Bogoslovec

Bele, Venceslav

1911

Kazalo po straneh

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16

V davno pozabljenih dneh je živel v mali podgorski
vasi učitelj, ki je imel mladega sina.
Tisti sin je v svojih otoških letih delal kapelice
in oltarje in pel in maševal, kakor
pojejo in mašujejo otroci. Ko je pa dovolj dorastel
za šolo, ga je dal oče v mesto v zavod. Vzgoja v
zavodu ga je za časa dijaških let obvarovala vsega
slabega; in to je bilo dobro, četudi bi bilo še bolje,
ako bi bila vzgojila v njem krepko voljo in značaj
in vse, kar od človeka hoče in zahteva življenje.
Naredila je, kar je vedela in znala, in drugega ji
Bog ni štel v greh.

Že v otroških letih je sklenil tisti učiteljev sin,
da postane duhovnik; ko je bil pa študent, ni več
mnogo mislil na tisto, a tudi na drugo ni mislil. —
Živel je, kakor živijo študenti: njegovo življenje ni
bilo globoko in tudi bogato ni bilo; — podobno je
bilo vsakdanjemu dnevu.

In na tistem študentu ni bilo nič čudnega in nič
nenavadnega — ne v licu in ne v obnašanju. Včasih
je bil vesel in razigran, včasih zamišljen in otožen.

Zgodilo pa se je nekoč, ko je šel po cesti in
se ni za nikogar brigal, da ga je zbudil iz njegovih
misli vesel in glasen smeh. Zasijalo je blizu njega
dvoje oči — svetlih in jasnih, zagorelo je dvoje lic
— toplih in mehkih, zardelo je dvoje usten —
črešnjevosladkih.

In študent se je ustavil in udaril po čelu:

„Poglej, — tako-le se smeje življenje! — In ti
nisi tega še nikoli videl in opazil? — In čemu bi
se ne smejalo? — Kaj je smeh slabši — ali so
slabše solze ? Kaj je luč boljša — ali je boljši mrak ?
Kaj je toplota prijetnejša“— ali je prijetnejši mraz?
— In ti nisi mnogo mislil na to; in tudi na to nisi
mnogo mislil, kam te vodi tvoja pot. Ko si bil še
otrok, se je porodilo v srcu: duhovnik bi postal; —
in potem nisi več razmišljal o tem. In sambogve kaj
ti je dopadlo — otroku — v tem stanu: lepa suknja,
prijetno življenje ali čast in ugled? — In tvoja pot
bi te peljala v najmračnejši, najhladnejši kot te žalostne
doline solz; in življenje bi ti bilo tuje in ti bi
je sovražil. — A čemu? Je življenje morda pregrešno,
od Boga prepovedano in prekleto? Kaj ni
od njega veseli smeh, kaj niso od njega jasne oči
in mehka lica? — Velika je ljubezen velikega Boga
in veliko je njegovo usmiljenje. — Življenje v tej
dolini solz je grenko in neprijetno, polno težav, polno
bridkosti in trpljenja — in bilo bi hud pekel, če bi
se človeka v njegovi mizeriji ne bila usmilila velika
ljubezen, ki mu je znala osladiti vse grenkosti življenja.
— In zato je velik grešnik in velik nehvaležnež
in ljubezni in milosti božje nevreden človek,
kdor zavrača to veliko milost in veča grenkost svojega
življenja z odpovedjo in zatajevanjem. Čemu
odpoved in zatajevanje? Čemu ta velika nehvaležnost,
ki tako prezira radodarnost Gospodove ljubezni?
Ali se ne skloni žejni kosec k studencu in
se napije ? Ali se ne zvrne trudni romar v senco pod
drevo in se naspi? In ko se napije in ko se naspi,
je hvaležnost in vdanost v njegovem srcu vse večja
— kakor v srcu trudnega na dolgočasni poti in žejnega
v razplamtelem dnevu. In žejni kosec, ki bi
ne ugasil svoje žeje v hladnem studencu, bi grešil,
— in grešil bi tudi trudni romar, ki bi ne prespal
utrujenosti v hrastovi senci. — In grešil bi človek,
ki bi romal svojo pot s srcem, polnim hladne, mračne
dolgočasnosti — in bi zaprl oči in zatisnil ušesa in
se ognil v velikem ovinku, ko bi imel srečati mlado,
toplo, veselo življenje, ki bi ga lahko napojilo z lučjo
in ogrelo s toploto in ga pobožalo z mehko roko
po licu in mu pogladilo vse gube na čelu. Grešil bi
tak človek proti samemu sebi in proti Bogu in njegovi
ljubezni, ki ponuja človeku toliko lepote in
vsega dobrega in prijetnega.“ —

Lica so se mu razgorela in razsmehnile so se
mu ustnice in oči so se mu razjasnile.

In začel je sanjati velike in lepe sanje, polne
srebrnega smeha in zlatega solnca in toplih dni. In
v njegovem srcu je bila velika ljubezen in velika
hvaležnost; in še nikoli ni bilo njegovo srce tako
čisto in tako pobožno. — Bil je mlad in nasmehnila
se mu je mladost in nasmehnilo se mu je življenje.
Nič čudnega ni bilo na tem in nič neumnega in nič
pregrešnega: kje je človek, ki ni vsega tega sam
videl, srečal in doživel? — Mislil je tisti študent
in študiral:

„Smeje se včasih človeku mladost, tako lepa,
tako prijazna tako vsega življenja in vse radosti
polna, da bi zavriskal od srca, kakor zavriska fant,
ki se vrača opolnoči izpod okna ljubice. — V nas
je naša mladost in se nam smeje skozi oči in se
nam bo še smejala in mi sami se bomo smejali z
njo, da se nam zarežejo veselega smeha ostre gube
čez čelo in mimo oči. — In človek je dolgo mlad,
ker ni njegova mladost v letih, ampak v duši in v
srcu. V nas je naša mladost in se nam smeje skozi

oči, kakor se smeje razigrano dekle skozi okno, ko
priroma mimo pomlad z vsem svojim cvetjem in
petjem ali pa fant z zavihanimi brki in s klobukom
postrani in zavriska, da se zbujajo starci po zapečkih.
— Radost tega dekleta je prava in resnična
radost življenja, in ni kakor radost vagabunda in
potepuha.“ —

Tako je sanjal in živel tisti študent; njegov
delež je bilo nemirno hrepenenje; resnosti in skrbi
ni poznal, a tudi malopridnosti ne.

Ko je dovršil gimnazijo in je prišel čas, da bi
bil moral pomisliti na svojo prihodnost in na svoj
poklic, ga ni nič brigalo in nič skrbelo.

Nenadoma pa ga je zadel hud udarec, ki ga je
zbudil iz sanj.

Bilo je lepega in zgodnjega jutra — praznik
je bil tisti dan —, ko je prišla mati in ga zbudila,
naj bi šel k maši. Napravil se je in romal pol ure
daleč. Ko se je vračal, so mu povedali, da mu je
mati hipoma umrla. —

Prišel je v hišo, sedel za mizo, sklonil glavo
med roke in pogledal predse. In uzrl je pred seboj
očeta, strtega, starega, toliko da ga je spoznal. In
oče ga je pogledal in ni izpregovoril besedice. In
sin se je zgrozil; bolj se je zgrozil nad očetom in
tistim njegovim pogledom kakor nad materino smrtjo.
— Če je toliko groze v enem samem pogledu očetovem,
koliko šele v mrtvem očesu materinem!

Tisti hip je planila k njemu sestra; prinesla mu
je pozdrav od mrtve matere. — Zaplakala je z groznim
plakom:

„Mama je umrla! Naša mama je umrla!“

Objela ga je krog vratu, on pa se ji je iztrgal
s silo in jo skoraj sunil od sebe; — toliko groze je
bilo v njenem glasu. In kako grozna mora biti šele
nema tihota mrtve matere!

Zbudilo se je tisti čas v njegovem srcu nekaj
groznega. Svojo mater je vedno ljubil; ljubil jo je
tiho, vdano in zvesto, a nazunaj ni kazal te ljubezni.
Bil je take narave, da se je nežnosti in ljubeznivosti
sramoval in da mu je prišla na jezik prej
osorna beseda kakor pa nežna in ljubezniva.

A tisti čas, ko je tako sedèl za mizo in je ležala
v drugi sobi njegova mati mrtva, tisti čas je
zavrelo, je zakipelo v srcu. Zakipela je morda ljubezen,
morda je bilo kesanje, morda je bil obup;
sam ni vedel, kaj je bilo, a bilo je grozno, neznosno.

Morda je prebledel, morda je zaječal; priskočili
so k njemu in mu začeli ponujati:

„Nate, vzemite! Slabo Vam bo! Tudi Vam bo
slabo!“

Bili so dobri in blagi ljudje, s solzami v očeh;
vsa hiša jih je bila polna.

„Pustite me, prosim vas! Pustite me!“

Moral je iz sobe, moral je iz hiše, moral je
nekam, da izprazni žalost, obup, karkoli je bilo, ki
je vrelo in kipelo v njem.

Nič ni pomislil na očeta in na sestro, moral je
za hip nekam, da se iztrezne.

Vstal je in odšel in poiskal voz do brzojavnega
urada. — Vse je lepo natanko premislil in presodil:
čisto nepotrebno je bilo, da je šel sam, vse bi lahko
opravili drugi; — a moral je iz hiše, moral je nekam
— kamorkoli. —

Sedèl je v vozu in konj je drvel.

Hipoma je zazvonil v vasi zvon in takrat je
prekipelo v njem, takrat šele, ko je slišal tisti zvon,
tisti prežalostni glas, ki ni moči in pomoči več proti
njemu.

Zaplakal je in plakal je kakor otrok.

In spomnil se je očeta, in sestre se je spomnil,
ki sta bila tako blizu tam spodaj pod tistim zvonikom,
in bilo mu je žal, da ju je zapustil sama.

In zvon je zvonil.

Na vekomaj! —

Voznik, ki je bil v naglici pozabil bič, je začel
z vajeti biti konja, da bi se razgubil glas zvona v
hreščanju koles po kameniti cesti.

Zvon pa je le zvonil.

Na vekomaj! —

Voz je drvel kakor v smrt in kamenje je odletalo
izpod koles, da so se ljudje po cesti že oddaleč
ogibali; zrli so začudeno za vozom in za
plakajočim mladeničem na njem; poslušali so glas
zvona in premišljevali, kdo bi bil utegnil umreti. —

Ko se je vrnil domov, je začel skrbeti najprej
za očeta in za sestro. — Bil je čisto trezen in miren.
— Zdelo se mu je najboljše, da bi onadva odšla
za nekaj dni.

