I.

Pomlad je prišla v deželo. Vsa
narava se je oblekla v novo, zeleno
oblačilo, posejano s pisanimi
cvetkami. Prvi majnikovi dnevi
so se vrstili v vsej krasoti. Žarko solnce
je raz vedro nebo ogrevalo zemljo in
topli jug je šumel po drevju, ki je
prav sedaj najlepše cvetlo. Ljudje in
živali — skratka: vse se je veselilo
divne Vesne, ki je vzbudila in pomladila
vso naravo.

Gori na Samovcu je baš pomladi najprijetneje.
Zjutraj jih drami solnce že,
ko imajo spodaj v dolini še meglo,
zvečer pa jih zopet s poslednjimi žarki
poljublja, predno se skrije za košati
Mokrec.

Na Samovcu kaže vse, da tu biva
trden gospodar. Hiša z drugim poslopjem
vred je lepa in prostorna. Okoli
poslopja je velik vrt, poln najlepšega
drevja; na spodnji strani vrta so njive,
na gornjo stran, tje do gozda, pa so
travniki. Pravijo, da ima Samovčan
toliko sveta, kakor trije drugi skupaj.
Pa tudi živine ima dosti ter prašičev;
— kônj pa neče imeti Samovčan, dasi
bi jih lahko redil. Pravi, da je sama
baharija, voziti se s konji, češ, ako je
človek zdrav, gre lahko peš, kamor hoče,
ako je pa bolan, pa tako nikamor ne
sme hoditi.

Samovčan je možak stare korenine,
kakoršni bolj in bolj izginjajo v naših
krajih. Rasti je visoke in krepke. Dasi
je dokaj prileten — nosi jih že šestdeset
—, hodi vedno ravno kot šiba.

Lasje so mu že po malem začeli siveti,
in odkar je po zimi prestal hudo pljučnico,
izpadajo mu tudi močno, posebno

na temenu. Vêde se ponosno, a ne
prevzetno in bahasto, ako tudi bi se
lahko, ker ni brez cvenka. Ljudje ga
čislajo, ker Samovčan rad pomaga znancem,
ako so v sili. Kadar pride v pravo
družbo, da še celo za vino; zato pa ni
potratljiv in zapravljiv, ampak vsak
krajcar dvakrat, trikrat obrne, predno
ga izda. Do svojih delavcev je natančen
in celo oster, ako mu ne delajo in ravnajo
po volji; plačuje pa jih dobro, da se
ne morejo pritožiti.

Ljudje pravijo, da Samovčan ni napačen
človek, samo žena potoži časih
Pečarici, da je grozno svojeglaven, da
se to, kar on hoče, mora zgoditi, naj
se dela, kakor se hoče. Sosebno od bolezni
sem ga je težko pregovoriti, in
tako je prišlo okoli sv. Jurija, da so se
na Samovcu tri dni grdo gledali samo
zato, ker je rekla Samovčanka, da je
sv. Jurij umoril zmaja, a Samovčan je
trdil, da je ubil le kačo. Samovčanka
nikakor ni mogla verjeti, da bi bila to
kača, kar je v oltarju v St. Jurju. Sv. Jurij
sedi na konju in zabada sulico v neko
zeleno žival, ki ima peroti in tri glave.
Kolikor je pa ona kač videla na Samovcu
— in tam jih je dosti —, ni bila
nobena tej podobna, zato ni mogla
verjeti, da bi bil sveti Jurij umoril
kačo.

Gotovo bi se bili na Samovcu še dalj
časa pisano gledali, da se ni zgodilo
nekaj važnega.

Samovčan je gnal voli na semenj v
Ribnico, kjer jih je prodal prav dobro.
Nazaj gredočega dohiti Borovščak iz
Brloga z vozom ter ga povabi na voz,
ker ga je dobro poznal.

»Bodem pa prisedel, bodem vsaj
prej doma!« reče Samovčan in se skobaca
na koleselj. Poznala sta se možakarja
dobro, zakaj mnogokrat sta bila
že skupaj na semnju, ali v sodišču, in
tako še marsikje, da sta si bila dobra
znanca.

»Ali si kaj dobro prodal, Samovčan?«
vpraša Borovščak.

»E — kaj, dobro? Človek dandanašnji
ne more dobro prodati. Premalo denarja
je med ljudmi, zato ne more in neče
nikdo kupovati. Ko bi ne bilo »Pajerca«,
tudi jaz bi ne bil mogel prodati svojih
voličkov«.

»Ti — kaj praviš, kam pač to pride,
če ne bo imela nobena reč, ki jo imamo
na prodaj, nič cene, obleka in posli so
pa dan za dnem dražji?«

»Veš kaj, jaz pravim, da pridemo vsi
na nič, da čez nekaj let bodemo sami
berači. Jaz na leto komaj toliko pridobim,
da plačam posle in pa nenasitno
davkarijo. Ne vem, kako bi bilo z mano,
ako bi ne bil v boljših časih ničesar
prihranil«.

»E, kaj ti! Ti plačaš posle in davke,
pa si prost; jaz sem pa drugače v
kleščah. Otrok imam dosti, in vsem je
treba jedi in obleke, in mlajša dva fanta
sta še sedaj v šolah, kar me silno denarja
stane«.

»Bodeš pa imel gospoda«.

»E — gospoda? No, lahko bodeta
gospoda, ako bodeta hotela dobro!«

»Potlej ti pa pomoreta!«

»Kaj? — da bi pomagala? Le gledi,
kateri pomaga očetu, kar jih je iz naših
krajev v dobrih službah! Morda Borovščakov,
Cičev ali Cerejčan? Prav nobeden
se nič ne zmeni za dom, četudi
je povsod potreba. Prej, dokler so hodili
v šolo, obetali so pač vse, in stariši so
šteli, dokler so imeli: sedaj pa jim
vračajo z nehvaležnostjo. Moja dva ne
bodeta delala nič drugače«.

»Nič se ne boj, — saj tebi ne bode
treba denarja«.

»E, treba, treba! Gledi, vsakemu bode
treba šteti doto, otrok je pa dosti. Saj

veš, da se dandanes nihče ne more
možiti ali ženiti brez denarja«.

»Ne bo take sile ne, saj ne bodeš
dal vseh hkrati od hiše. In potem napraviš
že tako, da ne bodeš štel takoj
dote«.

»Veš kaj, Samovčan, kako ti je že
ime, da te bodem klical po imenu?«

»Za Antona so me krstili«.

»Jaz sem pa Jože. Veš kaj, Anton,
jaz vem, da bi tudi ti takega zeta po
strani gledal, ki bi prišel k tvoji hiši
s praznima rokama«.

»Seveda, brez okroglega ne bode
smel biti, da ne bodo ljudje rekli, da
je Samovčan moral berača vzeti, ker
se kak boljši ni hotel priženiti na Samovec«.

»Vidiš, prav praviš, Anton, denar
mora biti, brez denarja ni dandanes
kmet nič, in če zet ne prinese sabo
denarja k hiši, na domu si ga tudi ne
pridobi; saj vidiš, da si ga tudi pridobiti
ne zna tak človek, ki še sam ni
imel denarja«.

»Saj res, Jože, denar mora biti, sicer
ni nič.«

»Denar, denar, ta stori moža dandanes; kdo se za kaj drugega zmeni!
— Ti, ki sva se že tako-le nekako o
zetih zmenila, povej mi pa še, katerega
si si kaj izbral za zeta. Saj bodeš jemal
zeta — ne?«

»Seveda ga bodem jemal, saj ga moram
vzeti, ker mi je sin umrl, Bog mu
daj nebesa! Izbral si pa, da ti naravnost
povem, nisem še nobenega«.

»Še nobenega si nisi izbral? Ali še
ne izročiš svojega gospodarstva?«

»Sedaj še ne nameravam dati gospodarstva
iz rok. — Ako bi se pa kak
priden in dober človek dobil, ki bi
hotel priti na Samovec, ne branil bi
se tudi jaz ne dati gospodarstva iz
rok«.

»Ali se ti že kaj ponujajo za zete?
Kaj bi skrival? Kar naravnost povej,
saj je že vse jedno!«

»Še prav nobeden se mi ni ponujal,
da ti odkritosrčno povem«.

»Pa izbranega imaš vendar že!«

»Prav nobenega«.

»Ima ga pa dekle«.

»Dekle? Anica? Anica, da ima katerega
izbranega? Tega pa ne vem. Pa
kaj? Katerega bi pa hotela imeti, saj
ni nobenega takega; skoro bi rekel, da
tudi Anica nima nobenega izbranega«.

»No, katerega pa misliš — takole
kaj, ki bi bil po tvoji volji?«

»E, veš kaj, da nobenega takega ne
poznam; veš, kar je tam okoli nas
mlajših, vsi so nekako izprijeni!«

»Ti, Anton, jaz pa poznam takega,
ki bode imel denar in je tudi priden«.

»Ti ga poznaš?«

»Da! jaz ga poznam, in ako hočeš,
pripeljem ga tudi gori na Samovec, da
ga bodeta videla z dekletom«.

»Katerega pa misliš?«

»Bodeš ga že videl, ko prideva k
vam gori!«

»Pa mi vsejedno prej povej, da vsaj
doma lahko povem ženi in hčeri!«

Borovščak se malo odkašlja, potem
pa nekako boječe reče: »Moj sin Dominko
bi gotovo rad šel na Samovec«.

»Tvoj sin — Dominko?« začudi se
Samovčan.

»Da, moj sin Dominko je tisti, ki
pride na Samovec, ako hočeta ti in
tvoja hči«.

Oba sta molčala.

Sivec je počasi kinkal z vozom.

Borovščak ga ni priganjal z bičem —
in ni težko uganiti, zakaj ne. »Čim
dalje sva skupaj, tem več se bodeva
pomenila«, mislil si je Borovščak v
svoji premeteni butici; »in, če Bog dá
in moj patron, omehčam ga, da bode

pustil do sebe ter se dal pregovoriti,
da vzame mojega sina za zeta«.

Samovčan je mislil, mislil in mislil,
in v zamišljenosti ni slišal nič, ni videl
nič, da je še celo na Virju pozabil z
voza, skočiti, da bi šel po bližnici čez
goro domov. Borovščak ga ni hotel
opozoriti, da bi se v sredi važnega govora
ne ločila.

Ko sta bila že onkraj Luknje in je
ostalo Virje precej poti za njima, reče
Borovščak: »No, kako bode, Anton?«

»Kako bode? — kar pridita, kadar
hočeta, pa se zmenimo do dobra«.

Ko zagleda sedaj Samovčan na desni
ceste znamenje, spomni se, da se je
predaleč vozil. »Oj ti šent, ti. kaj pa
sedaj? Pozabil sem z voza stopiti, da
bi šel po bližnici mimo Grmade domov«.

»E, ni taka nesreča, ne; potegnem
te pa jaz dalje, da ne boš mudil«.

Samovčan se je udal in Borovščak
je švrknil po sivcu, da je hitreje vzdigoval
kopita.

»Ti, Anton, kako pa, če ima dekle
kakšnega drugega?«

»To naj tebe nič ne skrbi«.

»Veš, saj me ne skrbi, jaz samo tako
pravim, da bi bilo to-le malo nerodno«.

»E, kaj bode nerodno!«

»Veš, ako ima dekle drugega rada,
branila se bode vzeti mojega Dominka«.

»Jaz ti rečem, da te naj nič ne skrbi;
ako jaz rečem svoji Anki, da mora tega
in tega vzeti, mora ga, tudi, če bi bilo
vse narobe«.

»Kaj pa mati?«

»Mati se ne bode prav nič ustavljala«.

»Ko bi bilo pa vendar kaj?«

»Ti, Jože, čakaj, da te jaz nekaj
vprašam. Ti, ali si že kdaj slišal, da
je Samovčan dano besedo snedel?«

»Ne, tega pa ne, kaj takega pa še
nisem slišal«.

»Jaz tudi mislim, da nisi, in ti še
rečem, da nikdar nič takega slišal ne
bodeš. Ako ti jaz rečem, da pridita s
fantom pogledat, pridita, in kakor se
bodemo zmenili, tako bode, ako tudi
ne bode vse ‚po dlaki‘ — dekletu ali pa
moji ženi. Veš, na Samovcu sem jaz
gospodar«.

»Tako je prav, Anton, kakor ti rečeš,
tako se mora na Samovcu zgoditi. Bodeva
pa prišla s fantom, ako si zadovoljen«.

»Kar sem rekel, rekel sem; pridita
in zmenili se bodemo«.

Nekakšno veselje je občutil Borovščak
po vsem životu.

»Ti, malo hitreje poženi to leno mrho,
da mi ne bode treba prav po noči hoditi
skozi gozd«.

Borovščak je zavihtel bič in je prismodil
konja čez rebra, da je vzdirjal
po klancu.

»Imaš kaj dobre sosede?« vpraša Borovščak.

»No, sosedje so dobri, samo da so
precej oddaljeni, pa saj so menda samo
zato dobri, ker nismo ravno preveč
skupaj«.

»O saj vem, da ravno zato, in pokojni
Čič — Bog mu daj nebesa, saj si ga
poznal — dejal je vedno: »Čim dalje je
sosed od tebe, tem večja prijatelja sta si«.

»Res je to! S Pečarjem sva si prav
na roko, tako, da se ne morem pritožiti
nič radi njega«.

»Da se le razumete s sosedi! Pri nas
je pa zmerom kakšna sitnost ž njimi.
Sedaj ni jednemu prav to, sedaj ono,
tako, da se kar nič ne moremo«.

»E, ljub je mir med sosedi, jaz vedno
pravim«.

Ravno mimo Cerejega sta zavila z
vozom, ko je pri sv. Roku zazvonilo
»Ave-Marijo«. Moža se odkrijeta in
molita.

»Danes sem pa res kasán«, reče Samovčan,
ko se prekriža in pokrije.

»Še malo tje do sv. Trojice te potegnem
in potem bodeš pa v jedni uri
lahko skozi gozd doma«.

»E, bo že, saj bode nocoj mesečno«.

Sivec je še precej hitro dirjal z vozom;
ako se je pa katerikrat spozabil ter je
začel položneje klapati, švrknil ga je
Borovšcak, daje dohitel, kar je zamudil.
Gori pri sv. Trojici je skočil Samovčan
raz koleselj.

»No, ti Borovšcak, lahko noč! Pa
kmalu pridita s sinom!« dejal je Samovčan
ter mu podal roko.

Borovšcak prime roko ter mu jo
krepko stisne. »Na vnebohodovo prideva,
do tje se pa kaj doma pomenite,
kako in kaj. Lahko noč!«

Borovšcak je obrnil konja in voz,
Samovčan je pa krenil čez polje proti
bližnjemu gozdu.

Nekako dobro je bilo Borovščaku pri
srcu. Vesel je bil, da se mu je tako
dobro naredilo. Sin Dominko mu je
delal mnogo preglavic in sedaj, ko se
ga je hotel na tak lep način iznebiti,
bil je prav vesel. Samovčanu je zaupal,
ker ga je poznal kot moža, kateremu
je dana beseda sveta.

Samovčan je koračil umerjenim korakom
čez polje in gozd. Čez ramo je
imel obešeno verigo, na kateri je imel
oštrkane voli, ko jih je gnal v semenj,
v desnici je imel pa palico, ki si jo je
bil odrezal v seči, da se je opiral. Po
glavi mu je rojilo to, o čemer sta se
z Borovščakom razgovarjala. Prej res
ni nikdar resno na to mislil in kar se
je danes z Borovščakom o tem razgovarjal,
še nikakor ni bil zrel sad njegovega
preudarjanja in pretehtovanja.

Vedel je za trdno, da bode dobil lahko
dobrega in pridnega zeta, saj je njegova
hči čedna in pridna deklica in
kar je po njegovih mislih največ vredno,
hiša in posestvo je bilo brez dolga, kar
je dandanes zeló redko. »To bodo ljudje
strmeli, ko bodo zvedeli, da ima Anica
snubače in še tako bogate!« mislil si
je Samovčan in obraz se mu je napravil
na smeh.

No, ta Borovšcak je bil pa res poznan
in spoštovan daleč na okrog po
Suhi Krajini in po Krasu. Gonil je
svinje od vasi do vasi ter je dobro
kupčeval. S tem si je pridobil obilo
imovine, in ako bi se bili tudi sinovi
po njem obrnili, ne bilo bi mu treba
skrbeti mnogo za njih bodočnost; toda
sinovi, kar se v takih hišah žal cesto
zgodi, spačili so se in niso bili očetu
v veselje, marveč so mu delali mnogo
žalosti in bridkosti.

Najbolj je žalil očeta sin Dominko.
Bil je sicer lep mladenič, a imel je
izprijeno srce. Nekaj let je bil v šoli,
katera mu pa ni koristila nič: v mostu
se je v slabih druščinah ves izpridil in
zato ga je bil oče žalosten in se je
jokala nad njim mati. Vera mu je bila
bedarija, molitev norčija. Izobrazil se
ni bil toliko, da bi bil izprevidel, kako
malo olikan je oni, ki zasramuje Boga
in vero. Oče je upal, da se predrugači,
ko se oženi in začne sam gospodariti,
skrbeti. Zato je hitel, da bi ga kmalu
oženil.

Samovčan ni poznal Dominka in prav
nič ni znal, kako malovreden je. Še
vesel je bil, da mu je bogati Borovščak
ponudil sina za zeta. Štel si je to v
nekako čast, da bi stopil v sorodstvo
ž njim.

Mesec je bil že priplaval izza višave,
ko je dospel Samovčan iz gozda na
piano. Z bledo svetlobo je čarobno oblival
pokrajino. Na nasprotnem rebru je
samovalo selišče Samovec, vredno svojega
imena. Samovčan je hitel na vso

moč, ker je vedel, kako nestrpno ga
doma čakata žena in hči, zakaj, tako
dolgo, kakor nocoj, ni iz semnja hodil
že davno.

Čez Gričevje in Kračnice je bil kmalu
onkraj prelaza na svojih njivah. Ravno
na vrt med drevje stopi, ko mu pride
nekdo naproti. Ko oni zagleda Samovčana,
hoče se mu ogniti. A Samovčan
ga je bil zapazil in radovednost ga je
gnala, da bi videl, kdo ima tako slabo
vest, in zato zakliče: »Kdo je?«

Oni se sedaj seveda ni mogel potuhniti
in oglasil se je: »Jaz sem«.

»Kaj — ti Lovro? pa tako pozno!
Kaj si pa iskal?« začudi se Samovčan.

»Oče, ne zamerite, Pečar me je poslal
vprašat, ako ste voli prodali«.

»Kaj ga tako skrbi? — Fant, ali se
ne lažeš?«

»Kaj se bom lagal, saj se nimam
za kaj«, dejal je nekako obotavljaje
Lovro, Pečarjev hlapec.

»Bodem že videl!« reče Samovčan,
ki je takoj sumil, da mladenič ni prav
odkritosrčen.

Neki sum se mu je vzbudil, ki ga
je pa zelo vznemirjal. »Kaj pa, ako bi
imela Anica in ta-le Lovro kako zvezo!«
mislil si je. Kolikor je mogel v tem
kratkem času iz vrta v hišo premisliti,
spoznal je, da to ni nič nemožnega.

»Dober večer!« pravi Samovčan, ko
stopi v sobo.

»O, Bog daj! Bog daj!« odgovarja
Samovčanka vsa srečna, ker mož po
tridnevnem molku zopet govori. »Oh
kako težko sva te medve čakali, ker
te tako dolgo ni bilo; mislili sva, da
se ti je že zgodila kaka nesreča.

Samovčan dene palico na glistnico,
verigo pa odloži na klop. Žena mu
brž prinese večerjo. Ko je tretjič zajel
mlečne kaše, spomni se hitro nekaj,
ter vpraša: »Kaj je prišel iskat Pečarjev
hlapec?«

»O, saj ga ni bilo nič, prav nič ga
nisem videla danes«, odgovori žena.

Samovčan je uprl svoje sive oči v
hčerko, ki je nekaj šivala in je pri
tem vprašanju zardela ter globlje povesila
glavo.

»Nič ga ni bilo?«

»Nič!« pritrdi zopet Samovčanka,

Dalje Samovčan ni več izpraševal o
Lovretu, ampak je pripovedoval, kako
je v semnju prodajal m s kom je bil
kaj skupaj ter druge reči.

Truden od hoje je šel takoj po večerji
k počitku.

