Zidarji s Kranjskega (KRN-ZID-1)

1. Zvrst besedila

• KRN-ZID-1 – prisega zidarjev

Besedilo je sodna prisega.

2. Diplomatični in kritični prepis

3. Sedanje in prejšnja hranišča

Sedanje hranišče: Arhiv Republike Slovenije (= ARS), AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 183, I/103, K II–10, Vojne zadeve, 4. 3. 1744.

Prejšnja hranišča: Prisega je nastala le tri leta pred ukinitvijo vicedomskega urada za Kranjsko s sedežem v Ljubljani. Vicedomskemu gradivu, ki je v skrajno neurejenem stanju prešlo na novoustanovljeno reprezentanco in komoro, je v letih 1754–55 dal skoraj današnjo ureditev tajnik novega oblastva Karl Wilhelm Heil. Arhiv je pozneje prehajal na urade naslednike, pri urejanju gradiva pa niso vsebinsko posegali v Heilovo ureditev. V 19. stoletju so gradivo večkrat preselili, med drugim tudi v neustrezne prostore, dokler ga niso leta 1887 iz deželne hiše prenesli v novonastali kranjski deželni arhiv, katerega naslednik je Arhiv Republike Slovenije, samostojna ustanova od leta 1945.⁶²⁹

4. Dosedanje objave in obravnave

Prisežno besedilo sem po naključju odkril leta 2000. Ker je deloma napisano v gotici (nemški frakturi) in se tako na pogled ne loči jasno od nemško pisanih dokumentov, so ga arhivisti in raziskovalci dotlej prezrli in je v Arhivu Republike Slovenije ostalo eno redkih neevidentiranih starejših slovenskih besedil. Leta 2001 sem ga vključil v razpravo v reviji Zgodovina za vse, kjer sem opisal doživetja slovenskih zidarjev in tesarjev, ki so leta 1739 podirali beograjsko trdnjavo,⁶³⁰ in ga isto leto obravnaval še v Arhivih v prispevku o slovenskih dokumentih iz prve polovice 18. stoletja.⁶³¹ V obeh prispevkih sta objavljena faksimile in transkripcija prisežnega besedila (z nekaj pomotami), v Zgodovini za vse pa tudi transliteracija.

5. Oblikovne značilnosti

Prisega je napisana na samostojnem listu brez vodnega znaka in v izmeri 33 x 21,6–21,8 cm, popisana je samo ena stran lista. Besedilo je koncept z več popravki in dopolnitvami, za katere je pisar na levi strani pustil 7,5 do 8 cm širok prazen rob.

6. Okoliščine in čas nastanka

Dokument s slovensko prisego enajstih zidarjev s Kranjskega predstavlja predzadnje dokumentirano dejanje v sporu zidarjev z državnimi organi v Gradcu in na Dunaju. Deželni vicedomski urad v Ljubljani, pred katerim so možje prisegli, je imel tu predvsem vlogo prisežnikom naklonjenega posrednika, prisego pa lahko prištevamo med sodne v širšem pomenu besede. Ni namreč nastala pred vicedomskim sodiščem, temveč kot potrdilna ali asertorna prisega v upravnem sporu.