Ko se je vrnil od podružnice domov vikarij —
dobra in blaga duša —, se je najprej razjokal z
njimi in potem stopil k učitelju in mu izpregovoril:

„Ti si šibak in težko preneseš ta udarec; najboljše
bi bilo, da bi odšel za nekaj časa. Če hočeš
skrbeti za otroke, moraš skrbeti v prvi vrsti zase:
sedaj imajo samo tebe.“

Ni bilo lahko prigovarjanje, a prazno tudi ni bilo.

„Šel bi, a ne sam!“ —

„Hči gre s teboj, sin pa ostane tu, krepak je dovolj.
Sicer pa bo v moji skrbi. In eden mora ostati tu.“

Ubogala sta, vede ali nevede, kako in zakaj;
odpeljala sta se nekam k sorodnikom.

Sin je ostal sam. Prišli so sorodniki in uredili
in pripravili vse potrebno; on pa ni mogel čez prag,
ni mogel do matere; mrtve je ni videl: pregrozno
se mu je zdelo vse, kar se je zgodilo.

Sedel je v župnišču kje v kotu — ali pa slonel
na oknu — ali pa stal na dvorišču — in čakal, da

pride kdo in mu sporoči in pove, kar in kakor je
pričakoval:

„Samo pomota je bila! Ni umrla! Samo hipna
slabost! Prebudila se je! Zavedla se je in se začudila!“

A ni ga bilo človeka, ki bi bil prišel in mu to
povedal.

Ko so zaškripala vrtna vrata in ko je pes zalajal
in ko se je oglasila stopinja na dvorišču, v
veži — je vztrepetal in čakal — zaman.

Pod noč je legel v posteljo in čakal; in ko se
je načakal, se je obrnil, da bi zaspal. Hipoma se je
zdrznil; sklonil se je pokoncu in poslušal. Kaj je
bilo? — Stopinja? Vzdih? Stok? — A v sobi je
bilo vse tiho in mirno in zunaj tudi. On pa je sedel
in poslušal.

Grozne so bile tiste ure, dolge in mučne.

V kratkem času je preživel vse, kar se je že
dovršilo in kar ga je še čakalo. — Vse tisto je preživel
in pretrpel, kar je oče pretrpel in kar je pretrpela
sestra, ki je bila doma, in kar je pretrpela
tista, ki je bila od doma, in vse tisto je pretrpel,
kar je še čakalo njega in druge.

V tihi temi dolge noči mu je domišljija tako
oživela, da je jokal pri prizorih, ki jih še niti doživel
ni.

Videl je mater na odru, bledo, mirno, mrtvo.
Sveče ob odru so mračno razsvetljevale sobo. —
Prihajali in odhajali so ljudje, na licih začudenje, radovednost,
tudi mnogo odkritega sočutja in mnogo solz
in žalosti v očeh. — On je stal v kotu in zadušeno,
krčevito plakal. — — Čakal je pogreba. Prišli so
duhovniki. — Pokrili so krsto. — Zagrmeli so udarci,
kakor bi se svet podiral. — Odnesli so mu mater
po stopnicah in on je stopal za njimi in žalost v
njegovem srcu je bila neizmerna. — Zaklical bi, zakričal,
zajokal, da bi se pogrebci ustavili in bi se
mati v tesni krsti zganila in potrkala na pokrov in
bi odkrili pokrov in mati bi potolažila žalostnega
sina in legla potem zopet k večnemu počitku.

Zajedel se je v rjuho in obrisal solze.

Zaobrnil se je krog prizorov: slišal je zadnji
materin klic, — videl je, kako se je zgrudila, —
kako so jo prenesli na posteljo, — kako je izdihnila;
— videl je sestro in očeta in slišal njun obupni
krik. — Stal je pod vasjo, — od maše se je vračal,
— slišal je obupen jok, — na vratih prve hiše je
stala žena in mu povedala, da mu je mati umrla. —
In tekel je, tekel, a noge so se mu šibile v kolenih,
— in je prišel v hišo in se zgrudil na stolico in
uzrl je pred seboj očeta in planila je k njemu sestra.

Zopet se je začel trnjev pot in romal ga je brez
konca in kraja kakor v zakletem krogu vedno mimo
istih postaj, vedno mimo istih prizorov.

Včasih so mu ušle misli v prihodnost. — Tako
pusto in prazno bo doma. Ne bo je več na oknu,
da bi ga čakala, ko bo prihajal na počitnice; ne bo ne
nje, ne njene ljubezni, ne njene skrbi. — Vse bo
pusto in prazno, kamor stopi, v sobi, v kuhinji, na
vrtu, povsod. — Ne bo več starega veselja, pravega
in resničnega; v vsakem kozarcu radosti bo
grenka kaplja pelina.

Toliko da je začelo svetlikati skozi okno.

„O Bog! Kdo sedi pri mizi! Človeška postava!
Ženska oseba sedi na stolici, glavo ima naslonjeno
na mizo!“ — Napel je oči in gledal, strmel in se
tresel. — „O Bog! To je ona! Vse skupaj je bila
samo šala. Presenetiti so me hoteli. Prišla je potiho,
da bi me presenetila in razveselila. Saj ni umrla!
Saj je nisem videl! Sedaj je tu!“ — Kri mu je zaplala
po žilah in veliko upanje se mu je zbudilo v
srcu. — Iskal je žveplenke. — Roka se mu je tresla.
— Trikrat, štirikrat je podrgnil, preden je prižgal.
Na stolici je bila v neredu razmetana njegova
obleka, na mizi njegov klobuk in nekaj drugih reči.

Obrnil se je, da bi zaspal.

V sobi je zaslišal razločno dihanje; — nekdo
je prestopil. — Obrnil se je in pogledal. — Ob oknu
je stala človeška postava.

Gledal je in poslušal.

Nič ni bilo. — V sosednji sobi je nekdo glasno
dihal; pokalo je suho pohištvo; ob oknu so viseli
zastori.

Nič ga ni bilo strah; srečen bi bil, če bi jo
mogel le za hip videti pred seboj.

In tisto neumno upanje mu ni hotelo izginiti
iz srca.

Na večer drugega dne je spremljal neke sorodnike
iz župnišča skozi vas do pod domače hiše. —
Pod hišo jih je pozdravil in se obrnil z vikarjevim
bratom, ki ga je spremljal.

Hipoma je obstal in se ozrl tja gor. Iz sobe je
sijala skozi priprte žaluzije luč; bila je to svetloba
sveč. — Tam gori je ležala njegova mati na mrtvaškem
odru — in ga čakala, on pa je ostal pod hišo,
ne da bi stopil tja gor in pokleknil in se razjokal
pred njo za vse — vse.

Kolikokrat je prihajal zvečer tod domov; tam
gori je sijala luč kakor nocoj, na oknu pa je slonela
mati in čakala sina. — V poznih nočeh ji skrb
ni pustila spati; tam gori, kjer leži nocoj na parah,
je bdela in čakala. Nikoli več je ne bo! — In naj
pride ob katerikoli uri — žalosten in razdvojen, razprt
s seboj in svetom, — nje ne bo več, ne bo več
njene skrbi in njene tolažbe. — In kolikokrat se je
vrnil vesel in zadovoljen; — ko bo hotel odslej
vesel in zadovoljen stopiti čez tisti prag, — ga
zadavi v grlu jok in smeh se mu razlije v dve
grenki solzi. — Ne bo je več in tudi njenega srca
ne bo več, ki ga je tolikokrat žalil iz lahkomiselnosti,
ki ga ni znal nikoli ceniti, ki ga je spoznal
šele, ko ga je izgubil. Ne bo ga več! Nocoj leži
mrtvo tam gori, kjer je tolikokrat skrbelo zanj, neštetokrat
morda plakalo nad njegovo mladeniško lahkomiselnostjo.

Zakaj bi ne stopil tja gor, da se zadnjič poslovi
od tistega srca, da ga poprosi odpuščenja, da
se mu zahvali za vso neizmerno, nepovrnjeno ljubezen!

„Zakaj bi ne stopil tja gor!“

„Potolaži se!“ se je prestrašil tovariš in ga
stisnil pod pazduho in ga odvedel s seboj; sledil
mu je brez moči in volje.

Druga noč je bila še hujša kot prva.

Tretje jutro je bil pogreb.

Stopal je za krsto nem in bled; niti kaplje krvi
ni bilo v njegovem licu, niti drobne solze v njegovih
očeh. — Med mašo je klečal kakor kip, zmolil
ni niti enega očenaša.

Ko je zagrmela prst na krsto, ga je nekdo naglo
stisnil pod pazduho.

Tako se je zgodilo, da so mu pokopali mater
in on je ni videl mrtve.

Bilo je že vse v redu; oče in sestra sta se
bila že povrnila in za silo so se vživeli
v nove razmere; a ko so sedeli skupaj pri
mizi, se je nemalokrat ozrl pogled tega in
onega k vratom in čudno se mu je zdelo, da je
tako dolgo ni v sobo; — hipoma pa se je spomnil
nečesa grenkega in popil je naskrivoma dve solzi,
ker ni hotel, da bi jih drugi opazili. Tako so skrivali
drug pred drugim svojo bridkost in pili svoje
solze, da je bilo srce vedno do vrha polno —
mesto da bi srce izpraznili in izlili vso svojo žalost.

In tisti sin, ki je v svojem srcu tako ljubil svojo
mater, četudi ni kazal tega — in ki je večkrat grešil
nad njeno ljubeznijo — sambogve zakaj — iz
hudobije nikoli — tisti sin ni rad z nikomer govoril
o svoji pokojni materi: tako sveta in nedolžna mu
je bila tista ljubezen. — V svojem srcu je napravil
grob; najbolj ga je razžalostil, kdor se je približal
tistemu grobu in ril po njem. — Gojil je tisti grob
s skrbjo in ljubeznijo. V temnih nočeh se je približal
tistemu grobu in ga odprl in se pogovarjal
s svojo materjo: ona mu ni umrla — saj je ni videl
nikoli mrtve — ne v resnici in tudi v sanjah ne; —
tako mu je bil Bog milostljiv.

