TRI PRIDIGE O JEZIKU

II. Jezik je vir dobrega in zla

Kazalo

• Diplomatični prepis
• Kritični prepis
• Vzporedni prikaz
• Opombe
• na glavno kazalo

II.

Jezik je vir dobrega in zla

Diplomatični prepis

1829 X 1841 Godvanje ſ. Janes'a Napomuzena. Jes’ik zhloveſhki dvojna s’hila Dobriga ino hudiga napravila. Goſpod je meni s’a mojo plazhilo jesik dal; s’ tajiſtim 2.5 ga hozhem hvaliti.Sir. 51,30 Goſpod, kdo bo prebival v' tvojim ſhotorji, kdo bo po- zhival na tvoji ſ. Gori? On ki ne- nedolshno shivi ino pravizhno dela, 2.10 ki ſ reſnizo is’ ſvojga ſerza govori, kteri s’ ſvojim jes’i- kam goljufno 2.15 ne ravna. Pſ 14.1–3 Vvod. 1. Veſelo hodi popotnik po ſvoji namenjeni ſtes’i naj ſi ravno she ponozhni mrak tiho s’emlo pokriva, 2.20 dokler je jaſno ſvetlo nebo, – dokler ſe njemu ſvetle sves’de na njega os’irajo, ino pra mu kashejo pravi pot proti tajiſstimu kraju, kamor ſe je ſte dojiti namenil;– mirno ſe on s’a njimi os’ira, veſelo ſvoje ſtopinje opira dokler bo juterna s’arja njemu is’voljeni kraj raſvetlila.– 2.25 2. Veſelji ſe tudi ti, o zhlovek, ki ſi popotnik na s’emlji, v’ le ti ino hodiſh po le tim mraki shivlenja poſvetniga proki isvoleni ob obljubleni desheli ſ. raja; s’akaj tudi tebi ſvetlijo ſvetle s’ves’de na ſvetimu nebi, ki ſe’ milo po tebi os’irajo, tebi prav pot kashejo ino obetajo ſvetlo 2.30 ſonze beliga dneva tamkaj v’ shivlenju novimu.– 3. She enkrat bel ſe’ veſeli duſha kerſhanſka! Kader ſvete godove ſvetnikov obhajaſh, s’akaj ravno oni ſo tebi taji= ſte ſvetle s’ves’de, ki ſe is’ſ. nebeſ na tebe os’irajo, tebi ſvoje roke is’Ozhetove hiſhe molijo, kashejo pravi pot 2.35 proti nebeſam, kateriga ſo oni pred tabo hodili, tebi obetajo ſvetlo ino gorko ſonze miloſti boshje, ki tebi ſrezhno njim njim hoditi pomaga, ino pridti s’a njim v kraleſtvo shivlenja vezhni= 4. ga. – Zhres vſe ras’veſelijmo ſe to krat doneſ br. in ſ. tudi mi, ki obhajamo godni ſpomin naſhiga patrona ſ. Jane= 2.40 sa Napomuzena, s’akaj ravno on nam je ena ſvetla s’ves’da is’viſokih nebeſ, ki nam lepo ſvetlo kashe varni pot ſkos ſkos’ſedajni sapelivi ſvet ſe’ pogublenju vezhnimu otet, ino s’a kratkim potam tiga shivlenja pri lj ſvojo plazhilo ljubim Ozhetu prejet. Ras’veſelijmo ſe njegoviga godvanja, hvalimo Boga, ki tolko 2.45 zhaſt ſvojim ſlusha bni s’veſtim ſlushabnikam da, ino tudi ſ. Janes’a vredno zhaſtijmo.

Ali kaj hozhemo doneſ mi njegovoſ. Janes’a hvalo povek= ſhavati, dokler ſe njegova hvala, ne le po Zheſkim, ampak po zelim kerſhanſtvi ras’lega; kaj hozhemo mi 2.50 njegovo zhaſt povekſhovati, dokler njo ſam Vſiga= mogozhno ſkos’zhudeshe povekſhuje. Zheſti ſ. Janes’a s’a poſebniga prijatela boshjiga s’emlja ino nebo, – le ſamo mi ſedajni kriſtjani ga zheſtimo malovredno ino z’elo ſlabo, ino to reſnizo bom prizhal v 1. im deli, s’akaj 2.55 on je s’ ſvojim jes’ikam boshjo zhaſt ino is’velizhanje ſvojiga blishniga vekſhal, mi njo pa ponishujemo. – “Goſpod je meni moj jes’ik dal s’a plazhilo, s’njim ga hozhem hvaliti; to je bilo ſ. Janes’a opravilo shivlenje;to bi ſi mogli s’a naſho shivlenje tudi mi is’voljiti, ino tako ſ. Janes’a Napomuzena 2.60 vredno zheſtiti; to vam pokas’al bom v 2.mo deli. Ino ti ſ. Janes’Napomuk, ti ſvetla s’ves’da mojiga duhov= ſkiga ſtana, is’proſi meni od Jes’uſa, tvojga in mojga perviga paſtirja le eno jiſkro tajiſtiga nebeſhkiga ogna, ſ’ katerim ſi ti gorezhi pridgar ſerze ſvojih poſluſhavzev prishgal, ino 2.65 ras’grel, kar tudi jas’doneſ v imenu Boga, ino ſ. Janes’a ſtoriti shelim, no proſim. I. Kaj je majnſhiga med vſemi ſtvarmi na s’emlji, kakor Majhina mala jiſkriza shivega ognja; – alj kaj vekſho neſrezho 2.70 ino shaloſt naredi kakor ona, kader ſe’ v’ſuho ſtreho s’a= leti, zelo pohiſhtvo poshge, zele veſi ino meſta v’ pepel ſpremeni, jes’ar ino jes’ar premoshnih v’eni kratki uri beraſhko plalzo v’roke poda, ino go jih s’a gole vboſhzheke naredi. – Kaj je malovrednejſhiga od eniga manzeniga 2.75 kazhjiga shala, s’ katerim nevedama g nogo zhloveka za= ſeka; ino vender njegovi ſtrupni pik, ako ſi zhlovek berſh nepomaga, ſpravi njega ob ſt s’dravje ino shivlenje. Jas’vem s’a eno ſtvar, ki je mala kukor jiſkra ogn gorezhi= ga ogná, ſkrita kakor shal ſtrupne kazhe ojſtro shalo; – 2.80 katero ſtvar zhlovek povſodej ſebo ima, vſih udov zhloveſhkiga trupla nar majnſhi, ino nar vekſhi rezhi naredi, ſhe hujſhi kot jiſkra, ſhe ſtraſhnej od ſtrupniga shala, – ino to je jes’ik zhloveſhki; – s’akaj dokler ognena jiſkra le zhaſno premoshenje poshgé; – pokonzhava hudob= 2.85 ni jes’ik poſhtenje ino dobro ime, – dokler ſtrupne shalo hudobne kazhe le zhloveſhko truplo vmori, pregreſhni jes’ik duſho in truplo ugonobi, – zele deshele pohujſha. “Kakor majhin ogenj veliko hoſto poshge, je veli ſ. Jakob, je tudi je “jes’ik ogenj vſe krivize, kateri veſ tek naſhiga shivlenja s’ashge, ino od ſamiga 2.90 “pekla prishgan. Jak. III.5

Tri shive shile jes’ik v ſvojimu govorjenju ima, is’katerih 3na shila bi morala s’virati boshja hvala, ino zhloveſhko s’velizhanje, alj is’hudobniga jes’ika is’virajo le potoki terji hudobije in pogublenja, katerih per 2.95 1va shila je lash. – Vſigamogozhen ſtvarnik in moder, je on ſkerbni Ozhe in ljubes’nivi je zhloveka s’vſim lepim laſtnoſtim olepſhal, alj med vſim ſvojim shlahnim daro= vam, s’katerim je on zhloveka ſvojo shivo podobo obo= gatil je shlahni dar govorjenja jes’ika, de ſe’ lehko ſerze ſ’ 2.100 ſerzam ses’nani ino ras’veſeli, kakor prej duſha s’drushi, s’duſho, kakor prijatel prijatlu roko poda. – Ka= kor je Ozhe nebeſhki zhloveku dal s’a ſve temno nozh ſvetlo luzh, de bi ſebi ino drugim ſvetil, tok je nje= mu jes’ik al, de bi govoril reſnizo ino pravizo. – Hu= 2.105 doben je zhlovek, ki ugaſne na nevarnim poti ponozhnim poti ſvetlo luzh, de ſam ſtes’o s’greſhi ino druge s’apela ſhe hujſhi, ki jes’ik ſvoj na lashi obrazha, ſam ſebe ino ſvojiga blishniga v s’mote, is’s’mote v’ neſrezho ino pogublenje s’apelá. “Lashnive vuſte duſho vmorijo; tud vaſo Mod. 1,11; Goſpod ſovrashi vſe, kateri lashnivo govorijo”. Pſ. 5. 7. 2.110 Le to je perva hudobna shila jes’ika krivizhniga, s’katerim boshjo zhaſt ponishujemo, ino ſ. Janes’a s’anizhujemo, ki je vſelej reſnizo govoril, ino ſkos’pravizo ſvojiga jes’ika boshjo zhaſt povekſhaval. She hujſhi 2ga shila jes’ika hudobniga je neſrezhno pohujſhanje. Zhiſta is’uira voda is’ſtudenza biſtriga, lepo hladno ſe’ 2.115 med ledine ras’liva, s’elene travnike, roshe romene roſ’i, njo veſelo ushiva zhlovek po njej ſe lepo zhiſto omije, veſ s’drav in s’adovoln shivi; – tok is’virajo po jes’iki zhloveſhkim shlahni navki zhloveſhkiga ſerza, podvuzhijo mladenzha, ino njegovo lepo zvetje poteh zhednoſti podshivijo, poſvarijo 2.120 pregreſhniga, ino ga lepo omijejo, de ſe s’azhne ſpet v’dobrim lepimu s’adershanju s’eleniti; – alj ga vſe to dober ino poſhten jes’ik ſtori; – alj gorje kader ſe ſe hudobni jes’ik s’ ſvo ſmradam ſvojiga govorjenja med rahlo nedolshnoſt ras’lije, – kakor kalna mlaka, ki ſvoje 2.125 jes’e podere, ſe hudobni jesik i ſvojim ino s’ſvojo ſmerdlivo gnilobo s’elene trate poblati, zvetezhe roshe po= vali, shita polje ino travnike s’pe nerodovitnim peſkom s’aneſe, – tok hudobni jes’ik s’ ſvojim klafarſkim nemarnim beſedam nedolshne ſerza pohujſha, nedolshnoſt s’amori, zhednoſt 2.130 pokonzha, ino angelze boshje k’ ſlushabnikam hudizhovim ſpremeni. – To hudoben jes’ik s’ſvojo drugo shilo ſt neſrezhniga pohujſhanja ſtori, pokonzhava kraleſtvo boshje zheſti; – tok, de nobenim vſmilen Jes’uſ gorje ne klizhe, kakor pohujſhvavzam rekozh: Gorje ſvetu s’avolj pohujſhanja – bolſhe= (besedilo uničeno) 2.135

