Trške in poklicne prisege

Središče ob Dravi (SRE-1–4)

Gor: Prisežna besedila trških skupnosti Prejšnji: Rečica ob Savinji (REČ-1) Naslednji: Stari trg v Poljanah ob Kolpi (STA-1)

Kazalo

Prisežni obrazci iz obdobja od okoli leta 1730 do 1840

1. Zvrst besedila

Besedila so službeni prisežni obrazci.

2. Diplomatični in kritični prepis

SRE-1/A – Prisega tržana – različica A – diplomatični prepis

Faksimile SRE-1A_1
60% 120%
[...]312 N: priſscheſsem k tomo Varaſsu Serdiskhomo ÿ obechem
Tomu Bogu Nebeskhumu da hatschu313 toga Varascha Serdis314
315khoga prauitche Marliuo pomotschi316 bräniti Chuvatj
ÿ Sagovariatj koliko Meni Nei Vetsch Mogotsche Bode,
ÿ da Netscho Nigdar Vo Nikakouj kriuj ÿ Sapellanj
Tolnaschj priuolito, Niti da Netscho Nigdar pomoi:
: em Tolnatschi allj Sretshom Vo Nikakof kuar allj
Sckhodo Sprauitj ÿ Tollikhaishe k tomo da otscho
Vsaa317 onne kotera biſse gouorillj ſuprotj318 goſsponna
Richtera plemenitoga Magistratuscha allj Bodi
Celomo Varaschu Naperuo datj ÿ Tulikha kosha
o'sche onna koteraso Vredna Mutschatj, primenj
Saderschatj ÿ Nigdar Nikhomu ÿ Nigdi pouedatj
ÿ da otscho Vsakhomo poleg Moiega Rasuma
allitj Duschne konſscienzie prauitschno Schuinitj
Niti otscho preſstimatj Rodbine Sosinstvä priatel:
: stuu alli Nepriatelstuu Velikhotu319 Moie persone
dar allj Mito ÿ da otscho od voseh kriuich
Dolnatschof alitj budi Sprauichs Mene Sesema
opderſatj320 Tako meni bog pomoſsi Vsi Bosÿ Suetni:
ki presemakolle preieta deva Maria itj Suetj
Euangelium Amen.

SRE-1/A – Prisega tržana – različica A – kritični prepis

Faksimile SRE-1A_1
60% 120%
Jaz, N., prisežem321 k tomo varašu serdiškomo i obečem tomu Bogu nebeškumu, da haču toga varaša serdiškoga pravice322 marlivo pomoči braniti, čuvati i zagovarjati, koliko meni nejveč mogoče bode, i da nečo nigdar vo nikakovi krivi i zapelani tolnaši privolito,323 niti da nečo nigdar po mojem tolnači ali z rečom vo nikakof kvar ali škodo spraviti i tolikajše k tomo, da óčo vsa one, kotera bi se govorili suproti gospona rihtera, plemenitoga magištratuša324 ali bodi celomo varašu, naprvo dati i tulikakoša ošče ona, kotera so vredna mučati, pri meni zadržati i nigdar nikomu i nigdi povedati i da óčo vsakomo poleg mojega razuma aliti dušne konsciencije pravično sčiniti,325 niti óčo preštimati rodbine, sosinstva, prijatelstvu ali neprijatelstvu, velikotu moje persone, dar ali mito i da óčo od voseh krivih dolnačof aliti budi spravišč mene sesema opdržati. Tako meni Bog pomozi, vsi božji svetniki, preze makole prejeta Deva Marija i ti sveti evangelium. Amen.

SRE-1/B – Prisega tržana – različica B – transkripcija

Ker ni znan izvirnik različice B, nadomešča diplomatični prepis rokopisna transkripcija Mateja Slekovca,326 ki je bližja izvirniku kot njegova objavljena transkripcija.327

Prisega.

Jas N. priſscheſsem k tomo Varaſsu
Serdiskomo ÿ obechem Tomu Bogu Nebes=
khumu da hotschu toga Varascha Serdis=
khoga prauitche Marlivo pomotschi bräni=
ti Chuvatj ÿ Sagovariatj koliko Meni
Nei Vetsch Mogotsche Bode, ỹ da Netscho
Nigdar Vo Nikakovj krivj ÿ Sapellanj
Tolnaschj priuolito, Niti da Netscho
Nigdar po moiom Tolnatschi allj S retshom
Vo Nikakof kvar allj Sckhodo Spraviti
ỹ Tollikhaische k tomo da otscho
Vsaa ouue kotera biſse govorilli ſipro=
ti goſsponna Richtera plemenitoga
Magiſtratuscha alli Bodi Celomo Varaschu
Naperuo datj ỹ Tulikha koscha328
o' sche onna kotera so Vredna Mutscha=
ti, primeni Saderschati ỹ Nigdar Nikho=
mu ỹ Nigdi povedatj, ỹ da otscho Vsakhomo
poleg Moiega Rasuma alliti Duschne
konſscienzie pravitschno Schuinitj329
Nitj otscho preſstimatj Rodbine, Sosin=
stva, priatelstvu alj Nepriatelstuu, Veli=
khohe Moie perſone, dar alli Mito ỹ
da otsho od voseh kriuich Dolnatschof
aliti budi Sprauicho Mene Sésema
opdersati, tako meni bog pomoſsi
Vſi Bosÿ Svetniki, présemakolle
preieta Deva Maria iti Sueti
Euangelium. Amen.

SRE-1/B – Prisega tržana – različica B – kritični prepis
Prisega.

Jaz, N., prisežem330 k tomo varašu serdiškomo i obečem tomu Bogu nebeškumu, da hoču toga varaša serdiškoga pravice331 marlivo pomoči braniti, čuvati i zagovarjati, koliko meni nejveč mogoče bode, i da nečo nigdar vo nikakovi krivi i zapelani tolnaši privolito,332 niti da nečo nigdar po mojom tolnači ali z rečom vo nikakof kvar ali škodo spraviti i tolikajše k tomo, da óčo vsa ove, kotera bi se govorili siproti gospona rihtera, plemenitoga magištratuša ali bodi celomo varašu, naprvo dati, i tulikakoša ošče ona, kotera so vredna mučati, pri meni zadržati i nigdar nikomu i nigdi povedati, i da óčo vsakomo poleg mojega razuma aliti dušne konsciencije pravično sčiniti,333 niti óčo preštimati rodbine, sosinstva, prijatelstvu, neprijatelstvu, velikohe334 moje persone, dar ali mito i da óčo od voseh krivih dolnačof aliti budi spravico335 mene sésema opdržati. Tako meni Bog pomozi, vsi božji svetniki, preze makole prejeta Deva Marija i ti sveti evangelium. Amen.

SRE-2 – Prisega trškega sodnika – transkripcija

Ker ni znan izvirnik, nadomešča diplomatični prepis besedila SRE-2 rokopisna transkripcija Mateja Slekovca,336 ki je bližja izvirniku kot njegova objavljena transkripcija.337

Jasz priszegam Vu Imeni Otcza ÿ
Szina ÿ Duha Szvetoga
Da ja poleg mojega Duſsnoga
Szposznanya N. N. Priszegam Pleme
nitomu y Veliko poſstovanomu Magiſs=
tratuſsu, Muju praviczu Pred Bogom
ÿ Szvezi nyegovemi, Da jasz pravichno
vszo obnaſsati morem kaj Bogu y
Lyudem Pravicza biti more.

SRE-2 – Prisega trškega sodnika – kritični prepis

Jaz prisegam vu imeni Otca i Sina i Duha Svetoga, da ja poleg mojega dušnoga spoznanja N. N. prisegam plemenitomu i veliko poštovanomu magištratušu muju pravicu pred Bogom i sveci njegovemi, da jaz pravično vso obnašati morem, kaj Bogu i ljudem pravica biti more.

SRE-3 – Prisega tržana– diplomatični prepis

Faksimile SRE-3_1
60% 120%
Jas J. J. položim k Bogu vsegamogučnemu
i vseznajučemu prez vse znotrašnje zaderžliv-
nosti i vsega dvoinega mišlenja eno čisto, ne-
krivično prisego, to je, kai jas drugač negovo-
rim /: negučim :/, kak si jas mislim, i drugač
nemislim, kak jas govorim, temoč tak, kak
se jas vupam pred božnem sodom odgovarjati,
jas prisegnem,338 da bom jas vse tisto, kaj meni mo-
ja naprepostavlena gospodska /: poglavarstvo :/
magistratuš serdiški v - občinskem ali v-po-
Faksimile SRE-3_2
60% 120%
sebnem zapovedal bode, vsaki čas verno i prez
mermranja /: suprotivnosti :/339 obderžaval, vse tiste
posle, keri celemu purgarstvu ali varašu ha-
sen donašajo, vsako krat obnašal, tiste pa,
čres kere kakšna škoda primeriti bi se mog-
la, zkerblivno odbijal, zadnič vse dače no nalo-
ge, kere se na purgare naveržejo, vsigdar
dobrovolno doprinašal. Zvun toga valujem
/: obečam, oblubim:/ jas, vsigdar kak pravostvo-
ren purgar se verno, marlivo, mučlivo no prez
vsake posebne pohabnosti zaderžavati i/skoz340
kak nai pravičneiše se znašati, tak istin-
sko, kak mi Bog pomaga!

SRE-3 – Prisega tržana – kritični prepis

Faksimile SRE-3_1
60% 120%
Jaz, J. J., položim k Bogu Vsegamogučnemu i vseznajučemu prez vse znotrašnje zadržlivnosti i vsega dvojnega mišlenja eno čisto, nekrivično prisego, to je, kaj jaz drugač ne govorim /ne gučim/, kak si jaz mislim, i drugač ne mislim, kak jaz govorim, temoč tak, kak se jaz vupam pred Božnem sodom odgovarjati, jaz prisegnem, da bom jaz vse tisto, kaj meni moja naprepostavlena gospodska /poglavarstvo/ magistratuš serdiški v občinskem ali v po-
Faksimile SRE-3_2
60% 120%
sebnem zapovedal bode, vsaki čas verno i prez mrmranja /suprotivnosti/ obdržaval, vse tiste posle, keri celemu purgarstvu ali varašu hasen donašajo, vsakokrat obnašal, tiste pa, črez kere kakšna škoda primeriti bi se mogla, skrblivno odbijal, zadnič vse dače no naloge, kere se na purgare navržejo, vsigdar dobrovolno doprinašal. Zvun toga valujem /obečam, oblubim/ jaz vsigdar kak pravostvoren purgar se verno, marlivo, mučlivo no prez vsake posebne pohabnosti zadržavati i skoz kak najpravičnejše se znašati, tak istinsko, kak mi Bog pomaga!

SRE-4 – Prisega tržana – diplomatični prepis

Faksimile SRE-4_1
60% 120%
Jas J. J. obečam /: oblubim :/ stanovitno /: svetitno :/
prez vse zaderšlivnosti mišlenja ali dvoine
ga poména, to je, kai jas drugač negovorim,
kak si jas mislim, no drugač nemislim, kak
jas govorim, temoč tak, kak se jas vupam
Faksimile SRE-4_2
60% 120%
pred božnem sodom odgovarjati, jas obečam, vse
enemu purgaru serdiškoga varaša odločene341 duž-
nosti zvesto zpunjavati, slavnemu magistratu, kak-
ti naprepostavleni gospodski, v-vsih njegovih
naredbih dostoino pokornost z-veršiti, vse
naloge, plače no dače, na varasko342 občino na-
veržene, ednako z-drugemi purgarmi obnaša-
ti, no se tersiti, varaša dobro /: hasen :/ vsaki
čas po mogočnosti povekšati, vsaki kvar pa
odvernoti, tak istinito, kak mi Bog poma-
ga!

SRE-4 – Prisega tržana – kritični prepis

Faksimile SRE-4_1
60% 120%
Jaz, J. J., obečam /oblubim/ stanovitno /svetitno/ prez vse zadržlivnosti mišlenja ali dvojnega pomena, to je, kaj jaz drugač ne govorim, kak si jaz mislim, no drugač ne mislim, kak jaz govorim, temoč tak, kak se jaz vupam
Faksimile SRE-4_2
60% 120%
pred Božnem sodom odgovarjati, jaz obečam vse enemu purgaru serdiškoga varaša odločene dužnosti zvesto spunjavati, slavnemu magistratu, kakti naprepostavleni gospodski v vsih njegovih naredbih dostojno pokornost zvršiti, vse naloge, plače no dače, na varaško343 občino navržene, ednako z drugemi purgarmi obnašati, no se trsiti, varaša dobro /hasen/ vsaki čas po mogočnosti povekšati, vsaki kvar pa odvrnoti, tak istinito, kak mi Bog pomaga!

3. Sedanje in prejšnja hranišča

Sedanje hranišče:

SRE-1/A: Pokrajinski arhiv Maribor (= PAM), PAM/1537, Slekovec Matej, šk. 5, Središke listine.

SRE-1/B: Neznano.

SRE-2: Neznano.

SRE-3: PAM, PAM/0627, Magistrat Središče ob Dravi, šk. 1, knjiga tržanov 1840.

SRE-4: PAM, PAM/0627, Magistrat Središče ob Dravi, šk. 1, knjiga tržanov 1840.