Tudi Anica je šla v svojo sobico.
Zakaj je oče vprašal za Pečarjevega
hlapca? Tega vprašanja si nikakor ni
mogla razložiti. Ali ga je mar videl,
ko se je vračal? Bil je pač gori, z
Anico sta se nekaj časa razgovarjala
na koncu skednja, kjer se je po dnevi
belilo platno, potem je pa odšel malo
prej, predno je prišel oče. Mar sta se
srečala? To ji je bila uganka.

Lovro, Pečarjev hlapec, je bil njen
prijatelj, in ako ga ni dalje časa videla,
dolgočasila se je, pa sama ni vedela,
zakaj. Zvečer je prihajal tu pa tam
na Samovec: časih po kakem opravku,
drugič kaj gledat, tretjič zopet je obiskal
hlapca, vselej, prav vselej pa je govoril
z Anico.

Zato ni težko umeti, da je bilo med
njima več nego navadno prijateljstvo,
in kolikor sodimo po vedenju Lovretovem,
ni se ujemalo vse njiju ravnanje
z dobro vestjo. — Anica dolgo ni mogla
ono noč zatisniti očij.

II.

Konec Robovja, vasi, dober četrt
ure oddaljene od Samovca, stoji
še dandanes na pol razpadla
koča. Zeleni mah se je razrastel po
slabi slamnati strehi, šipe po oknih so
zdrobljene, vrata so na stežaj odprta,
vse je zapuščeno; podgane in miši gospodarijo
po tesnih prostorih in križasti
pajek je razgrnil po črvivem stropu in
zamazanih stenah svoje umetelne mreže
muham v nastavo.

Tedaj, ko se pričenja naša povest,
stanovala je v tej koči ženska blizu
petdesetih let, mati Pečarjevega hlapca
Lovreta.

Nekega hladnega jesenskega dne,
pred kakimi dvajsetimi leti, je prišla v
Robovje mlada ženska. V jedni roki
je nosila zavoj obleke, z drugo roko
je pa vodila majhnega dečka. Ustavila
se je pri Strahu, kjer so točili vino za
denar, kakor je naznanjal nad hišnimi
vrati viseči smrekov vršiček, okrašen
z rdečimi, modrimi, zelenimi in rumenimi
papirnatimi trakovi. Vsedla se je
k mizi pri peči, in postrežni gostilničar
je pred-njo postavil zahtevano merico
vina.

Žena je natočila kupico, dala najprvo
dečku, potem je pa sama nekoliko pila.
Ko je še razlomila kruha ter ga dala
dečku in nekaj sama zavžila ter tako
zadostila naravni potrebi, vprašala je
gostilničarja, ki je že komaj pričakoval,
da bi začela govoriti, kako se imenuje
kraj in vas.

»Pravijo, da smo v Krajini, ne vem,
če v suhi ali ka-li; vas so pa krstili
Robovje, menda samo zato, ker je tako
ob koncu doline«, hitel je odgovarjati
preprosti gostilničar, vesel, da je pričela
tujka govoriti.

Tujka je zopet umolknila. Po govorici
je gostilničar sklepal, da je Gorenjka
ali kaj takega. Za trdno pa ni mogel
določiti, ker je premalo govorila, dasi
je spoznal po govorici marsikoga, ki
je prišel v njegovo gostilno iz tujih
krajev.

Gostilničarja Straha je radovednost
še bolj trla, ker je videl, da je žena
tujka, morda daleč, daleč od Krajine,
mogoče da celó izza deželne meje, in
zvedel bi bil rad, kdo je in kaj išče
v teh od Boga in sveta na pol pozabljenih
krajih.

Da bi se vendar na kak način približal
tej skrivnosti, začel je, kar se
cesto zgodi, govoriti o vremenu in
letini ter je izpraševal in pripovedoval
— vse ob jednem. Žena je izprva odgovarjala
na kratko, počasi se ji je pa

jezik razvezal, da je zvedel Strah naposled
vsaj nekaj.

»Od kod pa ste, žena?« vpraša Strah,
ko se mu zdi pravi trenotek.

Tujka je bila v zadregi, kaj bi odgovorila;
pravega ni hotela povedati, a
lagati ni smela.

»Oh, daleč, daleč je moja domačija,
tam pod visokimi snežniki sem jaz
doma.«

»Kam pa greste?« vprašal je Strah,
ki je bil nevoljen, da mu tujka neče
naravnost odgovoriti.

»Kam grem? — Tega ne vem, le to
znam, da grem, da moram iti proč iz
domačije, daleč, daleč od rojstvenega
kraja!« dejala je mlada žena z glasom,
ki je naznanjal srčno bol in tugo.

»Zakaj pa greste tako po svetu? —
Kaj ste desetnica?«

»Ne zamerite, da vam na to vprašanje
ne odgovorim. Veste, vsak ima
svoje nadloge in težave, o katerih nerad
pripoveduje na okoli, in tudi mojih
bridkostij in težav ni treba vsakomu
vedeti?«

S tem se je tujka dovolj določno
izrazila, da se mu ni treba vtikati v
njene razmere.

»Čegav je pa deček?« vprašal je
Strah, ki je na vsak način hotel vsaj
nekaj zvedeti in ga je strašno jezilo,
da ni pustila tujka do sebe.

»Moj!« bil je kratek odgovor.

»Kje ste pa pustili moža?«

Mesto odgovora je tujka globoko
vzdihnila.

»Aha, možu je ušla!« mislil si je
Strah ter se je popraskal za ušesi. »Ali
ona ni nič vredna, ali pa on, ker beži
tako daleč od njega.«

»Ali bodete prenočili pri nas?«

»Seveda, kam pa hočem naprej? Bliža
se noč in oblačiti se je začelo. Najrajša
bi pa tukaj v tem kraju ostala
vedno, ako bi se našlo za-me pripravno
stanovanje.«

»To pa to, žena; le tukaj ostanite,
stanovanje se bode pa že dobilo. Moj
sosed ima prazno kočico konec vasi,
seveda malo samotno je tam: tam notri
bodete lahko bivali. Ravno pred štirinajstimi
dnevi so pokopali gluho Marijanko,
ki je osebenkovala na Selišču,
kakor se koča imenuje. Tam bodete
lahko stanovali, dokler bodete hoteli,
samo šteti bodete morali vsake kvatre
nekaj krajcarjev; vedite, kar tako zastonj
ne da moj skopi sosed Potiskavec,
posebno takim ljudem ne, ki jih ne
pozna.«

»Saj rada plačam, zastonj še nečem
ne!«

»No, no, saj nisem rekel, da bodete
morali ravno v denarjih plačati. Pri
Potiskavcu bodete lahko tudi odslužili,
ker mu po letu nedostaje delavcev, in
bode še bolj zadovoljen, ako bodete
tako odslužili.«

»Ali bi pa morda Potiskavec ne hotel
prodati koče?«

»Kdo bi jo pa kupil?« vpraša Strah,
čudeč se.

»Kupim jo jaz, ako je na prodaj in
ni predraga.«

»Vi jo kupite? — Kupite jo prav
lahko, to vam rečem, ako imate denar,
da lahko takoj plačate. Potiskavec ne
upuje rad. Koča, ali kakor mi pravimo,
bajta na Selišču je na prodaj vedno,
ako se najde dober kupec«

»Denar je takoj pripravljen, samo
glejte, — in to vas lepo prosim, da koča
ne bode predraga: naredite pošten kup,
in jaz takoj plačam. Usmilite se me
reve, saj veste, da je ženska sama v
tujem kraju, kjer nikogar ne pozna, kakor
izgubljena ovca, in lahko bi me vaš sosed
osleparil. Vi naredite ž njim primeren
kup in hvaležna vam bodem vedno.«

Strah, vesel, da mu tujka tako zaupa,
obljubi takoj vse.

»Ako hočete, grem pa po soseda,
da naredimo kup.«

»Le idite, da se prej zmenimo za
kočo, da ne bodem dalje pri vaši hiši
za nadlego.«

Strah je šel po soseda.

Tujka je zopet globoko vzdihnila ter
dejala sama pri sebi: »Dovolj daleč sem
šla, naprej ne grem več, zvedel ne bode
nikdo, kje sem. Moj Bog, saj je to dovolj
kazni za-me. O, kako sem nesrečna!«

»Mama, jaz ne morem več hoditi, tukaj
ostaniva«, reče deček skoro jokajoč.

»Nikar ne bodi žalosten, Lovro, saj
ostaneva«, dé mati in ga poljubi.

»Oh, mama, zakaj pa greva vedno
naprej?«

To vprašanje nedolžnega otroka jo
bridko gane; iz očij se ji ulijejo solze.
Ko deček vidi, da mati joka, zajoče
še sam, ne vedé, zakaj. »Oh, mama,
saj vas imam rad, nikar ne jokajte«,
zaprosi deček ter se oklene z ročicami
okrog vratu.

»Jaz te imam tudi rada«, dé mati
ter ga pritisne k sebi.

Sedaj stopi Strah s Potiskavcem in
še jednim možem v sobo. Kmalu se
domenijo, gredo skupaj s tujko pogledat
kočo ter narede kup: tujka odšteje
120 gold., in Selišče je bilo njena last.
Tako je dobila tujka v Robovju lasten
dom, kamor se je vselila takoj drugi
dan po prihodu.

Ljudje so govorili mnogo, mnogo o
čudni tujki, ki ne pove, od kod je in
zakaj je prišla, zlasti pa, ker je takoj
kupila hišo in kar naglo plačala. Jedni
so jo sodili dobro, drugi slabo, seveda
pravega ni uganil nihče. Počasi se je
udomačila, in ko so ljudje videli, da je
poštena in pridna, nehali so o njej
slabo govoriti. Med ljudi ni zahajala,
ako ni morala. Najela je njivo, katero
je obdelovala, in kadar je sama podelala,
šla je tudi drugim pomagat, ako
jo je kdo prosil.

Njen sinek Lovro je hodil pridno v
šolo in cerkev. Bil je prav marljiv
deček, ki se je pridno učil in lepo vedel,
da so ga ljudje prav radi imeli. Ko je
nehal hoditi v šolo, pasel je pri Pečarju
ovce, in ko je dorastel v mladeniča,
ostal je tam za hlapca.

Leta teko. Hitro in neprestano tone
dan za dnem v neizmerno morje časa.
Leta starajo človeka: iz malega dečka
doraste krepak mladenič, iz šibke deklice
vitka mladenka; čvrstemu možu
pobelijo leta lase in marljivi ženi vrežejo
ostre in resne gube na obraz.

V dvajsetih letih je postal mali Lovro
čvrst in nadepoln mladenič, veselje in
ponos materi. Lovro ni bil le lep mladenič,
ampak tudi blag in priden, ki
si je ohranil v nevarnih mladih letih
nedolžno srce in čisto vest.

Pečar ga je imel rad in obdržal ga
je v službi še potlej, ko so mu otroci
že toliko dorastli, da so že lahko pomagali.
Zanesti se je smel nanj kakor
na-se, zakaj Lovro je skrbel za korist
gospodarjevo, kakor bi mu ta bil oče.
Poštenega in marljivega človeka cenijo
povsod in vsegdar.

Kot bližnji sosedje so se Pečarjevi
in Samovski cesto obiskovali. Dostikrat
je kateri kaj potreboval in šel je iskat
k sosedu, posebno ker so si bili tako
na roko. Pečar je vprašal za svet Samovčana,
Pečarica Samovšco itd., in tako
so bili vedno v prijateljskem občevanju.

Ni čuda torej, da sta se Lovro in
Anica dobro poznala. — Samovčanova
Anica je bila kaka tri leta mlajša od
Lovreta. Bila je izmed onih deklet, ki
se odlikujejo ne samo po zunanji ličnosti,
ampak tudi po dušni lepoti in

kreposti. Srce je podedovala po materi,
a v vsem drugem je bila bolj očetova.
Samovčan jo je imel rad, akoravno bi
bil mnogo rajši videl, da bi mu bil
ostal sin živ in bi bila umrla Anica.

Vsakemu očetu, kateri nima moških
naslednikov, dene bridko in hudo. Boji
se vzeti v hišo tujega mladeniča za
sinovca, zakaj kdo vé, kakšen bode:
bode-li vreden naslednik ali ne, bode-li
znal ohraniti, kar si je prihranil on s
trudom in težavo mnoga leta, ali ne
bode marveč brezskrbno zapravljal ter
tako pahnil v revščino sebe in svojo
ženo in v nič spravil hišo.

Samovčan se je pač moral tudi na
to vprašanje ozirati, a posebno ga ni
skrbelo. Mislil si je: Bog bode že tako
preskrbel dobrega človeka. Kar spravi
pogovor z Borovščakom njegove misli
na določeno pot.

Drugi dan po sejmu je bil Samovčan
prav zgovoren. Menda je hotel popraviti,
kar je s tridnevnim molkom zamudil.
Toliko je imel povedati, kakor
da bi že dolgo ne bil videl svojih ljudij.
Anica in mati sta sedeli popoldne v
sobi. Anica je nekaj krpala, mati je pa
pripravljala krompirja za večerjo, ker
ni bilo nujnejšega dela. Hlapci in dekle
so pospravljali na travniku. Samovčan
je pa hodil okoli poslopja, ogledujoč,
kje bi najbolj trebalo poprave.

»Ti, Anica«, izpregovori Samovčanka,
»sinoči je oče nekaj govoril o ženitvi.«

»Kdo se bode pa ženil?«

»Nič ni prav povedal, samo o Borovščakovem
sinu je nekaj govoril, če ga
poznam, kakšen je, in tako naprej.«

»Katero bode pa vzel?«

»Nič ne vem, nič ni hotel povedati;
mogoče je pa, da misli tebe omožiti?«

»Ali mene?« začudi se Anica.

»Jaz vsaj mislim tako, pa čakaj, saj
bode oče sam povedal, ker gre noter.«

Po teh besedah vstopi Samovčan v
sobo ter sede na stol. Anica je molčala
in je premišljevala o tem, kar je
spomnila mati.

»Ti, Anton, kje se bode pa Borovščakov
sin oženil?« vpraša Samovčanka
moža.

»Oh, ti tresek ti, prav pozabil sem
povedati! Včeraj sem se peljal pri onem
bogatem Borovščaku iz Brloga od Ribnice
tje do sv. Trojice. Ker je dolga
pot, menila sva se marsikaj, in tako
sem mu tudi povedal, da bodem moral
jemati zeta, ker mi je sin umrl. On
pa, ker ima sinov več nego prstov na
roki, ponudil mi je jednega, Dominka, ali
kako mu je že ime. Jaz sem si mislil:
denarja prinese seboj dosti, in ker je
oče dober gospodar, bode tudi sin, in
tako sem obljubil Anico njegovemu sinu.
Na Vnebohod prideta s sinom pogledat
in takrat se bodemo za trdno zmenili.«

Globlje je povesila Anica svojo glavico.
Hitreje je vbadala iglo, hitreje ji
je tolklo mlado srce. »Omožiti me hočejo,
omožiti!«

Samovčan in žena sta se razgovarjala
o možitvi misleč, da Anica pazno posluša,
a ona, dasi je čula besede, ni
jih razumela, ker ji je bilo preveč čudno
pri srcu. Vzdrami se še le, ko jo vpraša
mati:

»Kaj pa ti porečeš, Anica?«

»Nič, mati!«

»Nič? — ali se tako rada možiš?«

»Mati, jaz se ne bodem možila?«

»Zakaj se ne bodeš možila?« vpraša
jo oče.

»Zato, ker se nečem.«

»Ti, dekle, možila se ne bodeš nič
preje, nič pozneje, kakor takrat, ko ti
oče poreče!« dé nekoliko osorneje Samovčan.

»Oče, jaz se ne bodem možila«, reče
Anica precej pogumno.

»Jaz ti pa rečem, da se bodeš!«

»Pa zakaj že sedaj? Ali niste vi več
dovolj trdni? Kaj ne znate več gospodariti,
da že sedaj iščete novega gospodarja
na Samovec?«

»Ti, dekle, ti tega ne razumeš. Jaz
bi: ne rečem, da bi ne gospodaril še
nekaj let na Samovcu, ako bi vedel,
da se bode prav takrat dobil kak priden
in denaren mladenič, ki bi te hotel
vzeti in priti na Samovec. Priden in
denaren ženin se pa ne dobi vsak dan
in ker so tako redki, moramo se ga
prijeti takrat, kadar pride.«

»Oče, jaz še lahko čakam.«

»Molči, čakati ti ne bode treba! Prišel
bode snubač, Borovščakov iz Brloga,
in njegova bodeš.«

»Oče, jaz ga ne poznam«, dejala je
Anica vsa žalostna.

»Kaj je za to? Časa je še dosti, da
se spoznata! Ali pa misliš, da te bodem
izpraševal prav sladko: ali tega poznaš?
ali tega hočeš? ali ti je oni všeč? Tisti
bode tvoj mož, katerega ti bodem jaz
izbral.«

Ko je Anica videla, da se mora tako
zgoditi, kakor oče hoče, dasi je vse
drugače, kakor si je mislila sama, začele
so ji solze kapati na šivanje.

Mati, ki je vsegdar rada potegnila s
hčerjo, bila je takoj ganena, ko je videla
jokajočo hčer. Zato reče možu: »Pa
nikar tako ne hiti z možitvijo, ako se
Anica še neče možiti; saj vidiš, kako ji
je hudo.«

»Kajpada, še tega je treba, da jo ti
tako lepo zagovarjaš! Tudi ti si tako
neumna, da bi zaradi njene trme opustila
tako ugodno priliko, kot je sedaj.
Ako bi se tako delalo na Samovcu,
kakor bi hotele vedve, prišli bi daleč.«

»Oče, počakajte še malo!« reče Anica,
ko je videla, da ima mater na svoji
strani.

»Preklicani babi, gotovo sta se zmenili,
da bodeta meni kljubovali! Pa le
kljubujta, zgodilo se bode vendar tako,
kakor jaz hočem!«

Ko je Anica spoznala, da je vsaka
besedica zaman, da se trmasti oče ne
da nič pregovoriti, pobrala je šivanje
in je šla v svojo sobico, kjer se je na
skrivnem lahko zjokala. Vsedla se je
na stol k odprtemu oknu in je s solznimi
očmi gledala doli v dolino in na
bližnje vasi z belimi cerkvami. Kako
lepo je bilo vse, kar je gledala, a v
njenem srcu je bila bridka žalost! Doli
v sobi pa sta se pogovarjala oče in mati
in Anica je lahko slišala vsako besedico,
ki jo je izgovoril razjarjeni oče.

»Misliš, da ne vem, kaj ima, da se
tako brani možiti?« reče Samovčan.

»Kaj neki?«

»Le naj ne misli, da sem tako neumen
in slep, da ne razumem in ne
vidim, po kaj hodi oni pritepenec k
nam gori!«

»Ne govori tako nespametno! Kdo
neki bi hodil radi nje sem na goro?«

»Ravno on, ta grdi pritepenec, Pečarjev
hlapec. Še le sinoči sem to prav
zapazil, sinoči so se mi oči še le dobro
odprle. Mislil sem, da hodi res po kakih
opravkih sem na goro: sinoči sem ga
pa naletel. Ko sem ga vprašal, kaj dela
tako pozno pri nas, ni mi precej odgovoril,
ampak še le čez nekaj časa
rekoč, da ga je poslal Pečar vprašat,
ali sem voli prodal. Rekel mu nisem
ničesa, akoravno sem vedel, da se laže.
Potlej sem pa povprašal vaju, je-li bil
tukaj, pa ti si mi brž odgovorila, da
ga ni bilo. Dekletu je pa kri kar obraz
zalila — dobro sem videl — ter je
molčala, ker se ni hotela zlagati, pa
tudi ne resnice povedati. Samo zaradi
nje hodi sem gori.«

»Na Lovreta da bi Anica mislila?«

»Da, da, zato se tako brani možiti;
Bog ve, kaj ji obeta in kako jo nadleguje,
da bi ga vzela — ta pritepenec,
o katerem nihče ne vé, ali je poštenih
krščanskih starišev sin.«

»Saj ni mogoče. Jaz nikakor ne
morem verjeti, da bi se naša Anica
ozirala na tega hlapca.«

»Verjemi ali ne verjemi, koklja stara,
ki si že slepa in gluha, da dekle za
tvojim hrbtom počne, kar hoče, kadar
mene ni doma. Toliko časa je odpiral
ta Lovrič vpričo tebe svoj medeni
gobček, da je deklino ob vso pamet
spravil in da ona še sedaj ne mara za
svojo srečo.«

»Pojdi se, pojdi s svojimi neslanimi
čenčami solit! Kdo ti bode kaj takega
verjel, kar mi kvasiš o Anici in Pečarje
vem hlapcu!«

»Jaz ti ne rečem nič drugega, kakor da
bodem onega pritepenca, kadar še pride
na Samovec, kar razčesnil kakor poleno,
deklino bodem pa premlatil z brezovko,
kakor desetletnega paglavca. Naj se
ogiblje naše hiše, sicer se mu ne bode
dobro godilo!«

Po teh besedah je ostavil Samovčan
hišo in je mahnil čez vrt in travnike
doli na Robovje.