Treka shila jes’ika hudobniga je obrekvanje, s’katerim greſhniki boshjo zhaſt ponishujejo, ino ſ. Janes’a, njega patrona poſhtenja s’anemezhujejo. – Gol ſe je zhlovek na ſvet porodi, nima drugiga kakor shivlenje, ne poſhtenje okrog Ozhe nebeſhki njemu da poſkerbi potrebno ga ne premoshenje, 2.140 de ſi pomaga, ino shivi; nar imenitnej blago, ſhe mo drashej kaker ſrebro in s’lato je po beſedah ſ. piſma poſhtenje; ono vezh vela, kakor polne ſkrinje shlahnih kamnjov. Zhlovek ſi mora s’ſvojim rokami s’a premoshenje ſkerbeti, s’ſvojim jes’ikam s’a tudi ſkerb s’a poſhtenje imeti. – Alj pride 2.145 hudoben tat, goſpodarja s’a premoshenje okrade, ſe snajde perdere na ſamotnim poti nevſmileni tolovaj, vs’eme ozhe zhloveku polek premoshenja tudi shivlenje. – Oj kolko neſrezhe kolko naſtane zelimu pohiſhtvu, kolko revſhne zeli ſoſeſki, kolko nadlo ſtraſhnih nadlog zeli desheli 2.150 malopridni tatje, ino tolovaji nevſmileni ne naredijo; alj ſhe hujſhi, ſhe ſtraſhnej nadloge hudobni jes’ik ſtori ſkos’ ſvojo obrekvanje ino opravlanje. – In koko ſploh ſe den denaſhni vſe to godi! – vſaka ſhe hiſhe, ſhe tovarſhije ſkoraj ni, ker bi ſ s’a poſhtenje ſvojiga blishniga hudob= 2.155 ni jes’iki dobre volje ne bli, ino ſi tovarſhije s’obrekvanjam kratkozhaſa ne delali. – Tukaj malopridni jes’ik zhlovek Navada s’ſvojim hudobnim jes’ikam ſvojimu blishnimu ſlaboſti ino krivize s’amishlava, s’a to bi loshej ſvoje gerdobe s’akrival, – tamkaj en ſitni beſedlivz ſlaboſti ſvojiga blishniga povekſhuje, 2.160 de bi ſe prav ſvoji drushbi vſlushil, ino od drugih s’a s’govor= niga ſhtiman bil; – tukaj en nepokojen ſoſed ſkrite pregreſhke ſvojiga ſoſeda ras’odeva, ino med zelo ſoſeſko ras’naſha, s’a to ker ga je on enokolko ras’drashil, de bi ſa mu prav ojſtro povernal; – tamkaj svrazha en nevoſhlivi 2.165 zhaſtilakomn nevoſhlivez dobre in lepe dele ſvojga tovar ſha na hudo, s’a to de bi le on od vſih povekſhavan ino zhiſlan bil, pozhernjeno je blishniga poſhtenje, pobito njegovo zheſtitno shivlenje kakor rodovitno polje od hudiga vremena, s’akaj kak ſtraſhna tozha is’hudiga oblaka s’atere. – Nobena s’verina 2.170 tolko ljudi ne ras’terga, tolko hudiga ne naredi, kakor Bernard jes’ik hudobni ſkos’obrekuanje. “Obrekvavz, veli ſ. Bernard, je podoben divji Hijeni, krivoshelni divji s’verini; s’akaj kakor ona le jiſhe zherniga mraka, le zhloveſhke kervi, poshere she dolgo leshaſ mertve trupla s’s’emlje ſkopa, zelo okolzo s’ſmra= 2.175 dam napolni; ravno tok obrekvavez ſtori, na ſkrivaj ſvoj jes’ik bruſi,– kar je she dolgo pos’ableno pred Bogam ino ljudmi ſhe is’kopa in ras’naſha, oſmradi vſe ljudi, ino neſrezhe bres’ſhte= vila veliko na temu ljubimu ſveti naredi”. –

Kdo je pozhernil pridniga hlapza in deklo, de ſe’ mora Nahodki 2.180 bres’kruha po ſveti pomagat, kakor je jes’ik hudobn, ki je govoril zhres’njegovo sveſtobo; kdo je onemaral lepi zvet mladenzhki fanta ino dekleta, de ſe po zeli ſoſeſki od njega gerdo govori, ino nja nobeden ravno vezh ne pogleda; to je ſtoril hudoben jes’ik obrekvavza, ki je mladenzhu 2.185 poſhtenje odvs’el, ino dekletu ſrezho podkopal. – Kdo ſrezhen s’akon ras’kruſhil, de ſe’ s’daj mosh ino shena ſovraſhta zhertita, ki ſta popred ſkupaj mirno shivela, kakor nebeſhka angelza dva? j neſrezhni jes’ik je tajiſti nevſmileni mezh, ki je s’akonſko ljubes’n, saſtopnoſt ino s’veſtobo raſſekal ino rano sakonſkim 2.190 naredil, ki nikdar ſzelila ne bo. – Kdo je zelo ſoſeſko ras’drashil, ki je popred tok merno shivela, ino njim je shiv pekel na s’emlji med ſebo naredil, kakor hudobna kazha jes’ika, ſkos’ſvojo pod pihvanje; kdo je odvs’el tudi Bogu poſvezhenimu duhovſkimu ſtanu njegovo zhaſt ino imenitnoſt, de ſvet s’ovrateni malo na 2.195 njega vezh porajta, ino ſe njemu vezh vishat ne da? – Sovrashni jes’ik, on je terga maſhnikam ſvet poſhtenja ſveto oblazhilo, ino duhovſki ſtan k’ ſramoti ſtori; – de ſe’ ſvet loshej pohujſha, ino hudoben jes’ik s’ ſvojim beſedam vbija duſho ino telo – nedolshnih ljudi. Jes’ar ino jes’ar vrozhih ſols’ mati zherna s’emlja poshira, 2.200 ki jih hudobni jes’ik nedolshnim ſerzam oshema; jes’ar ino jes’ar glabokih is’dihlejov nebeſhke oblake odpira, ino klizhe na boshjo pravizo, naj hudoben jes’ik ſhtrafan bo. – Alj bodo hudobni jes’iki bres’s’aſlushene ſhtrafe oſtali? – Tatove, ki premoshenje kradejo, praviza na galge obeſha, tolovaje, Strafa 2.205 ki teleſno shivlenje jemlejo, s’ teſhkim ojſtrim koleſam od vuda do vuda terejo; – ſhe hujſhi ſo tatovi hudobni jes’iki tatji predragiga poſhtenja, ki ſ odvs’eto ſe’ poverniti ne da, tolovaji ki dobro ime vbijejo, bres’ katerega poſvetno shivlenje nizh ne uela; – ſ s’a kolko hujſhi ino ſtraſhnejſhi bodo mogli pred ſodnim 2.210 ſtolam njih ſhtrafa biti ! – Straſhna veſt bode ſkoraj tudi njih pekla, videti tolko ſtorjeno krivizo, katero popravit mogozhe ne bo, njih bo pekla, kakor je hudobniga mosha, ki je na ſmertni poſteli ſam ſvoj jes’ik ras’gris’el in ras’meſaril, s’katerim je tolko hudiga govoril. – Straſhni ogovorenje 2.215 njih zhaka na hudojes’izhnike o ſodnimi dnevi, kader bo moral zhlovek po beſedah Jes’uſovih od vſake malopridne beſede razhun dajati. – Neis’rezhena vezhnoſt ſe’ obrekvavzam pripravla, ker bodo s’a krivizo ſe’ tamkaj peklili, ker njih zherv hude veſti ne bode vmerl, Marcus ogenj pogublenja nikdar ugaſnil ne bo. – 2.220 Glejte tolka je hudiga jes’ika pregreha, tolka njegova neſrezha, ino tok nevarna med nami! Ako bo pogublenih s’avolj lakomnoſti 10, s’avoljo poshreſhnoſti 20, nezhiſtoſti 30, – sjes’a in ſovraſhtva 50, tok jih bode s’avoljo hudobniga jes’ika, ki ſe’ s’leganjam, klafanjam, obrekvanjam etc. pregreſhi, pogublenih 99; ino ko is’med vaſ ſe ni ſhe vezh alj majn s’ ſvojim jes’ikam presaſ kriv, poberi pervi kamen, ga vershi v’ me, 2.225 ni de niſim reſnizo govoril. – Veliko ſkos’mezh pomorjenih, ſhe vezh (besedilo uničeno)

Oj prevboge duſhe, vi ki drugazhi brumno shivite, zhaſtite Boga, blishnim radi dobro ſtorite, v’ ſerze ſe’ meni vſmilite, de bi pogublene ble, ki nadvse tolkokrat s’ ſvojim jes’ikam greſhite, 2.230 greſhite, de ſami ne veſte kedaj, sa to ker je ſvet ſhe tok greha navajen, s’a to ker ſe zhlovek ſhe od laſtnih ſtareſhov tok na vuzhi, malokdaj pa s’a to pravo poſvari. – Vam s’a vuzhenika doneſ is’rozhiti, vam s’a priproſhnika perporozhiti hozhem doneſ ſ. Janes’a, de vam po njemu pokashem ſvoj jes’ik pravizhno 2.235 ravnati k zhaſti Bogu, tebi in ſvojim in duſham k is’velizhanju. Blagor mu, kdor ſe ni v jes’iki pregreſhil”; kakor ſv. Jan. Nep. II S’verina po ſvojih berlogah arjove, ino zhlovek njo ne s’aſtopi; – nevumna shivina zvili ino ſkumuza, povedat ne more, kaj njo boli. 2.240 Le zhlovek, on preshlahtna ſtvar is’med vſih ſtvari, le on od Bo ga to neſkonzhno veliko dobroto ima, de ſvoj jes’ik oberne, ſvojmu blishnimu ſvoje miſli in shelje shivo pove in pred ozhi ras’gerne njemu ras’odene kar sheli, potoshi, kar ga boli; – brat brata, ſeſtra ſeſtro s’aſtopi, ſe’ vſmili, ino njemu pomaga. – S’Jes’ikam ſvojim 2.245 klizhe zhlovek kakor boshji otrok, Aba, ljubi Ozhe! ſvojga Boga, njega hvali ino zhaſti; – le on s’ashene ino povs’digne ſvoj glaſ is’med vſih ſtvari ino ga s’drushi med angelſko petje, s’ſvo= jim jes’ikam nareja Bogu zhaſt, ino blishnimu ſvojmu veſelje. Oj veſelijte ſe tolkiga boshjiga dara, br. i. ſ. m. k’boshji zhaſti 2.250 ino ſvojmu is’velizhanju ga vſelej obernijte, kakor ſ. Janes’ Napomuk, kateriga ſ. jes’ik je bil en shivi prerok ſtudenz boshje zhaſti ino is’velizhanja zhloveſhkiga, od rojſtva do ſmerti, ino tudi po ſmerti je s’a ras’gled. Na Zheſhkim desh (v Pemſki desheli v’leti 1330) rojen 1 od ſvojih brumnih ſtareſhov ne ſkos’nevgnano ſladnoſt, ampak od 2.255 Boga s’molitvijo ſproſhen, s’upet k zheſti Boga ino Marije je bil od ſtareſhov s’upet is’rozhen, s’a katero ga fantizha is’redita ſta obljubo ſto= rila. – Tok bi morala biti molituv s’azhetek vaſhe ljubes’ni s’akonſke, ne pa shivinſko poshelenje, – vaſha perva obljuba pri rojſtvi otroka ga k’ boshji zhaſti srediti, ne pa bogate ino imenitne pred ſvetam ſto= 2.260 riti, tok bli otrozi vaſho nar lepſho bogaſtvo, – njih lepo s’ader= shanje nar vekſhi shlahnija vaſhiga ſtanu. 2 Mlado drevze she pokashe v’ mladoſti, kaj s’a eno ſadje bo odraſheno noſilo; – pokas’al tudi mladi Janes’ je, kaj bode enkrat is’njega ſhe. Kar ſe’ je na ſhole podal, nar popred je ſkerbel de je k’ ſ. meſhi ſtrezhti 2.265 s’nal, ino ſtregel s’veſto ino veſelo, ſhe le komaj tolko, de je na oltar doſegel. Tudi vaſhi otrozi pokashejo ſhe v ſvoji mladoſti vſe ſvoje do= bre ino hude laſtnoſti; alj ko to de vi ſtareſhi v’ ſvoje otroke ſlepo s’aljubleni, alj le dobre gledate, s’anikarne pa vſe hudo pregledate. Vertnar pregleduje ſvoje dreveſze, obres’uje ſhkodlive vejze, – tok ſtoriti ſ’ 2.270 ſvojim otrokam bi morali ſtareſhi tudi vi. V’ mladoſti ſe’ kashe nad otrokam jes’a, lashnivoſt, opravlivoſt, ino beſedvanje, v mla= doſti jih poſvariti, poſhtrafati in podvuzhiti je vaſha dolshnoſt, s’akaj bersda visha konja, jes’ik vodi zhloveka, alj obedva moraſh v’ mladoſti na to dobro navaditi, ako ſe tebi ras’vadi, s’amujeno 2.275 na vſelej ino prepos’no bo. –