Prisežniki so bili med tistimi številnimi strokovnjaki (zidarji, tesarji, rudarji) iz notranjeavstrijskih dežel, ki so jih spomladi 1739, med avstrijsko-turško vojno, poslali utrjevat beograjsko trdnjavo, tedaj še v avstrijskih rokah. Po nekajmesečnem bivanju v Beogradu, pettedenskem turškem obleganju in sklenitvi beograjskega miru 18. septembra 1739 se je njihova vloga spremenila. Iz graditeljev so postali rušitelji, saj so morali še približno tri mesece pomagati podirati trdnjavo, preden so Beograd mirno zasedli Turki. Od prvotno 54 zidarjev in tesarjev iz dveh ljubljanskih cehov je tam do decembra 1739 vztrajala skupina 16 zidarjev in dveh tesarjev, ki se je morala po vrnitvi domov krepko truditi, da je pri raznih instancah od Ljubljane prek Gradca do Dunaja izposlovala plačilo za 33 delovnih nedelj in praznikov. 16 zidarjev na čelu s polirjem Matevžem Pevcem se je še več kot štiri leta pozneje potegovalo za zaostalo plačilo za čas, ki so ga med vračanjem iz Beograda prebili v karanteni in bi jim moral biti v skladu z delovno pogodbo plačan enako kot ves preostali čas odsotnosti od doma. Zatrjevali so, da so prejeli le plačilo in potnino za enega od dveh mesecev karantene. Na zahtevo kranjskega vicedoma Karla Sigfrida grofa Thurna, ki je medtem umrl, je 11 od 16 zidarjev resničnost svojih navedb potrdilo s prisego, opravljeno 4. marca 1744 v knjigovodstvu vicedomskega urada v Ljubljani. Nemškemu dokumentu o prisegi, ki sta ga podpisala vicedomski knjigovodja Janez Krstnik pl. Nemizhoffen in tajnik vicedomskega urada Janez Hieronim Merzina pl. Merzenheim, so priložili slovensko besedilo. To je ohranjeno samo v konceptu, enako kot nemško pričevanje obeh vicedomskih uradnikov in nemški izvirnik prisege. Obe prisežni besedili, nemško in slovensko, sta na več mestih prečrtani in zapolnjeni z vstavki, še zlasti slovensko. Slovenskemu osnutku naj bi sledil čistopis, a je mogoče, da ta sploh ni nastal, ampak so za glasno branje prisege preprosto uporabili koncept, saj je tako ali tako obstajalo nemško besedilo kot sestavni del dokumenta o tem pravnem dejanju. Polir Pevec je nato o terjatvah skupine zidarjev poročal v prošnji, poslani prek vicedomskega urada notranjeavstrijski dvorni komori v Gradcu. Novi kranjski vicedom Henrik grof Orzon je imel zahteve kranjskih zidarjev za upravičene in je njihovo prošnjo podprl, toda Dunaj je odločil drugače. Dvorno vojno knjigovodstvo je namreč ugotovilo, da zidarji nimajo pravice ničesar več zahtevati, ker so čas karantene dobili izplačan že v obliki nočnine.⁶³²

O piscu slovenske prisege, ki nima naslova, sklene pa jo kratek nemški zaznamek o datumu in kraju priseganja, ni nobenega dvoma. Specifična, že na pogled nelepa in pogosto težko berljiva pisava jasno razkriva vicedomskega tajnika Janeza Hieronima Merzino pl. Merzenheima, omenjenega tudi kot eno od dveh prič prisežnega dejanja. Istega dne, 4. marca 1744, se je na enakem papirju, popisanem z enako pisavo, tudi sam podpisal.⁶³³ Službo zadnjega tajnika vicedomskega urada pred ukinitvijo oblastva leta 1747 je opravljal več kot poldrugo desetletje, vsaj od leta 1732 (6. 4.),⁶³⁴ če ne od smrti svojega predhodnika leto prej⁶³⁵ in z dvema ugotovljenima kratkima vmesnima prekinitvama.⁶³⁶ Po upravnih terezijanskih reformah sredi 18. stoletja je postal fiskal reprezentance in komore v Ljubljani.⁶³⁷ O njegovem izvoru in življenju pred poroko v kranjski prestolnici ni znanega nič. Sodeč po navedbi starosti ob smrti 8. aprila 1760, ko naj bi mu bilo 67 let,⁶³⁸ se je rodil okoli leta 1693, vendar zanesljivo ne v Ljubljani.⁶³⁹ Ugotoviti ni bilo mogoče niti, kje je študiral, očitno ne v Gradcu in bržčas tudi ne na Dunaju,⁶⁴⁰ znano je le, da je doktoriral leta 1718.⁶⁴¹ Poleg omembe doktorske diplome je v njegovem zapuščinskem inventarju (1760) navedena tudi plemiška diploma, ki jo je cesar Leopold I. leta 1671 izdal Janezu Marzini pl. Merzenheimu.⁶⁴² Podatek povezuje Janeza Hieronima s poplemenitencem, morda njegovim očetom ali dedom, ki je po besedah plemiške diplome izviral z Goriškega in dobil plemiški predikat »von Märtzenhaimb zum Hochenpaß auf Cronaberg«.⁶⁴³ Kje je Janez Merzina tedaj prebival, ni izpričano, odprti pa ostajata tudi vprašanji, na kateri kraj se toponima v plemiškem naslovu nanašata⁶⁴⁴ in kje so pl. Merzenheimi živeli do pojava Janeza Hieronima v Ljubljani.⁶⁴⁵ Janez Hieronim, doktor obojega prava, se je oženil 25. novembra 1721 v Ljubljani z vdovo Marijo Ano Elizabeto pl. Ehrenreich⁶⁴⁶ in dobil v naslednjih štirih letih tri otroke.⁶⁴⁷ Merzenheim ni sodil samo med izobražene, temveč tudi med bogate kranjske plemiče. S 30.000 goldinarjev premoženja je bil ob smrti že na meji zelo bogatih,⁶⁴⁸ njegova knjižnica s 386 knjigami pa je sodila v deželi med velike.⁶⁴⁹ A njegov odnos do pisane besede, kot ga je pokazal v službi, se kaže v drugačni luči. Merzenheim se drugače kot njegov predhodnik dr. Kappus pl. Pichelstein, pisec slovenske prisege iz leta 1708 (VGO-ČEV-1), ni trudil z lepo pisavo, in to ne glede na jezik, v katerem je pisal. Njegova slovenščina v prisegi iz leta 1744 je v jezikovnem in pravopisnem pogledu sploh zelo šibka, četudi je zaradi uporabe humanistike videti nekoliko lepša od njegove nemščine.