Anica je pri odprtem oknu slišala
vsako besedo ter je tudi čula, kako je
oče zažugal Lovretu. Vedela je, da oče
ne prizanaša, kadar je razjarjen. Za-se
se ni bala, a v skrbeh je bila za Lovreta.
Nikdar ni mislila poprej, da je storila
kaj hudega, ako je izpregovorila ž njim
kako besedo. A sedaj! Rada bi bila
zato sporočila Lovretu, da ne sme več
na Samovec. A sama ni smela iti k
Pečarju, koga drugega poslati pa se ni
spodobilo, ker tega ni smel nihče vedeti.
Imela je pa trdno voljo, da bode pokorna
očetu, ako bi bilo tudi treba
žrtvovati mnogo.

Ko tako premišljuje, začuje se glasen
vrisk od gozda in pokanje z bičem.
Anica takoj spozna, da je Lovro. Vedela
je namreč, da vozi Lovro listje iz gozda,
tudi je poznala njegov glas in pokanje
njegovega biča. Kadar je vozil mimo
Samovca, koder je bila kolovozna pot
iz gozda, zaukal je vselej glasno ter
pokal z bičem, da se je čulo na Samovec,
k Pečarju, na Robovje, dalje
po dolini in še celo v nasprotno goro.

Anica se je ob taki priliki časih ž njim
srečala in povedala sta si mimogrede
kaj malega.

Danes je hotela to priliko porabiti,
da bi mu naznanila, kaj se je zgodilo
in mu naročila, naj ne hodi več gori
na Samovec. Steče na vrt, kakor bi
imela nekaj opraviti. Ko jo zagleda
Lovro, požene lene voli, da bi bil kmalu
blizu vrtove ograje.

Ko privozi Lovro do Anice, ustavi
voz ter pristopi k plotu. Bil je lep mladenič,
zlasti pa ga je krasil njegov mili
in odkritosrčni pogled, ki je pričal, da
biva v njem dobra duša, da bije v njegovih
močnih prsih pošteno srce.

»Anica, sinoči so me pa oče dobili
na vrtu, ko sem se vračal«, reče Lovro.

»Vem!« odvrne žalostno Anica.

»Zakaj si pa tako žalostna in še objokane
oči imaš?« vpraša jo sočutno.

A ona ni mogla odgovoriti, bilo ji
je prehudo v srcu.

»Anica, ali so te oče zmerjali ali še
celo, kar Bog varuj, tepli radi mene?«
vpraša on dalje.

»Meni niso dejali nič, a proti materi
so rekli, da ne smeš ti več na Samovec,
da se ti ne bode dobro godilo, če te
pri nas dobé, in silno hudi so bili nad
nama.«

»Saj ni tako hudo, ne; oče so bili
gotovo slabe volje, pa so se nad mano
znosili, ker se nad drugim niso mogli.«

»Hudo, hudo in še dejali so ...«
beseda ji je zastala in solze so jo
polile.

»Kaj so dejali? Govôri!« reče nestrpno
Lovro.

»Dejali so, da se bodem morala možiti.«

»Možiti?« — začudil se je in speklo ga
je hudo v srcu; »možiti, možiti ...«
ponavljal je počasi.

»Da! omožiti me hočejo in naš oče
— saj jih poznaš ...«

Bič odpade Lovretovim rokam, tako
ga je prevzela ta novica. Sam ni vedel,
kaj bi rekel. Ko sta molčala nekaj časa,
vpraša Lovro otožno:

»Anica, ali se pa tudi res hočeš možiti?«

Dekle zajoče bridko, a kmalu se
umiri ter reče:

»Jaz ne maram in se bodem branila.
Boga bodem pa prosila, da odvrne to
nesrečo od mene.«

»Tako je prav Anica«, reče Lovro.

»Brez božje volje niti vrabec ne pade
s strehe, in ako Bog hoče, da se vzameva
kdaj, vzela se bodeva, in naj tudi
oče stori, kar mu drago. A povej mi
vendar, katerega ti silijo?«

»Borovščakovega, so rekli, pa ne vem
prav, katerega. Jaz ga ne poznam.«

»Borovščakovega? No, saj se bode
zvedelo hitro.«

»Oh, Lovro, ne zameri, a povedati ti
moram, da ne smeš k nam prihajati.
Ti ne poznaš mojega ostrega očeta.
Jaz se jih bojim, boje se jih mati, bojimo
se jih na Samovcu vsi in nihče
se jim ne upa kljubovati, tudi ti jim
ne smeš, če ne, bodo še bolj hudi na-te.
Idi jim izpred očij, kjer moreš, in tako
bode najbolje. Bodiva pokorna, saj so
moj oče!«

Lovro ni vedel, kaj bi rekel. A ko
tu stoji s povešeno glavó, začuje se
klic iz hiše: »Anica!« Anica se nekoliko
prestraši, pa hitro se zave in reče
polglasno: »Mati me kličejo, iti moram.
Z Bogom, Lovre!« in steče v hišo. »Z
Bogom!« reče za njo tudi Lovro in
udari po volih, da so potegnili krepko
voz po kolovozu.

Žalosten je bil Lovro, ko je vozil
navzdol k Pečarju. Ni se več razlegalo
ni pokanje, ni vriskanje. Tih in žalosten
je prišel domov. Izprva ni moglo nič
vdobro volj iti sicer veselega Lovreta;
tih in žalosten je bil pri, delu, malobeseden
pri jedi. Občutil je prvič grenko
resnico, da ne gre človeku vedno vse
po volji, da ima življenje za človeka
tudi mnogo trnja, da ga zbada časih,
ker je on sam kriv, pa tudi, če ni kriv.
Čutil je, da je v resnici revež, skoro
berač, ki ima samo svojo dobro vest
in krepko roko, drugega pa nič. Na
katerega človeka naj se zanese? Še
Anica se mu utegne odreči in udati
očetovi sili. In potem? ... O neusmiljeni
ljudje! ... »Pa saj še ni vse izgubljeno.
Ne, ne, upam še. On, ki je
naredil pastirja za kralja, zakaj bi mene
ne privedel na Samovec!«

Tako se je polagoma tolažil Lovre
in sklenil, da bode hodil vedno po pošteni
poti, in že mu je bilo žal, da ni
vselej poslušal svoje vesti dosedaj. »Ako
bi ne bil šel na večer gori na Samovec,
ne bil bi me dobil Samovčan. Torej
bodi mi to zaslužena kazen!«

Lože je bilo Lovretu. Lep sad dobre
vzgoje in udanega srca!

III.

Tako naglo mine čas pomladi!
Hipoma izginjajo jasni dnevi v
večnost, katera jih nikdar več
ne vrne. Minevajo dnevi, minevajo tedni
tem hitreje, čim lepši so.

Prišel je prošnji teden in praznik
vnebohodov. Prej ta dan je omesila
Samovčanka potvico, in dékle so vse
lepo očedile v hiši in po dvoru, ker
za praznik je bil napovedal Samovčan
snubače.

Marsikatera deklica čaka željno, da
bi prišel kak mladenič poprašat za njeno
roko. Morda bi se bila tudi Anica snubačev
veselila, ako bi ne bilo pri njej
tako, kakor smo povedali. S tugo v
srcu in skrbjo v glavi je zrla v bodočnost,
zlasti v oni trenotek, ki bode odločil
njeno srečo za vse svetno življenje.

Z Lovretom ni nič govorila, razven
neke nedelje, ko je šla iz cerkve. Nista
hotela ravnati proti prepovedi očetovi,
nista ga hotela žaliti.

Anica je morala zaradi Lovreta požreti
marsikatero grenko besedo. Oče je
zvedel tudi od Pečarja, da Lovro na
semanji večer ni prišel vprašat za voli,
torej je bil prepričan, da se mu je
lagal. S paznim očesom je čuval, da
se ni Anica ni za trenotek oddaljila s Samovca,
ali pa, da Lovro ni prišel blizu.

Samovčanka je bila izprva na strani
moževi; ko je pa zapazila, daje prej vedno
vesela Anica žalostna in otožna, da so
njena prej tako cvetoča lica začela bledeti,
ni mogla več zatajevati svojega
skrbnega in ljubečega maternega srca
in jela je tolažiti svojo ljubljeno hčerko.
Samovčanki sami je bilo težko, ko je
videla, da Anica pač ne bode ljubila
svojega vsiljenega moža in bode zato
nesrečna vse svoje življenje. Vedela pa
je tudi, da ne more tega zabraniti, ker
Samovčan se ni dal prav nič preprositi.

Časih je izkušala moža po ovinkih
pregovoriti, da bi vsaj tako ne hitel z

možitvijo, naj bi odložil za dalj časa
ali vsaj za jedno leto, a nič ni pomagalo.
Mož je bil trden v svojem
sklepu.

Na vnebohodov dan so se vračali
ljudje od desete maše. Oni, ki so šli
na Samovec, k Pečarju in v gornji konec
Robovja, šli so po stezi čez Češice, ker
je bila ta steza znatno krajša in lepša.
Anica je šla sama. Na njenem obrazu
je bivala otožnost in bolest, in srce ji
je bilo polno tuge. Dohitel jo je Lovro
— ali slučajno, ali z namenom, ne
vemo. Anica se ga je nekoliko ustrašila,
ker ni smela ž njim govoriti, a vendar
bi mu bila rada nekaj povedala. Izprva
sta molčala, nekoliko pred razpotjem
pa, ko je šla njuna pot vsaksebi, dé
Anica: »Danes bodo prišli.«

»Kdo pride?« vpraša Lovro.

»Snubači«, reče zamolklo Anica.

»Snubači? — Že sedaj?«

»Oče so dejali, da pridejo danes.«

»In kaj bodeš ti odgovorila?«

»Kaj naj odgovorim? Kaj morem
reči? Ali se morem braniti?«

»Reci, da ga ne maraš!«

»Oh, kolikrat sem že povedala materi,
da naj me nikar ne silijo vzeti moža,
ki ga ne bodem mogla rada imeti, in
mati so povedali očetu, a oče so bili
vselej grozno hudi ter so dejali, da ga
moram vzeti, naj ga imam rada ali ne.
Ustavljati se ne morem in se tudi ne
bodem, ker to, kar hočejo oče, mora
se zgoditi na Samovcu.«

»Oh, uboga Anica!« vzkliknil je žalostno
Lovro. »Nesrečen sem tudi gaz.
Hotel sem ...« beseda mu ni šla iz
ust; po nekolikem premolku nadaljuje:
»Sedaj je prepozno. Tvojega očeta bi
ne mogel ganiti s prošnjami.«

»Ne, ne, mojega očeta ne omeče niti
prošnje, niti solze: njega gane le denar,
mnogo denarja!«

»Denar?«

»Da! denar. Zato je vesel prihodnjega
zeta, ker neki prinese k hiši kak
tisočak, saj drugače ga ne pozna nič,
ne ve nič, ali je priden, ali bode dober
gospodar, ali je pa morebiti zapravljivec
in slab človek. Oče meni, da je
denar vse.«

»Denar?« ponovi Lovro in nekak up
ga prešine, ko začuje, da denar še more
ganiti Samovčana.

»Lovro, pa z Bogom!« dé Anica in
odhiti dalje po stezi navzgor.

»Drevi vendar pridem na Samovec!«
zakliče za njo Lovro.

»Nikar!« odvrne hitro Anica; pa
Lovro tega menda ni slišal, ker je hitel
urnim korakom po stezi; po glavi mu
je šumelo: denar, denar, denar!

»Kje naj dobim denarja?« na to vprašanje
si je hotel odgovoriti. Mati njegova
ni imela več nego kočo in morda
še nekaj desetakov, a to mu ni zadoščalo
za imovitega Samovčana.

Poslušal je časih pripovedke, kako
je temu in onemu neizmerno denarja
prinesel vrag v ris, da mu je pa človek
moral zapisati svojo dušo in se tako
večno pogubil. V ris ni hotel iti, da bi
prodal svojo dušo, zakaj bil je še dober
mladenič, ki je imel še živo vero v srcu.
Vendar bi bil rad dobil denarja in tako
postal, ako bi bilo mogoče srečen, da
bi kdaj lahko stopil pred bogatega Samovčana.

Popoldne po nauku je šel nekoliko
k materi. Ko je pa ta odšla k sv. Antonu
v cerkev, kamor so hodile žene navadno
ob nedeljah malo molit, šel je na vas.
Krenil je pod Dolarjev kozolec, kjer je
Postreljavec s Korena v senci marsikaj
povedal. Ta je znal vedno kaj povedati,
in pripovedoval je celo popoldne, ako
ga je hotel kdo poslušati. Pripovedoval
je, kaj je doživel na svojih ponočnih

lovili, kako je vodil grajske lovce za
nos, kako je verigo pretrgal, ko ga je
orožnik uklenil in je potem orožnika
in še dva druga moža naklestil, ko so
mu hoteli puško vzeti, in še več takega
je povedal. To Lovreta baš ni zanimalo,
ker je imel Postreljavec s Korena
to slabo navado, da je jedno in isto reč
rad pripovedoval večkrat.

»Hoj, ti Postreljavec, kaj boš vedno isto
pravil!« dejal je mladi gospodar Gričar,
ki je bil mnogokrat v denarni zadregi;
»ti, ki praviš, da vse znaš in veš, povej
nam rajši, kje je Magovec toliko denarja
dobil, da je sedaj bogatejši od
Judov, ki so v svoji lakomnosti še Jezusa
prodali.«

»Ti, lakomnik grešni ti, ali se tudi
tebi sline cede po tistem zakladu, ki
ga je Magovec v kresni noči našel in
odkopal?«

»Kje ga je pa odkopal?« vpraša
hlastno Lovro, ki je imel upanje, da
se posreči tudi njemu kaj takega.

»Torej vam pa povem, če še ne
veste. Na nekem travniku med Račno
in Boštanjem leži blizu ceste velikanska
skala, katero je nekdaj močna pastarica
z Limberka prinesla, ter ji je tam raz
glavo padla, ko se ji je oster trn zasadil
v nogo, da ni mogla več prestopiti.
Pri tisti skali je bil nek Čušperski
grof pred več sto leti zakopal ves
svoj denar in vse dragocenosti, da bi
mu jih ne ugrabili Turki, ki so bili
prav takrat v deželi in so z mečem
in ognjem grozovito razsajali. Tudi Čušperku
niso prizanesli. Razdejali so ga,
grofa in vse ljudi pa pomorili. Zaklad
bi bil moral segniti ali sprhneti, da ga
ni Magovec spravil na beli dan.«

»Kako je pa zvedel, da je tam zaklad?« vpraša radovedni Lovro.

»Prav lahko: vedel je, kako denar
cvete na kresno noč, in vrgel je praprotno
seme na cvet, in zaklad se mu
je odprl.«

»Kdaj pa cvete denar?«

»Na kresno noč med jednajsto in
dvanajsto uro, pa le tak denar, ki je
v zemlji zakopan.«

»Praprotno seme, praviš, da ima tako
moč, da odpre zaklad?«

»Da! praprotno seme!«

»Kje je pa dobil Magovec praprotno
seme? Jaz še nikdar nisem slišal ali
videl, da bi cvetla praprot.«

»Jaz tudi še nisem videl praproti
cvesti, ali berač Ožbalt, ki hodi križem
sveta in marsikaj zvé, česar mi ne
zvemo, povedal je nekoč, da cvete praprot
in naredi seme v jedni noči in v
jednem dnevu; kmalu potem, ko je vzkalila,
da se pa seme takoj osuje in ga
je težko, težko dobiti.«

Lovro je zvedel dovolj. Iskrica upanja
ga je poživila. Morda se mu posreči
dobiti praprotno seme in ž njim vzdigniti
zaklad tolik, kolikor je vreden ves
Samovec, potem se ga denarja lačni
Samovčan pač ne bode branil za zeta.
Ko je Lovro pod Dolarjevim kozolcem
poslušal Korenskega Postreljavca,
imeli so na Samovcu snubače. Borovščak
je bil prišel s sinom Dominkom
ogledovat Samovec in Samovčanovo
hčer. Všeč mu je bilo oboje, zakaj vse
je bilo lepo in urejeno, posestvo je bilo
veliko, nevesta pa tudi ni bila napačna,
dasi je bila žalostna in pobita. Anici
in Samovčanki pa ni Dominko kar nič
ugajal. Postave je bil še precej čedne,
ali obraz mu je bil bled in upadel, iz
globoko odrtih očij, katere so senčile
goste obrvi, žarela je strast. Glas je
imel zoprn in votel, kar je pričalo
kajpada le o razuzdanem življenju.

Vselej, kadar je Anico nagovoril in ga
je pogledala, zdrznila se je in bojazen
jo je obšla pred njim. Čutila je, da

takega moža ne bode mogla rada imeti,
ki se ga boji, pred čegar pogledom se
stresne.

Vse drugače je sodil Samovčan. Njemu
je bilo malo mar, da ni Dominko ves
tak, kakor bi moral od svojega zeta
zahtevati. Dovolj je bilo, da je imel
denar, zaradi drugih stvari) se mu ni
vzbujalo nezaupanje.

Pomagalo ni nič, da se je Anica branila
možitve, in da je Samovčanka ugovarjala,
češ, prezgodaj je. Po žetvi, ko
bode storjeno večje delo, bode poroka
in svatovanje, tako sta se za trdno zmenila
Samovčan in Borovščak, in Anica
je morala seči Dominku v roko, če tudi
nerada.

Ko se je mračilo, vračala sta se Borovščak
in sin, Aničin ženin, domov v
Brlog.

Sklenena je bila zveza med Anico in
Dominkom.

Lovro je danes težko pričakoval, da
bi se stemnilo. Nemirno je stopical okoli
doma in pogledoval gori na Samovec.

Komaj se je stemnilo, že je sopihal
navkreber. Nekaj mu je sicer reklo v
prsih, naj nikar ne gre, naj se uda prepovedi,
a z druge strani ga je naganjala
radovednost in razburjenost, naj le gre.
Zmagala je strast. Lepa pot je bila v
prijazni noči, a Lovretu je divjal vihar
v srcu.

Vendar je tihota v prirodi mirila tudi
njegovo srce. »Bodi še nocoj, da zvem,
kako je, ako se potem tudi svet podere!
Vse prenesem, a
Lovro se vzdrami, pogleda na nebo,
pogleda v dolino, od koder se je culo
petje. Tudi on je že mnogokrat pel, a
takrat je bil še vesel, smehljal se mu
je še ves svet, takrat še ni vedel, da
sta na svetu tudi tuga in žalost. Vendar
zavriska tudi sedaj, saj že dolgo ni
vriskal, in razlegalo se je daleč na okrog.
Anica je Čula vriskanje. Ravno se je
spravljala k počitku, ko ji udari na
ušesa znani glas iz bližine. »Gori gre!«
mislila si je. »Kaj naj storim?«

Lovro je bil kmalu na vrtu in pod
njenim oknom. Pobere nekaj drobnega
peska in ga vrže v okno njene sobice.
Anica je bila v hudi zadregi. Ali naj
ne reče nič, ali naj izpregovori? Tudi
sliši glas, ki jo kliče:

»Anica! Anica!«

To jo premaga, da stopi k oknu in
reče:

»Beži, Lovro, vse je izgubljeno! Za
Boga, prosim te, beži!«

»Kaj praviš? Vse izgubljeno? Ali ste
se domenili?«

»Domenili. Dali me bodo Borovščakovemu
Dominiku. Beži!« In Anica
izgine.

Lovro še nekoliko postoji, kar začuje
blizu sebe:

»Ho, ho, ponočnjak! Kaj si mislil,
da bodeš ti njen ženin, ki se še ne
upaš poštenim ljudem pred oči!« —
in Samovčan stopi bliže izza hišnega
ogla.

Lovro se zgane.