Prejšnja hranišča:

SRE-1/A: Fran Kovačič je v objavi tržanske prisege (1910) navedel, da se je ohranila v »zapisniku iz leta 1730.«, ne pa tudi, kje je ta shranjen in ali ga je imel sam v rokah.344 Primerjava z besedilom, zapisanim na samostojnem listu, shranjenim v Slekovčevi zapuščini v Pokrajinskem arhivu Maribor in pozneje datiranim v leto 1730 (roka arhivista Viktorja Vrbnjaka),345 je pokazala, da gre za besedilo iz Kovačičeve objave. Dokument je v občinskem ali župnijskem arhivu v Središču našel Matej Slekovec, očitno pozneje kot prisežni besedili SRE-1/B in SRE-2, ki ju je objavil leta 1882.346 Od leta 1903 je dokument delil usodo Slekovčeve zapuščine, ki je kot volilo prišla v arhiv isto leto ustanovljenega Zgodovinskega društva za Slovensko Štajersko.347 Skupaj z gradivom društva je zapuščina prešla na leta 1933 ustanovljeni Banovinski arhiv v Mariboru, ki je prenehal obstajati leta 1941, ko so ga kot oddelek priključili mariborskemu muzeju. Leta 1952 je Slekovčevo zapuščino prevzel novoustanovljeni Državni arhiv LRS – podružnica Maribor, od leta 1963 imenovan Pokrajinski arhiv Maribor.348

Besedili SRE-1/B in SRE-2 je Matej Slekovec najpozneje leta 1882, ko ju je objavil, prepisal iz trškega protokola, vodenega od leta 1720 in shranjenega v središkem trškem oziroma občinskem arhivu (po Slekovcu »v središkem arkivu«). V kratkem komentarju je objavitelj navedel samo začetno letnico »debelega zapisnika«, ne pa tudi končne. Glede na Slekovčevo verjetno datacijo prve prisege v čas 1734–1737 in navedbo, da je druga prisega delo pisarja Jožefa Ozvalda (1763–1783) ter štirideset let mlajša od prve, je bil protokol v uporabi vsaj še sredi sedemdesetih let 18. stoletja.349 Danes ni o tem trškem protokolu oziroma sodnem zapisniku nobenega sledu ne v arhivskem fondu Magistrat Središče ob Dravi350 ne v Slekovčevi zapuščini351 (oboje v Pokrajinskem arhivu Maribor) niti med središkim trškim gradivom v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu352 in v Zgodovinskem arhivu Ptuj353 ali v župnijskem arhivu v Središču ob Dravi.354

V Slekovčevi zapuščini se je v zvezku z naslovom »Zgodovinske zbirke za Središko kroniko« ohranil samo njegov prepis obeh priseg, nastal najpozneje leta 1882, ko sta bili objavljeni v Kresu.355 Nepaginirani 180-listni zvezek z naslovom »Gradivo za krajevno zgodovino Središča« je Slekovec, kot priča nalepka na notranji strani sprednje platnice, kupil pri mariborskem papirničarju Antonu Ferlinzu, ki je podjetje že leta 1876 izročil sinu Ferdinandu in umrl leta 1883.356 V zvezek je Slekovec pisal vsaj do leta 1897, saj ima proti koncu v avtobiografiji podatek o svojem imenovanju za duhovnega svetovalca 30. avgusta omenjenega leta. Na slovenski besedili v središkem trškem protokolu je lahko naletel že v začetku sedemdesetih let, ko je po mašniškem posvečenju nastopil prvo službeno mesto kot kaplan v Središču (1871–1878).357 Ni rečeno, da nista zapisa besedil v zvezku že prepis prepisa iz izvirnika.

Besedili SRE-3 in SRE-4 sta zapisani v knjigi tržanov iz leta 1840, katere historiat je zavit v skrivnost. Ni namreč pojasnjeno, kako je knjiga potovala iz Središča v Maribor in kdaj je pristala v Pokrajinskem arhivu Maribor. Kot vse kaže, se je že zgodaj ločila od središkega trškega arhiva, ki je za zgodnejši čas slabo ohranjen in je danes deloma shranjen v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu (od leta 1884 oz. 1886),358 deloma pa v Zgodovinskem arhivu Ptuj (od 1956),359 saj zanjo očitno nista vedela ne Slekovec ne Kovačič.360 Knjigi je mogoče slediti šele od leta 1990, ko je v arhivskem vodniku navedena kot edina tehnična enota fonda Trg Središče ob Dravi.361 Omenjeni arhivski fond še pogrešamo v obeh vodnikih po slovenskih arhivskih ustanovah iz let 1965 in 1984,362 kar pa ne pomeni nujno, da knjige tedaj še ni bilo v Pokrajinskem arhivu.363 Potem ko je Zgodovinski arhiv Celje leta 2001 odstopil Pokrajinskemu arhivu Maribor sodno gradivo središkega trga iz prve polovice 19. stoletja, nastalo pri gospostvu Ormož, je trška knjiga postala del na novo oblikovanega fonda Magistrat Središče ob Dravi, vendar je zadnji arhivski vodnik Pokrajinskega arhiva Maribor iz leta 2009 pomotoma sploh ne omenja.364

4. Dosedanje objave in obravnave

Prisegi SRE-1/B in SRE-2 je leta 1882 v celovški reviji Kres objavil Matej Slekovec, in sicer po središkem trškem protokolu, vodenem od leta 1720 vsaj do srede sedemdesetih let 18. stoletja.365 Besedili je po Slekovčevi objavi omenil Karol Glaser v svoji Zgodovini slovenskega slovstva (1894),366 nato pa ponatisnil in komentiral Fran Ilešič v razpravi o hrvaških vplivih v starih vzhodnoštajerskih besedilih, objavljeni v Radu JAZU (1905).367 V monografiji o trgu Središče (1910) je Franc Kovačič obe objavi navedel v pregledu »pismenih slovenskih spomenikov središkega arhiva«368 in na drugem mestu v knjigi objavil različico tržanske prisege SRE-1/A.369 Različico SRE-1/B je po Slekovčevi objavi omenil France Kidrič v kronološkem seznamu slovenskih tiskov in rokopisov (1921–22),370 prezrl pa Kovačičevo objavo različice SRE-1/A in prisego SRE-2; zadnja, nastala med letoma 1763 in 1783, bi sicer samo pogojno sodila v njegov pregled, ki sega do vključno leta 1764.

O jeziku in pravopisu srediških priseg iz 18. stoletja je leta 1968 razpravljal Jakob Rigler v zborniku Svet med Muro in Dravo v razpravi o jezikovnokulturni orientaciji Štajercev v starejših obdobjih371 ter pravilno ugotavljal, da sta Slekovec in Kovačič najbrž imela v rokah različna zapisa tržanske prisege.372 Obe prisegi – tržansko in sodniško – je omenil Jože Koruza v pregledu slovenskih uradovalnih besedil (1973), citiral pa samo Slekovčevo objavo.373 Izvirnik tržanske prisege, shranjen v Slekovčevi zapuščini (SRE-1/A), je bil leta 1982 razstavljen v Arhivu Slovenije na razstavi o pričevanjih o slovenskem jeziku.374 Tržansko prisego (SRE-1/B) je omenil še Matevž Košir v pregledu slovenskih prisežnih besedil (1992) in pri tem prezrl sodniško (SRE-2), čeprav je citiral njuno skupno objavo (Slekovec 1882).375

Prisežna obrazca za novosprejete tržane SRE-3 in SRE-4, zapisana v knjigi tržanov iz leta 1840, kolikor je znano, doslej še nista bila objavljena. Na njun obstoj je opozoril samo predzadnji arhivski vodnik Pokrajinskega arhiva Maribor iz leta 1990, ki pri opisu vsebine fonda Trg Središče ob Dravi pravi: »Seznam tržanov in formular za prisego tržanov (tudi v slovenščini) 1840.«376 Iz navedbe torej ni vidno, da gre v resnici za dva prisežna obrazca.

5. Oblikovne značilnosti

Prisega SRE-1/A je napisana na eni strani samostojnega lista papirja, ki meri 31,3 x okoli 19,8 cm. Na listu je vodni znak konja samoroga, od zgornjega do spodnjega roba pa tečejo črte v razmiku približno 2,2 cm.

Skromne podatke o danes izgubljenih prisegah SRE-1/B in SRE-2 najdemo le v Slekovčevi objavi v Kresu.377 Slekovec si jih ni prepisal v rokopisni zvezek, kjer je njun točnejši prepis,378 podlaga za pričujočo objavo (gl. točko 3).

Rokopisna knjiga tržanov s prisežnima obrazcema SRE-3 in SRE-4 je svojo sedanjo podobo dobila že ob nastanku leta 1840, ne da bi jo pozneje spreminjala. Platnice z usnjenim hrbtom in štirimi robovi merijo 38,5 x 24,2 cm, hrbet pa 2,3 cm. Na sprednji platnici je nalepka z izvirnim naslovom »Bürger Protokoll des Munizipalmarktes Polstrau errichtet im Jahre 1840«. Knjiga ima 92 listov velikosti 37,9 x 23,6 cm, na katerih se izmenjujeta vodna znaka – napisa Braunau in Zwerger, tj. ime avstrijskega mesta ob Innu in priimek tamkajšnjega papirničarja.379 Popisanih in paginiranih (od 1 do 5) je le prvih pet strani knjige z dvema različicama prisežnega obrazca za tržane, najprej v nemščini, nato v slovenščini, in z imenskim seznamom tržanov, točneje vseh hišnih gospodarjev.380 Prvi slovenski obrazec SRE-3 je napisan v spodnjem delu pagine 1 in zgornjem delu pagine 2, na kateri se spodaj začne drugi slovenski obrazec SRE-4, ki se konča v zgornjem delu pagine 3.

6. Okoliščine in čas nastanka

Glede datacije besedil iz 18. stoletja (SRE-1–2) je v literaturi precejšnja zmeda, ki izhaja iz Slekovčevega približnega datiranja in Kovačičeve letnice nastanka tržanske prisege. Različica tržanske prisege (SRE-1/B) je bila po Slekovcu napisana »v l. 1730–40., brž ko ne od Franca Šavora, ki je bil od l. 1734–1737. tržni pisar«.381 Ilešič jo je v naslovu svoje objave postavil v čas 1730–1740 in se nato izrazil previdneje: »valjada iz god. 1730–1740.«,382 kar je pri Riglerju dalo: »središko prisego iz let 1730–1740«.383 Medtem je Kovačič objavil drugo različico besedila (SRE-1/A) po »zapisniku iz l. 1730«.384 Takšno datacijo je naknadno dobil tudi izvirnik v Slekovčevi zapuščini385 in z njo so ga ob navedbi Kovačičeve objave kot reference leta 1982 razstavili v Arhivu Slovenije.386 Podobno variiranje srečamo pri datiranju sodniške prisege (SRE-2). Slekovec je v objavi navedel, da je nastala »štirideset let pozneje« kot tržanska, in kot pisca označil Jožefa Ozvalda, trškega pisarja med letoma 1763 in 1783.387 Ilešič se je zatekel k preprostemu izračunu: 40 let po nastanku prve prisege pomeni »dakle iz g. 1770–1780.«,388 Rigler pa je Slekovčeve in Ilešičeve navedbe povezal v kompromisno rešitev: »iz 1770–1780 (točneje 1763–83)«.389 Zanimivo je, da je Slekovec različico tržanske prisege SRE-1/B in sodniško SRE-2 datiral v objavi (1882) drugače kot v zvezku, kamor ju je najverjetneje prepisal iz izvirnika.390 Za tržansko pravi: »Soditi po pisavi in črnilu je ta prisega pisana v l. 1730–40.« Da jo je najbrž napisal pisar Šavora, je očitno ugotovil pozneje. Prav tako je šele z določeno časovno distanco identificiral rokopis druge, sodniške prisege, kot pisavo pisarja Ozvalda. V zvezku je namreč nastanek te prisege datiral v mlajši čas: »Ta je pisana v l. 1780–90.«

Ker sta izvirnika »Slekovčevih« priseg (SRE-1/B in SRE-2) izgubljena, se moramo glede njunega nastanka zanesti le na objaviteljeve ugotovitve. Našel ju je v »debelem zvezku«, trškem protokolu, vodenem od leta 1720 dalje. Glede na to, da ju je datiral samo po rokopisih pisarjev, zagotovo nista bili zapisani v kronološkem delu protokola, ampak nekje posebej, bržčas na koncu, morda na isti strani. Rigler je pravilno sklepal, da Slekovec in Kovačič nista imela v rokah istega besedila tržanske prisege: »... razlike obeh objav so tolikšne, da bi jih lahko zakrivila le skrajna malomarnost obeh izdajateljev, če bi šlo za isti tekst.«391 V primeru Kovačičeve površnosti pri prepisovanju od Slekovca bi moral Kovačič zakriviti še eno grobo napako, ko je o kraju zapisa in času nastanka prisege navedel: »Zapisnik iz leta 1730. nam je ohranil tako prisego v slovenskem jeziku.«392 Izvirnik te različice prisege, ohranjen v Slekovčevi zapuščini, je potrdil, da ne more biti identična z različico SRE-1/A. Na listu papirja, na katerem je napisana, ni sledov, da bi bil iztrgan ali izrezan iz trškega protokola, Kovačičeva formulacija »zapisnik« pa lahko pomeni marsikaj in sploh ne samo folianta (protokola). Med njegovo objavo in izvirnikom je sicer precej manjših razlik, med katerimi so poleg nepravilno prebranih črk očitno tudi Kovačičevi zavestni popravki, nekateri izvirajoči iz napačnega razumevanja.393

Če zaupamo Kovačičevi letnici nastanka 1730, je verjetni pisec ali prepisovalec različice SRE-1/A takratni trški pisar Franc pl. Prantenberg, ki je služboval v Središču vsaj med letoma 1729 in 1732.394 Več kot je o njem po župnijskih maticah ugotovil Slekovec in objavil Kovačič v Trgu Središče, ni bilo mogoče dognati niti s ponovnim pregledom matic395 niti z iskanjem drugih virov. Referenčnih zapisov izpod njegovega peresa žal ne poznamo; ni jih med gradivom o Središču v Slekovčevi zapuščini396 niti v skromnih ostankih trškega arhiva v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu.397 Med tamkajšnjimi dokumenti trga Središče iz obdobja 1624–1837 ni nobenega, ki bi po vrsti papirja, dimenzijah ali vodnem znaku ustrezal listu s tržansko prisego. Primerjava pisav je razkrila določene podobnosti s črkami v redkih besedah, napisanih v humanistiki v dokumentu z dne 18. marca 1718, ki ga je sestavil in podpisal trški pisar Janez Krstnik Korber (Khorber), a se njegova pisava po drugih črkah opazno razlikuje od pisave slovenske prisege.398 K točnejši dataciji nastanka slovenske prisege bo morda prispevala ugotovitev, kdaj so izdelovali papir z vodnim znakom konja samoroga, na katerem je napisana.399

Ni rečeno, da je besedilo nastalo šele skupaj z ohranjenim dokumentom. Sočasni popravek na mestu, kjer sta vrinjeni zadnji dve črki v besedi Velikhotu, prejkone priča, da gre za prepis, bodisi iz sočasne bodisi iz (veliko) starejše predloge. Zadnji dve črki sta na prvi pogled videti kot he (Velikhohe), kot ju je prebral Kovačič in enako tudi Slekovec v danes izgubljeni različici (SRE-1/B). Tako je prav mogoče, da je »Kovačičeva« različica SRE-1/A, domnevno iz leta 1730, rabila za predlogo različici SRE-1/B, ki jo je Slekovec postavil v čas pisarja Šavore (1734–1737), in je besedo Velikhotu napačno prepisal že trški pisar.

