Gor: Uvod. Slovenska prisežna besedila trških skupnosti in neagrarnih poklicnih skupin do konca predmarčne dobe Prejšnji: Izdaji na pot
Kazalo
Obravnava vključuje vsa slovenska uradovalna besedila, ki so nastala pred letom 1848 in izpolnjujejo dva kriterija: besedilo je prisežne narave in je bilo zapisano pri trških organih ali neagrarnih poklicnih združenjih. Takšnih besedil je skupno 13 (11 trških in 2 cehovski), v obravnavo pa je vključenih še pet, po katerih so pred drugimi organi priseg(a)li predstavniki enega trga in pripadniki treh poklicnih skupin. Obravnavana besedila so po posameznih trgih razporejena veliko bolj enakomerno kakor mestne slovenske prisege. Šest trgov je namreč zastopanih s po eno prisego in le trg Središče ob Dravi s štirimi oziroma petimi (ena je ohranjena v dveh različicah). Prisege trških skupnosti izvirajo iz treh slovenskih dežel, od katerih je daleč najbolje zastopana Štajerska s šestimi trgi (Mozirje, Rečica, Lenart v Slovenskih goricah, Ptujska Gora, Ljutomer in Središče ob Dravi), od tega štirimi v severovzhodnem kotu slovenskega dela dežele. S Koroškega poznamo prisežno besedilo iz Grebinja tik ob jezikovni meji, ki pa je med vsemi prisegami najzgodnjega nastanka. Pred kratkim je bila sicer odkrita še ena koroška prisega, nastala v 18. stoletju v Železni Kapli, a je v pričujoči obravnavi še ni bilo mogoče upoštevati. Tem bolj zato preseneča šibka zastopanost Kranjske z eno samo prisego, še posebej če njeno edino prisežno besedilo primerjamo s številnostjo mestnih (s Kranjskega kar 32 od skupno 35 oz. 36).6 A niti tu ne gre za besedilo trške pisarne, temveč za sodno prisego predstavnikov obrobnega trga Stari trg v Poljanah, nastalo v Ljubljani. Od šestih priseg neagrarnih poklicnih skupin sta bili dve službeni zapisani pri cehovskih organih, dve službeni pri državnem rudniku kot delodajalcu in dve sodni pri organih na deželni ravni. Zanimivo je, da edini cehovski – odkriti šele pred kratkim – ne izvirata iz mestnega ali trškega okolja, temveč iz Črenšovcev v Prekmurju. Drugi dve službeni prisegi sta prisežna obrazca za idrijske rudarje, obe sodni pa sta nastali v Ljubljani, prva za čevljarje in usnjarje iz mesta Višnja Gora in druga za skupino zidarjev s Kranjskega.
Glede na zvrst bi bilo obravnavane prisege mogoče razvrstiti v več skupin in podskupin, vendar jih poenostavljeno delim samo na dve temeljni zvrsti: na službene in sodne prisege. Drugače kot pri mestnih prisegah – med temi je kar 80 % službenih – so trške in poklicne zastopane le nekoliko bolj uravnoteženo: med trškimi je 9 službenih in 3 sodne, med prisegami poklicnih skupin pa 4 službene in 2 sodni; službenih je tako skupaj 13 ali slabe tri četrtine (72,2 %). K službenim prištevam vdanostne prisege podanikov (tržan, rudar, član ceha) ter prisegi trškega in cehovskega funkcionarja, k sodnim pa poleg prisežnih obrazcev dveh trgov tri prisege, nastale v sodnih oziroma upravnem postopku pri oblastvih na deželni ravni.
Za razliko od mestnih službenih priseg je spekter trških prisežnikov zelo ozek: osem besedil je namenjenih priseganju novosprejetih tržanov in ena za trškega sodnika, od sodnih priseg trških skupnosti pa sta dve prisežna obrazca za priče in le ena iz sodne prakse, a ne katerega od trških sodišč, temveč deželne pravde. Iz sodne prakse pred sodišči na deželni ravni sta tudi obe sodni prisegi poklicnih skupin. Vse štiri službene prisege neagrarnih poklicnih skupin izvirajo šele iz predmarčne dobe, pokrivajo pa idrijske rudarje (obe najmlajši in najdaljši) ter novosprejete člane in cehovske mojstre čevljarskega ceha v Črenšovcih.