»Hej, ti fant! Kako se pa drzneš
laziti po noči okoli Samovca? Kaj si
hotel?«

Lovro ni mogel nič odvrniti. Zapeklo
ga je v dno srca.

»Ali bodeš govoril, ti nepridiprav!
Česa iščeš tod!« vpije Samovčan še
glasneje in stopi še bliže njega.

»Ne vem, zakaj ste tako hudi na-me.
Saj nekdaj sem vendar smel priti na
Samovec«, odgovori Lovro.

»Hej, ti, fant! Nekdaj je bilo nekdaj,
sedaj ni več tako, in bolje bi bilo, da bi te
nikdar ne bilo. A povej, česa iščeš, če
ne te, kakor sem že star, premlatim
kakor ajdov snop, da bodeš vedno pomnil,
kdaj si bil poslednjič na Samovcu.«

»Ne vem, zakaj bi me pretepali. S
čim sem to zaslužil? Saj nisem nič
slabega storil!«

»Kaj ni dovolj slabo, ako laziš okoli
poštene hiše, ko te ni nihče klical, in
mi tudi motiš mojo hčer?«

»Jaz nisem nikogar motil. Kar sem
mislil, mislil sem vse pošteno.«

»Jaz bi pa ravno rad vedel, kaj si
ti tako poštenega mislil.«

Lovro je molčal, ker težko je povedati
kaj takega, o čemer se ve, da
je brez uspeha.

»Vidiš, kakšna je tista tvoja poštena
misel, da se je še povedati ne upaš!«

»Oče, bodite hudi ali ne, saj sami
hočete, da naj govorim. Mislil sem kdaj
snubiti vašo hčer, in to vendar ni kaj
slabega.«

»Oj, ti preklicani štrkovec, kako si
predrzen! Človeče, kdo pa si ti in od
kod, da hočeš meni nič, tebi nič snubiti
na Samovcu?«

»Vest mi pravi, da sem pošten človek,
kot so drugi ljudje, in pa morda še
boljši, kakor so nekateri drugi.«

»Ti, če si bil že kaj po svetu, moral si
že slišati, da mora biti človek tudi poštenih,
znanih starišev sin, sicer, ne
velja nič.«

»Kaj niso bili moji stariši pošteni?«
vikne Lovro in kri mu zalije obraz.

»Ti, kdo pa je tvoj oče in kdo je
tvoja mati?«

»Kaj ne poznate moje matere? Kdo
more dvomiti nad njeno poštenostjo?
Povejte mi ga, in jaz naučim tistega
poštene ljudi drugače soditi! Ne mislite,
da moja mati ni poštena zato, ker je
revna!«

»Kdo je pa tvoj oče?«

»Moj oče je umrl.«

»Ali si ga poznal? Ti ga nisi poznal,
in nihče ga ni poznal, kar biva ljudij
v naši dolini. Bog ve, kdo je bil tvoj
oče. Dosti vreden ni, ako pahne od
sebe svojega sina in svojo ženo, ako
je sploh starka na Selišču tvoja rodna
mati. Znabiti je pa le tvoja krušna mati,
ki te je kje našla v travi, in ker si se
ji smilil, pobrala te je, da bi te ne
bilo hudega konec«

»Samovčan, govorite drugače, sicer ...!«
vzklikne Lovro in stisne svoje pesti.

Dasi je bil mirne nravi, vendar so
ga Samovčanove besede razdražile in
razkačile. Vsakdo ljubi in spoštuje svoje
stariše in se rad potegne za njih čast.

»Ne jadi se! Kaj mi pa moreš storiti?
Kar si, pa si. Povedati ne moreš,
kdo je tvoj oče, in reči ne moreš, da
je bil pošten. Ko bi imel polne žepe
zlatnikov, ne dobi moje hčere tak ničvredni
pritepenec!«

»Nobene besede več!« zagrozi se
Lovro.

»Oh, za Boga, prepirata se!« vikne
Anica, ki se je bala tepeža in je prihitela
iz svoje sobice; za njo je prišla
Samovčanka, ki še ni vedela, kaj se
zunaj godi. Posli so se shajali iz vseh
kotov, in kmalu je bil ves Samovec na
nogah.

»Lovro, prosim te, pojdi domov!
Zakaj ne slušaš?«

»Tvoj oče nima srca!«

»Bodem videl, ali ga imaš ti!« dé
Samovčan in vzdigne nogo, da bi ga
sunil. Lovro se mu umakne in hoče
Samovčana udariti, a Anica stopi med
oba razsrjena moža. »Oh, Lovro, nikar!« zaprosi milo.

»Spodite ga!« veli Samovčan svojim
hlapcem.

»Mene ni treba poditi, saj grem sam
rad, in nikdar več ne pridem na Samovec,
dokler bivate vi tukaj. Anica,
z Bogom!« reče in hitro odide. Šel je
naprej in naprej, a ni vedel, kam.

Samovčan se je sedaj znosil nad Anico.

»Oj, ti hinavka! Take reči počenjaš!
S takimi ljudmi se ukvarjaš in ob takem
času! In potem se za nje še poteguješ,
ako jih podim!«

»Oče, ne sodite me napak!«

»Kako naj te bolje sodim, ako se s
tako malovrednim človekom razgovarjaš?
Zakaj me pa ne poslušaš? Ali ne
veš, kaj pravi četrta božja zapoved?«

»Oče, hotela sem slušati in tudi nisem
rekla nič drugega, kakor da naj gre
strani, ker se bodem morala možiti.
Prav med tem pa ste vi prišli.«

»Zakaj ga že prej nisi zapodila, odgnala,
oblila z vodo?«

»Oče, vi ste sami često pohvalili
Lovreta kot dobrega mladeniča, in jaz
ga nisem mogla imeti za hudobneža.
Jaz ne vem, zakaj bi ga sovražila.«

Samovčan je bil jako nejevoljen, ker
je hči govorila resnico in ji ni mogel
oporekati. Govoril je še marsikaj in se
jezil, a ker so se drugi polagoma razgubili,
šel je tudi on v hišo.

Ko je še nekoliko časa razgrajal po
hiši, žugal Lovretu in Anici, šel je spat,
da prespi jezo.

Lovro je drl s Samovca brez prave
smeri kar naprej, ne da bi iskal steze.
Po njem se je kar kuhalo sovraštvo do
Samovčana, deloma zaradi sramote, ker
ga je tako spodil, še več pa zato, ker
ga je zbadal, da nima poštenega očeta,
poštenih starišev. Svojega očeta Lovro
res ni poznal in tudi ni vedel, kdo mu
je oče, ker mu mati sama nikdar ni
povedala, on pa tudi ni vprašal, misleč,
da mu je oče umrl kot marsikomu,
ko je bil še v zibeli. O poštenosti
svojega očeta še nikdar ni dvomil,
in tudi mu še nihče ni govoril nič
slabega o njegovih stariših. Nocoj je
prvič slišal od Samovčana, da morebiti
nima očeta, ali pa prav malovrednega,
in to očitanje ga je tako zbodlo, tako
užalilo, da je preklinjal vse ljudi, ves
svet in uro svojega rojstva.

Ko sta se mu jeza in razburjenost
nekoliko polegli ter je mogel trezneje
premišljevati in presojati besede, sklenil
je iti k materi ter jo poprašati natanko o
svojem očetu, da bode vsaj vedel
drugič odgovoriti.

Na Selišču je bila že tema, ko je
prišel tja Lovro. Mati je že spala in
morebiti sanjala o svojem rojstvenem
kraju, o veselju mladih dekliških let.
Prestrašena je planila s svojega ležišča,
ko jo je vzbudilo močno trkanje na okno.
Močno se je začudila, ko se ji odzove
Lovro. Tako pozno ni nikdar zahajal
domov. Kaj se mu je pripetilo posebnega?
Tako si je mislila žena in hitela
odpirat vezna vrata. Počasi je upihala
na oglju luč in prižgala oljnato svetilko, kakoršne so bile navadne po
kmetskih hišah.

»Kaj te je pa privedlo sem tako
pozno, da me budiš iz trdnega spanja?«
vpraša mati.

»Nekaj posebnega.«

Mati je bila še bolj radovedna.

»Kaj se ti je pa zgodilo?«

»Mati, kje je moj oče?«

To nenavadno vprašanje o takem času,
ko se ga je najmanj nadejala, osupnilo
jo je in ji zaprlo sapo, da še takoj odgovoriti
ni mogla.

»Mati, kje je moj oče?« vpraša nestrpno
Lovro drugič.

»Kje je tvoj oče? — Kako, da hočeš
to prav sedaj zvedeti?«

»Dolžnost mi je vendar vprašati po
očetu, ker mi niste hoteli sami dosedaj
povedati, in ker sem čul baš nocoj, da sem
sin malovrednega in nepoštenega očeta.
Mati! ali res ni bil moj oče pošten?«

»Kdo je to dejal? Kdo si upa reči,
da tvoj oče ni bil pošten? Kaj vedo
slabega o njem?«

»Tedaj moj oče je bil pošten človek,
katerega se mi ni treba sramovati? A
povejte vendar, kdo je bil?«

»Nocoj ne, drugikrat, nocoj ne, ker
je tako pozno. Idi počivat, da bodeš
jutri lože delal.«

»Mati, jaz ne grem od vas, dokler
ne zvem, kdo je bil moj oče in kje je,
ali jo še živ, ali je že mrtev.«

»Povedala sem ti, da je bil tvoj oče
dober človek, in to je dosti za nocoj;
drugo ti povem drugič.

»Nocoj, nocoj!«

»Povedala sem ti dovolj.«

»To mi ne zadošča. Jaz moram
vedeti, kdo je in kje je moj oče; prej
ne grem k Pečarju. Grdo je za-me,
da v tej dobi ne vem nič o svojem
očetu, niti njegovega imena ne poznam.«

»Drugikrat, drugikrat!«

»Jaz hočem vedeti sedaj!« zavpije
razdraženi Lovro ter udari ob črvivo
mizo, da je takoj luč ugasnila.

»Razbojnik! vse bodeš razbil. Gotovo
se ga je kje napil!« godrnjala je mati,
ko je delala luč.

»Mati, povejte mi!«

»Nocoj ne, v nedeljo!«

»Jaz moram zvedeti nocoj, kdo je
moj oče!« vzkrikne Lovro, vstane s
sedeža ter pogleda mater tako grozeče,
da se ga je skoro bala.

»Kako si silen!«

»Mati, jaz moram zvedeti, kdo je moj
oče. Ako je bil tudi največji hudodelec,
jaz hočem vedeti. Dosti bolji itak ni
bil, ker se tako bojite resnico povedati!«

»Lovro, Lovro, tako govoriš o svojem
očetu!«

»Ali naj jaz dobro govorim o njem,
ko ves svet pravi, da je bil malovreden
človek?«

Ženska je bridko vzdihnila in dejala:

»Lovro, nikdo ne ve v tem kraju razven
mene, kdo je tvoj oče, ker nisem pripovedovala
nikomur. Zamolčala sem
tudi tebi, ker vem, da bi bil žalosten,
ako bi vse zvedel, ker ni vse tako, kakor
bi moralo biti. Zato me ne sili povedati
to, ker s pripovestjo bi ti uničila
vse tvoje veselje in morda tudi srečo
srca.«

»Mati, govorite! Uničeno je že vse
in nič več me ne more še bolj žalostiti.«

»Ti si nesrečen, moj sin, in mi tega
nisi povedal?«

»Kaj bi vam pravil, ker mi pomagati
ne morete!«

»Povej, povej, da bodem tudi jaz
prenašala tvoje bolečine in skrbi!«

»Mati, tako težko pripovedujem!«

»Povej mi, ti mi moraš povedat!,
materi ne smeš zakrivati.«

Po nekolikem pomisleku pové Lovro
materi vse od kraja do konca.

»Nesrečni sin!« vzdihne žena, ko je
končal.

»Nesrečen sem, nesrečen! Mati, sedaj
pa še vi povejte o mojem očetu.«

»Bodi, povem ti vse, a ne zaničuj
potem svojih starišev!«

Začela je pripovedovati:

»V tem kraju ni najina domačija, kar
že morebiti veš. Doma sem iz prijaznega
trga pod visokimi snežniki, kjer
je tekla tudi tvoja zibelka, kjer si preživel
svoja otročja leta. Jaz sem hči
revnih starišev, ki so imeli zadolženo
hišico konec trga. Imam še dve sestri
in dva brata, ako še niso pomrli.«

»Bila sem nekdaj — kakor so mi
rekli — čedna deklica. Pa prav to mi
je bilo v nevarnost. Vendar sem se
ogibala stanovitno slabih družb in tovarišije.
Mladenič iz dobre in bogate
hiše mi je obetal, da me vzame za
ženo. Bil je lepega vedenja in je imel
tudi pravi namen, stopiti z menoj pred
altar. Žal, žal, da sem bila premalo

previdna in nisem pomislila, kaj porekó
njegovi stariši, oh, žal, da nisem poslušala
svarjenja svoje vesti! Zakaj stariši
njegovi ga kar nagloma prisilijo,
da vzame drugo, bogato nevesto, jaz
pa sem ostala v nesreči in sramoti, ki
mi je kot grozna kazen ostala od prejšnjih
nâd. O koliko sem takrat prestala! Oče in mati sta se hudovala,
ljudje so me zasramovali in zaničevali
ter kazali s prstom za menoj, kamor
sem šla. Najbolj so me pa sovražili
stariši in žena tvojega očeta. Po nekoliko
grozno bridkih letih, katere sem
preživela doma s teboj, sklenem preseliti
se kam daleč od svojega rojstvenega
kraja. Povem to tudi tvojemu
očetu. On je bil zadovoljen, in mi je
dal denarja, kolikor je mogel, in prišla
sem s teboj v ta kraj.«

»In še živi moj oče?«

»Tega ne vem. Nikdar nisem vprašala
nič o njem, in tudi on ne ve, kje
sem, ker nisem nikdar sporočila domov
o sebi. Za-me je mrtev, kakor sem jaz
mrtva za svet, razven za-te.«

»Oh, nesrečen sem, nesrečen!«

»Sin, ne obupaj! Vem, da me Bog
kaznuje in tudi tebe tepe zaradi mene,
toda odpustil mi bode, saj je usmiljen.
S potrpljenjem prenašajva nesrečo, prav
s tem si od Boga izprosiva milost. Sin
moj, utolaži se!«

»Oh, mati, najrajši bi nehal živeti!«

»Jaz nesrečnica! Oh, zakaj sem ti
povedala?«

»Mati ne tarnajte! Bolje, da ste mi
povedali sedaj, kakor pozneje.«

»Kaj pa nameravaš sedaj?«

»Nič! vendar, ako mi ne bode obstati
tu, pojdem v novi svet poskušat srečo!«

»Le pojdi spat in služi Pečarja pridno,
kakor si ga doslej! Bog lahko vse prav
obrne.«

»Oh, mati, pozabiti ne bodem mogel!«

»Moraš, pozabiti moraš in udati se.
Ako ne gre, ne gre. Spomni se, da ne
moremo zahtevati vedno tiste sreče,
katero si želimo. Če ti ne dadó Samovčanove,
pustiti jo moraš in pozabiti.
Ali si hočeš glavo razbiti, ali hočeš še
bolj nesrečen biti?«

»Oh, ako bi imel denar!«

»Denar, denar! Kar imam, vse ti
dam, ako hočeš, a bojim se, da toliko
ne bode zadoščalo!«

»Oh, mati! ...«

»Idi počivat in pozabi vse. Lahko bodeš
drugje srečnejši. Saj ni sreča samo na
Samovcu. Sedaj pa lahko noč, Lovro.«

»Z Bogom, mati!«

Žena je navlašč hitreje končala razgovor,
češ, polagoma ga bode pomiril
in ozdravil čas, zdravnik za vse take
rane. Zapahnila je duri, upihnila luč in
zlezla na posteljo. Ker ni mogla takoj
zaspati, molila je za srečo svojega sina,
dokler ji nista ustnici obstali.

Lovro je šel na hlev, kjer je imel
na senu svojo rjuho. Del je suknjo pod
glavo in je kmalu zaspal. To je bilo
najbolje tolažilo.

IV.

Po vsej okolici se je razširila bliskoma novica, da so imeli na
Samovcu snubače, da pride tje
gori za zeta Borovščakov sin iz Brloga,
in govorili so še mnogo mnogo, kar
je že običajno v takih slučajih. Zraven
tega se je tudi zvedelo, da je Pečarjev
hlapec Lovro preveč visoko letal, ker
je hotel imeti Anico, da ga je pa Samovčan
dobro oštel in spodil izpred
hiše za vselej. To novico so bili raztrosili
med svet posli, ki niso mogli
brzdati svojih srbečih jezikov.

Ta novica ni bila na korist nikomur;
niti Lovretu, niti Anici ni donašala dobička.
Ljudje so še veliko več govorili,
kakor je bilo res, in mnogi so Lovretu
privoščili, ne vem, ali iz škodoželjnosti
ali pa iz nevednosti, ker niso pomislili,
da se kaj takega vsakemu lahko prigodi,
dokler je še mlad.

Vedno zabavljanje in posmehovanje
tovarišev je Lovretu presedalo in v
njegovi glavi je vedno bolj zorel sklep,
da bi se preselil v Ameriko, umaknil
se jim izpred oči takoj, ako mu izpodleti
ono, kar je še hotel poskusiti za
svojo srečo.

Izmed tega, kar je Postreljač pripovedoval
pod Dolarjevim kozolcem na
vnebohodov dan popoldne, ohranil si
je Lovro najbolj v spominu to, kako
se na kresno noč dobi zaklad. To je
že tako v človeški naravi, da si to najbolj
vtisnemo v spomin in o tem najrajši
premišljujemo, kar nam je v dobiček.

Komaj je praprot vzkalila, ker ta
poganja še le pozno — okoli binkoštij,
— in je naredila par listov, da je bilo
že lahko nekoliko prahu na njej, (ako
ga je veter zanesel s prašne ceste), bil
je Lovro večkrat v stelniku, da mu je
le čas dopuščal in se je mogel odtrgati
od dela. Hodil je med praprotjo,
pripogibal se k tlem, pogrinjal pod
vsako praprot neki papir, ki ga je bil
dobil v prodajalnici, ko si je bil hlače
kupil, in je varno otresal praprot za
praprotjo, da se je pač vse osulo, kar
je bilo na njej obsedelo, bodisi cvetni
ali cestni prah. Zdelo se mu je, da to
ni pravo praprotno seme, pa ker ga ni
poznal, mislil si je: nekaj je že pravega
med sivkasto, rmenkasto in rjavkasto
mešanico, in otresal je toliko časa,

ker to delo je zamudno), da je imel
slednjič toliko, da bi bil lahko, ako bi
se bilo premenilo vse v poper, jedenkrat
potresel skledo novega krompirja,
ki pride v delalnik opoldne na kmetsko
mizo. Z najvažnejšim pripomočkom je
bil torej preskrbljen.

Lovro ni mogel strpeti, da bi ne bil
povedal Anici, ko jo je došel na stezi
proti domu iz cerkve grede, kaj namerava
storiti na kresno noč. Anica
mu odgovori, da nima dosti zaupanja
v njegovo početje, ker ji je krvavo
solnce binkoštnega jutra prorokovalo
nesrečo.

Veste-li, da pripisuje naše ljudstvo
solncu binkoštnega jutra prorokovalno
moč, binkoštni rosi pa zdravilno, ali
kako bi že rekli?

Ne bodem preiskaval, koliko je na
tem resnice, povedati pa hočem, kaj
o tem misli in sodi preprosto ljudstvo.
Na binkoštno jutro vstajajo premnogi
jako zgodaj in hodijo gledat vzhajajoče
solnce. Komur se vidi solnce bolj rdečkasto,
ali kakor mu ga domišljija kaže,
krvavo, tisti je nesrečen celo leto ali
pa vse življenje. Kdor pa vidi, da vzhajajoče
solnce trikrat poskoči in svetlo
sije, oni je vse leto srečen in vesel.
Trditi ne morem, da solnce na binkoštno
jutro res trikrat poskoči, vsaj jaz
tega nisem nikdar videl, (morda sem
pa zato vedno nesrečen), a čul sem to
že mnogokrat in zato sem to zapisal.