O pisarju Šavori je Kovačič na podlagi Slekovčevih ugotovitev navedel, da je bil središki trški pisar med letoma 1734 in 1736. Glede na to, da nima podatkov o pisarjih od 2. junija 1732 dalje, bi Šavora sicer lahko nastopil službo do dve leti pred letom 1734 in v njej ostal kakšno leto dlje, dokler se leta 1737 ne omenja njegov naslednik.400 Po Kovačiču se je rodil v Središču leta 1698 kot zakonski sin Štefana in Urše, »po dovršenih šolah je služboval na raznih krajih kot občinski pisar« in umrl v domačem trgu 24. marca 1769, star 72 let.401 Leto rojstva je v resnici netočno izračunano na podlagi podatka o starosti iz mrliške knjige.402 Franc Šavora se glede na središko krstno matico ni rodil šele leta 1698, ampak je moral priti na svet v času, iz katerega v matici manjka nekaj listov, tj. med koncem januarja 1695 in začetkom decembra 1697.403 Konec 17. stoletja je bil v trgu edini družinski oče s priimkom Šavora Štefan, poročen z Uršulo, oče vsaj še treh otrok404 in vsaj dva mandata (1702 in 1704) trški sodnik.405 Kam je Franc hodil v šole, ni znano – v ruški latinski šoli ga ne zasledimo406 –, kakor tudi ne, kje je kot pisar služboval (tako Kovačič) in se tam očitno tudi oženil407 z neko Ano Marijo, ki mu je marca 1724 v Središču povila prvega (?) v vrsti otrok.408 Šavora je v domačem trgu le kratek čas opravljal pisarsko službo, nato pa do smrti živel od druge dejavnosti, prejkone samo od zemlje, saj je leta 1754 v popisu hišnih posestnikov tako kot večina naveden brez poklica, zgolj kot tržan (Bürger).409 Če je rokopis tržanske prisege SRE-1/B res njegov, kot je sklepal Slekovec, pa ni gotovo, ali je bil Franc Šavora njen pisec ali samo prepisovalec, saj za drugo različico obrazca (SRE-1/A), ki je, kot se zdi, »Šavorovi« rabila za predlogo, za zdaj ni bilo mogoče zanesljivo dognati, ali je res starejša, iz leta 1730.

Prisežni obrazec za trškega sodnika (SRE-2) je po Slekovcu delo Jožefa Ozvalda, središkega trškega pisarja v letih 1763 do 1783. Na prvi pogled (po zapisu v rokopisnem zvezku) in pred identificijo pisca mu je pripisal nekoliko poznejši nastanek (1780–1790),410 v objavi pa ga je označil za štirideset let mlajšega od tržanske prisege – potemtakem okvirno iz obdobja 1774–1777.411 Kot že Ilešič se lahko ob pomanjkanju drugih podatkov zatečemo le h kompromisni rešitvi, da izvira iz desetletja 1770–1780,412 še najbolj točno pa je datiranje v dvajsetletno obdobje delovanja pisarja Ozvalda. Neodgovorjeno ostaja vprašanje, ali gre za Ozvaldov prevod, njegovo izvirno besedilo ali za prepis kajkavske predloge s Hrvaškega ali iz Medžimurja. O pisarju Ozvaldu vemo sicer zelo malo. Sodeč po priimku bi bil lahko po izvoru marsikaj, glede na razširjenost njegovega priimka v severovzhodni Sloveniji pa se je najverjetneje rodil v Podravju ali Pomurju.413 Ni se šolal na latinski šoli v Rušah,414 ampak prejkone v Varaždinu, saj je obvladal kajkavski črkopis oziroma tega uporabil v zapisu (prepisu) sodniške prisege (SRE-2). Njegov priimek je v srediških župnijskih matičnih knjigah sicer izpričan od konca 17. stoletja, pri isti družini najprej kot Ožbolt in nato kot Ozvald,415 a Jožef ni bil krščen v tej župniji. Tudi njegov sin Jožef ml., rojen okoli 1751, ki se je v Središču poročil, postal trški sodnik in tu umrl, se je rodil nekje drugje.416 Jožef Ozvald je prišel v Središče šele leta 1763, ko je po Kovačiču nastopil pisarsko službo. V matičnih knjigah je kot pisar izpričan ob sinovi poroki 11. junija 1781, potem ko je službo odložil, pa se je očitno odselil, saj njegove smrti v središki mrliški matici ni najti.417

Prisežna obrazca za novosprejete tržane (SRE-3 in SRE-4) sta, kot priča naslov knjige tržanov, nastala leta 1840 (Bürger Protokoll des Munizipalmarktes Polstrau errichtet im Jahre 1840). Glede na to, da sta pisava in črnilo naslova enaka kot pri obeh obrazcih v nemščini in slovenščini ter pri seznamu srediških tržanov, ni razloga, da bi dvomili o letu nastanka in dopuščali nekoliko poznejši nastanek. Celotno besedilo knjige je nastalo sočasno, poznejših vpisov ali pripisov v njej ni. To dejstvo bi lahko kazalo, da je nekje obležala in je sploh niso uporabljali. Rokopis nedvoumno pripada aktuarju ormoškega gospostva, ki se je podpisoval kot Jakl in je v tej službi izpričan med 9. februarjem 1838 in 10. junijem 1839,418 Sodeč po pisavah in znanih imenih drugih aktuarjev, je v Ormožu služboval le krajši čas, verjetno še ne 4. januarja 1838 in ne več 21. aprila 1841, ko je na nekem dokumentu podpisan drug aktuar.419 Da je knjiga delo uradnika ormoškega gospostva in ne središkega trškega pisarja oziroma sindika, je posledica odprave službe lastnega sindika v Središču. Od leta 1825 oziroma 1832 do ukinitve magistrata 1850 je upravne in sodne posle za središki trg vodilo gospostvo Ormož, in sicer njegov oskrbnik, dejansko pa razni gospoščinski uradniki.420 Trg je obdržal trške organe s sodnikom na čelu,421 vse uradovanje pa se je preselilo v Ormož.422 Postavlja se vprašanje, kje je potemtakem leta 1840 nastala knjiga tržanov: v Središču ali Ormožu? Zapriseganje novosprejetih tržanov, ki sta mu bila obrazca v njej namenjena, se je vsekakor še naprej odvijalo v Središču. Žal iz primarnih virov ne vemo skoraj nič o aktuarju Jaklu, ki nam ni sporočil niti svojega osebnega imena. V petnajstletnem obdobju med letoma 1835 in 1849 tudi v ormoških in srediških župnijskih matičnih knjigah ni najti nobenega Jakla uradnika. Nikoli ni botroval krščencu, bil poročna priča niti ni v tem času tu umrl, prav tako ni izpričan kdo od njegovih svojcev (žena in otroci).423 Jakl je sicer prleški priimek,424 v prvi polovici 19. stoletja zelo pogost prav v Središču, kjer ga je imelo leta 1840 po knjigi tržanov kar devet od 141 hišnih gospodarjev.425 Komaj verjetno je, da bi bil kateri od njih lahko identičen z ormoškim aktuarjem, saj matične knjige pričajo, da so imeli obrtniške poklice, poleg tega pa podpisi tistih, ki so se v matice podpisali sami, niso enaki aktuarjevemu. Čeprav je obstajala precejšnja verjetnost, da se je aktuar Jakl vendarle rodil v Središču, bi bilo iskanje pravega moža v množici tam rojenih Jaklov brezplodno, če ne bi Franc Kovačič v Trgu Središče omenil domačina Franca Jakla (1802–1876), ki je bil »več let trški pisar v Središču«.426 Kovačič tega podatka ni časovno opredelil in Jakla tudi ni navedel med trškimi sindiki prve polovice 19. stoletja.427 Zadnji podatek vsekakor govori za to, da je bil Jakl »trški pisar« neuradno, kar se ujema s službo ormoškega gospoščinskega aktuarja Jakla, zadolženega tudi za pisarniške posle središkega magistrata. Rodil se je 30. septembra 1802 v Središču kot sin tržana Jurija Jakla in Marije roj. Horvat,428 po Kovačiču obiskoval gimnazijo v Mariboru, študiral pravo v Padovi in bil nato več let trški pisar v domačem trgu, kjer je 4. aprila 1876 neporočen umrl za starostno oslabelostjo.429 V začetku 20. stoletja so starejši ljudje vedeli o njem še veliko povedati, tudi to, da je bil velik prijatelj otrok in da se mu je na stare dni omračil um.430 Na drugi strani je sicer nekoliko nenavadno, da niso domačina, vrhu tega uradnika, v domačem trgu v obdobju 1835–1849 nikoli povabili za krstnega botra ali poročno pričo.

Glede na pozni nastanek knjige tržanov – v času absolutne dominantnosti nemščine kot uradovalnega jezika, močno povečane razširjenosti znanja nemščine ter njene vsesplošne modnosti med ljudmi s slovensko materinščino – je povsem razumljivo, da sta oba obrazca za novosprejete tržane najprej napisana v nemščini in šele nato v slovenščini. Po nemških različicah obrazcev je sicer posegel komaj kak novosprejeti središki tržan, če sploh kateri. V knjigi tržanov ima namreč le peščica hišnih gospodarjev nemški oziroma nemško zveneči priimek,431 ob prvem ugotavljanju občevalnega jezika leta 1880 pa sta samo dobra 2 % stalnih prebivalcev Središča kot občevalni jezik navedla nemščino (21 od 951).432

Slovenski različici obrazcev nimata samostojnega naslova, ampak je ta skupen, samo nemški: »Formular der Bürgereides oder der Angelobung der Bürgerpflichten«. Nemški in slovenski različici prvega obrazca (SRE-3) sledita obe različici drugega (SRE-4), ki ju uvede nemški veznik »Oder«. Ni jasno, zakaj sta bila sploh potrebna dva obrazca. Pisar Jakl je morda razpolagal z dvema različnima predlogama ali pa je razlog drugačen, morda skrit v različni dolžini besedil. Pri iskanju odgovora na vprašanje, ali je bil Franc Jakl avtor obeh slovenskih besedil ali pa sta predlogi morda starejši, se je mogoče opreti zlasti na največjo posebnost srediških priseg – gajico. Novi črkopis za južne Slovane, ki ga je Ljudevit Gaj objavil šele leta 1835,433 je pred letom 1840 le počasi prodiral v slovenski prostor.434 Izobraženi Franc Jakl je bil za novost dovzeten in jo je morda celo prvič preizkusil prav pri prisežnih obrazcih. Tako za nemška kot za slovenska obrazca bi sicer lahko uporabil starejši predlogi, vendar je z gajico v vsakem primeru korenito posegel v pravopisno podobo obeh slovenskih različic.

7. Vsebina

Tržanska prisega, katere različici (SRE-1/A in B) sta brez naslova in se po vsebini niti malo ne razlikujeta, je značilna vdanostna »purgarska« prisega, kakršne najdemo pri mestih in trgih. Od slovenskih tržanskih priseg petih trgov je najdaljša, a ima le nekaj znakov več kot središka prisega za tržana iz leta 1840 (SRE-3), približno za tretjino pa je daljša od mozirske kot tretje najobsežnejše. Prisežnik (novosprejeti tržan) v prvi osebi ednine obljublja Bogu, da bo z vsemi močmi ščitil in zagovarjal pravice središkega trga, da ne bo nikoli privolil v skrivno sestankovanje in škodil z nasvetom ali besedo. Naznanil bo vse, kar bodo govorili zoper trškega sodnika, magistrat ali celoten trg, molčal, o čemer je treba, ter ravnal pravično po svojem znanju in vesti. Prednosti ne bo dajal sorodstvu, sosedstvu, prijateljstvu, sovraštvu, lastni pomembnosti, darilu ali podkupnini in se bo – to se ponovi v malo drugačni obliki – povsem vzdržal skrivnih sestankov. V sklepni rotitveni formuli so navedeni Bog, Devica Marija in evangelij.

