
nasaj, ino je tam toljko ſveto shivel, de mu je
vſigamogozhen Bog dal zhudeshe délati. Imel
je mladiga uzhenza, kteri mu je bres ſvetiga
kerſta vmerl; ſv. Martin móli, ino
mladenzh oshiví. — Neki dan mémo hiſhe imenitniga
mosha gre, ter zhuje velik jok ino sdihvanje.
Vpraſha, kaj to pomeni, in kedar své,
de ſe je ſlushavnikov eden obéſil, gredózh noter
ſtopi, mertviga revesha s' ſvojo molitvijo
obudí, ino sdraviga ljudem isrozhí. — Ne ſmémo ſromakov, k'teri ſe ſami ob shivlenje dénejo,
bres pomozhi puſtiti; zhe jim ſhe ni samujeno. Veliko je nedolshnih ino na pameti bolnih, ki ſo naſhiga vſmilenja vredni. To nam ſv. Martin pokashe.
˛Svetiga ſlushávnika boshjiga ſo kríſtjani
Turonſkiga meſta v' Franzoſkim ſvojiga ſhkoſa
isvoljili, de ſe je ravno te zheſti branil. Bil
je, kakor nekdaj ſerzhen vojſhák, tudi sdaj
ſkerben duſhen paſtir. — Po vſih krajih ſvoje
ſhkofije hodil je, ljudi vuzhíl ino delil ſvete sakramente.
Poſebno je ſkerbel sa zhéſt ino lepoto
Bogu poſvezhenih zérkuv. Kedar je ſtopil v'
vesho boshjo, ſe je ſvete grose veſ treſil, ter
je djal: „Kaj bi ſe ne treſil, ako premiſlim, kako pred velizhaſtvam nar Viſhiga ſtojím, pred Bogam ino ſvojim ſodnikam.“ — Videl je ſhe veliko nevérnih
Kedar je ſv. Martin po desheli hodil, vgleda
oſtrisheno ovzo, íno pravi: „Imela je dve ſukni, ino je dala eno zhloveku, ki nima nobene. Poglejte, ovza naſ pomni evangelſkiga nauka. Tudi mi ſtorimo tako!“ — Drugi pot je ſrezhal vſiga
djal, to je podoba neſrézhniga Adama, ktérga je Bog is raja potiſnil. Isſlezhimo ſtariga Adama, ino oblezhimo Jesuſa Kriſtuſa.“ — ˛Shel je neki dan memo
Vuzhenzi ſo ljubili ſvetiga Martina kakor
otrozi ſvojiga ozheta; in kedar je v' ſvojim
84tim leti na ſmertni poſteli bil, ſo ſe milo
plakali, ino sdihovali rekózh: „Kaj naſ boſh
ozhe sapuſtil? komu naſ boſh ſrote isrozhil?“
˛Sv. Martin pa je molil: „O Goſpod! alj ſim ſhe tvojimu ljudſtvu potreben, tako ſe dela ne branim. Naj „ſe tvoja volja sgodi.“ — Navsnàk je neprenehama leshal in
ki je she pripravlen jiti k' Goſpodu.“
Tako lepo je ſklenil ſvoje shivlenje, od mladoſti
do ſtaroſti Bogu sveſt. Reven je na sémlji
shivel, bogat je v' nebeſa ſhel.
Zhlovek v' vſakim ſtani lehko ſveto ino
ſrezhno shivi, naj ſi bo maſhnik alj sholdnír,
ako le ſkerbno ſvoje dolsnoſti dopolni. Vſákimu
sveſtimu ſlushavniku po ſmerti Jesuſ
veſelo porezhe: „Prav, dober in sveſti hlapez! kér ſi bil v' malim sveſt, te bom zhes veliko poſtavil; pojdi v' veſelje ſvojiga Goſpoda.“ Mat. 25, 21. „Zhlovek, ti ſi na kupzhiji, dokler ſhe shivíſh; glej de dragih jagod ne sgubíſh; varji ſe, de jih ſovrashnik ne dobí, de ſe s' njimi tvoja barka ne vtopí, de ne prideſh prasen k' vezhni domazhiji!“ ˛Sv. Jefrem.
V' judovſki desheli, ki je Rimzam v' oblaſti
bila, ſo ſlusheti rimſkiga zeſarja zeſtnino
(rumizo, muto alj zol) pobérali. Tiſtih eden je
bil Matevsh, Alſejov ſin, ki mu je bilo tudi
Levi ime. Sunaj meſta Kaparnaum v' Galileji
je ſvojo ſtavo imel. Judam ſo bili taki ſlusheti,
kakor tern v' peti; zherteli ſo jih, kakor
ſhe tudi dan denaſhen neumni ino hudobni kriſtjani
ſlushavnike zeſarſke ſovràshijo, katerim
kaj plazhovati imajo. — Réſ je, de ſo nekteri ſtani sa isvelizhanje bolj nevarni od drugih; mormo ſi torej ſtan isvoliti, v' k'terim bomo s' boshjoj pomozhjoj loglej isvelizhani. Sanizhvati pa nobeniga ſtanu ne ſmémo; is vſákiga pot v' nebeſa gre, kakor v' shivlenji ſvetiga Matevsha vidimo.
Vſmilen Jesuſ je is vſih ſtanov ſebi vuzhenze
bral; tud' ſvetiga Matevsha je is sazeſte sáklizal,
naj ſvpjo poſvetno ſlushbo sapuſtivſhi
hodi sa njim. Bres vſiga odloga Matevsh Jesuſa
vboga, ſe bogati ſlushbi odpové, ino gre
sa Kriſtuſam jiſkat nebéſhkiga kraljeſtva. Savolj
nja ſerzhne sveſtobe ga je Isvelizhar apoſtelna
isvolil. Vſe je videl ino ſliſhal, kar je
Kriſtuſ ſtoril ino govoril. Po Jesuſovim v' nebo
hodi je ſpervizh po Judovſkim pridigval, ino
pervi evangelj vérnim popiſal, kako je boshji
˛Sin zhlovek bil, kako je po zhloveſhki natori
terpel ino vmerl. Sa to ima podobo fantizha v'
snamnje per ſebi. Po tem ſe je v' Etjopjo, is
Etjopje pa v' Persjo ino druge juterne deshele
podál; je veliko dobriga ſtoril, pa tudi sa ſveto
véro veliko hudiga preſtál. Poſlednizh ſo ga
nevérniki pred altarjam, kjér je ſveto maſho ſlushil,
prebodli, ino mu tako nebeſa odperli, kjer
ſe sdaj per ſvojim Goſpódi veſelí.
Mladénzh, ne ſramuj ſe nobeniga ſtanu,
v' katerim pravizhno shivíſh, naj ſi bo ravno
od ljudi sanizhvan; Bog ga je vſtvaril,
ino zhe ga je tebi odlozhit, bo ti is njega
tudi nebeſa odperl. ˛Stan te isvelizhal, pa
tudi pogubil ne bo; le ti ſi boſh s' njim pekel, alj pa nebeſa saſlushil. ˛Sv. Pavl vuzhí: „
„Bolj poreden ſtan ko je, v' kterim ti
shiviſh, lepſhi zhednoſt ſveti ſe, ktero v'
njem ſtoríſh.“ ˛Sv. Ambrosh.
Kdor priti v' ſrezhen ſtan shelí, mora sa
Jesuſam hoditi, kakor ſv. Matija (ſv. Matjash).
Bresh ko je on Jesuſa ſposnal abljublenga Meſija,
ſe je njemu pridrushil, ino ga ni sapuſtil vezh.
Vſe njegove nauke je sveſto poſluſhal, njegove
shednoſti ſkerbno poſnemal, ino je njegovih 72
vuzhenzov nar sveſtéjſhih eden bil. — ˛Sedajni mladenzhi bi tudi imenitni ino ſrezhni radi bili. Nekoljko ſe jih sato oſhabno (ofertno) oblazhi, ter miſlijo, de ſo v' prasni lepoti zhres vſe imenitni. ˛Spet drugi ſe po premoshenji gonijo, ino miſlijo, de le bogatín ſrezhno ino imenitno shiví; nekoljko jih sa premeteno, umetno glavo ſkerbi, kakor bi prebriſana glava vſe na ſveti veljala; ljubiga Jesuſa pa radi posabijo, in prav po Iſhkarjotovo njegovo ſveto véro ſvojimu poshelenju predajo: to je navadna poſvetna modróſt. Vſa poſvetna ſrezha je pa slo opotézha, ino poſvetnesham
ravno tak hitro v' rokah svodení, kakor Judeshu trideſet ſrebernikov. Kdor ponishno sa Jesujam hodi, bo poviſhan, kakor ſv. Matija na Judeshovo apoſtolſko meſto.
Poſveten Judesh Iſhkarjot ſe je bil obéſil;
versel je v' apoſtolſtvo naredil; dvanajſto meſto
je prasno bilo. Vérni ſo ſe po Jesuſovim v'
nebohodi sbrali ino molili, naj jim Bog nameſto
Juda drujiga apoſtelna odlozhi. Na to vadlajo,
vàdla ſvétiga Matija sadene, ino bil je apoſtelnam
priſhtét. — Fantizh, ki bi rad doneſ alj jutri kaj bil, nikar ſe v' viſoke ſlushbe ne ſili; priden bodi, ino ſe Bogu priporozhaj, on bo ſkerbel sa tebe. Kedar pa imenitno ſlushbo naſtopiſh, ſpomni ſe, de komur ſe veliko da, ſe tudi terja veliko od nja. Glej de ſvoje dolshnoſti sveſto ſtoriſh kakor ſv. Matija.
Apoſtelni ſo binkoſhtno nedelo ſvetiga Duha
prijeli, ino ſe po tém na vſe kraje ſvetá rasjiſhli
ſveto véro osnanovat. ˛Sv. Matija je po
Judovſkim ino vezh drugih krajih Asje pridigval.
Njegovi poſebni nauki ſo bili: „Poſvetne rezhí ſe morjo po volji boshji savshivati, alj ſerze nikólj na nje privésati ſe. — Teleſno posheljenje ſe mora pokoriti, ino ne dopolniti; kar ſe nerodno posheljuje. — Kedar ſoſed vérniga kriſtjana greſhí, tudi kriſtjan greſhí, ki ne ſkerbi sa njegovo poboljſhanje.“
Kriſtuſovi ſo ga v' ſmert obſôdili. Kedar
ga s' kamenjam pobìjajo, ſhe vmiráje sa
ſvoje ſovrashnike moli. Neki rimſki trinogar
njemu s' ſekirò glavo odſeka. ˛Shel je veſelo v'
nebeſa na ſvoj apoſtojſki ſedesh, ki mu ga je
Kriſtuſ odlozhil.
Vſmileni Jesuſ naj vſe vabi prave ſrezhe
jiſkati rekózh: „Pridite k' meni vſi, ki ſe trudite, ino ſte obtesheni, ino jes vaſ bom poshivel! Vsemite moj jarm na ſe, ino uzhite ſe, kèr jes ſim krotek ino is ſerza ponishen, in bote pokoj najdli ſvojim duſham. Moj jarm je ſladek, ino moje breme je lehko.“ Mat. 11, 28 — 30.
˛Srezhen, kdor vſe s' Bogam sazhne, ino
s' Bogam vſe nehá, ino po vſih jvojih potah
Jesuſa tovarſha 'ma.“ ˛Sv. Gregor Naz.
˛Sv. Nikolaj (alj Miklavsh) je imel bogoljubne
premoshne ſtariſhe; bil je pa tudi on bogabojézh.
Vſako ſredo ino petek ſe je she déte
poſtil, ino ni tega poſta vſe ſvoje shive dni opuſtil.
— Ojſtriga shivlenja vaditi ſe je potreba od mladih nog, de naj pregreſhno poshelenje ne premaga. Mehkushen {iszartlán) mladenzh,
pa puhla répa; na duſhi ino trupli malo veljá.
˛Sveto zhiſtoſt je toljko ljubil, de ſhe drujiga
ſpola mladénzh pogledal ni, ter je dobro
vedel, kar ſv. Duh govorí: „Odverni ſvoj obras od naliſhpaniga shenſtva ino ne sijaj po ptuji lepóti. Savolj shenſke lepote ſe jih je veliko pogubilo, ino is nje ſe poshelenje kakor ogenj vnema.“ Kakor je ſam nedolshnoſt ljubil, je
Neki shlahen môsh je tako obóshal, de ni
imel shiveti vezh. Imel je pa tri hzhere. Neſramnih
gèrdeshov je bilo po meſti, ki ſo hotli
nedolshne deklize s' dnarmi sapeljati. She jih
je miſlil neſrezhen ozhe sapelivzam prodati.
˛Sv. Nikolavsh to svédeti, ponozhi pred okno
pride, ino vershe lepo moſhno dnarjov ſkos
okno, pervo nozh sa pervo, po tem sa drugo,
ino sa tretjo hzhér, de ſo ſe lehko poſhteno
omoshile. V' te ſpomin ſe otrozi ſhe sdaj o Miklavshovim
darújejo, kakor bi ſv. Nikolaj pridnim
kaj ſkos okno prineſel; sa to tudi tri jabelka
na podobi ima.
Rad je molil, sgodaj vſtajal, ino ſlushbo
boshjo opravljal; Bog ga je sa to v' duhovſki
ſtan poklizal. Kedar ſo v' Miri, nekim meſti na
jutrovim, ſhkofa voljili, ino proſili Bogá, naj
jim ga po ſvoji volji da, jim je bilo rezheno:
„Kteri bo prihodno jutro pervi v' zérkev priſhel,
bo njihov ſhkof.“ ˛Sv. Nikolavsh, ki
tega védel ni, pride na vſe sgodaj v' zerkev.
S' veſeljam ga kriſtjani prímejo, ino ſhkofa poſtavijo.
— Tudi naſ naj ne grosi sgodaj vſtájati pred bélim dném, ker je obljubil Goſpód nebeſhki venez njim, ki sgodaj zhujejo.
Zhudodéln mosh je bil ſv. Nikolavsh na
ſveti, je ljubil otroke ino jih ſkerbno vuzhíl;
sa to ſe ſhe sdaj poſeben prijatel pridnih otrók
zheſtí. Veliko je ljudém dôbriga ſtoril, sa to
je lehko ino veſelo vmerl, rekozh: „V' tebe, o Goſpód, je savupala duſha moja; vsemi njo v' roke ſvoje!“ Pa tudi po ſmerti
Mladenzhi, ki hozhejo biti njegovi prijateli,
naj nedolshnoſt várjejo, ſvoje telo
pokorijo, ino is maliga vſako hudo poshelenje
premagajo. ˛Sv. Duh govorí: „Dobro je zhloveku, ki jarm od ſvoje mladoſti noſi.“ Shal. peſm. Jerem. 3, 27.
„Ojſtro vadi ſe shiveti, drugim dober biti;
poterplenje s' blishnim 'meti, ſam nar vezh
ſtoriti.“ ˛Sv. Krisoſtom.
Kakor imajo deklize ſveto Nesho, tako
mladénzhi ſvetiga Pankraza lep isgléd, kako
naj bojo, zhe ravno ſo ſhe mali, Jesuſu sveſti.
˛Starejſhi ſvetiga Pankraza ſo malikvavzi bili;
on pa, kedar je v' ſvojim ſhtirnajſtim leti v'
v' Rim priſhel, ſe je v' kerſhanſki véri poduzhiti
ino kerſtiti dal. — Ne posabi, mladénzh, kaj ſo tvoji bôtri per ſvetim kerſti sa tebe obljubili; vuzhi ſe rad kerſhanſkiga nauka, dershi boshje sapovedi.
Kmalo po tem ſo ga nevérniki sgrabili, ino
pred hajdovſkiga zeſarja peljali, ki ga je mozhno
nagovarjal s' hodim ino dobrim, naj Jesuſa
sataji. Alj ſvét mladénzh ſerzhno odgovorí: „Ne miſli, o zeſar, zhe ſim ravno mlad, de bi tak neſpameten bil, kaj takiga ſtoriti. Naſh goſpod Jesuſ Kriſtuſ nam toljko pameti ino ſerzhnoſti da, de ſe ne bojimo protenja nobeniga poglavarja ne ſodnika; tvoji bogovi, ktére hozheſh, de bi zheſtíl, ſo goljufi in sapelivzi bili; ſram ino gréh je njih zheſtiti.“ Na to ga vkashe zeſar ob glavo
Ne boji ſe hudobnih ljudí, fantizh mlad,
ki te hozhejo v' greh napeljati. Zhe ſi ravno
per ſlabi mozhi, angeli boshji ſe bojo
sa te poſkuſili, de boſh premagal pregreſhen
ſvét ino vſo njegovo hudobo. „Blagor njim, govori Jesuſ; ki ſo savolj pravize preganjani, ker njih je nebeſhko kraljeſtvo.“ Mat. 5, 10.
„Tudi bres ognja ino mezha krono marternikov sadobimo, ako namrezh vſe teshave radovoljno poterpimo.“ ˛Sv. Gregor.
V' ſhpanki desheli je bil ſv. Paſhkál domá,
pa tako vboshnih ſtariſhov, de ga niſo imeli
sazhém v' ſholo dati. ˛She majhen je bil, pa
je ſilo mozhno sheljel ſe branja navuzhiti. Vsel
je Abezednik na polje s' ſebó, ſe sa potam vſedel,
ter memo gredozhe proſil, naj ga zherk
vuzhíjo, ino mu pokashejo, kako ſe bêre. —
Velik boshji dar je branje, kdor ga sná; alj le ſvete ino koriſtne bukve brati dobro je; ſlabih ſe je treba slo varvati. Tudi ſv. Paſhkal je le molitvine ino poboshne bukve bral.
Bersh ko je odraſtil, je paſtirzhek v' ſlushbo
ſhel, ino nekimu goſpodarju ſkerbno shivino
paſil. — Gerdo je, zhe odraſheni otrozi ſlushit ne gredo, kedar nímajo doma dela, shivesha, ne oblazhila. Kdor poſtopa sdrav in mlad, je ſam ſvoj in drugih tat.