A kakorkoli je že bilo z njim in z vsemi drugimi
— on je čutil v srcu veliko praznoto, veliko
pomanjkanje, veliko potrebo; sam ni vedel po čem.
— Nje ni bilo več, ne njenega lica, ne njenih oči,
ne njenega srca, ne njene ljubezni: to je bilo, kar je
čutil, četudi nezavedoma, kakor čuti roža pomanjkanje
solnca, njegove luči, njegove toplote. — Jasno in z
bridkostjo pa se je zavedal tega, da je nekoč tudi ona
pogrešala njegove ljubezni, tople in nežne in radodarne,
kakor jo je zaslužila. On, skopuh, pa je zaklepal
tisto ljubezen v srcu in jo stražil z mračnim,
vsakdanjim licem. — In kaj mu pomaga in kaj mu
koristi sedaj vse tisto v skopuštvu nakopičeno bogastvo!

Kakor se izpremeni začarano zlato v črno oglje,
če greši človek s pohlepnostjo nad njim — tako se
je izpremenila vsa njegova ljubezen v grenkost in
bridkost in tako je bil kaznovan za velik greh svoje
mladosti.

In dasiravno ga je materina smrt tesneje zvezala
z očetom in s sestro, jima vendar ni mogel
kazati, česar jima ni nikoli kazal — nežnosti in
ljubeznivosti. Vsaka mehka, nežna, topla beseda, ki
bi jo bil izpregovoril, bi ga zabodla v dno srca:

„Tako bogat, tako radodaren si sedaj z ljubeznivostjo,
prej pa si bil tako beraško reven, tako oderuško
skop z njo! — In kaj ti pomaga vsa ljubeznivost
sedaj. Nisi znal plačevati prej zlata z zlatom!
Stradaj sedaj za kazen!“

Stradal je revež materine ljubezni — kakor
strada berač kruha. Dokler jo je užival v izobilju,
se tega skoraj ni zavedal in ni čutil hvaležnosti v
svojem srcu — kakor človek, ki ni nikoli kruha
stradal.

A morala je iz srca vsa zatajena, vsa zadržana
nežnost in ljubezen in moral je nekje potopiti svojo
bridkost in velik kes in vso grenkost, ki mu je polnila
srce do vrha.

Dobil je v tistih žalostnih dneh drobno pismo;
in v tistem pismu je stalo zapisano:

„ — — Ne mislite, da sem Vas pozabila! O,
ne! Prehud je bil udarec in prevelika je bila bridkost
brž prve dni, niti čutili bi ne tolažilnih besed;
danes pa ste jih bolj potrebni kakor prve dni. — —“

In v pismu je bilo toliko ljubezni, toliko sočutja,
tako odkritosrčnega in resničnega, da je sedel
in zaplakal. — In vzel je pero v roke in napisal
dolgo, črnoobrobljeno pismo in izlil v pismo svojo
dušo; njegov spomin pa in njegovo srce sta se oklenila
tistega dekleta, tistega otroka, in iskala — revna
in beraška — pri njem moči, pomoči in tolažbe.

Čas pa je naglo potekal in trebalo je misliti na
resne in važne stvari.

Lepega popoldne je ležal v svoji sobi na postelji
in strmel v strop in ni nič mislil. — V sobo
je stopila njegova teta, ki je bila prišla tiste dni,
da bi vse pospravila in vredila v hiši. — Sedla je
na vznožje postelje in mu pogledala v oči; — in
on — toliko da je vzdržal pogled.

„Ata me pošilja; — povej, kam in kako misliš!
Govorili so nekaj o bogoslovju, a on pravi, da te
nikamor ne sili; po svojih močeh te bo povsod podpiral
in vzdrževal, kakor bo mogel.“

„Že uredim; le obleko in perilo mi pripravite.“

Teta je odšla — njemu pa se je oko zasolzilo.

Tudi mati ga je vprašala ne dolgo pred smrtjo:

„Povej vendar, kaj in kako misliš, kam si se
odločil; čas je, da ti poskrbim vse potrebno!“

„Časa še dovolj!“

In umrla je, preden ji je odgovoril.

„Zakaj ji nisem odgovoril takrat — na tisto vprašanje,
na tisto zadnje vprašanje, ki ga ne ponovi nikoli
več? — In zakaj nisem odgovoril danes očetu? Nakratko
in odkrito bi mu lahko odgovoril: tako in tako!—
A kaj naj bi mu bil odgovoril? Kako naj bi mu bil odgovoril,
če si sam nisem na jasnem, kaj in kako ? — A on
to vidi, čuti, zato ga skrbi. — Niti besedice nisem
še izpregovoril; vsi so mislili na to, da grem v bogoslovje;
in morda sem tudi sam mislil tako, ker
nisem mislil na nič drugega; — a on vidi, da ni
vse v redu, da ni odločitev lahka, ker sem premalo
mislil nanjo. — Skrbi ga, a noče me sam vprašati;
boji se, da bi ga umel napačno in da bi napačno
tolmačil njegovo vprašanje.“

Z roko je zamahnil za muho, ki ga je nadlegovala.
Ljubil je očeta, kakor je oče njega ljubil, a
kazala si tega nista rada nazunaj, prezaprta sta bila
in pa premoška.

Tisti dan, ko je mati umrla in ko je videl očeta
prvič v življenju jokati — in jokal je kakor otrok —
in ko se ga je sestra oklepala krog vratu in mu
pila solze z lic in jokala z njim in ga tolažila in
imela zanj toliko lepih besed, je stal on ob strani
z mrkim, solznim očesom in izpregovoril je komaj
dve, tri besede.

Danes pa se je oče sramoval stopiti pred njega
in mu reči: „Sin, kar in kakor hočeš! Jaz sem oče
in ti si sin. Kolikor mi bo mogoče, pretrpim zate;
ker mi je žena umrla, povabim pa revščino za gospodinjo
k hiši, če bo sila in potreba: samo da boš
srečen. Silim te pa nikamor; če si ti tudi vedno mislil
na bogoslovje in si šele danes spoznal, da ni tam
tvoj dom, nič za to!“ — Sramoval se je oče morda
teh besed, ker je vedel, da bi se jih tudi sin sramoval
in bi vsled samega sramu ne storil, kakor bi
tisti hip čutil v srcu, da bi moral storiti: poklekniti
namreč in poljubiti očetu roko. Morda pa se je samo
bal, da bi ga odslovil s hladno besedo: „Že sam
napravim, da bo Vam prav in dobro.“

Obrnil se je k steni; z rokami si je zasenčil oči
in poizkušal je zaspati.

A zaspal ni, ampak mislil in mislil.

„In če bi naposled tudi res izprevidel, da tam
ni sreče zame — da nisem za bogoslovje —, ali
morem in smem zahtevati od očeta, da me vzdržuje?
— Da se muči in trudi zame v svoji bolehnosti
in trpi pomanjkanje? Ali bi imel mirno vest,
če bi se mi kdaj v življenju dobro godilo — pa bi
se hipoma spomnil nanj? Če bi se spomnil, da sem
si kupil zdravje, srečo, zadovoljnost, blagostanje z
očetovo mizerijo in pomankanjem in trpljenjem in
morda prezgodnjo smrtjo?“

„No — in naposled — ali bi se ne mogel sam
vzdrževati, kakor se vzdržuje sto in sto drugih? —
Ali si tako malodušen, da se bojiš življenja in trpljenja
in boja in dela in truda? Kaj misliš, da ti bo
življenje vedno kar tako samo pogrinjalo mizo? —
In kako prijeten je boj in trud v zavesti, da se človek
trudi in bojuje kakor mož! Kako prijetna je zavest,
da je krvavo zaslužen vsak košček kruha, ki
ga deneš v usta — in da nisi zanj nikomur dolžan
hvaležnosti? In kako prijeten in sladak je vsak
grižljaj! Le otroci sedajo brez skrbi in brez hvaležnosti
za mizo, ki so jim jo drugi pogrnili; mož
pa sede za mizo s samozavestjo in samohvaležnostjo.
In to krepi in jači človeka, da je vedno bolj
mož.“

Sam bi se lahko preživljal in od očeta ne bi
trebal niti vinarja.

A oče bi slonel doma na oknu in bi strmel v
krvavi solnčni zahod in bi s skrbjo in z bridkostjo
mislil na ponosnega sina v tujem mestu: „Fant trpi;
a ni dobro trpeti, če hoče človek delati — ne more
delati, če trpi; on pa dela, da bi ne trpel. — In če
dela za kruh, ne more delati za glavo; če pa ne
dela za glavo, dela za kruh — in ostane večen
kruhoborec; — to pa fanta mori in peče.“ — In
oče bi sedel in preštel denar in vzel nakaznico in
bi skušal ponarediti pisavo, da bi je sin ne spoznal
in mu ne vrnil denarja.

Sin pa bi koj spoznal lepe, okrogle poteze
očetove pisave in bi gledal denar in bi ga prešteval
in bi ga preobračal. — „Ali hočem — ali ne? —
Ali naj trpim jaz — ali on? Ali naj strada bolehni
oče — ali zdravi sin? — Ali naj mu vrnem samo
polovico — in polovico obdržim? — —Judež!“ —
In bogve ali bi imel toliko moči, da bi sedel in napisal
nakaznico in nesel denar na pošto!

Če bi denar obdržal, bi mu gorel na vesti, če
bi ga pa vrnil, bi oče sedel za mizo, ko bi ga dobil,
in bi naslonil glavo med roke in velika žalost bi
napolnila njegovo srce. — In prišla bi sestra v sobo
— denarja bi potrebovala za to in ono; — oče bi
ji pa ne odgovoril, in ona bi videla denar pred njim
in videla bi njegovo žalost in vse bi razumela; —
in vrnila bi se v kuhinjo in njene oči bi orosile solze.
Čez hip bi prišel oče za njo in bi seštel denar na
mizo: „Tu imaš denar! Kar hočeš in kamor hočeš
z njim!“ — In sestra bi ga vprašala: „Ali naj Vam
napravim kmalu večerjo?“ On bi ji pa odgovoril:
„Nocoj ne bom večerjal.“ — „Za božjo voljo, lepo
Vas prosim!“ — „Ne morem!“ — In vrnil bi se v
sobo in se naslonil na okno in se zagledal v noč. —
Sestra bi pa tisti čas slonela v kuhinji ob oknu in
bi jokala; — in potem bi zaklenila hišo in bi šla
spat in bi jokala in bi mislila na brata: „On noče

sprejeti, da bi mi ne trpeli — mi pa trpimo, ker on
noče sprejeti. — Če bi pa sprejel, bi trpel on in bi
mi trpeli.“

Hipoma je vstal in se razjezil sam nad seboj:

„Vraga, so to neumnosti! Kot bi res ne bilo
pomoči, kot bi res ne bilo srednje poti! Se že kako
naredi! Nekoliko potrpijo oni, če že hočejo, nekoliko
potrpim jaz, nekoliko bo Bog pomagal naprej, pa
pojde, da bo veselje. — Vrag bi me rad premotil
z malodušnostjo in z bojaznijo pred življenjem. Nak,
ne boš me, brate! Stotisoči so v hujših, znatno hujših
stiskah, kakor bi bili mi, pa se jim ne pozna ne na
licu, ne na glasu.“

Da bi pregnal vse tiste neumne misli, je sedel
k mizi in začel brskati po knjigah; a nič pravega ni
našel in nič primernega. Odprl je miznico in iskal
po njej in v roko mu je prišla materina slika;
odstranili so jo bili za nekaj časa radi očeta — in
sedaj se je vprašal, ali je bila tista misel pametna
ali neumna. A kakorkoli je že bilo: sedaj je sedel
tako v svoji sobi sam z materino sliko v rokah.
Pogledal jo je dvakrat, trikrat in si potem zakril
obraz.