Pričujoča objava prinaša tudi vsebinske popravke obeh različic tržanske prisege, znanih iz objav že več kot stoletje. Napačni prepisi nekaterih besed v objavah neposredno po izvirniku (Slekovčevi SRE-1/B in Kovačičevi SRE-1/A),435 nastali največkrat zaradi nerazumevanja obeh objaviteljev, so se ponavljali tudi v ponatisih in vplivali na razumevanje prisege. Že Ilešič je ugotavljal, da je Slekovčev tolmač verjetno zbor in ne tolmač. Isto besedo je Slekovec iz danes izgubljene različice SRE-1/B prepisal v rokopisni zvezek še pravilno z n (Tolnaschj, Tolnatschi, Dolnatshof), v objavi v Kresu (1882) pa ima povsod m. Prav tako je povsem očitni n interpretiral kot m Kovačič v objavi različice SRE-1/A (1910). Tudi kajkavsko-prekmurski izraz správišče436 je v njunih objavah iz istega razloga prepisan napačno (Sprauicho in Sprauiche). Kovačičeva tretja groba napaka je Schiuuitj za Schuinitj (sčiniti). Slekovec je besedo prepisal prav, a jo je očitno zato, da bi jo pravilno razumeli tudi njegovi bralci, v objavi popravil v Vchiniti (včiniti). Formulacijo Tulikha kosha o'sche onna (tulikakoša ošče ona) sta oba razumela napačno in umetno ustvarila prvo osebo ednine glagola hoteti: hočo/hoču – Slekovec ima Tolikha hoscho o' sche onna, Kovačič pa Tulikha hoschu o'sche ouua. Dejansko je tulikakoša različica prislova tolikajše, ki ga najdemo malo pred tem v istem besedilu in ima isti pomen.437 Pozna se, da nobeden od objaviteljev različic tržanske prisege ni izviral iz Prlekije in ni poznal središkega govora.

Prisežni obrazec za trškega sodnika (SRE-2) je izjemno kratek, med vsemi obravnavanimi prisegami daleč najkrajši in edina prisega najvišjega trškega funkcionarja. Ker nima naslova, je le iz vsebine, zlasti iz neomembe sodnika pred magistratom, mogoče razbrati, da je namenjen zapriseganju trških sodnikov. Prisežnik v prvi osebi ednine v imenu treh Božjih oseb pred Bogom in vsemi svetniki priseže magistratu, da bo pravično ravnal v vsem, kar je pravično do Boga in ljudi. Struktura prisege je nenavadna zaradi glagola prisegati, ki se ponovi tudi v podredju: dvakrat oblika prisegam. Zdi se, da je s samostalnikom pravica (muju pravicu) mišljena prisega: prisegam svojo prisego.

Prisežna obrazca za novosprejete tržane SRE-3 in SRE-4 se med seboj po vsebini le malo razlikujeta. Drugi je za približno tretjino krajši, ker je bolj zgoščen in izpušča nekatere manj pomembne dele. Tako prisežnik na začetku drugega obrazca zgolj svečano obljublja, na začetku prvega pa prisega Vsemogočnemu Bogu. V obeh se precej gostobesedno zavezuje, da prisega tako, kot resnično misli in govori in kot bo lahko odgovarjal pred Božjim sodiščem. Zvesto bo izpolnjeval vse ukaze središkega magistrata, nosil vsa bremena in plačeval dajatve, skrbel za dobro trga in preprečeval škodo. Obrazec SRE-3 vsebuje na koncu še obljubo o zvestobi, marljivosti, molčečnosti in nesebičnosti, kot pritičejo poštenemu tržanu. Oba obrazca v sklepni rotitveni formuli navajata samo Boga.

Tako kot pri približno dvajset let starejši tržanski prisegi iz Mozirja (MOZ-1) je besedili srediških priseg SRE-3 in SRE-4 mogoče primerjati z nemškima različicama, iz katerih sta bili prevedeni. Oba prevoda sta zelo zvesta, z zelo malo poenostavitvami, oblikoslovnimi in skladenjskimi prilagoditvami. V prisegi SRE-3 je nemška formulacija »Magistrat Polstrau« prevedena s slovensko pridevniško obliko »magistratuš serdiški«, presežnik »sorgfältigst« pa z osnovnikom »skerblivno«. Rahla pomenska odstopanja so mogoča pri nekaterih glagolih, kot denimo »zapovedati« za »auftragen«, »obnašati« za »unternehmen« ali »odbijati« za »meiden«. Največji odmik od predloge najdemo pri prevodu »ohne mindeste Partheilichkeit«, kjer se je prevajalec Jakl, očitno v zadregi, kako ustrezno prevesti samostalnik, zatekel k formulaciji »kak nai pravičneiše«. Slovenski prevod je razširjen na dveh mestih; za »Lasten« ima dodan še en samostalnik: »dače no naloge«, za »stets tragen werde« pa prislov: »vsigdar dobrovolno doprinašal«. Tudi pri prisegi SRE-4 se je zdelo prevajalcu potrebno določneje opredeliti bremena novosprejetega tržana, zato je iz »Anlagen und Lasten« nastalo »vse naloge, plače no dače«. Manjši poenostavitvi sta »ednako z drugemi purgarmi obnašati« za »gleich den übrigen Mitbürgern tragen« in »varaša dobro /: hasen :/ /.../ po mogočnosti povekšati« za »das beste des Marktes /.../ nach meinen Kräften zu befördern«. V slovenski različici je med zadnjima obljubama dodano »no se tersiti« v pomenu: in si prizadevati. Pri obeh slovenskih prisegah je za odtenek drugačen pomen prevoda nemške sklepne formule »so wahr mir Gott helfe«, ki se v slovenščini glasi: »tak istinsko / istinito, kak mi Bog pomaga!«

8. Pravopisne in jezikovne značilnosti

Besedili SRE-1/B in SRE-2 je na podlagi Slekovčeve objave s pravopisnega in jezikovnega vidika obravnaval Fran Ilešič (1905),438 za njim pa še Jakob Rigler (1968),439 ki je pritegnil v obravnavo tudi medtem objavljeno različico tržanske prisege SRE-1/A (1910).

Ilešič440 je pravopis tržanske prisege SRE-1/B označil kot povsem neurejen, ker ni za noben šumevec in sičnik stalnega znamenja. Po kajkavski ortografiji naj bi se pisec ravnal samo trikrat, ko je [č] zapisal kot ch, sicer pa je pravopis nedvomno pod vplivom nemškega. Tega je Ilešič prepoznal še v grafemu d namesto t v besedi Dolnatschof,441 v podvajanju soglasnika ll, pisanju kh za [k] in velikih črk v večini besed. Tudi po Riglerju, ki je navedel vse različice pisanja šumevcev in sičnikov, je pravopis »nekoliko pod nemškim vplivom«, vsaj predloga pa je bila »nekoliko pod kajkavskim vplivom«.442 Najdba Slekovčevega prepisa različice SRE-1/B in izvirnika SRE-1/A je pokazala še za odtenek večjo pravopisno neenotnost, saj sta objavitelja besedil Slekovec in Kovačič zagrešila nekaj prepisovalskih napak in očitno tudi zavestnih popravkov. Pri šumevcih je največja, tudi vsebinska napaka, Sprauicho (Slekovec) in Sprauiche (Kovačič) za rodilnik Sprauichs (spravišč). Interpretativne narave je razlika v pisanju navadnega s in dolgega ſ. Kovačič in Slekovec sta dvakrat oziroma trikrat prepoznala ſ, kjer je v pričujoči objavi s.

Dejansko je najbolj neenotno pisanje [š] in [ž]. Zadnji je v različici SRE-1/A pri vsaki od štirih pojavitev zapisan drugače, v različici SRE-1/B (Slekovčev prepis) pa dvakrat enako, kot s. Za [š] je zapis v različici SRE-1/A enak pri manj kot tretjini primerov (5-krat kot nemški sch), v Slekovčevem rokopisnem prepisu različice SRE-1/B pa pri slabi polovici (7-krat sch). Obema piscema je delala preglavice soglasniška skupina [šč]: prvič sta jo rešila z improvizacijo sch (o'sche = ošče), drugič s chs (!) (Sprauichs = spravišč), česar nista znala prav prebrati ne Kovačič ne Slekovec, če ni napaka že v danes izgubljenem izvirniku različice SRE-1/B. Veliko enotnejše je pisanje [č]: 14-krat oziroma 13-krat kot nemški tsch, 1-krat oziroma 2-krat kot tsh in v obeh različicah 3-krat kajkavsko ch. Drugače je s [c], ki se dvakrat pojavlja kot c, po enkrat pa kot z in celo tch (prauitche). V zapisih sičnikov [s] in [z] močno prevladuje grafem s, le trikrat se v vsaki različici pojavi ſs za [s] in enkrat za [z]. Pri pisanju ſ za [s] je lahko število pojavitev neenako (1 oz. 3) zaradi različne interpretacije objaviteljev, tako kot je pri obeh različicah besedila arbitrarna odločitev za transliteracijo ſsch kot [s].

Prisega za trškega sodnika SRE-2 je v pravopisnem oziru skoraj povsem kajkavska. Kot je ugotovil že Ilešič, sta edina odmika od kajkavske norme osamljena zapisa z za [c] in sz za [z];443 zadnji se sicer pojavi trikrat, če štejemo tudi zaimek jaz. Šumevec [š] je pisan enotno kot ſs, [č] je v edini pojavitvi ch, [ž] pa v kratkem besedilu sploh manjka. Tudi Rigler je to prisego, ne da bi jo analiziral, označil kot pravopisno kajkavsko.444

Pisanje [Š] in [Ž]

Š Ž
Skupaj ſs sch sh sck = šk sk = šk st = št ſt = št ſst = št sch = Šč chs = šč Skupaj ſs sch ſ s
SRE-1/A 16445 1 5 2 1 3 1 -- 1 1 1 4 1 1 1 1
SRE-1/B 15446 1 7 -- 1 3 -- 1 1 1 -- 4447 1 1 -- 2
SRE-2 5 5 -- -- -- -- -- -- -- -- -- 0 -- -- -- --

Pisanje [Č] in [C]

Č C
Skupaj ch tsch tsh sch = šč chs = šč Skupaj cz z tch c
SRE-1/A 20 3 14 1 1 1 4448 -- 1 1 2
SRE-1/B 19 3 13 2 1 -- 4449 -- 1 1 2
SRE-2 1 1 -- -- -- -- 4 3 1 -- --

Pisanje [S] in [Z]

S Z
Skupaj s ſs ſ ſsch sz Skupaj s ſs sz
SRE-1/A 26450 21 3 1 1 -- 7 6 1 --
SRE-1/B 26451 19 3 3 1 -- 7 6 1 --
SRE-2 7 -- -- -- -- 7 3 -- -- 3452

Tako Ilešič kot Rigler sta se dlje kakor pri pravopisu pomudila pri jeziku tržanske prisege.453 Rigler, ki je poznal objavi obeh različic, je zapisal, da kaže prisega močne vplive kajkavščine in je brez vplivov centralne slovenščine, ter ugotavljal, da je samo slovenskih potez v besedilu celo manj, kot jih je našel Ilešič. Tako je jaz lahko tudi kajkavsko (ne samo ja), na drugi strani pa vseh besed, ki jih je Ilešič navedel kot kajkavske, ni nujno prištevati kajkavcem, ker jih precej poznajo vsaj Prekmurci in jih imajo morda kaj tudi Središčani. Ilešič je kot kajkavske značilnosti navedel: orodnik retschom, tollikhaische, o’sche = jošče, aliti, deva, varas, Sesema = zevsema, pomoſsi, obechem, kotera, gosponna, mutschati, preſstimati, na pervo dati, Duschna Konſscienzia. Prislov tolikajše (prav tako, enako) je izpričan tudi v knjižni prekmurščini,454 in enako varaš,455 ki ga je imel tudi Rigler za kajkavsko besedo, a je prav tako središka.456 V 18. in začetku 19. stoletju najdemo varaš v prisežnih besedilih iz Ormoža457 in Ljutomera (LJT-1), tu v alternativi z varoš. Ilešič je opozoril na latinizma konciencija in makola in na dve posebnosti, ki sta dejansko napaki v Slekovčevi objavi: siproti (prav: suproti) in tolmač (prav: tolnač/tolnaš, prekmursko tanáč458), za katerega je pravilno sklepal, da pomeni zbor (consilium) in ne tolmača (interpres), kot je izraz očitno razumel Slekovec.459 Tretji adaptirani latinizem je magištratuš, v katerem je sičnik [s] sicer obakrat zamenjal [š], četrti pa evangelium, oba doma tudi v Prekmurju.460

Od Ilešičevih slovenskih potez prisege bomo posebej opozorili na tiste tri, za katere ni našel prave razlage: prva je -nej v besedi nejveč, druga vo in voseh za kajkavsko vu in useh in tretja vsa ove kotera bise govorile namesto ova /.../ bi se govorila. Rigler razlaga -nej kot asimilacijo kratkega [aj] v [ej], ki je središkemu govoru znana. Prav tako je središki [e] v imenovalniku množine srednjega spola (ove), vo- pa je po Riglerju najbrž pisan za široko govorjen vu- (v Središču danes govorijo fseh). V besedi ti (ti evangelium) je Ilešič prepoznal slovenski spolnik te (ta evangelium), a bi ga bilo najbrž treba brati ta. Kot slovenske elemente je označil izraza svetniki (hrvaško sveci) in sosinstvo (pri Belostencu je kajkavsko sujsedstvo), pomotoma orodnik s pravico (dejansko rodilnik množine spravišč), sosinstvo ter glas [o], kjer je v kajkavščini [u]: škodo, mogoče, bodi (enkrat tudi budi), nečo, óčo (enkrat vendar hoču oz. haču). Končni -o se v dajalniku pojavlja samo pri pridevnikih (serdiškomo, k tomo, celomo, vsakomo), čeprav ne vedno (nebeškumu, tomu, nikomu), medtem ko je v samostalnikih -u (varašu, Bogu). Kajkavski končnici -oga in -omu sta po Riglerju danes na Štajerskem omejeni le na Središče in njegovo neposredno okolico.461 Kljub kajkavskim prvinam se zdi, da je središka tržanska prisega v osnovi bolj prleška oziroma središka, o čemer bodo po objavi obeh popravljenih različic lahko na novo premislili jezikoslovci.