Drugi porabljajo binkoštno roso. Dekleta,
posebno nekatera, ki imajo mnogo
želja, gredo se umivat z binkoštno roso.
Na vrtu z rokama otepajo rosno travo
in se z mokrima rokama močijo po
obrazu govoreč: »Zlata rosica, srebrna
rosica«. Oni pa, katerim se noge po
letu hudo pote, gazijo bosi po rosni
travi, verujoč, da se jim odslej noge
ne bodo več potile. Ako še povem, da
stavijo pridne gospodinje na binkoštno
jutro pred solnčnim vzhodom kvas za
drože, povedal sem vse, kar vem.

Pa kam sem zašel! Upam, da mi
spoštovani čitatelji in velecenjene čitateljiee
ne bodo zamerili, ker sem v pripovedovanju
krenil nekoliko z ravnega
pota in se je prava povest nekoliko
zakasnila. Popraviti hočem sedaj, kar
sem zagrešil in zamudil.

Dan pred kresom je bil najlepši dan
rožnega cveta in je obetal prekrasno
kresno noč. Že opoldne so se začeli
pripravljati za večer. Dečki in deklice
so naželi praproti in jo pripeljali domov,
natrgali so velike šope belih in rmenih
kresnic ter lisičjega repa. Ko se je
solnce vedno bolj bližalo zatonu, naredili
so manjše šopke iz praproti, kresnic
in lisičjega repa, za vsako streho jednega.

Potem so jih vtaknili v slamnato
kap, ali ako do nje niso mogli, metali
so jih na streho toliko časa, da so obstali
gori. Kresni šopek varuje baje
hišno sleme ognja. Ko so še nastlali z
z zeleno praprotjo vse sobe, vežo, kuhinjo
in dvor, kar brani, da se ne zaredi
pri hiši preveč neljubih živalic,
storjeno je bilo najpotrebnejše opravilo.

Mladeniči so navozili in nanosili na
staro kresišče vejevja in šibovja, smrečja
in bukovja in slame za kres. Čim večja
je grmada, tem više plapola kres in
slavi svoje kurilce.

V Suhi Krajini cenijo še jako kres,
kresna noč je razven svete noči najimenitnejša
celega leta.

Robovski mladeniči so bili nanosili
na grič precejšnjo gromado. Nekaj so
je navlekli s Samovca, od Pečarja in
iz drugih selišč, ki imajo že od nekdaj
z Robovčani skupen kres.

Ko se je zmračilo in je prišla živina
s paše, začeli so tropama prihajati na
kresišče. Mladeniči, deklice, možje in

žene so se zgrinjali okoli gromade. Od
Pečarja je prišel Lovro, v žepu s praprotnim
semenom, s Samovca Anica
in Samovčan s posli; od vsake hiše je
bilo več navzočih, in nekateri so še prinesli
suhih butar, da bi kres bolj gorel.

Ko je zazvonilo pri fari »Ave Marijo«,
na to pa po drugih cerkvah, odkrili so
se možje in mladeniči, in najstarejši
ded, ki je bil navzoč, molil je angeljevo
češčenje. Utihnila je molitev, utihnilo
je zvonjenje. Pri fari se je posvetilo in
glasen pok iz topiča je dal znamenje,
da se zažgo kresi. Začulo se je pokanje
iz drugih vasij, če ne iz topičev, pa
vsaj iz pištol, in hipoma so plapolali
kresovi raz vsak grič, raz vsak hrib,
od sleherne cerkve. V zvonikih se je
začulo veselo potrkavanje ubranih zvonov
in razlegalo se je po vsej dolini
zvonjenje in ukanje.

Praznična in vesela noč! Povsod se
ne slavi kres tako slovesno, kakor v
Suhi Krajini in to še dandanes, ko se
ta zanimiva navada, izvirajoča iz poganstva,
drugod bolj in bolj opušča.

Štirje najspretnejši Robovski mladeniči
so zažgali gromado na štirih oglih
in plamen je prasketajoč in pokajoč
švigal više in više. V hipu je plapolal
velikanski kres, ki je obseval bližnjo
okolico. Ljudje so naredili okoli ognja
velik krog, ki se je večal ali manjšal,
kakor je kres rastel ali pojemal. Kadar
je kres pojemal, nametali so zopet novih
butar na ogenj, da je vzplapolal iznova.

Ko so zmetali zadnjo kurjavo, posedli
so po zeleni trati in so poslušali ubrano
zvonjenje, pokanje možnarjev in veselo
petje mladeničev, ki so kresovali svetemu
Ivanu. Šteli so nebrojne kresove
po gorah in gričih. Na severu je gorel
zadnji pri sv. Ahaciju in na Krvavih
Pečeh, na jugu v Črnem Vrhu, najbolj
visoka sta pa bila kresova na Kamenvrhu,
kjer ga je kuril Jerkin sam, in
pa na Vrhovščaku, kjer so kresovali
Vrhovščani in Zukovci.

Tudi Robovčani so marsikatero pesem
zapeli sedeč pri kresu, dokler ni pogorela
zadnja šibica. Lovro se ni preveč
veselil, sedel je bolj na strani in premišljeval,
kam bi šel za zakladom. Rad
bi bil šel iskat zaklada, še rajši bi bil
pa vse pustil, ako bi bil mogel kje
drugje dobiti denarja, ker se mu je ta
reč zdela vendar malo nevarna.

Že zdavnaj je odbila ura deset, ko
so se vzdignili od kupa žrjavice in so
se vračali vsak na svoj dom. Nekdo
je še naredil na kupu tri križe iz palic,
da bi se prišli po noči angeljci gret
k ognju.

Ostal je Lovro sam sedeč in premišljujoč,
ali bi šel, ali ne, kam bi šel,
kje bi bilo boljše. Kmalu se odloči.
Vstane in krene po bližnji kolovozni
poti, ki vodi na Sešino, kjer so Robovski
pašniki in listniki polni velikanskih
pečin in prepadov, kamor so ljudje
najrajši zakopavali svoje dragocenosti,
kakor je slišal Lovro.

Pri sv. Antonu na Rebri je bila cerkvena
ura lepo in glasno in vsako četrt
je Lovro dobro slišal.

Ravno na Plánini pri križu je bil,
ko je odbilo jednajst in je pričel denar
cvesti. Iz žepa izvleče robec, odvije ga
in vzame iz njega papir s praprotnim
semenom. Najprvo pogleda v obližje
križa, kjer je že marsikdo iskal zaklada,
ki ga je baje neki skopuh tam zakopal.

Ker ne vidi nikakega ognja, ali v tem
slučaju denarnega cveta, ali kaj drugega,
kar bi kazalo zaklad, zavije na desno
od ceste v dolino. V roki je držal pripravljeno
praprotno seme, z očmi je
pa strmel v temo, v vsak grm, pod
vsako drevo, pod vsako skalo. Vse je
kazalo, da bode zaman njegov trud.

Ura v zvoniku cerkve sv. Antona je
naznanila pol polnoči in lahen vetrič od
zahoda mu je prinesel njene glasove
na ušesa. Že toliko časa je kolovratil
čez grm in strn, pa nikjer še ni zagledal
tistega skrivnostnega ognja, tistega zaželenega
denarnega cveta.

Lovro je mislil, da je igrača zaklad
najti in dobiti, ker je nekdaj slišal, da
je pod vsako veliko skalo, pod vsakim
krivim drevesom zaklad. Držal se jo,
kakor je sam sodil, bližnje ceste, da ne
bi po noči kam zašel po nepotrebnem.

Ura je udarila tri četrt na polnoč; še
malo časa — pa je zamujeno, Lovro
bode šel tako suh domov, kakor je šel
od doma. Mislil je že vse pustiti in se
vrniti na cesto. Že je odvijal papir, da
bi raztresel praprotno seme na vse
vetrove, ko zagleda v gošči pred sabo
nekaj zelenkasto žarečega. Kako razkošno
veselje, kaka neizmerna radost
ga je obšla po vsem telesu! Še malo
trenotkov in vračal se bode z bogatim
zakladom domov. Tako je mislil Lovro.

V roki tiščeč papir s semenom je prodiral
v goščo, zroč nepremično v tisto
skrivnostno zelenkasto svetlobo, ne meneč
se zato, da ga je bodeči glog neusmiljeno
opraskal in mu je kriva leska
posnela klobuk raz glavo.

Bliže in bliže je bil zakladu. Že se
je pripravljal, da potrese praprotno
seme na cvet. Odvije papir in stopi še
jeden korak naprej, da bi posul bolj
gotovo. Stal je na suhem vejevju, katero
je pokalo in se drobilo pod njegovo
težo. Kar namah poči debela veja in
kup z Lovretom se pogrezne. »O je-ej!«
razlegal se je Lovretov glas, ki se mu je
izvil iz prsij, ko se je pogrezal. »Jej!«
je odmevalo od gozda in udarilo na
ušesa Drobničevega Jožka, ki je gnal
po cesti par hrvaških buš iz Bučke.

Na Krki, kjer je nazadnje krmil, bil se
je navlekel kislega Bolečana in je že
težko dohajal buše. Ko mu ta obupnobolestni
krik udari na ušesa v takem
kraju in o takem času, oblije ga po
vsem životu kurja polt in ščetinasti lasje
mu privzdignejo klobuk. Takoj ga mine
pijanost in udere jo za bušami, ki so
bežale pred njegovim bičem, da so se
mu kresalo iskre pod okovanimi čevlji.

»Trap! trap! trap!« in »švrk! švrk!
švrk!« razlegalo se je po nočni tišini.

Buše so morale najhitreje prestavljati
noge, Jožek je pa za njimi tekel, kakor
da bi imel krila. Pozabil je pijanost,
trud in zaspanost in še opazil ni, da
mu je sfrčal klobuk raz glavo. Spomnil
se je pa vseh pripovedek, ki jih je slišal,
kako so nekdaj na Plánini hudi razboj
niki ljudi lovili in jih morili. Prepričan
je bil, da so razbojniki zopet stopili v
javnost, in da je bil ta obupni krik
gotovo katerega onih nesrečnežev, ki
so prišli njim v roke; menil je, da ga
hočejo silovito umoriti.

Bujna domišljija je vse živo risala
njegovim dušnim očem.

Še nikdar ni Drobničev Jožek premeril,
ali prav rečeno, predirjal poti iz
Plánine na Robovje tako hitro, kakor
na tisto kresno noč ... Ko je prisopihal
za bušami do Robovja, tedaj se
je še le drznil ozreti se, in ko se je prepričal,
da ga nihče ne preganja, jel je
iti položneje. Se le sedaj je zapazil, da
nima klobuka; pa te izgube ni objokoval,
ampak si je mislil: »Da sem le
še cel in da je duša v meni, pa sem
vesel; za trideset grošev pa dobim že
nov klobuk v sejmu pri sv. Antonu na
sv. Aleša dan.«

Pod lipo so še sedeli mladi fantje,
kateri o poletnih nočeh ne morejo spati.
Ko pride do njih Drobničev Jožek z
bušami, pozdravijo ga, rekoč: »Dober
večer!« V krajini je ta šega že od

davnih časov in kdor bi po noči ne
odzdravil, godilo bi se mu slabo.

»O, za pet ran božjih, vi ste pa tukaj!«
zajavka Jožek, ko je videl, da so ljudje.

»Ljudje, pojdite! hitite ljudje božji! na
Plánini devaj o razbojniki nekega človeka
iz kože, da tako milo prosi in žalostno
ječi, da se ga mora človek usmiliti,
ako nima kamnitega srca.«

»Beži, beži, norec! gotovo se ti je
sanjalo dremajočemu pod hrastom, ko
so se buše pasle po lazih!« odgovori
mu Rebcrščakov Jurče.

»Oj, kaj vam pravim in rečem! Nikdar
naj ne vidim svoje matere, ako ni res,
kar sem vam povedal. Tam gori za
Plánino, v tistem jarku pri cesti, mučijo
hudi razbojniki človeka, ki milo
joka in bridko vzdihuje: jej! jej! jej!«

»He-he-he! razbojniki — dandanašnji!«
nasmeja se zoprnim glasom Vide s
Pustote, »ali ste že kdaj slišali, da bi
v naših krajih bili razbojniki, he-he-he!«

»Kaj vam pravim, razbojniki ga bodo
— verjemite ali ne verjemite; jutri ga
bodete lahko našli tam gori za Plánino
brez kože!« veli Jožek, ki je bil nevoljen,
da mu nečejo verjeti.

»Mlade lisice so lajale«, dé nekdo
drug, »pa je mislil, da kdo ječi in na
pomoč kliče!«

»Verjemite mi ljudje, ali kaj ste, ako
vam rečem, da ga bodo razbojniki
umorili; tecite in preženite jih, da rešite
človeka, ki morda še ni pripravljen
za smrt.«

»Zakaj ga pa sam nisi izkušal rešiti,
ako si ga videl med razbojniki!«

»Kdo pravi, da mu nisem hotel pomagati
?! Kaj mu nisem! Zakadil sem
se med razbojnike, pa precej so se proti
meni noži zablesketali in po meni bi
bilo, ako bi se ne bil ognil. Ko bi bil
jaz pripravljen za smrt, ne bil bi se
tistih nožev nič ogibal tako pa, ko
še nisem zrel za. smrt in imam marsikaj
še poravnati na tej božji zemlji,
urezal sem jo rajši proti domu, ker ne
maram iti v vice ali pa še celó v pekel.
Klobuk moj je pa vendar jeden razbojnikov
nasadil na svoj nož, da sem moral
gologlav ubežati.«

»Nikar ne čeljustaj, kdo bo verjel
tvojim neslanostim, saj nismo bebci!
Klobuk ti je pa vzel Hočevski Kodrič,
ker nisi imel groša, da bi bil vino
plačal!« zavrne ga Jurče.

»Vi mi ne verjamete, jaz sem pa
tekel s Plánine sem do vasi!«

»Tepec, zakaj pa si!« reče mu več
mladeničev, in glasen smeh mu udari
na ušesa.

»Hej! buše, hej!« dejal je Jožek,
udaril buše čez križ in je šel užaljen
naprej, ker mu nikakor niso hoteli
verjeti, česar je bil on tako prepričan
in je tudi verjel.

Na kresno jutro je Pečarica mešala
žgance tiščeča lonec med koleni in je
dejala starejšemu dečku: »Idi, idi gori
na hlev, pokliči Lovreta ter mu reci,
da je solnce že visoko in se žganci
hladé; gotovo je zaspal; sinoči je predolgo
bdel!«

»Saj ga ni! saj ga ni!« privpije kmalu
deček; »seno je mrzlo in nikjer ga ni
na hlevu.«

»Ni ga?« začudi se Pečarica; »skoči,
skoči še na skedenj in na kozolec!
Morda pa kje drugje leži!«

»Mati, nikjer ga ni, prav nikjer, vse
sem preiztikal na skednju in kozolcu,
pa Lovreta ni nikjer!«

»Poglej še na vrt in na polje!«

Nikjer ga ni bilo in tudi h kosilu ni
prišel in nihče ga to jutro še ni videl.

»Treba bode iti doli na Selišče pogledat,
morda je pri materi, ker so se
morda sinoči nekoliko zbili, pa jo je
dobil čez črepinjo, da se mora sedaj

zdraviti!« dé Pečar, vzame oguljen klobuk
in se sam napoti na Selišče.

Na Selišču ga ni bilo in mati ga že
od nedelje ni videla. Prestrašila se je,
ko je slišala, da sina iščejo in da ga
ni nikjer; sumila je, da si je v neizmerni
žalosti storil kaj zalega. Pečar
je vprašal še tega in onega na vasi, pa
nihče ni vedel, kje je Lovro. Pri kresu
so ga še videli, potem pa nikjer več.

Sedaj so pa začeli verjeti tisti mladeniči,
da je vendar res, kar je po noči
Drobničev Jožek pravil, da so razbojniki
za Plánino nekoga umorili, in povedali
so Pečarju. Bliskoma se je raznesla ta
novica po vasi in po fari in hipoma
so vedeli mladi in stari, da so Pečarjevega
hlapca na kresni večer za Plánino
umorili.

Napravili so se mladeniči in možje
ga iskat, da bi ga pokopali v blagoslovljeno
zemljo, da bi njegov duh ne
strašil nočnih potnikov.

Ne smemo sedaj zamolčati, kaj se je
bilo zgodilo z Lovretom. Lovro je bil
zašel na Rupnice, kjer je mnogo globokih
jam in prepadov. Nekatere bolj nevarne
so pokrili z debelim in drobnim vejevjem,
da bi se pasoča živina v njih
ne ponesrečila. Lovro je bil zašel k
taki pokriti jami in je videl tisto zelenkasto
svetlobo, ki je mislil, da je cvet
zakopanega denarja, kar pa ni bilo nič
drugega, kakor gnil les, ki se po noči,
posebno, ako je malo vlažen, rad sveti.

Šel je s praprotnim semenom bliže in
bliže tisti lučici. Tako je zašel na tak
kup vejevja, ki je pokrival jamo, in ker
je bil les že Bog ve koliko let na jami
in že ves trhlen, prelomijo se spodnje
debelejše veje, ki niso mogle nositi nenavadne
teže, in Lovro pade s celim
kupom v globočino kake tri sežnje globoko.

K vsej sreči se je jama nekoliko
zoževala proti dnu in se je sedaj z vejami
zagatila tako, da ni mogel globlje
pasti; vendar je moral biti miren, ako
ni hotel pospešiti gotove smrti, ko bi
se mu udalo vejevje pod nogami.

Padajoč se je bil dobro obtolkel ob
trdih skalah in tu pa tam mu je tekla
kri iz rane.

Kako je obžaloval, da je verjel besedam
Postreljačevim! Še-le sedaj je
spoznal, da je to le prazna bajka, kateri
sam Postreljač prav nič ne verjame,
ker bi se najprej pač on sam z zakladom
okoristil, saj je vedno potreboval
denarja. Da bi obupoval, ni imel časa,
ampak premišljevati je moral, kako bi
si pomagal. Po noči ni videl, kako
bi se rešil, zato je sklenil mirno počakati
dneva. Rane so ga skelele in
žeja ga je mučila.

Čez dolgo časa izginejo zvezde z neba,
kar ga je videl nad seboj, in okoli njega
je nastal somrak. Svetloba je rastla in
kmalu je izprevidel, da se sam iz jame
ne more rešiti, in zato tudi ni ničesar
poskušal. Tolažil se je, da morda prižene
v ta kraj kak pastir živino in da
ga prikliče; zato sedaj pa sedaj glasno
zavpije, da bi ga zaslišala kaka krščena
duša, ako bi bila blizu.

Ura za uro je potekala ali nikogar
ni bilo na njegov klic k jami in izprevidel
je, da bode moral še precej časa
čakati rešitve. Huda žeja ga je mučila
in zaspanec ga je nadlegoval. Ko se
ni mogel več braniti spanca, zaprl je
oči in zadremal.

Dolgo ni dremal, ko ga vzdrami govorjenje.
Pomane si oči in posluša, kaj
je. »Klobuk, klobuk smo našli!« vpil je
nekdo in od vseh stranij so se oglašali
drugi.

»Tukaj nekje mora biti, daleč ga
niso vlekli«, reče nekdo drugi, katerega
je Lovro po glasu spoznal za
Pečarja.

»Tukaj sem, tukaj, v jami!« zavpije
Lovro, kar more in zakliče Pečarja po
imenu.

Izprva takoj umolknejo iskalci; ko
pa spoznajo pravi Lovretov glas, stopijo
bliže in pogledajo v jamo. Kmalu
jih je bilo polno okoli jame, ki so gledali
vanjo, Lovro pa kvišku. Seveda
to gledanje in govorjenje ni pomagalo
nič in s praznimi rokami ga nikakor niso
mogli rešiti. Nekateri so šli domov po
vrvi in tako je moral še čakati, predno
so ga potegnili zopet na trda tla.

Radovednosti nikakor ni hotel ustreči,
ko so ga vprašali, kako je prišel v jamo;
vsaj pravega ni hotel povedati. Spodobilo
bi se bilo pač, da bi povedal
resnico že iz hvaležnosti, da so ga iz
jame potegnili; toda, zakaj je molčal,
umevamo lahko.

Začudil se je pa, ko so ga poprašali
o roparjih, ki so ga baje hoteli umoriti,
kakor je trdil Drobničev Jožek. čim
bolj je zatrjeval, da ni nobenega roparja
videl, tem bolj so verjeli in bili prepričani,
da so ga roparji v jamo vrgli,
da pa tačas Lovro ni bil pri zavednosti,
ali jim je pa moral priseči, da
ne bo nič o njih govoril, ako ga pusté
živega. Zastonj je trdil, da je padel sam
v jamo.