Bogabojezh in priden paſtirzhek ſvojimu goſpodarju
shivinzo lepo paſe, ſe ſhkode varje, pa
tudi greha. Kedar mu enkrat goſpodar vkashe
v' ptuj vinograd po grosdja jiti, de bi ſi shejo
ogaſil, ſantizh tega ni hotel ſtoriti. „Grosdje
ni naſhe, je djal; rajſhi ſe dam na koſe rastèrgati, kakor ſhe kaj tak maliga vkraſti; sa to, ker je gréh.“ —
Na paſhi je mlad Paſhkàl premiſhloval lepo
seleno polje, shito ino druge ſtvarí, ter je sa
vſe Ozheta nebeſhkiga hvalil ino zhaſtil. Ker
je goſpodár pravizhniga ſanſizha ſpôsnal, ga je
hotel sa ſvojiga ſinovza vséti, ino mu vſe premoshenje
ſporozhiti, ker ni imel ſvojih otrók.
Mladenzh pa, v' ſvojim bornim ſtanu veſ sadovoljn,
ſe mu je lepo sahvalil, rekozh: „Vboshez ſim rojen, vboshez naj vmerjem; ſaj je tudi Isvelizhar moj vboshen bil, ino je priſhel na ſvét le drugim ſlushit.“
Teshko je bogabojezhimu mladenzhu djalo,
de ſo mu kose v' ſhkodo vhájale; ino mozhno
ga je véſt pekla, zhe je njegova shivina v' ptujo
ſetvo priſhla, in kake ſhkode naredila, ter je
védel, de ſe ſtorjena ſhkoda vſelej po mozhi
mora povèrniti. Tudi ſlabo sadershanje drugih
paſtirjev ga je v' ſerze bolelo, ker ſo jigrali,
preklinjali ino ſe tepli. Goſtokrat nje ſvarí; pa
gerdeshi ſo ga le saſmehvali ino ſovrashili, de
ni s' njimi hudo delati hotel. On je na meſti
jigre le dobre bukve bral ino ſvete peſmi popeval.
— Koljko greha ſe po paſhah sgodí, je povedati grosa. Satorej, fantizh mlad, ki s' drugimi fantizhi paſeſh, nikar, de bi ſe med ſebò gerdih rezhi vuzhili, ſe pred ljudmi ſkrívali, ino ſvojim ſtariſham ne povédali. ˛Saj na ſpovedi hitro povéjte, kar ſte ſtorili. Bogu ſe ne morete ſkriti, njemu ne morete vjiti; njega rasshaliti naj bo vaſ ſtrah.
Bogu bolj sveſto ſlushiti ino ſe loglej greha
varvati je ſvojo ſlushbo sapuſtil, ino ſe v'
drushino duhovſkih bratov ſvetiga Franziſhka
podál. Ojſtro je shivel, ſvoje dolshnoſti na tenko
dopolnil ino je s' revnim shivesham sa dobro
vsél. ˛Svojim predpoſtavlenim je bil v' vſih pravizhnih
rezhéh zhiſto pokórn, ino ſe nigdar
vſtavljal ni, kedar ſo mu kaj vkasali, naj bi
ſhe tak teshavno bilo. Jesuſa ino Marijo je poſebno
zheſtíl, rad premiſhloval Kriſtuſovo terplenje,
ino je hodil tudi on radovoljno po poti
terplenja sa Isvelizharjam ſvojim. Kakor je poboshno
ino smeraj pohlevno shivel, je tudi veſelo
duſho Jesuſu in Mariji isrozhil, ino k'
njima v' hiſho Ozhetovo ſhel.
Vſaki zhlovek, naj ſi ravno brati ne sna,
vender dvoje bukve ima, is katerih ſe lehko
vuzhí Boga ſposnavati, njega hvaliti ino zheſtiti:
perve bukve ſo vſe ſtvàrjene rezhí, druge
pa krishani Jesuſ, njegovo shivlenje, terplenje
ino ſmert. ˛Srezhni vſi, ki te dvoje bukve beró; od njih Kriſtuſ govorí, ki pravi: „
„Vſe je nezhemernoſt, le Boga ljubiti,
in njemu ſlushiti, to ni nezhemernoſt. ˛Svet
sanizhvati, in sa nebeſa ſi persadévati, toje
nar vezhi modroſt.“ Tomash. Kemp.
˛Svetimu Pavlu je bilo popréj ˛Savl ime. Bil
je v' meſti Tarsuſ v' desheli Zilizji
Asji bliso Evrope; in poglavitno meſto deshele
je bilo Tars, kjér je veliko Judov prebivalo,
med katermi ſo bili ſtarejſhi ſvetiga Pavla. V'
mali Asji ſo prebivali Galatarji (Galazhani)
katerim je ſv. Pavl piſal; tudi meſto Efés je
bilo per morji, bliso ˛Smirne.
prebriſane glave ſe je v' Jerusalem, v'
poglavitno meſto na Judovſkim, v' ſholo podal,
ino ſe vſih israelſkih poſtáv prav dodro navuzhih.
— Dobro je sa mladénzha, ako je prave glave, de v' ſholo pride ino ſe svuzhí. Zhe pa dobre glave ino zhedniga sadershanja ni, je ſtokrat bolje, de doma orje ino koſí (ſezhe), kakor bi ſhole pometal; nar vezhi vjima
(ſhkoda) je sa shlahto ſpriden diak (ſhtudent).
— ˛Savl, ſhe mlad, je bil v' ſvoji vuzhenoſti
ſilo viſokih miſel. Poſluſhati lepe nauke
ponishniga Jesuſa napuhnenmu mladenzhu ni
dopadlo. Veſ ſerdit v' ſvojim ſerzi grosovitno
miſel ſklene, véro v' Jesuſa satréti, ino vſe njegove
uzhenze do ſmerti preganjati. — Tako le ſo vſakimu mladenzhu dve rezhí nar nevarnejſhi: prevsetija ino nagloſt; napúh mu jamo kople, ino nágloſt ga v' njo pokople. Satorej bodi ponishen, in ne prenagli ſe v' ſvojih ſklepih; le po niſki, ravni dolini ſe varno hodi, ino pa malim ſe delezh pride; kar je prav.
˛Savl je ſvétiga ˛Shteſana kamnjat pomagal,
ino vbijavzam oblazhila varval, de bi ga loshej
pobili. ˛Sv. ˛Shteſan je pa tudi sa njega molil,
naj mu Bog njegove grosovitnoſti v' greh ne priſhteje;
ino molitev ſvetiga marternika je ˛Savlu
vſmilenje sadobila. — Koljko je med nami rasvujsdanih preganjavzov ſvete nedolshnoſti, ki ſkos sapelivo ino pohujſhlivo shivlenje sveſte ſlushavnike ino ſlushavnize Jesuſove prav po ˛Savlovo preganjajo, katire je tudi Jesuſ s' ſvojo reſhnjô kervjoj odkupil. Molimo sa nje, kedar naſhe poſvarjenje kaj ne pomaga; naſha molitev bo jim vſmilenje sadobila, kakor molitev ſvetiga ˛Shteſana mladimu ˛Savelnu.
˛She premalo je ˛Savelnu bilo v' domazhim
meſti Jerusalemi kriſtjane preganjati; proſil
je judovſke poglavarje, naj ga poſhlejo v'
ptuje meſto Damaſhk,
desheli judovſki polnozhna ſoſeda. Damaſhk
ſhe sdaj na jutrovim mozhno ſlovi.
vérne kriſtjane polovil, ino jih pokonzhal. Poſlali
ſo ga, ino mu dali ſtraſhno oblaſt; alj
sdaj ſe ga Kriſtuſ vſmili. She veſ ſerdít bliso
meſta Damaſhk prijaha, in ko bi trenil ga nebeſhka
ſvetloba obſije, na tla vershe, ino vſigamogozhen
glaſ is nebéſ sadoní (sagermí):
„˛Savl, ˛Savl! po kaj me preganjaſh?“ Veſ
preſtraſhen ˛Savl popraſha: „Kdo ſi pa ti, Goſpod?“
In ſpet saſliſhi: „Jes ſim Jesuſ, kteriga
ti preganjaſh. Teshko bo tebi ſe meni
vſtavljati.“ Veſ trepetáje ino ſtermé ˛Savl odgovorí:
„Goſpód! kaj hozheſh, de naj ſtorim.“
Goſpód mu rezhe: „Vſtani, in pojdi v' meſto,
ino tam ti bo povédano, kaj ti je ſtoriti.“ Tovarſhi
ſo ga sa roko v' meſto peljali, sakaj od
prevelike luzhi. ki ga je oſvetila, ni s' odpertimi
ozhmi videl. V' Damaſhki je tri dni molil
ino ſe pôſtil; po tem mu Bog duhovnika Ananijeta
poſhle, ki ga je kerſtil; ino sdajzi je sopet
videl, ter je bil vſmilenja boshjiga zhes vſe
veſél. — Tudi tebe pregreſhen, raspuſhen zhlovek, ki ſtariſhe shaliſh, neſramno shivíſh alj pijanzhiſh, pohujſhanje delaſh, premoshenje sapravljaſh ino ſe poſvariti ne daſh , tudi tebe vſmilen Jesuſ bara: „Sakaj ti mene preganjaſh? kaj ſim ti hudi ga ſtoril, de mene shaliſh ino na novo moríſh?“
Oh kdaj mu boſh vender prav odgovoril, po ˛Savlovo rekozh: „Kaj hozheſh Goſpód, de naj ſtorim?“ — Padel boſh tudi ti is dívjiga konja ſvojiga pregréſhniga poshelenja; alj boſh pa tudi vſtal ino ſe tako reſnízhno kakor ˛Savl poboljſhal? — Moliti ino poſtiti ſe je vſakimu zhloveku potrebno: nedolshnimu, de ſe hudiga varje, gréſhnimu zhloveku, de ſe ſpokori ino vſmilenja boshijga deleshen ſtori. Mladénzh, ki rad moli, ino ſe poſti, ſe pogubil ne bo; kdor pa molitev in poſt opuſha, je she na poti pogube.
˛Sv. Pavl ſkos ſvét kerſt veſ prerojen, Jesuſa
odreſhenika ſveta sdaj ravno tak ozhitno
ino ſerzhno osnanjuje, kakor je popréj vérne
kriſtjane preganjal. Po vſih imenitnih judovſkih,
gerſhkih in laſhkih meſtah je vuzhíl Jesuſa
ſposnati in v' njega vérvati; in kakor je
popréj on vérne preganjal, tako ſo sdaj nevérniki
njega pregánjali. ˛Serditi Judjé ſo ſe v'
Jerusalemi sapriſegli, de nozhejo jeſti, dokler
ga ne bojo vmorili; alj njegov ſeſternik je to
priſego svédel ino ſvetimu Pavlu povedal, kteri
ga je k' deshelſkimu poglavarju poſlal, de je
ſvetiga Pavla is rok hudobneshov reſhil.
Kedar je she bres ſhtevila veliko nevérnih
Judov ino hajdov v' ſveti kerſhanſki véri podvuzhil,
tudi bliso naſhih krajev perpridgval,
bil savoljo Jesuſoviga imena velikokrat v' jezho
sapèrt, kervavo tepen in nevſmíleno preganjan,
ſo ga v' Rim vklenjeniga prípeljali, pa sopet
proſtiga puſtili. Po tem, ko je tudi v' Rími s'
ſvetim Petram veliko Judov ino malikvavzov
preobernil, ſo njega ſovrashniki ravno tiſti dan
ob glavo djali, ko ſo ſvétiga Petra krishali. —
Tako je ſv. Pavl ſkerbno popravljal, kar je mlad ˛Savl prenaglo hudiga ſioril, ter nam sapuſtil lep isglèd, kako ſe naj v' reſnizi pobóljſhamo, ino délamo sa ſtorjene grehe pravo pokoro.
Mladénzh, premagúj ſvoje pregreſhne
nagone, s' sapelivim ſvétam ſe ſerzhno vojſkúj,
de tudi konez ſvojiga shivlenja s'
ſvetim Pavlam lehko veſelo porezheſh: „Dobro ſim ſe vojſkoval, ſrezhno ſim ſvoj pot dotekel, véro ohranil. Sdaj me zhaka krona pravize, ktero mi bo dal pravizhen ſodník; pa ne le meni, ampak tudi vſim, ki ſe veſelijo njegoviga prihoda.“ II. Tim. 4, 7 — 8.
Bog ne gleda shlahnije ljudí, ne porajta
bogaſtva, ne dragih poſvetnih rezhí; le kdor
shlahno ſerze ima, in poſhteno shiví, njemu dopade,
kakor ſv. Peter, ki mu je bilo Jonov
˛Shimon ime. Ribizhov ſin je bil, ino s' ſvojim
bratam Andrejam po galilejſkim morji ribil. ˛Sv.
Andrej je njega k' Kriſtuſu pripeljal, ino Jesuſ
je dobriga zhlovezh'ka ſposnal, apoſtelna isvoljil
ino Petra (po naſhim ſkala) imenoval, ozhitno
pokasat, de bo Peter, zhe ravno borniga ſtanu,
pervi kamen njegove ſvete zérkve. — Pogléj, mladénzh, kako Bog ponishne povsdiguje, ter ponisha prevsetne. Ne sanaſhaj ſe prevezh na ſvojo mozh ne na imenitnoſt ſvojiga ſtanu; ako ti Bog ne pomaga, bo vſe tvoje delo bres blaga. To nam ſv. Peter pokashe.
Ribil je neko nozh od vezhérniga mraka
do béliga ſvita, pa ſhe ni ríbize vjel. Ravno
s' ſvojmi tovarſhi shaloſtno mreshe ispéra; Jesuſ
pride, mu vkashe naj ſhe enkrat mresho potegne,
ino glej, v' Jesuſovim imeni toljko rib
savsdigne, de ſe mreshe tèrgajo, ino zholnizhi
vtáplejo. — Neko drugo nozh ſo ſe apoſtelni
po galilejſkim morji peljali, Jesuſ pa pride po
vôdi k' njim, kakor po ſuhim. „Goſpod, pravi
Peter, naj ſhe jes po vodi k' tebi grem.“
„Pojdi le!“ mu Jesuſ rezhe. Peter ſtopi na
vôdo, ino po vôdi kakor po ſuhim gre. Kedar
pa véter sahlidí, ino ſe valovi smajijo, hitro ſe
Peter preſtraſhi, ino vôda ſe pod njim vdira.
„Goſpód , pomagaj!“ Peter savpije, ino Jesuſ
mu roko podá, rekozh: „˛Slabovérnesh! sakaj
ti dvomil (zviblal)?“ — Klizhi tudi ti, kedar
boſh v' ſili; pa tudi terdno savupaj, de tebe Jesuſ sapuſtil ne bo.
Ko ſo apoſtelni s' Jesuſam po ſveti hodili,
ſo priſhli neki dan dazarji, dazjo sa tempel pobérat.
Vpráſhajo Petra, ali Jesuſ dazjo plazhuje?
„Kako pa!“ odgovori Peter, ino gre
Jesuſu pravit. Jesuſ mu she na proti pride, rekózh:
„˛Stopi k' morju, versi ternik (vodizo)
ino pervo ribo, ki ſe vjame, vsemi ino odpri ji
gobez, ino boſh najdel denar; s' njim plazhaj sa
mene ino sa ſebe.“ — Kako lepo nam Jesuſ pokashe davke voljno odrajtovati. Bog vſakimu rad pomaga, ki daja Bogu, kar je boshjiga, ino zeſarju, kar je zeſarjoviga.
Peter je toljko Jesuſa ljubil, de je hotel
vmreti sa-nj; alj Jesuſ ga je ſvaríl, naj ſe
ne prenagli v' ſvojih obljubah, ter mu pové, de
ga bo prihodno nozh pred njegovim terplenjam
trikrat satajil, preden petelen dvakrat sapôje.
Peter ni tega verjél, ino ſe je na ſvojo mozh prevezh
saneſil. Jesuſ na oljſki gori k' Ozhetu
nebéſhkimu moli, ino ſe na prihodno terplenje
pripravlja; Peter pa sravno terdo ſpí, ino nozhe
zhuti. Jesuſ ga sbudì ino opominja rekózh:
„˛Shimon, kaj ſpiſh? alj ne morete s' menó bedéti?
Zhujte ino molite, de v' ſkuſhnjavo ne padete;
duh je ſzer voljn, alj ſlabo meſo.“ —
˛Sovrashniki pridejo, ino Jesuſa prémejo; Peter
plane po konzi, mahne s' ſvojim mezham, ino
nekimu berizhu uho odſeka; Kriſtuſ ga sa njegove
naglize del pokréga, ter pravi: „Peter,
vtekni ſvoj mezh v' noshenze, sakaj vſi, ki sa
mezh primejo, bojo s' mezham konzhani.“ — Tako nigdar dobro ni, kar ſe prenaglo sgodí; potreba je premiſliti, preden ſe sazhne. Najde ſe doſti fantov, pa tudi oſtarlivih moshev, ki ſilo gerdo navado imajo sa vſako shal beſedo boj narediti. Alj prevrozha kri ſe rada hitro ohladí ino prelije. Kdor ſe rad tepe ino bojuje, ne bo dolgo sdrav, ne ſtarih dni vzhakal; sdrava pamet narvezh veljá.
Kedar ſo rabelni Jesuſa svésali, in pred
krivízhne ſodnike peljali, lése tud' Peter od
dalezh sa njim, ino pride v' dvoriſhe tiſte
hiſhe, v' kateri ſo Jesula ſodili, kjér ſe je
per kuriſhi (ogniſhi) s' hlapzami grèl. Neka
dekla, vratariza, Petra vgleda, ino rezhe:
„Ta le je tudi Jesuſov továrſh.“ Peter prizho
vſih tají, ino pravi: „Jes niſim; ſhe ne posnam
ga, ter ne vém, kaj govoriſh.“ Petelin
pervokrat sapôje. — Ne dolgo po tém ſpet druga
dekla pride, ino pravi: „Poglejte ga, tudi
ta je bil s' Jesuſam Nazarenſkim.“ Peter pa je
ſhe huje tajíl ino tèrdil, de ga ne posná. —
Poſlednizh ga ſhe hlapzi oſtópijo, ter pravijo,
de ga po beſedi posnajo, de je Galilejiz ino
Jesuſovih tovarſhev kdo. Peter, veſ plah, ſe
sazhne rotiti, de ne posna Jesnſa; in kedar
ga tretjizh sataji, v' drugizh petelin sapoje. —
Tako lehko pravizhen greſhí, ako ſe priloshnoſti greha ne varje; koljko loshej ſlabôzhen, ki priloshnoſti jiſhe! — Shenſtvo je Petra premoglo, de je ſvojiga ljubiga Goſpoda satajil; shenſke bojo tudi tebe sapeljale,
mladénzh, de boſh Boga posabil, in ſvojo duſho sgubil, zhe ſe jih varval ne boſh.