Kakovi je zhlovek v’ ſvojim ſamiſhkimu ſtani, takovi 3 vezhdel tudi oſtane, naj naſtopi duhovſki ali sakonſki ſtan. Brumn ino ſvet je ſ. Janes’ kakor mladenzh, reſ= nizhen ino pravizhen je tudi kakor boshji nameſtnik 2.280 oſtal. Neprenehano je bilo njegovo pris’adevanje boshjo zheſt povs’digvati, greſhnike ſvariti, nevedne podvuzhiti, ino duſhe ſvojih ovzhiz is’velizhat. – On ſe ni bal reſnize povedat, on ni govoril le tako, de bi ljudem dopadel, am= pak hudobnim kralju je ozhitno naravnoſt njegovo 2.285 hudobijo ozhital, rekozh: Tvojo djanje je krivizhno, hudobno tvojo shivlenje, gotovo, ako ſe ne pobolſhaſh, tvojo pogublenje. – Ti pak ſvoj jes’ik le po vetri tiga ſveta obrazhaſh, govoriſh le to ne to, kar je reſniza, ampak, kar veſh, de drugim dopade; ſe ne bojiſh ſvojga blishniga ob 2.290 poſhtenje ſpravit, bojiſh ſe pa hudobneshu s’amerit. – Govori reſnizo pred Bogam ino ljudmi, naj bodo, kdor ſi hozhejo, ſaj niſo vezh kakor Bog, ki od tebe reſnizo sheli; – Ako ne veſh dobriga od ſvojga blishniga pravit, tok she raj vſe hudo s’amolzhi; – s’akaj, zhe tebe tvoji naprejpoſtavleni 2.295 ne praſhajo, alj ſtareſhi od vſega tega ne vejo, ob t katerim ſamim ſi dolshen pregrehe blishniga ras’odeti, de bi njega pobolſhali, ti pa ſam s’a ſebe en ſvet s’adershati ſi’ ſliſhal, tok je tvoja dolshnoſt, vſ de vſelej molzhiſh ſlaboſti ſvojiga blishniga, s’akaj, ako je tvoj blishni padel, ne hodi okolj pravit 2.300 de leshi, ako njemu ſam pomagat samoreſh; ako pa nemoreſh, pové njegovim ljudem de njega vs’dignejo, – drugim pa molzhi; pobolſhaj ga raj, kakor bi nja ſkos’obnaſhanje, takim ki jim nizh v mar ni, ſhe le pohujſhal. – Alj teshko je tebi molzhati, kar enkrat od ſvojga blishniga 4 2.305 veſh; kakor rad bi ſ ſe is’nebil ſvoje teshe, kakor deshevni oblak ſvoje mokrote; – hudo tebe mika, kader tebe drugi praſhajo, ino ſe od tega, alj uniga pogovarjajo, de bi, kar veſh, tudi ti ne s’inal. – Naj tebi bo teſhko kakor hozhe, molzhat je tebi mogozhe, kakor ſ. Janes’u Napomuzenu, ki je raj vſe prebil, kakor bi bil poſhtenje 2.310 zeſarize ras’glaſil. – S. J. od Boga ras’ſvetlen vuzhenik, od zeſarja Venzheſla, dokler je njegove navke poſluſhal, ſhtiman, ino povikſhan, je bil od brumne zeſarize s’a ſpovednika is’bran. – Hudobni Vezheſl je nje boshjo beſedo poſluſhat opuſtil, ſe Boga lozhil, hudoben poſtal, tudi 2.315 ni mogel terpeti, de bi kraliza shena njegova hudobna pravizhna p oſtala. Tok dalezh ſe’ sgubi, ki ſlushbo boshjo s’apuſti, kakor malopr. Berazh On poklizhe brumniga Janes’a, ſili praſha – ſili, kaj ſe je zeſariza ſpovedvala – s’dobrim – s’ hudim – s’sheles’jam – s’ preſhjami; – Janes’molzhi, ker bi ſe poſhtenje blish. omadeshevalo. – Serditi kralj ga poſtavi pred ſebe, na eno mis’o kupe zheſti, dragozen, 2.320 na drugo orodje marter, mezh etc. Janes’ molzhi, le s’a poſhtenje govori. –

Kralj ga puſti na preshni ſtol djati, vſe shile ras’tegnati ino s’gorezhoj ſmolo shgati; alj od Janes’a le nizh ne s’ve. – Veſ penezh od peklenſkiga ſerda ga rezhe trinogam s’grabiti, s’ves’ati ino zhres’viſokij moſt po nozhi v Moldave velko vodo 2.325 vrezhi. – Tukaj poglej, kolko poſhtenje tvojiga blish= niga uela, de ſ. Janes’s’anj ſvojo shivlenje da; – kako lahko ga pa varjeſh ti, ſamo de le hudoben jes’ik molzhi.– 5 Alj kaj s’a eno plazhilo bo pravizhnimu sagovarjavzu ki varje blishniga dobro ime, ino ſvoj jes’ik le s’a dobro obrazha? 2.330 Glej! temna je nozh, ker ſ. Janes’a vtopijo, alj ſvetle luzhi temno nozh ras’ſvetlijo, ſe’ okolj J njegoviga trupla ſvetjo, ino vſim ljudem nedolshno vmorjeniga pokashejo. Velki maſhniki pridejo, s’veliko zheſtjo njega telo pokopajo, ino s’uelikimi zhudeshi njega ſ Bog pozhaſti. She je 2.335 545 letov, ino she kashe njegov friſhni jes’ik, v kolki zhaſti Bog tajiſtiga ima, ki s’ ſvojim jes’ikam poſhteno ravna. Tudi tebe Kashe zhaka obilno plazhilo v’ nebeſih, ako ſvoj jes’ik k boshji zhaſti ino is’velizhanju ſvojimu ino drugih oberneſh; tudi ti boſh v’ Ozhetovi hi= 2.340 ſhi enkrat s’ ſ. Janes’am Nap. prebival, ako ſe’ greha s’ſvojim jes’ikam varjeſh, s’akaj: “Kdo bo prebival, veli S piſ. v’tvojim ſhotorji, kdo bode na tvoji ſveti gori pozhi= val? Kdor bode noter ſhel bres’vſiga madesha, ino pravizhno dela, kateri reſnizo is’ſvojiga ſerza govori, kateri s’ ſvojim jes’ikam 2.345 golufno ne ravna. Pſ. 14. 1. – Sklep. Kar bodeſh tukaj o zhlovek s’ ſvojim jes’ikam ſjal, to bodeſh tudi tamkaj ſhel. – Povs’dignej tedaj s’ ſvetim Janes’am, ſaj s’anaprej, ako niſmo dos’daj ſvoj mi ſlabi 2.350 zhervizhki v’ prahi te s’emlje k’ boshji zhaſti, ino k’ naſhimu zhaſnimu ino vezhnimu pridu, ſaj Ozhe mili tok ljubes’nivo poſluſha molenje ſvojih otrok; ne s’amudijmo s’ ſvojim jes’ikam popravlati, kar ſmo hudiga ſtorili, pa tudi ne obvupamo, ako ſmo ravno hudo greſhili; ſaj je Janes’N. naſh pomozhnik. 2.355 Ti jes’ik ſ. Janes’gorezhi vuzhenik vſe reſnize ſproſi nam nam miloſt hudojes’izhnikam, de ſvojo hudobo ſpos’najo, ſproſi s’avupanje zagovitim, de v vſvoji pokori ne onemagajo, kashe s’ ſvojim perſtam molzhati obrekvavzam, – tolashi shaloſtne obrekvane, de oni ſe potolashjo, kaj ſo moral po nedolsh sa poſht 2.360 terpeli. – Ino ti Ozhe nebeſhki daj nam vſim ſvojim otrok ſvojiga jes’ika shlahtni dar prav dershati, naj bo zheſheno ino hvaleno tvojo ſ. Ime she tukaj na s’emlji, dokler enkrat s’jes’ikami angelſkimi tebe na vezhno hvalimo. Amen.

II.

Jezik je vir dobrega in zla

Kritični prepis

1829 X 2.1 op. [19- 1841 Godvanje sv. Janeza Napomucena. 2.2 op. -19] Jezik človeški dvojna žila dobrega ino hudega napravila. Gospod je meni za moje plačilo jezik dal; s tajistim 2.5 ga hočem hvaliti. Sir. 51, [22 (30)] 2.6 op. [20] Gospod, kdo bo prebival 2.7 op. [21- v tvojem šotorji, kdo bo po- čival na tvoji sv. gori? On ki ne- dolžno živi ino pravično dela, 2.10 ki resnico iz svojga srca govori, kteri s svojim jezi- kom goljufno 2.15 ne ravna. Ps [15 (14),] 1–3 2.17 op. -21] Uvod 1. Veselo hodi popotnik po svoji namenjeni stezi, najsi ravno že ponočni mrak tiho zemljó pokriva, 2.20 dokler je jasno svetlo nebo, dokler se svetle zvezde na njega ozirajo ino mu kažejo pravi pot proti tajistemu kraju, kamor se je doiti namenil;– mirno se on za njimi ozira, veselo svoje stopinje upira, dokler bo jutrnja zarja njemu izvoljeni kraj rasvetlila.– 2.25 2. Veseli se tudi ti, o človek, ki si popotnik na zemlji, ino hodiš po mraki življenja posvetnega proki obljubl[j]eni deželi sv. Raja; zakaj tudi tebi svetlijo svetle zvezde na svetemu nebi, ki se milo po tebi ozirajo, tebi prav pot kažejo ino obetajo svetlo 2.30 sonce belega dneva tamkaj v živl[j]enju novemu.– 3. Še enkrat belj se vesêli duša krščanska! Kader svete godove svetnikov obhajaš, zakaj ravno oni so tebi taji- ste svetle zvezde, ki se iz sv. Nebes na tebe ozirajo, tebi svoje roke iz Očetove hiše molíjo, kažejo pravi pot 2.35 proti nebesom, katerega so oni pred tabo hodili, tebi obetajo svetlo ino gorko sonce milosti božje, ki tebi srečno hoditi pomaga, ino priti za njim v kral[j]estvo živl[j]enja večni- 4. ga. – Črez vse razveselimo se dones, br[atje] in s[estre] tudi mi, ki obhajamo godni spomin našega patrona sv. Jane- 2.40 za Napomucena, zakaj ravno on nam je ena svetla zvezda iz visokih nebes, ki nam lepo svetlo kaže varni pot skoz sedajni zapelivi svet se pogubl[j]enju večnemu otet ino za kratkim potom tega živl[j]enja svojo plačilo pri ljubemu Očetu prejet. Razveselimo se njegovega godvanja, hvalimo Boga, ki tolko 2.45 čast svojim zvestim služabnikom da, ino tudi sv. Janeza vredno častimo.

