Čevljarji in usnjarji iz Višnje Gore (VGO-ČEV-1)

1. Zvrst besedila

• VGO-ČEV-1 – prisega čevljarjev in usnjarjev

Besedilo je sodna prisega.

2. Diplomatični in kritični prepis

3. Sedanje in prejšnja hranišča

Sedanje hranišče: Österreichisches Staatsarchiv (= ÖStA), Haus-, Hof- und Staatsarchiv (HHStA), Fürstlich Auerspergsches Archiv (= FAA), X Weichselberg, A–X–32, Konv. 1, 21. 4. 1708.

Prejšnja hranišča: Dokument je bil najverjetneje že kmalu po nastanku shranjen v uradu t. i. inšpektorja Auerspergovih posesti v Ljubljani, iz katerega je nastal Auerspergov rodbinski arhiv. Tega so po ljubljanskem potresu (1895) prenesli iz Ljubljane v grad Losensteinleiten pri Steyerju v Zgornji Avstriji. Slovenskim raziskovalcem je bil odtlej od rok in v njem po letu 1918 niso bili pogosti obiskovalci, po letu 1945 pa je za jugoslovanske državljane postal sploh nedostopen. Rodbina Auersperg je arhiv leta 1956 deponirala v Avstrijskem državnem arhivu na Dunaju. Z dovoljenjem sedanjega skrbnika, kneza Heinricha Auersperga, se je za posamezne slovenske raziskovalce odprl šele v osemdesetih letih 20. stoletja.⁶⁶³

4. Dosedanje objave in obravnave

Na dokument s slovenskim prisežnim besedilom višnjegorskih čevljarjev in usnjarjev sem naletel oktobra 1995 med pregledovanjem Auerspergovega rodbinskega arhiva v Avstrijskem državnem arhivu. V tipkopisnem arhivskem katalogu nanj ni opozorila,⁶⁶⁴ čeprav so posebej označeni trije drugi slovenski dokumenti. Prav tako ga ni zasledil pravni zgodovinar Metod Dolenc, ki je leta 1931 objavil štiri slovenska besedila iz Auerspergovega arhiva, vsa iz 18. stoletja in med njimi tudi eno iz Višnje Gore.⁶⁶⁵ Čevljarsko-usnjarsko prisego sem kot »prisego čevljarjev mesta Višnja Gora« s komentarjem in orisom okoliščin nastanka objavil leta 1996 v Arhivih⁶⁶⁶ ter jo omenil pri obravnavi višnjegorske sodne prisege v monografiji o mestnih prisežnih besedilih (2009).⁶⁶⁷

5. Oblikovne značilnosti

Dokument obsega eno polo z dvema listoma, ki merita 32,4 x 20,2 cm, in ima v preganjeni pisemski obliki mere 16,2 x 8,9 cm. Na naslovni strani pisma je kratka oznaka vsebine: Attestation. Popisani sta le prva in druga stran pole, dokument pa je na drugi strani overjen s pečatom izstavitelja Karla Jožefa Kappusa pl. Pichelsteina.

6. Okoliščine in čas nastanka

Dokument je sodna listina, ki jo je 21. aprila 1708 v Ljubljani izdal, lastnoročno napisal in pečatil pravnik Karel Jožef Kappus pl. Pichelstein (Carl Joßeph Khappus van Pichlſtain), tajnik vicedomskega urada na Kranjskem. Z njo potrjuje, da so čevljarji (usnjarjev ne omenja) iz Višnje Gore prisegli v sporu s Francem Antonom Purom, upraviteljem in deželskosodnim zastopnikom gospostva Višnja Gora, nastalem zaradi pregledovanja (vizitiranja) usnja in tega, kar je sledilo. Glavnina dokumenta je prisežno besedilo v slovenščini, skleneta pa ga samo še Kappusova overitev in datacija.