Spomnil se je, kako je bila mati vesela še večer
pred smrtjo. Precej mladine se je zbralo na vrtu,
da bi se fotografirali; in prosili so tudi njo, naj bi
stopila mednje, a ona ni hotela: „Le bodite sami,
mladi!“ — In potem so se še veselili in šalili; in
zvečer so sedeli tako lepo pri večerji: oče, mati,
brat in sestra. Tako lep, tako prijeten večer! In
zadnji na vse večne čase! In Bog je bil tako dobrotljiv
in usmiljen, da jim je pustil tisto tiho —
zadnjo srečo uživati neskaljeno: niti senca zle slutnje
ni legla nikomur na srce.

In drugo jutro je mati umrla — in on ni stopil
pred svojo mrtvo mater. — Morda so mu ljudje to
zamerili, pokojna mati mu gotovo ni; ona je videla
v njegovo srce in je vedela, da je bila le prevelika
ljubezen, ki je plašila prešibkega človeka pred grozo
tistega trenutka. Čudovito moč bi bil moral imeti,
pa bi bil stopil pred zagonetko njenega mrtvega
lica; a šibak kakor je bil, je predobro čutil, da bi
bilo to preveč zanj.

„Moj Bog! Ali je bila to le neznanska šibkost,
ali je bila čudovita moč in sila, ki me je do zadnjega
hipa zadržala, da nisem zdivjal po vasi in
čez stopnice in skozi vrata naravnost do nje in pil
v dolgem poljubu ljubezen, tolažbo, moč, smrt —
bogvekaj z njenih mrtvih, mrzlih ustnic? — Ali sem
bil tako šibak — ali tako krepak? Povej, mati!
Govori!“

Mati pa je molčala.

„Povej, mati, odgovori sinu, da ve, kdo in kaj
je: otrok ali mož!“

In gledal je mater; mati pa je molčala.

„Ni odgovora na to vprašanje! — In sedaj ne
vem, ne kaj in ne kako. — Glej, velikokrat sem
mislil in govoril o bogoslovju in potem sem skoraj
pozabil nanj; danes, ko je čas, da bi se odločil,
stojim na razpotju in mislim in študiram. — Povej
mi, mati, ali sem tako šibak, da se bojim tistega
življenja odpovedi, samozatajevanja, dela in truda
v duhovskem stanu in bi rad od življenja le vsega
dobrega in prijetnega? Ali sem pa morda tako šibak,
da se bojim v življenju boja in truda za obstanek
in bi rad brezskrbno življenje, ki bi mi samo pogrinjalo
mizo dannadan? — Povej mi, mati, povej
mi, ali sem res tako krepak, da lahko sledim glasu,
ki me je poklical v mladih dneh — v boj proti samemu
sebi — ali sem tako krepak, da lahko sledim
glasu, ki me je tako nenadoma poklical v boj
proti svetu! — Povej mi, mati, ali je sebičnost, ali
je malodušnost, ali je krepka in jaka volja, polna
požrtvovalnosti — to, kar me cepi v dvoje, da že
ne vem več, kdo in kaj sem. — Povej mi ti, kaj
in kako! Pokaži pot — na desno — ali na levo!
Usmili se sina in reši ga dvoma! Primi ga za roko
in povedi ga po varni poti do cilja, da ne pade, da
ne zaide!“

Materine oči so ga zrle mirno — kakor vedno;
in njene besede so bile iste kakor vedno: „Ker ti
želim dobro, te nikamor ne silim.“

„Mati, je to kazen za greh, ker ti jaz nisem
odgovoril na tvoje zadnje vprašanje?“

„Silim te nikamor — željo mojo pa poznaš!“

„Dobro, mati, dobro! Tvoja velika in sveta želja
naj mi bo veliko in sveto povelje. — Hvala ti, mati,
hvala za tvoj veliki, sveti nauk! — In kako naj bi
tudi bilo drugače, če je že od mladih dni poklic v
srcu? — Brez odlašanja stopim na pot, ki mi je od
Boga začrtana in ki me tvoj spomin in tvoja želja
kličeta nanjo. — Umrlo je tvoje ljubezni in skrbi
polno srce, a tvoja skrb in tvoja ljubezen nista umrli;
ozri se torej na svojega sina, če bo kdaj razprt
s svetom in razdvojen nad samim seboj v temnih
nočeh plakal grenke solze razočaranja in obupa!
Ozri se nanj, če ga potrejo prevare in neprijetne
izkušnje; izprosi mu jake moči in trdne volje, da
premaga svet in sebe! Podpiraj ga s svojo priprošnjo
na težavni poti, ki jo hoče nastopiti, — na poti odpovedi
in samozatajevanja!“

Vstal je in vzel klobuk in odšel k vikarju.

„Prošnjo bi rad spisal za bogoslovje.“

„Dobro, dobro; me veseli!“

Tiste dni je dobil zopet drobno pismo in v
njem je stalo zapisano: „V kratkem se
vidimo!“ — In res je prišla, čisto brez
potrebe je prišla; in kakor je prišla, tako
je tudi odšla.

On pa je bil velik revež: vse, kar je sezidal v
zadnjih dneh z velikim naporom, se je začelo zibati
in majati; bal se je, da se vse zgrudi nanj in ga
pokoplje pod seboj. Pričarala je nase vse njegove
misli in njemu je bilo tako težko in trudno v glavi,
da bi najrajši sedel in zatisnil oči. Ni bila izgovorjena
čarovna beseda in tudi čarovnega strupa ni pil iz
čase njenih ustnic — in vendar je dobro čutil, da
je velik revež, ki mu je težko pomagati.

„Sam Bog ve, kaj je vsega tega treba? Je li to
opomin od Boga, da ne stopim na pot, ki sem se
napravil nanjo, ali je to velika in trda izkušnja, ki
jo je treba prestati?“

Napravil se je in stopil na pot, ki se je bil
odločil za njo; in ko je šel, je pomislil sam pri sebi:
„Ali grem sam, ali me žene v odrešenje? — V pogubljenje?“
— Nič ni vedel, kako mu je v srcu in
v duši; zdelo se mu je, da je glava težka in trudna
in da je v srcu pusto in prazno. A vendar ga je
nekaj gnalo na pot; prijelo ga je za roko in ga
povedlo s seboj in on je ubogal in šel. Bog ve,
kaj je bilo; morda je bil še tisti trdni sklep, ki ga
je bil sklenil in ga ni še prelomil, ker je bil prešibak
za to; morda sta bila materin spomin in njena
želja; morda je bila Gospodova milost, ki ga je vodila,
da sam ni vedel, kako in čemu. —

Ko je odhajal, so stali vsi vrh stopnic.

Dal je teti roko in ona je izpregovorila: „Ostani!“

„Čemu naj bi ostal?“

„Ako ne maraš iti!“

„Ako bi ne maral, bi ne šel!“

In potem je dal roko očetu: „Z Bogom!“ —
„Vse dobro!“ mu je odgovoril oče.

Stara mati, ki je bila prišla k slovesu, si je
brisala solze. Pozdravil je tudi njo in se ji nasmehnil
in dal še sestri roko in se obrnil in šel po
stopnicah in ni se več ozrl nazaj.

Ko pa je prišel v tisto veliko hišo in se ozrl
okrog po sobah, po hodnikih, po vrtu in po obrazih,
ki jih je srečaval, ko je klečal v oratoriju in sedel
v kolegiju, se mu je zdelo, da je mir in pokoj v
njegovi duši in v njegovem srcu; a nad vsem tistim
mirom in pokojem je ležalo nekaj težkega in temnega.
Bal se je sesti za pult in se zamisliti.

Pa je prišlo tako drobno pismo; nič slabega
in nič pregrešnega ni bilo v njem, a vendar je bilo
njegovo srce nemirno in nepokojno in postajalo mu
je vedno bolj nemirno in nepokojno. — In kolikokrat
je prečital tista pisma — in kolikokrat je sedel in
se zamislil in vzel potem pero v roko in zapisal
sam Bog ve kaj!

V hišni red se je vživel kakor kolo v stroj; v
študije, v molitve in v premišljevanje pa se ni mogel
vživeti. In tako so potekali dnevi.

Prišle so duhovne vaje, veliki in sveti čas molitve
in premišljevanja. — Sklenil je sicer, da jih
napravi vseeno, a sredi molitve se je izgubil bogvekam
in brž spočetka meditacije se je zamislil v
Bog ve kaj.

Ko je pa neprestano srečaval tiste postave v
dolgih, črnih haljah, ki so romale mimo njega mirne,
molčeče, zamišljene, kakor bi druga drugo ne poznale.
se je zamislil tudi on. — Iz njegovih misli
ga je zbudil glas zvona, ki je klical k meditaciji.

Sedel je v oratoriju in poslušal starega jezuita:

„Če hoče kdo moj učenec biti, naj zataji samega
sebe in naj vzame svoj križ in hodi za menoj!“ —

Vedno isti preludiji, vedno isti refreni in melodija
sama vedno ista: premagovanje, odpoved, samozatajevanje;
dan za dnem vedno isto v različnih
variacijah in modulacijah! — Pa bi vsaj enkrat pretehtal
in premislil te besede! —

Kaj ni življenje res prav nič drugega, kakor samo
tuga, žalost, mrak? Kaj nima drugega namena kakor
trpljenje, odpoved, zatajevanje? Je to vredno človeka?
In to je vredno moža? Ali ni življenje, kakršno
je, vse lepše, vse boljše, vse naravnejše in resničnejše
— odpoved pa tako trpka in grenka in nenaravna?
In čemu, čemu odpoved? Kaj je njen cilj?
Je li res Bogu dopadljiva? Pa kako in zakaj? Če
Bog ljubi svet, če res ljubi človeka, kakor ljubi oče
svojega otroka — kako mu more biti dopadljivo
potem njegovo trpljenje ? Pa dobro, — naj Bogu odpoved
res dopade; naj mu bo res ljubo in drago,
da odklanja človek v svojem trpljenju s ponosom
vse, kar mu nudi on dobrega, lepega in prijetnega:
čemu mu potem ponuja vse to ? — In če je Bogu res
ljuba in draga odpoved, ali mu ni vsaj ravnotako
ljubo in drago, ako sprejme človek s hvaležnim

srcem vse njegove darove in uživa to življenje, to
kratko življenje, kakor se spodobi? —

Zamišljen je hodil okrog in študiral uganko
življenja in ni mogel iz nje, ni znal poti in izhoda.