Ravno je bil Peter Jesuſa tretjokrat
satajil, kedar njega is ſodne hiſhe peljajo.
Milo ſe Jesuſ na Petra ogleda, njegov boshji
poglèd Petrovo ſerze probôde; ſpomni ſe
ſvoje obljube ino ſtorjene velike nesveſtobe,
bres pomude is neſrezhniga kraja hití, in milo
joka. — Lehko ſi she mor' de tudi ti Jesuſa s' ſvojim ſlabim sadershanjam satajil? alj ſi she tudi ſe rasjokal? Drage ſolse, ki is boshje ljubesni isvirajo, nam omívajo naſhe pregrehe.
Kedar je bil Jesuſ od ſmerti vſtal, íno ſe
apoſtelnam vezhkrat prikasal, je Petra trikrat
saporedi pobaral: „˛Shimon, Jonov ſin! ljubiſh mene?“ ˛Sv. Peter mu odgovorí:
Kedar kriſtjani to svejo, proſijo ſvetiga
Petra, naj isheshí. Zhe ravno ne rad, ſe vender
na proſhnjo vernih is meſta podá; alj na
meſtnih vratah Jesuſ njega ſrezha. kakor bi hotel
v' meſto jiti. ˛Sv. Peter ga popraſha: „Goſpód,
kamo gréſh?“ Jesuſ mu odgovorí: „Grem
v' Rim ſe ſhe enkrat sa tebe krishati dat.“
˛Sv. Peter ſposná, de je boshja volja, naj sdaj
sa ſveto véro vmerje, ſe gredózh poverne, ino
v' Rimi na krishi ſmert ſtori. Preden ſo ga
krishali, ſi je isproſil, naj mu glavo k' semlji
obèrnejo, kér po ſvojih ponishnih miſlih
vreden ni bil, ravno kakor njegov Goſpód krishan
biti.
Kakor ſv. Peter ljubi mladénzh tudi
ti vſmíleniga Jesuſa, ino varji ſe, njega
kdaj satajiti. ˛Srezhen ki s' ſvetim Petram
v' reſnizi rezhi samore: „Goſpod! ti veſh, de tebe ljubim.“ — Jan. 21, 17.
Bila ſta v' Rimi ſveta brata Primush in Felizján
rojena, v' shivlenju ino v' ſmerti sveſta tovarſha.
— Lepo je ſliſhati, ako ſe bratjé med ſebó zhedno imajo, hudiga várjejo ino opominjajo v' dobro, kakor otrozi eniga ozheta, ene matere; ſhe lepſhi je gledati njihovo djanje
ino nehanje, ako ſo ene dobre miſli, ene pravizhne volje, kakor tezhe le ena kerv po njihovih shilah; nar lepſhi je pa sa brate, ako jih ne raslozhi terplenje in tudi ne ſmert, kakor ſvetiga Primusha ino Felizjana.
Obedva kmalo ſta ſe ſveſe kerſhaſtſke vére
prijela, ſta po njej sveſto shivela, alj ravno
sa to na vkaso nevérnih zeſarjov vjeta, ino
v' nevſmileno jezho vershena bila. Pred ſódnika
nju po tem sheno, ki nju ſili s' hudim
ino s' dobrim, naj bi malike molila in satajila
Jesuſa. Pa po braterno odgovorita: „Le
ſamo eniga Boga móliva: le en ſam je pravi Bog.“
Sa to njino terdno véro ju s' ſvinzhaſtimi robatizami
grosovitno rastepó; pa vſe tepenje ne
premaga ſtanovitnoſti ſvetih bratov. — Kako dobro je imeti v' ſrezhi ino neſrezhi praviga tovarſha, ki naſ v' naſhih ſlabozhah podpéra, ino v' krepoſtih (zhednoſtih) poterdi. ˛Samez lehko pade, ino ni ga, ki bi mu roko podál. Pa tudi raskruſheni bratje ſe posabiti ne ſmejo, kakor ſe níſta posabila ſv. Primush in ſv. Felízjan.
Naj bi ſi kerſhanſka brata ſerzhnoſti ne
délala, nju grosovitnik vſakiga v' drugo jezho
sapreti vkashe. Nekoljko posnéj sapové ſvetiga
Felizjana pred ſe pergnaſi, ter ſe mu ſladek
dela pa tudi grosí, njega premotiti; ker pa kaj
ne opravi, ga vkashe k' ſtebru pripeti ino ga zele
tri dni bres vſiga shivesha puſtí. V' tréh dnéh
ſe ſvetiga Primusha s' lashjo loti, rekozh: „Tvoj
brat je bolj pameten, kakor ſi ti; ſtoril je zeſarju
po volji, bogove moli, íno je sdaj v' zhaſti
per njém.“ ˛Sv. Primush, od Boga rasſvetlen,
je lashnivzu odgovoril: „Ne boſh me preſlepil
ne! Po angeli vém, kaka je s' mojim bratam.
Bog daj, de kakor ſim ene volje s' njim, tudi
vmerjem sa véro s' njim.“ — Take lepe ſprave braterne je pazh malo med nami! Koljkokrat ſe bratjé med ſebó sa premoshenje ſtariſhev právdajo, v' ſhkodo ſprávljajo, ino po goſto do ſmerti ſovrashijo. Med njimi vgaſne kerſhanſka ljubésen, pa tudi sgine boshji blagoſlov (shegen). Bog naſ varji take shlahte ino daj vſim, ki ſmo ene kerví, tudi ene poſhtene miſli biti v' veſelji kakor v' terplenji, v' shivlenji ino v' ſmerti, po isgledi ſvetiga Primusha ino Filizjana.
˛Sodnik veſ raskazhen vkashe sdaj tudi ſvetiga
Felizjana pred ſe pergnati, sapové ſvetiga
Primusha na tesavnizo raspeti, s' shelesnimi grebeni
tergati, ino mu prizho brata rastoplen ſvinz
v' uſta vlivati. Kedar tudi te ſtraſhne muke ſlushavnika
boshjiga niſo premogle, rezhe dva leva
nad nju ispuſtiti; alj pohlevno ſta ſe pred nju
vlegla, ino njima noge lisala. To zhudo vídeti,
ſe je veliko nevernih preobernilo. Poſlednizh
nju da poglavár ob glavo djati. Njuna
ſveta trupla ſo ſvoje dni is Laſhkiga na Krajnſko
preneſli, kjér sdaj v' Kamniki pozhivata; njuni
duſhi pa vshivate per Goſpódi nebeſhko veſelje.
„Pogléj, kako dobro ino veſelo je, kér bratjé v' edinoſti prebívajo. Goſpod je ondi ſvoj shegen (blagoſlov)
obljubil, ino vezhno shivlenje.“ Pſalm. 132, 1 — 3.
„Kdor ſvojih bratov prav ne ljubi, bo
v' ſvoji zhednoſti na sgubi.“ ˛Sv. Ziril.
Shlahnih ino bogatih ſtariſhev ſin je bil
ſv. Rok v' ſranzoſki semlji domá. Bogabojezhe
isrejen bil je dobriga ſerza ino prebriſane
glave mladénzh, podoben mladimu drevzu, ki
veliko shlahniga ſadu kashe. Nar vezhi veſelje
bilo je njemu Bogu ſlushiti. Kedar ſo mu v'
dvajſtim leti ozhe in mati odmerli; je ſvoje veliko
premoshenje vbogim resdélil, na obljubo
Jesuſovo, ki govori: „Kar ſte komu nar majnſhih bratov ſtorili v' mojim imeni, ſte meni ſtorili.“
Ne le dajati vbogajime, tudi vſe ſvoje shivlenje
darvati Bogu v' zhaſt ino blishnimu k' pridu,
je ſklenil ſerzhen mladénzh, ter je védel,
de kdor ſkopo (pizhlo) ſeje, bo tudi ſkopo shel;
in kdor obilno ſeje, bo tud' obilno plazhilo shel.
— Kedar je ſvoje poſeſtvo nekimu ſtrizu sapuſtil,
ſe je po romarſko v' laſhko deshelo podál,
kjér je ravno tiſti zhaſ v' nekih meſtah grosovitna
kuga morila. Ta ſtraſhna ſhiba ſe per naſ vezhdel le po imeni posnà, pa gorjéj ljudém, ki ſi jo ſkuſhajo. Tudi ſapa je tak rekozh
po neſrezhnih krajih s' ſmertnim ſtrupam napolnjena; pogoſto she dihlej zhloveka vmorí. Vſe, kar le more, rado beshí; ni njih, ki bi bolnikam ſtregli, ino merlizhe pokopvali. Meſta vtíhnejo, zeſte ſamotne, hiſhe prasne, lepi kraji ſo gole puſhave. Pa tudi v' toljki ſmertni nevárnoſti pravi kriſtjan bolnikov sapuſtiti ne ſme; kakor nam ſv. Rok lepo pokashe.
Kedar veliko ſilo saſliſhi, kako ſe bolnikam
godí, na ravnoſt ſe is pota v' bolnishenzo
(ſhpitàl) poda, bolnikam ſtrezht, ter jih tolashi,
in obesuje, ino vmerjozhim ſrezhno vmreti
pomaga. Ni ſe mu gnusilo nesnanih bolezhin,
zhe je bil ravno rojen shlahnik: ni ſe navelizhal
teshavne ino nevarne ſlushbe, ako je ravno
mlad bil; njegova kerſhanſka ljubesen je
vſe premogla. — Tako mladénzh tudi ti ſtori, kedar bolnika v' hiſhi alj v' ſoſeſki imaſh; prevsdigni beteshnika, preoblezi ga, pojiſhi mu sdravnika, pripeljaj maſhnika, ino pomagaj, kakor samoreſh, de boſh tako Jesuſov vreden továrſh.
Po tém, ko je ſv. Rok she dolgo sadoſti
kushnim bolnikam ſtregel ino nesnana bolésen
odhénjala, tudi njega Bog s' ravno toj bolésenjoj
objiſhe, de bi ſi lepſhi venez v' nebeſih saſlushil.
Jelo ga je hudo mrasiti, ino nesnane
gerzhe ſo ſe po njegovim shivoti prikasale.
Ni ſe tega preſtraſhil, ampak je hvalil Boga,
ki je njega objiſkal. De bi ljudém na poti ne
bil, alj kdo od njega bolesni ne nalesil, ſe v'
tiho ſamoto savlezhe, ino v' ſlabi bajtizi prebiva,
alj she osdraviti, alj pa ſrezhno vmreti, ako
bi boshja volja bila. Bog pa ſvojiga ſlusheta ni posabil;
vſak dan mu je kushej (mali peſek) nekiga
shlahniga Goſpoda kruha prineſel, ino Bog
mu je dal, de je sopet osdravil. — Tako vſmilenje najde, kdor vſmilenje ſkashe; dober Bog rajſhi zhudesh ſtori, kakor bi zhloveka sopuſtil, ki je vſmilenga ſerza.
˛Sv. Rok ni jiſkal hvale ljudí sa ſvoje dela
kerſhanſke míloſti; tudi ne plazhila na ovim
ſveti, in ſe je ſpet v' ſvoje domazhe kraje povèrnil.
Niſo ga vezh domá posnali, toljko je
s-hudel v' ſvoji teshavni ſlushbi ino nevarni
bolesni. Gerdo ga njegovi ljudjé ſprímejo, ino
kakor bi bil kak hudoben, potepín, njega v' jezno
sapró. Bogu je sadoſti bilo; bil je dovolj
ſkuſhan ino pravizhen najden, sa to ga je k' ſebi
vsel, njemu krono shivlenja vézhniga dat.
Veliko zhudeshov ſe je na njegovo proſhno
poſebno v' kushnih bolesnih sgodilo; ſhe sdaj
ſe po vſim kerſhanſtvi v' hudim pomori njegovi
proſhni perporozhajo.
Mladénzh; kedar boſh tudi ti hudih bolésen
vzhakal, ne posabi v' takih shaloſtnih
dnéh, de je bolnikov poſtreshba pred Bogam
nar imenitnejſhi ſlushba; ino v' nevarni kushni
bolesni naj te beſede ſvetiga Janesa ſerzhniga
ſtorijo, ki govorí: „V' tem ſmo ſposnali, kér je ſvoje shivlenje (Jesuſ) sa naſ poſtavil, naj de tudi mi sa brate shivlenje poſtavimo.“ I. Jan. 3, 16.
„Bolniku daj jedíla, preſkerbi mu sdravila, in rane obeshúj; praſhaj, kaj ga bolí? naj voljno poterpí, ga lepo opominaj.“ ˛Sv. Gregor.
Kdor hozhe bogabojezhe shiveti, mora na
ſveti preganjve terpéti: to naſ ſv. Pavl vuzhí
ino nam ſv. Rupert ozhitno pokashe. Bil je imenitniga
rodu, pa tudi ſvetiga shivlenja, ſpervizh
ſhkof v' nekim meſti na Nemſhkim, ki ſe
mu Borms pravi. ˛Skerbno je malikvavze ino
krivovérze vuzhil, de bi ſe preobernili; pa tudi
greſhnike opominjal, naj bi ſe poboljſhali. Terdovratnim
hudobnesham je pa na to mersélo;
vsdígnejo ſe, ino ſvojiga ſkerbniga duſhniga
ozheta is meſta istepò. — Tako ſe pravizhnim pogoſto godí, kakor jim je she Jesuſ povedal, rekozh: „Glejte poſhlem vaſ, kakor jagneta med volke. — Ako vaſ v' enim meſti preganjajo, beshite v' drugo.
Tiſti zhaſ je vſmilen Bog Teoda, bojarſkiga
(parſkiga) vajvoda rasſvetil, de je posheljel
ſebe ino ſvojo kraljeſtvo pokriſtjaniti. Poſhle
ſvetiga Ruperta proſit, naj pride njega ino njegovo
ljudſtvo kerſhanſkiga nauka vuzhit. Prav
rad ſe apoſtolſki mosh v' Bojarſko podá, podvuzhí
vajvoda, veliko shlahnikov, ki ſo vajvodu
ſlushili, ſhe tudi vezh drujiga ljudſtva, ino
jih s' velikim veſeljam kerſti. — Tako neſkonzhno dober Bog ſvete vére luzh nevrednesham vseme, ino bolj vrednim da, ki njo radi prímejo, in po tajiſti sveſto shivijo.
˛Sv. Rupert, priden délavez v' vinogradi Eſtrájn (Rakavſko), naſhe ſlovito zeſarſtvo, Po vſih eſtrajſkih deshelah viſhe od 34 miljonov Dunaj (Bezh, Videnj) je poglavitno meſto vſiga
Goſpodovim, gré tudi po blishnih in dalnih deshelah
ſvet evangélj osnanovat. Prîdigval je sa
Donavoj
na Nemſhkim, pretezhe veliko imenitnih meſt, velike
barke noſi, in ſe v' zherno morje isliva.
ima sa ſéverjam Ruſa ino Prajsa, v' jutri pa Turka
ſoſéde; v' jushnih krajih ſe adrijaſhkiga alj
beneſhkiga morja ino papeshove deshele dershi;
v' ſonzhnim sahodi pa s' ˛Shvajzarſkim, Parſkim
ino ˛Saſhkim meji. Poglavitne deshele naſhiga
zeſarſtva ſo: Eſtrájh, ˛Shtajarſko, Koroſhko,
Krajnſko, Tiròlſko, Marſko (Morávſko), póljſka
Galizja, Bukovina, Sedem graſhko (Erdelija),
Vogerſko, Hrovaſhko, ˛Slavonja, Dalmazja,
Lombardija na Laſhkim, i. t. d.
ljudi prebiva; med njimi je bliso 18 miljonov
˛Slovenzov, 6 miljonov Nemzov, drugi
ſo Labi, Mazhjari, Gerki, Judjé i. t. d.
zeſarſtva, ſedesh ſvetliga zeſarja. Veliko
ino verlo meſto je, kjér viſhe od 320,000 ljudi
prebiva. Nar imenitnej je velika zérkev
ſvétiga ˛Shteſana, ki ima 420 zhevlov viſok turn,
ino 354 zentov teshek svon. Na Dunaji ſo nar
viſhi ſhole sa vſako vuzhenijo, pa tudi nar viſhi
oblaſti ino pravize vſiga zeſarſtva.
vogerſkih deshèl. Priſhel je v' ſpodno
˛Shtajarſko ino Koroſhko, kjér ſo tiſti zhaſ naſhi
rojaki ſhe vezh del v' temnizah malikvanja
shiveli, katerim je isvelizhanſko véro Jesuſovo
osnanoval. V' Zeli je ſvetimu Makſimiljanu, kakor
pravijo, ravno na tiſtim meſti, kjér je bil
ob glavo djan, zerkvizo poſvetil, je njegovo
ſveto truplo vsdignil, ino s' ſebo v' tiſte kraje
preneſel, v' katerih je ſv. Makſimiljan ſhkof
bil. Sdaj v' Paſavi v' veliki zérkvi pozhiva.
Veliko ˛Slovenzov, Sadravljanov, je podvuzhil
ino kerſtil, in ſe po vſej pravizi apoſtel Korotanije,
poſebno ſedajnih Koroſhzov, imenuje; naj
ga pa tudi s' hvaleshnim ſerzam vſak poſhten
˛Slovenez zheſtí.
Kedar je videl, kako ſe kerſhanſtvo po vſih
krajih lepo kashe, ſi je ſvojo ſelo v' Juvavji,
nekim ſtarim meſti, isvolil, ga sopet posidal, ino
lepo zérkev poſtavil. To meſto ſe sdaj ˛Salzpurg
imenuje, ino je ſhe sdaj ſedesh velike
ſhkofije. V' dvajſetih letah njegoviga apoſtolſkiga
truda ſo vſi kraji njegove velike ſhkofije
omladéli, nevére ino pregrehe ſo sbeshale, ino
ſvete zhédnoſti pravo vernih kriſtjanov ſo povſodi
ſlovele. — Priſhel je tudi sa ſvetiga Ruperta
veſél zhaſ ſrezhne ſmerti; ravno na veliko
nedelo per ſlushbi boshji je ſvoje ſveto
shivlenje ſklenil, ino v' veſelje ſvojiga Goſpoda
ſhel.