Dokument je sestavni del sodnega spisa, ki je ob arhivski ureditvi dobil oznako (v nemščini): »1706–1707 Višnja Gora. Franc Anton Pur, upravitelj in zastopnik deželskosodnega gospostva Višnja Gora, zoper čevljarski in usnjarski ceh v Višnji Gori zaradi zavrnitve pregleda (vizitacije) usnjenih izdelkov na proščenju v Litiji.«⁶⁶⁸ Nastanek listine je neposredno povezan s sporom, ki je imel dolgo predzgodovino in je v svojih najglobljih vzrokih segal še v čas, ko skupine prisežnikov iz Višnje Gore niti še ni bilo na svetu. Višnjegorski mestni čevljarji in usnjarji se niso mogli sprijazniti s posledicami udejanjanja privilegija, ki ga je lastnik višnjegorskega gospostva Volf Engelbreht grof Auersperg leta 1660 izdal čevljarjem v trgu Žužemberk. Njihova bratovščina je imela odtlej pravico pregledovati usnje in usnjene izdelke na vseh (podeželskih) sejmih na tleh obsežnega višnjegorskega deželskega sodišča, ki je na severu segalo vse do Save. Iz nove »jurisdikcije« žužemberških čevljarjev so bili izvzeti samo sejmi v sami Višnji Gori, saj je bilo mesto deželnoknežje, a ponos Višnjanov je bil močno prizadet že s tem, da so smeli njihovo blago na sejmih pregledovati (vizitirati) navadni trški »šušmarji«. Leta 1701 je mesto tej pravici Žužemberčanov nasprotovalo tudi pred deželnoglavarskim sodiščem v Ljubljani, ki mu je bil Žužemberk podsoden kot privatni (nedeželnoknežji) trg. Huda kri med meščani Višnje Gore, ko jim višnjegorsko gospostvo ni več podaljšalo zakupa pobiranja mitnine v celotnem deželskem sodišču, in nepopustljivost gospoščinskega upravitelja (oskrbnika) Franca Antona Pura sta končno privedli do incidenta, ki se je zgodil na proščenju v Litiji marca 1706. Začel se je sodni spor, katerega epilog dve leti pozneje pomeni prav slovenska prisega. Pur je vicedomskemu sodišču naznanil trinajst višnjegorskih usnjarjev, češ da se je na sejmu v Litiji celoten čevljarski in usnjarski ceh zoperstavil, da bi gospoščinski zastopniki pregledovali usnje, njega samega pa so celo fizično napadli. Razsodba pred sodiščem – pozivu se je odzvalo deset od trinajstih obdolžencev – 10. aprila 1706 se je glasila v Purovo korist, a je Višnjani niso hoteli spoštovati in so se pregledovanju usnja začeli upirati še na drugih sejmih višnjegorskega deželskega sodišča. Isto leto so bili zato še enkrat poklicani v Ljubljano, sledila so zaslišanja in dokazovanja, slednjič pa se je devet mož na Purov prigovor znašlo v vicedomskem zaporu. Tam so izprosili izpustitev in določitev novega naroka, na katerega so prišli teden dni pozneje, 21. aprila 1708, ko so tudi prisegli, da bodo spoštovali dve leti staro vicedomsko razsodbo o pregledovanju usnja in plačali nastale sodne stroške. Zgodba o zavračanju pregledovanja sejemskega blaga se je s tem delno vendarle tudi za Višnjane končala ugodno. Člani ceha so se namreč s prisego zavezali, da bodo dovolili vizitiranje gospoščinskemu upravitelju (oskrbniku) Puru, ne pa tudi komu drugemu, ki bi ga ta pooblastil. Zato se je poldrugo desetletje pozneje, leta 1720, razvnel še hujši in dolgotrajnejši spor – epiloga žal ne poznamo –, ker je novi gospoščinski upravitelj spet prepustil vizitiranje višnjegorskim konkurentom, čevljarski bratovščini v Žužemberku.⁶⁶⁹