Prisežni obrazec za trškega sodnika (SRE-2) je ne le v pravopisnem, temveč tudi v jezikovnem oziru kajkavski. Kot je ugotavljal Rigler, ni v njem ničesar, »kar bi nujno zahtevalo vsaj središki vpliv«. Ilešič je opozoril na mehčanje, ponazorjeno z y (Szposznanya), na mestnik na -i (vu imeni) in na nedovršno prisegam, medtem ko imajo slovenske prisege v takem primeru dovršno obliko prisežem (tudi obe središki za tržana). Besedilo je pisec, središki trški pisar Jožef Ozvald, morda prinesel iz kajkavskega okolja ali pa ga je sestavil sam, vešč knjižne kajkavščine, ker se je tam bržčas šolal ali celo rodil.

Prisežna obrazca SRE-3 in SRE-4, nastala leta 1840 kot prevoda nemških predlog, pričata o občutno spremenjeni jezikovni orientaciji Prlekije, kjer se je pisana kajkavščina medtem skoraj povsem umaknila vzhodnoštajerski slovenščini. Šele nedolgo tega odkriti in tu prvič objavljeni besedili čakata na poglobljeno jezikoslovno obravnavo. Za zdaj je mogoče postaviti zgolj trditev, da je njun jezik prleščina, v osnovi govor Središča, domači govor prevajalca Franca Jakla, ki je za črkopis izbral tedaj šele nekaj let staro gajico. Gledano v celoti izražata besedili piščevo skrb za jezikovno in pravopisno pravilnost, vsaj posredno pa je na njun jezik verjetno vplival tudi vzhodnoštajerski knjižni jezik. Če nič drugega, je že pred tem pospešil odmik Središčanov od tradicionalne kajkavske jezikovne orientacije.

V pravopisnem pogledu sta besedili zelo korektni. Pri šumevcih se je Jaklu le dvakrat pripetil spodrsljaj, obakrat v besedilu SRE-4. Prvič je zapisal š namesto ž (zaderšlivnosti), drugič pa je očitno pozabil strešico nad s, kar je dalo varasko namesto varaško. Nekaj nedoslednosti je tudi pri pisanju zvenečih in nezvenečih sičnikov. Na začetku besede najdemo v vsaki prisegi po enkrat z namesto s: zkerblivno (SRE-3) in zpunjavati (SRE-4), medtem ko sta osebni zaimek jaz (SRE-3 in 4) in predlog črez (SRE-3) pisana z nezvenečim s (jas, čres), kot se glas dejansko izgovarja. Pri obeh besedilih je opaziti še neenotno rabo črk i in j, tudi v isti besedi: kot kai in kaj (SRE-3), stično pisanje zanikanega glagola (negovorim, negučim, nemislim) in rabo vezaja, zlasti za predlogoma v in z (v-posebnem, v-vsih, z-drugemi). V obrazcu SRE-4 je presežnik najpravičnejše zapisan nestično: nai pravičneiše.

Jezikovna podoba besedil ni povsem enotna. Kaže, da se je izobraženi pisar Jakl zavestno odmikal od rodnega središkega govora in si izposojal pri drugih prleških pa tudi neprleških govorih, čeprav sta bila obrazca v prvi vrsti namenjena Središčanom. Besedili je obogatil s sinonimi, navedenimi v oklepajih: ne govorim/ ne gučim (SRE-3), gospodska/ poglavarstvo (SRE-3), mrmranje/ suprotivnost (SRE-3), valujem/ obečam/ oblubim (SRE-3), obečam/oblubim (SRE-4), stanovitno/ svetitno (SRE-4) in dobro/ hasen (SRE-4). Ni pa denimo iskal ustreznic za adaptirana tuja izraza purgar in varaš. Zanimivi so primeri, ko je ista nemška beseda ali besedna zveza prevedena v vsaki prisegi drugače: dvojno mišlenje (SRE-3) – dvojni pomen (SRE-4), verno (SRE-3) – zvesto (SRE-4), magistratuš (SRE-3) – magistrat (SRE-4), istinsko (SRE-3) – istinito (SRE-4).

Alternativno rabo zasledimo tudi pri veznikih: v besedilu SRE-3 se za veznik in štirikrat pojavlja kajkavski oziroma hrvaški i in dvakrat narečni prleški no, trikrat zapisan v prisegi SRE-4.462 Pod kajkavskim vplivom je očitno tudi podredni veznik kaj (SRE-3 in 4), ki ga v prvi prisegi drugič nadomešča da, prisoten tudi v vseh starejših srediških prisegah (SRE-1/A in B in SRE-2). Od kajkavskih končnic -oga in -omu, danes po Riglerju omejenih na Štajerskem le na Središče z neposredno okolico,463 ki v obrazcih iz 18. stoletja (SRE-1/A in B, SRE-2) močno prevladujeta nad -ega in -emu, je le enkrat zaslediti -oga v pridevniku serdiškoga (SRE-4). Kazalni zaimek toga, ki se pojavi v besedilu SRE-3, je splošno prleški (z alternativo tega),464 prav tako oziralni zaimek keri (SRE-3),465 prislov kakti (SRE-4) in predlogi prez (SRE-3 in 4), črez (SRE-3) in skoz (SRE-3).466 Deležnika na - v prisegi SRE-3 se kot sestavini pridevniških sklopov očitno zgledujeta po kajkavskih vzorcih (vsegamogučnemu, vseznajučemu), še posebej ker gre za cerkvena izraza, na drugi strani pa v besedilu SRE-4 najdemo -oč v besedi mogočnost.

Posebno vprašanje se nanaša na morebitno prevzemanje drugih, predvsem hrvaških besed in tvorjenje neologizmov. Kalk iz nemščine, bodisi Jaklov ali že prevzet, je pridevnik pravostvoren (SRE-3) za rechtschaffen. Alternativni pojem poglavarstvo za naprepostavlena gospodska (SRE-3) utegne biti hrvaška ali prekmurska izposojenka, saj ni znano, da bi bil v slovenščini zunaj Prekmurja izpričan pred drugo polovico 19. stoletja.467 Pozornost pritegne zlasti izraz občina (SRE-4) s pomenom, ki je zelo blizu današnjemu. Tega je občina dobila dobro desetletje pozneje kot ustreznica za leta 1849 uvedeno politično občino, v nemščini imenovano Gemeinde. Izraz je uveljavil pravni terminolog Matej Cigale, urednik slovenske izdaje Državnega zakonika, prek katerega je občina izpodrinila predlagana stara slovenska izraza sosesko in srenjo ter skovanko županija. Po Cigaletu so besedo občina ponekod na Slovenskem uporabljali že prej, vendar ni povedal kje.468 Sam izraz je sicer uporabil že Dalmatin (1578, 1584),469 kot upravno občino predmarčne dobe pa je občino v svoj slovensko-nemški in nemško-slovenski slovar sprejel Anton Murko (1833).470 V Središču je varaška občina leta 1840, kot priča nemška različica prisežnega obrazca, pomenila Marktgemeinde, torej ne skupnosti ali občine tržanov, temveč teritorialno skupnost.

9. Pomen in vloga v družbenem okolju

Med slovenskimi trgi se lahko samo Središče ob Dravi pohvali z več kot enim osamljenim prisežnim besedilom, nastalim pri trški upravi. Znanih jih je kar pet, če upoštevamo dve različici istega besedila, poleg tega pa se je tu, čeprav le v prepisu, ohranila edina službena prisega kakšnega trškega funkcionarja, prisežni obrazec za trškega sodnika (SRE-2). Iz mest poznamo precej starejšo prisego za trškega sodnika v Kranju (zapisano med letoma 1531 in 1558) in prisežni obrazec za mestne sodnike na Kranjskem iz srede 18. stoletja (1749 ali 1750), od priseg mestnih svétnikov pa kranjsko iz srede 16. stoletja (med 1531 in 1558) in ormoško iz prve četrtine 18. stoletja.471 Prisežni obrazec za središkega trškega sodnika je sicer povsem kajkavski in med obravnavanimi prisežnimi besedili najkrajše, toda na drugi strani sta središki tržanski prisegi (SRE-1/A in B ter SRE-3) najdaljši trški prisežni besedili.

Ne preseneča, da se je največ slovenskih uradovalnih priseg ohranilo iz trga ob hrvaški in ogrski meji, ki je bil pod močnim vplivom kajkavščine in pismenstva, sicer pa pretežno ruralen in tako rekoč brez nemškega življa. V 17. in 18. stoletju je namreč med priimki trških prebivalcev komaj kateri nemški,472 prav tako tudi leta 1840.473 Potreb po službenih prisežnih obrazcih, ki ne bi bili pisani v »ljudskem« jeziku, v Središču tako skoraj oziroma sploh ni bilo. Dvojezična nemško-slovenska obrazca za novosprejete tržane iz leta 1840 sta veliko bolj odraz nove dobe, v kateri je nemščina kraljevala kot uradni jezik, kot izraz dejanskih potreb.

Središče, najvzhodnejši trg slovenske Štajerske na nekdanji tromeji med Štajersko, Hrvaško in ogrskim Medžimurjem, izstopa v slovenskem prostoru kot eden od krajev, kjer je nastalo ali se ohranilo sploh največ starejših uradovalnih dokumentov v »ljudskem« jeziku. Pri središki trški upravi so med sredo 17. in koncem 18. stoletja napisali koncept tožbe (pritožbe) deželnim stanovom in tri trške službene prisege, trg pa je bil tudi ena od dveh pogodbenih strani v Čakovcu sklenjene pogodbe. Če naštetim dodamo še oporoko tržana in pravila cerkvene bratovščine, je Središče po številu in raznolikosti dokumentov v »ljudskem« jeziku daleč pred drugimi trgi. Po številu dokumentov se mu od mest približujeta Novo mesto z manjšo zvrstno pestrostjo in pozno nastalimi zapisi ter Metlika, ki prav tako kot Središče leži tik ob hrvaški meji in se lahko pohvali z več zvrstmi dokumentov. Po številčnosti je občutno pred njim – tako kot pred vsemi mesti in trgi – samo mestna uprava Ljubljane,474 vendar s svojimi 19 službenimi prisegami in eno pobotnico475 za Središčem zaostaja po zvrstni raznolikosti dokumentov.

Iz časa od srede 17. do druge polovice 18. stoletja poznamo iz Središča pet dokumentov, napisanih v »ljudskem« jeziku, oziroma brez bratovščinskih pravil štiri, nastale pri središki trški upravi. Še več, šest, se je iz tega časa tu in v okolici ohranilo uradovalnih zapisov, ki so neposredno povezani s trgom: štirje kajkavski dokumenti iz hrvaške soseščine, eden z opaznimi kajkavskimi elementi iz sosednjega Ormoža, zadnji pa je oporoka središkega tržana, ki so jo po vsej verjetnosti sestavili v Središču, ne v Veliki Nedelji, kjer so jo našli. Štirje od skupno enajstih dokumentov izvirajo še iz obdobja od tridesetih do petdesetih let 17. stoletja. Najzgodnejši sta dve kajkavski pismi središkemu trgu: pismo bekšinskega vicearhidiakona iz Mihaljevca pri Čakovcu (1633)476 in pismo Nikolaja Černjaka iz Varaždina (1647).477 Koncept tožbe tržanov proti svojemu zemljiškemu gospodu, ormoškemu graščaku Adamu Petheju, namenjen leta 1648 štajerskim deželnim stanovom,478 je prvi v Središču nastali zapis in za velikonedeljsko prisego iz leta 1570 drugi najstarejši slovenski dokument iz slovenske Štajerske.479 Kmalu za njim je med letoma 1651 in 1658 nastala prošnja ormoškega graščaka Petheja, naslovljena na središkega trškega sodnika.480 V njej je več kajkavskih elementov kot v prejšnjem besedilu, še več pa jih najdemo v srediških dokumentih iz 18. stoletja.481 Pravila bratovščine sv. Florijana iz leta 1705 so namreč napisana v knjižni kajkavščini482 in izrazito kajkavska je tudi oporoka Središčana Mihaela Modrinjaka iz leta 1713.483 Manj kajkavskih potez je v obeh trških prisežnih obrazcih za tržane iz prve polovice 18. stoletja (SRE-1/A in B), nasprotno pa je povsem kajkavski prisežni obrazec za trške sodnike iz druge polovice stoletja (SRE-2). Iz tega časa izvira tudi prošnja, ki jo je trškemu predstojništvu leta 1776 v kajkavščini poslal na Hrvaškem šolani domačin.484 Najbolj neposreden dokaz, da so Središčanci v tem času uporabljali skupen pisni jezik s hrvaškimi sosedi, je pogodba za pašo med gospostvom Čakovec in trgom Središče, sklenjena leta 1763 v Čakovcu.485