Naſtopnik ſvetiga Ruperta, ſv. Virgilj, je
bil ravno tak ſkerben kerſhanſko véro po Koroſhkim,
ino ˛Shtajarſkim vterditi ino rasſhirati.
Podvuzhil je Karaſta in Kotimarja kraljeva mladenzha
Korotanſko-ſlovenſkiga vajvoda Boruta.
Kotumar, ki je sa Karaſtam kraljoval, proſi
ſvetiga Virgilja priti v' Korotán. Poſhle mu ſvetiga
Modeſta, ki je pervi ſhkof v' Goſpej ſveti
na Koroſhkim, kamor je ſhe sdaj imeniten
boshji pot.
bil, ino ſhé vezh drugih máſhnikov, ki ſo po
desheli ſveto kerſhanſko véro vuzhili. Posnej
je ſv. Virgilj tudi ſam po Koroſhkim vuzhíl,
ſhkofijo v' Goſpéj ſveti saſélil, ino v' Velikovzi
per ſtari zerkvi ſvetiga Ruperta nekoljko korarjov
poſtavil. Vezh ſto let po tem ſo viſhi ſhkofjé
˛Salzpurſki
bliso Parſkiga, ima veliko lepih zerkuv
ino vèrlih hiſh. ˛Svoje dni ſo bili veliki ſhkofje
v' Salzpurſkim tudi deshelſki oblaſtniki.
ſhkofijo poſtavili, ki ſo ſhe sdaj podrushenze
ſtare velike ˛Salzpurſke ſhkofije.
Ne poſabi, mladénzh, velike dobrote,
ktero ſi tudi ti po ſvetih osnanvavzah kerſhanſke
vére prijel; ohrani nebeſhko blago
isvelizhanſkiga nauka, ino ſtori po beſedah
ſvetiga Pavla, ki naſ vuzhí: „ Spomnite
„Vémo, de ſe kralju dobro sdí, ako ſe
njegóv prijatel pozheſtí; tudi vuzheniki ſo
boshji prijateli; dolshni ſmo jih ſpoſhtovati,
kér jih tudi on zheſtí.“ ˛Sv. Jefrem.
Kakor greſhijo ſtarejſhi, ki ſvoje otroke v'
ſtan ſilijo, h' katerimu nimajo otrozi veſelja,
ravno tak tudi ni prav, de jim branijo, kedar
jih poſhten ſtan veſelí. Taka ſe je ſvetimu Tomashu
Akvinſkimu godila. Imenitni goſpoſki
ſtarejſhi ſo mu v' duhovſki ſtan branili, ino po
vſej ſíli hotli, naj bi poſveten bil; sa to ga je
mati v' domázh grad saperla, ino raspuſheni
bratjé ſo mu nevſmileno naganjali; pa niſo ga
premogli. Mladénzha ſhe vſiga nedolshniga
smotit, poſhlejo neſramno sapelivko, naj bi ga
v' greh sapeljala, ter ſo vupali, de sapeláu
vezh sa duhovſki ſtan ne bo. ˛Sv. Tomásh,
nedolshen angel, bi rad bil neſrámnizi vbéshal,
alj bil je sapèrt. Ker ſe drugazh vbraniti nemore,
popade na ogniſhi gorezhe poleno, ispodí
ſlushavnizo hudizhovo, po tem s' ogorkam
na sid ſvet krish naredi, pred nja poklekne ino
sahvali Boga, de je hudobo ſrezhno premagal.
Od te dôbe ſo ga vſe nezhiſte ſkuſhnjave sapuſtile.
— Kedar boſh ſantizh mlad, tudi ti v' hudi nevárſhini ſvojo nedolshnoſt sgubiti, pomni, kaj je ſv. Tomáſh ſtoril. Nezhiſte, pregreſhne shelje pogaſiti pred Bogam vezh veljá, ko zelo vojſko ſovrashnihov pobiti.
Kedar je mati ſposnala, de Tomashu v' duhovſki
ſtan vbrániti ne more, njega ſkrivaj is grada
ispuſtí. V' viſoke ſhole je ſhel, ſe ſkerbno
vuzhil, pa ſhe bolj ſkerbno je Bogu ſlushil.
Vezh ko je snal, bolj je ponishen bil, ino ſe
ſvoje modroſti ni hvalil. Tovarſhi ſo ga imeli
sa sjaka, ter ſo mu rekli: mutaſti vol! — vuzhitel
(profeſor) pa, ki je Tomasha prebriſano
glavo ſposnal, je djal: „Tiga vôla glaſ ſe bo
ſhe kdaj po zelim ſveti ſliſhal.“ Ino taka je
bila. ˛Sv. Tomàsh je veliko vuzhenih bukuv
ſpiſal, ki ſe po vſim kerſhanſtvi beró. Poſebno
lepo je piſal od preſvetiga réſhniga Teleſa;
tudi ſvetih péſem sloshil, ktire ſe v' katolſhkih
zèrkvah pojó. Vſmileni Jesuſ ga sa vſe to enkrat
pobara, rekózh: „Dobro ſi piſal, Tomash od mene; kako plazhilo hozheſh sa to?“ ˛Sv. Tomash modro odgovorí: „
Mladénzh, ako sheliſh imeniten ino hvalen
biti, ſkerbi sa trojno lepoto: ſvojimu ſerzu sa ſveto zhiſtoſt, glavi sa isvelizhanſko modróſt, duſhi pa sa reſnizhno poboshnoſt; v' ti trójni lepôti boſh angelov boshjih továrſh. ˛Sv. Duh govorí: „
„Hozheſh na ſveti bres greha shiveti,
mor'ſh ſodbo boshjo na miſli imeti.“ ˛Sv.
Tomash.
V' Rimi, v' poglavitnim varoshu (meſti)
vſiga ſveta, je ſv. Valentín, poboshen maſhnik,
Bogu ſlushil, sa vboge ſkerbel, tudi nevérne
malikvavze je vuzhíl; pa ravno sa to ſo ga ſlepi
nevérzi ſovrashili, v' jezho saperli ino rimſkimu
zeſarju satoshili. — Bodimo ſi mladi alj ſtari, bogati alj borni, vſi ſmo dolshni blishnimu po ſvoji mozhi pomagati: lazhne naſititi, shéjne napojiti, gole oblezhi, nevédne poduzhiti, poſvariti gréſhnike, zhe naſ ravno sa tega del ſovrashijo, kakor hajdjé ſvetiga Valentina.
Zeſarju ſo malikvavzi njega toshili, de ljudém
Jesuſa osnanjuje, ki je njihovih krivih bogov
ſovrashnik. ˛Slushavnik Jesuſov bres vſiga
ſtrahu nauke vére Jesuſove zeſarju raslaga,
ino ſovrashnim ljudém ſlepôto ozhita, ki isvelizhanſki
nauk sanizhujejo. Zeſarju modro govorjenje
Valentinovo dopade. „To je vuzhen
mosh,“ je djal. Divje ljudſtvo ſe pa ni nalo
vtolashiti, ino zeſar ſlushavnika boshjiga oblaſtniku
Aſterju prepuſtí, naj ga obſodi vmoriti alj
ispuſtiti, kakor ſe njemu videlo bo.
Aſterj vsemo ſvetiga Valentina v' ſvoje prebivaliſhe,
ter ga sarotí, naj mu prav pové, kdo
bi Jesuſ bil, ino kakſhini ſo njegovi nauki.
Preden ſv. Valentin pregovorí, poklekne, ino
poproſi Jesuſa, de bi mu prav govoriti pomagal.
Rasſvetlen od ſvetiga Duha sazhne ſv. Valentin
vuzhiti, de je Kriſtuſov nauk prava luzh
isvelizhanja vézhniga, ki vſakiga zhloveka rasſvetlí,
k'teri va-nj vérje, ino de vſi nevérniki
v' shaloſtni temi shivijo, ki ne ſpósnajo Boga,
ne Jesuſa Kriſtuſa. — Radovedno ga Aſterj pobara,
rekózh: „Alj samoreſh ti ſlepim poglèd
dati? glej imam ſlepo hzhér; osdravi njo! „˛Sv.
Valentin njo rezhe pripeljati, poln shiviga savupanja
v' nebo pogleda, moli — in ko bi
trenil, je preglédala. Kar jih je prizha bilo,
ſe savsamejo, ino ozhe Aſterj oſtermí. Vſe
kriſtjane vkashe ispuſtiti, ki ſo sa vére del v'
jezhi sdihvali, ino ſe da s vſimi ſvojim domazhmi
kerſtiti. — Oh kako mogozhna je molitva ſvetih ſlushavnikov boshjih! kar proſijo, vſe sadobijo. Kako velizhaſtne ſo pa tudi njih dela! Kdo bi ne ſlushil toljko dobrimu Bogú!
Zeſar to saſliſhati, ſe nevérniga ljudſtva
sbojí in sapové ſvetimu Valentinu, oblaſtniku
Aſterju ino vſej njegovi shlahti glave odſékati.
— ˛Srezhen kdor sa Jesuſa shivlenje sgubí; bolji shivlenje bo njemu Jesuſ dal.
˛Sovrashen ino preganjan boſh tudi ti,
bogaljuben mladénzh, sa kerſhanſke pravize
del; ne malikvavzi in nesnabogi, ampak tvoji
ravno kriſtjani, ki ſo s' tebo per enim kameni
kerſheni, te bojo opravljali, in saſmehvali.
˛Spomni ino tolashi ſe s' beſedami ſvétiga Pavla, ki govorí: „Vſi, kateri hozhejo brumno shiveti v' Kriſtuſu Jesuſu, bojo pregánjanje terpeli.“ II. Tim.
„Kerv marternikov, ki ſe je prelila, je
kriſtjanov ſeme bila. Vezh ko ſe jih pomorilo,
vezh ſe jih je pomnoshilo.“ Tertuljan.
Lepſhi je Boga v' ſerzi, kakor kraljevo krono
na glavi noſiti; bolj je sanizhván ſlushavnik
boshji, kakor ſhtimán poſveten gréſhnik biti.
To nam ſv. Vendelin v' ſvojim shivlenji pokashe.
Kraljevi ſin je bil, kraljeva krona je
bila njegova, ki bi njo bil po ſvojim ozheti noſil;
pa zhe ravno ſhe mlad, je vender hitro
ſposnal, kako nevarna bi sa njega bila poſvetna
viſokóſt, ino ſe v' tiho ſamoto podá, v'
radovoljnim boshtvi shivet. V' ſvoji ſamoti ſi
je nekoljko semlje obdelal, de mu je poſhteno
shivesha dala, je lépo Bogu ſlushil, molil, delal,
ino je bil prav veſél. — Kmetizh, ki nad ſvojim ſtanam sdihujeſh, premiſli, kaj te ſv. Vendelín vuzhí. Tvoja dobro obdelana semlja vezh ſrezhe sa tebe imá, kakor zhaſt ino bogaſtvo vſiga ſvetá; lehkejſhi je s' motiko kopati, kakor kraljevo pálizo v' rokah dershati.
Neki velikonozhen prasnik (ſvetek) ſe je
v' imenitno meſto Trier
ſo nekdajni Rimlani posidali, tudi zeſarji v' njem
prebivali; ima ſtaro ſhkofijo, lepe zérkve ino
je sdaj Prajsu v' oblaſti.
boshjo opravil. Po poti ſrezha bogatiga shlahnika,
ino ga poproſi sa boshji dar, de bi ſi
v' meſti nekoljko potrebniga orodja nakupil. Na
meſto dara ga bogatin prav ojſtro okréga, ter
pravi: „Lenuh, ſi mozhen ino velik, pa berazhiſh!
˛Se niſi kaj delati navuzhil? Bolje de
ſvinje paſeſh, kakor de vbogajime proſíſh.“
Sherka je bila beſeda bogatinova, alj lepa poterpeshlivoſt
Vendelinova. Voljno ſe bogatinu
ſlushit ponudi. Po ſlushbi boshji ſe k' tíſtimu
goſpodu poverne in ſvinje paſe. Na paſhi premiſhluje
goſtokrat lepo nebó, moli po nozhi ino
po dné, ſi tudi ſvojiga kruha priterga, ino
vbogim delí, ter tako ſvoj poreden ſtan poſvezhuje.
Bog mu per shivíni ſrezho da; njegova
zheda ſvin ſe je toljko lepo redila, de ſo ſe
vſi zhúdili. Na to ga njegov goſpodár sa viſhi
ovzharja poſtavi. — Koljko hlapzov ino dekel med nami isgovor imá, de v' ſlushbi Bogu ſlushiti ne more, ne sa nebeſa ſkerbeti. Le ſamo tiſti ſe tako isgovárjajo, ki nimajo Boga sa ljubo, ino njemu radi ne ſlushijo, ſvoje bogabojezhe tovarſhe ſovrashijo ino toshujejo, kakor ſo ſvetimu Vendelinu ſtorili.
Goſpodarja ni bilo dolgo zhaſa domá. Kedar
pride k' domu, in popraſhuje, kako ſe kaj
per domazhiji godí, mu pravijo, de vſe dobro,
le per ovzah je ſlaba, sakaj Vendelin ni kratko
nikar sa te poſel; ne shene ob pravim zhaſi
na paſho, ne prishene ob godi k' domu. — Tako peklenſki savíd (nid alj nevoſhlivoſt) zhloveka vjéda, naj she kraljuje alj ovze paſe, ino vſe hudo na ſveti ſtorí. Bog naſ varji pred njim! — Drugo jutro shene ſv. Vendelin
ozhitno ſposná, de Vendelinu Bog pomaga. —
Kdor krivizo voljno poterpí, sa njega zhaſt ino dobro ime ſe Bog poſkuſha.
˛Sv. Vendelin ni hotel imenitnej ſlushbe,
k'tero mu je po tém goſpodar ponujal, ampak
je proſil, naj mu v' kloſhter priti pomore, ki
je bliso v' tiſtim kraji bil. Sgodilo ſe je. Ker
ſe je v' ſvojih mladih letah dobro vuzhil, ino je
v' ſvojim ſlushevnim ſtani ſveto shivel, je bil
vſim torarſham bogabojezhiga shivlenja nar lepſhi
isglèd; sa ſvojiga apata alj poglavarja ſo
ga svolili. Kakor popréj v' paſtirſkim ſtani je
tudi sdaj v' duhovſkim vſe ſvoje dolshnoſti sveſto dopolnil, ter je po ſvetim shivlenji ſrezhno
vmerl, ino veſelo nebeſhko krono prijél, sa katero
je poſvetno radovoljno sapuſtil. ˛She sdaj
je paſtirjov poſeben prijatel ino kmetov mogozhen
priproſhnik, ki ſe njemu priporozhajo.
Ne bodi shaloſten, fantizh mlad, ako
moraſh shivino paſti, ino ſi vbogih ſtariſhev
ſin; ſaj ſi vender otrok boshji, in ravno takih
je nebeſhko kraljeſtvo, zhe ſo pridni, ino lepo
Bogu ſlushijo. ˛Sv. Janes govorí: „Poglejte, koljko ljubésn nam je Ozhe ſkasal, de ſmo otrozi boshji. Sa tega voljo naſ ſvét ne posná, kér tudi njega ne posná.“ Jan. I. 3, 1.
„V' nebeſa ſe osiraj (ogleduj) vſe ſvoje
shive dni, de ſrezhno totaj prideſh, le to te
naj ſkerbí. V' nebeſa najdeſh pot, ſi kmetizh
alj goſpód.“ ˛Sv. Avguſhtín.
˛Sv. Vit je v' ˛Sizilji, imenitni desheli na
ſpodnim Laſhkim, rojen bil. Imel je ſtariſhe
shlahne ino bogate, pa to ni bilo njegova ſrezha,
sakaj nevérni malikvavzi ſo bili. Dobil je kerſhanſko
dojnizo (amo) Kreſzenzijo, ki ga je s'
ſvojim mosham Modeſtam v' kerſhanſki véri
lepo podvuzhila ino v' boshjim ſtrahi isredila, in
ravno to je bila nar vezhi ſrezha sa nja. Bil
je she dvanajſt let ſtar, kedar njegov nevérn
ozhe své, de je kriſtján, ino ſi vſe prisadene
mladiga ſina ob ſveto véro pripraviti. Kar ſam
ne premore, naproſi nevſmìlenga oblaſtníka, naj
ga vkashe hudo pretépati ino terpínzhiti, dokler
bi véro satajil; pa tudi on nizh ne opravi. Grosoviten
ozhe poſkuſi nedolshniga mladenzha v'
grêh sapeljati, ino rezhe neſramnimu shenſtvu,
naj ga omoti; bogabojézh Vit nje ſhe pogledal
ni, ampak gorezhe je molil, rekózh: „Shaloſtniga
ino poníshniga ſerza ne saversi, o Goſpód!“
Shenſtvo ſe je morlo mahoma ispred nja pobrati.
Dolshni ſo dolshni ſini vbógati ſtariſhe ſvoje, to de nikdar v' greſhnih rezhéh. Boljſhi je dom sapuſtiti, kakor doma greſhiti, kedar bi ſinu moder ſpovednik kaj taziga ſvétvali, kakor je ſtoril ſv. Vit.
Blag mladénzh, videti, de mu doma sa oſtati
ní, sapuſtí ozhetov dom, ino k' ſvojim' redníkama
sheshí. Vſi trijé ſo vére kriſtuſovo osnanovali,
ino na proſhnjo ſvetiga Vita ſe je zhudov
doſti godilo. ˛Sovrashen zeſar v' tiſti kraj
pride, in vſe to posvé. Vkashe jih pred ſe prignati,
ter jim vſe dobro obeta, zrie satajijo Jesuſa;
ako pa ne, bo jih dal divjim sverinam rastèrgati.
„Mirno bomo glédali hudo jeso tvojo, je ſv. Vit zeſarju rekel, Jesuſ Kriſtuſ tém poterplenje da, katerih ſerza ima. ˛Svojze on ſtori kakor med volki jagneta. Dober ino vſiga mogozhen paſtír je on, kterimu ovzhíz nobeden vséti ne more; on naſ bo tvojim levam branil.“ — Ispuſtijo ljutiga grosovitniga
Ne boj ſe mladénzh terpeti sa Jesuſa,
sa nedolshnoſt ſvojiga ſerza v' vſih ſkuſhnjavah
terdno ſtoj, ino pomni, kar Kriſtuſ
govorí: „Na ſveti bote bridkoſti
imeli; alj savúpajte; jes ſim ſvét
premagal.“ Jan. 16, 33.