Lovro si je pri materi lečil vdrto
kožo. Jedina mati je vedela, zakaj je
Lovro padel v jamo in pa Samovškova
Anica je morebiti slutila. Drugi so govorili
čudne reči. Tisti, ki so verjeli
Drobničevemu Jožku, pravili so, da so
ga razbojniki napadli; drugi so trdili,
da si je hotel sam življenje končati
zato, ker mu ni Samovčan dal Anice.

Govorili so še mnogo, in tako je bil
Lovro po tem dogodku res glasovita
oseba.

V.

Samovčan je prav hitel z Aničino
možitvijo. Takoj, ko so pospravili
seno in žito, da je bilo največje
delo v kraju, šli so delat k beležniku
pismo. Po kratkem besedovanju
sta se ženinova in nevestina stranka
zjedinili ter sta podpisali ženitovanjsko
pismo. Tudi Anica se je podpisala, ker
je bila kakor mrtva stvar v roki svojega
neizprosnega očeta. Proti viti se
bi bilo zanjo brezuspešno in vsako ugovarjanje
bi bilo že itak napeto razmerje
med očetom in hčerjo le poostrilo.

O tem zmenku se je kmalu zvedelo
na vse strani. Pa kaj se zve tako hitro,
kakor da se hočeta ta in ta vzeti? In
to je že taka navada, da se mnogo več
govori, kakor je res, da se najmanjša
pičica, ki se nahaja na dobrem imenu,
časti ali poštenju prihodnjih zakonskih,
razmaže v velik madež. Tem več govore
ljudje, čim manj so jima prijazni.

Vrstnice in tekmovalke Aničine so imele
o njej kaj mnogo povedati, bodisi iz
sovraštva, iz zavisti ali radi česarkoli.
Zlasti one, ki so bile neprostovoljno že
device v srpanu (kakor jih imenujejo
in pa tiste, ki niso imele posebno
čednih obrazov, brusile so svoje jezike
ter o njej mnogo strupenega povedale,
posebno kar se tiče njenega prijateljstva
z Lovretom.

Lovro je bil že toliko srečen, da je
zvedel posredno ali neposredno vse, kar
se je govorilo. Dobri prijatelji — kdo
jih nima? — so mu brž prinesli vse
na ušesa, kar so zvedeli od deklet, največ
zato, da so — »prevzetnega prihajača« dražili in žalostih. Po drugi poti
so skrbeli drugi, da je tudi stara mati
vse zvedela, kar se je kvasilo o njenem
sinu.

Dasi je Lovro dobro vedel, da se
bode Anica možila, vendar ga je osupnila
novica, da je že skleneno pismo.

Njegovo srce se je napolnilo z žalostjo.
Ves se je izpremenil. Prej živahen,
zgovoren in vesel stopal je sedaj rad
po samotnih potih in stezah počasi in
zamišljen; glavo je nosil sklonjeno,
kakor po zgodnji slani poparjena cvetica
svoj cvet; cvetoča lica so mu
upadla in bledela in visoko čelo, prej
tako ponosno, dobilo je brazde. To
niso bila znamenja srčnega miru, sreče

in veselja, radosti in zadovoljnosti. In
njegove oči, ki so izgubile prejšnji lesk
in odsev, pripovedovale so umevno, da
divja v prsih mladega človeka vihar,
ki uničuje duševno in telesno mlado življenje.
Svet ni imel zanj nobenega veselja
več. Nem in top je bil za vse.

Le redko je bil doma pri svoji stari
materi, katero je sinova nesreča tudi
bolela, samo drugače kakor njega. Res,
Lovro je visoko pogledal, ker se je —
skoro berač — drznil pogledati v obraz
bogati Samovčanovi Anici. A srce in
duh se ne dasta stisniti v ozke meje
telesa; slobodna in neomejena se hočeta
gibati, živeti in veseliti.

Neki večer, malo dnij pred poroko,
vrne se Lovro truden in lačen domov
od dolgega pohajanja. Ker je bilo toplo,
sede na tnalu na leseno kobilo, podpre
si glavo z lakti in gleda zamišljeno
tje gori na reber, kjer je stal Samovec.

Kmalu se zmrači, nebo zažari, na večerni
strani se prikažejo polagoma nebrojne
zvezdice. Nad poljem se je vzdigovala
tista lahka meglica, ki nastopa
po toplih poletnih dneh kmalu za solnčnim
zahodom; po zraku so brneli krvoločni
komarji, drobne mušice in nebroj
drugih mrčesov; za njimi so se
poganjali s tihim vzletom lačni netopirji,
katere je privabila noč iz temnih
lukenj in dupel ...

Mati Lovretova je s skrbjo pogledovala
iz veže zamišljenega sina, in ko
le ni sam prišel v sobo, kjer se je hladila
večerja, šla je še ona ven, da bi
ga opomnila.

»Lovro, ljubi moj Lovro, že zopet
tako zamišljen!« nagovori ga mati, prime
za roko ter mu pogleda v upadli
obraz. »Pravični Bog! Sin, kaj ti je, da
sahneš in veneš, kakor cvetica v suši?
Ali nisi zdrav? Kaka morilna bolezen
te pa razjeda? Ljubi sin, govôri!«

»Mati, saj veste.« Votlo se mu prikrade
glas iz prsij.

»Sin, pozabi in udaj se volji božji!
Usojena ti gotovo ni bila ta, za katero
si se tako trudil in še sedaj vzdihuješ.
Morda pa tudi ni taka, kakor se ti zdi,
morebiti te ni vredna. Pozabi jo, saj
bodeš živel lahko in srečno tudi brez
nje.«

»Mati, vi tega ne poznate, ako tako
govorite. Za-me je sedaj ogrenjeno življenje;
vsak dan mi pripravlja novih
bolečin. Da bi bil še kdaj srečen in
vesel, ne morem upati.« Pobesil je
glavo.

»Sin, glej in slušaj, kaj ti pove tvoja
stara mati, ki je bila nekdaj tudi mlada
in je že izkusila marsikaj na svetu. Nekdaj
se mi je godilo ravno tako, kakor
se godi sedaj tebi, in menila sem, da
mi ni mogoče več živeti. Res me je
hudobni duh zapeljeval, naj si končam
življenje, a bila sem dovolj trdna v izkušnjavah
in danes, čez toliko let, še
živim, ako ne v bogastvu, pa vsaj zadovoljna
s tem, kar imam. Tako bodeš
tudi ti prebil to izgubo in živel bodeš
gotovo še dalj časa, kakor jaz, in lahko
še lože, saj si zdrav in krepak, in svet
je tudi velik.«

»Morda je vse to res, kar pravite,
a jaz gotovo ne bodem mogel pozabiti
svoje ljubezni. Kako mi bode, ko bodem
gledal druzega zraven nje, ki mi je
bila najdražja na svetu!«

»Ljubi sin! Na svetu je vse minljivo
in pozabno. Pozabil bodeš vse.
Minula bode žalost, umirilo se ti bode
ranjeno srce in vesel bodeš, kot si bil
prejšnji čas. Verjemi!«

»Da, da, žalost bode minula, prav
pravite, mati, toda takrat, ko me bodo
položili v krsto ter odnesli iz te koče
tje k cerkvi, kjer bodo položili umirjeno moje srce v hladni grob.«

»Sin, ne tako! Ne govôri tako! Tudi
ti bodeš še vesel.«

»Vesel, pravite, bodem in srečen?
Za me ni veselja in sreče več. Ako bi
bila Anica umrla, bil bi se morda potolažil,
ker bi bil jasno videl, da ni namenjena
meni za ženo. Upal bi bil, da
se snideva v večnosti. Živel bi bil kot
dober, pošten človek. A sedaj — kakšno
upanje še imam?«

»Pojdi v kočo, pozabi, in videl bodeš,
da bode dobro.«

»Živeti ne morem več tu, kjer me
vsak grm, vsako drevo spominja prejšnje
sreče in veselja. Kolikor mi je še
usojeno živeti, preživeti hočem na tihem
med tujimi ljudmi, v drugih krajih, kjer
me nikdo ne pozna, kjer se mi ne bode
vsakdo škodoželjno posmehoval.«

»Najbolje je doma, in srečen bodeš
le v domovini. Tu glej na okoli« —
in starka je naredila z roko polkrog
— »poznaš vse; nikjer ne najdeš lepših
krajev, nikjer ne tako zadovoljnega
ljudstva, kakor tu pri nas. Videl
bodeš pač ljudi oblečene v svilo in
okrašene z biseri in zlatnino, a da
bi bili tako zadovoljni, kakor pri nas,
ne najdeš jih križem sveta. In našo
gore in doli in polja in logi: kje se
nahajajo njim enaki? Ostani doma pri
svoji stari materi, ki ti gotovo vse najboljše
želi.«

»Res, mati, lep kraj je tu in srečno
ljudstvo, a ravno zato bi bilo huje meni
živeti med srečnimi v lepem kraju, kjer
bi me vse spominjalo nekdanje sreče.
Iti hočem v tujino, in ako kdaj pozabim,
kar je minulo, povrnem se gotovo v
domačijo k vam, mati, kjer bodem živel
pri vas, ako ne srečen in vesel, pa vsaj
v miru.«

»Kam pa hočeš iti?«

»Čez morje v Ameriko.«

»Čez morje v Ameriko, praviš?«

»Da; tja čez morje pojdem. Morda
se mi tam posreči pozabiti svojo nesrečo.
Marsikdo je našel srečo onkraj
morja, morda jo najdem tudi jaz; morda
pozabim neizmerno izgubo in si morebiti
še z delom pridobim denarja, s katerim
utrdim vam in sebi neskrbno bodočnost.
Potem pa, ako bodem imel denar, izseliva
se iz tega kraja, da se mi ne bodo
vedno vzbujali bridkostni spomini«

»Čuj, Lovro, kaj ti povem! Ostani
tu; ne išči si sreče onkraj morja! Ako
te je volja pozabiti, kar si imel, pozabiš
lahko tu, in ako hočeš delati pridno in
vstrajno, delaj tukaj, in godilo se ti
bode bolje, nego tam za morjem.«

»Mati, draga mati! Težko se ločim
od vas, a še tisočkrat teže bivam tukaj.
Ako bi vi vedeli, kako me boli tu notri
v prsih, kako poka po meni od žalosti in
tuge, kadar zagledam ono-le poslopje
tam gori«, pokaže na Samovec, »ne branili
bi mi iti proč, proč iz kraja, kjer
je grob sreče mojega srca.«

»Ako misliš, da bi ne mogel tu prestati,
pojdi, idi v tuji svet, a na tujem
v šumu veselega sveta ne pozabi mene,
svoje rodne matere, ne pozabi kraja,
kjer si dorastel!« dé starka z milim
glasom, ko je videla, da ne more več
braniti.

»Ne pozabim vas nikdar.«

»Idiva k večerji!«

Lovro vstane in gre za materjo k
večerji. Nadaljevala sta pričeti pogovor.
Po večerji seže Lovro po klobuk in
urno odide iz hiše. Krene na stezo proti
Samovcu.

»Še enkrat jo hočem videti — poslednjič,
predno grém iz tega kraja;
govoriti hočem ž njo, naj stane karkoli«, dé ter stopi hitreje po ozki stezi,
katero so slabo razsvetljevale zvezdice.
Bilo je mirno; v robovskem lesu se je
oglašal čuk.

Zagrozil se mu je bil Samovčan —
a gnalo ga je vendar s tako silo tje
gori, da se ni brigal za grožnje ponosnega
kmeta.

Med tem, ko se je Lovro razgovarjal
z materjo, slonela je Anica na oknu
svoje sobice, podpirala si je z belo roko
vročo glavo in je tužno zrla v svetlo
večernico, ki se je zasvetila na jasnem
nebu. Na bledem obrazu ni videti veselja,
ni sreče. Kaj ji teži srce? Kaj ji
kali veselje mladih dnij?

V hiši in okoli nje je nenavadna živahnost
in delavnost; pripravljajo za
njeno svatovščino. Še malo dnij in stopila
bode z neljubljenim ženinom pred
oltar, kjer so bode sklenila ž njim za
vse življenje.

Čim bliže je prihajal ta dan, tem tesneje
in huje ji je bilo v srcu. Kako
drugače bi pričakovala tistega dne, ako
bi si sama izbirala ženina! Izkušala je
vsaj malo pozabiti prošlost svojo, — a
nikakor ni mogla. Premišljevala je sedaj
to, sedaj ono, da bi se zamotila, toda
vse zastonj. Pretesno se ji je zdelo v
sobici, šla je ven na vrt, da bi si pod
milim nebom v večernem hladu vsaj
nekoliko pregnala bridke, a vendar vesele
spomine.

Konec kozolca pod košato jablano je
nekdaj njen oče postavil klopico, in tje
je prišla sest sedaj Anica. Tam je sedela
poprej mnogokrat ter je zrla v
dolino, na Robovje in k Pečarju, ko je
še tam bival Lovro. Takrat je bila vselej
vesela, ker nevesela bodočnost ji je
bila še zakrita.

Prišla je na vrt, da bi se nekoliko
razvedrila, a pogled doli na Robovje
jo je žalostil še bolj. Še živeje se je
spominjala Lovreta, ko je zrla doli po
stezi. Vsi dogodki, veseli in žalostni,
so ji stopili živeje pred oči. Vedela je,
kako rad jo ima, in z nemirom je mislila,
kako neizmerna je njegova žalost,
kako krvavi njegovo blago srce, in ali ne
bode on morda zato vse življenje nesrečen.
Kaj bi dala, ako bi mogla to
predrugačiti!

Zaželela si je videti še enkrat Lovreta,
še enkrat se pogovoriti ž njim,
predno se zaveže z drugim za vse žive
dni. Gledala je po stezi in mislila.

Ko je tako zrla v gosti mrak ali
skoro noč, zagleda nekoga prihajajočega
po stezi. Strese se. Nekaj ji zašepeta,
da je on, da prihaja tisti, ki si ga je
zaželela, dasi ji bode pri njegovem pogledu
pokalo srce. Pričakovala ga je
trepetajoč, srce ji je močno bilo.

Prihajač krene prišedši na vrt proti
njej. Najrajša bi bila zbežala, a neka nevidna
moč jo je pridrževala na mestu. Še
malo korakov in pred njo je stal Lovro.

»Moj Bog, ali si tukaj?« viknila je
polglasno.

»Anica!«

Pogledala mu je v upadli obraz. Stresnila
se je, ko ga je videla vsega izpremenjenega.

Delal se je mirnega in
ravnodušnega, a vse, obraz, oči, njegovo
kretanje, vse je pričalo o dušnem
trpljenju. Ni si mogla misliti, da bi ga
žalost v kratkem času mogla toliko izpremeniti.

»Anica, ne zameri, da te motim. Gotovo
se me nisi nadejala sedaj, a neka
moč me je gnala z vso silo sem gori
na Samovec, da te še enkrat vidim, da
poslednjič govorim s teboj. Hudo mi
je, da moram iti proč iz ljubega mi
kraja, a še stokrat huje bi mi bilo, ako
bi šel brez slovesa od tebe« Glas
mu obnemore. Ponudi ji roko, ter se
vsede k njej na klop.

»Lovro, Lovro, ljubi moj Lovro!«

Vroče solze jo polijó po licu.

»Ne tuguj! Ne smeš jadikovati. Mora
že tako biti. Predrugačiti se sedaj ne

dá in se tudi ne smé. Morda bi bilo
za te še slabše. Udaj se usodi, zaupaj
v Boga in pozabila bodeš vse lahko,
kar ti teži srce.« Tolažil jo je, sam
tolažbe potreben.

»Kaj misliš o meni! Gotovo veruješ,
da sem jaz vesela privolila v to zvezo,
misliš, da sem jaz z lahkim srcem podala
roko? Prosim te, sodi drugače o
meni! Bila sem ...«

»Dovolj, dovolj, Anica, vém vse. Ti
si prisiljena vzeti njega, prisilil te je
oče. Braniti se sedaj več ne smeš. Oče
že vé, kako je za te bolje. Mene pa
pozabi, da ti spomini ne bodo grenili
življenja. Tudi jaz grém proč od tod,
proč iz domovine, to pa zato, da mi
ne bodeš vedno pred očmi, da me bodeš
prej pozabila, saj za me v tem kraju
itak ni več sreče, ni veselja.«

»Kaj pa misliš, kam hočeš iti?« vpraša
ga Anica vsa preplašena.

»Iz domovine, proč iz tega kraja na
tuje, tje čez morje hočem iti!«

»Lovro, nikar!«

»Moram, proč moram iz teh krajev,
ločiti se od prijaznih gričev in dolinic,
kjer sem preživel najveselejše dni svoje
mladosti. Jeziti se zato na te ne smem
in ne morem, saj vem, da si nedolžna,
a smiliš se mi, ker vem, da je tudi
tebi hudo. In sedaj — naj ti še enkrat
sežem v roko, še enkrat slišim tvoj
glas, saj je morda zadnjikrat!«

Z drhtajočim glasom je izpregovoril
zadnje besede.

»In na tujem bodeš pozabil na domovino,
na mater, prijatelje, znance,
pozabil bodeš vse in tudi ...«

»Tebe, hotela si reči. Morebiti bi
bilo dobro, a bojim se, da ne bodem
mogel. — Saj veš, grm, ki ima močne
korenine, utrga se rajši, kakor bi se
dal izruvati, in ostanki poganjajo zopet
zelenje in cvetje. Tako je tudi z ljubeznijo: utrga se, a popolnoma se izruvati
ne dá.

Oba sta molčala.

»Dovolj je, muditi te ne smem«, povzame zopet Lovro. »Predno grém, še
prosim, da pozabiš mene, ako me moreš;
udaj se volji očetovi, prenašaj potrpežljivo
vse težave, bodi zadovoljna z
možem, katerega ti je izbral oče. Tako
bodeš živela najbolje. Sedaj moram iti.
Bodi ...«

»Lovro, še počakaj!«

»Ne, ne, Anica, čas poteka, tudi te
ne smem tu muditi, sedaj tem manj,
ker v malo dneh stopiš z drugim pred
oltar, ki bode do smrti tvoj srečni mož.
Ločiti se morava. O, srečne ure — minule
so kot sanje! Odpira se mi bodočnost
brez upanja, brez tolažbe. Anica
z Bogom!«

Bila je težka ločitev. Ne bodemo je
popisovali do pičice.

»Ostani tu«, zakliče še Anica, skoro
premagana od žalosti, »ne hodi proč,
ali pa vzemi še mene s seboj! Ne zapusti
me, Lovro!«

»Anica, ljuba moja —«

»Anka! Anka!« začuje se Samovčanov
glas od hiše.

»Kličejo te.«

»Z Bogom, Anica!« šepne Lovro in
izgine, ne čakajoč odgovora, da bi ga
ne videl Samovčan.

Bleda se je vrnila Anica na očetov
klic v sobo. Solze so ji zastirale oči.
Lovro je hitel navzdol. Ko je bil pri
Anici, polajšala se mu je nekoliko sedanjost,
udal se je svojim čustvom. Samovčanov
klic gaje pa vzdramil. Bridka istina,
skeleča izguba mu je stopila živeje pred
oči, vsa teža njegove bolesti mu je legla
na srce. Oh, bila je huda pot, težka pot.

Čez dva dni, bilo je prav v soboto,
odšel je Lovro proti mestu; mati ga je
spremljala do železnice. — Srečno pot!

V ponedeljek po Lovretovem odhodu
se je pomikala proti župnijski cerkvi
dolga vrsta svatov, ki so bili razven
neveste vsi veseli. Nekateri so se veselili
dobrih jedil, katera bodo uživali, drugi
sladkega vina, katero bodo pili, tretji
pa, posebno mlajši, godbe in plesa.
Okoli cerkve je stalo mnogo radovednih
gledalcev.

Vstopijo; toliko svatov prihaja malokdaj
v cerkev. Anica sama ni mislila,
kaj se godi; le to je vedela, da ji je
hudo, jako hudo. Vendar — čudno —
rastel ji je pogum, čim bolj se je bližal
usodni trenotek. Bog vé, kako bi se
bilo izšlo, ako bi Samovčana ne bilo v
cerkvi. Ko je vprašal župnik Anico, ali
želi vzeti ženina Dominika, ni odgovorila
ničesar, videlo se ji je, kakor bi
se pomišljala. Samovčanu je prihajala
kri v glavo, hipoma si je predočil, kolika
sramota zanj, če mu prečrta hči račun
pred oltarjem zadnji hip. Nejevoljen zahrska,
Anica se ozre nanj; oče jo pogleda
tako grozeče, da se dekle zgane
ter prestrašeno reče: »Da.«

Tako je bila poroka sklenena na
radost Samovčanovo.