Ali kaj hočemo dones mi sv. Janeza hvalo povek- šavati, dokler se njegova hvala, ne le po Českem, ampak po celem krščanstvu razlega; kaj hočemo mi 2.50 njegovo čast povekšovati, dokler njo sam Vsega- mogočn … [i] skoz čudeže povekšuje. Čestí sv. Janeza posebnega prijatelja božjega zemlja ino nebo, – le-samo mi sedajni kristjani ga čestimo malovredno ino zelo slabo ino to resnico bom pričal v 1.em deli, zakaj 2.55 on je s svojim jezikom božjo čast ino izveličanje svojega bližnjega vekšal, mi njo pa ponižujemo. – “Gospod je meni moj jezik dal za plačilo, z njim ga hočem hvaliti; to je bilo sv. Janeza živl[j]enje; to bi si mogli za našo živl[j]enje tudi mi izvoliti, ino tako sv. Janeza Napomucena 2.60 vredno čestiti; to vam pokazal bom v 2.mo deli. Ino ti sv. Janez Napomuk, ti svetla zvezda mojega duhov- skega stana, izprosi meni od Jezusa, tvojega in mojega prvega pastirja le eno iskro taistega nebeškega ognja, s katerim si ti, goreči pridgar, srce svojih poslušavcev prižgal ino razgrel, 2.65 kar tudi jaz dones v imenu Boga ino sv. Janeza storiti želim no prosim. I. Kaj je majnšega med vsemi stvarmi na zemlji, kakor majhna mala iskrica živega ognja; – al’ kaj vekšo nesrečo 2.70 ino žalost naredi kakor ona, kader se v suho streho za- leti, celo pohištvo požge, cele vesi ino mesta v pepel spremeni, jezar ino jezar premožni[m] v eni kratki uri beraško palco v roke poda ino jih za gole uboščeke naredi. – Kaj je malovrednejšega od enega mancenega 2.75 kačjega žala, s katerim nevedoma nogo človeka za- seka; ino vender njegovi strupni pik, ako si človek brž ne pomaga, spravi njega ob zdravje ino živl[j]enje. Jaz vem za eno stvar, ki je mala kakor iskra goreče- ga ognja, skrita kakor strupne kače ojstro žalo; 2.80 katero stvar človek povsodej s sebo ima, vseh udov človeškega trupla najmanjši ino najvekše reči naredi, še hujše kot iskra, še strašnej od strupnega žala, – ino to je jezik človeški; – zakaj dokler ognjena iskra le časno premoženje požgè, – pokončava hudob- 2.85 ni jezik poštenje ino dobro ime, – dokler strupno žalo hudobne kače le človeško truplo umori, pregrešni jezik dušo in truplo ugonobi, cele dežele pohujša. “Kakor majhen ogenj veliko hosto požge”, veli sv. Jakob, “je tudi 2.89 op. [22- jezik ogenj vse krivice, kateri ves tek našega živl[j]enja zažge, ino od samega 2.90 pekla prižgan.” Jak. [3,5–6] 2.91 op. -22]

Tri žive žile jezik v svojemu govorjenju ima, iz katerih 3na žila bi morala izvirati božja hvala ino človeško zveličanje, al’ iz hudobnega jezika izvirajo le potoki trijé hudobije in 2.94 op. [23] pogubljenja, katerih 2.95 … [prva] žila je laž. Vsegamogočen Stvarnik in moder on skrbni Oče in ljubeznivi je človeka z vsem lepim lastnostmi olepšal, al’ med vsem svojim žlah[t]nim daro- vam, s katerim je on človeka, svojo živo podobo obo- gatil, je žlah[t]ni dar govorjenja jezika, da se lehko srce s 2.100 srcem seznani ino razveseli, duša združi z dušo, kakor prijatelj prijatlu roko poda. – Ka- kor je Oče nebeški človeku dal za temno noč svetlo luč, da bi sebi ino drugim svetil, tok je nje- mu jezik, al’ da bi govoril resnico ino pravico. – Hu- 2.105 doben je človek, ki ugasne na nevarnem ponočnem poti svetlo luč, da sam stezo zgreši ino druge zapela, še hujši, ki jezik svoj na laži obrača, sam sebe ino svojega bližnega v zmote, iz zmote v nesrečo ino pogublenje zapela. “Lažniva usta dušo umorijo; Mod. 1.11 2.109 op. [24- Gospod sovraži vse, kateri lažnivo govorijo”. Ps. 5.7. 2.110 op. -24] Le-to je prva hudobna žila jezika krivičnega, s katerim božjo čast ponižujemo ino sv. Janeza zaničujemo, ki je vselej resnico govoril ino skoz pravico svojega jezika božjo čast povekšaval. Še hujša … [druga] žila jezika hudobnega je nesrečno pohujšanje. Čista izvira voda iz studenca bistrega, lepo hladno se 2.115 med ledine razliva, zelene travnike, rože rumene rosi, z njo veselo človek se po njej lepo čisto omije, ves zdrav in zadovol[j]en živi; – tok izvirajo po jezik[u] človeškem žlah[t]ni nauki človeškega srca, podvučijo mladenča ino njegovo lepo cvetje po teh čednosti podživijo, posvarijo 2.120 pregrešnega, ino ga lepo omijejo, da se začne spet v dobrem lepem zadržanju zeleniti; – vse to dober ino pošten jezik stori; – al’ gorje, kader se hudobni jezik s smradom svojega govorjenja med rahlo nedolžnost razlije, kakor kalna mlaka, ki svoje 2.125 jeze podere ino s svojo smrdlivo gnilobo zelene trate poblati, cveteče rože po- vali, polje ino travnike z nerodovitnim peskom zanese, tok hudobni jezik s svojim klafarskim nemarnim besedam nedolžne srca pohujša, nedolžnost zamori, čednost 2.130 pokonča ino angelce božje k služabnikom hudičovim spremeni. – To hudoben jezik s svojo drugo žilo nesrečnega pohujšanja stori, pokončava kral[j]estvo božje česti; tok, da nobenim usmilen Jezus gorje ne kliče kakor pohujšvavcom rekoč; “Gorje svetu zavolj pohujšanja – boljše [Mt 18,6–7] 2.134 op. [25- … 2.135 op. -25]

Treka žila jezika hudobnega je obrekvanje, s katerim grešniki božjo čast ponižujejo ino sv. Janeza, njega patrona poštenja zanemečujejo. – Gol se človek na svet po- rodi, nima drugega kakor živl[j]enje, – Oče nebeški njemu poskrbi potrebno premoženje, 2.140 da si pomaga ino živi; najimenitnej blago, še dražej kakor srebro in zlato, je po besedah Sv. pisma poštenje; ono več vela, kakor polne skrinje žlah[t]nih kamnov. Človek si mora s svojim rokami za premoženje skrbeti, s svojim jezikom tudi skrb za poštenje imeti. – Al’ pride 2.145 hudoben tat, gospodarja za premoženje okrade, pridere na samotnem poti neusmileni tolovaj, vzeme človeku poleg premoženja tudi živl[j]enje. – Oj kol- ko nesreče celemu pohištvu, kolko revščne celi soseski, kolko strašnih nadlog celi deželi 2.150 malopridni tatje ino tolovaji neusmileni ne naredijo; – al’ še hujše, še strašnej nadloge hudobni jezik stori skoz svoje obrekvanje ino opravljanje. – In koko sploh se dendenašni vse to godi! – Še hiše, še tovaršije skoraj ni, k[j]er bi za poštenje svojega bližnega hudob- 2.155 ni jeziki dobre volje ne bli, ino si tovaršije z obrekvanjam kratkočasa ne delali. – Tukaj malopridni človek Navada s svojim hudobnim jezikom svojemu bližnemu slabosti ino krivice zamišlava, zato [da] bi ložej svoje grdobe zakrival, – tamkaj en sitni besedlivc slabosti svojega bližn[j]ega povekšuje, 2.160 da bi se prav svoji družbi vslužil ino od drugih za zgovor- nega štiman bil; – tukaj en nepokojen sosed skrite pregreške svojega soseda razodeva, ino med celo sosesko raznaša, za to, ker ga je on enokolko razdražil, da bi mu prav ojstro povrnal; – tamkaj zvrača en 2.165 častilakomen nevoščlivec dobra in lepa dela svojega tovar- ša na hudo, zato, da bi le on od vseh povekšavan ino čislan bil, počrnjeno je bližnjega poštenje, pobito njegovo čestitno živ[lj]enje kakor rodovitno polje od hudega vremena, – kak strašna toča iz hudega oblaka zatre. – Nobena zverina 2.170 tolko ljudi ne raztrga, tolko hudega ne naredi, kakor Bernard jezik hudobni skoz obrekvanje. “Obrekvavc”, veli s. Bernard, “je podoben hijeni, krvoželjni divji zverini; zakaj kakor ona le išče črnega mraka, le človeške krvi, požre že dolgo mrtve trupla z zemlje skopa, celo okolco s smra- 2.175 dom napolni; ravno tok obrekvavec stori, na skrivaj svoj jezik brusi, kar je že dolgo pozabl[j]eno pred Bogom ino ljudmi še izkopa in raznaša, osmradi vse ljudi ino nesreče brez šte- vila veliko na temu ljubemu sveti naredi”.

Kdo je počrnil pridnega hlapca in deklo, da si mora Nahodki 2.180 brez kruha po sveti pomagat, kakor jezik hudoben, ki je govoril črez njegovo zvestobo; kdo je onemaral lepi cvet mladenški fanta ino dekleta, da se po celi soseski od njega grdo govori ino nja nobeden ravno več ne pogleda; to je storil hudoben jezik obrekvavca, ki je mladenču 2.185 poštenje odvzel ino dekletu srečo podkopal. – Kdo srečen zakon razkrušil, da se zdaj mož ino žena črtita, ki sta popred skupaj mirno živela, kakor nebeška angelca dva? Nesrečni jezik je tajisti neusmileni meč, ki je zakonsko ljubezen, zastopnost ino zvestobo razsekal ino rano zakonskim 2.190 naredil, ki [se] nikdar scelila ne bo. – Kdo je celo sosesko razdražil, ki je popred tok mirno živela, ino njim je živ pekel na zemlji med sebo naredil, kakor hudobna kača jezika, skoz svoje pod- pihvanje; kdo je odvzel tudi Bogu posvečenemu duhovskemu stanu njegovo čast ino imenitnost, da svet [zavratni] malo na 2.195 njega več porajta, ino se njemu več vižat ne da? – Sovražni jezik, on trga mašnikom poštenja sveto oblačilo ino duhovski stan k sramoti stori; – da se svet ložej pohujša, ino hudoben jezik s svojim besedam ubija dušo ino telo – nedolžnih ljudi. Jezar ino jezar vročih solz mati črna zemlja požira, 2.200 ki jih hudobni jezik nedolžnim srcam ožema; jezar ino jezar glabokih izdihlejov nebeške oblake odpira ino kliče na božjo pravico, naj hudoben jezik štrafan bo. – Al’ bodo hudobni jeziki brez zaslužene štrafe ostali? – Tatove, ki premoženje kradejo, pravica na galge obeša, tolovaje, Štrafa 2.205 ki telesno živl[j]enje jeml[j]ejo, s težkim ojstrim kolesom od uda do uda trejo; – še hujši so hudobni jeziki – tatji predragega poštenja, ki odvzeto se povrniti ne da, tolovaji, ki dobro ime ubijejo, brez katerega posvetno živl[j]enje nič ne vela; – Za kolko hujše ino strašnejše [reči] bodo mogli pred sodnim 2.210 stolom njih štrafani biti. Strašna vest bode skoraj tudi njih pekla, videti tolko storjeno krivico, katero popravit mogoče ne bo; njih bo pekla, kakor je hudobnega moža, ki je na smrtni postelji sam svoj jezik razgrizel in razmesaril, s katerim je tolko hudega govoril. Strašni o[d]govor 2.215 čaka na hudojezičnike o sodnem dnevi, kader bo moral človek po besedah Jezusovih od vsake malopridne besede račun dajati. – Neizrečena večnost se obrekvavcam pripravla, ker bodo za krivico se tamkaj peklili, ker njih črv hude vesti ne bode umrl, Marko [9,48] 2.219 op. [26- ogenj pogubl[j]enja nikdar ugasnil ne bo. – 2.220 op. -26] Glejte tolka je hudega jezika pregreha, tolka njegova nesreča ino tok nevarna med nami! Ako bo pogublenih zavolj lakomnosti 10, zavoljo požrešnosti 20, nečistosti 30, jeza in sovraštva 50, tok jih bode zavoljo hudobnega jezika, ki se z leganjam, klafanjam, obrekvanjam etc. pregreši, pogublenih 99; ino kdo izmed vas ni še več al’ manj s svojim jezikam kriv, poberi prvi kamen, ga vrži v me, 2.225 da nisem resnico govoril. – Veliko skoz meč pomorjenih, še več …