Ko so bile noge trudne in ko je bila glava
trudna, je sedel za pult in odprl knjigo in na prvi
strani je bilo zapisano:

„Kdor hodi za menoj, ne hodi v temi, pravi
Gospod.“

Tu je torej luč, ki sveti na pot skrivnostnega
mraku življenjske zagonetke?

Čital je dalje:

„Ničemurnost, ničemurnost in vse ničemurnost.“

Vse pusto in prazno!

Vse prah in pena!

Vsega bo enkrat konec!

Bogastvo, blagostanje, čast, lepota, — vse se razkadi
in razgubi, da ne ostane za njim niti oblačka
dima!

In življenje mesa in krvi! —

Pôlje, kipi, gori in raste hrepenenje v srcu —
raste in plamti in se razplamti v poželjenje; — in
poželjenje plamti in gori in se razgori v strast; in
strast se razgori v svojem divjem plamenu — in
za njo ostane le klavrno in žalostno pogorišče,
tako klavrno in tako žalostno, da se človek z
grozo in studom obrne od njega. Groza in stud
pred življenjem mesa na pogorišču strasti — je pa
tega življenja najhujša kazen in smrt. In če je življenje
še tako dolgo! Čim daljše — tem hujši konec,
— tem večji račun, — tem večja groza in stud, —
ako ni bilo drugega, kakor iz hrepenenja poželjenje
in iz poželjenja strast. — In drugače skoro biti ne
more! — Iz semena pa požene steblo; in naj si bo
cvetje na deblu še tako lepo, ako ne odpade in
segnije, rodi sad, in potem odpade sad in segnije,
— tako da je konec vedno enako klavrn in žalosten.
— In tako brez konca in kraja! —

In kako čudovita sila in moč je človeku potrebna,
da ne zabrede v vse to, — da stoji v tem
življenju tako trdno in krepko, da ga življenje ne
izvabi v svoj mrak, v hlad, v temo, v pogin. —

In koliko jih je, ki res stojijo, ki so res možje?

Kaj je mož, kdor nima toliko moči, da bi obstal
pred plotom in rekel: „Ne čez!“ — In naj ga še
tako vleče in vabi in mika! — Kaj je junak — fant,
ki skoči skrivaje čez plot in utrže pest češenj, dvoje
rdečih baržunastih breskev, dvoje vijolic v gredici
— in odide, kakor je prišel? — In naj ga še tako
vabi in mika: brez odpovedi in zatajevanja ni
moža.

In ako je skočil čez plot in ako je naredil
vse, kar in kakor mu je velel isti hip, — je li
potem srečen v svojem srcu? — Je li srečen, ko
spozna v svojem srcu, da je šibak kakor otrok?
— Je li bil srečen Samson in David in Salomon in
stotero in tisočero drugih, ki niso poznali v pravem
hipu odpovedi in zatajevanja. Je torej ni sreče brez
odpovedi? —

In kaj je samosvoj in prost mož, kogar priklene
nase kdorkoli? — Kaj je mož — ali je suženj,
kogar priklene nase poreden otrok, naiven in neumen,
— tako da postane sam naiven in neumen
in otročji? — Je torej ni prostosti brez zatajevanja,
brez odpovedi?

Je torej zatajevanje vedno in povsod potrebno
v življenju, ako človek noče, da ga izvabi življenje
v pogubo in pogin in smrt? —

Njegove misli so se potopile v globino življenja
in se čudile in se zgražale.

Pozvonilo je in šli so v obednico in sedli za
mize, in ko je utihnil ropot stolic, je začel lektor
čitati z visokim in razločnim glasom; in prišel je do
besed:

„Rekel sem ti že tolikokrat, in sedaj zopet ponavljam:
Zapusti samega sebe, zataji se in boš užival
velik notranji mir.“ — Dalje on ni poslušal. —

Brez odpovedi ni miru, ni pokoja, ni sreče —
nikjer in nikoli! Torej edina pot! —

Ozrl se je po tovariših; večerjali so tiho —
sklonjenih glav in poslušali. Med lahkim ropotom
krožnikov, nožev in vilic je odmeval lektorjev preroški
glas. — Po sredi obednice je stopal rektor in
molil rožni venec; roke je imel prekrižane na prsih,
glavo moško dvignjeno, sklonil jo je le pri vsaki
dekadi in poljubil očenašovo jagodo.

S sten so strmeli stari škofje in cesarji po obednici
in po bogoslovcih. — On pa se je zagledal v
sliko zadnje večerje; stara je bila tista slika in čudni
so bili obrazi na njej, z neokretno roko slikani. V
ospredju je sedel pri mizi star človek in si izdiral
trn iz bose noge.

Zamislil se je v tistega moža in njegovo bolečino.

„Boli, boli, — a izdreti je treba, iztrgati s silo,
sicer gorje; in naj bo rana še tako globoka. Otrok
trepeče in plaka, mož pa potegne in izdere in pozabi.
In narediti je treba brez pomisleka in brez
odlašanja! In ni drugače! In rana? Ozdravi sama —
čas jo zaceli!“

„Tu autem, Domine, miserere nobis!“ je končal
lektor in zbor mu je odgovoril s polnim glasom:
„Deo gratias!“

Zaropotale so stolice in bogoslovci so vstali od
večerje in stali ob mizah v štirih dolgih vrstah in
molili.

Štiri dolge vrste mladih ljudi in vsi so prišli
bogve kako in bogve pokaj.

Morda stojijo tu — zmagoslavni vojskovodje.
Bog ve, kakšen je bil njihov boj in Bog ve, kakšno je
bilo njihovo življenje; in če je bilo življenje nazunaj
še tako mirno, Bog poznaj vse viharje v srcu! In
sedaj stojijo varno v mirnem pristanu; sedaj so doma
in v srcu je sreča in mir in prostost in radost; in
če pogledajo včasih iz varnega doma skoz okno v
svet, je v njihovih očeh velika in resna odpoved,
ki je nič ne mami in ne premami.

Bog vam blagoslovi pot življenja!

In Bog ve, koliko jih je, ki so prišli, ker jim je
tako kazalo in jih je tako pot nanesla; prišli so in
so sedli za mizo in vzeli žlico v roke in začeli lepo
mirno jesti; in ko so se najedli, so šli in legli v
posteljo in lepo mirno zaspali. Lepo in mirno je
morda tako življenje, a ni, da bi je človek živel.

Bog vam odpusti in vas prerešetaj, da izginete
kakor prah in pepel in da ostane le čista in klena
pšenica!

In Bog ve, koliko jih stoji v teh štirih vrstah, ki
jim je lice tako vsakdanje in oko tako mirno, da
človek niti sanjati ne more, kaj se godi v srcu; vihar
je morda v njem, da vse stoka in trepeče.

Bog se vas usmili, revežev!

Tiho so odšli iz obednice, mirno in molče; in
romal je vsak zase v kapelo, v zakristijo, v oratorij,
kamorkoli, stisnil se je kam v kot in pokleknil in
pomolil.

Tudi on je šel in prišel pred zamreženo okno
in pokleknil. Pred njim je bil prezbiterij mračno razsvetljen
od večne luči. V cerkvi je bilo mračno in
mirno; le tupatam se je oglasila stopinja kje v lateralu.

On je klečal in molil.

Molil je kakor navadno: Iz globočine sem klical
k tebi, o Gospod; Gospod, usliši moj glas! — Ljubil
je tisti psalm kakor malokatero molitev.

Ko je domolil, se je zavil v površnik in odšel
na vrt. Noč je bila hladna in jasna. Na obzorju so
strmele ostro odrezane gore v nebo, in tiste gore so
bile črne in skrivnostne. Sredi vrta je hrepenelo nekaj
temnih cipres naravnost v nebo in pet palm je trepetalo
v čudnem nemiru. Mesec je narisal na belih
peščenih tleh gosto mrežo golega kostanjevega vejevja.
Po vrtu so odmevali zamolkli in zamišljeni
koraki. Po belih stezah so se izprehajale črne, skrivnostne
postave sklonjenih glav in prekrižanih rok;
in vse tiste postave so molčale in se izogibale druga
drugi. Od časa do časa je pljusknil čez obzidje šum
mestnega življenja, a odbil se je, kakor bi bil zadel
ob skalo — nihče ga ni slišal in nikogar ni motil.

Tudi on je nastopil svojo pot in sklonil glavo
in prekrižal roke na prsih in se zamislil.

Hipoma mu je zasijalo nasproti dvoje oči in
zasmejalo se je tako, da bi ne bil človek, ako bi
ne bil v tistem hipu vztrepetal. — Njegove misli so
postale tako grenke in žalostne, da bi bil najrajši
poiskal klobuk in odšel. —

Sijalo je iz noči in se smejalo, da je zaprl oči
in stresal z glavo. In bojeval je revež hud boj na
življenje in smrt. —

Na pomoč mu je prišel stari jezuit, ki je govoril
z mirnim in odločnim glasom: „Ko naložiš križ na
ramo in se ti bo zdelo breme pretežko in pot prestrma,
ozri se na Križanega, ki ga je prvi zadel na
ramo in prinesel do Kalvarije in legel potem nanj
in umrl; od Kalvarije do nebeške radosti pa je
najkrajša in najbolj gotova pot!“ —

Tisti hip pa je zalajalo v duši, kakor bi bil kdo
zaklel v nedeljo med pridigo: „Lahko njemu, ki je
bil Bog! A mi smo ljudje in šibki in slabi!“ —

Ni še domislil misli do konca, ko se je dvignila
iz noči dolga procesija in romala mimo njega; in
videl je med njimi Joba in Davida in Salomona in
Petra in Pavla in Magdaleno in Avguština in Frančiška
Asiškega in Elizabeto kraljico in kralja Venceslava
in mladega Alojzija in Stanislava in stotero
in tisočero drugih z lilijami in palmami, v belih in
krvavordečih oblačilih. Mirno in tiho so romali mimo
njega; nihče ga ni pogledal, nihče se ni ozrl nanj,
nihče ni izpregovoril besedice.