„Nuj bratje! pojd'mo le, tovarſh nam
Jesuſ je. Naſh vajvoda ino prednamez
bo tud' naſh pomagavez-“ Tomash Kemp.
˛Sv. Vinzenzi, Pavlan po rojſtnim kraji imenván:
je bil v' ſranzoſki semlji domá. Njegovi
ſtarejſhi bili ſo vbogi, pa poſhteni kmetizhi, ki
ſo ſe na ſvojih rokah shiveli; tudi majhen Vinzenzi
je shivino paſil. V' dvanajſtim leti ſo ga
v' ſholo dali, ino v' kratkim ſe je toliko svuzhil,
de je tudi druge vuzhiti sazhél. Nar vezhi
veſelje mu je bilo duhovnik biti; podál ſe je
torej v' viſhi ſhole, je po tém maſhno poſvezhenje
prijél, ino je bil ſkerben paſtír ſvojih
ovzhíz.
Prigodilo ſe je, de ſe ſv. Vinzenz sa nekiga Tolovajſke alj rasbojniſhke dershave ſe sôvejo ˛Sushnim ſe vezhdel slo huda godi, ki ſvojo
opravila del po morji pelja; morſki rasbojniki
ga vlovijo, ino v' ſvoje ravbarſko ſelo Tunis v'
Afriko
turſke ſela ino kraljeſtva: Algier, Tunis, Tripolj,
ki ſo deshele v' Afriki o ſrednim morji.
Is tih ſvojih kotov turſki rasbojniki na ſvojih
barkah kerſhanſke ladje lovijo, na ſamotnize
plànejo, ljudi pomorijo alj povklénejo, ino jih s'
premoshenjam v' ſvoje domazhe gnesda na prodaj
vlèzhejo. Tudi v' pomorſke ſuhe kraje ſo
pogoſto vderli, ino mnogo kriſtjanov v' ſushnoſt
odpeljali. Pred nekoljkim letami ſo Franzosi
Algier, poglavitno ſelo ravbarſkih meſt, poſilili,
ſi ga oſvojili ino tako tolovaje pokrotili.
zeno, kakor per naſ domazha shvina, imajo.
Po dné morjo orati, vpresheni kakor voli per
naſ, alj pa teshko kopati, eden k' drugimu priklenjeni
ko hudodelzi; po nozhi jih v' temno
zhumnato sapró, kjer na perhli ſlami leshijo.
˛Slabiga shivesha vezhdel po malim imajo, sa
oblazhilo le hodnik; gonjár, nevſmilen gerdon,
jih s' korobazham délali priganja; kdor ſe vſtavi,
je kervavo tepen in tudi vbit. Vſako leto
ſe po 500,000 Samorzov v' Afriki pokupi, v'
barke pobaſhe, ino v' nov ſvet prepeljá, lakovnim
ſelanam na prodaj, de jim zeline ruſhijo,
ino novine délajo. Veliko teh réveshov ſe v'
teſni barki saduſhi, ki doſti sdrave ſape nimajo;
doſti jih od shaloſti v' morje poſkazhe ino
ſe potopi, preden v' kraj ſvoje teshavne ſushnoſti
dojdejo. Oh kako ſrezhni ſmo v' ſvojih
kerſhanſkih deshelah, ako le proſti po naukih
Jesuſovih lepo shivimo.
kakor per naſ neumno shivino, predajo. Kupil
ga je neki turzhín, k'teri je bil popréj kriſtjan;
sa poſvetniga dobizhka del je pa ſveto vero
satajil, ino ſe pomahomedanil. Teshko je
ſv. Vinzenz na polji delal, sakaj grosovitna vrozhina
je v' tiſtih krajih; alj vſe je voljno ſtoril,
ſlushil sveſto ſvojimu Bogu, pa tudi goſpodarju
je pridno delal. Turzhinja, njegova goſpodinja,
pridniga Vinzenza ſpoſhtuje, kjér je toljko
pohleven ino sveſt ſlushavnik bil. Rada ga poſluſha
od kerſhanſke vére pripovedati, ſhe rajſhi
zhuje, de ji kako ſveto péſem sapôje. Tudi
na polji ga je objiſkala, ino on ji kak pſalm,
alj pa ſveto ſpévanje od matere boshje: „Zheſhena
ſi Kraliza!“ sapél. To poboshno pétje
dobro sheno toljko vneme, de je svezher ſvojimu
moshu ojſtro ozhitala, ino djala, de ni prav
ſtoril, kerſhanſko véro satajiti, od katire je
toljko lepiga ſliſhala. „Toljko veſelje ſim obzhutila,
je turzhinja rekla, de ne vupam vézhiga
v' raji ſvojih ozhetov vshivati.“ — Tako lepa péſem goſtokrat vezh premore, kakor ſhe toljko lepa prídiga, ino Bogu ravno tak dopade, kakor nar lepſhi molitva.
Goſpodarja ſo beſede njegove shene sa Jesuſa
ſpet toljko oshivele, de je ſklenil s' goſpodinjó,
ino s' ſvetim Vinzenzam na Franzoſko
pobégniti. ˛Srezhno ſo ſe v' Franzoſko prepeljali,
kjér je bila turzhinja kerſhena, njeni
mosh, Vinzenzov goſpodár, pa v' kerſhanſko zérkev
sopet ſprijét. ˛Sv. Vinzenzi je po tem ſhe
dolgo lét v' Parisi prebival, imeniten ozhe vbogih
in sapuſhenih ljudí. Naredil je ſveto
tovarſhijo duhovnih bratov, ki ſo nevedne kmete
vuzhili ino ſkerbeli sa njih poboljſhanje; napravil
drushino vſmilenih ſeſter, ki ſo po hiſhah
bolnikam ſtregle is gole ljubesni do Boga ino
ſvojiga blishniga. Tako je ſkerbel gréſhnikam
sa pokoro, lazhnim sa shivesh, nevednim sa
podvuzhenje, pa tudi bolnikam sa poſtreshbo.
V' ſvojim ſhtir ino oſemdeſetim leti je lepo vmerl,
kakor je ſveto shivel, ino sdaj tam med angelſkim
kori Bogu hvalo pôje, kakor njo je v'
Afriki v' ſvoji ſushnoſti pél.
Oh ſveto petjé! tí nebeſhko mozh v' ſebi
imáſh. Kedar ſe boshja beſeda terdiga ſerza
ne prime, ga lepa peſem omehzhí; hude
miſli preshene, ino shaloſtne oveſelí. Pred
poſhtenim petjàm ſtrah beshí ino ſkuſhnjave
pobégnejo. Oh mladénzh! bodi veſél ino
shivi vſelej tako, de boſh lehko pél veſ zhaſ
ſvojiga shivlenja. Tudi ſv. Pavl to vuzhí,
rekózh: „Opominajte ſe med ſebó s' pſalmi, s' hvalnimi ino duhovnimi peſmi; pojte Bogu veſeli v' ſvojih ſerzah.“ Kol. 3, 16.
Kdor poſhteno ino ſveto pôje, ima angele
tovarſhe ſvoje; kdor pa ljubi le poſveten
krizh, nja prijatel je h - - zh.
Sa Bogam ino ſtariſham' ſo dobri vuzhiteli
pervi dobrotniki naſhi. Taka ſta bila ſveta brata
Zirilj ino Metodi, v' ˛Solunjah na Gerſhkim
domá, dvé ſvetli svesdi na juternim nebi ˛Slovenzam.
She v' ſvojih mladih letah ſta ſe pridno
vuzhila, ne le boshjih naukov ino druge poſvetne
modroſti, ampak tudi ljudſkih jesikov, de
bi ſe kdaj s' ſoſedami ino ptujmi ljudmi lehko menila
in govorila. — Mladenzh, ki imaſh lepo prilego ino piſan zhaſ, vuzhi ſe rad, dokler ſi mlad, ne le ſlovenje prav rasumiti, ampak tudi nemſhko, laſhko, kokor drugih jesikov saſtopiti in sa potrebo govoriti, poſebno katerim ſi ſoſed; ſaj ne véſh, kamo ſhe prideſh. Koljkor jesikov snaſh, toljko zhlovekov veljáſh. Nikdar ptujih ljudí ne oponaſhaj, ki drugazhi govorijo, ko ti, ampak le sveſto poſluſhaj, de ſe jih boſh saſtopiti dobro navadil; ſaj ſmo ſi bratje ino ſeſtre. S' kakorſhno méro boſh ti jim méril, bojo merli tebi oni.
˛Slovenſki knesi alj poglavarji ſo poſlali v'
Zarigrad (Konſhtantinopel) vuzhenikov proſit,
ki bi ſlovenje dobro snali, ino priſhli ˛Slovenze
vuzhít. Ni bilo najti bolj vuzhenih mosh, kakor
ſta bila ſveta brata Zirilj ino Metodi, bogabojezha
maſhnika, ki ſta shé popréj nevérnim
narodam ſvet evangelj osnanovala. ˛Srezhno
med ˛Slovenze prideta, ter jih sazhneta sravno
kerſhanſkiga nauka tudi abezedo vuzhiti, piſati
ino brati. — Branje ino piſanje je reſ velika dobrota, pa vender boljſhi vſiga tega ne snati, ko sapeljive bukve brati, ino gerde rezhi piſariti. Bog naſ tega varji! Berimo radi le koriſtne ino boshje rezhi, kakor nekdajni ˛Slovenzi.
˛Skerbna vuzhitela ſta ſvojim pridnim vuzhenzam
ſveto piſmo poſlovenila, de ſo ga brali;
jim ſlushbo boshjo ſpítala, de ſo njo v' zérkvi
poboshno opravljali, ino ſta jih tudi ſvete peſme
(pſalme) péti vuzhila. ˛Slovenzi ſo ſe veſelili
toljke boshje rezhi brati ino poſluſhati, ino
ſveta kerſhanſka véra je po vſih ſlovenſkih deshelah
zhudno lepo oshivéla. — Tako ſo ſe od nekdaj vſi pridni ˛Slovenzi radi vuzhili, in ſe ſhe tudi sdaj radi vuzhijo. Hvalo Bogu, de je po vſih krajih ſhol sadoſti, pa tudi ſkerbnih domazhih vuzhitelov, le ſamo eniga je ſhe potreba: po lepih naukih tudi poſhteno shiveti, sakaj Bog najſ ne bo ſodil po naſhim snanji, temuzh pa naſhim djanji.
Nemſhkim vuzhenikam je na delo ſvetiga
Zirilja ino Metoda slo merselo; satoshili ſo
nju rimſkimu papeshu, kakor bi prave vére po
ſtarim ne vuzhila. Brata ſta ſe na to v' Rim podala,
ino ſvojo nedolshnoſt toljko lepo ſprizhala,
de nju je nar viſhi vidni poglavar kerſhanſke
zérkve pohvalil, ino sa vſe ſlovenſke deshele
ſhkofa isvoljil. Veſelo ſta ſe med ˛Slovenze povernila,
vuzhila dobre ljudí, kerſtila kralje in poglavarje,
ino ſe po pravizi apoſtelna ſlovenſkih narodov
imenujeta. — Jih je nekoljko Nemzov, pa tudi ˛Slovenzov neljubesnivih ſoſedov, ki ſe radi, kakor nekdaj, ſhe sdaj fajntajo ino ſhimpfajo; alj gerdo gerdo je to! V' nebeſih ne bo raslozhka med Nemzam
˛Slovenzi, alj ˛Slovjani, ſlavno veliko ljudſtvo, ſo bili she v' ſtarih zhaſih imeniten mogozhen naród. V' Evropi, v' Asji ino nekoljko v' Ameriki ſo ˛Slovenzi doma, ino ni ljudſtva, ki bi po tako ſhirokim prebivalo; po pravizi ſe rezhe, de v' njih deshelah ſonze k' boshji gnadi ne gre. Bliso 80 miljonov ljudi ſhe sdaj ſlovenje govori; in naj ſe ravno nekateri teshko saſtopijo, ſe vender v' kratkim govoriti lehko privadijo. Nar imenitnej ſlovenſkih narodov ſo Ruſi, ki imajo ſvojiga zeſarja; Poljzi, katerih nekoljko je ruſovſkimu, nekoljko eſtrajharſkimu zeſarju, nekoljko prajsovſkimu kralju podloshnih; Pemzi alj Zhehi; Moravzi, Hrovatje ino ˛Slovaki na Vogerſkim; ˛Slavonzi, Dalmatinzi; Krajnzi, tretjina Koroſhzov ino ˛Shtajarzov, ki ſo vſi eſtrajſkimu zeſarju pokorni; ˛Serblji, Boſhnjaki, ino Bulgarji, ki ſo pod Turkam, in Zhernogorzi ſami ſvoje vladije. — ˛Slovenzi ſo bili od nekdaj dobriga ſerza in dobre volje; pridni, pohlevni in sadavoljni ljudjé. Radi ſo semljo délali ino shivino redili, kakor ſhe sdaj; pa tudi sa nauk ſo dobre, prebriſane glave. Vſak jih hvali, kdor njih prav posna. ˛Slovenſka beſeda je lepo sloshna, in gladko tezhe, ako ſe gerdo ne savija, kakor po nekterih krajah. Torej mladénzh, ki te poſhtena ˛Slovenka rodila, tudi po ſlovenſko moliti vuzhila, ſvoje matere ſe ne ſramúj, ino ozheta hvalno ſpoſhtuj vſe ſvoje shive dni. Ne posabi, de je ſlava tvoje ime; sa to pa tudi noſi ſe, de boſh ſlave, zhaſti in hvale vreden! —; le v' pekli ſe bojo zomeovali. — Preljubi mladénzh, le tega nikar! hudiga s' hudim ne povrazhúj, temuzh hudo s' dobrim premagaj. Pridno ſe vuzhi, bodi moder, shivi poſhteno, ino boſh ſovrashnikam lehko jesike savésal, kakor ſta nar imenitnej vuzhenika ˛Slovenzov ſtorila.
˛Sv. Zirilj bolehen je v' Rimi ſvoje ſlavno
shivlenje ſklenil; ſv. Metodi je pa ſke dolgo lét po
ſlovenſkih deshelah vuzhíl, lepih zérkuv poſtavil,
ino veliko maſhnikov shegnal, dokler je tudi
on v' bolje shivlenje sa ſvojim bratam ſhel. —
Sdaj nju hvalijo vſi ſlovenſki narodi semlje,
pa tudi vſi ſrezhni ˛Slovenci v' nebeſih, katerim
ſta v' vezhno shivlenje pomagala. — Poſnemaj tudi ti, mladi ˛Slovénz, lep isglèd ſvetih vuzhenikov, podvuzhi ravno tako ſvoje brate in ſeſtre v' dobrim, koljkor samoreſh, sakaj: „
„Nikdar ni preposno navuzhiti ſe, kar
zhloveku védeti potrebno je. Zhe je ravno
imenitnej nauk dajati, ko jemati, vender
vſelej lepſhi, ſe vuzhiti, kakor pa nizh
snati.“ ˛Sv. Avguſhtin ſvetimu Jeronimu.
Prelepo ſveto je nebó, kako pa semlja temna!
Kako veſelo je nebó, kako pa semlja revna!
— V' nebeſih Jesuſ ſonze je, ki med ſvetniki
ſveti ſe v' vezhni nebeſhki luzhi; ino ſvetniki
lepſhi ſo, kakor je ſonze juterno, ki is
sagor perſije. Kdor hozhe med nje priti, mora
sa njim' hoditi, ne sa pregreſhnim ſvetam. ˛Stanovitno
ſo na semlji nepokojen ſvet prebili, in
sdaj tamkaj v' ſvetim raji vezhen pokoj vshivajo.
— Bogaſtva in dobrót na le tim ſveti niſo
posheljeli, le v' radovoljnim vboshtvi ſo shiveli;
bogati dobrih del ſo ſhli v' ſveto nebó, kjér
sdaj savshivajo, kar ſo na semlji dobriga ſtorili.
Hodíli ſo po semlji ſvoje dni, alj le per Bogu
bile ſo njih shelje, v' nebeſih njihovo veſelje,
katerga ſo jiſkali, sgubiti nar vezh bali. Njih
ſerze je napoljeno neſkonzhniga veſelja; nobeden
njim ga vezh odvsél ne bo. — Niſo porajtali
na posemeljſko lepoto; ſkerbeli ſo le ſvoji
duſhi sa dragoto, katire mol ne ſné, katire tat
ne vkrade; le krono ſo ſi ſplétali is roshiz ſvete
zhednoſti, in sdaj njo tamkaj noſijo; pa tudi sa
te proſijo, de b' njo med njimi noſil. — Tukaj
ſo ſe poſtili, sdaj tamkaj ſe goſtijo; ſukaj ſo ſe
ſolsili, sdaj tam ſe veſelijo; na semlji ſo ſe trudili,
sdaj tara pozhívajo in per goſpodi vshivajo
ſvoje vezhno plazhilo; sa Jesuſam ſo hiteli, in
ſo ga ſrezhno doſhli.
V' nebeſih mladi ſantjé ſi roke tam podajajo,
ſi vel'ko ſrezho voſhijo, de ſo premagali poſvetno
sapeljvanje. Tam s' Joshefam egiptovſkim ſerzhno
radújejo, in njega lepo hvalijo, ki je pred
greham beshal; ter raj nedolshen bil sapèrt, kakor
nedolshnoſt sgubil, ki njo je zhres vſe ljubil.
Na njemu zhiſtoſt ſveti ſe ſhe lepſhi kakor ſonzhize;
in vſi njegove ſuknize ſe lepo veſelijo. —
Tam na veſelih hribzah pravizhni sdaj ſtojijo; v'
neſkonzhni vezhni luzhi prelepo ſe ſvetlijo; vſe
rane njihove, velike bolezhine, ki ſo jih tukaj
voljno poterpeli, oh, kako ſo jih tam veſeli!
Nebeſhka zhaſt is njih bliſhí, in vſa ſovrashnikov
oblaſt premagana pod njim leshí. — Ino v'
deſni rozi vſak dershí seleno vejzo palmavo; prijasno
ſe ſmejì, ter nam veſelo kashe, kak ſrezhno
je premagal.