Oj preuboge duše, vi, ki drugači brumno živite, častite Boga, bližnim radi dobro storite, v srce se meni usmilite, da bi pogubl[j]ene ble, ki tolkokrat s svojim jezikom grešite, 2.230 grešite, da sami ne veste kedaj, zato ker je svet že tok greha navajen, zato ker se človek še od lastnih starešov tok na- vuči, malokdaj pa za to pravo posvari. – Vam za vučenika dones izročiti, vam za priprošnika priporočiti hočem dones sv. Janeza, da vam po njemu pokažem svoj jezik pravično 2.235 ravnati k časti Bogu, in dušam k izveličanju. “Blagor mu, kdor se ni v jeziki pregrešil”; kakor sv. Jan[ez] Nep[omuk]. [Sir 25,8] 2.237 op. [27] II. Zverina po svojih brlogah rjove, ino človek nj[e] ne zastopi; – neumna živina cvili ino skomuca, povedat ne more, kaj njo boli. 2.240 Le človek, on, prežlahtna stvar izmed vseh stvari, le on od Bo- ga to neskončno veliko dobroto ima, da svoj jezik obrne, svojmu bližnemu svoje misli in želje živo pove in pred oči razgrne, njemu razodene, kar želi, potolaži, kar ga boli; – brat brata, sestra sestro zastopi, se usmili, ino njemu pomaga. – Z jezikom svojim 2.245 op. [28- kliče človek kakor božji otrok, Aba, ljubi Oče! svojga Boga, njega hvali ino časti; – le on zažene ino povzdigne svoj glas izmed vseh stvari ino ga združi med angelsko petje, s svo- jim jezikom nareja Bogu čast ino bližnemu svojmu veselje. Oj veselite se tolkega božjega dara, br[atje] i[no] s[estre] m[oji], k božji časti 2.250 op. -28] ino svojmu izveličanju ga vselej obrnite, kakor sv. Janez Nepomuk, katerega sv. jezik je bil en živi studenc božje časti ino izveličanja človeškega, od rojstva do smrti, ino tudi po smrti je za razgled. Na Češkem (v Pemski deželi v leti 1330) rojen 2.254 op. [29] 1 od svojih brumnih starešov, ne skoz neugnano sladnost, ampak 2.255 od Boga z molitvijo sprošen, zupet k časti Boga ino Marije je bil od starešov zupet izročen, za katero fantiča izredita, sta obljubo sto- rila. – Tok bi morala biti molituv začetek vaše ljubezni zakonske, ne pa živinsko poželenje, – vaša prva obljuba pri rojstvi otroka ga k božji časti zrediti, ne pa bogate ino imenitne pred svetom sto- 2.260 riti, tok [bi] bli otroci vaš[e] naj lepš[e] bogastvo, – njih lepo zadržanje nar vekša žlah[t]nija vašega stanu. 2 Mlado drevce že pokaže v mladosti, kaj za eno sadje bo odraščeno nosilo; – pokazal tudi mladi Janez je, kaj bode enkrat iz njega še. Kar se je na šole podal, najpopred je skrbel, da je k sv. meši strečti 2.265 znal ino stregel zvesto ino veselo, šele komaj tolko, da je na oltar dosegel. Tudi vaši otroci pokažejo že v svoji mladosti vse svoje do- bre ino hude lastnosti; al’ to da [ste] vi stareši v svoje otroke slepo zaljubleni, le dobre gledate, zanikrne pa vse hudo pregledate. Vrtnar pregleduje svoje drevesce, obrezuje škodljive vejce, – tok storiti s 2.270 svojim otrokom bi morali stareši tudi vi. V mladosti se kaže nad otrokom jeza, lažnivost, opravl[j]ivost ino besedvanje, v mla- dosti jih posvariti, poštrafati in podvučiti je vaša dolžnost, zakaj brzda viža konja, jezik vodi človeka, al’ obedva moraš v mladosti na to dobro navaditi, ako se tebi razvadi, zamujeno 2.275 na vselej ino prepozno bo. –

Kakovi je človek v svojim samiškemu stani, takovi 3 večdel tudi ostane, naj nastopi duhovski ali zakonski stan. Brumen ino svet je sv. Janez kakor mladenč, res- ničen ino pravičen je tudi kakor božji namestnik 2.280 ostal. Neprenehano je bilo njegovo prizadevanje božjo čast povzdigvati, grešnike svariti, nevedne podvučiti ino duše svojih ovčic izveličat. – On se ni bal resnice povedat, on ni govoril le tako, da bi ljudem dopadel, am- pak hudobnem kralju je naravnost njegovo 2.285 hudobijo očital, rekoč: “Tvoje djanje je krivično, hudobno tvoje živl[j]enje, gotovo, ako se ne poboljšaš, tvoje pogubljenje. – Ti pak svoj jezik le po vetri tega sveta obračaš, govoriš – ne to, kar je resnica, ampak, kar veš, da drugim dopade; se ne bojiš svojga bližnjega ob 2.290 poštenje spravit, bojiš se pa hudobnežu zamerit. – Govori resnico pred Bogom ino ljudmi, naj bodo, kdor si hočejo, saj niso več kakor Bog, ki od tebe resnico želi; – Ako ne veš dobrega od svojga bližnega pravit, tok že raj vse hudo zamolči; – zakaj, če tebe tvoji naprejpostavleni 2.295 ne prašajo, al’ stareši od vsega tega ne vejo, katerim samim si dolžen pregrehe bližn[j]ega razodeti, da bi njega poboljšali, ti pa sam za sebe en svet zadržati si slišal, tok je tvoja dolžnost, da vselej molčiš slabosti svojega bližnjega, zakaj, ako je tvoj bližnji padel, ne hodi okolj pravit, 2.300 da leži, ako njemu sam pomagat zamoreš; ako pa ne moreš, povej njegovim ljudem, da njega vzdignejo, – drugim pa molči; pobol[j]šaj ga raj, kakor bi nj[eg]a skoz obnašanje, takim, ki jim nič v mar ni, še le pohujšal. – Al’ težko je tebi molčati, kar enkrat od svojga bližnega 4 2.305 veš; rad bi se iznebil svoje teže, kakor deževni oblak svoje mokrote; – hudo tebe mika, kader tebe drugi prašajo, ino se od tega al’ unega pogovarjajo, da bi, kar veš, tudi ti ne zinal. – Naj tebi bo težko, kakor hoče, molčat je tebi mogoče, kakor sv. Janezu Napomucenu, ki je raj vse prebil, kakor bi bil poštenje 2.310 cesarice razglasil. – Sv. J[anez] od Boga razsvetlen vučenik od cesarja Venčesl[av]a, dokler je njegove nauke poslušal, štiman ino povikšan je bil, od brumne cesarice za spovednika izbran. – Hudobni Večesl[av] je božjo besedo poslušat opustil, se [od] Boga ločil, hudoben postal, tudi 2.315 ni mogel trpeti, da bi kraljica, žena njegova, pravična ostala. Tok daleč se zgubi, ki službo božjo zapusti, kakor malopr[idni] berač. 2.317 op. [30] On pokliče brumnega Janeza, praša – sili, kaj se je cesarica spovedvala – z dobrim, – s hudim – z železjam – s prešami; – Janez molči, ker bi se poštenje bliž[njega] omadeževalo. – Srditi kralj ga postavi pred sebe, na eno mizo kupe česti, dragocen[osti], 2.320 na drugo orodje marter, meč etc. Janez molči, le za poštenje govori. –

Kralj ga pusti na prešni stol djati, vse žile raztegnati ino z gorečo smolo žgati; al’ od Janeza le nič ne zve. – Ves peneč od peklenskega srda ga reče trinogom zgrabiti, zvezati ino črez visoki most ponoči v Moldave velko vodo 2.325 vreči. – Tukaj poglej, kolko poštenje tvojega bliž- njega vela, da sv. Janez zanj svojo živl[j]enje da; – kako lahko ga pa varješ ti, samo da le hudoben jezik molči. – 5 Al' kaj za eno plačilo bo pravičnemu zagovarjavcu, ki varje bližnjega dobro ime ino svoj jezik le za dobro obrača? 2.330 Glej! Temna je noč, k[a]r sv. Janeza vtopijo, al’ svetle luči temno noč razsvetlijo, se okolj njegovega trupla svetjo ino ljudem nedolžno umorjenega pokažejo. Velki mašniki pridejo, z veliko čestjo njega telo pokopajo ino z velikimi čudeži njega Bog počasti. Že je 2.335 545 letov ino še kaže njegov frišni jezik, v kolki 2.336 op. [31] časti Bog tajistega ima, ki s svojim jezikom pošteno ravna. Tudi tebe čaka obilno plačilo v nebesih, ako svoj jezik k božji časti ino izveličanju svojemu ino drugih obrneš; tudi ti boš v Očetovi hi- 2.340 ši enkrat s sv. Janezom Nap[omucenom] prebival, ako se greha s svojim jezikom varješ, zakaj: “Kdo bo prebival”, veli sv. p[ismo] 2.342 op. [32- “v tvojem šotorji, kdo bode na tvoji sveti gori poči- val? Kdor bode noter šel brez vsega madeža ino pravično dela, kateri resnico iz svojega srca govori, kateri s svojim jezikom 2.345 gol[j]ufno ne ravna. Ps [15 (14), 1–3] 2.346 op. -32] Sklep Kar bodeš tukaj, o človek, s svojim jezikom sjal, to bodeš tudi tamkaj žel. – Povzdignej se tedaj s svetim Janezom, saj za naprej, ako nismo dozdaj, mi slabi 2.350 črvički v prahi te zemlje k božji časti, ino k našemu časnemu ino večnemu pridu, saj Oče mili tok ljubeznivo posluša molenje svojih otrok; ne zamudimo s svojim jezikom popravl[j]ati, kar smo hudega storili, pa tudi ne obvupamo, ako smo ravno hudo grešili; saj je Janez N[epomuk] naš pomočnik. 2.355 Ti sv. Janez, goreči vučenik vse resnice, sprosi nam milost, hudojezičnikom, da svojo hudobo spoznajo, sprosi zavupanje cagovitim, da v …svoji pokori ne onemagajo, kaže s svojim prstom molčati obrekvavcam, – tolaži žalostne obrekvane, da se potolažjo, kaj so moral po nedolž[nem] za pošt[enje] 2.360 trpeli. – Ino ti Oče nebeški, daj nam vsem svojim otrok[om] svojega jezika žlahtni dar prav držati, naj bo češčeno ino hvaleno tvoj[e] sv. Ime že tukaj na zemlji, dokler enkrat z jezikami angelskimi tebe na večno hvalimo. Amen.