Imena enajstih prisežnikov in drugih petih zidarjev, ki niso mogli priti k prisegi, so pa v njej navedeni, kažejo, da ni šlo za Ljubljančane, čeprav so pripadali ljubljanskemu zidarskemu cehu. V matičnih knjigah mestne župnije sv. Nikolaja in obsežne predmestne župnije sv. Petra je najti le tri priimke prisežnikov, v tridesetih in štiridesetih se tu nobenemu od njih ni rodil otrok,⁶⁵⁰ v petdesetih letih pa morda dvema, stanujočima v poljanskem predmestju, Jakobu Strojanu in Gregorju Heršetu.⁶⁵¹ Po terezijanskem katastru leta 1752 v mestu in predmestjih tudi nobeden od 16 zidarjev ni imel hišne posesti, razen morda eden na nekdanji križniški posesti.⁶⁵² Ugotovitve ne presenečajo ob dejstvu, da sumarni seznam mestnih obrtnikov iz leta 1752 ne pozna sploh nobenega zidarja, ampak le tri stavbne mojstre.⁶⁵³ Enako sliko ponuja seznam obrti za leto 1744, v katerem je nastala slovenska prisega.⁶⁵⁴ Zidarstvo v tem času ni bilo mestna in še manj meščanska obrt, saj je med novosprejetimi meščani v letih 1720–1780 en sam zidarski mojster.⁶⁵⁵ Zidarski ceh je v Ljubljani sicer obstajal, a za vso Kranjsko, vključeval pa je kamnoseke in zidarje.⁶⁵⁶

7. Vsebina

Prisega, ki nima naslova in nemškega uvoda, pisana pa je v prvi osebi ednine, se začenja z imeni enajstih mož, od katerih je samo prvi označen s poklicem in geografskim izvorom – kot zidarski polir na Kranjskem. Prisežniki prisežejo Bogu, da so sami in pet njihovih tovarišev, ki niso mogli priti k prisegi, med vračanjem iz Beograda, kamor jih je kranjski deželni vicedom 2. aprila 1739 poslal podirat tamkajšnjo trdnjavo, morali v kraju Vardarac (u Vorarize)⁶⁵⁷ preživeti dvomesečno karanteno, vendar so dobili plačano le karanteno in potnino za en mesec (zadnjo vsi razen treh mož). V sklepni rotitveni formuli se prisežniki sklicujejo na Boga, Marijo, svetnike in svojo zadnjo uro, besedilo pa sklene nemški zapis, da je bila prisega opravljena 4. marca 1744 v knjigovodstvu vicedomskega urada.