Tam ſlepi zhiſto vídijo, tam gluhi tenko
ſliſhijo, in kruljovih tam ni, kjér ſtaroſt omladí;
tam novo ino mlado vſe, ſtaro minilo je. — Jokanje
tam nehalo, veſéle peſmi ſe pojó; neſrezhe
tam ne bo, ne ſmerti ne terplenja; in vſaka
mila ſolsa, ki ſe nedolshno vterne, ſe tamkaj
preoberne v' morje svelizhanja. Veſelja vir
je vezhni Bog, on dober ozhe vſih otrók, ki
njega ljubijo. — Oh mórje preneſkonzhno veſelja
vézhniga! Oko ga ſhe ni vídilo, uho ga ſhe ni
ſliſhalo, tud' ſerze ne obzhutilo; — pripravleno
tud' tebe zhaka, o mladénzh! Povéj, al ne
shelíſh tud' ti v' nebeſa priti? alj v' ſvojim ſerzi
ne goríſh tak ſrezhen tamkaj biti?
V' nebeſa pravo pot posnàſh ſkos to dolino
ſols; prijatlov tud' sadoſti imáſh v nebeſih in na
semlji. Pogléj, kako te vabijo, veſelo k' ſebi
klizhejo ſvetniki tam v' nebeſih, deb' hodil tud'
sa njimi ti, kakor sa Kriſtuſam oni, po ojſtri ſtesi
vézhniga shivlenja. Glej, roke ti podájajo, s'
molitvami podpírajo, ker te sa ljubo imajo; ali
jih ne boſh poſnémal? — Mladénzh, ne mudi
ſe, tvoj dom v' nebeſih je; ne jiſhi ga na semli,
sapelivoſti ne jemli, ki jo ponuja tebi ſvét, de
bi te pogubil!
Fantizh mlad, shlahen ſin nebeſhke rodovine,
o ne saljubi ſe v' posemeljſke drobtine!
Semlja je preſlaba ſpolniti shelje tvoje, tam v'
nebeſih najdeſh le veſelje ſvoje, koljkor kolj
ga ſerze tvojo posnelí; pod ſonzam ſrezhen ni
v' reſnizi prav nobeden. Zhe ſvojo ſrezho najti
v' poſvetnim premoshenji ſi shelíſh, sa prasnim
vetram tekaſh, in po vetri prah kadíſh. Nar vezhi
ſrezha na ti semlji je le kratka ſenja — gola
ſenza.
Naj le bogatini s' ſvojim blagam ſe bahájo,
ne bodi sa bogaſtvo tebi shal; nar boljſhi
tvojo je blago, ki ga je tebi ˛Stvarnik dal:
sdravo teló, pridne roke, glava dobra, shlahno
ſerze, de boſh zhaſno ſrezhen, vezhno isvelizhan.
Naj ſi ravno borno tu shiviſh, dobriga
pa veliko ſtoríſh, bogat v' nebeſa pojdeſh.
Naj ſe poſvetneshi s' verlim poſlopjam le
ſhtimajo, v' katirim sdaj prebivajo, in drage oblazhila
kashejo, v' katirih ſe ſvetlijo; tvoj dom
neſkonzhno lepſhi je, viſoko tam nad ſonzam,
kjér bres ſhtevila svesdiz ſveti ſe. Niſo ga zhloveſhke
roke sidale; vſiga mogozhen Bog ga
je poſtavil, pravizhnim vſim pripravil.
Naj ſe hvalijo otrozi tiga ſveta ſvojga shlahniga
ſtanú, ſvoje imenitne ſlushbe; sadovóljn
bodi ino lepo ſkerbi, de boſh hlapez sveſt in
priden ſvojiga Goſpoda, ki v' nebeſih je. Nekdaj
bo tud' tebi zheſt ino vezhna hvala, kedar ſe
bo tvoja ſlushba na tim ſveti dokonzhala. Veſelo
ſvoje talente Goſpodu vezhnimu poneſeſh, ki
jih tebi je isrozhil; pa tudi lepo pridavo, ki ſi
njo pridobil, in porezheſh: „Goſpod, pét talentov ſi mi isrozhil, glej! pet drugih ſim pridobil.“ — Oh, kako veſelo boſh saſliſhal Jesuſa
Pogléj, preljubi brate moj, to je odlozhik
tvoj: v' nebeſa ſrezhno priti po poti zhednoſti,
in tam ſe veſeliti v' neſkonzhni vézhnoſti; sa to
ſi ſtvarjen na te ſvét, le k' temu ſi poklizan.
Ako na ſveti vſe sgubiſh, de le nebeſhke ſtese
ne vgreſhiſh; vſe bo ſe tebi tamkaj ſtokrat povernilo,
kar tukaj sapuſtiſh. Zhe pa nebeſa samudíſh,
vſe sgubíſh.
Preljubi moj, ki ſi ſhe mlad, in bi v' nebeſa
priſhel rad, prav lepo proſim te, poſluſhaj
ino vbogaj me, kaj ti na pot povem, de boſh
prav lehko ino ſrezhno hodil:
1. ˛Stori vſe k' vezhi zhaſti boshji, in duſham v' isvelizhanje. Romeno ſonze
Kér sjutraj sgodaj vſtaneſh, in ſe na pot
podáſh, ſe délati pripravljaſh alj delati nehàſh;
le vſe v' imeni boshjim. — ˛Si lazhen alj shejen,
in pijeſh alj jéſh, ſi truden alj s-hojen ino
pozhivat greſh, vſe k' vezhi zhaſti boshji. — In
kedar kaj terpíſh, ſe milo poſolsíſh, ſovrashen
od ljudi, ſe ti hudo godí; naj bo v' imeni boshjim,
vſe k' vezhi zhaſti boſhji! — Bog tebi da,
Bog vseme, kakor njemu dopade, tako ſe vſe
sgodí; naj bode vſelej hvaleno njega ſveto imé.
Tako ſe Bog zhaſtí, tako bo tvoji duſhi vſe v'
vezhno svelizhanje. — O ſtokrat ſrezhen zhlovek!
2. Greha nar bolj varji ſe; on je tvoja neſrezha na tim ſveti nar vezha.
˛Se hozheſh ſmertnih grehov prav varvati,
ſe moraſh ſkerbno malih grehov tudi bati. Naj
ptizhka le sa majhen krempelz na sanki oveſí,
alj ſe sa eno ſamo pero limanz prime in vlovi,
ne more vezh sleteti, she more hitro vmreti. Taka
ſe greſhniku godi, ki malih grehov ne porajta.
˛Se hozheſh greha prav varvati, vedno Boga
pred ozhmi iméj, ki vſe vidi in vſe vé, in
bo tebe ojſtro ſodil. Tako je nedolshen Joshef
egiptovſki ſtoril, ter je v' ſtraſhni greſhni priloshnoſti
govoril: „Kako bi mogel tako hudobijo ſtoriti, in soper ſvojiga Boga greſhiti?“
˛Se shelíſh pregreſhniga shivlenja ovarvati,
pokore ne odlagaj, kedar ſe pregreſhíſh; na
pravo ſteso ſi nasaj pomagaj, de nje na vſelej
ne sgubíſh; le pokora sopet da, kar pregreha
vseme.
3. ˛Spovéj ſe prav pogoſto, in zhiſti ſkerbno ſvojo véſt, de ſi boſh vedno
De le pa ſveta ſpoved prav ſtori, je potreba
dveh rezhí: pervizh dobriga ſpovednika
imeti. — Zhe ravno ſpovedniki vſi obláſt
imajo, sa tebe vender vſi le ne veljajo, kakor
ne vſak sdravitel (arzet) sa bolnika. Pojiſhi
ſpovednika ſi, ki bojo tebi ozhe, in bojo po
ozhetovo sa te ſkerbeli; meraſh pa tudi ti njim
dober otrok biti, jih lepo vbogati ino sa njih
moliti. Tvoj ſpovednik naj bojo moder ino saſtopen
ſvetvavez, ki te bojo vedli prav voditi;
— sdravitel (pader) vuzhen in ſtanoviten,
osdravit tvoje duſhe rane; — prijatel
svéſt in ljubesnív, katerim lehko vſe savupaſh;
— naj bojo mosh po volji boshji, rasſvetlen
od Boga; sato pa tudi proſi ga , naj ti njih
najti da. Kdor prevezh ſpovednikov ino sdravnikov
(arzetov) ima, je she bliso ſmerti nja
duſha in telò. Le enga praviga ſi isvoljiti,
ino njim prav pokoren biti, to je dobro in prav.
De ſe ſpoved prav opravi, je potreba drugizh
ob pravim zhaſi njo ſtoriti. Kakor hitro
ſe hudo pregreſhiſh, ne odlagaj ſpovedi od nedele
do nedele, ne zhakaj adventa alj pa velike
nozhi; in ako je mogozhe, de ſe doneſ ſpovéſh,
na jutre ne odloshi, lehko bi shé preposno
bilo. Ne vémo dné ne ure, kedaj naſ Goſpód
na rajtengo poklizhe; pripravlen moraſh
biti. Pa tudi vezhkrat v' leti, tud' savolj malih
grehov ne ſméſh ſpovedi samudiſi, zhe ravno
velikih grehov ſtoril niſi. Kdor ſe pogoſto vmije,
bo lepo zhiſt in bél, in kdor ſe vezhkrat
vredno ſpoveduje tudi malih grehov, bo mirno
ino zhiſto véſt imel. Mirna ino zhiſta véſt je
ſladkóſt shivlenja.
4. S' gorezhim ſerzam tezi k' ſveti boshji misi, koljkorkrat priſtopit' ſméſh h' ſvetimu obhajilu. Prijatela, ki
Prijatel tvoj nar boljſhi preljubi Jesuſ
je; saſo te h' ſebi vabi in lepo klizhe te, rekozh:
„Pridi, ki ſi obloshen, ino doſti terpíſh; jes bodem te poshivel,
Prijatel, ki pogoſto memo prijatla gre, ſe
njemu ne oglaſi, in ne ogleda ſe, prijatel bit'
nehá; in kedar zlo povablen k' vezherji priti
nozhe, kako bi bilo mogozhe, de bi prijatla bila?
Mladénzh! ako prijatel Jesuſov bit' shelíſh, s'
veſelim ſerzam ſkerbi, de v' ſvetim obhajili pogoſto
ponovìſh ljubesen Jesuſa. In kakor roſa
juterna zvetlizo omladí, ſhe lepſhi omladí ljubesen
Jesuſovo preſveto obhajilo. „S' letim nebeſhkim
shivesham ſe zhednoſti pomnoshijo, in
vſe popolnejſhi ſtori, kar boshja gnada v' zhiſtih
duſhah dela. Ti truplo s' shivesham pogoſto
oſkerbíſh, in ſvojo duſho pa, ki toljko truda
in tesháv ima, ſhe enkrat v' meſenzi ne poshivíſh!
Ni zhudo, de na poti onemagaſh, ki ſveto
obhajilo rad odlagaſh.
boſh mladika ſuha, v' ogenj vèrshena.
Zhe Jesuſa prav ljubiſh, boſh obhajilnih
dni veſél, ſe boſh lepo pripravil, in ga pod ſvojo
ſtreho vsél; tak doſhlo tvoji hiſhi bo isvelizhanje.
— Ako ſi v' ſmertnim grehi, o ne podſtopi ſe;
zhe ſi pa zhiſtiga ſerza, obudi prave shelje, ſtori
duſhi veſelje, naj vshije Jesuſa ſvojga svelizharja,
koljkorkrat tvoj ſpovedník tebi dovolijo.
Pa tud' per vſaki ſveti maſhi v' duhi obhajaj ſe
s' ſvojim svelizharjam. — Tako boſh ſrezhno shivel,
pa shivel ne boſh ſam; Jesuſ bo shivel v'
tebi, in ti pa s' Jesuſam. Kdor s' Jesuſam shivi,
ſe vmreti ne bojí, ker Jesuſ je vſtajenje, le on
vezhno shivlenje, kater'ga ſvojim da. — Oh ſrezhen,
kdor obhàja lubesen Jesuſa v' preſvetim
sakramenti Teleſa réſhniga pogoſto in pa vredno!
On pije is ſtudenza shivlenja vézhniga.
5. Poſluſhaj rad ino ſkerbno beſede boshje glaſ. Vſako ſveto nedelo in vſaki
Kedar ſpodobno moliſh, tak marnjeſh s' Bogam
ti, kedar pa pridgo ſliſhiſh, Bog s' tebo
govorí. Zhe nozheſh ti poſluſhat', kar tebi on
velí (veljeva alj sapoveduje), tud' on ne bo
poſluſhal, kar ga boſh proſil ti. Kdor prid'ge
rad opuſha, h' kerſhanſkim naukam tud' ne gre,
bode Boga posabil, in hitro sgubil ſe; on na
nebeſhke vrate tud enkrat terkal bo, alj vſim
gluhim uſheſam one saperte ſo, Jesuſ njemu
porezhe: „Jes tebe ne posnam, k' ſe
niſi dal vuzhiti mojim nameſtnikam.“ Kdor maſhnike poſluſha, poſluſha Jesuſa, in kdor njih sanizhuje, savershe tudi nja, katiri njih poſhilja.
Ne bodi prasnih miſel, de she sadoſti véſh;
de nauka ne potrebujeſh, ſhe miſliti ne ſméſh.
Kdor ſveto maſho ſliſhi, in prid'go samudi, sapovedi
zerkvene dopolni ſhe le pol; ako mu je
mogozhe tud' pridigo ſliſhat' bilo. Zhebelza
(buzhelza) mlado jutro po roshizah letí, de ſebi
ino drugim dobí shlahne ſterdí; tako tud' tvoja
duſha nauka potrebna je, nje shivesh je beſeda,
ki is boshjih vuſt gre. Beſeda Jesuſa ima
vezhno shivlenje.
Le pridno v' zerkev hodi, poſluſhaj prav
sveſtó, in kar v' zerkvi saſliſhiſh, po tém shivi
lepó. Tak' raſtil boſh v' modroſti in v' vſaki
zhednoſti; tvoj nauk ſe bode ſvetil v' neſkonzhni
vézhnoſti. — Ta je prava vuzhenóſt, ta nebeſhka
viſokóſt!
6. Opravlaj ſvoje dela prav pridno vſaki zhaſ, ne le ljudém na videsh, ampak savolj Boga. Is mladiga ſe
Buzhelze ſterd nabérajo, pa ne ſamo saſe;
ſhe mravlje ſo ſi dobre in ſi pomagajo; glej!
blishnimu pomagat ti lepo kashejo. Koko bi
gerdo bilo, zhe bi ſe le sgodilo sa volj dobizhka
vſe, in is ljubesni ne! Gerda dobízhkarija
ſveto ljubesen vbija; is pekla je domá.
Boga le on prav ſlushi, ki dobro rad ſtorí,
in sa vſe ſvoje dela ſhe hvale ne dobí. Boren
shivi na ſveti, bogat v' nebeſa gré, njegove dobre
dela ſo nja prijatelje na semlji in v' nebeſih.
Satorej rad pomagaj tud ti po braterno; s'
kako meró boſh méril, ſe tebi mérilo bo. —
Le vſe savolj Bogá!
7. Povsdigni ſvoje ſerze is semlje do nebéſ, povsdigni tudi roke, in moli, de bo réſ, s' jesikam ino s' duham.
Pokrishat' in moliti naj te ne bode ſram;
Bogu lepo ſlushiti zhaſt mora biti nam. Na
druge ne porajtaj, kí radi barajo: „Pojdeſh topel
v' nebeſa?“ Bog daj, de bi reſ bílo! tako
jim odgovori. Bolje topel v' nebeſa , kakor pa
mersel v' pekel.
Alj ptiza ne bo péla, ni vredna, de shiví;
alj ſvezha ne gorela, tud dnarja vredna ni; in
zhlovek, ki molit' nehá, Boga in ſebe ne ſposná.
Le kdor sna prav moliti, vé tudi prav shiveti.
pokrishaj ſe; preden ſe svezher vlesheſh, povsdigni
ſpet roké, moli ker k' misi prideſh, alj
ker od mise gréſh; tud' ker svoniti ſliſhiſh,
odlagati ne ſméſh ſvoje dolshne molitve. — Pred
delam in po deli pomoli vſelj takó, de vſe shivlenje
tvoje ſveta molitev bo. Tako boſh ſrezhno
shivel, tako boſh ſrezhno vmèrl, tako ſi
boſh po ſmerti ſveto nebó odpèrl. Moli ino delaj! Vſe k' vezhi zhaſti boshji in duſhi v'
Kedar ſe sjutraj prebudiſh, pokrishaj ſe, ino rezi:
Bog, moj Bog! tebi se sbudím, ino te lepo
sahvalim, de ſhe sdrav shivím. Zhaſt ino hvala
Bogu † Ozhetu, ki me je ſtvaril, Bogu † ˛Sinu,
ki me je odreſhil, in Bogu ſvetimu † Duhu, ki
me je poſvetil, sdaj in na vekomaj. Amen.
Ne poleshavaj, ako ſi sdrav, ino hitro vſtani, rekozh:
˛Sveti Bog, ſveti vſemogozhni Bog, ſveti
vſemogozhni vezhni Bog, vſmili ſe zhres me!
Kédar ſe vmivleſh, is globozhine ſvojiga ſerza rezi:
Omíj me, o Goſpód! s' ſtudenzam ſvoje miloſti,
ovarji duſho mojo vſake nezhiſtoſti; naj de
bom s' zhiſtim ſerzam tebe gledal od oblizhja do
oblizhja. Amen.
Kèdar ſe oblazhiſh, s' ponishnim ſerzam rezi:
Oblezi me, o Bog! noviga zhloveka s' oblazhilam
nedólshnoſti in ſvete zhédnoſti; naj ſe poſhteno
noſim, ino v' pravizhni ljubesnivoſti dopadem
Bogu ino dobrim ljudém; to te pohlevno
proſim. Amen.
Priporozhi ſe preſveti Trojizi ino rezi:
Bodi zheſhena preſveta Trojiza, Bog Ozhe,
˛Sin ino ſv. Duh, v' treh perſhonah en ſam Bog.
˛Sveti, ſveti, ſveti, ſi Goſpód Bog ˛Sabaot! Nebo
ino semlja ſta polna tvoje zhaſtí. Zhaſt ino
hvala Bogu Ozhetu, ino ˛Sinu ino ſvetimu Duhu.
Kakor je bila v' sazhetku ino sdaj ino vſelej ino
na vekomaj. Amen.