Vrnili so se iz cerkve na Samovec,
kjer je bilo veselo in veliko ženitovanje.
Zanašajoč se na živahno domišljijo
cenjenih čitateljev ne bodem natančneje
popisoval ženitnine, saj si bodo čitatelji
in čitateljice sami popolnih, kar je tu
praznega in nedostatnega. Kdo ni še bil
z veseljem na slovenskem ženito vanju,
ako ne svojem, pa vsaj na bratovem ali
sestrinem, ali kakega sorodnika, soseda,
prijatelja!

Pili so rujno vince iz Bele Krajine,
kamor ga je šel sam Samovčan kupovat.

Kuharica, ki takrat ni prvič kuhala na ženitovanju,
delala je čast z dobrimi jedili
sebi in vsemu stanu. Tudi godli so
in sicer skoro tako, kakor pravi ribniška
pripovedka: »Jeden je poleno grizel,
drugi je mesingaste klobase jel; gosli
so goslale, citre so citrale, bas je pa
renčal.« Samo Smole s Trnja je delal
skazo s svojo zašito harmoniko, katero
je neusmiljeno vlekel, da je škripala in
cvilila, kakor bi imela poln meh mladih
maček. Godli so tako, da so se mladim
svatom začele noge same privzdigovati,
da so se vrteli v plesu; mladeniči so
bili s podkovanimi petami ob trda tla,
da so se kresale iskre. To je bilo veselja! Žareli so svatom obrazi od dobre
volje, saj je bilo po besedah očke starešine
»veselo, da nikoli tako«.

Jedina nevesta ni bila dobre volje;
žalostna je sedela poleg svojega ženina,
nič je ni moglo razveseliti: hladno je
poslušala godbo, nema je bila za petje
in pogovore; zaman se je trudil udobrovoljiti
jo godec Jožek s svojimi najboljšimi
burkami in dovtipi.

Gotovo niso vsi vedeli, zakaj je nevesta
žalostna, tako otožna in molčeča.

Res je, da se vsaki nevesti stori milo,
ko se poslavlja od svojih družic, ko se
ozira nazaj v brezskrbna dekliška leta,
polna radosti in veselja. Z Bogom mladost
in radost! Odpira se ji novo življenje,
življenje skrbij in težav. Nikdar
več se ne povrnejo oni veseli trenotki,
ko se je radovala v krogu veselih
tovarišic. Tako misli marsikatera nevesta.

In Anica? — Da, tudi njo tarejo
mučne misli. Ni nam treba še le ugibati,
katere. Njen bledi, upadli obraz
izraža neizmerno bolest, udrte oči so
izgubile ves ogenj in kri jih zaliva;
zopet in zopet se ji zaiskri v očeh solza,
ki drkne po licu.

Kadar le more, zapusti veselo, a zanjo
zoprno družbo in pohiti v svojo sobico.

Minulo je tudi ženitovanje. Svatje so
se razšli. Družina, sosedje in berači so
pojedali ostanke.

Nekaj dnij po ženitovanju je že itak v
tisti hiši, kjer se gostuje, vse zbegano,
zaspano in bolno, a na Samovcu se tudi
potem ni hotelo kar nič oživiti.

Mlada žena je hodila objokana po
hiši in okoli hiše. Novi gospodar je
malomarno ogledoval novo gospodarstvo
in ni kazal prave delavnosti, kakoršne
si je želel Samovčan. Stari je
bil čmeren kakor meglen jesenski dan,
ker je videl, da se Anica drži kakor
čmerika. In družina, videč, da med
domačimi ni pravega veselja, utihnila
je tudi, in vsak je le toliko govoril,
kolikor je moral. Kajpada so dekle potem
pravile na okoli, da je na Samovcu
silno pusto in dolg čas. »Stari godrnja,
mlada gospodinja joka, novi gospodar
se pa drži kakor nebodigatreba.«

Veselja ni bilo več na Samovcu.

VI.

Preskočimo v vrsti dogodjajev nekoliko časa!

Odkar je šel Lovro v novi
svet, ni se v Robovju zgodilo nič posebnega,
razven, da je mesto nekaterih
starih vaščanov, ki so se naveličali
živeti, prišlo na svet nekaj novih, kateri
bodo pa šli kdaj gotovo radi ali
neradi za svojimi dedi. Na Selišču je
bilo sedaj še bolj samotno; bila je stara
mati sama v koči, zato pa je bila še
bolj čmerna, ker je žalovala za sinom.
In na Samovcu? Tam je bilo vse
drugače, kakor poprej. Z novim gospodarjem
je prišlo tje sicer novo življenje,
pa tako, kakoršnega si ni želel
nihče.

Staremu Samovčanu se je zdelo sedaj
vse narobe, in v srcu se je, kakor so
si ljudje pripovedovali, večkrat pokesal,
da je svojo hčer dal Borovščakovemu.

Znano je, da mačka skriva svoje
kremplje, kadar se komu dobrika, a
kadar ji kaj ni po volji, tedaj opraska
neusmiljeno, ko se človek prav nič ne
nadeja. Tako je ravnal Dominko. Skrival
se je, dokler se je ženil, in ni kazal
svojih slabih lastnostij; a ko je bil na
trdnem, ko se ni imel ničesar več bati,
ko je bil pravi gospodar, tedaj so se
prikazovale njegove slabosti, napake,
razvade, — kazal se je malo vrednega
in razuzdanega človeka, brez volje, da
bi predrugačil svoje življenje.

Kakšno srečo je uživala poleg njega
dobra žena? Zanjo ni imel nobene odkrite,
lepe, prijazne besede. O medsebojni
zaupnosti, kakoršna mora biti
med zakonskimi, ni bilo ni sluha. Možu
so bili mar le gostilna in vinski prijatelji.

Vlačil se je po gostilnah, popijal
pozno v noč, preklinjaje kolovratil
domov in razgrajal.

Ani je bilo nestrpljivo hudo. Poznalo
se ji je, da trpi dušno. Postarala se
je vidno: obledela je; lice, na katerem
je prej cvetla zdrava rudečica, upadlo
ji je tako, da so se na njem poznale
kosti; brada se je poostrila, oči, prej
vesele in živahne, postale so motne in
kalne, brez življenja, udrte globoko pod
čelo, in okoli njih seje napravil modrikasto-črn venec, ki je nasledek prečutih
nočij in živčne bolezni. O svojem neznosnem
stanju ni tožila, saj tudi ni
imela nikogar, kateremu bi potožila
svojo bol. Jedina mati je imela ž njo
sočutje, dasi je imela poprej premalo
trdne volje, da bi se bila ustavila moževi
nameri.

A kako je bilo Lovretu?

Lovro je, priševši v Ameriko, kmalu
dobil službo. Res ni bila lahka, ali dajala
mu je znaten zaslužek, da si je
mogel tudi kaj prihraniti. Kako je živel
v Ameriki, naj kaže to-le pismo, katero
je pisal svoji materi:

Draga moja mati!

Najprvo Vas srčno pozdravljam iz
daljave in Vas v duhu poljubljam.
Minuli teden sem se pripeljal v New-York, ki je velikansko mesto v Ameriki.
Z menoj je prišlo še mnogo
drugih popotnikov iz vseh krajev Evrope.
Mornarji in popotniki so govorili
ponajveč nemški, mnogo pa tudi
slovenski, hrvaški, slovaški, poljski

in še druge jezike. Vsi ti ljudje so
z malimi izjemami bili doma nesrečni.
Seznanil sem se med vožnjo z nekaterimi
potovalci ter zvedel, da so
šli na pot z zadnjimi krajcarji. V
Ameriki si bodo — tako, upajo —
opomogli ter preživili sebe in svojo
družino. V New-Yorku se nisem dolgo
mudil, ampak sem se peljal zopet
kake tri dni po železnici, dokler nisem
izstopil ali bil prav za prav prisiljen
izstopiti na postaji blizu nekega mesta.
Šel sem v mesto, nad katerim je
ležal oblak črnega dima, ki se je
valil iz visokih dimnikov premnogih
tvornic. Mislil sem, da je kakor v Ljubljani.
Toda tu je vse drugače. Ljudje
so pri nas prijazni in postrežljivi, tu
pa se za tujca nič ne zmenijo. Nisem
vedel, kam bi šel, in Bog vedi, kaj
bi bil počel, ako bi ne bil prišel neki
človek, ki spravlja izseljence v službe.
Nagovoril me je v več jezikih, naposled
tudi v neki mešanici nemščine
in našemu podobnega jezika, kakoršnega
govore loncevezi; tako sem ga
razumel. Dal sem mu par goldinarjev,
in peljal me je v neko tvornico, kjer
so me vzeli v službo. Hvalil se ne
bodem nič, ampak pisati hočem resnico.
Kesam se skoro, da sem šel
sem. Bolje bi bilo za-me, da bi bil
ostal doma, ali vsaj blizu domačije.

Res imam tukaj veliko dnino, ali delati
moram kot stroj, težko in brez odmora.
Razven mene je tukaj še nekaj
Slovencev in mnogo drugih Avstrijcev,
potem pa sploh ljudje z vseh vetrov.
Tu ne poznamo medsebojnega prijateljstva
ali prijaznega občevanja,
temveč vsakdo dela in živi za-se ter
se ne briga za nikogar. Kolikor sem
videl, zamro vsi dobri čuti v človeku,
ako dalje časa ostane tukaj. Pa kakšni
ljudje so to! Dočim so pri nas ljudje
veseli in zgovorni, krepki in zdravi,
so tu resni in osorni, v obraz upadli
in začrneli, tako da so prav odurni.
Pa bodi dovolj o tem.

Tu ne namerjam dolgo ostati,
ampak, ko si še prislužim kaj denarja,
poj dem drugam, morda ni povsod
tako, kakor je tukaj.

Kadar mi pišete (želim, da bi mi
kmalu), pišite, kaj je novega doma.
Kako se godi Vam, kako na Samovcu?
Jako sem radoveden. (Sedaj
sledi v pismu nekaj drugih podrobnostij,
katerih nam ni treba objavljati).

Še jedenkrat Vas pozdravljam. Z
Bogom!

Vaš zvesti sin

Lovro.

Ker dandanes ni več navada, da bi
se povesti pisale v pismih, ne objavljamo
drugih pisem med materjo in sinom.

Dovolj je, da povem, da sta si dopisovala
pogosto. Lovro je vse zvedel,
kar se je zgodilo v domovini, a tudi
materi je vse natančno poročal. Zaslužil
je precej, a onega, radi česar je šel na
tuje, ni pozabil, vsaj mati je sodila tako
iz njegovih pisem, ker v vsakem pismu
je natančno izpraševal o življenju na
Samovcu. In ko mu je mati nekoč pisala,
da gre na Samovcu vse rakovo pot, da
mlada žena hira, da starega Samovčana
tarejo skrbi radi nesrečne hčere, jokal
je Lovro, — vsaj tako je sam pozneje
pripovedoval.

Mati ni lagala, ko je pisala, da tarejo
starega Samovčana skrbi. Kako bi ga
pa tudi ne, ko je videl, da je vse narobe! Komaj je preteklo pol leta, kar
je dal gospodarstvo iz rok, a že v tem
kratkem času se je preobrnilo vse na
slabše; videl je stari Samovčan, da v
malo letih ne bode njegova hči več
gospodinjila na lepem Samovcu. Mladi
mož je bil razuzdan pijanec in strasten

igralec. Po cele dni in noči ga ni bilo
domov, popival je po zloglasnih gostilnah
in igral z najbolj zvitimi igralci.

Doto, ki jo je prinesel seboj na Samovec,
usušili so mu kmalu, a to ni spametovalo
strastnega igralca. Ker ni imel
denarja, prodajal je žito, in ko je tudi
to pognal, prodajal je iz hleva glavo
za glavo. Starega je to silno jezilo in
peklo. On se je trudil, da si je zaredil
mnogo živine; potil se je pri delu, da
je pridelal žito: a človek, ki za vse to
ni mignil ni jeclenkrat z roko, prodaja
sedaj in denar zapravlja. Seveda pomagati
si ni mogel nič, ker je bil dal
gospodarstvo popolnoma iz rok. Lepa
beseda ni storila nič, grda pa še manj.

Stari Samovčan in njegov zet sta se
bila že nekaterikrat sporekla. Prejšnji
gospodar je hotel še vedno tu pa tam
ukazovati po svoje, a Dominko je izprva
godrnjal, pozneje pa se ustavljal
kar naravnost.

»Kdo je gospodar!« zakričal je nad
starim možem, ako mu je ta kaj rekel.

Ako se je pa posel ravnal po ukazu
starega Samovčana, zapovedal je Dominko
za nalašč prav narobe. Tako je
bila v hiši mnogokrat velika zmešnjava.
Kajpada je to Samovčana jako peklo.

Prej je bil navajen ukazovati doma in
drugodi, a sedaj je videl, kako majhna
je njegova veljava. A najhujše je še le
prišlo.

Bilo je na sv. Gregorja dan, ki je
prvi pomladnji god naših kmetov. Sneg
je bil že pred dobrim tednom skopnel,
in razori so se bili uprav osušili za
oratev in sejatev. Solnce je sijalo že
pomladnje. Stari je stal na vrtu in je
gledal doli v dolino, kjer so pridnejši
kmetje orali za oves in ječmen. Druga
leta, ko je še sam gospodaril, bilo je
na Samovcu vsako delo prej storjeno,
kot v dolini, a letos še orodje ni bilo
popravljeno in niti za jedne vile gnoja na
nobeni njivi. Premišljal je, ali bi sam
začel orati, ali bi čakal, da se zanikarni
zet spravi na delo.

Ko tako stoji, premišlja in se ozira, vidi,
da prihajajo po bregu trije možakarji.

Ker so mu oči že oslabele, ni jih takoj
spoznal; počasu jih razloči. Svojega
ljubeznivega zeta spozna najprej po
negotovi hoji, in ko so prišli še malo
bliže, spozna po visokem glasu suhega
in dolgega mešetarja Noseta. Tretji mu
je bil neznan. Ker je bil mešetar v
družbi, vedel je stari Samovčan takoj,
da pojde zopet nekaj iz hleva. Pred
kakimi štirinajstimi dnevi je prodal mladi
gospodar zadnje letos pitane prešiče, in
danes zopet prodaja. »Moj Bog! moj
Bog! kam pridemo?« vzdihoval je stari,
ko se je obrnil ter šel proti hiši. »Prodaja
in prodaja žito in živino, a nima
denarja niti za posle, niti za sol. Kaj
sem jaz mislil, kam sem gledal takrat,
ko mi ga je oče ponujal za zeta! Prinesel
je seboj denar, a komu je pokazal
kak krajcar? Nikomur, vse je zapravil
in sedaj bode še to, kar sem jaz
s trudom pridobil. Oh! oh!«

Prišleci so šli kar mimo njega; še
pozdravil ga ni nobeden. Zet zato ne,
ker že dalj časa nista govorila; Noše
je bil jezen, ker ga stari Samovčan ni
hotel nikdar pri kupčiji; tujec ga pa
poznal ni. Sli so v hlev. Radovednost
je gnala starega za njimi.

»Te-le vam prodam«, dejal je Dominko
in pokazal lep par dveletnih
juncev.

Kupcu so bili všeč. Šel je k njima,
natančno ja ogledal, pretipal, zmeril,
pogledal jima na zobe in na vse, kar
je odločilno pri živini. Bil je res lep
par. Oba sta bila jednake barve in sicer
take, kakoršno zaznamujejo v živinskih
listih kot pšenično. Roge sta nosila

lahko ukrivljene, na čelu pa belkasti
lisi; ta je imel bolj srčasto, oni pa
križasto. V starosti si nista bila mnogo
navskriž.

»Koliko ja cenite, prijatelj?« povzame
kupec.

»Par je lep in mislim, da 160 gold.
ne bode preveč.«

»160 goldinarjev? moj Bog! ali ne
veste nič, koliko velja živina? 160 gold.
par telet?« jadikoval je kupec, a videlo
se mu je, da mu to jadikovanje ne gre
od srca. Natančneje je ogledal junca,
da bi našel pri njih kako napako. Kot
izkušen živinski trgovec je takoj vedel,
da ima opraviti z neizkušenim živinorejcem,

ki ne vé, koliko velja živina, in
gledal je precej, kako bi ga bolj pritisnil,
kakor se izražajo kmetje. Pomežiknil je
Nosetu, in ta je migljaj takoj razumel.

»Pasja duša, daj sem roko!« dejal je
Noše in naglo pograbil Dominka za
roko. »Na, pa udari! Sto goldinarjev pa
dobiš za-nje, zato, ker si ti.«

»Ej, ne! za sto goldinarjev ju pa ne
dam, saj ju nisem ukradel. Za 155 glcl.
ja vama pa pustim.«

»Dobro se znaš norčevati, duša (Noše
je bil strasten dušavec), misliš, da ne
vem, koliko živina velja? Ná, še jeden
goldinar po vrhu, pa sto, pa udarimo,
in za vino bodeš ti plačal.«

»150 goldinarjev daj ta, pa ja vzemita
v božjem imenu, da ne bodeta rekla, da
je mladi Samovčan bolj trd kakor stari.«

»Nisi ne, in dovolj slabo je, ker nisi
vsaj tako«, oglasil se je stari Samovčan
med vratmi.

»Hočeš 104 gld.? — Daš za 105? —
Ako nečeš pa pusti! Daj, saj ti niso
na duši zrastli!«

»Pusti, pusti, dokler ne popusti 40 goldinarjev,
ne menimo se!« dé kupec
in gre mimo starega iz hleva.

Noše stopi k Dominku in mu nekaj
hlastno pove na ušesa, zraven pa zamaha
z rokama.

»Nu, daj za sto in pet!«

»Ne morem.«

»Na, sto šest, pa ne krajcarja več!«

»Sto osem in štirideset!«

»Duša, misliš, da denar delava, da
bi tako drago plačevala?« dejal je Noše
in šel iz hleva za kupcem.

»Nikar jih ne prodajaj! S čim boš pa
jeseni in drugo leto vozil!« oglasi se
stari Samovčan.

»Kaj vas to briga?«

»Briga me, briga, ti ne smeš prodati
juncev, vsaj teh ne; cenil si jih
pa tudi 50 goldinarjev premalo.«

»Kaj vam to mari!« zadere se nad
njim Dominko.

Kupec in Noše sta se vrnila v hlev.

»Ali jih prodaš?«

»Prodam, da ne bo nekdo mislil, da
se ga kaj bojim.«

»Za koliko pa daš?«

»Sto štirideset!«

»Ná sto deset, duša, pa spravi!« dejal
je Noše in mu molil denar, ki mu
ga je dal kupec.

»Še pet in dvajset priložite, pa gremo
pit!«

»Ná-te še pet!« dejal je kupec in je
jemal listnico iz notranjega žepa.

»Nikar ne prodajaj juncev za tako
slepo ceno!« oglasi se stari Samovčan.

»Molči, osel stari, ako te nihče nič
ne vpraša!« zavrne ga Dominko. »Daste
sto in trideset?«

»Sto in dvajset ná-te!« reče kupec,
ko je videl, da se kupčija bliža k sklepu.

Ponujal mu je denar.

»Sedaj, sedaj bodo udarili«, mislil si
je Samovčan, »in junčki bodo šli iz hleva
in nikdar več jih ne bo nazaj«; osrči se
in reče: »Juncev ne bodeš prodal!«

»Zakaj ne za denar, ti stari«, reče
Noše.

Dominku zablisnejo oči, zaškrtne z
zobmi ter se zadere: »Spravi se mi ven,
starec!«

»Jaz pravim, juncev ne bodeš prodajal; potrebuješ jih in denarja menda
tudi imaš?«

»Ven, ven!« sikal je Dominko, pograbil
ob zid naslonjene vile in jih zavihtil,
da bi oplazil starega Samovčana.

Kupec jih prestreže, dasi je bilo zanj
nevarno, Samovčan pa, videč razdivjanost
zetovo, umakne se iz hleva. Kaj
takega ni pričakoval od svojega zeta;
to ga je pobilo bolj, kakor ves nered.