8. Pravopisne in jezikovne značilnosti

Glede na kraj in pozni čas nastanka besedila preseneča, kako nedosledna je njegova pravopisna podoba. Resda gre za koncept, ki je oziroma bi v končni, čistopisni obliki lahko doživel marsikatero spremembo, vendar ne more skriti, kako zelo je bil pisec nevešč slovenskega pisanja in kako slabo je poznal knjižno slovenščino in njen črkopis. Pisec je sicer šumevce skušal zapisovati drugače od nemškega pravopisa, a se je včasih kar sproti zatekal k novim rešitvam. Tako ima grafem s glasovno vrednost sičnikov [s] (večinoma, poleg drugih zapisov tega glasu) in [z], skoraj vedno šumevca [ž] in enkrat tudi [š]. Med skupno 33 šumevci lahko na prste ene roke preštejemo tistih pet, ki so zapisani kolikor toliko pravilno glede na bohoričico: petkrat sh za [š]. Ta sestavljeni znak v celoti pogrešamo za [ž], kakor zaman iščemo bohoričični zh za [č]. Dr. Merzina pl. Merzenheim je bil ves v nemški ortografiji, zato ne preseneča, da je besedilo napisano napol v gotici (nemški frakturi). Tako je zapisal skoraj vsa osebna imena in priimke, zato so osebna imena pogosto ostala kar v nemški obliki: Mathias, Georg, Blasius, Joſeph. V gotici in nemščini je tudi poklicna oznaka prvega prisežnika: Maurer Pollier in Crain.

Pisanje [Š] in [Ž]

Pisanje [Č] in [C]

Največ različnih zapisov srečamo za šumevec [š], ki je tudi najpogostejši, zapisan 20-krat. Najpogostejša oblika sh (5-krat) se trikrat pojavlja v besedi tovarši, sicer pa je [š] kar 11-krat sestavni del kakšnega lastnega imena. Oba močno zastopana sestavljena grafema sch in ſch najdemo v priimkih, zapisanih v gotici – vsakega štirikrat. Sestavljeni grafem ſs je pisec trikrat uporabil v zaimku naš/naši, v katerem je le enkrat napisal sh. Nemški zapis priimka ga je pri soglasniški skupini [št] navedel na ſt (Joſt), potem ko je v humanistiki že napisal in prečrtal jost. Podobno se je soglasniški skupini [šk] prilegal sk (Belgradeske), medtem ko sta ſ (Schauerſnikh) in s (Sle) očitno stvar trenutnega navdiha. Za šumevec [ž] je bil Merzini pl. Merzenheimu najbolj prikladen grafem s (štirikrat), le v imenu Hanže, pisanem v gotici, je uporabil ſch. Šumevec [č] je zapisoval v treh različicah oziroma v petih, če štejemo posebej za (ča), ze (če) in zn (čn), ki se pojavljajo po trikrat. Drugi dve sta zastopani vsaka z enim primerom: tſch v priimku, napisanem v gotici (Ingolitſch), in tsh v priimku v humanistiki (Gertsher).

Glas [c] bi vicedomski tajnik pisal dosledno kot z (12-krat), če se v besedilu ne bi pojavila dva adaptirana latinizma: vicedoma in Contumatia (2-krat). Pri edinih dveh glasovih [h], ki nista na začetku besede (lastnega imena), se je odločil za h, ne za ch. Tudi pri pisanju [z] ni bil nikoli v dvomih in ga je vedno napisal kot s, na začetku besede z veliko črko (skupaj 5-krat). Pri sičniku [s], ki ga je praviloma enako kot [z] pisal z grafemom s (40-krat), je osnovnemu grafemu 8-krat dodal ſ in s sestavljenim znakom ſs najbrž želel dati glasu poseben poudarek: meſseza (3-krat), meſsezou, uſsega (2-krat), uſse, neſso. Svojevrsten je zapis mesſseza, ki ima bržkone glasovno vrednost podvojenega [s], medtem ko je edini ß (Primoß) pač v osebnem imenu v nemščini. Zapisa th (4-krat) in kh (4-krat) se prav tako pojavljata le v priimkih v gotici (kh) oziroma v imenih v humanistiki (th): Mathia in Mathias. Pri privzetem latinskem izrazu kontumacija (karantena) je razumljiva raba c za [k], kakor tudi pri adaptiranem festenge grafema v za [f]. Tako kot se pisec na začetku prisege ni trudil s prevajanjem nemškega Maurer Pollier in Crain, kar mu sicer ne bi bilo težko, je pustil vsem razumljiva izraza landsvicedoma in raisgelt, vendar ju je napisal v humanistiki. Kalk dolmetvajne je prejkone njegov neologizem. Nekajkrat je zapisal dvojni ll, vedno med samoglasnikoma: Alleſch, della, aprilla, belli, delleta.