Priporozhi ſe Mariji devizi, rekozh:
O vſih devíz deviza, Marija moja mati! proſi
Boga sa me, de bom tvoj vreden ſin, Jesuſu
sveſto ſlushil in ſe s' tebo v' nebeſih per njem
veſelil. Amen.
Priporozhi ſe angelu varhu, ino rezi:
Moj sveſti angel varh, nikar me doneſ ne
sapuſti! Varuj me hudiga na duſhi in teleſi, in
vôdi me po poti vézhniga svelizhanja. Amen.
Priporozhi ſe ſvojimu ſvetimu patronu, rekozh:
Isvoljen moj patron, ſv. I.! tvoji proſhni
ſe doneſ isrozhím, proſi Boga sa me, de ſe ne
pogubím, ampak de ſrezhno pridem v' vezhno
svelizhanje! Amen.
Sdaj moli apoſtolſko Véro, Ozhe naſh ino Zheſhena
ſi Marija, po tem ſtori dober namen, rekòzh:
Moj Bog in moje vſe! Ti ſi moj, ino jeſ ſim
tvoj. V' vſih rezhéh ſe tebi isrozhím; kar ti ho
zheſh,
to tud' jea shelím. Tebe proſim, varji me,
de s' nobenim ſhe tak malim greham ne bom shalil
te; ino ſtorim vſe k' tvoji zhaſti ino moji duſhi
v' isvelizhanje. Amen.
Po tem ſe poſhkropi, ino pojdi veſelo na ſvoje delo.
Pred delam.
Bog, moj vezhni goſpodár, ti mi daſh to
delo; h' tvoji zhaſti sazhnem ga sveſto in veſelo.
Vſe po tvoji ſveti volji delati shelím, ino vézhniga
plazhila ſe po ſmerti veſelím. Po Kriſtuſi,
Goſpodi naſhim. Amen.
Po deli.
Moje delo je ſtorjeno, tebi, Ozhe, isrozheno;
ſvoj ſvet shegen delu daj, men' pa enkrat ſveti
raj. Po Kriſtuſi, Goſpodi naſhim. Amen.
Pred jedjo ſe pokrishaj, moli: Ozhe naſh, ino po
tem rezi:
Blagoſlovi (poshegnaj), vezhni Ozhe,
ſvoje dare ino naſ, de jih bomo savshivali v'
tvoji hvali vſaki zhaſ. Po Jesuſi Kriſtuſi, Goſpodi
naſhim. Amen.
Po jedi ſe pokrishaj, ino rezi:
Hvalen bodi dober Bog sa dobrote ſvojih rok,
ki ſmo jih savshili. Ljubi Ozhe, proſim te, vſe
potrebno daj nam ſhe, vſelej ſe naſ vſmili! Po
Jesuſi Kriſtuſi, Goſpodi naſhim. Amen.
Kedar uro ſliſhiſh, isdehni:
Bodi hvalen, vezhni Bog, vſako uro, vſaki zhaſ!
sdaj ino poſledno uro, Ozhe, vſmili ſe zhes naſ!
Amen.
Kedar na ſpoved alj obhajat gréjo, klezhé Jesuſa
posdravi, rekozh:
Jesuſ, ti sdravje bolnikov! daj bolnimu
ſvojo pomózh, naj mu bo ſrezhno osdravit'
alj pa vmreti mogózh. Daj njemu vredno
prijeti tvoje preſveto Teló; naj mu bolésen ne
k' ſmerti, ampak k' svelizhanju bo. Amen.
Kedar ſe merlizhu svoni, rezi:
Vſmili ſe Bog vérne duſhe, ki je 's tega
ſveta ſhla; daj ji, de bo tam v' nebeſih ſvetiga
raja vshivala! Ozhe naſh i. t. d. Zheſhena ſi
Maria i. t. d. Bog ji vezhen pokoj daj, vezhna
luzh ji ſveti naj! V' miru naj pozhiva! Amen.
Kedar memo zérkve greſh, v' kateri preſveto
reſhnje Telo prebiva, odkri ſe, pripogni deſno
koleno, ino rezi:
Bodi zheſheno ino hvaleno Jesuſa reſhnje
Teló v' preſvetim sakramentu. Is ljubesni med
nami shiviſh, ino nam miloſti ſvoje delíſh; oh
naj te pogoſto vredno savshijemo, enkrat pa
ſrezhno k' tebi pridemo v' vezhno veſelje! Amen.
Memo zérkve gredózh, v' kateri preſvetiga réſhniga
Teleſa ni, ſe odkri, glavo nagni, ino rezi:
Bodi zheſhen vezhni Bog v' ſvoji ſveti hiſhi;
proſhnje vſih ſvojih otrók, Ozhe, tukaj
vſliſhi; enkrat nam pa priti daj v' vezhno hiſho,
v' ſveti raj! Amen.
Memo krisha gredozh ſe odkri, s' glavoj pripogni,
rekozh:
Krishan Jesuſ! tebe molim ino pozhaſtím,
ter ſkos tvojo ſmert na krishi isvelizhan biti
shelím. Amen.
Memo podobe divize Marije gredozh ſe odkri,
glare nagni ino rezi:
Pozheſhena bod' kraljiza, boshja mati in deviza!
O Marija, proſ' sa naſ sdaj ino poſleden zhaſ!
Memo podobe ſvetnika glavo odkri ino nekoljko
pripogni, rekózh:
Bodi posdravlen ſveti I. (ſe ime ſvetnika
rezhe) isvoljen boshji ſvetník! Bodi vſelej nam
per Bogu naſh mogozhen priproſhník!
Memo podobe ſvetnize, nekoljko odkrito glavo
prikloni, ino rezi:
Pozheſhena bodi ſveta I. (ſe imenuje), isvoljena
boshja ſvetniza! Bodi nam vſelej per
Bogu naſha sveſta proſhniza!
Memo britofa gredózh ſe odkrí ino rezi:
O Goſpód, vſim vérnim mertvim vezhen
mir in pokoj daj. Naj pozhivajo v' pokoji,
vezhna luzh jim ſveti naj. Daj tud' meni enkrat
v' semlji ſrezhno ſpati, in veſelo ſpet enkrat
od ſmerti vſtati k' novimu shivlenju! Amen.
Kedar ſe v' zhem pregreſhiſh (velikiga greha varji
ſe ko ſmerti!) le hitro isdehni:
Ozhe! sopet ſim ſashalil te; oh, kako je
meni shal! ˛Saj mi boſh odpuſtil ino gnado dal,
de ne bodem vezh pregreſhil ſe. Bodi meni miloſtlív
vbogimu greſhniku! Amen.
Kedar o ſabotih vezhernize svoní:
Teden je ſpet per kraji, nedela ſe glaſí;
lepo is hiſhe boshje vezhernize svoní. — Oh,
kedar ſvoj delavnik na semli ſkonzhal bom, poklizhi
mene, Ozhe, v' veſel nebeſhki dom! Amen.
Kedar ſonze sahaja, pomiſli ino rezi:
˛Sonze gre h' boshji gnadi, in sopet ſe mrazhí;
en dan ſim blishej ſmerti, in blishej vézhnoſti.
Ozhe! lepo te proſim, daj mi ſvojo pomózh,
v' gnadi boshji shiveti vſak dan in vſako
nozh; daj enkrat ſrezhno vmreti, naj meni tamkaj
ſveti v' nebeſih vezhna luzh! Amen.
Kedar svoni svezher, moli angelſko zheſhenje, po
tem ſe ſpomni vernih duſh v' jizah ino rezi:
Bog vſim vérnim duſham vezhen mir ino
pokoj daj; vezhna luzh jim ſveti naj! Amen.
Kedar o zhetertkih vezher, alj o petkih ob
enajſti uri svoni, moli:
O Jesuſ! ſkos tvoje ſmertne teshave, ki ſi jih
sa me preſtál, proſim te, de mi boſh dal ſrezhno
ino lehko vmreti, in po ſmerti h' tebi priti v'
ſveti raj: ſe per tebi veſeliti vekomaj! Amen.
Kedar ſe pripravljaſh ſpat', povsdigni roke,
ino is ſerza rezi:
Prav lepo te sahvalim, nebeſhki Ozhe, sa
vſe dobrote tvoje, kí ſi jih meni doneſ dal; odpuſti
mi, ponishno tebe proſim, grehe moje; ſaj
je is ſerza meni shal, de ſim tebe shalil.
Pomiſli in popraſhaj ſvojo veſt sa petero rezhì:
1. Kaj ſim doneſ miſlilalj posheljel, govoril,
de bi ne bilo prav?
2. Kako ſim doneſ molil ino miſlil na Bogá?
3. Kako ſim doneſ delal, dopolnil dolshnoſti
ſvojiga ſtanu?
4. Komu ſim ſe sameril, alj kako ſhkodo
ſtoril?
5. Alj ſim ſe poboljſhal, alj pohujſhal?
Ako ſe kaj hudiga ſpomniti ne vèſh, sahvali Bogá,
ki te je greha varal; zhè ſi pa greh ſtoril,
proſi ga, naj tebi odpuſti, mu terdno obljubi,
tega nikolj ſtoriti vezh, ter pravo shivo grevengo
obudi, rekòzh:
O moj Bog, kako mozhno ſi ti mene ljubil,
kako slo pa tebe jes rasshalil! Greſhil ſim ino
niſim vreden vezh biti tvoj ſin. Odpuſti, ljubi
Ozhe, meni grehe moje, ne odtegni meni ljubesnive
roke ſvoje! Rajſhi hozhem vmreti, kakor
ſe tebi samériti. O Bog, pomagaj mi, in
bodi miloſtliv meni vbogimu greſhniku! Amen.
O Marija mati boshja! bodi moja vſmilena mati
ino proſi sa me, de per Boga vſmilenje najdem.
Moj sveſti angel varh! proſi sa mene ino varji
me, de ſe ſpet ne pregreſhim.
Vſi ſvetniki ino ſvetnize boshje! proſìte sa
me, de ſe prav ſpokorím, ino ſrezhno k' vam
v' vezhno shivlenje pridem. Amen.
Sahvali Boga sa vſe dobrote ino rezi:
Moja duſha, hvali Goſpoda, ino vſe kar je v'
meni hvali njegovo ſveto ime. Hvali Goſpoda
moja duſha ino ne posabi njegovih dobrot. Zhaſt
ino hvala Boga Ozhetu i. t. d.
Preden ſe v' poſtelo podaſh, poſhkropi ſe ino pokrishaj,
rekozh: Vezhérn blagoſlov alj shegen:
Blagoſlovi (shegnaj) me nizoj Bog † Ozhe,
ki me je ſtvaril, Bog † ˛Sin, ki me je odreſhil,
ino Bog † ſveti Duh, ki me je poſvetil. Miloſt
ino pomozh preſvete Trojíze, ljubi mir Goſpoda
naſhiga Jesuſa Kriſtuſa, mozh njegoviga britkiga
terplenja ino ſmerti naj nad menó prebiva
ino me vſiga hudiga varje na duſhi ino teleſi.
O ſveti Bog! ſveti mogozhni Bog! ſveti vſigamogozhni
nevmerjozhi Bog! vſmili ſe me, ino
obvarji me nagle ſmerti. — Tvoje vſigamogozhno
varſtvo naj nad menó bedí, tvoja vſigamogozhna
roka naj me brani, ino odverne vſe vidne
ino nevidne ſovrashnike, ki me salesujejo.
Tvoja luzh naj mi ſveti, de vezhne ſmerti ne
vmerjem. — V' tvoje roke, o Goſpód, isrozhím
ſvojo duſho. O Jesuſ! tebi shivim, o Jesuſ! tebi
vmerjem; o Jesuſ! tvoj ſim shiv ino mertev.
Amen.
Kedar ſe isſlazhiſh, isdihni:
O Goſpód! daj isſlezhi ſtariga zhloveka:
pregreſhno poshelenje ino hude navade; naj vſe
hudobno na vſelej v' meni saſpí, ino ſe nikolj
vezh ne sbudí, kar tebe shali. Amen.
Kedar ſi pretruden, ino veliko moliti ne moreſh,
pred poſtelo poklekni, pokrishaj ſe in rezi:
Moj Bog, lepo sahvalim te sa vſe dobrote
tvoje, ki ſim jih savshil. Ponishno proſim te,
odpuſti meni grehe vſe, s' katirimi ſim te rasshalil.
Daj meni ſladko ſpati, jutri ſpet sdravimu vſtati,
ino jiti veſelo sopet na ſvoje delo, k' tvoji zhaſti,
meni pa k' svelizhanju.
Ozhe naſh i. t. d. Zheſhena ſi i. t. d. Verjem i. t. d.
Ne hodi po nozhi pod druge ſtrehe, ne voglari,
ne veſúj; neſrezha ne pozhiva; ne jiſhi njo!
V' poſteli ſpodobno leshi, ne dopernaſhaj ſam,
ne s' tovarſham, kar je rezhi ſtrah. Bog vſe
vidi, Bog vſe vé!
Kedar ne moreſh ſpati, premiſhlúj ſmert, ſodbo,
pekel, nebeſa, ino ne boſh nikolj greſhil.
˛Sirah, 7, 40.
Kaj toshujeſh, ljubi brate, de je ſlushba
teshka! Le poſluſhaj, kako ſtoriſh, de bo tebi
lehka, ako hozheſh moder biti.
Ne posabi, de vſi ſlushimo eniga Goſpodarja,
ki v' nebeſih goſpoduje, ino vſakimu plazhuje,
naj bo hlapez alj goſpód, kakor ſi saſlushi.
Pred Bogam raslozhka ni, naj kdo sa kraljevo
palizo alj pa sa otko dershí, de le sveſto ſtori
dela ſvojiga ſtanú. ˛Saj je priſhel tudi Jesuſ ſlushit
ne poſlushen biti; torej bodi ſvoje ſlushbe
tudi ti veſél, ker je tebe Isvelizhar sa tovarſha
vsel. Ako voljno s' Jesuſam vſe teshave ſvoje
ſlushbe poterpiſh, ſe tud lehko v' ſvetim raji
enkrat veſelíſh vezhniga plazhila. „Nebeſhko kraljeſtvo ſilo terpí.“ tako Jesuſ govorí, ino
Per vſih tvojih teshkih delah naj bo Jesuſ
tvoj továrſh; le na nja pogléj! On ſvoj krish
pred tebó noſi, noſi ga tud ti sa njim, in poſluhni,
kaj on govori: „Kdor hozhe sa meno priti, naj ſvoj krish sadene vſaki dan, in sa meno hodi“ Le po poti krisha te k' nebeſam
Kedar dobre ljudi najdeſh, bodi jih veſél,
ſlushi ſvojmu goſpodarju kakor bi tvoj ozhe bil;
vbogaj ſvojo goſpodinjo, kakor dober ſin ſvojo
ljubo mater. Dober hlapez kamor pride, dobre
ſtariſhe dobí, in ſe lehko ſvoje ſlushbe veſelí;
on je hiſhi shegen boshji (alj blagoſlov), hiſha
pa njegova ſrezhna domazhija. — ˛Skerben bodi,
ſhkode varji zele ſvoje hiſhe; ako hiſha pogorí,
boſh pogorel tudi ti. Kakor ſebe, tako
vſe domazhe brani vſe neſrezhe, de boſh hlapez
svéſt.
Ne hodi rad od hiſhe, kjér tebi dobro je;
kdor prepogoſto ſlushbe jiſhe, malo le obrajta
ſe. Goſte ſlushbe ſo vſelej redke ſukne; ſe trikrat
preſeliti, je enkrat pogoreti. Kdor ſi veliko isbéra,
ſi vezhdel ſlabo sbère. — Ne jiſhi take
ſlushbe, kjér bi premaſtno jedil in predebelo pil;
huda je rasvada. Kdor ſe prehitro obredí, tudi
hitro ſtrada. Rasvajena drushina in pa bolena
sh'vina; vſaktér ſe nje boji. Ne kjér
predobro shivijo, ampak kjer ſe poſhteno sadershijo,
tam dobra ſlushba je.
Bodi dobriga ſerza ino dobre veſtí, dobra
pohlevna duſha, prijatel vſih ljudí, kar je po
pravizi. ˛Skerbi sa poſhtenje ſvoje domazhije,
ne rasnaſhaj po drugôd domazhih ljudì, ino ne
pravi, kar drugim védeti potreba ni. Hlapez, ki
rad ſvojo hiſho opravlja, vezhi ſhkodo dela, kakor
bi is hiſhe ſtreho tergal. Kar ſe doma sgodi,
naj doma oſtane, ako te véſhi sapoved komu
rasodeti kaj ne ſili; ino kér od hiſhe greſh, neſi,
kar je tvojiga, alj poſhtenje vſaki hiſhi puſti. Kdor
jemlje dobro ime, je veliko hujſhi tat, kakor on,
ki dnarje krade; dnarji ſe povèrnejo, alj poſhtenje
teshko.
Ne bodi beſedlív, varúj ſe hude jese. Kdor
prerád saslo vseme, lehko ſlovó dobì, kdor pa
rad poterpí, ima smiram lepo vreme, in kamor
ſe poda, ga vſe rado ima, kér je dobra duſha.
Nikdar ne posabi ſlushiti Bogú, on je tvoj pervi
goſpodár; ne ſtori sa nobén denár, karkolj
on prepové. Ne samudi po kerſhanſko k' boshji
ſlushbi rad hoditi, ne ſramúj ſe tud moliti, kakor
ſe ſpodobi. „Kdor ſe mene pred ljudmi ſramuje, in me ne ſposná, nja tud' ſposnal jes ne bom pred ſvojim Ozhetam,“ Kriſtuſ
ſlushi Bogu in ljudem, naj kraljuje alj plushi,
ſtori dobro vſém. ˛Stokrat boljſhi priden hlapez,
kakor ſlab goſpód.
Vſako pridno rokodelo, ktériga kdor sna, sa
ſvojo tovariſhizo ſrezho ima, ki zhloveka oſkerbí
zhaſno ino vezhno, ako ſi ſam ſvoje ſrezhe ne
vmorí. Alj rokodelov ſresha ima perſtov pét, in potreba je sa vſe ſkerbét', de kter'ga
Pavez ſrezhe je sveſtoba. Sveſto delaj
vſako rezh, naj bo mala alj velika, naj ſe vizhe
alj tika, kdor njo tebi v' delo da. Delo hvali delavza.