Da je pisec slovenske prisege iz leta 1708 res njegov izstavitelj, v prvi osebi navedeni vicedomski tajnik Karel Jožef Kappus pl. Pichelstein – ta ga je potrdil s pečatom, ne pa tudi z lastnoročnim podpisom –, potrjuje Kappusova pisava s podpisom na dveh drugih dokumentih vicedomskega urada.⁶⁷⁰ Kappus pl. Pichelstein je opravljal funkcijo tajnika vicedomskega urada vsaj od leta 1701 (3. oktober) do 1711 (25. avgust),⁶⁷¹ nato pa ga v letih 1714 in 1715 srečamo kot tajnika deželnega glavarstva.⁶⁷² V listini s prisego višnjegorskih čevljarjev in usnjarjev je svojo glavno funkcijo vicedomskega tajnika navedel šele na zadnjem mestu, za doktorskim nazivom, funkcijo višjega rudarskega sodnika za Kranjsko ter pokneženi grofiji Goriško in Celje in funkcijo fiskala dvorne komore. Glede na naravo dokumenta je razumljivo, da je izpustil članstvo v ljubljanski Akademiji delovnih (Academia Operosorum), s katerim se je sicer zapisal v slovensko kulturno zgodovino.⁶⁷³

Po navedbah v slovenski biografiki se je Karel Jožef Kappus pl. (von) Pichelstein rodil 24. oktobra 1664 v fužinarski Kamni Gorici pri Radovljici, ob datumu rojstva pa se kot vprašljiva pojavlja še druga letnica: (1668?).⁶⁷⁴ Vse kaže, da je prvi datum pravilen in da je bil zapisan v danes izgubljeni radovljiški krstni matici. V prvi ohranjeni krstni knjigi župnije Radovljica, ki se začenja leta 1667, namreč njegovega krsta ni,⁶⁷⁵ ob smrti 11. aprila 1720 v Ljubljani pa mu tamkajšnja mrliška matica prisoja 57 let (rojen torej okoli 1663).⁶⁷⁶ Nesporno je bil sin fužinarja Janeza Kappusa (1640–1714),⁶⁷⁷ ki se v maticah iz šestdesetih in sedemdesetih let 17. stoletja med številnimi kamnogoriškimi Kappusi poleg Matije Kappusa edini omenja kot »gospod«⁶⁷⁸ in je bil leta 1693 povzdignjen v plemiški stan z atributom »von Pichlstain«.⁶⁷⁹ Prek očetove poplemenitve je naslov prešel tudi na sina Karla Jožefa, tedaj že v Ljubljani živečega doktorja obojega prava in družinskega očeta. Karel Jožef se je sploh že zgodaj identificiral s kranjsko prestolnico, saj je leta 1683 v matriki graške univerze označen kot »Carniolus, Labacensis, Nobilis«.⁶⁸⁰ Že kot doktor obojega prava, star 26 let, se je 5. maja 1690 poročil v ljubljanski stolni župniji, in sicer z Ano Kristino Frey (Freÿn) iz rodbine, katere del je tedaj že bil poplemeniten.⁶⁸¹ Zakoncema se je med letoma 1691 in 1709 rodilo devet otrok, izbira krstnih botrov (med drugim vicedoma grofa Lanthierija in stolnega prošta Prešerna) pa kaže na Kappusovo vpetost v elitni del mestne družbe; zanimivo je, da je s plemiškim predikatom naveden šele pri krstu zadnjega otroka.⁶⁸² Njegovo siceršnje, nepoklicno delovanje je slabo dokumentirano, saj usoda njegovih spisov (Jus statuarium Ducatus Carnioliae observaitones practicae in De immortalitate animi ad mentem Aristotelis) ni znana. Zgovoren je pridevek Exquisitus (Odlični), ki ga je nosil kot član ljubljanske Akademije delovnih.⁶⁸³ Poleg kamniškega župnika Maksimilijana Leopolda pl. Raspa (1673–1742) je Kappus eden od dveh operozov, za katera je potrjeno avtorstvo kakšnega slovenskega uradovalnega besedila.⁶⁸⁴