II.

Jezik je vir dobrega in zla

Vzporedni prikaz

1829 X 1829 X 2.1 op. [19- 1841 Godvanje ſ. Janes'a Napomuzena. 1841 Godvanje sv. Janeza Napomucena. 2.2 op. -19] Jes’ik zhloveſhki dvojna s’hila Jezik človeški dvojna žila Dobriga ino hudiga napravila. dobrega ino hudega napravila. Goſpod je meni s’a mojo plazhilo jesik dal; s’ tajiſtim 2.5 Gospod je meni za moje plačilo jezik dal; s tajistim 2.5 ga hozhem hvaliti.Sir. 51,30 ga hočem hvaliti. Sir. 51, [22 (30)] 2.6 op. [20] Goſpod, kdo bo prebival Gospod, kdo bo prebival 2.7 op. [21- v' tvojim ſhotorji, kdo bo po- v tvojem šotorji, kdo bo po- zhival na tvoji ſ. Gori? On ki ne- čival na tvoji sv. gori? On ki ne- nedolshno shivi ino pravizhno dela, 2.10 dolžno živi ino pravično dela, 2.10 ki ſ reſnizo is’ ki resnico iz ſvojga ſerza svojga srca govori, kteri govori, kteri s’ ſvojim jes’i- s svojim jezi- kam goljufno 2.15 kom goljufno 2.15 ne ravna. ne ravna. Pſ 14.1–3 Ps [15 (14),] 1–3 2.17 op. -21] Vvod. Uvod 1. Veſelo hodi popotnik po ſvoji namenjeni ſtes’i 1. Veselo hodi popotnik po svoji namenjeni stezi, naj ſi ravno she ponozhni mrak tiho s’emlo pokriva, 2.20 najsi ravno že ponočni mrak tiho zemljó pokriva, 2.20 dokler je jaſno ſvetlo nebo, – dokler ſe njemu ſvetle dokler je jasno svetlo nebo, dokler se svetle sves’de na njega os’irajo, ino pra mu kashejo pravi pot zvezde na njega ozirajo ino mu kažejo pravi pot proti tajiſstimu kraju, kamor ſe je ſte dojiti namenil;– proti tajistemu kraju, kamor se je doiti namenil;– mirno ſe on s’a njimi os’ira, veſelo ſvoje ſtopinje opira mirno se on za njimi ozira, veselo svoje stopinje upira, dokler bo juterna s’arja njemu is’voljeni kraj raſvetlila.– 2.25 dokler bo jutrnja zarja njemu izvoljeni kraj rasvetlila.– 2.25 2. Veſelji ſe tudi ti, o zhlovek, ki ſi popotnik na s’emlji, 2. Veseli se tudi ti, o človek, ki si popotnik na zemlji, v’ le ti ino hodiſh po le tim mraki shivlenja poſvetniga ino hodiš po mraki življenja posvetnega proki isvoleni ob obljubleni desheli ſ. raja; s’akaj tudi tebi proki obljubl[j]eni deželi sv. Raja; zakaj tudi tebi ſvetlijo ſvetle s’ves’de na ſvetimu nebi, ki ſe’ milo po svetlijo svetle zvezde na svetemu nebi, ki se milo po tebi os’irajo, tebi prav pot kashejo ino obetajo ſvetlo 2.30 tebi ozirajo, tebi prav pot kažejo ino obetajo svetlo 2.30 ſonze beliga dneva tamkaj v’ shivlenju novimu.– sonce belega dneva tamkaj v živl[j]enju novemu.– 3. She enkrat bel ſe’ veſeli duſha kerſhanſka! Kader ſvete 3. Še enkrat belj se vesêli duša krščanska! Kader svete godove ſvetnikov obhajaſh, s’akaj ravno oni ſo tebi taji= godove svetnikov obhajaš, zakaj ravno oni so tebi taji- ſte ſvetle s’ves’de, ki ſe is’ſ. nebeſ na tebe os’irajo, tebi ste svetle zvezde, ki se iz sv. Nebes na tebe ozirajo, tebi ſvoje roke is’Ozhetove hiſhe molijo, kashejo pravi pot 2.35 svoje roke iz Očetove hiše molíjo, kažejo pravi pot 2.35 proti nebeſam, kateriga ſo oni pred tabo hodili, tebi proti nebesom, katerega so oni pred tabo hodili, tebi obetajo ſvetlo ino gorko ſonze miloſti boshje, ki tebi ſrezhno njim obetajo svetlo ino gorko sonce milosti božje, ki tebi srečno njim hoditi pomaga, ino pridti s’a njim v kraleſtvo shivlenja vezhni= hoditi pomaga, ino priti za njim v kral[j]estvo živl[j]enja večni- 4. ga. – Zhres vſe ras’veſelijmo ſe to krat doneſ br. in ſ. tudi 4. ga. – Črez vse razveselimo se dones, br[atje] in s[estre] tudi mi, ki obhajamo godni ſpomin naſhiga patrona ſ. Jane= 2.40 mi, ki obhajamo godni spomin našega patrona sv. Jane- 2.40 sa Napomuzena, s’akaj ravno on nam je ena ſvetla s’ves’da za Napomucena, zakaj ravno on nam je ena svetla zvezda is’viſokih nebeſ, ki nam lepo ſvetlo kashe varni pot iz visokih nebes, ki nam lepo svetlo kaže varni pot ſkos ſkos’ſedajni sapelivi ſvet ſe’ pogublenju vezhnimu skoz sedajni zapelivi svet se pogubl[j]enju večnemu otet, ino s’a kratkim potam tiga shivlenja pri lj ſvojo plazhilo ljubim Ozhetu otet ino za kratkim potom tega živl[j]enja svojo plačilo pri ljubemu Očetu prejet. Ras’veſelijmo ſe njegoviga godvanja, hvalimo Boga, ki tolko 2.45 prejet. Razveselimo se njegovega godvanja, hvalimo Boga, ki tolko 2.45 zhaſt ſvojim ſlusha bni s’veſtim ſlushabnikam da, ino tudi ſ. Janes’a vredno čast svojim zvestim služabnikom da, ino tudi sv. Janeza vredno zhaſtijmo. častimo.

Ali kaj hozhemo doneſ mi njegovoſ. Janes’a hvalo povek= Ali kaj hočemo dones mi sv. Janeza hvalo povek- ſhavati, dokler ſe njegova hvala, ne le po Zheſkim, šavati, dokler se njegova hvala, ne le po Českem, ampak po zelim kerſhanſtvi ras’lega; kaj hozhemo mi 2.50 ampak po celem krščanstvu razlega; kaj hočemo mi 2.50 njegovo zhaſt povekſhovati, dokler njo ſam Vſiga= njegovo čast povekšovati, dokler njo sam Vsega- mogozhno ſkos’zhudeshe povekſhuje. Zheſti ſ. Janes’a mogočn … [i] skoz čudeže povekšuje. Čestí sv. Janeza s’a poſebniga prijatela boshjiga s’emlja ino nebo, – posebnega prijatelja božjega zemlja ino nebo, – le ſamo mi ſedajni kriſtjani ga zheſtimo malovredno le-samo mi sedajni kristjani ga čestimo malovredno ino z’elo ſlabo, ino to reſnizo bom prizhal v 1. im deli, s’akaj 2.55 ino zelo slabo ino to resnico bom pričal v 1.em deli, zakaj 2.55 on je s’ ſvojim jes’ikam boshjo zhaſt ino is’velizhanje ſvojiga on je s svojim jezikom božjo čast ino izveličanje svojega blishniga vekſhal, mi njo pa ponishujemo. – bližnjega vekšal, mi njo pa ponižujemo. – “Goſpod je meni moj jes’ik dal s’a plazhilo, s’njim ga hozhem “Gospod je meni moj jezik dal za plačilo, z njim ga hočem hvaliti; to je bilo ſ. Janes’a opravilo shivlenje;to bi ſi mogli s’a naſho hvaliti; to je bilo sv. Janeza živl[j]enje; to bi si mogli za našo shivlenje tudi mi is’voljiti, ino tako ſ. Janes’a Napomuzena 2.60 živl[j]enje tudi mi izvoliti, ino tako sv. Janeza Napomucena 2.60 vredno zheſtiti; to vam pokas’al bom v 2.mo deli. vredno čestiti; to vam pokazal bom v 2.mo deli. Ino ti ſ. Janes’Napomuk, ti ſvetla s’ves’da mojiga duhov= Ino ti sv. Janez Napomuk, ti svetla zvezda mojega duhov- ſkiga ſtana, is’proſi meni od Jes’uſa, tvojga in mojga perviga skega stana, izprosi meni od Jezusa, tvojega in mojega prvega paſtirja le eno jiſkro tajiſtiga nebeſhkiga ogna, ſ’ katerim pastirja le eno iskro taistega nebeškega ognja, s katerim ſi ti gorezhi pridgar ſerze ſvojih poſluſhavzev prishgal, ino 2.65 si ti, goreči pridgar, srce svojih poslušavcev prižgal ino razgrel, 2.65 ras’grel, kar tudi jas’doneſ v imenu Boga, ino ſ. Janes’a kar tudi jaz dones v imenu Boga ino sv. Janeza ſtoriti shelim, no proſim. storiti želim no prosim. I. I. Kaj je majnſhiga med vſemi ſtvarmi na s’emlji, kakor Kaj je majnšega med vsemi stvarmi na zemlji, kakor Majhina mala jiſkriza shivega ognja; – alj kaj vekſho neſrezho 2.70 majhna mala iskrica živega ognja; – al’ kaj vekšo nesrečo 2.70 ino shaloſt naredi kakor ona, kader ſe’ v’ſuho ſtreho s’a= ino žalost naredi kakor ona, kader se v suho streho za- leti, zelo pohiſhtvo poshge, zele veſi ino meſta v’ pepel leti, celo pohištvo požge, cele vesi ino mesta v pepel ſpremeni, jes’ar ino jes’ar premoshnih v’eni kratki uri spremeni, jezar ino jezar premožni[m] v eni kratki uri beraſhko plalzo v’roke poda, ino go jih s’a gole vboſhzheke beraško palco v roke poda ino jih za gole uboščeke naredi. – Kaj je malovrednejſhiga od eniga manzeniga 2.75 naredi. – Kaj je malovrednejšega od enega mancenega 2.75 kazhjiga shala, s’ katerim nevedama g nogo zhloveka za= kačjega žala, s katerim nevedoma nogo človeka za- ſeka; ino vender njegovi ſtrupni pik, ako ſi zhlovek seka; ino vender njegovi strupni pik, ako si človek berſh nepomaga, ſpravi njega ob ſt s’dravje ino shivlenje. brž ne pomaga, spravi njega ob zdravje ino živl[j]enje. Jas’vem s’a eno ſtvar, ki je mala kukor jiſkra ogn gorezhi= Jaz vem za eno stvar, ki je mala kakor iskra goreče- ga ogná, ſkrita kakor shal ſtrupne kazhe ojſtro shalo; – 2.80 ga ognja, skrita kakor strupne kače ojstro žalo; 2.80 katero ſtvar zhlovek povſodej ſebo ima, vſih udov katero stvar človek povsodej s sebo ima, vseh udov zhloveſhkiga trupla nar majnſhi, ino nar vekſhi rezhi človeškega trupla najmanjši ino najvekše reči naredi, ſhe hujſhi kot jiſkra, ſhe ſtraſhnej od ſtrupniga naredi, še hujše kot iskra, še strašnej od strupnega shala, – ino to je jes’ik zhloveſhki; – s’akaj dokler ognena žala, – ino to je jezik človeški; – zakaj dokler ognjena jiſkra le zhaſno premoshenje poshgé; – pokonzhava hudob= 2.85 iskra le časno premoženje požgè, – pokončava hudob- 2.85 ni jes’ik poſhtenje ino dobro ime, – dokler ſtrupne shalo ni jezik poštenje ino dobro ime, – dokler strupno žalo hudobne kazhe le zhloveſhko truplo vmori, pregreſhni hudobne kače le človeško truplo umori, pregrešni jes’ik duſho in truplo ugonobi, – zele deshele pohujſha. jezik dušo in truplo ugonobi, cele dežele pohujša. “Kakor majhin ogenj veliko hoſto poshge, je veli ſ. Jakob, je tudi je “Kakor majhen ogenj veliko hosto požge”, veli sv. Jakob, “je tudi 2.89 op. [22- “jes’ik ogenj vſe krivize, kateri veſ tek naſhiga shivlenja s’ashge, ino od ſamiga 2.90 jezik ogenj vse krivice, kateri ves tek našega živl[j]enja zažge, ino od samega 2.90 “pekla prishgan. Jak. III.5 pekla prižgan.” Jak. [3,5–6] 2.91 op. -22]