Tabela 1. Pregled prisežnih besedil po vrstah in krajih z okrajšavami za posamezna besedila
Za razliko od mestnih priseg, ki so jih večinoma (24 od 36) odkrili in objavili že v zadnji tretjini 19. stoletja, so bile v tem času objavljene samo tri od danes znanih 12 trških priseg (1882 in 1885), štiri v prvi polovici 20. stoletja (1910–1940) in dve konec stoletja (1986 in 1996), prva le v doktorski disertaciji, šele pozneje kot faksimile (2004). Drugo od zadnjih dveh odkritih sem objavil sam (1996), v pričujočem delu pa so prvič objavljene tri, med njimi tudi prisežno besedilo, ki so ga v domoznanski literaturi omenjali od leta 1937 dalje ali in ga je bilo treba ponovno poiskati. Od sedmih, v transkribirani obliki znanih že pred drugo svetovno vojno, sta samo dve doživeli tolikšno pozornost, da so ju ponatisnili. Iskanje izvirnikov osmih besedil, ki so jih objavili drugi pred menoj, in enega, znanega le iz omemb, je obrodilo sadove v petih primerih. Za štiri prisege, katerih hranišča niso ugotovljena, je zelo verjetno, da niso več ohranjene, vendar je bilo za tri (PTG-1, SRE-1/B, SRE-2) mogoče najti prepise Mateja Slekovca iz 19. stoletja in odpraviti pretežno tipkarske napake, ki so se prikradle v objave. Danes tako samo besedilo ene prisege (REČ-1) poznamo zgolj iz objave transkripcije in njegove vsebine ni bilo mogoče preveriti.
Vse prisege neagrarnih poklicnih skupin so bile za razliko od večine mestnih in trških odkrite šele v zadnjem času. Štiri od šestih so tu sploh prvič objavljene; obstoj prvih dveh je v literaturi dokumentiran od leta 1990, o drugih dveh pa je najditeljica poročala šele konec leta 2010 na znanstvenem simpoziju. Dve najstarejši sem pred leti odkril sam in ju tudi objavil (1996 in 2001), prvo le v transkripciji, drugo kot transkripcijo in faksimile.
Tabela 2. Kraj nastanka, čas odkritja ter nekdanja in sedanje hranišče
Tabela 3. Časovni pregled omemb in objav posameznih besedil
Posebno zahtevna naloga pri pripravi pričujoče objave je bila ugotoviti čas in okoliščine zapisa posameznih besedil. Od skupno 18 so namreč datirana le štiri, po dve prisegi trških skupnosti in poklicnih skupin, datacija dveh trških priseg pa je vsebovana v naslovu knjige, v kateri sta zapisani. V literaturi je več datiranj trških prisežnih besedil precej pavšalnih in tudi zavajajočih, poleg tega danes nepreverljivih. Za najstarejšo, grebinjsko (GRE-1), je objavitelj Teodor Domej ugotavljal le, da je mlajša od različice, zapisane v začetku 17. stoletja. Pri lenarški (LEN-1) so datacijo zmotno povzeli po datumu nastanka nemške različice prisege in je v resnici nekoliko mlajša, nastanek ljutomerske (LJT-1) je Franc Kovačič postavil v osemletni časovni razpon vodenja trškega protokola, v katerem je zapisana, njegova datacija ene od treh srediških (SRE-1/A) ni preverljiva in tudi glede okvirnega časa nastanka drugih dveh iz Središča ob Dravi (SRE-1/B in SRE-2) se moramo zanesti le na objavitelja Mateja Slekovca. Zapis prisežnega obrazca iz Rečice ob Savinji je kljub izgubi izvirnika mogoče z gotovostjo umestiti v čas, naveden v objavi, pomembno odkritje, ki ga je prinesla analiza izvirnika, pa zadeva nastanek mozirskega prisežnega obrazca (MOZ-1), saj ni bil napisan že leta 1740, kot je trdil Franc Kotnik, temveč šele med letoma 1818 in 1822. Pri prisegah poklicnih skupin lahko z večjo ali manjšo verjetnostjo ugotovimo, da je prva idrijska rudarska prisega (IDR-RUD-1) res nastala leta 1829, kot so jo datirali ob razstavitvi, druga (IDR-RUD-2) je najbrž nekoliko starejša od letnice 1846 v razstavnem katalogu, medtem ko čevljarski prisegi iz Črenšovcev, nastali leta 1823 ali kmalu zatem, nista to, za kar ju je predstavila najditeljica, namreč prisegi beltinškega čevljarskega in vrvarskega ceha iz (časa kmalu po letu) 1778.
Prav zato sem precej naporov posvetil ugotavljanju časa in okoliščin nastanka ter avtorstva besedil. Primerjanje kodikoloških in vsebinskih značilnosti z referenčnimi viri je nazadnje prineslo več novih ugotovitev, ki bodo lahko v znatno pomoč pri poznejših jezikovnih in vsebinskih analizah. Verjetni čas nastanka je zdaj za dobršen del priseg ugotovljen natančneje od dosedanjih (okvirnih) datacij. Poleg tega je za večino besedil zanesljivo ali vsaj z veliko mero gotovosti identificiran pisec, o zapisovalcih pa so zbrani tudi biografski podatki.