Ko se je procesija potopila v noč, je stal pred
njim mož s križem na rami in s trnjevo krono na
glavi; in sklonjen pod težo križa toliko da je dvignil
glavo in mu pogledal v oči in ga vprašal brez
besed: „So vsi ti tudi bogovi?“ — In romal je
dalje svoj križevi pot.

Vztrepetal je in si zakril obraz in pri srcu mu
je bilo kakor še nikoli v življenju.

* * *

Minule so duhovne vaje in mnogo je minulo in
izginilo z njimi.

Sklenil je bil, in kakor je sklenil, tako je naredil:
presekal je, kar je bilo za njim, in zdelo se mu je,
da je odsekal kakor z mečem za večno. In sklenil
je, da postane bogoslovec, kakor se spodobi: mož,
ki se je odpovedal svetu in je vedel, kaj je naredil
in se tega ne kesa: „Prosto sem izbral in prosto
bom držal kakor mož. Nihče me ne sili in nihče me
ne veže. Kar pa je bilo stotisočem, bo tudi meni
mogoče!“ — In čutil je v sebi veliko silo in jako
moč, ki je zaupal nanjo, da ga bo držala pokonci.

A kakor zaplamti včasih na gori visok plamen
in sveti daleč naokrog v črno noč, tako so zaplamtele
za časa duhovnih vaj tiste velike in jasne
misli in mu posvetile daleč naprej in nazaj; in jasno
je bilo v njegovem srcu in v njegovi duši. — Kakor
pa sčasom plamen ugasne, tako so ugašale polagoma

tiste velike, jasne misli in ostala je od plamena
le še žrjavica in še njo je začel pepel pokrivati.

Čas je bežal. —

Preden se je dodobra zavedel, je bil tako šibak
kakor otrok. V tihih urah so ga obiskovali stari
spomini in on se je igral z njimi, kakor se igrajo
otroci. In ni videl in ni spoznal, da ne zadostuje
samo zunanja odpoved, ampak da je prava in resnična
odpoved v srcu doma.

Zgodilo se je, da je srečal vesele oči in glasen
smeh — in zvrtelo se mu je v glavi, da je nenadoma
padel iz višine svoje ponosne samozavesti. Imel je
dobrega in odkritega prijatelja, in ta mu je pisal:
„Oprosti! A dobro bi bilo, da bi stvar pametno
presodil. Utegnilo bi ti škodovati. Sicer pa si dovolj
razumen fant.“ Prvi hip je bil prijatelju zameril, a
spoznal je sčasom, da ima prav.

Sklenil je bil, da bo mož in se skoraj čudil
svoji moči in svoji sili. A ko je tako zaupal sam
sebi, se je ogoljufal: mislil je, da je krepak, pa je
bil še otročje šibak. Preveč se je zanašal sam nase
in na svojo moč in zidal je prevelike sklepe na
šibko podlago. Trebalo je nazaj, daleč nazaj: do
spoznanja svoje velike šibkosti; in od tega spoznanja,
ki mu je bilo poleg nezaupanja v svojo moč
najboljša opora na težavni poti, je začel romati
zopet navzgor.

In mislil in mislil in študiral je svet in samega
sebe:

„Poglobiti je treba življenje in omejiti ga —
preplitvo je in prerazlito. Raztrgan in razcunjan je
človek na vse strani, kakor jadro v vetru: obrača
se po vetru in trepeta v vsaki sapici; nagibi in
nagoni in vplivi in vse mogoče komandira rekruta v
armadi življenja — in rekrut se neprestano vrti in
obrača. Sužnji smo postali zunanjim vplivom sveta
in svojim lastnim individualnim nagibom; bahato se
je razrastla naša individualnost v šoli modernega
sveta — naša osebnost; naša volja pa je ošibela.
Mi živimo vse preveč zunanje življenje, smo vse
preveč individualnostni v svetu — in živimo vse
premalo notranje življenje duha in volje, smo vse
premalo duševne osebnosti. — V svetu se bije boj
med individualnostjo in osebnostjo, boj med mesom
in voljo, boj med materijo in duhom, boj med silo
in onemoglostjo! V svetu se bije ta boj in v vsakem
človeku — in gorje človeškemu rodu, če bo premagan,
in gorje vsakemu posamezniku, če podleže!

— In kaj zmaguje v tebi? —“

To spoznanje je bil velik korak naprej: poglobil
je svoje življenje naznotraj in ga omejil nazunaj;
ojačil je svojo duševno silo in jo precej osvobodil
zunanjih vplivov in svojih lastnih nagnjenj. V svojem
srcu pa je še dobro čutil, da je še dolga pot. —

Lažja mu je postala odpoved, lažje zatajevanje:
vedel je, da je z vsako odpovedjo bogatejši, z vsakim
zatajevanjem močnejši; vedel je tudi, da je vse to
dobro in koristno za dušo in za telo, in da je Bogu
dopadljivo — četudi ni še dobro umel, zakaj. —

Nekega dne pa mu je vrag pogledal v oči in
ga vprašal:

„Lepo in dobro in koristno je vse to, koristno
pred Bogom in pred ljudmi — za dušo in za telo
— za ta in oni svet; ali se ti pa ne zdi, da je vse
to tudi velika in umazana sebičnost?“ — Vrag je
izginil, on pa je z odprtimi ustmi strmel za njim.

A Bog se je v svoji veliki dobrotljivosti kmalu
usmilil njegove stiske in ga rešil.

Asistiral je pri slovesni maši v uršulinski cerkvi.
Ko so med Glorio sedli, se je odprl na nasprotni
strani za zamreženim oknom velik oratorij. V oratoriju
so sedele in klečale za visokimi pulti sestre
uršulinke. Ob prvem oknu je klečala mlada sestra,
podpirala glavo z roko in strmela v knjigo, ki je
bila odprta pred njo. V refleksu solnčne luči, ki je
padala skoz okno na pult in na knjigo, se je čudovito
svetil njen obraz in bil je nežen in lep, kakor ga
človeško oko malokdaj vidi; a tista lepota in tista
nežnost je bila kakor lepota in nežnost angela, tako
sveta in tako čista, in ustvarjena je bila le za svet,
ki se skriva za visokimi zidovi. Nov svet je to;
življenje se neprestano zaleta ob zidove, ki ga varujejo.
Ali jih nikoli ne predere, ne izpodkoplje in podere?
Ali nikoli ne pljuskne kaplja čez? —

Nov svet, tesen svet! — Ali ni pretesen? —
Kako naj bi bil pretesen — četudi med štirimi stenami
— saj je vendar odprt v neskončnost — naravnost
do nebes!

Trd in hud je moral biti boj, in morda je še,
saj živijo tudi v tem svetu samo ljudje, a kolikor
hujši boj, toliko lepše kraljestvo, ki so si ga izvojevali,
toliko lepše življenje, ki ga živijo v njem.
Nebeško je tako življenje — v čistosti in svetosti,
v skromnosti in ubožnosti, v pokorščini in ponižnosti
— življenje brez poželjenja mesa, brez poželjenja
oči in brez napuha življenja.

In vendar so tudi to ljudje iz mesa in krvi! Ni
mogoče, da bi se bili napili pozabljivosti, ko so prestopili
prag. Ali se jim nikoli ne sanja o svetu in
življenju? Saj se jim vendar smeje življenje nasproti
dannadan z lic in iz oči učenk in gojenk! A njih nič
ne mika, nič ne vabi življenje; vidijo ga in slišijo ga
dannadan, a ostanejo pri tem kakor živ človek v
grobu.

Ni to največje junaštvo življenja?

A kakšen pa je njegov pomen in namen?

Tako življenje je Bogu dopadljivo in ljudem
koristno!

Dobro! A čemu je Bogu dopadljivo? In če ga
človek živi, ker mu je koristno, ali ni to samopridna
sebičnost? — Ali ni odgovora, ali ga res ni odgovora,
ki ga tako dolgo iščem ? Ali nima vsa odpoved
bolj globokega pomena in bolj velikega namena kakor
sebično bogudopadljivost, ki jo končno človek
niti prav umeti ne more?

Ozrl se je v tisti nežni angelski obraz in tam
je stal zapisan odgovor, ki ga je že bogve kolikokrat
slišal, a ga ni umel, ker tudi življenja ni še
prav in dobro umel.

„Ni sebičnost, če daruje človek s hvaležnim
srcem Bogu, kar mu je nudilo življenje lepega in
prijetnega: s hvaležnim srcem sprejme in daruje nedotaknjeno
in neoskrunjeno; zato pa je dar Bogu
dopadljiv, četudi je iz njegovih rok. — In kaj naj
bi mu človek daroval, kar bi ne bilo iz njegovih
rok? Ali naj bi mu morda raditega nič ne daroval?
Ali naj ne bo sin očetu dejansko hvaležen, če
ima vse, kar ima — od njega? Bogu daruje človek,
a daruje tudi bližnjemu: treba je, da sveti jasna luč
v temno noč, sicer se popotnik izgubi in pogubi; in
čim bolj je noč gosta in čim več nevarnosti je v njej,
tem bolj svetel mora biti plamen. — Ali si se že zamislil
v življenje? Ali ni življenje temna noč, ki blodi
po njej revno človeštvo in pada iz zmote v zmoto
in izgublja dan za dnem svoje moči? Ali se ti to
revno in šibko ljudstvo prav nič ne smili? — In
glej, ako bi to ljudstvo ne videlo jasne luči in krepke
moči odpovedi, bi popolnoma zabredlo in izgubilo
vso vero v svojo moč in bi se zavekomaj potopilo
v močvirju. — Kakor šibi moči in voljo zgled slabega,
tako jih krepi in jači zgled dobrega. In ker
je na svetu toliko slabega, je treba tudi mnogo dobrega,
in ker je na njem toliko neizmernega uživanja,
je treba tudi veliko brezpogojnega zatajevanja, sicer
bi svet izgubil ravnotežje in vse življenje bi izginilo
v brezdnu. In če je Gospodova milost tako velika,
da noče in ne more pustiti vsega tega nepovrnjenega,
ampak plačuje človeku z blaženostjo in mirom, kakršnih
mu svet ne more dati — kaj more človek
zato, kakor hvaliti njegovo milost in dobrotljivost!
Svet pa vsega tega ne razume in ne more razumeti,
ker se to ne da dopovedati z besedami, ampak samo
doživeti v srcu.“

„Hvala ti, angel nebeški, hvala Ti, Gospod, za
te besede, za te resnice, za te nauke in za to veliko
razodetje!“

Nov svet in novi ljudje! Svet jih sicer nima za
ljudi, ker ne živijo v svetu in posvetno, a vendar

so oni vse bolj resnični ljudje, kakor če bi živeli v
svetu. — Kakorhitro bi zašli med svet in se obrnili
in se ozrli po njem, bi se svet v svoji hudobnosti
brž maščeval nad njimi in bi jim skrivaje kradel od
njihovega bogastva, in oni bi dobro čutili v srcu,
da so vedno bolj ubožni.