Glede na dokumentirano uradovalno pismenstvo v »ljudskem« jeziku je moralo biti to precej razširjeno, na njihov obseg in kakovost pa so vplivali zgledi iz kajkavske soseščine. Kajkavščina je imela kot pisani jezik v kvantitativnem pogledu že od 16. stoletja veliko prednost pred štajersko slovenščino in ji je bila lahko dober zgled, ki ni ostal brez posledic in vplivov v pismenstvu jezikovno zelo sorodnega prleškega in tudi širšega prostora. Kajkavski vplivi na vzhodnoštajerski cerkveni jezik v knjigah in rokopisih so bili še posebej intenzivni v 18. stoletju,486 ko so nastale tudi središke prisege, in se odražajo zlasti na prisegi za trškega sodnika (SRE-2). Jezikovne in kulturne vezi Prlekije s kajkavskim prostorom so bile tako močne, da v drugi polovici 18. stoletja celo za govore obmejnega prleškega prostora srečujemo oznako hrvaški, ki je najdlje, do konca osemdesetih let 18. stoletja, dokumentirana prav v Središču. Pri širitvi hrvaškega imena preko štajerske meje je treba posebej opozoriti na vpliv varaždinske gimnazije (od 1636), kjer se je šolala glavnina vzhodnoštajerskih izobražencev.487

Vplivi hrvaškega jezikovno-kulturnega prostora so opazni tudi v prisegah SRE-3 in SRE-4 iz leta 1840. Izobraženi domačin Franc Jakl, ki je gimnazijo sicer obiskoval v Mariboru, študiral pa v Padovi, je bil odprt za pravopisne novosti Gajevega kroga. Prisežna obrazca sta napisana v dosledni gajici, za katero so se na Slovenskem prvi in najbolj zavzemali prav Štajerci.488 Nemara sta v središki knjigi tržanov zapisani v tej pisavi sploh najzgodnejši slovenski uradovalni besedili. Pomembni sta tudi kot dokaz kontinuitete pismenstva v ljudskem jeziku, ki je v Središču dokumentirano od srede 17. stoletja dalje, in kot potrditev odmika od kajkavske jezikovne orientacije Prlekije. V jezikovnem pogledu sta posebni zaradi rabe sopomenk, teža besedila SRE-3 pa je tudi v dolžini, saj je to takoj za obrazcem SRE-1 najdaljše prisežno besedilo trških skupnosti. Ne nazadnje ponuja obrazec SRE-4 zgoden zapis besede občina s pomenom, ki je zelo blizu današnjemu, splošno uveljavljenemu v petdesetih letih 19. stoletja, in z domicilom na severovzhodnem Štajerskem,489 tudi v Središču.

Slovenska prisežna obrazca SRE-3 in SRE-4 sta bila lahko v rabi vsaj do leta 1850, dokler niso razpustili trškega magistrata in je nastala občina z izvoljenim županom in občinskim odborom.490 Če se je institucija tržana ohranila še po uvedbi občine, kar ni potrjeno, bi lahko slovenska obrazca (in tudi nemška) uporabljali še po letu 1850, tako da bi izpustili izraz magistrat, ki je z upravno-politično reformo izginil, besedo purgar pa sčasoma nadomestili s tržanom.

10. Literatura

10 a. Objave (kronološko)

SRE-1/A:

– Kovačič, Franc: Trg Središče. Krajepis in zgodovina z zemljevidom središke občine, z desetimi slikami v tekstu in 24 tablicami. Maribor : Zgodovinsko društvo za Sl. Št., 1910, str. 445.

SRE-1/B:

– Slekovec, M.(atej): Dve središki prisegi iz sredine XVIII. stoletja. Kres. Leposloven in znanstven list II (1882), str. 523 [523].

– Ilešič, Fran: Hrvatski utjecaji u istočno-štajerskim tekstovima.(Preštampano iz 162. knjige »Rada« Jugoslovenske akademije znanosti i umjetnosti). Zagreb : Tisk Dioničke tiskare, 1905, str. 17–19.

SRE-2:

– Slekovec, M.(atej): Dve središki prisegi iz sredine XVIII. stoletja. Kres. Leposloven in znanstven list II (1882), str. 523 [523].

– Ilešič, Fran: Hrvatski utjecaji u istočno-štajerskim tekstovima.(Preštampano iz 162. knjige »Rada« Jugoslovenske akademije znanosti i umjetnosti). Zagreb : Tisk Dioničke tiskare, 1905, str. 19.

10 b. Omembe (kronološko)

SRE-1/A:

– Rigler, Jakob: Jezikovnokulturna orientacija Štajercev v starejših obdobjih. V: Vrbnjak, Viktor (ur.): Svet med Muro in Dravo. Ob stoletnici 1. slovenskega tabora v Ljutomeru 1868–1968. Maribor : Obzorja, 1968, str. 669 [661–681].

– Umek, Ema (ur.) idr.: Iz roda v rod. Pričevanja o slovenskem jeziku (Publikacije Arhiva SR Slovenije, Katalogi, Zvezek 5). Ljubljana : Arhiv SR Slovenije, 1982, str. 48.

SRE-1/B:

– Glaser, Karol: Zgodovina slovenskega slovstva. I. zvezek: Od početka do francoske revolucije. Ljubljana : Slovenska Matica, 1894, str. 144.

– Kovačič, Franc: Trg Središče. Krajepis in zgodovina z zemljevidom središke občine, z desetimi slikami v tekstu in 24 tablicami. Maribor : Zgodovinsko društvo za Sl. Št., 1910, str. 585.

– Kidrič, Fr.: Opombe k protiref. (katol.) dobi v zgodovini slovenskega pismenstva. Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino III (1921–22), str. 77 [73–133].

– Koruza, Jože: O zapisanih primerih uradne slovenščine iz 16., 17. in 18. stoletja. Jezik in slovstvo XVIII (1972/73), str. 246 [193–200, 244–254].

– Košir, Matevž: Prisege v slovenščini. Arhivi 15 (1992), str. 6, 9 [6–11].

– Rigler, Jakob: Jezikovnokulturna orientacija Štajercev v starejših obdobjih. V: Vrbnjak, Viktor (ur.): Svet med Muro in Dravo. Ob stoletnici 1. slovenskega tabora v Ljutomeru 1868–1968. Maribor : Obzorja, 1968, str. 669 [661–681].

SRE-2:

– Glaser, Karol: Zgodovina slovenskega slovstva. I. zvezek: Od početka do francoske revolucije. Ljubljana : Slovenska Matica, 1894, str. 144.

– Kovačič, Franc: Trg Središče. Krajepis in zgodovina z zemljevidom središke občine, z desetimi slikami v tekstu in 24 tablicami. Maribor : Zgodovinsko društvo za Sl. Št., 1910, str. 585.

– Koruza, Jože: O zapisanih primerih uradne slovenščine iz 16., 17. in 18. stoletja. Jezik in slovstvo XVIII (1972/73), str. 247 [193–200, 244–254].

– Rigler, Jakob: Jezikovnokulturna orientacija Štajercev v starejših obdobjih. V: Vrbnjak, Viktor (ur.): Svet med Muro in Dravo. Ob stoletnici 1. slovenskega tabora v Ljutomeru 1868–1968. Maribor : Obzorja, 1968, str. 674 [661–681].

SRE-3 in SRE-4:

Vodnik po fondih in zbirkah. Maribor : Pokrajinski arhiv, 1990, str. 35.

10 c. Druga literatura

– Ahačič, Kozma idr.: Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja. Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011, str. 292.

Arhivski fondi in zbirke v arhivih in arhivskih oddelkih v SFRJ = Arhivski fondovi i zbirke u arhivima i arhivskim odeljenjima u SFRJ = Arhivski fondovi i zbirke u arhivima i arhivskim odeljenjima u SFRJ = Arhivski fondovi i zbirki vo arhivite i arhivskite odelenia vo SFRJ : SR Slovenija = SR Slovenija. Beograd : Zveza arhivskih delavcev Jugoslavije, Savez arhivskih radnika Jugoslavije, Sojuz na arhivski rabotnici na Jugoslavija, 1984.

– Bezlaj, France (ur.): Začasni slovar slovenskih priimkov. Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Razred za filološke in literarne vede. Inštitut za slovenski jezik, Etimološko-onomastična sekcija, 1974, str. 419.

– Finka, Božidar (ur.): Rječnik hrvatskoga kajkavskoga književnog jezika. Knjiga druga. Svezak 6. Laž–Mučitelica. Zagreb : Hrvatska akademija znanosti i umjetnosti i Zavod za hrvatski jezik HFI – Zagreb, 1991, str. 561.

– Glaser, Janko: Ferlinz Anton. V: Slovenski biografski leksikon I, Abraham–Luzar. Ljubljana : Zadružna gospodarska banka, 1925–1932, str. 177 [177].

– Golec, Boris: Etnične in jezikovne razmere v mestih in trgih štajerskega Podravja in Pomurja v stoletjih pred 1800. Podravina. Časopis za multidisciplinarna istraživanja (Koprivnica) Vol. III (2004), br. 5, str. 118, 119 [107–121].

– Golec, Boris: Mestna prisežna besedila v slovenskem jeziku do začetka 19. stoletja. Ljubljana : Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2009 (http://nl.ijs.si/e-zrc/prisege/), Uvod, Ljubljana (LJU-1–17), Metlika (MET-1–2), Novo mesto (NME-1–5).

– Golec,Boris: So bili štajerski Prleki v 18. stoletju Hrvatje in kakšno vlogo je imel pri tem Varaždin? V: Šicel, Miroslav (ur.), Kaštela, Slobodan (ur.): 800 godina slobodnog kraljevskog grada Varaždina 1209.-2009. : zbornik radova s međunarodnog znanstvenog skupa održanog 3. i 4. prosinca 2009. godine u Varaždinu (Posebna izdanja, knj. 20). Varaždin : Hrvatska akademija znanosti i umjetnosti, Zavod za znanstveni rad u Varaždinu, Grad Varaždin, Varaždinska županija, 2009, str. 589–590, 591–592 [583–594].

– Greenberg, Marc L.: Slovarček središkega govora (na osnovi zapisov Karla Ozvalda). Slovenski jezik. Slovene Linguistic Studies 2 (1999), str. 169 [128–175].

– Hernja Masten, Marija (gl. ur.): Vodnik po fondih in zbirkah Zgodovinskega arhiva na Ptuju. Ptuj : Zgodovinski arhiv, 2009, str. 30–31.

– Ilešič, Fran: Hrvatski utjecaji u istočno-štajerskim tekstovima.(Preštampano iz 162. knjige »Rada« Jugoslovenske akademije znanosti i umjetnosti). Zagreb : Tisk Dioničke tiskare, 1905, str. 3–4, 11–17, 19–20, 21.

– Kolarič, Rudolf: Prleško narečje. Svet med Muro in Dravo. Ob 100-letnici 1. slovenskega tabora v Ljutomeru. Maribor : Obzorja, 1968, str. 643, 644, 648 [630–650].

– Koruza, Jože: O zapisanih primerih uradne slovenščine iz 16., 17. in 18. stoletja. Jezik in slovstvo XVIII (1972/73), str. 246, 247 [193–200, 244–254].

– Kovačič, F.(ranc): Dvoje kajkavsko-slovenskih spomenikov iz središkega arhiva. Časopis za zgodovino in narodopisje V (1908), str. 107–108.

– Kovačič, Franc: Trg Središče. Krajepis in zgodovina z zemljevidom središke občine, z desetimi slikami v tekstu in 24 tablicami. Maribor : Zgodovinsko društvo za Sl. Št., 1910, str. III–IV, 160–162, 252, 427, 428, 437–439, 447, 485–486.

– Legiša, Lino: Romantika. V: Legiša, Lino (ur.), Zgodovina slovenskega slovstva. II. Romantika in realizem I. Ljubljana : Slovenska matica, 1959, str. 157, 162, 168.

– Mlinarič, Jože: Seznam imen iz latinske kronike. V: Ruška kronika. [Ruše : Krajevna skupnost], 1985, [str. 133–247].

– Moguš, Milan: Povijest hrvatskoga književnoga jezika. Zagreb : Globus, 1993, str. 144.

– Murko, Anton Janes: Slovénsko-Némshki in Némshko-Slovénski rózhni besédnik : kakor se slovénshina govorí na Shtájerskim, Koròshkim, Krájnskim in v' sahodnih stranih na Vógerskim. Slovénsko-Némshki dél. V' Grádzi [= Gradec] : Fránz Ferstl, 1833, str. 268.

– Murko, Anton Johann: Deutsch-Slowenisches und Slowenisch-Deutsches Handwörterbuch : nach den Volkssprecharten der Slowenen in Steiermark, Kärnten, Krain und Ungarn's westlichen Distrikten. Deutsch-Slowenischer Theil. Grätz : Verlag der Franz Ferstl'schen Buchhandlung, 1833, str. 367.

– Novak, Vilko: Slovar stare knjižne prekmurščine (ur. Milena Hajnšek-Holz). Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2006, str. 83–84, 232, 460, 687–688, 749, 762, 781.

– Pleteršnik, Maks: Slovensko-nemški slovar. Prvi del A–O. Ljubljana : Knezoškofijstvo, 1894, str. 723.

– Pleteršnik, Maks: Slovensko-nemški slovar. Drugi del P–Ž. Ljubljana : Knezoškofijstvo, 1895, str. 105.

– Posch, Fritz (Hrg.): Gesamtinventar des Steiermärkischen Landesarchives (Veröffentlichungen des Steiermärkisches Landesarchives, Band 1). Graz : Steiermärkisches Landesarchiv, 1959, str. 57.