Jeziku se že na prvi pogled pozna, da je dobeseden prevod iz nemščine. Za predlogo je vsekakor rabila nemška različica in ne obrnjeno, tako da bi najprej nastalo slovensko besedilo, ki bi ga vicedomski tajnik šele nato prelil v nemščino. Glede na okoliščine smemo sklepati, da je Merzina pl. Merzenheim pisal takšno slovenščino, kot jo je sam govoril. Ni namreč videti, da bi se jo trudil prilagoditi tedanjemu zbornemu (pridigarskemu) ali knjižnemu jeziku. Še več, celo Bog je najprej zapisal kot bog, potem pa popravil v Boh. Narečnih oblik (sma šle, sma mogle, neso, beli, prite, dons, koker) ne manjka in večinoma kažejo na pisca Gorenjca.

9. Pomen in vloga v družbenem okolju

Prisega skupine zidarjev s Kranjskega, sestavljena v uradu deželnega vicedoma za Kranjsko v Ljubljani, točneje v pisarni vicedomskega knjigovodstva, je eno redkih znanih slovenskih uradovalnih besedil, nastalih pri tem stoletja delujočem oblastvu, ukinjenem samo tri leta po nastanku prisege (1747). Tu je konec 16. stoletja zagledal luč sveta prevod deželnoknežjega ukaza (1598),⁶⁵⁸ v vicedomskem arhivu naj bi se ohranila tudi neka sodna prisega (1676), ki jo poznamo samo iz objave in ne vemo, pred katero sodno instanco je prisežnica dejansko prisegla,⁶⁵⁹ ter leta 1708 prisega višnjegorskih čevljarjev in usnjarjev (VGO-ČEV-1), edini slovenski dokument iz poslovanja vicedomskega sodišča. Prisega kranjskih zidarjev je sodna prisega samo v širšem pomenu besede, saj je nastala v upravnem, ne v sodnem sporu.

Njena posebnost je ta, da gre za koncept z mnogimi popravki, za sprotni prevod iz nemške predloge, ki (še) ni doživel čistopisne, pravopisne in jezikovne redakcije. Ponuja torej vpogled v prvo stopnjo nastajanja slovenskih uradovalnih besedil, kar je med obravnavanimi prisegami, samimi čistopisi, edini tak primer. Tako jezikovno kot pravopisno močno šepa, čeprav je nastala pozno, in to v kranjski prestolnici, pri visokem oblastvu in je bil njen avtor široko izobraženi bibliofil Janez Hieronim Merzina pl. Merzenheim (gl. točko 6).

Glede na socialni in geografski izvor prisežnikov ter njihove priimke, ki so vsi slovenski, je razumljivo, da so prisegli v slovenskem jeziku, tudi če je kateri dokaj dobro obvladal nemščino. Kot vse kaže, niso bili mestni, temveč podeželski obrtniki.

Prisega ima tem večji pomen zato, ker je za zdaj kljub poznemu nastanku drugo najstarejše slovensko prisežno besedilo kakšne neagrarne poklicne skupine sploh. Po starosti prva je prej omenjena prisega višnjegorskih čevljarjev in usnjarjev iz leta 1708 (VGO-ČEV-1), nato pa prisege neagrarnih poklicnih skupin pogrešamo vse do dvajsetih let 19. stoletja (ČRE-ČEV-1–2, IDR-RUD-1).

Pozornost pritegnejo okoliščine, v katerih je zidarska prisega nastala – po odpravi kranjskih zidarjev, tesarjev in rudarjev, ki so jih leta 1739 poslali utrjevat od Turkov ogroženo beograjsko trdnjavo, nazadnje pa je del delavcev ostal v Beogradu, da so po sklenjeni avstrijsko-turški mirovni pogodbi trdnjavske objekte minirali in podirali.⁶⁶⁰ S kulturnozgodovinskega vidika je prisega zanimiva zato, ker vsebuje nemara najstarejši znani zapis imena Beograd v slovenščini, in sicer kot Belgrad ter belgradeška festenga. Pridevnik belgradeška se vsekakor navezuje na poimenovanje Belgradec (Belgradez), zapisano v pismu, poslanem leta 1742 iz Gradca v Ljubljano, ki zadeva zahteve kranjskih zidarjev in tesarjev. V njihovem itinerarju iz leta 1739 je kot zadnja postaja naveden Beligrad (Belligrad).⁶⁶¹

10. Literatura