Nosil je svoje misli okrog in jih tehtal:

„Velika stvar je odpoved in tudi potrebna je;
ti čutiš v svojem srcu, da te je Bog izza mladih dni
poklical v odpoved, nikoli pa nisi mislil na odpoved
za samostanskim obzidjem; in vendar si danes spoznal,
kako velika in sveta je taka odpoved, in kako
lepa je. Kaj se ti zdi: bi li bil dovolj krepak za tako
življenje, ali ne čutiš dovolj sile in moči v sebi? —
Pa bogve ako ni odpoved v svetu, sredi med življenjem,
še vse hujša in težavnejša? Kje je treba več
sile in moči? In koliko je je v tebi?“

Dva dni in dve noči je premišljeval te težke
misli, tretji dan pa je sklenil:
„Če sta veselje in nagnjenje znamenje poklica in
če je poklic od Boga, in če me Bog kliče tja, kamor
me vabita nagnjenje in veselje, tedaj ni moje
mesto za varnim obzidjem, ampak v viharju življenja,
kjer jih toliko gine v pogubi. — Tam je
moje mesto in moja naloga sta pomoč in rešitev!
— Enkrat me je Gospod rešil iz zmote: mislil sem,
da je naloga življenja — znanost in učenost tega
sveta. On pa mi je razodel, da te znanosti ni mogoče
objeti, in da je vsa ta znanost le senca ene
same jasne in žive resnice in le nejasna megla, ki
jo ponuja bister in brezdanji studenec: ta brezdanji
studenec žive resnice je — On. Enkrat me je Gospod
rešil, da nisem zašel, in potem mi je pokazal pravo
pot in pravi cilj: Treba je, da romam, kakor kaže
njegov prst. — Samo če bo moči dovolj!“

V oratoriju je premišljeval te misli in gledal na
kip sv. Petra, ki je stal zapuščen v svojem kotu;
sv. Jožef v drugem kotu se je lepo pogovarjal z
Jezusom, ki ga je pestoval; sv. Peter pa je bil čisto
sam in le malokrat se je kdo zmenil zanj in mu
obrisal prah z obraza ali pa mu popravil edini ključ,
ki mu je še ostal v roki. Stal je na svojem stebru,
v desnici ključ, v levici list, in strmel po oratoriju;
ko je zagledal v zadnji klopi zamišljenega bogoslovca
in videl, da gleda nanj, mu je začel pridigati:

„Vse meso je kakor trava in vse njegovo veličastvo
kakor travni cve t... Vi pa ste izvoljen
rod, kraljevo duhovstvo, svet narod, pridobljeno
ljudstvo, da oznanjujete popolnosti tistega, kateri
vas je iz teme poklical k svoji prečudni luči ...
Preljubi! prosim vas, zdržite se mesenih želj, katere
se vojskujejo zoper dušo ... Ker je Kristus trpel v
mesu, bodi ravno ta misel vaše orožje ... Rastite v
milosti in spoznanju našega Gospoda in Odrešenika.“

V milosti in spoznanju Kristusa je vsa moč in
vse življenje! Ne zadostuje torej samo naša lastna
moč in naše spoznanje? — Tudi ti, Peter, tudi ti
si zaupal v svojo lastno rnoč in si mislil, da se
poznaš, pa si se bridko varal. — Da ni bilo milosti
Gospodove, bi tudi Petra ne bilo in ne bilo bi skale
in ne bilo bi trdnih tal. — In da ni bilo trpljenja
Gospodovega, bi tudi naše odpovedi in našega
trpljenja ne bilo — in ne bilo bi blaženosti in zveličanja!

Mnogo je že slišal o milosti in o trpljenju Kristusovem,
a šlo je mimo njega kakor vse drugo;
danes pa je bil velik dan in velika milost se je naselila
v njegovem srcu in on jo je občutil in spoznal,
ker jo je tako resnično doživel. Živel je v milosti
in ona v njem od prvega hipa, a ni se čudil, da je
ni umel in poznal do danes, ko se mu je tako jasno
razodela, kajti za milost ni izraza in tudi ne besede;
ni je mogoče izreči in ne zapisati; mogoče jo je
samo čutiti in doživeti; in tako je tudi mogoče samo
čutiti in doživeti ljubezen do Križanega v globokem
spoznanju njegovega trpljenja.

Njegovi duši se je odprl nov svet, velik in
skrivnosti poln, in on je stopil vanj z veliko pobožnostjo
v srcu.

Sedel je lepega popoldne k svojemu pultu in
začel pisati:

Avgušt. Conf. I. 6.

Bogve kako je to, da sem zopet enkrat sedel
za pult in sklenil pisati dnevnik. Ta ni prvi in morda
tudi zadnji ne bo, ki je bil začet in ne bo nikoli
končan: lepega popoldne ga primem in raztržem in
sežgem njegove liste in razpiham pepel na vse štiri
strani, da ga raznesejo vetrovi brez sledu in brez
usmiljenja sambogve kam. Primem ga morda v roko
v hipu, ko bom velik in močan, in sram me bo morda
tistega majhnega, neznatnega, klavrnega človeka, ki
bo stokal in jokal v teh listih, in obsodim ga na smrt
in na pozabljenje. A dal Bog, da bi se ne zgodilo
tako, nikoli več tako, in upam, da bo dal, ker njegovo
usmiljenje je veliko in velika je njegova milost.

Bil sem otrok; da nisem več, priča dovolj to,
da se zavedam, da sem bil, česar se nisem zavedal,
ko sem bil. Umrl je tisti otrok in nič ne žalujem za
njim in tudi preklinjam ga ne: otroka ni škoda in
škode tudi delal ni; le žal mi je, da mi tisti otrok
ni zapustil več, kakor mi je; bogata bi bila lahko
dedščina, pa je beraška, da se Bog usmili!

Ljubil sem mater, pa sem se tega zavedel šele,
ko mi je umrla. V velikem kesanju in v veliki potrebi
ljubezni sem se oklenil z vsem srcem otroka,

ki se je moral v obraz smejati moji neumnosti; ko
sem sam spoznal vso smešnost, sem sklenil pozabiti
in postati mož, pa sem pootročje igral s spomini
in v upanju na svojo moč sem šele spoznal
vso svojo šibkost. — In potem sem mislil, da je
človeku mogoče živeti brez ljubezni, a razodela se
mi je križana ljubezen in napolnila je prazno srce
in mi raztolmačila, čemu je sreča v odpovedi, in mi
povedala, da je vsa moč le v milosti — in sedaj
romam po pravi poti v resnico življenja.

Bil sem otrok in nisem umel in nisem dobro
poslušal glasu, ki me je vabil in vodil: kakor glas iz
megle je bil, kakor glas Jehove, ki je vodil izvoljeno
ljudstvo v obljubljeno deželo. Blagor ljudstvu, ki je
sledilo nevidnemu glasu in se ni dalo zapeljati na
kriva pota: blagor meni, ki sem sledil glasu izza
mladih dni — četudi ga nisem vedno umel in poslušal! — —

Velika je Tvoja milost, o Gospod! —

Kako majhen, skoraj smešen si se mi zdel, ko
so mi kazali na Te! — Ne, to nisi bil Ti! — Ti
si tisti, ki sem se mu približal po poti molitve in
meditacije. —

„O, Gospod, Gospod, — vere, — vere in pa
ljubezni! Trdne vere in žive ljubezni v srce!“ — To
je bila moja molitev, ki sem jo ponavljal dan za
dnem in teden za tednom. Polagoma se je zgodilo,
Ti edini veš, kdaj in kako: razodel si se mi in jaz
sem spoznal in izprevidel, da nisi tako smešen in
tako majhen, kakor si mi bil v otroških letih. Ti si
neskončen in neskončna je Tvoja ljubezen in Tvoja
milost! Saj veš, takrat v tistih otroških časih mi je
bila milost smešna beseda, ker si mi bil tudi Ti tako
staroočetovsko smešen. Odpusti mi to besedo, o
Gospod! A kaj naj bi skrival pred Teboj, ki si mi
neprestano zrl v dušo in srce. Ti veš, česa je nedostajalo;
vzgoje morda, morda pa sem bil za milost
slep in gluh, kajti brez milosti Te ni mogoče prav
spoznati in verjeti v Tebe! —

V preteklosti tistega bogoslovca ni bilo mnogo
umazanega; oškropil se je sicer z blatom greha na
življenja cesti, — in kdo se ni! — a vstopil je v
bogoslovje in se opral blata greha in se očistil vsega,
kar je bilo na njem umazanega in nespodobnega.
— Zgodilo se je sicer, da se je v dnevih, ko je
zrastla v njem samozavest lastne moči, včasih začudil
svoji šibkosti, in toliko toliko da se mu ni
včasih izpodrsnilo v blatu. In ko so se mu oči toliko
odprle, da je spoznal svojo šibkost in hotel iz te
šibkosti sam po sebi splezati do kreposti, takrat šele
je dobro čutil, kako mu je noga šibka na težavni
in opolzki cesti. Ta zavest šibkosti mu je bila zvest
angel varuh na poti. — Ko so se mu pa oči popolnoma
odprle in je izprevidel, da je le v milosti moč,
in je čutil tisto moč v sebi, — takrat je mislil, da
je vse šibkosti in vseh težav zavekomaj konec.
Sčasoma pa je spoznal, da niso težave radi milosti
nič manjše. In čemu tudi? Čim bolj si močan, tem
večje težave lahko preneseš! —

„Kje je na svetu človek, iz žene rojen, ki bi
mu ne zaplala in ne zagorela včasih kri po žilah?
Rad bi stopil od človeka do človeka in ga vprašal,
— in blagroval bi onega, ki bi vprašanja ne razumel!“ —

Če je stopila izkušnjava pred njega ob belem
dnevu in mu pogledala iz oči v oči, jo je spoznal,
in spoznal jo je tudi, ako je imela masko na obrazu,
— in znal se ji je ogniti. A priplezala je navadno,
ko je spal in sanjal; priplezala je natiho, po prstih
in sedla na posteljo in ga pobožala s toplo in mehko
roko, da mu je kri boljinbolj gorela in plala po
žilah. Revež se je zavedal in čutil je vse; v snu
je spoznal izkušnjavo in greh, ki se je skrival pod
njeno masko; premetaval se je nemirno po postelji
in se branil in ustavljal; a čutil je, da je šibak, zelo
šibak — —.