Boljſhi je pa eno delo dobro snati, kakor
vſakiga nekoljko popakdrati (ſratati); devét
rokodelzov je deſét ſtradavzov. Kdor delo rad
ſkasi, po malim vdinjavze sgubí. Kasji mojſter
(ſhuſhmár, ſretar} ſvoji laſtni ſrezhi pavez odbije.
Kasinz (kasaviz) ſrezhe je ljuba sadovoljnoſt.
Malo sa dobro vsemi, dokler kaj vezh
ne pride; kdor máliga ne zheſtí, velikiga vreden
ni. Boljſhi je malo plazhila, kakor pa bres saſlushila
glad predajati; boljſhi terdo ſlushiti,
kakor vbogajime proſiti. — Boljſhi malo po pravizi,
ko veliko po krivizi; kdor ljudém prerajta,
alj pa vſiga ne odrajta, kar jim gre,
ſam ob ſvojo ſrezho ſpravi ſe, ino ji kasinz odſeka.
˛Sredínz ſrezhe alj veliki perſt je marliva
pridnoſt. Kdor dela pridno rad, le on je
ſtanovitne ſrezhe brat, lenuha glad mori, in potepuha
ſe vſak bojí, le pridnoſt je ſrezhe poglavitna
korenina. — Le vedno (ſpol) priden bodi,
naj te vidi kdo alj ne; ſaj Bog tvoja prizha je,
in bo tebi plazhal. — Le smiraj priden bodi, naj
drugi délajo alj ne, po njih ne ravnaj ſe; kdor
prerád pozhiva, v' kropivah obleshí. — Le priden
bodi neprenehama, zhe ravno mahoma ne obogatíſh,
po malim vonder ſi pomagaſh. Tudi mravlje
po malim nóſijo, pa vonder velik kup nanoſijo;
le pridno rad komaraj, in Bog ti bo pomagal.
Kdor vedno priden ni, ſvoji ſrezhi ſredinz sgubí;
ino kdor prehitro obogatét' shelí, ſvoji ſrezhi
dno isbije.
˛Slatenik alj ſrezhe slaten perſt je ljuba
poſhtenoſt. Vſelej poſhten bodi ino lepo ſe
sadershi, kedar v' ptuje hiſhe prideſh alj po
ſhtérah greſh. Poſhten rokodél, ki ſe greha
boji, in domazhe modro poſvarí, ki ſe neſpodobno
sadershijo alj pa gerdo govorijo, je prijatel boshji;
kamor pride, gre dober duh sa njim. Raspuſhen
(rasvujsdan) rokodél, ki je gerdih beſedí, ſe
gerdesham ſmejí, ino ljudi pohujſhati pomaga, on
je ſovrashnik boshji, ki pregreſhen ſmrad po
drugih hiſhah vlazhi; hudi duh povſodi sa njim
hodi. — Poſhten bodi, vére ne sataji, ino Bogu
ſlushiti ſe nikdar ne ſramúj. Boljſhi je neſpametnim
ljudém samerséti, kakor pa Boga ne v' zhaſti
imeti, ki je Ozhe tvoj. — Poſhten bodi, ino hiſham
poſhtenja ne odjemli, ako ravno vſe po tvoji
volji ni. Rokodél, ki rad ljudi rasnaſha, je nar
hujſhi hiſhni tat; potreba ſe je takiga bat', kakor
ognja v' ſtreho. — Poſhten bodi, ino v' novih
ſhegah ſe nikar ne blodi, ki po sdravi pameti
kar niſo. Per vſaki novi ſhegi prav preſodi,
alj je novo alj pa ſtaro bolj po pameti. Ne
brani ſe novine, ne sanizhúj ſtarine; ſtori kar
je prav, ljubi, kar je poſhteniga. Kdor poſhtenje
sapuſtí, ſvoji ſrezhi slati perſt odterga.
Mesínz ſrezhe je modra perhranlivoſt.
Miſli v' ſvojih mladih letah, de ſe boſh poſtaral;
ſkerbi, de boſh sa bolesen kake krajzarje perſhparal
(prihranil). Huda je sa rokodela, ako
délati ne more, ino nima krajzarja, kedar ga
kervavo potrebuje. — Bodi dober goſpodár v'
ſvojih mladih letah, de boſh ſtar imel kaj shiveti.
Rokodél je ſam ſvoj tat, ki sapravlja rad; nja
ſrezha mesinza nima, ne teka premoshenje.
˛Srezhen rokodél, ako njegova ſrezha ima
vſih perſtov pét; vjima mu ne more vsét', kar
mu je ſrezha s' zeloj rokoj dala. Ako pa le eniga
perſta nima, je she per ſrezhi vjima (nevurje);
kar saſlushi, nima teka. Vſaki tak je
ſromák, ki ſi perſte ſam odſéka. — Hozheſh na
ſveti veſelo shiveti, v' mladih letah ne rasvadi ſe: zhlovek, ki malo potrebuje, pa veliko poterpí, le on ſrezhen shiví. —
1. Mladénzh, Boga ſe boj, in njemu
sveſto ſlushi doma kakor na ptujim. Zhe ravno
greſh is ſvojga kraja, in sapuſtiſh ſvoje
ljudi, te Bog ne sapuſtí, in je povſod' per tebi.
Ako je Bog s' tebo, kdo bode soper tebe!
2. Bodi pokorn ſvojim poglavârjam v' vſih rezheh, ki niſo soper volje boshjo; poglavarji bojo na ſodbi ſtali, kako
3. ˛Svojim pajdaſham ſè pohújſhati ne daj; ne sapuſti naukov ſvojiga ozheta,
4. ˛Smerti ſe ne boj; ako ſe Boga bojiſh,
ino ſerzhen bodi; tudi kugle, ki na boji
ſhvégajo, boshja roka visha; ne bo te sadela,
ako boshja volja ni. Kedar te Bog vseti hozhe,
te na poſteli ravno tak lehko najde, kakor na
vojſki. V' bosbjih rokah ſmo; kdor Boga prav
ljubi, ſe ſmerti bal ne bo.
5. Bodi ſilen ino mozhen v' vojſki nad ſovrashniki; vbogim, ki oroshja nímajo, ſile nikár ne delaj. Kerſhanſki
6. Kedar poſveti hodiſh, dobriga vuzhiti ſe nikdar ne samudi. Dobra rezh,
7. Ne posabi ſvoje deshele, ne ljudi, sa katere ſe vojſkujeſh; ne posabi
8. Ne daj Bog! de bi is vojſke alj is sholda vhajal, tega ſhe v' miſel ne ſméſh
Vhajovzi ſo radi tobakarji, is tobakarjov tolovaji
ino vbijavzi, ki po kervavi zeſti v' pekel
tékajo. O Bog mladenzha varji kaj takiga ſtoriti;
ovarji ſtariſhe, takiga ſina pod ſvojo ſtreho
vseti; kjer je desentèr, je ſtrah ino neſrezha.
9. Kedar ſe isſlushiſh in prideſh ſpet v'
ſvoj kraj, ne vuzhi ſvojih ljudi gerdih, nevarnih rezhi, ki ſi jih po ſveti videl, alj per ſoldatah ſliſhal, kterih
˛Serzhen ino mlad vojſhak je deshele zhaſt,
angelov veſelje, ſvéta nja obláſt. Sa pravizo ſe
vojſkuje, in krivizo pa ſtrahuje; tam v' nebeſih
je domá, kdor ſvoje shivlenje da sa pravizo
in reſnizo materne deshele.
Vſaki poſhten zhlovek trojno domovino ima,
ktero toljko ljubi, de shivlenje sa njo da, ako
je potreba. To je ſtoril Jesuſ isvelizhar naſh.
Tudi ti ſvojo trojno domovino imaſh; potreba
je de njo ſposnáſh, ino glaboko v' ſvoje
ſerze vtiſneſh.
Perva tvoja domovina je ljuba materna deshela, preveſéli kraj, kjer je tvoja sibika
Pomagaj ſvojmu kraju, v' katerim ſi domá,
kakorkoij samoreſh, de bo lepſhi ino lepſhi
prebivaljſhe prave ſrezhe ino sadovoljnoſti. Ne
ſramúj ſe ſvojga ljudſtva, ki je tvojiga naroda,
ino ſvojiga jesika ne posabi, kteriga ſo tebe
tvoja ljuba mati navuzhili. Beſeda materna je
shivo snaminje ljubesni materne; kdor to snaminje
satají, matere vreden ni. — Brani ſvojo
materno deshelo ozhitnih ſovrashnikov, ki s'
oroshjam pridejo hiſhe ino meſta pa it (shgat);
varji pa tudi ſvoje ljudi ſkrivnih sapelivzov, ki
po desheli prebivavze podpihújejo, na tihim
ljudſtvo puntajo soper poglavarje, kralje in zeſarje,
ino ſtraſhniga rasboja ogenj v' ſtreho noſijo.
Taki preſatavzi, ſtare pravde ſleparſki
osnanovavzi, ſo deshele nar nevarnejſhi ſovrashniki;
ſrajoſt (ſvojbodnoſt) osnanujejo, na tihim
pa sa vbogo ljudſtvo ſtrashno shelesje kújejo,
de ſe Boga vſmili! Bog nam daja kralje in zeſarje,
nam poſhilja poglavarje ino nam goſpoſko ſlavi
dobro in hudobno. Dobra je ljudém plazhilo, huda
je pa ſhiba; obdvojne potrebujemo, zhe ravno vſi
sdihújemo, de bi nam dober Bog dobro goſpoſko
dal. Tudi Jesuſ, boshji ˛Sin, je krivizhnimu
ſodniku bil pokoren, pokoren do
krisha; ſkos to je ſvet odreſhil. Isglèd nas
je sapuſtil, de ga poſnémamo. — V' ognji hiſha
pogorí, v' punti (praſki) pa deshela; Bog naſ
vſiga tega varji, varjimo pa tudi mi, zhe deshelo
ljubimo, ſvojo domovino.
Druga tvoja domovina je domazha zérkev,
v' kateri ſi bil kerſhen. V' tvoji domazhi
zérkvi kerſten kamen ſtojí, per katerim
ſi pervo ino nar vezhi ſrezho prijél boshji otrok
biti. Kerſten kamen pomni te, kaj ſo tvoji botri
sa tebe obljubili: de sveſto Bogu ſlushiſh,
ſveto zhednoſt ljubiſh, ino greh ſovrashiſh.
Tamkaj vidiſh pridishnizo (lezo alj kanzel),
kjér ſi perve nauke ſliſhal vézhniga shivlenja;
de jih ne posabiſh! Tam je ſpovedniza,
tvoja opomniza, de ſi ſe poboljſhati obljubil ino
vredno ſpokoriti; de ne samudíſh obljube dopolniti!
V' zérkvi je altár, ſveta misa boshja,
kjér ſi toljkokrat per ſveti maſhi bil, ſveto
reſhnje Telo savshíl, ino ozhitno ſposnal, kako
te Jesuſ ljubi. Zérkev je hiſha boshja ino
vrate nebeſhke. Tvoja shlahta tam pozhiva,
semlja ſtariſhe pokriva; more biti boſh tud ti
per njej pozhival.
Ljubi domazho zerkev, ſvojo duhovſko domovino,
poſkerbi koljkor moreſh, de ſnashna ino
zhedna bo hiſha Goſpodova, v' kateri ſi kakor
kriſtjan domá. — Pa tudi ſvete kerſhanſke zérkve
ne posabi, katire zérkev sidana le vidno
snaminje je. Ona je sberaljſhe pravih vérnih
kriſtjanov; njeni ſrezhen ſin ſi ti, ona tvoja
ljuba mati, ki sa te ſkerbí. ˛Skerbi, de boſh
njene nauke rad poſluſhal, ſe sa njeno ſveto
zhaſt poſkuſhal; dopolnil, kar ona sapové, ſe
varval, kar ona prepové. Varji ſe krivih prerokov,
ki zérkev sanizhujejo; ne verjemi goljufnim
vuzhenikam, ki nove nauke osnanujejo
in ſvete zérkve ne ſposnajo. Kdor ſvete katoljſhke
zérkve sa ſvojo mater nima, nima tud
Boga sa ſvojiga Ozheta, ino ne vé, kjé je domá.
Tvoja tretja domovina ſo ſvete nebeſa, hiſha
Ozhetova, kjér ſmo vſi domá. Tam je Bog,
tvoj ljubi Ozhe, ki te k' ſebi hozhe; tamkaj Jesuſ
tvoj Goſpód tebi proſtor dela; tamkaj ſveti
Duh, ki te je poſvetil. Krono vezhniga shivlenja
she pripravleno dershí, in jo tebi dat' shelí. Tam
Marija tvoja mati, ki sa tebe proſi; tam ſo boshji
angeli, sveſti vſi prijateli; tamkaj ſo isvoleni tvoji
ljubi bratjé. Roke ti podajo, in te k' ſebi vabijo:
„Ljubi brate pridi! Pridi k' nam v' ſveto nebó,
pridi k' nam damó!“
Sa nebeſa le ſkerbeti, sa nebeſa vſe terpeti,
sa nebeſa le shiveti, sa nebeſa tudi vmreti,
naj bo tvoja perva in poſledna ſkerb.
---------
---------
„Nebó ino semlja bota preſhlá, moje beſede pa ne bojo preſhle,“ govorí Kriſtuſ
Naj rezhe ſvét kar hozhe. „Reſniza Goſpodova oſtane vékomaj.“ Pſalm. 116, 2.
(Preiſe in Conventions-Münze).
Rußheim (C.) Materialien zu einem zweckmäſſigen Unterrichte in der deutſchen Sprachlehre. Ein methodiſches Handbuch für Lehrer und diejenigen, welche ſich ſelbſt in der deutſchen Sprache unterrichten wollen. 8
— Sprachübungen über die Regeln der Wortforſchung
und Wortſügung, eingerichtet nach der
für die Normal- und Hauptschulen vorgeſchriebenen
deutſchen Sprachlehre. 8. Broſch. 1 fl.
— Theoretiſh-praktiſcher Unterricht in der
deutſchen Rechtſchreibung. Darſtellung eines methodiſchen
Verfahrens bei dem Rechtſchreibe-Unterrichte
in Volksſchulen mit vielen zur Einübung
der Regeln paſſenden Dictando-Säßen. Für
Lehrer und diejenigen, welche ſich ſelbſt in dieſem
Gegenſtande vervollkommnen wollen. 8. Broſch.
1 fl. 24 kr.
Paulitſch (I. Peregr. Fürſtbiſchof v. Gurk)
Gebethbuch für Kranke und Sterbende. Nach
beſſen Tode herausgegeben v. Welwich (L.) 8.
Broſch. 50 kr.
Eichhorn (P. Ambr.) Beiträge zur ältern Geſchichte und Topographie des Herzogthums Kärnten. 8.
Hermann (Heinr.) Klagenfurt, wie es war,
und iſt. Mit Anſichten und den Plan von Klagenfurt.
8 Broſch. 1 fl. 48 kr.
Geſchichte der ſeligen Hemma, Stifterinn von Gurk. Nebſt einer kurzen Beſschreibung des Domſtiftes und der Domkirche von Gurk. Mit einer Anſicht. 12. Broſch. 12 kr.
— des Urſprunges und der weiteren Schickſale
der berühmten Kirche Maria Sal in Kärnten.
Mit einer Anſicht. 12. Broſch. 10 kr.
Proprium sanctorum pro Diœcesi Lavantina.
Jussu et auctoritate Celsissimi ac Reverendissimi
Domini Domini Ordinarii emendatum.
8. Broſch. 30 kr.
Proprium sanctorum pro Dicœcesi Gurcensi. Jussu
et authoritate Celsissimi et Reverendissimi
Domini Domini Georgii, Principis et Episcopi
Gurcensis editum. 8. Broſch. 50 kr.
Compendium Ritualis Romano – Salisburgensis
cum appendice germanica et venedica pro assistentia
moribundorum in commodiorem usum
R. R. D. D. curatorum emendatum. 8. Broſch. 50 kr.
Ritus celebrandi Missam privatam secundum Rubricas
Missalis Romani et Decreta Sacrae Rituum
Congregationis. In usum et commodum
Clericorum ad S. Presbyteratus Ordinem Adspirantium.
8. Broſch. 10 kr.
Ordo Providendi Infirmos. Juxta Rituale Romano
Salisburgense 1833. Steif geb. mit Schuber 27 kr.
Andachtsübungen, kurze, eines katholiſchen
Chriſten, in welchen kurze Morgen-, Abend-,
Meß-, Beicht-, Communion- und andere nüßliche
Gebethe nebſt den vorgeſchrieben Kirchen- Gebethen enthalten ſind. 18. Mit einen Titlbild. Steif geb. mit Schuber 36 kr.
Gebethbuch zur Beförderung der öffentlichen
und häuslichen Andacht für gutgeſinnte katholiſche
Chriſten. 12. Mit Titlkupfer. Steif geb. mit
Schuber 36. kr.
Gebethbuch, katholiſches, zum Gebrauche andächtiger
Chriſten, worin Meß-, Beicht- und
Communiongebethe nebſt andern guten Andachten
auf kürzeſte Art enthalten ſind. 18. Mit einen
Titlkupfer. Steif mit Schuber geb. 20 kr.
Gebethbuch, kleines, nach dem vorgeſchriebenen
Normal-Katechiſemus. 18. Mit einem Titlkupfer.
Steif geb. 12 kr.
Gallura, die Ehre der heiligen Meſſe und des
Tiſches des Herrn. Für Chriſten, welche das
geiligſte Abendmahl ihres Herrn und Erlöſers
Jeſu mit Nußen halten wollen. 8. Mit Titlkupfer.
Steif geb. 48 kr.
Gebethbuch für die liebe Jugend. Enthaltend:
Morgen-, Abend-, Meß-, Beicht- und Communion-Gebethe
ſammt allen nothwendigen Andachtsübungen
und den nachmittägigen Gottesdienſte.
12. Mit Titelkupfer. Steif geb. mit
Schuber 12 kr.
Gebeth- und Andachtsbuch vor dem troſtvollen
Gnadenbilde des mit Dörnern gekrönten heiligen
Hauptes. 12. Neueſte Auflage mit Titlvignete.
Steif geb. 36 kr.
Eben dasſelbe mit gröſſeren Lettern. Aeltere
Auflage 24 kr.
Hohenauer, J. L., Verehrung der heiligſten
Jungfrau und Mutter Gottes Maria. Ein Ge-
V' ZELOVZI, 1837.
Natiſnil ino na prodaj imá Janes Leon.