Tri shive shile jes’ik v ſvojimu govorjenju ima, is’katerih 3na shila Tri žive žile jezik v svojemu govorjenju ima, iz katerih 3na žila bi morala s’virati boshja hvala, ino zhloveſhko s’velizhanje, bi morala izvirati božja hvala ino človeško zveličanje, alj is’hudobniga jes’ika is’virajo le potoki terji hudobije in al’ iz hudobnega jezika izvirajo le potoki trijé hudobije in 2.94 op. [23] pogublenja, katerih per 2.95 pogubljenja, katerih 2.95 1va shila je lash. – Vſigamogozhen ſtvarnik in moder, je … [prva] žila je laž. Vsegamogočen Stvarnik in moder on ſkerbni Ozhe in ljubes’nivi je zhloveka s’vſim lepim on skrbni Oče in ljubeznivi je človeka z vsem lepim laſtnoſtim olepſhal, alj med vſim ſvojim shlahnim daro= lastnostmi olepšal, al’ med vsem svojim žlah[t]nim daro- vam, s’katerim je on zhloveka ſvojo shivo podobo obo= vam, s katerim je on človeka, svojo živo podobo obo- gatil je shlahni dar govorjenja jes’ika, de ſe’ lehko ſerze ſ’ 2.100 gatil, je žlah[t]ni dar govorjenja jezika, da se lehko srce s 2.100 ſerzam ses’nani ino ras’veſeli, kakor prej duſha s’drushi, srcem seznani ino razveseli, duša združi s’duſho, kakor prijatel prijatlu roko poda. – Ka= z dušo, kakor prijatelj prijatlu roko poda. – Ka- kor je Ozhe nebeſhki zhloveku dal s’a ſve temno nozh kor je Oče nebeški človeku dal za temno noč ſvetlo luzh, de bi ſebi ino drugim ſvetil, tok je nje= svetlo luč, da bi sebi ino drugim svetil, tok je nje- mu jes’ik al, de bi govoril reſnizo ino pravizo. – Hu= 2.105 mu jezik, al’ da bi govoril resnico ino pravico. – Hu- 2.105 doben je zhlovek, ki ugaſne na nevarnim poti ponozhnim doben je človek, ki ugasne na nevarnem ponočnem poti ſvetlo luzh, de ſam ſtes’o s’greſhi ino druge s’apela ſhe hujſhi, ki jes’ik ſvoj na lashi obrazha, poti svetlo luč, da sam stezo zgreši ino druge zapela, še hujši, ki jezik svoj na laži obrača, ſam ſebe ino ſvojiga blishniga v s’mote, is’s’mote v’ neſrezho sam sebe ino svojega bližnega v zmote, iz zmote v nesrečo ino pogublenje s’apelá. “Lashnive vuſte duſho vmorijo; tud vaſo Mod. 1,11; ino pogublenje zapela. “Lažniva usta dušo umorijo; Mod. 1.11 2.109 op. [24- Goſpod ſovrashi vſe, kateri lashnivo govorijo”. Pſ. 5. 7. 2.110 Gospod sovraži vse, kateri lažnivo govorijo”. Ps. 5.7. 2.110 op. -24] Le to je perva hudobna shila jes’ika krivizhniga, s’katerim boshjo Le-to je prva hudobna žila jezika krivičnega, s katerim božjo zhaſt ponishujemo, ino ſ. Janes’a s’anizhujemo, ki je vſelej reſnizo čast ponižujemo ino sv. Janeza zaničujemo, ki je vselej resnico govoril, ino ſkos’pravizo ſvojiga jes’ika boshjo zhaſt povekſhaval. She hujſhi govoril ino skoz pravico svojega jezika božjo čast povekšaval. Še hujša 2ga shila jes’ika hudobniga je neſrezhno pohujſhanje. … [druga] žila jezika hudobnega je nesrečno pohujšanje. Zhiſta is’uira voda is’ſtudenza biſtriga, lepo hladno ſe’ 2.115 Čista izvira voda iz studenca bistrega, lepo hladno se 2.115 med ledine ras’liva, s’elene travnike, roshe romene roſ’i, med ledine razliva, zelene travnike, rože rumene rosi, njo veſelo ushiva zhlovek po njej ſe lepo zhiſto omije, veſ s’drav z njo veselo človek se po njej lepo čisto omije, ves zdrav in s’adovoln shivi; – tok is’virajo po jes’iki zhloveſhkim in zadovol[j]en živi; – tok izvirajo po jezik[u] človeškem shlahni navki zhloveſhkiga ſerza, podvuzhijo mladenzha, žlah[t]ni nauki človeškega srca, podvučijo mladenča ino njegovo lepo zvetje poteh zhednoſti podshivijo, poſvarijo 2.120 ino njegovo lepo cvetje po teh čednosti podživijo, posvarijo 2.120 pregreſhniga, ino ga lepo omijejo, de ſe s’azhne ſpet v’dobrim pregrešnega, ino ga lepo omijejo, da se začne spet v dobrem lepimu s’adershanju s’eleniti; – alj ga vſe to dober lepem zadržanju zeleniti; – vse to dober ino poſhten jes’ik ſtori; – alj gorje kader ſe ſe hudobni ino pošten jezik stori; – al’ gorje, kader se hudobni jes’ik s’ ſvo ſmradam ſvojiga govorjenja med rahlo jezik s smradom svojega govorjenja med rahlo nedolshnoſt ras’lije, – kakor kalna mlaka, ki ſvoje 2.125 nedolžnost razlije, kakor kalna mlaka, ki svoje 2.125 jes’e podere, ſe hudobni jesik i ſvojim ino s’ſvojo jeze podere ino s svojo ſmerdlivo gnilobo s’elene trate poblati, zvetezhe roshe po= smrdlivo gnilobo zelene trate poblati, cveteče rože po- vali, shita polje ino travnike s’pe nerodovitnim peſkom vali, polje ino travnike z nerodovitnim peskom s’aneſe, – tok hudobni jes’ik s’ ſvojim klafarſkim nemarnim zanese, tok hudobni jezik s svojim klafarskim nemarnim beſedam nedolshne ſerza pohujſha, nedolshnoſt s’amori, zhednoſt 2.130 besedam nedolžne srca pohujša, nedolžnost zamori, čednost 2.130 pokonzha, ino angelze boshje k’ ſlushabnikam hudizhovim ſpremeni. – pokonča ino angelce božje k služabnikom hudičovim spremeni. – To hudoben jes’ik s’ſvojo drugo shilo ſt neſrezhniga pohujſhanja ſtori, To hudoben jezik s svojo drugo žilo nesrečnega pohujšanja stori, pokonzhava kraleſtvo boshje zheſti; – tok, de nobenim vſmilen Jes’uſ gorje pokončava kral[j]estvo božje česti; tok, da nobenim usmilen Jezus gorje ne klizhe, kakor pohujſhvavzam rekozh: Gorje ſvetu s’avolj pohujſhanja – bolſhe= ne kliče kakor pohujšvavcom rekoč; “Gorje svetu zavolj pohujšanja – boljše [Mt 18,6–7] 2.134 op. [25- (besedilo uničeno) 2.135 … 2.135 op. -25]

Treka shila jes’ika hudobniga je obrekvanje, s’katerim Treka žila jezika hudobnega je obrekvanje, s katerim greſhniki boshjo zhaſt ponishujejo, ino ſ. Janes’a, njega patrona grešniki božjo čast ponižujejo ino sv. Janeza, njega patrona poſhtenja s’anemezhujejo. – Gol ſe je zhlovek na ſvet poštenja zanemečujejo. – Gol se človek na svet po- porodi, nima drugiga kakor shivlenje, ne poſhtenje rodi, nima drugega kakor živl[j]enje, okrog Ozhe nebeſhki njemu da poſkerbi potrebno ga ne premoshenje, 2.140 – Oče nebeški njemu poskrbi potrebno premoženje, 2.140 de ſi pomaga, ino shivi; nar imenitnej blago, ſhe mo da si pomaga ino živi; najimenitnej blago, še drashej kaker ſrebro in s’lato je po beſedah ſ. piſma poſhtenje; ono vezh dražej kakor srebro in zlato, je po besedah Sv. pisma poštenje; ono več vela, kakor polne ſkrinje shlahnih kamnjov. Zhlovek ſi vela, kakor polne skrinje žlah[t]nih kamnov. Človek si mora s’ſvojim rokami s’a premoshenje ſkerbeti, s’ſvojim mora s svojim rokami za premoženje skrbeti, s svojim jes’ikam s’a tudi ſkerb s’a poſhtenje imeti. – Alj pride 2.145 jezikom tudi skrb za poštenje imeti. – Al’ pride 2.145 hudoben tat, goſpodarja s’a premoshenje okrade, ſe snajde hudoben tat, gospodarja za premoženje okrade, perdere na ſamotnim poti nevſmileni tolovaj, vs’eme ozhe pridere na samotnem poti neusmileni tolovaj, vzeme zhloveku polek premoshenja tudi shivlenje. – Oj kolko človeku poleg premoženja tudi živl[j]enje. – Oj kol- neſrezhe kolko naſtane zelimu pohiſhtvu, kolko revſhne ko nesreče celemu pohištvu, kolko revščne zeli ſoſeſki, kolko nadlo ſtraſhnih nadlog zeli desheli 2.150 celi soseski, kolko strašnih nadlog celi deželi 2.150 malopridni tatje, ino tolovaji nevſmileni ne naredijo; malopridni tatje ino tolovaji neusmileni ne naredijo; alj ſhe hujſhi, ſhe ſtraſhnej nadloge hudobni jes’ik ſtori – al’ še hujše, še strašnej nadloge hudobni jezik stori ſkos’ ſvojo obrekvanje ino opravlanje. – In koko ſploh skoz svoje obrekvanje ino opravljanje. – In koko sploh ſe den denaſhni vſe to godi! – vſaka ſhe hiſhe, ſhe tovarſhije se dendenašni vse to godi! – Še hiše, še tovaršije ſkoraj ni, ker bi ſ s’a poſhtenje ſvojiga blishniga hudob= 2.155 skoraj ni, k[j]er bi za poštenje svojega bližnega hudob- 2.155 ni jes’iki dobre volje ne bli, ino ſi tovarſhije s’obrekvanjam ni jeziki dobre volje ne bli, ino si tovaršije z obrekvanjam kratkozhaſa ne delali. – Tukaj malopridni jes’ik zhlovek kratkočasa ne delali. – Tukaj malopridni človek Navada s’ſvojim hudobnim jes’ikam ſvojimu blishnimu ſlaboſti ino krivize Navada s svojim hudobnim jezikom svojemu bližnemu slabosti ino krivice s’amishlava, s’a to bi loshej ſvoje gerdobe s’akrival, – tamkaj zamišlava, zato [da] bi ložej svoje grdobe zakrival, – tamkaj en ſitni beſedlivz ſlaboſti ſvojiga blishniga povekſhuje, 2.160 en sitni besedlivc slabosti svojega bližn[j]ega povekšuje, 2.160 de bi ſe prav ſvoji drushbi vſlushil, ino od drugih s’a s’govor= da bi se prav svoji družbi vslužil ino od drugih za zgovor- niga ſhtiman bil; – tukaj en nepokojen ſoſed ſkrite nega štiman bil; – tukaj en nepokojen sosed skrite pregreſhke ſvojiga ſoſeda ras’odeva, ino med zelo ſoſeſko pregreške svojega soseda razodeva, ino med celo sosesko ras’naſha, s’a to ker ga je on enokolko ras’drashil, de bi ſa raznaša, za to, ker ga je on enokolko razdražil, da bi mu prav ojſtro povernal; – tamkaj svrazha en nevoſhlivi 2.165 mu prav ojstro povrnal; – tamkaj zvrača en 2.165 zhaſtilakomn nevoſhlivez dobre in lepe dele ſvojga tovar častilakomen nevoščlivec dobra in lepa dela svojega tovar- ſha na hudo, s’a to de bi le on od vſih povekſhavan ino zhiſlan ša na hudo, zato, da bi le on od vseh povekšavan ino čislan bil, pozhernjeno je blishniga poſhtenje, pobito njegovo zheſtitno bil, počrnjeno je bližnjega poštenje, pobito njegovo čestitno shivlenje kakor rodovitno polje od hudiga vremena, s’akaj kak živ[lj]enje kakor rodovitno polje od hudega vremena, – kak ſtraſhna tozha is’hudiga oblaka s’atere. – Nobena s’verina 2.170 strašna toča iz hudega oblaka zatre. – Nobena zverina 2.170 tolko ljudi ne ras’terga, tolko hudiga ne naredi, kakor tolko ljudi ne raztrga, tolko hudega ne naredi, kakor Bernard jes’ik hudobni ſkos’obrekuanje. “Obrekvavz, veli ſ. Bernard, Bernard jezik hudobni skoz obrekvanje. “Obrekvavc”, veli s. Bernard, je podoben divji Hijeni, krivoshelni divji s’verini; s’akaj kakor “je podoben hijeni, krvoželjni divji zverini; zakaj kakor ona le jiſhe zherniga mraka, le zhloveſhke kervi, poshere she ona le išče črnega mraka, le človeške krvi, požre že dolgo leshaſ mertve trupla s’s’emlje ſkopa, zelo okolzo s’ſmra= 2.175 dolgo mrtve trupla z zemlje skopa, celo okolco s smra- 2.175 dam napolni; ravno tok obrekvavez ſtori, na ſkrivaj ſvoj dom napolni; ravno tok obrekvavec stori, na skrivaj svoj jes’ik bruſi,– kar je she dolgo pos’ableno pred Bogam ino ljudmi jezik brusi, kar je že dolgo pozabl[j]eno pred Bogom ino ljudmi ſhe is’kopa in ras’naſha, oſmradi vſe ljudi, ino neſrezhe bres’ſhte= še izkopa in raznaša, osmradi vse ljudi ino nesreče brez šte- vila veliko na temu ljubimu ſveti naredi”. – vila veliko na temu ljubemu sveti naredi”.