Zbudil se je in prosil:

„Odpusti, Gospod! Ni grešila volja, tudi razum
ne, samo kri bi grešila. In prizanesi, če je to kazen
za davne dni, huda kazen in pokora za pozabljene
grehe, ki vstajajo iz groba in pljujejo človeku v
obraz. — Če je pa samo huda in trda izkušnjava,
daj moči in milosti!“ —

Ako je bila noč hladna, je odgrnil odejo, da
ga je zazeblo in sključil se je tako nerodno, da so
ga udje boleli; ko je zopet zaspal, je romal po
težkih in hudih potih ves truden, izmučen in premražen;
— in ko se je zbudil, je v srcu hvalil Boga,
da ga je uslišal in se ga usmilil.

Ako pa je bila noč topla, je vstal in odšel na
hodnik in se izprehodil, da ga je zazeblo v noge
na mrzlem mozaiku; in potem se je naslonil na okno
in se napil svežega zraka. Ko je tako slonel na oknu,
se je ustavilo morda njegovo oko na mračno razsvetljenem
oknu onstran dvorišča; kapela je bila
tam in tista svetloba je prihajala od večne luči —
in razlila se je v njegovo srce in v njem je postalo
svetlo in jasno. — Morda pa je lila mesečina z
dvorišča skoz okno na hodnik in on se je ustavil
morda pred malo sliko Del Sartovega Janeza; spominjal
se je bolj tistega lepega mladeniča, kakor ga
je gledal pred seboj. Premišljeval je njegovo zgodbo
in se čudil v svojem srcu: „In vendar je ostal
mož!“ —

Tako je živel tisti bogoslovec; in ker je spoznal
silo milosti, je spoznal tudi silo in potrebo molitve;
pogosto je molil, a ni molil mnogo in tudi ne iz

osladnosti in čuvstvenega razpoloženja in melanholičnosladke
potrebe; molil pa je z dušo in s srcem:

„Gospod! Toliko milosti, da bom možna potu,
da ne pride malodušnost v srce in da mi korak ne
zastane in noga ne zaide! Milosti in moči in stanovitnosti
in vere in ljubezni!“

V tistih dneh je umrl star škof, ki je bil pod
bremenom let opešal in odložil svojo službo. Teden
dni po njegovi smrti je bil pogreb. — Pred grobom
je ležala odprta krsta in v krsti mrtvi škof; njegov
obraz je bil siv in zelo čuden. Krog krste so stali
škofje in prelati in kanoniki in duhovniki in bogoslovci
in vojaški in civilni dostojanstveniki in množica
ljudstva. — Strmeli so v lice mrtvega škofa, ki jim
je oznanjeval čudne, skrivnostipolne stvari. — —

Mlad duhovnik se je sklonil k njemu in mu
snel dragoceni prstan z roke in mu odpel zlato
verižico s križem. — Pristopila sta dva moža in
dvignila pokrov in ga zacinila na krsto; ko se je
zdravnik prepričal, da je krsta dobro zaprta, so
pritrdili nanjo še drugi pokrov in jo spustili v grobišče.
— Pokrili so grob in vse se je razšlo in
porazgubilo. — Škof pa je ležal sam in reven v
grobu; pred kratkim še je bil bogat, zelo bogat,
imel je obširna posestva in mnogo kolonov, a na
grobu so ga oropali zadnje dragocenosti in ga pustili
samega. — Kaj mu je ostalo od vsega bogastva in
premoženja in vseh kolonov in prijateljev? Kaj ima
od vse časti in slave? — Reven in zapuščen leži
v grobu in bo ležal do sodnjega dne.

„Svet in pobožen mož je umrl, kakor jih umrje
malo na svetu,“ je pripovedoval star in sključen
kmet svojemu spremljevalcu, ko sta se vračala od
pogreba.

Svet in pobožen mož! To edino mu je ostalo
od vsega!

Zamišljen se je vrnil bogoslovec domov in vse,
kar je videl in kar je slišal, je ohranil globoko v
svojem srcu.

Živel je globoko in bogato življenje; bil je srečen
in zadovoljen in hvalil v srcu Boga za vse to.

* * *

Bil je še majhen, ko ga je prijela nekoč mati
za roko in ga peljala k oknu, sklonila se k njemu,
iztegnila roko, pokazala s prstom in ga vprašala:

„Vidiš tisto belo piko tam daleč, daleč?“

Zasenčil je z roko oči in pogledal natanko v
tisto smer, ki mu jo je mati pokazala, in obstrmel
je, kakor bi zagledal čudo božje, in začudil se je:
razmaknila so se brda in griči so se razdelili in zagledal
je tisto belo piko, ki je ni nikoli prej opazil.
Pod temno goro je v žaru solnca gorela bela pika
kakor jasna zvezda na večernem nebu; majhna je
bila, a jasna in svetla in neskončno oddaljena. —

Obrnil se je k materi in jo vprašal:

„Iz visoke gore, iz strme stene kipi grič in na
njem gori kakor jasna zvezda. Je tisto?“

„Tisto je!“

„In tista zvezda je neskončno daleč?“

„Daleč je, zelo daleč!“

Mlad je bil še, zato je bila tako daleč.

„In zakaj si mi pokazala tisto zvezdó, ki je
nisem še nikoli videl in ki je tako daleč?“

„Tisto je Vitovska Gora! Svetišče je tam!“

„Vitovska Gora?“ se je začudil in tisti hip se
je zbudilo hrepenenje v njegovem srcu. Bil je še
mlad in mlado je bilo njegovo srce in žejna je bila
njegova duša.

Zbudilo se je hrepenenje v otroškem srcu, nejasno,
a veliko; in kolikor manjše je bilo upanje,
toliko večje je bilo hrepenenje. — Zgodilo pa se je,
da se je moral preseliti v dolino pod Vitovsko Goro;
čez noč so prišli, in ko se je zjutraj prebudil, je
stopil k oknu in se začudil v plahem presenečenju:
iz visoke gore je strmel grič in na njem bela cerkev,
žareča v mladem jutru kakor čudo božje; in tako
blizu se mu je zdela, samo roko bi iztegnil in bi
se je lahko dotaknil. — Bil je še vedno otrok!

Bogoslovci so šli na izprehod, šla sta po dva,
trije skupaj in se razgovarjali; mnogo resnih besed
je bilo med njimi, a tudi mnogo šaljivih in mnogo
smeha. — On pa je šel sam svojo pot in mislil svoje
misli. Ozrl se je proti domači strani in se zagledal
v Vitovsko Goro in jo od srca pozdravil:

„O Vitovska Gora, ti kraj, blagoslova in milosti
božje poln! Ti kraj miru božjega in blažene sreče,
ti visoki cilj visokega hrepenenja, pozdravljena in
blagoslovljena! Uzrejo te oči in srce zahrepeni po
tebi! Kdo te je uzrl, pa ni zahrepenel po tebi? Kdo
je šel mimo, pa se ni zbudilo hrepenenje v njegovem
srcu? — In vendar bi se bilo skoraj zgodilo, da bi
te bile oči izgubile in da bi bilo izginilo hrepenenje
iz srca! Ali se ni že zgodilo, da je pokrila tvoj blagoslovljeni
vrh in tvoje svetišče gosta megla in da
je človek pozabil nate? Kako da jih roma toliko
mirno po dolini in ne zahrepenijo in ne obrnejo koraka
na tvoj blagoslovljeni vrh? Kako, da jih dospe
na vrh tako malo od vseh onih, ki so se napravili
na pot? Kdo bo šel na goro Gospodovo? — Tisti,
ki je nedolžnih rok in čistega srca! — Samo oni dospejo,
smejo dospeti do vrha, ki so nedolžnih rok
in čistega srca! — Opral sem roke in očistil sem si
srce pod tvojim vrhom in sedaj romam svojo pot!
O kraj, blagoslova in miru božjega poln, dolga in
težavna je pot; zmegli se romarju pogled, zaide mu
noga, zanese ga korak, truden in spehan; izgine hrepenenje
iz srca, šibkega in plahega, in pride bogvekaj,

bogve odkod, naseli se mu v srce in ga miče
in vabi v meglo in pogubljenje. — Romal sem svojo
pot in sejal po pustem kamenju grenke solze, grenke
znojne kaplje, toplo srčno kri. Morda so ostale na
večno prikrite tujemu očesu, a tekle niso zastonj te
solze, ni zastonj ta znoj, ta srčna kri! Treba je bilo
z njimi blagosloviti pot. Vsak korak, vsako stopinjo
je bilo treba posebej blagosloviti z odpovedjo, z
vdanostjo, s trpljenjem, sicer bi ne bilo milosti in ne
bilo bi zasluženja po lahkem in udobnem potu. —
Morda so se ozirale oči nazaj, a nič več se ne ozirajo
in noga ne zastaja več: pred mano je cilj, visok,
svetel, jasen. O Vitovska Gora, kraj blagoslova in
milosti božje poln, kraj miru in pokoja! Srce ne hrepeni
zastonj in oči ne strmijo več brez upanja! —
Strma je pot, a ni več dolga, in ne dolgo, ko prestopim
tvoj blagoslovljeni prag, ko vstopim v tvoje
svetišče! Nič več solz v očeh, sama tiha, blažena
radost v njih; nič več hrepenenja; mir in pokoj in
vdana odpoved; pozabljena bo vsa dolga pot, strma
in težavna pot; oko se ne bo več oziralo v dolino:
mrak in megla v njej; ne bo se več oziralo skoz okno
v svet. Naj sije solnce skoz okno, naj potrka nevihta
nanje, ne bo se več oziralo skoz. Mir in pokoj v
objemu tvojega svetišča, bogato plačilo za trud, za
ves nemir, za vse hrepenenje, izgrešeno in neizgrešeno!
O Vitovska Gora, zrejo te oči, srce hrepeni;
korak ni več truden in nič žalosti ni v očeh; množi
se upanje in z njim raste hrepenenje.

Pozdravljena in blagoslovljena!“