Časovni razpon zapisov obravnavanih besedil obsega več kot dve stoletji. Najzgodnejše besedilo je grebinjski prisežni obrazec, prepisan med letoma 1611 in 1614 iz starejše predloge, morda še iz predknjižne dobe slovenskega jezika, najmlajše pa druga idrijska rudarska prisega iz okoli leta 1840 (najpozneje 1846). V daljšem času, razponu dobrih dveh stoletij, so nastajale trške prisege – od 1611–1614 do 1840, medtem ko se nabor priseg poklicnih skupin začne šele s prisego iz leta 1708 in konča z omenjeno idrijsko. Med skupno 18 besedili sta le dve iz 17. stoletja, večina, devet, iz 18. (sedem trških in dve poklicni), od tega pet iz prve polovice stoletja (tri trške in dve poklicni), sedem pa jih izvira šele iz predmarčne dobe, iz časa med letoma 1818 in 1846 (tri trške in štiri prisege poklicnih skupin). Tako kot pri mestnih besedilih je težišče na 18. stoletju, a je zdaj delež besedil iz tega stoletja večji (polovica vseh) in občutno večji delež besedil iz 19. stoletja (skoraj dve petini). Slabo je zastopano 17. stoletje, 16. pa sploh le posredno z grebinjsko prisego 1611–1614, ki se opira na starejšo predlogo.
Tabela 4. Kronologija nastanka besedil
Prisežna besedila so po krajih razvrščena v dva dela s skupno dvanajstimi poglavji: prvih osem z enim do tremi besedili pokriva prisege osmih trških skupnosti, naslednja štiri z eno do dvema prisegama pa štiri poklicne skupine. V obeh delih si poglavja sledijo po abecednem vrstnem redu krajev.
Vsako poglavje se deli na naslednje vsebinske sklope (točke):
Objave besedil so znotraj vsakega poglavja zajete v sklopu št. 2. Razen tistih štirih, katerih izvirniki veljajo za pogrešane oziroma izgubljene, so vsa besedila objavljena v treh različicah: kot faksimile ter v obliki diplomatičnega in kritičnega prepisa.
V prvem, diplomatičnem prepisu je besedilo objavljeno skupaj z vsemi prečrtanimi in dopisanimi deli. Izjema so manjši popravki, kot je zamenjava ene ali dveh črk, na katere opozarjajo opombe. Pri prepisu je upoštevana standardna ortografija z vsemi posebnostmi posameznih pisarjev. Ker pri grafemih k in z pogosto ni mogoče razlikovati med veliko in malo črko, sta dosledno prepisana kot mali črki, razen pri začetnicah lastnih imen in na začetku stavkov. Za pisanje velike ali male črke se je bilo nekajkrat težko odločiti pri s in v, grafične različice dolgega s pa so iz tehničnih razlogov poenotene kot ſ.
Kritični prepis upošteva sočasne in redke poznejše popravke, na katere opozarjajo opombe. V čim večji meri skuša zgolj prečrkovati originalni zapis v današnji črkopis. Kjer se ni bilo mogoče nedvoumno odločiti za sičnik ali šumevec (npr. first – firšt), je druga možnost navedena v opombi. Zaradi sodobne tradicije zapisovanja je dodan j med i in sledečim samoglasnikom (npr. Maria = Marija). Grafema y in ÿ sta transliterirana kot j, i, ij ali ji. Preglasa ü in ö, ki se pojavljata samo v obeh črenšovskih (ČRE-ČEV-1 in 2) in lenarški prisegi (LEN-1), ostajata pri črenšovski nespremenjena, ker imata res glasovno vrednost [ü] in [ö], pri lenarški pa je ü ustrezno prečrkovan kot i oziroma ji. Nasprotno je preglas ä v grebinjski prisegi (GRE-1) in dveh srediških (SRE-1/A in B) vedno transliteriran kot a. Pred samoglasniškim r je dosledno izpuščen e (npr. zadržati), ohranjeni pa so zapisi samoglasniškega r, zapisanega kot ar (karschanskimu), ter vsi drugi reducirani e-ji (perpraviti se). V primeru, kjer ni mogoča proteza,je izpuščen u (Schuinitj = sčiniti). Opravljenih je bilo še nekaj manjših prilagoditev sodobni pravopisni normi (npr. nebeskimu = nebeškimu, sraun = zraven). Po sodobnem pravopisu se ravnajo postavljanje ločil, delitev besed (na prei = naprej, vCzej = v cej), pisanje velike začetnice pri lastnih imenih (tako tudi Otca i Sina i Duha Svetoga) ter razlikovanje med u in v (npr. burgerjov, predlog v). Nemški deli besedila so prevedeni v oklepajih.
Gor: Uvod. Slovenska prisežna besedila trških skupnosti in neagrarnih poklicnih skupin do konca predmarčne dobe Prejšnji: Izdaji na pot