Kdo je pozhernil pridniga hlapza in deklo, de ſe’ mora Nahodki 2.180 Kdo je počrnil pridnega hlapca in deklo, da si mora Nahodki 2.180 bres’kruha po ſveti pomagat, kakor je jes’ik hudobn, brez kruha po sveti pomagat, kakor jezik hudoben, ki je govoril zhres’njegovo sveſtobo; kdo je onemaral ki je govoril črez njegovo zvestobo; kdo je onemaral lepi zvet mladenzhki fanta ino dekleta, de ſe po zeli ſoſeſki lepi cvet mladenški fanta ino dekleta, da se po celi soseski od njega gerdo govori, ino nja nobeden ravno vezh ne pogleda; od njega grdo govori ino nja nobeden ravno več ne pogleda; to je ſtoril hudoben jes’ik obrekvavza, ki je mladenzhu 2.185 to je storil hudoben jezik obrekvavca, ki je mladenču 2.185 poſhtenje odvs’el, ino dekletu ſrezho podkopal. – Kdo poštenje odvzel ino dekletu srečo podkopal. – Kdo ſrezhen s’akon ras’kruſhil, de ſe’ s’daj mosh ino shena ſovraſhta zhertita, srečen zakon razkrušil, da se zdaj mož ino žena črtita, ki ſta popred ſkupaj mirno shivela, kakor nebeſhka angelza dva? ki sta popred skupaj mirno živela, kakor nebeška angelca dva? j neſrezhni jes’ik je tajiſti nevſmileni mezh, ki je s’akonſko Nesrečni jezik je tajisti neusmileni meč, ki je zakonsko ljubes’n, saſtopnoſt ino s’veſtobo raſſekal ino rano sakonſkim 2.190 ljubezen, zastopnost ino zvestobo razsekal ino rano zakonskim 2.190 naredil, ki nikdar ſzelila ne bo. – Kdo je zelo ſoſeſko ras’drashil, naredil, ki [se] nikdar scelila ne bo. – Kdo je celo sosesko razdražil, ki je popred tok merno shivela, ino njim je shiv pekel na s’emlji ki je popred tok mirno živela, ino njim je živ pekel na zemlji med ſebo naredil, kakor hudobna kazha jes’ika, ſkos’ſvojo pod med sebo naredil, kakor hudobna kača jezika, skoz svoje pod- pihvanje; kdo je odvs’el tudi Bogu poſvezhenimu duhovſkimu pihvanje; kdo je odvzel tudi Bogu posvečenemu duhovskemu ſtanu njegovo zhaſt ino imenitnoſt, de ſvet s’ovrateni malo na 2.195 stanu njegovo čast ino imenitnost, da svet [zavratni] malo na 2.195 njega vezh porajta, ino ſe njemu vezh vishat ne da? – Sovrashni njega več porajta, ino se njemu več vižat ne da? – Sovražni jes’ik, on je terga maſhnikam ſvet poſhtenja ſveto oblazhilo, jezik, on trga mašnikom poštenja sveto oblačilo ino duhovſki ſtan k’ ſramoti ſtori; – de ſe’ ſvet loshej pohujſha, ino duhovski stan k sramoti stori; – da se svet ložej pohujša, ino hudoben jes’ik s’ ſvojim beſedam vbija duſho ino telo – nedolshnih ljudi. ino hudoben jezik s svojim besedam ubija dušo ino telo – nedolžnih ljudi. Jes’ar ino jes’ar vrozhih ſols’ mati zherna s’emlja poshira, 2.200 Jezar ino jezar vročih solz mati črna zemlja požira, 2.200 ki jih hudobni jes’ik nedolshnim ſerzam oshema; jes’ar ino ki jih hudobni jezik nedolžnim srcam ožema; jezar ino jes’ar glabokih is’dihlejov nebeſhke oblake odpira, ino klizhe jezar glabokih izdihlejov nebeške oblake odpira ino kliče na boshjo pravizo, naj hudoben jes’ik ſhtrafan bo. – na božjo pravico, naj hudoben jezik štrafan bo. – Alj bodo hudobni jes’iki bres’s’aſlushene ſhtrafe oſtali? – Al’ bodo hudobni jeziki brez zaslužene štrafe ostali? – Tatove, ki premoshenje kradejo, praviza na galge obeſha, tolovaje, Strafa 2.205 Tatove, ki premoženje kradejo, pravica na galge obeša, tolovaje, Štrafa 2.205 ki teleſno shivlenje jemlejo, s’ teſhkim ojſtrim koleſam od vuda do ki telesno živl[j]enje jeml[j]ejo, s težkim ojstrim kolesom od uda do vuda terejo; – ſhe hujſhi ſo tatovi hudobni jes’iki tatji uda trejo; – še hujši so hudobni jeziki – tatji predragiga poſhtenja, ki ſ odvs’eto ſe’ poverniti ne da, tolovaji predragega poštenja, ki odvzeto se povrniti ne da, tolovaji, ki dobro ime vbijejo, bres’ katerega poſvetno shivlenje nizh ne uela; – ki dobro ime ubijejo, brez katerega posvetno živl[j]enje nič ne vela; – ſ s’a kolko hujſhi ino ſtraſhnejſhi bodo mogli pred ſodnim 2.210 Za kolko hujše ino strašnejše [reči] bodo mogli pred sodnim 2.210 ſtolam njih ſhtrafa biti ! – Straſhna veſt bode ſkoraj stolom njih štrafani biti. Strašna vest bode skoraj tudi njih pekla, videti tolko ſtorjeno krivizo, katero popravit tudi njih pekla, videti tolko storjeno krivico, katero popravit mogozhe ne bo, njih bo pekla, kakor je hudobniga mosha, ki mogoče ne bo; njih bo pekla, kakor je hudobnega moža, ki je na ſmertni poſteli ſam ſvoj jes’ik ras’gris’el in ras’meſaril, je na smrtni postelji sam svoj jezik razgrizel in razmesaril, s’katerim je tolko hudiga govoril. – Straſhni ogovorenje 2.215 s katerim je tolko hudega govoril. Strašni o[d]govor 2.215 njih zhaka na hudojes’izhnike o ſodnimi dnevi, kader bo čaka na hudojezičnike o sodnem dnevi, kader bo moral zhlovek po beſedah Jes’uſovih od vſake malopridne beſede moral človek po besedah Jezusovih od vsake malopridne besede razhun dajati. – Neis’rezhena vezhnoſt ſe’ obrekvavzam pripravla, račun dajati. – Neizrečena večnost se obrekvavcam pripravla, ker bodo s’a krivizo ſe’ tamkaj peklili, ker njih zherv hude veſti ne bode vmerl, Marcus ker bodo za krivico se tamkaj peklili, ker njih črv hude vesti ne bode umrl, Marko [9,48] 2.219 op. [26- ogenj pogublenja nikdar ugaſnil ne bo. – 2.220 ogenj pogubl[j]enja nikdar ugasnil ne bo. – 2.220 op. -26] Glejte tolka je hudiga jes’ika pregreha, tolka njegova neſrezha, ino tok nevarna med nami! Glejte tolka je hudega jezika pregreha, tolka njegova nesreča ino tok nevarna med nami! Ako bo pogublenih s’avolj lakomnoſti 10, s’avoljo poshreſhnoſti 20, nezhiſtoſti 30, Ako bo pogublenih zavolj lakomnosti 10, zavoljo požrešnosti 20, nečistosti 30, – sjes’a in ſovraſhtva 50, tok jih bode s’avoljo hudobniga jes’ika, ki ſe’ s’leganjam, jeza in sovraštva 50, tok jih bode zavoljo hudobnega jezika, ki se z leganjam, klafanjam, obrekvanjam etc. pregreſhi, pogublenih 99; ino ko is’med vaſ ſe ni ſhe klafanjam, obrekvanjam etc. pregreši, pogublenih 99; ino kdo izmed vas ni še vezh alj majn s’ ſvojim jes’ikam presaſ kriv, poberi pervi kamen, ga vershi v’ me, 2.225 več al’ manj s svojim jezikam kriv, poberi prvi kamen, ga vrži v me, 2.225 ni de niſim reſnizo govoril. – Veliko ſkos’mezh pomorjenih, ſhe vezh da nisem resnico govoril. – Veliko skoz meč pomorjenih, še več (besedilo uničeno) …