Šel je v hišo. Slišal je še Dominka, ko
je kričal:

»Ná-te jih za sto in dvajset! Sedaj
ne bode mislil starec, da ima še kaj
oblasti na Samovcu.«

Udarili so na roko, odvezali junca
ter ga gnali kar navprek po rebru v
dolino, da ni bilo treba delati ovinkov.

Zadovoljno se je smejal Noše, ko je
zapiral vrata v hlev, ker je vedel, da
bode mnogo pijače; vrhu tega bode pa
še nekaj lahko prisluženih goldinarjev
shranil, da jih o priliki požene.

Stari Samovčan se je tresel od jeze
in v obraz je bil ves bled, ko je stopil
v hišo. Anica je pri mizi šivala, mati
je pa vila prejo, ki so jo napredli po
zimi. Vsedel se je k peči na drugo stran.

Čez malo časa reče:

»Jej, jej, vse bode šlo, vse: zrno za
zrnom, rep za repom, in ko tega več
ne bode, zadolžil se bode in spravil
ves Samovec na boben. Kdo bi si bil
to mislil?«

»Kaj bodeš tukaj godel nad nama,
saj nimaš za kaj!« oglasi se Samovčanka.

»Tiho, stara, da povem, potlej pa le
klepetaj! Zopet je nekaj prodal. Ravno
sedaj so odgnali.«

»Kaj pa?«

»Junčke!« težko je to izrekel Samovčan,
in videlo se mu je, kako mu
je hudo za njimi. »Kaj bode, kaj bode?«

»Kaj bode? — Nič! Svet se za to
ne bode podrl!«

»Vidiš, da ti nič ne veš, ako tako
govoriš. Svet se res ne bode podrl, ali
podrl se bode Samovec. S čim bode
pa vozil jeseni in drugo leto oral, ko
je prodal junce?«

»Bode pa druge kupil, ako bode hotel
voziti; jaz mu gotovo ne bodem vozila,
ti pa tudi ne.«

»Seveda, ali junčkov vendar ne bode
več.«

»Ako ti je pa tako hudo za njimi, ubranil
bi mu bil prodati, dokler je bil še čas.«

»Oh, saj sem mu branil, a braniti
mu ne grém več, če tudi vse proda.«

»Kaj pa je bilo, da se ti je tako zameril?«

»Ti poslušaj in pomisli, ali sem jaz
to zaslužil! Z vilami me je hotel pobiti,
in če bi ne bil hitro odšel, ne vem,
kaj bi bilo.«

»O, za pet ran božjih!« zajavka stara
Samovčanka in spusti klopčič iz rok,
da se zatrklja po tleh. »Ubiti te je
hotel, ubiti!«

Anici je obstala šivanka v šivu; pogledala
je očeta, ki se ji je zasmilil,
ko ga je videla vsega zbeganega in
pobitega.

»Oh, saj sem ti pravila in pripovedovala!
Zakaj pa nisi poslušal«, govorila
je žena, ko se je poganjala za
klopčičem. »Kaj si pa tako hitel in vil!
Branila sem ti jaz, branila se ga je
Anica, ali ti si vendar le tega tiščal,
kakor da bi nikjer drugega na vsem
svetu ne bilo. Slabšega zeta bi gotovo
ne bil dobil, ako bi ga bil izbral med
cigani.«

»Kdo pa je vedel, da je tak?«

»Ako nisi vedel, moral bi bil kaj
pozvedeti. Pa ti si mislil: Borovščakov
je, saj je tak; kakor zlata ura in pa
denar ima. Vidiš sedaj denar! Doto je
zapravil, sedaj bode pa še drugo zaigral
in zažrl. Boljši bi bil, boljši — Pečarjev
hlapec; ako tudi ni imel krajcarja, pa
je bil priden. Sedaj pa imaš, česar si
iskal.«

Anica je hvaležno pogledala mater.

»Pa jaz kaj takega vendar nisem zaslužil.«

»Menda si že. Pa kaj bi tarnal za to!
Naj zapravlja in prodaja, dokler ima
kaj, potem pa, ko vse požene, naj gre
še on. Kar imava izgovorjenega iz domačije,
ne more nama zapraviti, in živili
se bodemo že do smrti.«

»Ne rečem, da ne bi mogel živeti,
ali povem ti, da bi me bilo sram na
stare dni iskati si stanovališča v kaki
koči.«

»Oče, očitati vam nečem nič«, reče
Anica. »Res ste vi takrat slabo naredili,
ko ste si tega zeta izbrali: hudo in
žalost meni, a sebi jezo, skrb in sramoto.
Ali bi ne bilo bolje, ako bi bili
še dalje sami gospodarili? Posli so delali
radi, vi ste tudi še krepki.«

»Slabo, slabo sem naredil. Da bi bil
vsaj katerega drugega izbral! Anica,
mene sedaj boli in peče, in vest mi
pravi, da sem ti storil veliko krivico,
ko sem ti izbral takega moža: ali sedaj
ti ne morem pomagati, dasi bi rad.«

Glas se mu je tresel.

»Zato ne bodite žalostni! Tako je
Bog pripustil; potrpite, saj moram tudi
jaz trpeti.«

»Trpeti je hudo. Slabše bi ne bilo,
ako bi bil prišel sem gori oni Lovro.«

»Morda bolje«, dé tiho Anica in povesi
glavo. Solza ji kane na šivanje.

»Bog vé, kako se mu godi? Mislim,
da mu je dobro; saj ta zasluži, ker je
bil tako priden, delaven in varčen.«

»Sedaj še le veš, kakšen je bil, prej
si ga imenoval pa le pritepenca«, reče
njegova zakonska polovica.

»Ko bi bil jaz prej to vedel, bil bi
storil drugače.«

»Kaj govorimo sedaj to, ko je že
prepozno! pomenimo se rajši o čem
drugem. V nedeljo sva šli z ono staro
s Selišča, Lovretovo materjo, od nauka
in vprašala sem jo, kako se mu godi
v Ameriki.«

»Kaj je pa dejala?« vpraša jo mož.

»Pravila je, kako se mu dobro godi,
in vedno ji pošilja denarja.«

»Ali bode prišel kdaj domov?«

»Seveda bode, pa letos se ga še ne
nadeja.«

»Saj pravim, naj pride priden človek,
kamor hoče, povsod mu je dobro.«

»Kdo vé, ali se bode potlej oženil,
ko pride domov?« govori Samovčanka
zatopljena v svoje misli. »Selišče je
njegovo, in kupil si bode za denar še
njive in krave, pa bode kmet, da malo
takih. Sedaj je zemljišče po ceni, in
prinesel bode domov denarja. Potem
pa, če priženi še kaj dote ...«

»Bog mu daj srečo! Bolje mu bode,
kakor naši Anici!«

»Kako si sedaj dober, pred pol letom
pa nisi bil tako.«

»Žena, nikar me ne zbadaj in mi ne
očitaj! Saj mene samega dovolj boli
in peče, in kaj bi dal, ako bi mogel še
popraviti!«

Anica je vstala in šla iz hiše.

»Meni ni za-se, ampak za njo mi je;
jaz bi že živel, saj dolgo itak ne bodem,
a za njo, za Anico mi je hudo.«

»Pomagaj ji, če ji moreš! Oh, koliko
trpi s tem surovezem! Koliko solz je
že prejokala!«

»Pomagaj ji Bog, jaz ji ne morem!«

Stari mož se je zamislil, mati je
pa ravnala prejo, ki se ji je bila zmešala.

Sedaj bi bil Samovčan hčeri rad pomagal,
a bilo je prepozno, in Bog vé,
kako bi se bilo vse izšlo, ako ne bi
bil nekdo drug posegel vmes in uredil
stvari na bolje.

VII.

Na Samovcu je bilo huje dan
za dnevom. Dominko ni maral
ni za solze, ni za prošnje svoje
žene; delal je, kar je znal: pijančeval
in igral je. Delo potemtakem ni nič
napredovalo, ker ni bilo pridnega gospodarja,
in kar se je podelalo, bilo je
le površno. Ni čuda, da se je premalo
pridelalo, zlasti ker je pritisnila še slaba
letina.

Na Samovcu bi skoro kmalu ne bili
imeli kaj jesti. Novi gospodar je prodal
staro žito, novega pa ni zrastlo zadosti.
Denarja tudi ni bilo. Vse je pošlo, da
nihče ni vedel, kdaj: dota, skupilo za
žito, prešiči in živina. Trebalo je žita
za kruh, a denarja ni bilo. Posli so
zahtevali obleko in obuvalo, ker je bila
že zima prišla v deželo in božič se je
bližal: takrat dobivajo letno plačo, kateri
je niso dobili že poprej. Dominko
je peljal v Ljubljano dva debela prešiča
in ja prodal; kupil je za denar koruze,
usnja in še nekaj drugih potrebščin, a
to še ni bilo dosti. Poslom je bilo treba
plače, izposoditi si pa ni mogel nikjer.

Prišlo je novo leto in posli so povsod
obirali Dominka, pa ga tudi tirjali, naj
jim plača. Na sv. treh kraljev dan ga
je tirjal hlapec pri cerkvi. To ga je
pogrelo. »Čakaj, vrag: jutri ti vržem
tiste krajcarje v zobe, pa na Samovec
se mi več ne prikaži!« dejal je Dominko
sam pri sebi. »Jutri je semenj
na Krki pri sv. Kozmi in Damjanu, tje
ženem voli, da plačam hlapce in dekle.«

Drugo jutro se odpravi v semenj. Ona
mu ni nič branila; mislila sije: »Čim
prej poproda vse, tem prej bode konec
takega življenja. Če grém tudi prosit,
huje ne bode.« Dominko ogrne suknjo,
vzame palico in gre v hlev. Hlapec mu
odveze voli in jih izpelje iz hleva. Potem
jih požene z dvora po kolovozni poti
na cesto. Hud mraz je pritiskal. Solnce
je mrklo sijalo skozi meglo, ivje se je
delalo celó po obleki, laseh, obrvih in
trepalnicah. Vrane so vzletavale s poti
in sedale na oledenelo drevje. Na cesti
je došlo Dominka še več drugih kmetov.

Nekateri so gnali na prodaj, drugi pa
so šli kupovat.

Semenj na Krki je bil dober, in Dominko
je prav lahko prodal voli. Nekaj
goldinarjev bi bil sicer lahko več dobil
za-nje, a ker se je bal, da bi mu ne
ostali, dal jih je prvemu kupcu, ki je
vprašal za-nje.

Popoldne se je vračal domov. Pridružili
so se mu Jesenovec iz Hoste,
Močilar s Kališča, Kožar z Brda in
Zidarček iz Kuzmanke. To so bile štiri
osebe, nikjer priljubljene, ki so imele
vedno denar, pa si ga niso niti prislužile,
niti drugače pridobile pošteno.

Vsi štirje so bili zviti igralci, ki so
obrali Dominka že za marsikak goldinarček.
Zabavajoč se z različnimi pogovori
dospejo v Robovje. Dominko je
hotel naravnost domov, a pregovorili
so ga, da je šel ž njimi k Brankovčanu
na kupico vina. Pili so ga in pili toliko
časa, da je Dominko pozabil na dom.

Zvečer izvleče Močilar iz žepa zamazane
karte za igro ter jih položi
pred Dominka: »Ná, pa prvi mešaj!«

»Ne igram nocoj«, dé Dominko ter
porine karte sosedu.

»Pa sami igrajmo!« reče Jesenovec,
vzame karte in jih zmeša.

Igrali so sami. Bili so že navajeni
Dominka in so vedeli, da se ne bode
premagoval dolgo, da ne bi igral.

Nekaj časa Dominko gleda igranje.
Podobice so ga vlekle na-se z vso silo.

»Pa še meni deli!« dé onemu, ki jih
je prav tedaj delil.

»Tako je prav, kaj bi samo gledal!
Nocoj bodeš imel še srečo s toliko
denarjem«, pravi Zidarček.

Igrali so. Dominko je parkrat dobil,
ali po naključju ali po sreči, ni vedel.
To ga je ujunačilo, daje igral še srčneje.
Časih je še dobil, največkrat je pa izgubil.

Čez nekaj ur je zmenjal poslednji
desetak. Spomnil se je hlapca, spomnil
se je drugih potreb; voli je prodal,
denar pa zaigral. Kje bode sedaj še
dobil denarja? Nikjer ne, ako ne nocoj.
Igral je dalje.

»Stoj, ti goljufaš!« zavpije Kožar ter
prime Dominka za roko.

»Jaz goljufam — jaz?«

»Da, ti, ravnokar sem te videl!«

»Mirujta, saj ni nič, igrajmo naprej!«
dejali so drugi in igrali so zopet mirno
naprej. Kožar je ostro opazoval Dominka.

Ko je hotel zopet napačno igrati,
plane Kožar kvišku, zažene mu karte
v obraz, poči ga po glavi ter zavpije:

»Goljuf!« Dominko škrtne z zobmi, pograbi
steklenico z vinom ter jo zapodi
Kožarju v glavo. Skočita skupaj, oni
trije pa vmes. Krčmar prihiti, da bi jih
umiril. Ker drugače ne more, upihne
luč, kar je večkrat pomagalo. Toda
tukaj je bil boj prevroč, bili in rovali
so se naprej, miriti jih pa ni hotel
nikdo, ker se je vsak bal za-se. Kmalu
pa jeden zaječi bridko: »Joj, zabodel
me je! Pomagajte!« Mahoma poneha
grozno rovanje, le proti vratom se zapode
igralci kot temne pošasti, med
tem ko oni še parkrat zaječi in zakliče
z zadušenim glasom na pomaganje.

Potem pa je bilo, kakor bi se nekaj
neukretno zvrnilo po tleh.

»Luč, luč!« kliče oštir in ropoče z
nogami in rokami. Naposled narede
luč in posvetijo. O, groza! Mož je ležal
vznak, nož mu je še tičal v prsih, kri
je vrela na tla, iz ust pa so mu tiščale
grde pene. Ko mu posvetijo v obraz,
spoznajo mladega Samovčana. »Brž, brž
jeden na Samovec po ženo in po starega,
drugi pa po duhovnika! Morebiti še
živi«, kričal je Brankovčan in begal sem
in tje. Težko je bilo pripraviti hlapca,
da je tekel na Samovec; po gospoda
pa je šel bližnji sosed.

Prva je prišla žena. V naglici se je
slabo oblekla in prihitela s hriba vsa
prestrašena. Bil je vendar njen mož.
Nekaj časa pozneje pride Samovčan.

»Saj ni tako hudo, kakor vpijejo«, mislil
si je; »kak pijanec ga je prasnil, da
ne more iti domov.« A tega ni bil
pričakoval, kar je zagledal v gostilni;
smilil se mu je, čeprav ga prej ni mogel
videti. Domača položita ranjenca na posteljo,
ker je bil še živ. Nož pa mu
puste v prsih, da bi mu kri hitro ne
odtekla, in da bi videle priče, kako je
bil zaboden, in mogle povedati, ko bi
pozvedovala gosposka. Zmeda je bila
zaradi strahu tolika, da nihče ni mislil
na zdravnika. Še le, ko pride za dobre
pol ure duhovnik, ukaže, naj gredo
takoj po zdravnika. Ranjencu pa moči
sam z ženo vred glavo s kisom, da bi
se zavedel. Res pogleda kmalu. Mašnik
migne ljudem, naj odidejo, on pa ostane
malo časa sam pri nesrečneirtf možu.

Ta ni mogel govoriti, v prsih ga je
grozno peklo, v grlo je silila kri, ker
so bila pluča zadeta. Le težko ga je

nekoliko izpovedal skrbni duhovnik,
potem poklical ljudi in ga mazilil s
sv. poslednjim oljem. Zaužiti ni mogel
ranjenec ničesar.

Tu potegne jeden izmed prišlih kmetov
nož iz rane. Kri je bruhnila s silo,
in dasi so jo hoteli ustaviti, ni se jim
posrečilo. Grozno je hropel Dominko
in mahal še z rokami okrog sebe. Kmalu
pa se umiri obnemogel. Po kratkem
smrtnem boju premine.

Žena je jokala za možem zlasti zaradi
takšne smrti. Še Samovcanu se je smilil
in bridko je jokal stari mož.

Prenesli so ga v mrtvašnico, in drugi
dan je prišla sodna komisija pregledat
umorjenca. Pokopali so ga, orožniki so
pa kmalu dobili in prignali one štiri
malopridneže, ki so ž njim igrali, v
zapor.

Na Samovcu je zopet gospodaril stari
Samovčan. Sedaj je še le videl, koliko
se je predrugačilo, odkar je bil dal iz
rok gospodarstvo. Ni bilo ne žita, ne
živine, ne orodja. Prikladal je svoj denar,
da je kupil najpotrebnejše reči; vesel
ga je dal, ko je vedel, da ga ne bode
več zapravljal neskrbni zet.

Ana je bila precej pobita; nagla moževa
smrt jo je pretresla, in tudi zaradi
spodobnosti se je vedla resnobno. Vendar
je bilo v obče živahneje in veseleje na
Samovcu. Posli so delali pridneje, in
spomladi so na Samovcu zopet prvi
vsejali, kot prejšnja leta. Samovčan je
kupil tudi voli in ž njimi oral. Ani pa
se je polagoma vračalo tudi veselje. V
mladosti se pozdravi marsikaka rana.

Seveda tako cvetoča, kot je bila nekdaj,
ni bila več; mnogo je bila pretrpela v
tem kratkem času.

Iz materinega pisma je zvedel Lovro,
kaj se je zgodilo na Samovcu. Takoj
je bil pripravljen, da se vrne v domovino.
Pisal je materi, da pride kmalu
domov: kako vesela je bila starka!

Spomin na Samovčanovo hčer se je
v Lovretu oglasil močneje. Kdo bi se
temu čudil! Mnogokrat se trudimo, da
bi kaj pozabili, a v istini vendar ne
pozabimo, Tako tudi Lovro. Kaj bi
storil sedaj? Vleklo ga je domov, zlasti,
ker se je naveličal Amerike do grla. In
doma? »Zgôdi se, kar je prav!« misli si
Lovro in odpotuje v Evropo; med vožnjo
pa misli ves čas na Selišče, kjer je bilo
nekdaj tako prijazno, in na Samovec
— ta nepozabni Samovec!

V torek pred tiho nedeljo že objame
svojo mater. Dobra žena ni mogla govoriti
od veselja. Objemala je sina in
se jokala. Lovro pa se je radoval matere
in domačije tem bolj, čim prijazneje
se je napovedovala pomlad. Bilo mu
je, kakor bi se tudi njemu pomlajalo
srce. A drugi so rekli, da se je postaral
v Ameriki. In res mu je bila koža orjavela
in brada zrastla. Bil je že bolj mož.

V nedeljo popoldne je gredoč k Pečarju
došel Samovčana.

»Dober dan, oče!« pozdravi moža
Lovro in mu pomoli roko.

»O, Lovro, kaj si ti?« začudi se
starec ter mu veselo stisne desnico.

»Kdaj si pa prišel domov?«

»Ta teden, v torek.«

»Pa zakaj te ni bilo še nič k nam?«

»Ej oče, saj veste, kako je bilo!«

»Lej ga, lej, kako si čuden! Pozabiva
to, pozabiva! Pa kako si se premenil!
Skoro bi te ne bil poznal. Samo
glas me je spomnil tebe.«

»Oče, postarali ste se, postarali!«

»E, kaj bi se ne! Kdor tako živi, ta
se stara. Pa kaj bi ti to sedaj pripovedoval,
saj se zmenimo drugoč. Kam
pa greš sedaj?«

»K Pečarju.«

»Pojdi z menoj, da te še oni dve
vidita; vem, da bodeta veseli. Pri Pečarju
se pa oglasi, ko pojdeš nazaj.«

Lovro si ni dal dvakrat reči. Korakala
sta po stezici, Lovretu dobro znani.

Veselo ga je pozdravila Samovčanka,
tako, in tudi še bolj, mlada vdova.
Kaj bi še nadalje pravil! Saj ni moglo
drugače biti. Samovec je potreboval
delavnega gospodarja in ga tudi dobil.
— Po letu, ko je bilo opravljeno veliko
delo, bilo je na Samovcu zopet ženitovanje,
veselo za ženina in nevesto.

In kdor pride sedaj na Samovec, vidi
vse v najlepšem redu, kar priča o dobrem
gospodarju. Stari Samovčan je
tega vesel in se rad poigra z mladima
vnukoma, malim Lovrom in še manjšo
Anico. Zeta ne more prehvaliti. Na Samovcu
je sedaj zopet doma veselje.