Dobro poznamo tudi prisežnike, devet višnjegorskih čevljarjev in usnjarjev. Kot so potrdili mestni davčni registri in župnijske matične knjige, so leta 1708 resnično vsi živeli v mestu Višnja Gora. Razen treh so se vsi v tem mestu že rodili, in sicer med letoma 1670 in 1781, za vse razen za dva je tudi potrjeno, da so bili ob nastanku prisege poročeni in imeli otroke. Prehodni naseljenec na mestnih tleh je bil le Andrej Klemenčič, ki je postal lastnik hiše šele med letoma 1706 in 1709, kmalu zatem pa je Višnjo Goro zapustil. Nihče od devetih prisežnikov ni posegel po najvišji funkciji v mestu, položaju mestnega sodnika, le prvi prisežnik Lovrenc Kodrič, cehovski mojster in med vsemi najstarejši, je v letih 1706–1709 opravljal funkcijo sodnega upravitelja in v letih 1713–1714 službo enega od dveh mestnih komornikov, kar je bil vsaj dva mandata (1705/6 in 1707/8) tudi tretji prisežnik Jernej Groznik.⁶⁸⁵ Kdo od prisežnikov je opravljal čevljarski in kdo usnjarski poklic, iz razpoložljivih virov ni ugotovljivo. Leta 1706 jih višnjegorski gospoščinski oskrbnik imenuje zgolj usnjarji, nemški uvod v prisego pa govori le o čevljarjih. Vsekakor so bili mešana družba, ki je pripadala skupnemu čevljarskemu in usnjarskemu cehu.⁶⁸⁶ Praviloma so bili usnjarji premožnejši in uglednejši bratje čevljarjev, kot vse kaže, pa se višnjegorski prisežniki po večini niso uvrščali v mestno elito. Le brata Mokotar sta imela vsak pol nadstropne hiše na Trgu, v prestižnem delu mesteca, drugi pa so bili gospodarji lesenih pritličnih hišic, od katerih so tri stale na Trgu, druge pa v Gasi in za cerkvijo.⁶⁸⁷ Prav vsi, tako tu rojeni kot priseljeni, so imeli slovenski priimek. Ceh, ki so mu pripadali, je bil ustanovljen že leta 1555 kot eden zgodnejših na Dolenjskem in se je sprva imenoval samo čevljarski. Marija Terezija je leta 1754 obnovila in deloma razširila privilegije skupnemu čevljarsko-usnjarskemu cehu; tedaj so usnjarji tudi številčno občutno prevladovali nad čevljarji.⁶⁸⁸

7. Vsebina

Slovenska prisega obsega več kot polovico celotnega besedila listine, ki ga v nemščini uvaja zgolj kratek oris zadeve, skleneta pa overitev z izstaviteljevim pečatom in datacija 21. aprila 1708 v Ljubljani. Izstavitelj Karel Jožef Kappus pl. Pichelstein spričuje (atestira), kaj so prisegli čevljarji in usnjarji iz Višnje Gore v sporu s tamkajšnjim gospoščinskim upraviteljem v zvezi s pregledovanjem (vizitacijo) usnja. Prisego v slovenščini, napisano v prvi osebi, je dalo Bogu devet poimensko navedenih mož, ki so se zavezali spoštovati dve leti staro razsodbo vicedomskega urada z dne 10. aprila 1706. Tako bodo »gospodu Puru«, upravitelju in deželskosodnemu zastopniku gospostva Višnja Gora, dovolili pregledovati usnje na sejmih v Litiji in na vseh drugih sejmih na tleh višnjegorskega gospostva. Izrecno so tudi obljubili, da Puru zaradi tega (zanje neugodne razsodbe ali pregledovanja usnja) ne bodo ničesar storili ne sami ne preko koga drugega in da bodo poravnali nastale sodne stroške. V sklepni rotitveni formuli so poleg Boga navedeni še Marija in vsi svetniki.