– Putanec, Valentin (ur.), Šimunović, Petar (ur.): Leksik prezimena Socijalističke republike Hrvatske. Zagreb : Institut za jezik, Nakladni zavod Matice hrvatske, 1976, str. 473, 474.

– Rigler, Jakob: Jezikovnokulturna orientacija Štajercev v starejših obdobjih. V: Vrbnjak, Viktor (ur.): Svet med Muro in Dravo. Ob stoletnici 1. slovenskega tabora v Ljutomeru 1868–1968. Maribor : Obzorja, 1968, str. 662, 665, 669, 674 [661–681].

– Slekovec, Matej: Slovensko tožilno pismo iz l. 1648. Kres. Leposloven in znanstven list II (1882), 282–283 [282–283].

Special-Orts-Repertorium von Steiermark. Wien : K. k. Statistische Central-Commission, 1883, str. 188.

– Tovšak, Slavica (gl. ur.): Vodnik po fondih in zbirkah Pokrajinskega arhiva Maribor (Vodniki 1). Maribor : Pokrajinski arhiv, 2009, str. 48, 1037.

– Umek, Ema (ur.) - Kos, Janko (ur.): Vodnik po župnijskih arhivih na območju SR Slovenije II (Vodniki, 2. zvezek). Ljubljana : Skupnost arhivov Slovenije, 1975, str. 434.

– Vilfan, Sergij: Pravna zgodovina Slovencev od naselitve do zloma stare Jugoslavije. Ljubljana : Slovenska matica, 1961, str. 449.

– Žontar, Jože (ur.): Vodnik po arhivih Slovenije. Ljubljana : Društvo arhivarjev Slovenije, 1965.

Opombe
312.
List je na tem mestu poškodovan, beseda v oklepaju je povzeta po objavi v: F. Kovačič, Trg Središče, str. 445.
313.
Zelo verjetno je bilo mišljeno hotschu, vendar je o videti kot a.
314.
Tu najbrž manjka znak za delitev besede, kakršen je na koncu šeste vrstice (:).
315.
Tu najbrž manjka znak za delitev besede, kakršen je na začetku sedme vrstice (:).
316.
Drugi o bi bil lahko tudi a: pomatschi.
317.
Drugi a je bil z drugo roko popravljen, prej druga črka.
318.
Črka u je vrinjena in zato manjša, a zapisana sočasno.
319.
Zadnji dve črki sta bili pripisani sočasno z nastankom besedila, zadnja zaradi pomanjkanja prostora že pod nivojem drugih črk.
320.
Naknadno je druga roka dopisala p in prejšnjo črko g (?) zamenjala z dolgim ſ. Na levem robu je zaznamek, ki nakazuje popravek.
321.
Lahko tudi: prišežem.
322.
Lahko tudi: praviče (analogno), a malo verjetno.
323.
Prav: privoliti.
324.
Odločitev za transliteracijo magištratuš z dvema šumevcema se v tem in naslednjih dveh primerih v prisegah SRE-1/B in SRE-2 opira na standardno kajkavsko normo (prim. B. Finka (ur.), Rječnik hrvatskoga, str. 561) in standardno prekmursko normo (V. Novak, Slovar stare knjižne prekmurščine, str. 232).
325.
Dejansko: sčuiniti.
326.

Pokrajinski arhiv Maribor (= PAM), PAM/1537, Slekovec Matej, šk. 2, Gradivo za krajevno zgodovino Središča, zvezek Zgodovinske zbirke za Središko kroniko, s. p.

327.
M. Slekovec, Dve središki prisegi, str. 523.
328.
V Slekovčevi objavi: Tolikha hoscho (M. Slekovec, Dve središki prisegi, str. 523).
329.
V Slekovčevi objavi: Vchiniti (M. Slekovec, Dve središki prisegi, str. 523).
330.
Lahko tudi: prišežem.
331.
Lahko tudi: praviče, a malo verjetno.
332.
Prav: privoliti.
333.
Dejansko: sčuiniti. Prim. v Slekovčevi objavi: Vchiniti (M. Slekovec, Dve središki prisegi, str. 523).
334.
Napaka v prepisu: Velikhohe namesto Velikhotu (prav v SRE-1/A).
335.
Lahko tudi: s pravičo. Dejansko gre za napako v prepisu: Sprauicho namesto Sprauichs = spravišč (prav v SRE-1/A).
336.

PAM, PAM/1537, Slekovec Matej, šk. 2, Gradivo za krajevno zgodovino Središča, zvezek Zgodovinske zbirke za Središko kroniko, s. p.

337.
M. Slekovec, Dve središki prisegi, str. 523.
338.
Črka s je popravljena, pod njo je druga črka, zapisana po pomoti.
339.
Prva črka s je popravljena, pod njo je najbrž črka v.
340.
Poševnica je dodana, da loči veznik i od prislova skoz.
341.
Črka č je popravljena, pod njo je najbrž v.
342.
Nad s najverjetneje pomotoma manjka strešica za š.
343.
Dejansko varasko, ker nad s manjka strešica, a gre očitno za pomoto.
344.
F. Kovačič, Trg Središče, str. 445.
345.

PAM, PAM/1537, Slekovec Matej, šk. 5, Središke listine.

346.
M. Slekovec, Dve središki prisegi, str. 523.
347.

S. Tovšak (gl. ur.), Vodnik po fondih, str. 1037. – O usodi Slekovčeve zapuščine prim. F. Kovačič, Trg Središče, str. III–IV.

348.
S. Tovšak (gl. ur.), Vodnik po fondih, str. X.
349.
M. Slekovec, Dve središki prisegi, str. 523.
350.
Fond obsega samo nekaj spisov iz obdobja 1820–1850 (S. Tovšak (gl. ur.), Vodnik po fondih, str. 48).
351.
Gradivo o Središču (izvirno in Slekovčevi zapiski) je shranjeno v: PAM, PAM/1537, Slekovec Matej, šk. 2 in 5.
352.
Fond obsega gradivo iz obdobja 1624–1837 (Steiermärkisches Landesarchiv, Graz (= StLA), Poltrau Markt, K 1).
353.
V fondu, ki obsega časovni razpon od 1614 do 1945, je samo nekaj starejših spisov (Zgodovinski arhiv Ptuj (= ZAP), ZAP 7, Trška občina Središče).
354.
E. Umek (ur.) – J. Kos (ur.), Vodnik po župnijskih arhivih, str. 434.
355.

PAM, PAM/1537, Slekovec Matej, šk. 2, Gradivo za krajevno zgodovino Središča, Zgodovinske zbirke za Središko kroniko, s. p.

356.
J. Glaser, Ferlinz Anton, str. 177.
357.
O Slekovčevem službovanju v Središču: F. Kovačič, Trg Središče, str. III.
358.
F. Posch (Hrg.), Gesamtinventar, str. 57.
359.
M. Hernja Masten (gl. ur.), Vodnik po fondih, str. 30–31.
360.
Prim. F. Kovačič, Trg Središče; PAM, PAM/1537, Slekovec Matej, šk. 2, 5.
361.
Vodnik po fondih, str. 35.
362.
Prim. J. Žontar (ur.), Vodnik po arhivih; Arhivski fondi in zbirke.
363.
Po informaciji arhivistke Mojce Horvat knjige ni zaslediti v akcesijskih knjigah PAM, ki sežejo v trideseta leta 20. stoletja.
364.
S. Tovšak (gl. ur.), Vodnik po fondih, str. 48.
365.
M. Slekovec, Dve središki prisegi, str. 523. – Začetno letnico »debelega zapisnika« je navedel Slekovec sam.
366.
K. Glaser, Zgodovina slovenskega slovstva, str. 144.
367.
F. Ilešič, Hrvatski utjecaji, str. 17–19.
368.
F. Kovačič, Trg Središče, str. 585.
369.
Prav tam, str. 445.
370.
F. Kidrič, Opombe, str. 77.
371.
J. Rigler, Jezikovnokulturna orientacija, str. 669, 674.
372.
Prav tam, str. 669.
373.
J. Koruza, O zapisanih primerih, str. 246, 247.
374.
Prim. E. Umek (ur.), Iz roda v rod, str. 48.
375.
M. Košir, Prisege v slovenščini, str. 6, 9.
376.
Vodnik po fondih, str. 35.
377.
M. Slekovec, Dve središki prisegi, str. 523.
378.
PAM, PAM/1537, Slekovec Matej, šk. 2, Gradivo za krajevno zgodovino Središča, Zgodovinske zbirke za Središko kroniko, s. p.
379.
O Michaelu Zwergerju prim. http://www.landesmuseum.at/pdf_frei_remote/JOM_1_0050-0063.pdf (Google, 28. 4. 2011).
380.
Seznam ima v prevodu naslov »Seznam tržanov, ob nastavitvi tega protokola že uživajočih tržanske pravice« (Verzeichniſs der bei der Errichtung dieses Protokolls das Bürgerrecht bereits genießenden Bürger). V resnici so po hišnih številkah (Hauszahl) od 1 do 143 popisana imena gospodarjev (Nahme), vključno z rotovžem in c. kr. carinskim uradom. Vsi hišni gospodarji zagotovo niso uživali tržanskih pravic. Po F. Kovačiču je lahko postal tržan le, kdor je imel hišo, »s katero je bila zvezana tržanska pravica; število tržanov je bilo tako omejeno in Središče naj bi jih »v starih časih« štelo le 45 (F. Kovačič, Trg Središče, str. 447).
381.
M. Slekovec, Dve središki prisegi, str. 523.
382.
F. Ilešič, Hrvatski utjecaji, str. 17.
383.
J. Rigler, Jezikovnokulturna orientacija, str. 669.
384.
F. Kovačič, Trg Središče, str. 445.
385.
Naslov na srajčki (rokopis arhivista Viktorja Vrbnjaka): »Središke listine. Prisega tržana iz Središča, 1730« (PAM, PAM/1537, Slekovec Matej, šk. 5).
386.
E. Umek (ur.), Iz roda v rod, str. 48. Kot referenčna literatura sta v razstavnem katalogu navedeni napačnistrani: F. Kovačič, Trg Središče, str. 308–309.
387.
M. Slekovec, Dve središki prisegi, str. 523.
388.
F. Ilešič, Hrvatski utjecaji, str. 17.
389.
J. Rigler, Jezikovnokulturna orientacija, str. 674.
390.

PAM, PAM/1537, Slekovec Matej, šk. 2, Gradivo za krajevno zgodovino Središča, s. p.

391.
J. Rigler, Jezikovnokulturna orientacija, str. 669.
392.
F. Kovačič, Trg Središče, str. 445.
393.
Razlike so te: Varascha (rok.) – Varasha (obj.), prauitche (rok.) – pravitsche (obj.), bräniti (rok.) – braniti (obj.), Nikakouj (rok.) – Nikakoui (obj.), Tolnaschj (rok.) – Tolmatschj (obj.), priuolito (rok.) – privoliti (obj.), pomoi: : em (rok. – delitev besede v dve vrstici) – pomoiem (obj.), Tolnatschi (rok.) – Tolmaschj (obj.), Sretshom (rok.) – Sretschom (obj.), onne (rok.) – ouue (obj.), ſuproti (rok.) – ſiproti (obj.), Celomo (rok.) – celemo (obj.), Tulikha kosha o'sche onna (rok.) – Tulikha hoschu o'sche ouua (obj.), koteraso (rok.) – kotera so (obj.), primenj (izv.) – primeni (obj.), allitj (rok.) – alj tj (obj.), Schuinitj (rok.) – Schiuuitj (obj.), Sosinstvä (rok.) – Sosinstuo (obj.), priatel : : stuu (rok.) – priatelstuo (obj.),Nepriatelstuu (rok.) – nepriatelstuo (obj.), Velikhotu(rok.)– Velikhohe (obj.), kriuich (rok.) – krivich (obj.), Dolnatschof (rok.) – Dolmatshof (obj.), Sprauichs (rok.) – Sprauiche (obj.), deva (rok.) – Deua (obj.), Suetj (rok.) – Sveti (obj.).
394.
F. Kovačič, Trg Središče, str. 434.
395.
Nadškofijski arhiv Maribor (= NŠAM), Matične knjige, Središče ob Dravi, R 1728–1761, 24. 8. 1729; P 1728–1789, 2. 6. 1732.
396.
PAM/1537, Slekovec Matej, šk. 2 in 5.
397.
StLA, Polstrau Markt, K 1, H 1.
398.
StLA, Polstrau Markt, K 1, H 1. – O Korberju (Korparju), trškem pisarju v letih 1718–1721, gl. F. Kovačič, Trg Središče, str. 445.
399.
Strokovnjak za papirje in vodne znake Darko Cafuta med številnimi vodnimi znaki s podobo samoroga ni mogel identificirati iskanega in je papir središkega dokumenta zelo okvirno postavil v sredo 18. stoletja. Za pomoč in vloženi trud se mu iskreno zahvaljujem.
400.
F. Kovačič, Trg Središče, str. 434. – V srediških župnijskih maticah ni nikoli omenjen kot pisar (prim. ŠAM, Matične knjige, Središče ob Dravi, R 1728–1761, P 1728–1789. M 1728–1771).
401.
Prav tam.
402.
24. marca 1769 so gospoda tržana Franca Šavoro (Dnus Franciscus Schavora Civis) dejansko pokopali (NŠAM, Matične knjige, Središče ob Dravi, M 1728–1771, s. p.).
403.
NŠAM, Matične knjige, Središče ob Dravi, R 1693–1727, s. p.
404.
Prav tam, s. p., 2. 4. 1698, 8. 9. 1701, 28. 6. 1705.
405.
Prav tam, 11. 4. 1702. – F. Kovačič, Trg Središče, str. 425; PAM, PAM/1537, Slekovec Matej, šk. 2, Gradivo za krajevno zgodovino Središča, s. p.
406.
Prim. J. Mlinarič, Seznam imen.
407.
Njegove poroke ni v središki poročni matici (NŠAM, Matične knjige, Središče ob Dravi, P 1690–1727).
408.
NŠAM, Matične knjige, Središče ob Dravi, R 1693–1727, 8. 3. 1724; R 1728–1761, 11. 4. 1728, 29. 3. 1732, 30. 1. 1735, 29. 9. 1741.
409.
StLA, Landschaftliches Archiv Antiquum, Gruppe I, Häuserzählung 1754, K 14, H 61, Nr. 37.
410.
PAM, PAM/1537, Slekovec Matej, šk. 2, Gradivo za krajevno zgodovino Središča, s. p.
411.
M. Slekovec, Dve središki prisegi, str. 523.
412.
F. Ilešič, Hrvatski utjecaji, str. 17.
413.
Priimek Ozvald je bil v Sloveniji v obdobju 1931–1948 najbolj razširjen v okrajih Ptuj, Murska Sobota, Dravograd in Maribor-desni breg, različica Ozwald pa v okrajih Celje in Ljutomer (F. Bezlaj (ur.), Začasni slovar, str. 218). V sosednjem kajkavskem prostoru ga leta 1948 ne srečamo, zelo redki pa so bili tudi Ožbalti, Ožboldi in Ožbolti (V. Putanec – P. Šimunović, Leksik prezimena, str. 419).
414.
Prim. J. Mlinarič, Seznam imen.
415.
NŠAM, Matične knjige, Središče ob Dravi, P 1690–1727, 19. 1. 1698, 20. 2. 1724; R 1728–1761, npr. 1. 6. 1731, 9. 10. 1731, 15. 2. 1734.
416.
Jožef, sin trškega pisarja (Scribae Oppidi) Jožefa Ozvalda, se je poročil v Središču 11. junija 1781 (prav tam, P 1728–1789, s. p.). Ob smrti 10. decembra 1813 mu mrliška matica prisoja 62 let (M 1809–1855, pag. 149). O njegovi sodniški funkciji leta 1789 in sorodstvenem razmerju s pisarjem Jožefom: PAM, PAM/1537, Slekovec Matej, šk. 2, Gradivo za krajevno zgodovino Središča, s. p. – Kovačič je Jožefa ml. na seznamu trških sodnikov pomotoma izpustil (F. Kovačič, Trg Središče, str. 427).
417.
Prim. NŠAM, Matične knjige, Središče ob Dravi, R 1762–1789, P 1728–1789, M 1772–1789, M 1790–1811, M 1809–1855.
418.
PAM, PAM/0627, Magistrat Središče ob Dravi, šk. 1, Procesi in gospodarske poravnave 1833–1848, 9. 2. 1838, 18. 5. 1838, 10. 6. 1839, 3. 9. 1838 (Jaklova pisava).
419.
4. januarja 1838 se je pod trški obračun podpisal še aktuar Lanets, 21. aprila 1841 pa kot sestavljalec pogodbe aktuar Anton Repeč (prav tam, 4. 1. 1838, 21. 4. 1841).
420.
F. Kovačič, Trg Središče, str. 437–439.
421.
Prav tam, str. 428.
422.
Civilnopravni spisi so denimo v glavi nosili naziv: »Magistrat Polstrau an der Schutzherrschaft Friedau« (npr. PAM, PAM/0627, Magistrat Središče ob Dravi, šk. 1, Procesi in gospodarske poravnave 1832–1848, 13. 9. 1832 18. 5. 1838).
423.
NŠAM, Matične knjige, Središče ob Dravi, R 1825–1852, P 1809–1849, P 1838–1884, M 1809–1855; Ormož, R 1833–1850, P 1835–1858, M 1833–1861. – 29. maja 1850 je bil v Ormožu rojen otrok Lovrenca Jakla, komisarja c. kr. finančne straže (R 1833–1850, pag. 163) in Marije, roj. Fabiani, ki sta se poročila nekje drugje.
424.
V obdobju 1931–1948 je bil priimek Jakl najpogostejši v ptujskem okraju, po pogostnosti pa so si sledili okraji Laško, Slovenj Gradec, Maribor-desni breg, Ljubljana-okolica in Ljubljana. Različica Jakelj je bila najbolj razširjena v okraju Dolnja Lendava, nato pa v laškem in slovenjgraškem. F. Bezlaj (ur.), Začasni slovar, str. 223.
425.
PAM, PAM/0627, Magistrat Središče ob Dravi, šk. 1, knjiga tržanov, pag. 3–5. – Po seznamu hiš je bilo v Središču 143 hišnih številk, vendar sta dve zasedla rotovž in c. kr. carinski urad.
426.
F. Kovačič, Trg Središče, str. 252.
427.
Prav tam, str. 437–439.
428.
NŠAM, Matične knjige, Središče ob Dravi, R 1797–1811, pag. 22–23. – Datuma Jaklovega rojstva in smrti navaja tudi F. Kovačič, Trg Središče, str. 252.
429.
NŠAM, Matične knjige, Središče ob Dravi, M 1856–1902, str. 154.
430.
F. Kovačič, Trg Središče, str. 252.
431.
Taki priimki so: Pauman, Reich (Rajh), Plach, Rubin, Herz, Bunderl, Oswald (Ozvald) in ne nazadnje tudi Jakl (PAM, PAM/0627, Magistrat Središče ob Dravi, šk. 1, knjiga tržanov, pag. 3–5). Od teh so v trgu že leta 1754 izpričani: Plach, Oswald in Jakl (StLA, Landschaftliches Archiv Antiquum, Gruppe I, Häuserzählung 1754, K 14, H 61, Nr. 37).
432.
Special-Orts-Repertorium, str. 188.
433.
M. Moguš, Povijest hrvatskoga, str. 144.
434.
Prvi slovenski tisk v gajici so verzi Davorina Trstenjaka, objavljeni leta 1838 v graškem literarnem listu Der Aufmerksame, prva slovenska knjiga pa Vrazove Narodne pesni ilirske, natisnjena v Zagrebu leto zatem (L. Legiša, Romantika, str. 157, 162).
435.
M. Slekovec, Dve središki prisegi, str. 523; F. Kovačič, Trg Središče, str. 445.
436.
Prim. V. Novak, Slovar stare knjižne prekmurščine, str. 687–688.
437.
Leksem tolikájše prim. prav tam, str. 762.
438.
F. Ilešič, Hrvatski utjecaji, str. 17–19.
439.
J. Rigler, Jezikovnokulturna orientacija, str. 669.
440.
F. Ilešič, Hrvatski utjecaji, str. 17–18.
441.
Po Slekovcu je povzel m: dolmatschof.
442.
J. Rigler, Jezikovnokulturna orientacija, str. 669.
443.
F. Ilešič, Hrvatski utjecaji, str. 19.
444.
J. Rigler, Jezikovnokulturna orientacija, str. 674.
445.
Kot [š] ni upoštevan ſsch v besedi priſscheſsem.
446.

Kot [š] ni upoštevan ſsch v besedi priſscheſsem. – V različici SRE-1/B je en [š] manj kot v SRE-1/A, ker je Slekovec ali manj verjetno pisec izvirnika besedo Sprauichs (spravišč) napačno transkribiral kot Sprauicho. – Sestavljeni grafem ſt za [št] (v SRE-1/A najdemo st) se pojavlja v besedi magištratuša. V različici SRE-1/A se grafem s na tem mestu in še dvakrat (persone, Vsi) razlikuje od običajnega s, a še očitneje od ſ, zato sem ga prepisal kot s. Kovačič ima v objavi pri prvih dveh besedah ſ, pri zadnji pa s.

447.
Slekovec je v besedi opdržati prepisal znak za [ž] kot s, zato ima ta grafem dvakrat, ſ pa nikoli.
448.
Upoštevan je tudi tch v besedi pravice (prauitche).
449.
Ni upoštevan ch v besedi Sprauicho, ker ne gre za pravico, temveč za napačno transkribirano Sprauichs (spravišč). Upoštevan je tch v besedi pravice (prauitche).
450.
Kot [s] je upoštevan tudi sestavljeni grafem ſsch v besedi priſscheſsem.
451.

Kot [s] je upoštevan tudi sestavljeni grafem ſsch v besedi priſscheſsem.

452.
Upoštevan je tudi [z] v besedi jaz (Jasz), v kateri gre dejansko za sičnik [s].
453.
F. Ilešič, Hrvatski utjecaji, str. 18–19; J. Rigler, Jezikovnokulturna orientacija, str. 669.
454.
V. Novak, Slovar stare knjižne prekmurščine, str. 762.
455.
Prav tam, str. 781.
456.
M. L. Greenberg, Slovar središkega, str. 169.
457.
B. Golec, Mestna prisežna besedila, Ormož (ORM-1–3), točka 8.
458.
V. Novak, Slovar stare knjižne prekmurščine, str. 749.
459.
Slekovec je tolnač v rokopisni zvezek prepisal pravilno z n (Tolnaschj, Tolnatschi, Dolnatshof), v objavi v Kresu (1882) pa ima povsod m.
460.
V. Novak, Slovar stare knjižne prekmurščine, str. 83–84, 232.
461.
Prim. J. Rigler, Jezikovnokulturna orientacija, str. 662.
462.
Veznika i, ki je v starejših vzhodnoštajerskih besedilih še zelo pogost, sodobno prleško narečje ne pozna, ampak ima zanj no in pa, redko tudi in (R. Kolarič, Prleško narečje, str. 648).
463.
Prim. J. Rigler, Jezikovnokulturna orientacija, str. 662.
464.
R. Kolarič, Prleško narečje, str. 643.
465.
Prav tam, str. 644.
466.
Prav tam, str. 648.
467.
Prim. M. Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar. Drugi del, str. 105. – S pomenom vladarstvo se izraz v knjižni prekmurščini pojavlja od leta 1771, s pomenom oblast pa od 1790 (V. Novak, Slovar stare knjižne prekmurščine, str. 460).
468.
S. Vilfan, Pravna zgodovina, str. 449.
469.
K. Ahačič idr., Besedje slovenskega, str. 292; M. Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar. Prvi del, str. 723.
470.
A. J. Murko, Slovénsko-Némshki, str. 268; A. J. Murko, Deutsch-Slowenisches, str. 367. –Prim. M. Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar. Prvi del, str. 723.
471.
B. Golec, Mestna prisežna besedila, Uvod. – Prim. J. Koruza, O zapisanih primerih, str. 246, 247.
472.
B. Golec, Etnične in jezikovne, str. 118, 119.
473.
PAM, PAM/0627, Magistrat Središče ob Dravi, šk. 1, knjiga tržanov, pag. 3–5.
474.
Prim. B. Golec, Mestna prisežna besedila, Uvod, Tabela 1; Novo mesto (NME 1–5), točka 9; Metlika (MET 1–2), točka 9.
475.
Prim. pregled slovenskih dokumentov ljubljanske mestne uprave v: B. Golec, Mestna prisežna besedila, Ljubljana (LJU-1–17), točka 9.
476.
Objava: F. Kovačič, Dvoje kajkavsko-slovenskih, str. 107.
477.
Objava: prav tam, str. 108.
478.

PAM, PAM/1537, Slekovec Matej, šk. 2, Gradivo za krajevno zgodovino Središča, Tožilno pismo središčanskih tržanov štajerskim deželnim stanovom 1648. – Objava po izvirniku: M. Slekovec, Slovensko tožilno pismo, str. 282–283. – Kritična objava: F. Ilešič, Hrvatski utjecaji, str. 3–4.

479.
Prim. J. Rigler, Jezikovnokulturna orientacija, str. 662.
480.
Kritična objava (po Slekovčevi v Slovenskem gospodarju 1879, št. 47, str. 381): F. Ilešič, Hrvatski utjecaji, str. 21. – O dataciji. J. Rigler, Jezikovnokulturna orientacija, str. 665.
481.
J. Rigler, Jezikovnokulturna orientacija, str. 664–666, 667–668, 669–674.
482.
Kritična objava: F. Ilešič, Hrvatski utjecaji, str. 11–14; objava: F. Kovačič, Trg Središče, str. 160–162.
483.
Kritična objava: F. Ilešič, Hrvatski utjecaji, str. 14–17.
484.
Kritična objava: prav tam, str. 19–20.
485.
Objava: F. Kovačič, Trg Središče, str. 485–486.
486.
Prim. J. Rigler, Jezikovnokulturna orientacija, str. 661, 667–668.
487.
B. Golec, So bili štajerski Prleki, str. 589–590, 591–592.
488.
L. Legiša, Romantika, str. 168.
489.
M. Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar. Prvi del, str. 723.
490.
Volitve so v Središču izvedli po ministrski uredbi z dne 7. marca 1850 (F. Kovačič, Trg Središče, str. 439), prvi župan pa je slovesno prisegel deveto nedeljo po binkoštih (prav tam, str. 428), tj. 21. julija 1850.

Gor: Prisežna besedila trških skupnosti Prejšnji: Rečica ob Savinji (REČ-1) Naslednji: Stari trg v Poljanah ob Kolpi (STA-1)



Boris Golec. Datum: 2011-07-28
Avtorske pravice za besedilo te izdaje določa licenca Creative Commons Priznanje avtorstva–Brez predelav 2.5 Slovenija.