8. Pravopisne in jezikovne značilnosti

Skladnja, besedje in besedne zveze so zvesta odslikava tovrstnih nemških uradovalnih besedil. Tudi če si Kappus ni najprej sestavil nemškega osnutka, je mislil nemško, tako da je koncept, ki se nam ni ohranil, sproti prevajal in prenašal papir. Zdi se, da je pisarniški koncept obstajal ali pa je bil vicedomski tajnik, doktor obojega prava, tako vešč pisati listine, da predloge niti ni potreboval. Vsekakor je veliko pozornosti namenil obliki dokumenta in skladnosti pisave, manj pa pravopisni enotnosti slovenskega besedila.

V pravopisnem oziru je slovenska prisega precej neenotna, čeprav ne more skriti, da se je vicedomski tajnik Kappus trudil pisati drugače kot v nemščini, upoštevaje zlasti poseben zapis šumevcev, kakršnega je lahko videl v redkih slovenskih knjigah in pri latinskem zapisovanju slovenskih lastnih imen. Posrečilo se mu je samo deloma, nikoli pa ni za [č] uporabil sestavljenega nemškega grafema tsch in za [ž] sch, le za šumevec [š] se mu je dvakrat zapisalo sch, a ga je na drugi strani (zavestno) izpustil v adaptiranem nemškem izrazu Abschied, kjer bi ga najprej pričakovali: Abshido. Raba znakov za šumevce daje vtis, da je obliko zapisa spreminjal sproti. Tako je začel s tsh za [č], trikrat v priimkih, kar je bilo lahko pod vtisom prakse pisanja nemškega tsch, nadaljeval je z zh (6-krat) in šele v sklepni formuli spet enkrat uporabil tsh. Za pisanje [š] in [ž] se je odločal teže in bolj po trenutnem navdihu, ne da bi ju skušal grafično razlikovati. Tako ima sh trikrat glasovno vrednost [š] in dvakrat [ž], za vsak glas je pisec enkrat uporabil kar grafem s, sicer pa za [š] dvakrat sch in za [ž] edini ſh v celotnem besedilu. Malo je verjetno da bi sch v besedi Greschine ponazarjal soglasniško skupino [šč], saj ta izpod peresa gorenjsko-ljubljanskega pisca ne bi bila običajna, poleg tega pa sledi neposredno zatem sch za [š] v lastnem imenu: Vischne Gore. Med zapisi sičnikov [s] in [z] ni razlike – enotno ju je pisal kot s –, če izvzamemo ſ v besedi ſturiti (a še tu je nekoliko vprašljivo, ali gre res za dolgi ſ in ne za veliki S) in sh v besedi čas (Tshash). Glas [c], dosledno pisan kot z in vsega skupaj le trikrat, Kapusu ni delal težav, medtem ko je nihal pri pisanju glasov [h], [k] in [t], kar tudi v tedanji nemščini ni bilo nič neobičajnega. Zanimivo je, da navadnega k, uporabljenega 12-krat, nima v osebnih imenih in priimkih, da je kh uporabil le v priimkih (8-krat), tako kot je svojega pisal Khappus, c (4-krat) za [k] pa se pojavlja v dveh priimkih in dveh tedaj pogostih osebnih imenih (Jacob, Marco). Nobenega pravila tudi ni pri izbiri znakov ch (5-krat) in h (2-krat) za glas [h], kakor ga ni pri obeh zapisih th za [t]: prvi th v lastnem imenu Mathia je razumljiv glede na nemško in latinsko pisarniško prakso, v besedi Themo pa ne. Adaptiranega izraza Expense Kappus ni »slovenil« z zapisom ks za x. Za dolgi [i] oziroma [ij] je praviloma rabil ÿ: Jurÿ, Jernÿ, Vizdamÿe, Litÿe, Boshÿ, a tudi navaden i za [ij] (Juri) in naglašeni [i] (Mathia, Maria). V besedi aprila se mu je zdelo potrebno napisati tako dvojni pp kot ll: Apprilla.

Pisanje [Š] in [Ž]

Pisanje [Č] in [C]

Jezik je v grobem mogoče označiti kot kranjščino v pretežno ljubljansko-gorenjski izvedbi, ki je izraziteje ne motijo niti tedaj še knjižna gospud (3-krat) in Buh (1-krat), veznika jenu in inu ter nedoločnik sturiti. Za kranjsko slovenščino tega časa je tipična tudi dajalniška končnica -o (temo, abšido, nemo, Puro), ki v besedilu prevladuje nad končnico -u (Bogu, gospudu). Dolenjsko-gorenjska »knjižna simbioza« se kaže v obliki: toku dobro. Opaznejših narečnih posebnosti ni razen drujeh, šau in pestiti. Pogrešamo izrazite višnjegorske dialektalizme, kot je denimo akanje, saj v vicedomski pisarni v Ljubljani za Višnjane pač niso pisali v njihovem idiomu.

9. Pomen in vloga v družbenem okolju

Prisega višnjegorskih čevljarjev in usnjarjev pred vicedomskim tajnikom je edina sodna prisega v slovenščini, potrjeno nastala pred vicedomskim sodiščem v Ljubljani kot drugostopenjskim sodiščem za sodišča deželnoknežjih mest, višje rudarsko sodišče in patrimonialna sodišča komornih zemljiških gospostev na Kranjskem.⁶⁸⁹ Pred tem je bil v vicedomskem uradu sestavljen slovenski prevod deželnoknežjega ukaza (1598),⁶⁹⁰ v vicedomskem arhivu pa naj bi bila shranjena tudi neka sodna prisega (1676), za katero ne vemo, pred katero sodno instanco je prisežnica po njej dejansko prisegla.⁶⁹¹ Tudi prisega kranjskih zidarjev iz leta 1744 (KRN-ZID-1) ni nastala neposredno pred vicedomskim sodiščem, čeprav je šlo za sporno zadevo in v širšem smislu za sodno prisego. Da je stanje takšno, je v veliki meri kriva slaba ohranjenost gradiva vicedomskega sodišča. Po ukinitvi vicedomskega urada (1747) je sodno gradivo, zlasti sodne protokole, prevzela njegova naslednica deželna pravda in velik del se je sčasoma izgubil.⁶⁹²

Kot je bilo že povedano, je avtor obravnavane slovenske prisege znana kranjska osebnost, dr. Karel Jožef Kappus pl. Pichelstein, član Akademije delovnih in eden od dveh operozov, za katera vemo, da sta kdaj ustvarila kak slovenski uradovalni zapis (gl. točko 6).

Prisega ima tem večji pomen zato, ker je za zdaj kljub poznemu nastanku najzgodnejše slovensko prisežno besedilo kakšne neagrarne poklicne skupine sploh. Druga po starosti, 36 let mlajša prisega zidarjev s Kranjskega iz leta 1744 (KRN-ZID-1), je prav tako nastala v vicedomskem uradu v Ljubljani, druge štiri pa so šele iz prve polovice 19. stoletja. Poleg tega je prisega višnjegorskih čevljarjev in usnjarjev iz obravnavane dobe edina znana prisega skupine mestnih obrtnikov. Tu in tam sicer srečamo sodno prisego posameznega po imenu znanega mestnega obrtnika, a njena vsebina največkrat sploh ne zadeva prisežnikovega poklica niti ta v njej ni omenjen.⁶⁹³

Ne preseneča, da so višnjegorski čevljarji in usnjarji, vsi s slovenskimi priimki in po večini domačini (gl. točko 6), prisegli v slovenščini. Kot rečeno, možje niso spadali v zgornjo plast družbe tega dolenjskega mesteca, kjer je komaj kdo obvladal tudi nemško. Tako je leta 1744 mestni sodnik, priseljenec s Koroške, klical k sejam mestnega sveta svojo ženo, da je Višnjanom tolmačila njegove besede. Nekaj let po nastanku čevljarsko-usnjarske prisege, leta 1714, so Višnjani poročali deželnemu vicedomu, da razen mestnega sodnika ne zna nihče od meščanov in mestnih svétnikov ne pisati ne brati, kar je pomenilo neobvladovanje pisarniške nemščine.⁶⁹⁴

10. Literatura